Ales BAIJJI, Ladislav CABADA •	izvmsi
ZNANSTVUM ČL'\Nl-K
POST-KOMUNISTIČNE STRANKE - PRIMERJAV/\ RAZVOJA ZVEZE KOMUNISTOV SLOVENIJE IN KOMUNISTIČNE STRANKE ČEŠKOSLOVAŠKE
Povzetek, članek jnedstai'lja preeirseni knitko primerjavo razvoja komunističnih strank v današnji Češki in Sloveniji, začenši s pogledom v preteklost, posebej osredotočenim na dogajanja od osvoboditve izpod nacizma oz. fašizma leta 1945 pa vse do danes Pomembnejši del naše analize se nanaša na razvoj obeh strank od osamosvojitve Slovenije na eni strani oziroma t. i. žametne revohicije in razdružitve Češkoslovaške na drugi. Stranki sta seveda zaradi različnih družbenoekonom.Kkih in političnih razmer in tendenc prehodili vsaka svojo pot. Temeljna ugotovitev primerjave je zagotovo dejstvo, da se je ZLSD prelevila v moderno socialdemokratsko stranko, kije pivpojena s pragmatizmom mlajše generacije njenih politikov in ima zato relativno velik (glede na KSC.'M) koalicijski potencial. Ravno nasj)roiuo, KSČM ni bila in ni .ij>osobna /neobrazbe iz zastarele, konservativne politične stranke, ki jo obvladujejo stare komunistične elite, v moderno socialdemokrat.tko politično stranko. Prav zaradi tega KSČM ostaja izolirana na političnem prizorišču ali povedano drugače - ima relativno majhen koalicijski potencial
Ključni pojmi: politične stranke, ZLSD. KSČM. Slovenija. Češka republika
Uvod
Če.ška in .sloven.ska zgodovina sta bili pogosto primerjani; že v času Avstro-Ogrske je če.Ski strankarski sistem pomembno vplival na razvoj slovenskeg;! strankarskeg;i prizorišča. To dejstvo potrjuje npr nizvoj ialx)rov, .sokolsko gibanje in nenazadnje tudi diskusija med eminentnimi političnimi misleci s preloma stoletja, Antonom KoroScem in Tomašem G. .\l;isarykom. Najbolj neposreden vpliv čeSke politične misli n:i slovensko pa je zagotovo viden v gib;in-ju iz z;tčetka 20. stoletja imenovanem masar)'kovci, .sestavljenem iz slovenskih
' Hiiliil. /I/f.%". al)siilri-iil lujliKiliifiiiv iin liikiillcli zti clriiilmnv ivite. Uiih-erzei v Ijiibljiiiil. Dr. CutuKta. I.iiitisluv. l>rctbloimb otlMba zti soclitluf(tjii In /iiilliiihnijii na litbiiliell za liniuanitelne itiiitl/v. /.aliititniiCcUba iiiiltvrza <• ttzna.
štiiclcmov, ki so Smtlirali na Češkem in se navduševali nad idejami že prej omenjenega predsednika Masaryka (Prunk, 1993).
Po razpadu monarhije in vstopu Čehov in Slovencev v različne ilržavne povezave so se "izredni" otinosi med nacijama in njihovimi elitami raz\odenili, vendar pa lahko tudi v medvojnem obdobju zasledimo veliko podobnosti. Kot primer lahko navedemo razvoj strankarskega sistema in politične kulture na Slovaškem, kjer.se politični položaj Slov akov Češkoslovaški ni bistveno razlikoval cxl položaja Slovencev v bivši Kraljevini Jugo.slaviji; najmočnejši politični stranki v Sloveniji in na Slova.škem - ljud.ski stranki-' - sta imeli praktično identičen itleok)ški izvor in volilno bazo.
Nasprotno pa je bil zelo različen položaj komunističnih strank v obeh drž;ivah. .Medtem ko je levo krilo .socialilemokratske stranke na Češkoslovaškem, i)reol> likovano v Češkoslovaško komunistično stranko (kasneje Komunistično stranko Češkoslovaške) po.stopoma postalo .sestavni del političnega sistema, .so bili komunisti v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev oz. Jugoslaviji v ilegali. Češkoslovaški komuni.sti, ki so na volitvah redno dobivali več kot 10 odstotkov glasov, .so v drugi polovici 30. let predstavljali pontemben del (notranjepolitičnega) demokratičnega pola, ki je nasprotoval dvigu avtoritarnih in fašističnih tendenc. Jugoslovanski (slovenski) komunisti pa .so imeli relativno majhno realno moč; to dejstvo ni le posledica ilegalnosti .stranke, temveč tudi intran;icionalnih oz. mediKicionalnih S|X>rov znotraj Slovenije oz. Jugoshivije.
Obe komunistični stranki .sta t;iko začetek vojne doživeli na različnih političnih polož;ijih. Kljub temu pa pri njiju lahko zasledinto skupno točko - obe .sta bili močno odvisni od odločitev in ilirektiv Komunistične internacionale, .Sovjetske zveze oz. o.sebnih odločitev Josipa V. Stalina. To lahko potrdimo z dejstv om, tla so češki komunisti odkrito nastop;ili prtiti f;iši.stoni .šele po napadu .Nemčije na .Sovjetsko zvezt) junija leta 19 i 1.
.Med .samo drugo svetovnt) vojno je bila politika obeh političnih strank zelo potlobna; ol>e .stranki sta namreč hrepeneli po vodilni vlogi v protif;išističnem gibanju. Tako sta na istem lirincijju delov;ili 0.svobtxlilna front:i (OF) v Slt>veniji, ki se je razvila iz Ljudske fronte (Ljutl.sk;i front;i n;ist;ine let:i 1934 ktJt re;ikcija n;i tlvi-gajoči se lašizem) in N;icionalna front;i (NF)' na Če.škem' oz. Če.škoslov;i.škem. Komimisti so v obeh organih nastopali kot votlilna sila in postopom;i txlstranjevali nekomunistične dele org;inizacije. Voj;i.ški uspehi OF .so pripontogli k političnemu vzponu komunistov na vodilne položaje v novo n;i.stali drž;ivi - Federativni ljudski republiki Jugoslaviji. Tudi pozicij;i čcškosltw;iških komunistov se je bistveno spremenila v smislu, tla je njihova moč od medvojnega obdobja p;i do konc;t druge svetovne vojne naniski; položaj češkoslovaških komunistov p;i venthtr ni bil tako močan kot v primeru Slovenije*.
' SItifciislui Ijtulsbii siniiikti in llllnknrti sluriiikn Ijntkka siriinkti (IISIS).
' Silriidni/mnUi.
' I^HMkejiilii siimosliijne ShiriiSke(Iritiiv H mtinti l'J.i'J in zasedbi nemikv imjskv 15 i nnidnu/Mid naziinm 1'nilekumu čeiku In Miimfskti (1'njlekliinil Htilimen iind MtdirenJ
' ČeSkosliiraiki kiimnnisii so ikisIiiIi najmučnejiii siranka. na /Kirlameiilarnili iiilili ali leia VJ4(> so dol>lll ivC kol 40% jflasor. fC leiiiii izidu Je moino prisjievalii lo. da si> hile ImjHnvdane t se predi-ojiie desničarske siniiike.
Do k-ui 1948 jf mogoče razbrati precej tesnejšo (ideološko) povezavo med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo in |X)sledično Ceškoslo\'aško, kot pa po omenjenem letu. Ribičič v zvezi s tem ugotavlja, da sta državna ureditev in organizacija oblasti v mnogih segmentih povzeti prav po sovjetski stalinski ustavi iz leta 1936 (Ribičič, 1995: 355).
Razglasitev republike in nastop predsednika države Josipa Broza-Tita sta se sicer res dogajala na podlagi večinske podpore prebivalstva, ki je v komuni.stični stranki videlo glavnega zmagovalca nad fašizmom. Vendar pa .so bila takoj po koncu tlruge svetovne vojne na s|X)redu obračunavanja z medvojnimi političnimi nasprotniki (kontrarevolucijo) in obračunavanja z meilvojnimi zavezniki, z namenom zatreti politično konkurenco.
Jugo.slovanska ustava iz leta I9'i8 poudarja predv.sem federalno ureditev države, kar je mogoče razbrati že iz .samega imena l-LRJ (Federativna ljudska rejHiblika Jugo.slavija). To je bilo zapisano tudi v ustavnih določbah. Vendar pa Ribičič opozarja na velik razkorak med ustavno oblikovanimi in praktično vzpostavljenimi razmerji meti federacijo in republikami. Glede odnosa med federacijo in Komunistično partijo Jugoslavije isti avtor ugotavlja, da je politična moč skoncentrirana v izvršnih državnih organih federacije, ki .so vsebinsko <xsebno tesno ptnezani z vodilno .strukturo KPJ (Ribičič, 1995: 356).
Komunistična obla.st n:i Češkoslova.škem je že v drugi polovici iO. let popolnoma centralizirala tiržavo. Ugledni .skiva.ški politiki - tako komuni.stični kol tudi nekomunistični - so postali žrtve političnih proce.sov, na katerih so bili obsojeni zaratli t.i. buržoaznega nacionalizma (Husak, Novome.skv idr). Centralizacijo tiržave je i^otrtlila tutli nova ustava, sprejeta leta 1960, ki je spremenila naziv tiržave v socialistično. .Sele tlemokratizacija oz. omilitev režima v drugi polovici 60. let je prinesla ponovno razmišljanje o federalizaciji države. Simptomatično je, da .so v tem procesu poleg splošno znanega Aleksadra Dubčka odigrali tutli žrtve političnih prt)cesov 50. lel (Vodička, 1996).
