YU ISSN 0021-6933
JEZIK   IN
SLOVSTVO
letnik XXV ~ leto 1979/80 - št. 1
Jezik in slovstvo
Letnik XXV, številka 1 Ljubljana, oktober 1979/80
časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk) Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik: Aleksander Skaza, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor: Gregor Kocijan (slovstvena zgodovina), Breda Pogorelec (jezikoslovje),
Aleksander Skaza (primerjalna slavistika), Franc Žagar (metodika)
Tehnični urednik Ivo Graul
Svet časopisa: Marjeta Vasic (predsednik), Anka Dušej, Marjan Javornik, Mira Medved, Jože Munda, Pavle Vozlič, France Vurnik in uredniki Tisk Aero, kemična, grafična in papirna industrija Celje Opremila inž. arh. Dora Vodopivec
Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Tekoči račun: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265 Letna naročnina 80- din, polletna 40- din, posamezna številka 10- din Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, 40- din Za tujino celoletna naročnina 150 - din
Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Revijo gmotno podpira Kulturna skupnost SRS, razliko med polno in znižano ceno za dijake in študente pa krije Republiška izobraževalna skupnost SRS
Vsebina prve številke
Razprave in članki
I   Drago Bajt, Mencingerjev Abadon in utopija
8   Hermina Jug-Kranjec, Semantika in vloga ključnih besed v romanu Bogovec Jernej 14   Meta Grosman, Odlomek pri pouku književnosti
Literarnozgodovinski problemi, gradivo, komentarji
18   Milko Matičetov, Sv. Jožef ne more plačati štibre. Iz slovenskih ljudskih pesmi 2
Kulturnozgodovinske ekskurzije
23   Božena Orožen, Maribor za vsakdanjo (slavistično) rabo
Ocene in poročila
25  Marjan Dolgan, Janež-Ravbarjev priročnik ah nepojenjujoči čar okostenelosti
Zapiski
29   Breda Pogorelec, Petnajsti seminar slovenskega jezika, literature in kulture
31 Franc JoAopin,Tretja jugoslovanska onomastična konferenca v Dubrovniku
32 Franc Jakopin, Kam lahko sežejo ponaredki?
Iz dela Slavističnega društva Slovenije
32   Predlog priporočil devetega kongresa zveze slavističnih društev Jugoslavije slavističnim društvom
Drago Bajt
RTV v Ljubljani
MENCINGERJEV ABADON IN UTOPIJA
Mencingerjev Abadon ali »bajka za starce«, kakor je pisatelj podnaslovil svoje v mnogo-čem zanimivo literarno delo, je osrednji spis slovenske utopične proze. Zato ni naključje, da se ga slovenska literarna veda, publicistika in esejistika lotevajo še danes, zdi se celo, da je tačas še bolj živ kot je bil ob svojem natisu leta 1893, o čemer pričajo številne razprave in članki v zadnjih letih,' pa tudi ponovna izdaja romana.^ Vzroki za intenzivno navzočnost Abadona med zdajšnjimi slovenskimi preučevalci in bralci tiče v idejni, tematski, vrstni in oblikovni večplastnosti romana; ta se prav zaradi vsestransko zapleteno sestavljenega ustroja vedno znova in nanovo aktuaUzira v zavesti sprejemnikov.
