Na grobu mojega očeta.
Tvoj duh, to upam, ljubi oče!                       Lepo si vselej skerbel zame,
Nad zvezdami je srečen tam,                         Ko lastno čural me oko;
A sinek tvoj pregrenko joče                           Oh, Ie prezgodaj stnert te vzaine,
Na tihem tvojem grobu — sam.                     Prezgodaj dal si mi slovo!
Le eno je, ki me tolaži: Da nekdaj spet te videl bom — Na unem svetu, kjer mtjdraži Kristjanov, vernikov je dom.
Iv. Libijanski