Pf)vt)jna represija v Jugoslaviji, ki kaže na manjšo potlporo komunistom, kol so jo le-ti sku.šali prikazati, je povzročila množične poboje in znatne migracij.ske tokove. Komunisti .so hitro zasedli v.se pomembne politične, gospodarske in varntJ.stne položaje, potlobnt) je bilo tudi na Češkoslova.škem, kjer st> komunisti zasedli predv.sem položaje v vojski in policiji, kar .se je kasneje pokazalo kot zelo (jomembno. Tudi na Ceško.slova.škem so komunisti imeli velikt) potlporo prebivalstva, ki je bila povezana z vlogo Rtleče armatle pri osvolx>tlitvi izpod fašističnega režima. Tito oz. Stalin sta tako pretl.stavljala |x)o.sebljanje protifašističnega boja.
V letu 1948 pa se zgodi bistven prelom, ki deli razvojni kontinuim» obeh strank - izključitev Jugo.slavije iz Informbiroja komunističnih strank. Tito .se odloči za .samostojno, od Stalina neodvisno pot, kar pa vsaj na začetku ne pomeni bistveno drugačne oblike komunističnega režima. To potrjujejo tudi politični prt)cesi naperjeni proti namišljenemu notranjemu .sovražniku, ki se dogajajo tudi v .sovjetskem bloku. .Medlem ko so v Pragi "sovražniki režima" jx>gosio zaznamovani kot "titoi.sti", .so ".sovražniki" jugo.slovanskega režima pogosto imenovani "stalinisti". Omenjeni procesi, čeprav le na simbolni ravni, v bistvu |)redsiavljajo razcep meti tlvema ijotlzvrsiema komunističnega načina vladanja.
Olnlobjc prvega povojnega cleseiletja (50. leia) v jiigo.slaviji .so tako prine.sla obračunavanja tudi znotraj komunistične .stranke. Najbolj znan primer zagotovo predstavlja izključitev dotedanjega tesnega Titovega .sodelavca Milovana Džilasa iz Centralnega komiteja Zveze komuni.stov Jugoslavije (CK ZKJ) leta 1954. ki ji sledi, izključitvi namreč, .sodno preganjanje.
V	tem obdobju (195.3) pa .so bili sprejeti tudi ustavni zakoni, ki pomenijo predvsem postavitev federativne narave države - tudi na ustavni ravni - na drugo mesto oziroma stopanje .socialističnih, samoupravnih in komimalnih temeljev državne ureditve v ospredje (Ribičič 1995, 356). Hkrati pa je u.stavni zakon princ-.sel tudi oniejitev pravic republik in narodov, ki .so jih v.saj na ustavni ravni Ic-ti pridobili. Najpomembnejše instiuicionalno odstopanje o<l ureditve v ustavi leta 1916 pa naj bi predstavljala ukinitev z!x)ra narodov (Ribičič 1995, 356).
Ce.škoslova.ška skozi 50. leta zvesto sledi ukazom .Moskve, Jugoslavija pa žc počasi i.šče pot do "komunizma s človeškim obrazom", ki naj bi pomenil "tretjo pot" med zahodnim kaj^italizmom in .sovjei.skim komunizntom "trde roke". Paradok.salno, Jugoslavija sc je s .svojo politiko samoupravnega .socializma dejan-■sko bolj približala marksističnemu idealu vladavine prolctariata kot .sovjetski ntotlel, ki je hitro odkril .svojo velikoru.sko ambicijo.
Po smrti J. .Stalina .so nekateri .sovjetski sateliti prav lako začeli i.skati jiot do bolj prijazne (jblike komunizma; vendar so bili vsi |X).skusi približevanja jugoslovan.ski paradigmi brutalno zatrti s strani Sovjetske zveze (Vzhodna Nemčija 1953, .Madžarska in Polj.ska 1956). Najbolj znan primer omilitve komunistične vladavine predstavlja Pra.ška pomlad, ki pomeni vrhunec globokih .sprememb če.škoslovaške družbe v 60. lelih. Nastop liberalnih sil, lako v gospodarstvu kol v politiki, ki težijo k uveljavitvi ustroja podobnemu jugoslovanskemu, je bil prav lako krvavo zatrt, in sicer z voj.sko petih komunističnih držav. Odstranitev liberalcev in nastop ortotlok-snih komunistov pomeni ponovno vz|XJSiavitcv trdega komunističnega režima na ČeSkoslova.škcm. Zahvaljujoč prisotno.sti sovjetskih oboroženih sil na ozemlju Ccškoslova.ške, se jc konservativna komuni.stična oz. politična elita ohranila na položajih vse tlo t.i. žametne rcvolucije. Liberalci .so bili izključeni iz komunistične stranke, velik del pa jih jc cmigriral (V. Mlyn;ii', J. Pclik:in i.d.).
Leto 1968 pa ni bilo prelomno le na Češkoslova.škcm, temveč .se tudi v Jugoslaviji zgodijo spremembe, in sicer tudi zaradi dogodkov na Češkoslovaškem; Tito sc po .študentskih demonstracijah odloči deceniralizirati državo; prav z;iradi dogodkov na Češkoslovaškem .se jc pojavila kriza obrambne koncepcije JLA; vzpostavi se zbor narodov kot porok fcderativnosti države (Prunk, 1993: 398)".
V	Jugo.slaviji jc prišlo do proce.sov, ki .so bili v Beogradu označeni kot "nacionalistični". V Sloveniji je nastopila liberalna vlada Staneta Kavčiča, ki pa jc bila ix> t. i. cestni aferi (1969) pomaknjena v ozadje oziroma pod nadzor "zdravih sil" v Centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije (CK ZKS). Podobno .sc jc dogajalo tudi na Hrvaškem (Savka Dabčevič, Tripalo) in v Srbiji, v'endar gre v slednjem primeru bolj za zahteve po demokratizaciji. Po drugi strani pa za Slovenijo oz.
" .Vrt/ //( umeiiimo sjinjelje jiiKitslortiiiske tisKiiv hm l!X>,{. ki lUmveiin ne (»isenti v federalna razmerja, am/tak/ireilivem knjii/irujeki saminijinivlianja IKihiCIC I'J'J5. .i'>7J
HrvaŠko omenjeni primeri v bisivii pomenijo z:ihtevo pt) večji avtonomnosti posameznih repiibhk na |x)litičncm in <>ospoclarskem področju. Podoiinost med dogajanji v .sovjetskem bloku in v Jugo.slaviji vidimo v odnosu centra (Moskva, Beograd) in periferije; demokratični centralizem je pomenil temelj komunistične moči tako v .sovjetskem bloku kot tudi v higosLiviji.
Sedemdeseta let:i prine.sejo Sloveniji najprej končni obračun s Stanetom Kavčičem (1972), ki je do ted:ij Se vedno z;ised;il mesto predsednika izvrSnega svet;i .Socialistične re|niblike .Slovenije. Odstranitev Kavčiča |x)meni tutli ft)rm;ilno odstranitev liberalnega voditelja in restitvracijo trSe oblike komuni.stičnega režima. NajpomembnejŠi ptjlitični tlogotlek de.setletja pa pretlst;ivlja sprejetje nove u.stave SFRI leta 197'i, s katero .so veliki revolucionarji (Tito, Kardelj, Bakarič i.tl.) skušali rešiti n;icionalno vpra.šanje z z;igtitovitvijo čim večje ;ivtonomije oz. suverenosti republik prek uvetlbe |)rincip:i kon.senza za v.se pomembne sklepe fetienicije (Prunk, 199.3: 406). To pomeni, da so .se komunistični voditelji starejše gener;icije z;ivedali nedelovanja rešitve nacionalnega vpra.šanja tedanje .lugo.slavije. Stanje, ki .st) ga poskušali vz|x)staviti, je trajalo le do Titcjve smrti, torej začetka t).scmtle.setih, ko so n:i thin ponov no prišle centralizacijske aml>icije, zagovarjane predvsem s strani Srbije, podprte pa s strani Črne Gore in BiH. V lem smislu je moč razumeti tutli predloge o pospešeni kulturni integniciji in namerah o omejitvi suverenosti narotlov. Takšne in ptidobne zahteve so v Sloveniji povzročile ogorčenje in, k;ir lahko ocenimo kot pozitivno, prebujenje oziroma krepitev civilne družbe.
Sretli 80. let je prišlo v Sloveniji do procesov libenilizacije slovenske tiružbe in .slovenskih političnih elit. Približno z letom 1982 .se z;ično razvijali oz. krepiti ntjva družbena gibanja (mirovniška, ekolo.ška, duhovna in feministična), hkrati pa stopajo v politično sfero že obstoječe avtonomne interesne skupine (npr Dru.šrvo slovenskih pi.sateljev, Sociolo.ško združenje itir) Poleg tega pa kihko za.sledimo razvtjj gibanj, ki tlelujejo ob podpori radia .Študent, tednika .Mladin:i in inielektu;il-nega kroga zbraneg;i okrog Nove revije (D. Fink-Hafner, 1992: 214). Tudi Zveza .socialistične mhtdine Slovenije .se je v.se bolj o.samo.svajala izpod okrilja Zveze komunistov Sitjvenije in kot delno samostojen j^olilični tiej;ivnik post;il;i faktor demokraiiz;icije republike. .Stare pt)liiične elite (F. Kardelj. .M. Ribičič, F. Popil itlr) so bile tleloma zamenjane s pragmatičnimi, bolj libenilnimi komuni.sti, n;i primer Milanom Kučanom (leta 1986), .lanezom Drnov.škom idr Pomemben pa je tudi proces os:nno.svajanj;i Zveze komunistov Slovenije (ZKS) v Zvezi konnuiisiov lugoshivije (ZKJ), ki prav tako kaže na napeto.sii na relaciji Ljubljan;i - Beogr;id.