Vse naštete vidike, s katerih želimo pregledati Mencingerjevo delo, je mogoče zreti tudi z gledališča umetniške zvrsti, ki v zadnjih desetletjih neusmiljeno in prav pogoltno sega po vseh človekovih bivanjskih problemih, jih umetniško obdeluje z izredno mnogovrstnostjo postopkov in jih nato ponuja v spektakularni raznoobličnosti. V mislih imamo zvrst znanstvene fantastike, ki je na področju književnosti v dobrih 50 letih posesala in preoblikovala celotno utopično hterarno tradicijo, od antičnega pustolovskega in fantastičnega romana, prek klasične morovske utopije, razsvetljenskega planetarnega romana, predromantične grozljivke in fantastične novele, do antiutopije 20. stoletja. Mencingerjev Abadon je z razgledišča znanstvene fantastike kot posebne literarne zvrsti kaj hvaležen predmet preučevanja: osvetljen v najmodernejšem barvnem spektru znanstvenofantastične književnosti in prelomljen v utrjeni problemski prizmi utopične in antiutopične proze, nam pokaže prav spektakularno idejno, tematsko, vrstno in oblikovno razgrnje-nost. Znanstvenofantastična literatura je kot laterna magica, ki nam kaže pisano podobo znanega Mencingerjevega romana z vseh poglavitnih zornih kotov: z gledišča ideologije, mitologije, znanosti in literarne umetnosti. j
1
Ideološke sestavine Abadona so bile v središču dozdajšnjih literarnih preučevanj. Raziskovalci so ugotovili, da Mencingerja zanimajo splošna in posebna vprašanja politike, gospodarstva, vere, znanosti, tehnike, kulture, umetnosti in jezika v zadnjih desetletjih 19. stoletja. Mencinger je »konstruktivno posegel v rešitev najaktualnejših, težkih in usodnih vprašanj, ki zadevajo mišljenje, življenjsko usodo človeštva vobče, nas Slovencev posebe: estetičnih, socialnih, državnih, narodnih, verskih, vzgojnih, političnih«, je pisal Josip Tominec.-" Že prej je prvi urednik Mencingerjevih del označil roman kot »ba-jevno bodočnost človeštva, zlasti slovenstva." Malone enako je opisal Abadona tudi Jakob Kelemina; »utopistična slika bodočega razvoja človeštva«.' Janez Logar je naštel pet
' M. Kmecl: Janez Mencinger kot meščanski ideolog, v zborniku: Krško skozi čas, Krško 1977, str. 207-215; B. Grabnar: Utopije in antiutopije v slovenski literaturi 19. stoletja, »Ljubljanski dnevnik«, 18. 3. - 28. 3. 1978, ponatisnjeno tudi v knjigi: l^avrična krila, izbor slovenskih znanstvenolantastičnih zgodb, TZS, Ljubljana 1978, str. 83-103: Z. Ferkolj: Utopija v slovenski prozi 19. stoletja. SR, ŠL 4/1978, str, 403-416.
2 »Iz slovenske kulturne zakladnice«, ZO, Maribor 1979.
3 Slovenski biografski leksikon, 5. zv., Ljubljana 1933, str. 94.
"* Izbrani spisi Janeza Mencingerja IV, SM, Ljubljana 1927, str. IV.
' O virih Mencingerjevega Abadona, »Ljubljanski zvon«, 1920, str. 396.
temeljnih ideološlcih sklopov romana: razvoj svetovnega kapitahzma, napredek znanosti in tehnike, pesimistični življenjski nazor slovenske akademske mladine, slovenske politične in kulturne razmere in strah pred proletariatom; na osnovi teh je razglasil delo za programatični »manifest slovenskega liberalizma oziroma liberalnega katolicizma«, za »filozofsko, zgodovinsko in družbeno-politično poglobljeno literarno delo«.*' Še določneje je Abadona iz teh zornih kotov osvetlil Matjaž Kmecl; zanj je Mencingerjeva »bajka za starce« »vizionaren, futurološki pretres morale in možnosti kapitalistične družbe proti koncu 19. stoletja«, celo več, politična, tehnokratska in ekološka vizija »stehnizirane in zmehanizirane ... dehumanizirane družbe 24. stoletja«.'
Mencingerjev Abadon je ideološkim razvidom ustrezno doživljal tudi različno naravnano vrstno odrejanje. Za Antona Slodnjaka je roman predvsem »kritika dobe in družbe«,* se pravi kritičen prikaz slovenskega meščanstva ob koncu 19. stoletja. Na tako pojmovanje merijo tudi tisti avtorji, ki govore o Abadonu kot o »satiričnem romanu« oziroma »satirično družbeno-političnem romanu«.' Ti so roman brali predvsem kot literarni odsev posebnega slovenskega prostora in časa, posnetek specifičnega družbenega ustroja in miselnosti, ki ga ustvarja pisateljeva domišljija, usmerja in osmišlja pa njegova ideologija. Tako razumevanje namreč zahteva satirično delo: upodobljeni svet umetnine osvetli avtorska idejna perspektiva tako, d^ postane docela jasno, kakšen ne bi smel biti realni svet, v katerem je delo nastalo. Tako so Mencingerjev roman razumeli predvsem kot umetniško bolj ali manj prepričljivo, trdno in posrečeno zlitje konkretnega antiideala in abstraktnega ideala, ki ga je mogoče najbolje rekonstruirati iz avtorjevega svetovnega nazora. In tako so nastali spisi, ki jih moremo povzeti približno takole: Abadon izseva avtorjev idealizem in optimizem, neomajno pisateljevo vero v slovenstvo, upanje v prihodnjo usodo malega naroda, ki bo ostal vsemu navkljub pred človeško zgodovino in bogom, če bo le veren in nraven in bo ljubil boga in sebe kakor samega sebe. »Utopični pogled v bodočnost je žgoča kritika modernega pesimizma in materialističnega naziranja«, je pisal Stanko Bunc.'" Iz podobnih razlogov je nastala tudi oznaka o Mencingerjevem »notranjem« ali »pozitivnem« krščanstvu, po katerem \e Abadon »evangehj pravega slovenstva«" in »nova slovenska sinteza«.
Razumevanje Abadona kot čiste satire pa so vseskoz oteževale druge sestavine romana, predvsem fantastične in utopične. Na eni strani je vplival na poimenovanje osrednji lik Abadona, Gonobe ali angela pokončevalca, »zlega duha laži in prevare, licemerstva in krivice« (Abadon, 206'^), ter njegove demonične moči, na drugi popotovanja v človeško preteklost in prihodnost ter prikaz prihodnje človeške družbe in njene ureditve. Obojno so doslej večinoma obravnavali kot izpeljanke satire, kot poseben avtorjev umetniški način, s katerim je idejno in tematsko jasneje izrisal nezdružljivost satiričnega ideala in antiideala. Povezovanje satire s fantastiko in utopijo pa je vsekakor močno vplivalo na umetniške in ideološke značilnosti Abadona. Vpeljava peklenskega angela Apokalipse je dala Mencingerjevemu romanu filozofsko poglobljenost, obenem pa mu je ponudila tla za a\lorski oblikovalni postopek, s katerim je okrepil satiričnost dela. Podobno lahko rečemo tudi za utopične in antiutopične elemente v osrednjih poglavjih Abadona (Vil. - X. poglavje). Ti elementi, ki nas natančneje zanimajo, dajejo Abadonu značilno barvo utopične in antiutopične proze.
Utopična književnost konstruira podobo človeške stvarnosti, postavljene v drug čas in drug prostor. Avtorjevi vzroki za to pisateljsko odločitev so sociološke narave: čas in pro-
• Janez Mencinger: Zbrano delo II. DZS, Ljubljana 1962, str. 431.
' Janez Mencinger kot meščanski ideolog, v navedeni knjigi, str, 211,
^Zgodovina slovenskega slovstva lil. SM, Ljubljana 1961, str. 293.
' F, Leveč, pismo z dne 6. 11, 1880; J. Mencinger: Zbrano delo II. str, 423,
'»»Življenje in svet«, št. 12/1938, str 180.
" Josip Tominšek: Izbrani spisi J. Mencingerja IV. str. XXX.
F. Vodnik: Janez .Mencinger Abadon, v knjigi: Ideja in kvaliteta. ZO, Maribor 1964, str. 74. I" Navedki so iz 11, knjige Zbranih del J, Mencingerja, Ljubljana 1962 (»Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev«).