Na Če.škoslovaškem v 70. in .Se po.sebej 80. letih ni prišlo tl<i kakršnihkoli bistvenih sprememb. Proces nornuJizacije, torej vrnitve h kon.servativni obliki komunizma, je bil v češko.slova.ški tiružbi uspešno realiziran, k;ir je potrdila tudi izvolitev generalnega tajnika KSČ Gust;iva Husaka na mesto predsetlnik;i drž;ive let:i 1975. Niti nastop .sovjetskega reformatorja Mihaila Gorbačova ni pomenil liberalizacije političnih in gospotlarskih razmerij; tlolgoleini pred.sednik federalne vlade Lubomir Štrougal je bil celo zamenjan zaradi .svojih liberalnih mnenj. Komimisiično votlst\'o, postavljeno s strani Moskve po letu 1968, ni bilo pripravljeno spremenili .svoje politike niti prepustiti svoje položaje bolj pragmatičnim politikom. G. Hu.sak je bil leta 1987 simbolično zamenjan na položaju generalnega
tajnika KSČ; vendar je bil njegov naslednik MiloiiS Jakeš enako konservativen in [H-restrojka pod njegovim vodstvom ni zaživela.
V proces spremembe političnega sistema .sta tako komunistični stranki v Sloveniji in na Ce.Skoslova.škem priSli različno pri])ravljeni. Medtem ko so ZKS že obvladovali liberalni pragmatiki, so bili v \odst\ai KSČ Se vedno konservativci pcnezani s .sovjetsko okupacijo Če.Skoslova.ške. Opisani izhotliSči sta potem bistveno zaznamovali eksistenco in politiko obeh .strank v novih pogojih.
Prehod v pluralistični politični sistem
Razlike med prehodom v phirali.stični politični sistem na ČeSkoslova.škem in v Sloveniji, kar zadeva komunistični stranki, vitlimo predv.sem v hitrosti sprememb oz. pripravljeno.sti obeh strank na le-te Kon.servativci v K.SČ sploh niso računali, da bi lahko bili zamenjani, kar je pomenilo, da ni.sci dovolili niti opozicije v družbi niti znotraj stranke. Žametna revolucija pa je s .svojo hitrostjo pokazala, da stare komuni.stične elite niso bile pripravljene - podobno kot precej .šibka opozicija, ki je .šele postopoma uvidela, da lahko prevzame oblast na Češkoslova.škem. Ko je bil generalni tajnik KSČ jakeš novembra 1989 pod priti.skom javno.sti zamenjan s popolnoma neznanim Karlom Urbankom, je češko.slovaška družba dojela, da K.SČ praktično nima liberalnega krila in da je nesposobna ostati na oblasti.
November 1989 je KSČ ujel tako nepripravljeno, da je prišlo do zantenjave komunističnega režima na Če.škoslovaškem v nekaj tednih, in sicer tudi zaradi molčanja do tokrat edine realne politične sile v državi. Spomnimo .se samo, da je bil dotedanji največji ".sovražnik" režima, pisatelj Vaclav llavel, tlecembra 1989 izvoljen za predsednika države kar na posrednih volitvah komuni.stičnega parlamenta. Komimistična stranka se je tako poti pritiskom javnosti razorožila in .samovoljno prešla v opozicijo.
V Slt)veniji je, kot smo že dejali, prišlo dt) na|x:tosti meti Zvezo komunistov Jugoslavije in ZKS. Preobrazba, ki naj bi .se zgtnlila pt) 1 i. kongresu ZKJ v Beogradu, je le še poutlarila ne.soglasja med obema stranema Na kongre.su .so namreč pretistavniki ZKS zaratli srbskega pritiska zapustili zasedanje, kar je dejansko pomenilo razpad ZKJ (Pikalo, 1999: 152). Vtxlja slovenskih komunistov .M. Kučan pa je na podlagi .svojega vetlenja na kongresu za slovensko javnost postal opozicijski politik v smislu opozicije nasproti zvezni vlatli. Na.slednje tlejanje. ki kaže na prehod v tlemokratični pluralistični si.stem, je sprememba načina izvolitve predsednika pretlsed.sr^a Jugoslavije. Do leta 1989 je bil voljen posretino, ventlar .so .slovenskega kantlidata Janeza Drnovška izvolili na neposrednih volitvah.
Zelo pomemben dejavnik dcmtjkratizacije Slovenije je .sprejetje tiveh zakont>v s strani skup.ščine Socialistične republike Slovenije (SR.S) leta 1989: zakona o političnem združevanju in zakona o volitvah. Sprejetje omenjenih zakonov je omogočilo registracijo političnih .strank in s tem uzakonitev več.strankar.skega političnega sistema kot ene izmed temeljnih predpostavk demokratične politične ureditve.
Cc obravnavamo zgoraj omenjene primere kot le znanilce prihajajočega pluralističnega političnega sistema, pa je le-ia dejansko zaživel na prvih demokratičnih volitvah leta 1990, kjer jjrvič ni sodelovala samo ZKS, sicer preimenovana v Zvezo komunistov Slovenije - Stranko demokratske prenove (ZKS - SDP). Stranka jc že na prvih večstrankarskih volitvah pokaz;ila namero o postopni preobrazbi, kar lahko razberemo iz same spremembe njenega imena. Na teh volitvah .so komunisti izgubili monopol moči, čeprav jim je us|>elo obdržati precej glasov, poleg tega pa so .se pragmatični člani stranke hitro prelili v druge post-komunistične organizacije vključno z Zvezo socialistične mladine Slovenije, ki se je kasneje spremenila v Liberalnodemokratsko stranko. Pri tem moramo upo.števati, da naziv stranke v po.si-komuni.stičnih državah pogosto ne pomeni identifikacijo s sorodnimi .strankami v tradicionalnih demokracijah (Podmenik, 1993: 51). Uspe.šno preoblikovanje komunistov v demokrate je potrdila tudi ponovna izvolitev .M. Kučana na mesto predsednika predsedsiA a Republike Slovenije leta 1990; na neposrednih volitv;ih je simbol boja j^roti beograjski vladi zmagal že v pr\em krogu.
Na Češkoslova.škem je bil proces naslajanja demokratičnega, plurali.stičnega sistema v bistvu enak kot v Sloveniji v smislu oblikovanja političnega bloka kot ;iltern:itive silam, ki .so izhajale iz konuini.stičnega režima. Proti komunisiični stranki je na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 nastopal opozicijski blok Državljanski forum. Za razliko od Slovenije so bile sile "kontinuitete" in nove demokratične sile jasneje ločene; komunisiični liberalci, ki jih je do lei;i 1989 v KSC o.sialo zelo malo, so hitro našli pot do opozicijskega forum;i, kar pomeni, da je KSČ na volitvah nastopala praktično v enaki .sestavi kot v času komunističnega režima. Volitve .so .se tako spremenile v referendum o preteklosti in prihodno.sti diža%'e. Prepričljivo je zmagal Državljanski forum, KSČ pa je dobila M odstotkov gla.sov (Cabada, 1999: 291). Omenjeni delež gla.sov, ki .se v n;islednjih tle.setih letih ni bistveno spremenil, kaže na del družbe, ki je bil povezan s prej.šnjim režimom.
Takoj po volitvah .se je KSČ pričela cepili na podlagi nacionalnih in ideolo-Skih razlogov. Na Če.škem je tako niisiala Komunističn:i .stnmka Češke in Moravske (K.SČ.M); pred.secinik stranke je postal film.ski reži.serjifi .Svoboda, ki je predstavljal refonuno krilo .stranke. Na Slovaškem pa se je konumistična .slianka preoblikovala v Stranko demokratske levice (SDU) pod vodst\om mladega reformnega politika Petra Weissa. Reformisii v SDL' .so izhajali predv.sem iz Inštituta marksizma-leniniz-ma v Bratislavi, čigar predsednik je bil Viliam Plevza; poleg P. Wei.ssa omenimo .še Pavla Kanysa (Pacner, 1999). Slovaško krilo je relativno zelo hitro z;ipustilo komu-nisiično reloriko in našlo pot do socialdemokratske politike. K.SČ.M pa je kljub trudu pred.sednika Svobode ostala predv.sem v preteklost zaverovana strank;i, ki je relaiivizinila demokraiizacijski proces, izražala nostalgijo do .Sovjetske z\'eze in drugih socialističnih držav ter .sovraštvo tlo Zahoda, predvsem do Nemčije in Združenih držav Amerike.
Druge demokratične volitve
V obeh državah so druge deniokraiične volitve potekale leta 1992. .Medtem ko so na Če.škem - manj na .Slova.škem, kar je bil tudi glavni razlog za razdružitev .skupne države - volitve potrdile premoč desnice, ki je bila izražena že na volitvah leta 1990, je levica v .Sloveniji ostala relativno močna. Zmagovalka volitev je postala Liberalno demokratska stranka s 2.3% glasov, mandatar pa njen (>redsednik Janez Drnov.šek.