štor, kjer živi, očitno nista ustrezen zgled in spodbuda za ustvarjanje umetniških del. Avtor S pomočjo literarne umetnine zbeži iz življenjske stvarnosti. To mu omogoča domišlija, ki si zna izmishti nešteto načinov z a beg iz kletke konkretnosti. Beg v drug prostor in drugačen čas je v klasični utopični književnosti navadno pojasnjen s spanjem, sanjami, bolezenskimi blodnjami ipd. Znanstveno, se pravi realno verjetno in mogočo utemeljitev ; bega (iznajdba rakete, izum časovnega stroja itd.) vpelje šele sodobnejša znanstvenofantastična književnost
Ta beg pa ni le beg iz neznosne prešernovske »življenja ječe«, kjer gospodari rabljevski čas. Je tudi umik pred fizičnimi, psihičnimi in mentalnimi mejami človeštva, izmik neizprosni človeški usodi, ki se izteka v smrt, prehod v stvarnost, kjer je človeškemu posa- \ mičniku in skupnosti podeljena nesmrtnost, neomejena modrost in spoznanje, nemotena sreča in neizmerno blagostanje. Tak umik iz človeške stvarnosti se je zgodovinsko izkazal za nemogoč ali pa vsaj pomaknjen v daljno prihodnost. Zato so predvsem idejni pro- \ blemi utopične književnosti v primerjavi z realistično »nerealni«. Utopični roman je spričo tega postavljen v neposredno bližino mitološke zgodbe, bajke, pravljice, legende, fantastične novele, idile ali pastorale. Od teh jo zmore razmejiti samo logična in znanstvena verjetnost ali mogočnost, ki pa obenem zahteva tudi rabo posebnih pripovednih postopkov in jezikovnih sredstev.
Najsplošnejše značilnosti, odločilne za nastanek in zasnovo utopične proze, so razberlji-ve tudi iz Mencingerjevega Abadona. Zasnova človeka kot individuuma je skrajnje pesimistična, tako da prav zahteva izhod v utopični družbeni stvarnosti, ki so jo nekateri raziskovalci zenačih s »pozitivnim krščanstvom«. Človek je »zgolj metež, ki v njem gomaze brezštevilne strasti in bede: kaos, ki v njem brodita eros in antheros - ljubezen in j črt« (87). Še huje: človek je »samo atomček iz tega kaosa ... Ljubeč roditi, črteč moriti - j to sta tečaja, ob katera se suče delo in nedelo Zemljanov!« zatrjuje Abadon (prav tam). \
Ni torej čudno, da je družba ljudi neznosna družba človeških volkodlakov in vampirjev, ¦ ki pijejo človeku kri še po smrti, družba »volčjih bratodercev« (105). Zato Samorad Ve- • selin z veseljem sprejme Abadonovo ponudbo, ki ga doleti v spanju, v tem »prestanku ' neprestanega trpljenja«, »pozabi samega sebe«, »pretrgljaju večnosti« (92). Rade volje i sklene z njim pogodbo, ki mu obljublja premagati prostor in čas, videti preteklost, seda- i njost in prihodnost, preseči nezmagljive meje človeškega telesa in razuma. Abadon mu ¦ obeta in tudi dâ nevidnost, možnost ločenega življenja duha in telesa, nesmrtnost. Cela : vrsta iznajdb in odkritij v Mencingerjevem romanu služi premagovanju človekove bivanjske zamejenosti, razumljene pri tem »bohinjskem Herodotu« kot kazen za izvirni greh (»Segh smo po prepovedanem sadu spoznanja in zatorej smo pahnjeni v prekletstvo in pregnanstvo« - 163). Najprej je tu Abadonov obroč: »S tem obročem si neviden, ne- j slišen in netehten, kadar hočeš in dokler hočeš; slušal bo moje ukaze in te nosil, kamor porečeš; odpiral bo gore in zaklade, pa tudi misli in usta ljudi, da bodo vpričo tebe govorili čisto resnico; z njega pomočjo boš videl v vsako daljo skozi temo in zid« (94). Podobne lastnosti ima tudi zdravilo slovničarja Slovogoja: »Čudovite kapljice in zvari, katere je iz- ! umljal za izboljševanje in podaljševanje človeškega življenja... povzročajo, da človek j vidi in spozna človeka na miljo, loči z vohom jeklo od železa, sliši pretakanje sokov v rast- j linah, zapomni si za več dni celo polo številk in besed, več dni zdrži brez hrane in spanja« (132). Ta sok iz rože mogote, s katerim se hrani poslednji Slovenec v votlini Bogatina, je kakor »modrijanski kamen, ki spremeni navadni prah v zlato.. . človeško življenje podaljša za nekaj stoletij« (235). Tudi vsi drugi izumi in iznajdbe v romanu služijo begu iz lastnega telesa, begu pred soljudmi in družbo, begu v drugačno življenje in druge razsežnosti: naočniki, ki dajejo vpogled v človeško zgodovino, leteči ljudje, umetna hrana iz lesa j in prsti, »stol očite spovedi« - nekakšen elektromagnetni detektor laži, ki omogoča branje \ mish pri zaslišanju, zdravilo proti staranju itn. i
Vse te realije, ki navadno sodijo v klasični repertoar fantastičnega romana ali pravljice, so pri Mencingerju služabnice satire. Abadonovi pripomočki Veselinu Sambradu omogočijo dvig nad »volčje bratoderce«, ki časte le zlato tele. Breztelesne oči duha mu olajšajo »samovid« celotne človeške zgodovine v večnostnem trajanju. »Duša je neumrjoča hči večnosti, a život je minljivi sin časa«, beremu v Abadonu (137). V tem aforističnem stavku je izražena idejna napetost med ideaiom in antiideaiom satiričnega deia, napetost med »notranjim« in pozunanjenim krščanstvom, ki se sprosti v ambivalentnem smehu skoz solze in navsezadnje ustreže avtorjevemu namenu - »priti skozi laž do resnice ... kakor skozi temo do luči« (169).