Pomembno prelomnico predstavljajo dogodki spomladi leta 1992, ko je Jožeta ■Školča na čelu LDS zamenjala prav J. Drnov.šek, ki je po.stal integralna o.sebnost slovenske levice. Aprila istega leta je bila izgla^sovana nezaupnica "Demo.st)vi" vlatli Lojzeta Peterleta, ki ga je zamenjal prav Drnovšek. V novi vladi .so bile združene politične stranke leve in sredin.ske politične usmeritve, s prevladujočo vlogo LDS in SDP. Ponovno se tako združijo levičarske sile, izhajajoče iz skupnega konumi-.stično-ZSMS-jev.skega obdobja, ki s tem ustvarijo hrbtenico levega političnega pola na Slov enskem.
Omenjeno stanje potrdijo tudi volitve decembra 1992 leta, preti katerimi vstopi SDP - že poti novim nazivom Ztiružena lista - v volilno koalicijo z Delavsko stranko. Demokratično zvezo upokojencev in .Socialdemokratsko unijo; Ztlružen;i lista dobi 14% glasov (Kropivnik, 1998: 68). Izgubo treh odstotkov gla.sov v primerjavi s prejšnjimi volitvami pa nekateri Člani votistva .stranke razumejo tudi drugače, in sicer - kar zveni paratloksalno - kt>i uspeh; Združena li.sta, ki je bila po volitv'ab leta 1990 "odrinjena" od me.st političnega odločanja, je namreč vstopila v vlatlno koalicijo in za.sedla .štiri ministrstva, v državnem zboru pa mesto podpred.setlnik:i (I.ukšič, 1993: l6). Posredno jc pozicijo Združene liste okrepila tmli izvolitev M. Kučana na mesto pred.sednika republike, ki je sicer pred volitvami zamrznil član.st-vo v tej .stranki, ampak ost;ija na levem ijolitičnem polu.
Če primerjamo programe, retoriko in politiko post-konninističnih političnih .strank n:i Če.škt)slovaškem in v Sloveniji v obdobju 1990-1992. ne n;ijtlemo bistvenih razlik. Tako KSC.M na Češkem, kot SDL' n;i .Slovaškem ter ZL n:i Slovenskem zagovarjajo socializem, venthir se ograjujejo od spornih zgotlovinskih dogodkov (povojni poboji domobrancev, politični prtxesi. pretirana n;icionalizacija zasebnega i)remoženj;i itn ). V.sc stranke priznavajo tlelno kontinuiteto s komunističnim režimom in kritizirajo nekatere nove demokratične razmere, ki n;ij bi (ximenile tle.strukcijo do.sežkov socializma.
Bistveno razliko pa vklimo predv.sem v cnlnosih javnosti in drugih političnih strank do po.st-komunistov. Na Če.škem je KSČM izolirana na potllagi neformalnega sporazuma o izključitvi (Dostal, 1999: 289), jx) drugi .strani pa je na Slova.škem SDL' že v času volitev leta 1992 bila pojmovana kot običajna politična str:ink:i. Primer Združene liste, ki je vstopila v vladajočo koalicijo kaže, tla je zaupanje .slovenske javnosti in političnih strank vanjo relativno veliko. Kljub približno enakemu tleležu glasov, ki sta ga stranki tlobili na drugih tlemokratičnih volitvah je bil koalicijski potencial ZLSD relativno velik glede na KSČM; Ztiružena lista je s 14 odstotnim deležem glasov vstopila v vladno koalicijo kot tretja najmočnejša .stranka na Slovenskem, po drugi .strani pa je KSČM z en;ikim otistotkom glasov -
kol tiriiga najmočnejša na ČcSkem in kot ghivni del koalicije Levi blok (drugi del predstavljala marginalna Demokratična levica) - ostala ne sanjo izven vladne koalicije, temveč povsem izolirana, kar kaže na veliko nezaupanje v komuniste.
Nezaupanje "nekomunistične" javno.sti se je Se povečalo po kongresu KSCM junija 1993, na katerem je bilo reformno vodstvo J. Svobode zamenjano s konservativci; predsednik .stranke je po.stal Miro.slav Grebeniček. Ghivno vlogo v .stnmki je spel prevzelo "trdo jedro", ki g;i poleg Grebenička predst;ivlj;i j^redvsem ideolog stranke .Miroshiv Ran.sdorf. N;i podlagi izidov kongresa sta sc od KSC.M odcepila manj pomembna političn;i subjekt;i - Levi blok in Stranka demoknitske levice. Predst;ivniki obeh strank .se niso strinj;ili z vrnitvijo KSČ.M na prednovembrske pozicije, njuna podpora je bila minimalna in sta tako podlegli priti.sku Socialdemokratske stranke (CSSD) in KSČ.M (Vodička, 1996).
KSČ.M ni bila bist\eno oSkodovana zaradi odhod;i refornuitorjev (stranko je zapustil tudi dotedanji pred.sednik Svoboda). Pokazalo se je namreč, da novo kon-•servativno vod.stvo ustreza zahtevam simpatizerjev in članov str:nike (Večernik. 1998: 283). Poskus reforminiti stranko je bil torej že leta 1993 zatrt, kar je v bi.sivu pomenilo "prostovoljno" samoizoliranje stranke.
Slovenska vladna ko;ilicij;i jc bil;i po volitvah .se.stavljena iz treh večjih političnih strank - Slovenskih krSčanskih demokratov (SKD), Združene li.ste in LDS. .Se pnivi, da je poleg levega poliiičncg:i blok:i, o katercm smo že govorili, biht v koaliciji pri-.sotn:i tudi sirank;i, ki jo uvr.Sčamo na desni politični pol kontinuuma levo-desno. Na ta način .se ni oblikov;ilo le n;isprotje med pozicijo in opozicijo, marveč tudi nasprotje znotraj vladne koalicije same. Pri lem je po na.šem mnenju ponjentben sam način oblikovanj;! vhidne koalicije, s katerim lahko delno poj;isninjo tudi nestabilnost omenjene koalicije in nezmožnost ZLSD koalirati z desno usmerjenimi političnimi strankami; Slovenski krSčanski demokrati so namreč podpi.sali ko;ilicij.ski sporazum le z LDS in ne tudi z ZLSD, ker SKD eno.stavno ni hotela podpisati pogodbe s to stranko, čeprav sta tako ZLSD kot tudi SKD precej občutljivi za .soci:ilna vprašanj;!. Sevecki p;i je bila SKD zavoljo svojeg:i obl;tstneg;i položaj;i pripnivljena tolerirati ZLSD v vhidni ko;iliciji.
Čeprav .so Združeno listo .še naprej vodili politiki "starej.še" generacije (pretl.sednik J;inez Kocij;inčič, Minin Potrč idr), |)a so poč;isi, a vztnijno, na površje vznik;ile mlajše sile, ki ni.so izhajala iz klasične komunistične tradicije, ampak pred-.st;ivlj;ijo generacijo politikov, ki jc prih:ija na .sloven.sko politično prizori.šče od |)ri-bližno sredine 80." let tlalje. 29. maja 1993 se je volilna koalicija Združena lista te.s-neje povezala, k:ir pomeni na.stanek Združene li.ste .socialnih demoknitov (ZLSD). V levem bloku so .se zgodile praktično manj pomembne spremembe, in sicer z združevanjem Liljeralno demokratske stranke, ki je spomhidi leta I99f praktično ab.sorbirala tri manjše |X)litične subjekte - del .Socialistične str;inke Slovenije, del Demokratske stranke in Zelenih Slovenije; nastane Liberaln;i demokracij;i Slovenije. Vendar pa je potrebno poudariti, d;i .slednje združev;nije ne pomeni pomembnejše krepitve le\eg:i političnega pola n;i Slovenskem.
■ t" tsli, ftcili-nidjii hI tiihhi HM Itiih ŽCSMS-Jeivc. ki su uhUbomh Slniiiku U)S. /.ISI) ztifirilinii iilvu-liiikii iiti/hhijii ivhko jHihllCiin slniiiku lui Sloivii.tbem.
Kljub piognunskiin razlikam, ostaja med strankama LDS in ZLSD vez, ki jo po naSem mnenju lahko pripiSemo predvsem generacijskemu momentu in dejstvo, da nekateri člani Demokratske stranke niso vstopili v novo nastalo LDS (kot so to storili nekateri drugi člani Demokratske stranke), ampak postanejo člani ZLSD (npr Danica Siničič, bivSa članica Demokratske stranke) lahko razimiemo predvsem kot pragmatično odločitev.
Precej trdna vladna koalicija je bila občasno zrahljana v glavnem zaradi odločitev SKD-ja, povezave med obema levičarskima strankama pa .so bile precej stabilne. Program ZLSD kot vlatlne stranke v tem obdobju še vedno vsebuje teme povezane s komunističnim režimom, čeprav tradicionalne .socialdemokrat.ske tematike, seveda prilagojene času in j^rostoru, vedno bolj prihajajo na dan - ZLSD se postopoma usmerja na vprašanja ekologije, spoštovanja človekovih pravic ter pravic delavcev, zaščiti otrok in invalidov itn. Vendar pa ne moremo (še) govoriti o jKipolni di.skontinuiteti s .socialistično tradicijo, saj se v programu pojavljajo tudi tematike povezane s vprašanjem narodne sprave, pridobitev .socializma itd.