Tej avtorski idejno-umetniški težnji služita v romanu tudi znanost in tehnika, sploh vsako racionalno spoznavanje. Dvojnost med duhom in telesom, mishjo in snovjo, poduhov-Ijenim in materialnim svetom ni izražena samo v opozicijah notranje/ zunanje krščanstvo, »volčji bratoderci«/ slovničar Slovogoj, neumrjoča hči večnost/ minljivi sin časa, »naša znanost brez srca (doctrinis nostris sine corde)/ »oči srca« - temveč tudi drugje, v opozicijah spodaj/zgoraj, tla/nebo, zemlja/vesolje, tema/svetloba (»Spodaj se razprostira črna tema, zgoraj pa se leskečejo zvezde v čudoviti, Samoradu do sedaj neznani svetlobi«, 112-113). Vsevedni in vsevidni Abadon obljublja Samoradu »druge in zopet druge pre-osnove teh na videz samogibnih in za milijone vekov namenjenih sončnih skupin v prostora brezkončnosti... Marsikatera zvezda, katere luč ti danes miglja tako žarko, ugasnila je že pred tisoč leti in se je razdrobirila; in koliko novih svetov kroži po brezmejni prostranim, katerih luč do sedaj ni dospela do svetovne drobtinice, katero imenujete Zemlja« (115). »Zabave vede in spoznave« (342) dvigajo človeka »nad težnjami in mar-njami povprečnih človeških hodničnjakov in krtinoplezalčkov« (342) - prav tako, kot »ladnjica, ki je s konopcem pripeta pod zrakoplov« (112-113), dvigne Samorada Veselina v zračne višave. Četudi imamo v Abadonu še celo vrsto tehničnih izumov, nastalih na podlagi znanstvenega spoznavanja (npr. ustekleničeni plini, diamanti iz lipovega oglja, stisnjena elektrika, primitivni TV aparat, ceneno kurivo iz vode in sončnih žarkov ipd.), pa je očitno, da Mencinger ni ne zagovornik duha Velike Azije, ki prisega na »vesoljni napredek« in »matematično gotove podatke statistične vede« (322), ne pristaš Slovogoja in njegove »znanstvene« slovnice, ne navdušenec nad Rudovarjevo kemijsko tehnologijo, ki vodi v totalitarno tehnokracijo. Mencinger v Abadonu ni ustvaril trdne in prepričljive podobe utopične družbe s pozitivnim predznakom. Z nekaterimi realijami utopične književnosti in modeme znanstvene fantastične književnosti je le satirično preoblikoval znane, že iz antike izvirajoče mite o blaženosti, sreči in popolni svobodi, dodal in celo groteksno transformiral pa je še tradicionalne mite (npr. mit o Črtomiru). Mencingerju se je skoz Samoradove oči pokazala »svetovna zgodovina kot svetovna sodba« (118), ne pa kot znanstveno zasnovan dolgoročni proces, na katerega namiguje s paradoksnim aforizmom: »Če hočeš srečno živeti, dobro vzgoji svojega - deda« (157-158). Pod vplivom evropske duhovne in zgodovinske skušnje njegovega časa utopična država (»ro-dovit gaj« po Mencingerjevo) ni bila več mogoča, celo v umetniški domišljiji ne. Tehnika in znanost nista bili več zvezdi vodnici v srečo, svobodo in popolnost dežele, kjer se cedita mleko in med, se pravi dežele, ki je ni, temveč dvojno pogubna pot prvič pot v tehnološki pekel tovarn, ki jih razkazuje Abadon Samoradu Veselinu v IX. poglavju, in drugič pot v militaristični pekel aziatske