Tabela: Primerjava političnega razvoja Slovenije in ČeSke ter komunističnih oziroma post-komtmističnih strank v obeh državah
()ImII>I>/P
Sliiiviiijti (liigdftmiitO
Če.ilui (Či-ikii.iloi a-tltn)
1915 - 1950
1951 - 19f)0
19<>1 - 1971)
Olir^Cuii koiiiiinisiiCnv Mninkc- v. iiicilM>)niiiii ixililiOninii n».spr(>iniki in konkurenti; .sledenji; zgledu Scn jel.ske zvv/e do leta l'X8 fizkljiiOitev JiigiLslavije I/. Infc>niihin>ja).
• l'() letu 19-iH kritika .stalini/ina. i.skanie saini>.si()ine |K>titiCnc |x>ti. N;idalje\-anjc (>l)raiHinavanj ■/. Iil>er.ilii<> struj» znotraj koniuni.stifne .stninke: v nictinarodnih odnosih iskanje .sani<).s(ojne I'm»!!, ki temelji na ravnotežju .sil n\ed /ahodoiii (ZIM in /.alKKlnoevn>|Vske demokracije) In v/hodom (SZ).
• 1952 - pa-imenm-anje stranke i/. Konuint.siiCnc |iartijc (KP) v Zvfzo komunisttn- (ZK). •v .Sl(nx-niji (K:ivde - pa-ds«lnik IzvrSnejja .ssvta .Slinvnijc), na Hr\'a.^kem in v Srl^ijj pojav liheralnili /ahtes' po vvCji avtonomiji republik, ki jih center (Zv-ezni izvršni .stoi in CK
•	Vladavina nacionalne tVonic. prepiHed ol>st<ija desnih strank; piviLsetlniSki dekreti, s katerimi je omejena demokracija; iz-non neni.^kega in madi>arske)ta ž.ivlja kot domnevneita krivca \i)jne; sletlenje zgledu S(n'jeiske z*ezc; februarju 194K po|«>lna politiCna dominacija komunistične stranke; /aCvtek (»litiCnih pnKe.sin- proti («ililični konkurennmi
Stalinizem na Če.^ko.slm-.i.škeni; v l^ilitiCnih ptoci-sih oSkotImana približno desetina prebivatstv-a; obračun z razrednimi sm-ra^niki p<«e/.an s priKe.som kolektivi/.acije (kmetje, mali obrtniki, duhoiniki. itd.>.
•	"monslpHK-e.si' priMi visokim komunističnim funkcionarjem (pojti>.sto ^idinskega porekla); niti |X> Stalinovi niti Cottu-aklovi smrti ni sprememb
Stanje na Cc.<kosltA-.i.Akeni .sc počasi pomirja. Se |*).scbej v drugi |X>l<>vici 60.; Če.<kosl<n';(Sk(> gospodarstvo /ao.staja z:i zah<Klnocvro|\skim. zato namen vpeljali gos|xxlar.sko reformo, ki predvideva ob-stoj zasebnih in državnih iMnljetij; idejna ileviacija v komunistiiNfl stranki v /aCciku leta
1971 - iy«o
199« - 1992
1992 - I99(.
OU Ida 199<i claljt'
ZKJ) ii/.nacM|t> k«« 'nacioiialisiiCnv*. Prelomno kto iy(>8 prinese de(.'enir:ili/acij<> ilr^jxe, kri/o obrambne k<mce|xijejlj\ in in-ctllv) /Ivira narodin' kcM {loroka fcderalivnosii; v mednariKinili odnosih udejanjanje irctjc |»lj sko^i gibanje neuvriSčenili.
•	KcinCni obra(^un t. lilx^ralno vlado Slanela KavCiOa lela 1972: nin-:i iislava 197-t, ki z;igoi<Al vcOjo avtonomijo o/.iix>ma smvrenosi republik: uvedba delegatskega sistema in plur.ili/ma .unitiupnivnih interesov; Tilov-a smrt lela 19K().
•	Po Titovi smrii |>ono\'ni ivtskusi omejitve suverenosli in aviononmosli republik .s strani cvmrallMiOnih sil imkI voilstvoni Srbije; kot reakcija v •Sloveniji pa'bujanje gibanj civilne družbe; o.<;uncxsvajanje Zwze komuni^stiCne nihidine Slownije i/|«xl Zw/.e komunistov: menjava .stare komunistične elite /. mlajšo. lv>lj pragmatično, na čelu / .Milanom KuCanoni; v Slowniji sprejetje /akona o |)()liiiCnem /xlrui>.e\-anju in zakona
o \t>litvali: odhtxl Zw/e komunistov Slovenije s H, Kongre.sa Zvv/e koimini.stov Jugosl;ivlje leta I9K9 v lieognidu, kar dejan.sko pomeni ra/pad ZKJ.
•	Prw \xxVtrankar.skc «)llt\v leta 1990. na katerih na.ttopa ZKS pod imenom S1)P. Posamična /maga stranke S1)P
s približno ITJf, deležem ghisov, \ endar pa stranka osiane l/\vn vl;tdne koalicije. Zmaga .Milana Kučana, biv.iega pred.sednika Centralnega komiteja Zw/e komtmi.slov Slinenije, na pred.sedniSkili «)Iitvah. O.s;(mt)svojitev Kepublike Skivenije leta 1991.
•	Nezaupnica IX-mosovi vladi; SI)P stopi v koalicijo / IX-litv.sko stranko. IX-m(>kratičn<> zx-ezo u|X)kojencev in S<x.°ialdemokrat.sk(> unijo, na.siane Združena lista (ZI.); volilw leta 1992. zmaga l.iheralno demokraLska stranka (t.l>S) .s 23% glitsox'. Združena lista dobi 14% ghisin-; ZI. .siopi v vkidno koalicijo z I.I)S in Slinvn.skimi krščanskimi demokrati (SKD); maja 1993 ZI. po.stane Združena lista
19f>K - DulHVk idr; žrtve komunističnih pr<x'es<n' .so delno reli;ibiliiirane (predv.sem komuni.sli); Pr;i.;ka ponihul lela 1968, ki je zalrta z vojsko pelih komunističnih držjv istega lela; Dubčka /.amenja Hu.sak. začetek čistke v komunistični .stranki ■l.i. normaliz;ieija |«>meni vrnitev stanja pred letom I96H; migniiij.ski N'ai, ki močno oslabi češkosl(n';iško družJio; |>invz<«-anje precej .<lbke opozicije v drugi polin iti 70. s t.i. Listino 77 (izključeni reformni konumi.sti. undergroimd in katoliki); na Če.^koslin-a.^kem obstaja m(K''na .skupina sin jciskih \'ojakin', ki "legitimizira"' oh,stoječi režim:
•	'nuniializacija" .se nadaljuje v prvi poliA-ici osemde.setih; nespremenjeno stanje tudi po prihcxlu .Mihaila Corhačova na obLisi in mvdbi pea',slrojke; Husak je na mestu generalnega tajnika zamenjan z prav tako onodoksnim konumi.stom Jake.^im; družbeno prebujanje na p<Kllagi razpada komuni.stičnih a'žimcA' v nekaterih drugih drž;ivah Var.^av.skega pakia; pojav Ijud.skih iniciativ in n;i.sianek pr\'ih proti.s[rank v letu I9H9; istega leta se relativno nepričakin-ano zgixli l.i. žametna ic^olueija; izw)lilcv V. Havla zj prctlsednika države. •Julija 1990 pr\v demokratične «>litve. zmaga Držiivljanskega formna; Komunistična stianka dobi 14% gla.sov; cepitc\' Komunistične strai>ke, skn-a.iki del .stranke .se spa'meni v Stranko demokratične leviee, ki sprejme .s<H.-ialdenu>kralski program; CeJki del stranke (K.SČ.M).se .sku.^i )K)d v<Klstvxim J. .S«>lv)de tudi reformiiali.
•	Pt> drugih demokratičnih viilitvah leta 1992 pride na obla.st desno-sredin.ska kiKilicija, KSČ.M ta>l najmočncj.^! oiv)ziciiska stranka ostane v |X)liiični izolaciji; leta 1993 na čelu siranke SxdIkkIo zjimenja Grebeničck; jioskus reforme stranke propade, pozicijo v stranki dixJaino krepi uliraortodoksen V. Ilxner.
Volit\'e I99<), K.SC.M dobi 11% ghisov, konec lela 1997 zamenjiiva vlade,
!>(>i'i.ilnih ilciiii>ki:itiiv (ZIM)): i/>«ip ZI.SI) i/ vl.idiiL' koalidjc i;iiui:ii|;i l</X> • V. )lilM- lcl;( 1 VX>; ZI.SI) tli )bi V* Kla.«»-. nc sHipi v vUkIiio ki)aliciji>, vomlar osi:i|:i /:i l.l>S ncr(>riii;ilni parincr; v ZI.SI) priluja n;i pinrSjc
}!L'iicr.<cija po lelu 1997; sininka ZI.SI) sc spreminja v niodcrmi »>clalclcim>krau«kf> .stranko, v-ciidar ima v .slinvoskcni pn»lnrii tclaiivno majhen koalicij.iki |X)Ioncial, ireniimo lahko koalira le /. I.DS in IX>Sl.'S-(>ni; 1996 Ida jo ZI.SI) sprejela v S<x'ialisliCn<> iniernacionalo. pole); lega pa je pridružena članica .Stranke evmiMkih .<ix'ialisi(iv._
desnosreilinskii vlatlo /iinienja tehnična \ l;ida j. Tii^>v.ske){a; i/.rednc v^olihv prine.sej«! /.nia}:<> Soeiakleinokrat.ski stranki, ki i.^Oe ktuilicjjske partnerje v |><>tiiiOni sa-dini: K.SČ.M je ne.iprejeniljiv koalicijski |>artner /a v.<e parlamentarne stranke: na konga^sii K.SCM je /a preil.ietinika |«)n(AU() i/.v-oljen Ga-beniOek. po/idjo iKilrjiiic tudi tiltrakon/ervativni V. KNiier.
Tretje demokratične volitve
Do tretjih demokratičnih volitev je v obeh državah prišlo leta 1996. Obe postko-mimi.stični stranki - K.SČM in ZL-SD - sta na teh volitvah delno izgubili svoje pozicije. KSČM, ki je v primerjavi z letom 1992 nastopala oslabljena zaradi odcepitve dveh relormnih strank (obe oticepljeni stranki sta na volit\ah pogoreli), je dobila 10% glasov, kar je pomenilo izgubo tleleža štirih odstotkov'. Poleg lega je padla na tretje me.sto med češkimi političnimi strankami; volitve leta 1996 so namreč pomenile krepitev .socialdemokrat.ske stranke, ki je pred.stavljahi integralni temelj demokratične levice. Takšne vloge KSCM ni biht sposobn;i igr;tti z;ir;idi .s\oje kon-.ser\ativne politike in dejanske kontinuitete s prejšnjim režimom. KSČM je tudi po volitvah o.stala v ab.solutni izolaciji - ponovno ni pridobihi funkcij v p;iriameniu. Njena za.starela, agresivna in popiilLstična politika se je stopnjevala z rastjo ekonomskih težav n;i Češkem.
Po z;idnjih pad:imentarnih volitvah na Slovenskem je bila oblikov;in;i nova vladn;i koalicija, .sestavljena iz LDS, Slovenske ljudske stranke (SLS) in Demokratične stranke uix)kojencev (DeSUS). ZLSD, ki je na volitvah dobila 9% glasov in zato zgubila .štiri od trinajstih |X)slanskih sedežev, ni ponovno vstopila v vladno koiilicijo, vendar pa predvsem z;i stranko LDS predstavlja neformalnega partnerj;i. Z:i omenjeno dejstvo obstaja več razlogov; po eni stnini se ZLSD vedno bolj uve-Ijiivlja kot zmerna politična stranka, hkrati pa je dokaj pragmatična.
Podpora vladi J. Drnovška je tako pomenila n;Klaljevanje sodelovanja med političnima strankama LDS in ZLSD, čeprav je .slednja o.stala izven vladne koalicije. Podpora vladi s .strani nevladne stninke pa se je kompenzirahi z nekaterimi odločitvami stranke SLS, ki je pogosto sprejemala odločitve, ki .so bile v n;isprotju s ti.stimi koalicijskih partneric. Skratka, na .sloven.skem političnem prizori.šču smo bili priča dvema polarizacijama; prvič, govorili smo lahko o dihotonomiji levo-desno in drugič, o formalni in neform:ilni koaliciji. Zgornja dva pohi sta se ilejansko prekrivala v smislu, da je levi pol predstavljal neformalno koalicijo, vključno z ZLSD, in obratno.
Do poniembnili programskih sprc-mcmb je v ZLSD prišlo po 3. kongresu stranke 15. ntarca leta 1997. Na tem kongresu je bil za |>reci.seclnika izvoljen Borut Pahor, predstavnik mlajše generacije. Poleg Pahorja so bili v vodstvo stranke izvoljeni tudi drugi predstavniki te generacije, vendar pa .so pomembna mesta v .stranki zadržali tudi nekateri precLstavniki starejše generacije (vodja po.slan.ske .skupine Miran Potrč, predsednica ženskega foruma Sonja Lokar, do sprejetja funkcije predsednika .sveta RTVSI.O Janez Kocijančič idr.). .Stranka je na kongresu sprejela mcxleren .socialdemokrat.ski |)rogram, v katerem obravnava tipične .socialdemokratske tematike. S tem dejansko .samo reformirana komunistična stranka ustreza običajnim evrop.skim pojmovanjem .socialne demokracije kot v celoti leve politične stranke z refornuio usmeritvijo, in sicer tudi zaradi dejstva, da .se Social-demokrat.ska stranka Slovenije povezuje z desnim političnim polom oziroma jo lahko glede na njeno praktično politično ravnanje (izpostavljanje nacionalnega vprašanja, patriotizma, itd.) smatramo kot del le-tega, kar v evropskem kontekstu potrjuje tudi njena izključitev iz ScKiali.stične internacionale.
Sprememba ZLSD v moderno socialdemokratsko stranko, ki je po.stala članica Socialistične internacionale in Stranke Evrop.skih socialdemokratov pomeni, da ji je formalno uspelo presekati kontinuiteto z Zvezo komunistov Slovenije. Na češkem političnem prizorišču torej .svojo partnerico išče v socialdemokratski stranki, ne pa v K.SČ.M, ki .še vedno ostaja na pozicijah, ki jih je imela pred letom 1989.
Paradok.salno, o če.ški .socialdemokratski .stranki lahko govorimo kot o posi-ko-munistični stranki. Razlog za takšno mnenje je dejstvo, da .se v vodstvu ČSSD kot tudi v njeni vladi pojavljajo osebe in skupine, ki so bile tesno povezane s komunističnim režiniom (nekateri poslanci, .svetovalci vlade itd.).
Potrebno pa je omeniti, da .se ČSSD nahaja v težkem položaju. Na češkem političnem prizori.šču namreč le težJio najde koalicijskega partnerja, kar pomeni, da lahko govorimo o nizkem koalicij.skem potencialu stranke. Socialdemokrati, ki .so po izrednih volitvah leta 1998 oblikovali manjšinsko enostrankarsko vlado", lahko .sodelujejo s krščanskimi demokrati, ki jih uvrščamo v politično sredino, ali pa s komunisti (vse tri stranke so leta 1998 sprejele državni proračun, ampak o "koalicijski" povezavi v tem primeru ne moremo govoriti). Sodelovanje s KSČM ostaja nesprejemljivo tako za javnost kot tudi za "moderniste" v ČSSD. To krilo predstavljajo predvsem mladi člani, ki ideal socialdemokratske politike vidijo v zahodnoevropski novi levici, kar je v diametralnem nasprotju glede na poglede starejše generacije zbrane okoli predsednika stranke .Miloša Zemana. Povezovanje z levim krilom v ČSSD je nesprejemljivo za vse stranke usmerjene bolj desno od socialdentokratov.
V prihodnosti lahko v ČSSD pričakujemo podobne procese, do katerih je prišlo ali prihaja v ZLSD. Govorimo o procesih, ki lahko povečajo koalicijski |X)ten-cial stranke. ZLSD je na primer sposobna tudi povezave z bolj desno usmerjenimi političnimi .strankami npr s .Slovensko nacionalno stranko"' v primeru projekta "Ohranimo naše lxjgastvo", ki predstavlja nasprotovanje klerikalnemu stebru
" v his!VII ure z<i t/iuisi-kiuilicijo. gle/ (Calmila 1999).
' Slovensko luicioiuiliio stranko (SNS) lahko uvrsUmo na levo (odnos do Kiniokalollike cerkvej ali/In desno (minos do nacionaliiefia i /mL<<iiiJa) sinin konlinniiiiia levo desna
slovenskega političnega pri/oriSča, vendar pa je potrebno poudariti, da gre v omenjenem primeru za projektno in ne koalicijsko |x>vezovanje, ki je siccr s Slovensko nacionalno stranko težko mogoče, čc že ne nemogoče. Poleg pragmatizma pa sku.Sa .stranka oblikovati samo.stojen politični steber, ncodvi.sen otI liberalnih in klerikalnih teženj na slovenskem političnem prizori.šču. Na osnovi tega lahko rečemo, da .se pojavlja nov razcep, in sicer med clven>a tradicionalnima političnima zaveznikoma na Sloven.skem od leta 1990 dalje - meti Združeno listo stKialnih tlemokratov in Liberalno demokracijo Slovenije, ki naj bi predstavljala liberalni steber .sloven.ske politike. S tem ZLSD oblikuje razpoznavno identiteto, i.i. tretjo pot. V tem smislu lahko razumemo tudi izstop ZLSD iz vlatle leta 1996'".
Razmere na Če.škem .so v tem smislu bolj zapletene. Ločimo namreč .Štiri politične pole. .Medtem ko je desnica trenutno deljena na konservativce (Državljan.ska tlemokratska stranka, ODS) in liberalce (letrakoalicija)", je levica razcepljena na demokratičen in nedemokratičen del. Povezavo med tlesnimi političnimi strankami v bistvu ovira le .sovra.Stvo med glavnimi predstavniki strank, povezava meti obema velikima levičarskima političnima strankama pa je nemogoča zaratli ideoloških razlik. .Socialdemokrati bi morali K.SČ.M videli kot potencialnega koalicijskega partnerja, vendar K.SČM ni pripravljena storiti potrebne korake na poli k demokratizaciji stranke, predvsem v smislu razdružitve s krvavo kontinuiteto.