Evrope, ki jo popisuje v X. poglavju duh Velike Azije. Slovenija 24. stoletja za Mencingerja ne more več biti nikakršen utopični paradiž, kjer sta duh in telo zlita in dokončno potešena, temveč antiutopično kraljestvo kovinskih elektrarn ob Bohinjskem jezeru in veUkanskih obzidanih delavnic v Labodski doHni, kjer je dehtev fizičnega in umskega dela speljana do kraja, kjer je človek postal stroj brez lastnih mish. Evropa prihodnjih stoletij pa je diktatura »človeškega vladarja boga... neumrjoče-ga, vsevedočega in vsemogočega« (309). »Sedaj je vzela država vse delo v roke«, beremo na strani 277. Utopično enakost, srečo in svobodo v popolnosti je nadomestila antiuto-pična »popolna nesvoboda« (289). »Nihče nima pravic, vsakdo ima samo pokorščino, za-
torej smo pa tudi vsi enaki in državna oblast razpolaga z našim življenjem in z našo smrtjo popolnoma svobodno« pravi duh Velike Azije (315). Mencingerjeva prihodnja Evropa je značilna antiutopična »država na temelju materializma in robstva« (318), prav taka pa je tudi Slovenija 24. stoletja, ki jo Samorad označi za »gabno kobilišče« (289). Povsem ustrezen je torej Truhlarjev opis tega dela Abadona: »sanjski prikaz bodoče države strojev s človekom-strojem«.'"
Samorad Veselin, ta nesrečni »narobe-Črtomir« (330), je torej postavljen pred dejstvo: utopična država ni mogoča, antiutopična pa je še strašnejša skupnost »volčjih bratodercev«. To dokončno potrdi duh Velike Azije: »Dolgočasna blaženost... je zgolj negacija, vedno zatajevanje samega sebe ... tragikomedija, ki se igra na odru človeške zgodovine« (342). Samorad lahko izreče samo še dvomeče faustovske besede: »Zgolj pred ugankami strmim in sam sebi sem največja zastavica« (362). Po teh besedah sodi Mencingerjev roman v tisti tok antiutopične proze, ki postavi na glavo morovsko tradicijo in doseže vrhunec v treh romanih 20. stoletja: Zamjatinovem Mi, Huxleyevem Krasnem novem "svetu in Orwellovem 1984.
S tem je še enkrat opredeljena in tudi dokončno razrešena avtorjeva ideološka naravnanost satirični ideal, ki se je poskušal zasnovati na način utopične realnosti, se je zlomil in spremenil v antiutopično stvarnost, t. j. v antiideal satire. Ker pa se satira brez svojega pozitivnega protipola spremeni v navadno družbeno-kritično reahstično prozo, je torej-razumljivo, če se na tem mestu konča tudi Mencingerjev Abadon: celotno dogajanje se izkaže za »pojav čudne bolestne blodnje«, za škodljivo posledico branja knjig, teh »izrod-kov kipečih možganov in negodnega slavohlepja našega nervoznega veka« (395, 396). S tem je, mimogrede rečeno, omogočena tudi bralčeva katarza, saj je fantastični element, ki je vdrl v Samoradovo življenje na začetku pripovedi, zdaj odpravljen. Konec Abadona ponovno sih tudi hterarnega raziskovalca, da upošteva pri preučevanju interakcijo satiričnih, fantastičnih, utopičnih in antiutopičnih elementov, ki šele skupaj in hkrati zasnav-Ijajo Mencingerjevo literarno delo v njegovi večplastnosti in mnogohčnosU.