Postkoniunistični stranki deset let potem
Za Združeno listo .socialnih tlemokratov in Komunistično .strankt) Če.Ske in Moravske lahko ugotovimo, tla sta imeli na prehodu v večstrankarski ptjiitični sistem, zaradi različne pettle.setletne komunistične prak.se, neenak izhodiščni položaj. Tudi razvoj obeh .strank po omenjenem prehodu ni potekal na enak način in v enaki smeri - metllem ko je ZLSD tudi zaradi pritiskov gibanj civilne tiružbe, uspelo |x)siati moderna levičarska .stranka .socialtiemokrai.skega lipa, pa KSČ.M vztraja na konzervativni komunistični itieologiji, zavrača de.sctleije demokratičnih .sprememb na Češkem in sanja o vrnitvi sovjet.skega bloka. Za razliko otI ZLSD, ki je v preteklih lelih nted tlrugim postala tudi vladna stranka in sodelovala skoraj s vsemi |x>litičnimi .strankami na .Slovenskem, je KSCM ostala v izolaciji ne samo na Češkem, ampak tudi v tujini (če seveda nc štejemo Belorusijo in potlobne države). Lahko si zastavimo vprašanje: je sploh mogoče, da se stranki, ki sta df)lga de.seilet-ja gradili na potiobnih ali cclo enakih idealih, de.setletjc ka.sneje tako razlikujeta?
Prvi kriterij, ki ga lahko uporabimo za primerjavo obeh strank, je volilna baza. SDP, ZL oz. ZLSD lahko označimo kot stranko izrazito levih in izrazito manj vernih volivcev. Ti vtjiivci so starejši in imajo nižji tiružbcnockonomski status otI .s\'e-tovnonazorsko sorodnih strank (Kropivnik, 1998: 157, 191). Uspeh ZLSD beleži predvsem v večjih občinah z večjimi urbanimi sretlišči, medtem ko dobijo na potleželju in v majhnih občinah večino stranke desnega političnega |x)la (Hačck,
" Su icni mestu hi luhbo hih smisehm »/»izurlil ua iiorejia /MihllCuu <l<if>ujaujii, /tinvzanii z niz/mi-!■<! u ivCiiistem sislemu in {xthuili /.I.SI) u zdrutertinju na hrici. o Čemer Ixinui nofcrih r natlaljet anju. " l/ni/a sitJxKia. KrSCaiuibi ilemiibnill. Driavljiuisba tlemobraisba ahjancifa in IX'niobraisba unija
1999: 226-227). Slranka jc uspcSna v velikih mesiih in predvsem v večjih delav.skih sredi.ščih (Marilx)r, Velenje. Jesenice itn.)
Za K.SČM lahko trdimo, tla je v osnovnih kazalcih precej potlobna ZLSD. Volivce KSČM označiije kot natlpovprečna starost, nižja ali sretlnja izobrazba. Volivci se samopercepirajo kol pripatlniki nižjega razretla. Volivci KSČM živijo predv.sem v večjih mestih, bivših industrijskih središčih, ki so bila najbolj prizadeta z re.sirukuiralizacijo gospodarstva in brezpo.selno.sijo (Večernik, 1998: 220, 264). Za razliko otl ZLSD je KSČ.M - paradoksalno - politično uspešna pretlvsem v majhnih na.seljih; razlog z;i to dej.stvo moramo videti v lem, da jt) tjsiale |K)lilične stranke ignorirajo, zalo lahko oblikuje lokalna zastopništva predvsem lam, kjer je majhno število volivcev (npr. majhna vas, kjer je bila ukinjena zatlruga) (I lanou.sek, 1999). Simpatizerji obeh strank so zvesti in se udeležujejo volitev relativno visokem številu.
Stranki lahko primerjamo tutli v njunem odnosu do sintlikaiov, predv.sem zaradi dejstva, da se sindikati zaradi zgodovinskih okoliščin nastanka lx)lj vežejo na tlelavske stranke (Taylor v Fink-Hafner, 1994: .38). Zaključimo lahko, da .se ZLSD, v .skladu s .svojo dekkirirano .socialdemokrat.sko ideološko usmeritvijo, povezuje s sintlikali ktii zgodovin.skim zaveznikom .socialtlemokracije na Zahtnlu. Ztlružena lista sociaklemokratov .se namreč povezuje s .Svobodnimi sindikati .Slovenije (.S.S.S), iz če.sar pa je raz\idna določena kontinuiteta s prejšnjim režimom, saj so vodilni člani sindikata (vodja .sindikata Dušan .Semolič) imeli [Kjlitične lunkcije že v prejšnjem režimu (v ZKS) in kasneje tutli v Združeni listi, ventlar pa moramo upoštevati transformacijo ne le ZLSD, temveč tutli omenjenega sindikata oz. celotnega slovenskega sintlikalnega in strankarskega priztiri-šča.
Če primerjamo odnos med sintlikati in drugo slovensko politično .stranko, ki .se prav tako tleklarirara kot socialdemokratska: Socialtleniokratsko stranko Slovenije (SDS), potem lahko ugotovimo, da z njt) .sotleluje sindikat Neotivisno.st, ki se edini - izmed štirih največjih slovenskih sindikatov (poleg SSS in Neodvisnosti, še Konfederacija SX) in Pergam) - opretleljuje kot "novi", in sicer glede na delitev "stari" v.s. "novi" sindikati, torej sindikati, ki naj bi pretistavljali sile kontinuitete (.S.SS) nasproti novim, pomladnim sindikatom, ki .so nastali oz. .se razvili v osemde.setih letih (Tome, 1994:66).
Otlnosi meti političnimi strankami in sindikati na Če.škem ni.st) primerljivi s Slovenijo. Splošna sindikalna organizacija - Češkomoravska zbornica sindikatov (Č.MKOS) - se do tega trenutka vede zelo netxivisno. Sindikati .se osredotočajo predv.sem na pogajanja v tripartiteti, pretisednik zbornice Richartl Falbr pa je bil izvoljen kot neodvi.sen senator V njegovem obnašanju pa ventlar lahko opazimo podporo politični le\'ici, natančneje Socialtlemokrat.ski stranki. Omeniti moramo, da .se pogajanja v tripartiteti z na.stopom .socialdemokratov na oblasti ni.so izboljšala oz. so enako zapletena kot v ča.su vladavine prej.šnjih (desnosredinskih) vlad. Lahko rečemo, da je sintlikalna zbornica neodvisna ustanova, ki zagovarja levičarska stališča.
Obe stranki sta pocletlorali razvilo organiz:icij.sko strukturo, ki jima omogoča neposreden vpliv na politično okolje; del te strukture pretlstavlj;ijo prostovoljci, ki opravljajo velik tlel praktičnega tlehi. ZLSD in KSČ.M razpolagata z relativno veli-
kim premoženjem, ki ga učinkovito uporabljata v propagandne namene zlasti v predvolilnem obdobju. ZLSD daje velik poudarek političnim programom, kar lahko razberemo iz relativno velikega Števila le-teh in kar je po naSem nnienju eden od ostankov socialistične dediSčine (Podmenik, 1993; 61). Nasprotno, KSČ.M sicer razpolaga z ob.sežnim političnim programom, njena praktična politika pa je osredotočena predv.sem na populistične napade proti demokratičnim spremembam, o.stalim |X)litikom in političnim strankam.
ZLSD .se .skuša, v .skladu z načelom oblikovanja oziroma prelevitve v politično stranko, oblikovano po zahodnoevropskih merilih .socialdemokracije in v želji oblikovanja zgodovinsko neobremenjene (glede na negativne posletlice komunističnega totalitarnega režima) .stranke, distancirati do Zveze ztlruženj borcev.
S tem hkrati deluje v .skladu s .svojo željo o vodenju politike t.i. tretje jKJti ter .se poskuša predstavljati kot oblikovalec konsenzualne |jolitične prakse v Sltneniji. Po mnenju Tineta Hribarja sta namreč prav Zveza združenj borcev in Nova slovenska zaveza glavni krivki za spor meti politično levico in desnico in nekonsenzualno politično prak.st> na .sloven.skem političnem prizorišču (Hribar, 1999; 42).
Na.sjjrotno, K.SC.M ostaja ozko povezana z nekaterimi problematičnimi organizacijami. predvsem z Zvezo češkega obmejnega pasu (.Svaz českeho |X)hraniči), ki je močno protinemško usmerjen. Tako tudi Se ni prišlo do pričakovanega so-tlelt)vanja z Gibanjem za življenjski) varnt)si u|K)kt)jencev (ŽID); ta strank;i n;unreč pniktično pretlsi;ivlja en;ik del politike kot KSCM in jo lahko razumemo lx)lj kot interesno skupino (Cabatla, 1998: 3). Simpatizerji ŽDJ sicer ni.so tako avtoritativni kot v primeru KSČ.M, programa obeh strank |xi sta v bistvu enaka (Večernik, 1998: 264).