2
Po vsem tem ne moremo več dvomiti, da so miselne prvine utopične in antiutopične proze, preoblikovane zaradi samosvoje povezanosti s prvinami literarne satire in fantastike, ena od temeljnih zasnov Mencingerjevega Abadona. Miselna izhodišča, ki jih ponujata omenjeni prozni zvrsti, so v romanu tudi na tematski ravni ustrezno razčlenjena. V središču je tema prihodnje družbe, zajeta v model avtoritarne države (Velika Azija, Slovenija 24. stoletja). Iz osrednjega tematskega stržena izhaja šop motivnih nastavkov: vprašanja politike, ekonomike, kulture, umetnosti, filozofije, religije, izobraževanja in vzgoje, znanosti in tehnike. Znanost, »zabave vede in spoznava«, kot pravi Mencinger, ]e v Abadonu upodobljena kot svetopisemski zli duh iz Janezovega razodetja, kot zvezda, ki je padla na zemljo. V sodobni znanstvenofantastični literaturi je zasnavljajoči element, ki usmerja ideološke, tematske, zvrstne in oblikovne sestavine, v Abadonu pa je negativno opredeljena prvina, »zgolj neurejena zbirka odlomkov brez notranje zveze« (123-124), kot taka pa poglavitni povzročitelj zla v prihodnji človeški družbi. Večina tehnoloških in znanstvenih vprašanj, pa naj gre za Slovogojevo jezikoslovje v naslednjih 500 letih ali za Ru-dovarjevo kemijo ali za elektrotehniko v Sloveniji 24. stoletja, je prikazana izrazito satirično, kot antiutopična komponenta par excellence. Le redke tehnične realije so v Mencingerjevem romanu zakonita sestavina prihodnje družbe, kakršno si zamišlja avtorski ideal: električna energija, računalnik v Alpah (»središče električnih zvez ... veHko hra-
'* v. Truhlar: »Notranje lirščanstvo« v Mencingerjevem Abadonu, v knjigi; Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju, Ljubljana 1977, str. 41,
nilišče listin in električnih posnetkov«, 302), telepatija, predelava neuporabnih snovi in ljudi, leteči ljudje. »Obleka jim je od kož, pokrivalo gobov klobuk, obuvalo lesene cokle. Ob ledju imajo pripete velike perutnice, katere premikajo z nogami, na hrbtu nosijo privezano torilo, v katerem je nabrana stisnjena elektrika, gonilna sila za peruti.. . Roke pa imajo proste, da lahko urejajo silo električnega toka; in s tretjo, krmilu podobno perutnico ravnajo smer svojemu pozračnemu plavanju« (269). Znanstveni motivi, ki so v sodobni znanstveni fantastiki postali običajni, so pri Mencingerju prikazani v satiričnem in an-tiutopičnem kontekstu, tako tudi literarni lik demoničnega znanstvenika, kemika Rudo-varja. Zanimivo bi bilo tudi prebrati Abadona z očmi futurologa, narediti torej primerjavo med umetniškimi realijami romana in življenjskimi realijami 20. stoletja. J. Tominšek je s tega vidika primerjal Mencingerjevo videnje prihodnje vojne s prvo svetovno vojno in ugotovil, da je Triglav v resnici postal nagrobni spomenik Slovencev."