Sklep
Kot smo pokazali, im;ita Ztiružena lista .stM;ialnih tlemt)kiatov in Komiuiistična strank;i Oeške in .Moravske veliko .skupnih zn;ičilnosti, pretiv.sem v organiz;ici-jskem, materialnem smi.slu, vendar pa .se bi.stveno razlikujeta v itieološkem. Ztiružena lista jc |X) prognunu .sotlobna socialtlemoknitska politična .stranka, ki se ukvarja s tratlicionalnimi socialdemokratskimi tematikami, K.sC.VI pa koraka v ■socialdemokracijo še ni .storila in o.staja izven demokratičnega razumevanja politike. Podobno.st obeh .strank izhaja pretivsem iz zgotlovine - stranki sta na.stali približno v en;ikem časovnem obdobju, na pcxllagi (v osnovi in začetnem obtiobju) enake itieologije, ki pa je bila udejanjena skozi tiva zelo r:izlična praktična politična koncepta. Združena li.sta socialnih tlemokratov vsekakor lahko gradi na bolj prijazni obliki jugoslovan.skcga komunizma, ki je, kot smo že pokazali, doživel od tiruge polovice 80. let dalje svoje najbolj liberalno obdobje, kar je po osamo.svojitvi ■Slovenije posledično pripeljalo tudi do rušenja hegemonske vloge ZKS (ZLSD), ki jo je stranka imela v enostrankarskem si.stemu. To je v primeru KSČM .seveda nemogt)če že z:iratii same narave kominiističnega režima v Ceškoslov-aški. Zato je ZLSD .spo.sobna pritegniti nove, mlade člane in članice, ki lahko oblikujejo stranko v .socialtlemokrat.skem tlubu. Nasprotno, KSČ.M je po propadu po.sku.sa leforme
ostala v preteklost zaverovana stranka, iieusnierjena v prihodnost in zato neprivlačna za nove člane. Pričakovanja, da bodo volivci KSČM "izumrli", se do danes niso potrdila. Tu lahko navedemo dva pomembna podatka - prvič, vsak četrti prebivalec Če.ške je v preteklosti bil ali jc še član komunistične stranke; diiigič, st;ini levičarska politika socialdemokratov je z;i volivce velikokrat enaka |X)litiki komunistov in se zato vračajo h KSČM. Na Če.škem ne obstaja moderna .socialdemokratska stninka, ki bi pritegnila vsaj del volivcev KSČM.
Za ZLSD lahko rečemo, da govorimo o stranki, ki je trenutno v up:idanju. Za njeno svetlej.Šo prihodnost je po n;i.šem mnenju pomembno, tl;i .se bo stnink;i sposobna znebiti starih političnih elit, ki jo na nek n;ičin omejujejo.
.Seveda |)a je za strankino nadaljnjo politično pot lahko odločilen tutli diskurz v slovenskem parlamentu o zamenjavi obstoječega volilnega sistema z večinskim. V |)rimeru njegovega sprejetja naj bi bil:i po mnenju nekaterih :ivtorjev ZLSD ali izrinjena iz političnega prizorišča ali pa je možna njen;i združitev s stranko I.DS Oambrek, 1999: 3-4) in na ta n:ičin oblikovanje "protipomkidnega'-" pt^litičnega blok:i. Najprej lahko izrazimo skeptičnost tlo pretlpostavke, s;ij še \'etlno ni j:isno, ali bo sploh prišlo do .spremembe volilnega sistema do naslednjih jjarlamentarnih volitev. Po n;išem mnenju je težko verjetna možnost, da bo strankii, ob uveljavitvi %'ečin.skega volilnega sistema, izrinjena iz političnega prizorišča, s;tj Jambrek (Jambrek, 1999:4) s tem v zvezi predvideva povezovanje strank SDS in LDS, k;ir p;i je gletle na trenutne politične razmere težko mogoče". Za t)hranitev ZLSD n;i strankarskem prizorišču -ob uveljavitvi večinskeg:t volilneg:i sisiem;i - je po našem mnenju pomembno pretivsem njeno povezovanje s stnmko LDS, venthir lahko tu zasledimt) dve oviri: prvič, LDS n;ipovetluje s;imostojen nastop n;t volit\ :ih tutli ob mogoči spremembi volilnega .si.stema; drugič, ZLSD je pri oblikovanju koalicije postavila pomemben pogtjj, in sicer prekinitev .sedanje politične pnikse Liberalno demokratske stranke, kar prav t;tko kaže na določen v.sebin.sko-politični nizmik meti obema političnim;i subjektoma, ki je hihko tudi posledica vodenja l>olitike t.i. tretje poti v ZLSD.
Vsek;ikor pa lahko zatrdimo, da lahko pniv odločit\e o volilnem sistemu pomembno determinirajo n;tdaljnjo politično pot stranke ZLSD.
KSČM p;i je verjetno že zamudila priložno.st v preoblikovanju v moderno politično .stninko; stranka ni več sposobna tlopolnjevati kadre, stari k;itlri p:i .so še vetino orientirani v preteklost in ni.so sposobni navez;iti stikov z drugimi političnimi strankami. Zaradi pomanjkanja koalicijskega |X)tenciala lahko trtlimo, tla v večinskem sistemu stranka ne bi politično preživehi.
" l'»mliitliii bitib (ozlmmii saimuMlaiiie smutbe slinviisbe iKiinhitllj luij hi bil sesuiiijen iz ihvh siniiib: zilriiivne siniiibi- S/S+SKIJ Slinviisbe l/nilsbe .■uniiibe ( bol ie .«inio ime /khv svsliivljeiie Iz hlriv Sloiviisbe l/iulsbe siraiibe (SLS) In Sloiviishlh br.Vtinsbih ilemobrulor (SKD)) nii eni .ilnini ler Socliildeniobreiisbe slninbe (SUS") na drugi.
" C,lede ntl /lorezorenje SOS .v desno ImliliCno o/icijo- SLS-^.^iKI) Sloivn.cbo IJndsbo slitinko.
Lrn-RATIIRA
Cal>;ul;i, Uidislav (IWV); Ka/voj strankarskega sistema na Češkem. Teorija in praksa, 2. 290-30.3.
Oihada, l.adislav (199«): Die TsclKtltlschc Repulilik \-or den Wahlen 1998. I DM-Aktuell. 1, 1-4, Dunaj: Inštitut za srednjo l-vroix) in Donavski pro.stor
Dostitl, Radim (1999): 'Koniparace Ibrnioviini systetnCi politickych .stran Ceska a l'oLska (1989-1998). K)litologicky Ca.sopi.s. 3, 282-292. Urno: Mcdnarvxlni polit()k).ški institut Utiiver/e Masaryka.
l-ink-llafner, Datiica (1992): 1'olitical Modernization in .SUivenia in the 1980s and the ICarly 1990s, The Journal ol Ct)mmuni.st studie.s. Vol. 8, No. 4. 210-226.
l-ink-Walner, Danica (1994): .Sindikati v procesu oblikovanja politik v. .M. .StanojeviO, M. Novak in G. Tome (ur.). Sindikati in tieokor|X)rativizeni na .Slovcnskent. Družln)slovne razpr.tve, št. 17-18, letnik X. Ljubljana: Inštitut z.;i družbene vede.
HaCek. Miro (1999): Lokalne volitve- v Sloveniji - Primerjava 1994-1998, Teorija in praksa, 2, 218-229.
Hanou.sck. Petr (1999): Konutnistiini v obcich nahnivaji o.sobni v/.tahy,,Mlada l'rj)nta DNI-:.S, 25. 10. 1999, str. 6.
Hribar, Tine (1998): Revizija: Sloven.ska politična zgodovina (11. del). Mladina, 17. 7. 1999, .str. 42.
Jambrek, Peter (1999): Slovenske stranke in detnokracija. Nova revija, št. 201, letnik 18, str. 1 -7.
Kropivnik, Samo (1998): Sloveti.ski volivci v geogralskeni, družbenem in ideološkem prostoru: ;inalize volitev v letih 19V0 in 1992. Ljubljana: Fakulteta zui družbene vede.
l.ukSič, Igor (1993): Zmagov-.tlci in poraženci volitev 1992 v, F Adam. Volitve in politika po slovensko: Zbornik ocen, r.izprav, napovedi, 13-28. Ljubljana: Znanstvetio in puhlici-.stično središče.
Pikalo, Jernej (1999): Main Actors of l\)litical Change in Sloveni;i v. V. D\t>f:ikov-.l (ur ), Succc-s-s or Failure? Ten Years :ifter 5. regionalna konferencija Srednjeevropskega politološkega društv-a, Bratislava, januar, 145-153- Praga: Češko politološko društvo in Slov;Lško politološko clruštvo.
I\)dtm-nik. Darka (1993): Programska identiteta .sloven.skih parlamentarnih strank in volilne otllocitw 1990/1992 v, F. Adam, Volitve in politika po slovensko. Zbornik ocen. razprav, napoveili, 53-72. Ljubljana: Znanstveno in publicistično sredi.šče.
I'-.tcner, Karel (1999): Pnitest proti .soudu .sjednotil slovenskou levici, Mlada fronta DNI-:.S, 17. 11. 1999, .str 10.
Prunk, J:mko (1993): Slovrnski narodni vzjion. Ljubljana: Državna založba .Slovenije.
Ribičič, Ciril (1995): Republika Slovenija v u-stavah jugoslovanske federacije v. Zbornik prispevkov z znanstvenega poswta na .SAZLL Ljubljana, 1995-
Tomc, Gregor (1994): Pt)litične orientacije slovenskih sindikatov v, M. Stanojevič, .VI. Novak in G- Tome (ur.), Sindik:iti in neokorporativizcm na slovenskem, Družbo.slovne razprave, .št. 17-18. letnik X. Ljubljana: Inštitut za družlx'nc vede.
Vcčernik. Jifi (1998): Zprava o n'voji češke s|X)lcčnosti 1989-1998. Praga: Academia.
Vodička, Karel (1996): Politisches .Systetn Tschechiens: Vimi kommunisti.schen Finparteiensystem zum demokratischen Verfassungsstaat. Münster: LIT.