3
Po vsem tem ni težko reči, da je Abadon splet najrazličnejših vrstnih prvin, nekak zvrstni križanec. To nedvomno kažejo tudi dozdajšnje vrstne opredehtve Mencingerjevega dela, ki razodevajo nelagodnost in zadrego raziskovalcev. Jakob Kelemina in Boris Paternu sta ga označila za »filozofski roman«;" Josip Tominec za pedagoško, didaktično in tendenč-no »razpravo«, za »vzgojnodružabni roman«;" Janez Remic za »esejistični roman«;" Anton Slodnjak za »fantastično, pravzaprav sanjsko pripoved« in »vzgojno povest«;" Janez Logar za »satirično družbeno-politični roman« in »groteskno satiro«;^" Stanko Janež za »fantastično utopijo«;^' Janko Kos za »utopijo s filozofsko morafistično tendenco«;" Jože Pogačnik za »aiegorično in moraHstično zasnovano besedilo« in »utopijo«;" Matjaž Kmecl ga je uvrstil v »intelektualno alegorizirano pripovedno prozo«;^'' Zdenka Ferkolj pa je osrednja štiri poglavja Abadona (VII, Vlll, IX in X) označila kot »antiutopijo«." Vrstno hibridnost je naša literarna zgodovina razlagala večinoma z različnimi tujimi, nadvse raznovrstnimi pripovednimi zgledi ali celo vplivi (Sveto pismo, Rabelaisov Gargantua in Pantagruel, Cervantesov Don Kihot, Klopstockova Mes;;ada, Lesageov Obuti hudič, Cha-missov Peter Schiemihl. Goethejev Faust, Mickiewiczev Pan Twardowski, Shopenhauer-jevo delo Pamrga in Paralipomena, Bellamyjev Pogled v preteklost, 2000-1887 in še precej manj pomembnih del), pa tudi z domačo utopično in antiutopično tradicijo (Stritar, Trdina, Tavčar, Mahnič, Šubic, Toporiš). Z. Ferkolj antiutopičnost Abadona izpdjuje iz avtorjevih svetovnonazorskih pogledov (»liberalistično meščansko prepričanje /Mencingerju/ ne dovoljuje absolutnega pesimizma«") in iz zvrstnih zakonitosti (»utegne biti/Abadon/posledica specifičnega aktualiziranja evropskega modela utopije v slovenskem prostoru«^').
Če ostajamo pri literarnih zakonitostih utopične in antiutopične proze, opazimo tudi pri Mencingerju značilne motivacijske, pripovedne in oblikovne postopke evropskih vzorcev. Sanje so tak pogost motivacijski postopek, saj že same po sebi vodijo v drugačno ča-sovno-prostorsko realnost dela. Mencingerjevega Abadona, natančneje osrednjo zgodbo romana motivirajo sanjske blodnje, ki jih povzroči bolezenska vročica po čudežni rešitvi Samorada Veselina iz valov. S prenehanjem teh blodenj, z ozdravitvijo, je konec tudi os-
'5 Glej J. Tominšek, Predgovor v knjiei: Izbrani spisi J. Mencingerja lU, SM, Ljubljana 1922.
O virih Mencingerjevega Abadona, str. 396; Slovenska proza do moderne, Lipa, Koper 1965, str. 115.
Izbrani spisi J. Mencingerja IV, str. X. I" Ob/Vlencinger/evi 100-letnici, »Mentor«, št 25/1937-38, str. 179. '^Zgodovina slovenskega slovstva III, str. 295, 297. ^"'J. Mencinger, Zbrano delo II, str. 431.
^' Zgodovina slovenske književnosti, ZO, Maribor 1957, str. 311. "Pregled slovenskega .slovstva, DZS, Ljubljana 1974, str. 152. " Zgodovina slovenskega slovstva IV, ZO, Maribor 1970, str. 178.
Janez Mencinger kot meščanski ideolog, str. 215. " Utopija v slovenski prozi 19. stoletja, str. 413.
rednje zgodbe; v okvirno pripoved (ljubezenska zgodba med Cvetano in Samoradom) poseže še sam pisatelj kot katarzični deus ex machina. Tak poseg je v evropski utopični literarni tradiciji pogosten, saj se avtor dela cesto izdaja za najditelja, redaktorja ali izda- j jatelja najdenega rokopisa in podobno. j
Dogajanje ali zgodbo utopičnega dela omogoča popotovanje v prostoru in času. Tako po- j potovanje je temeljni zgodbeni stržen Abadona. Pripomočki in služabniki Gonobe omo- j gočajo neznansko hitro gibanje glavnih junakov skozi zrak nad vso zemeljsko kroglo in j pripomorejo k pripovedni atomsferi, tistemu, čemur pravi J. Kelemina »mednarodno ozračje«.^* Prizorišča v romanu se bliskovito menjavajo: Krško-breziško polje, Ljubljana, Zagreb, Dunaj, Beograd, Monaco, Indija, Mont Blanc, Pariz, Sljeme, Ljubljansko polje, spet Ljubljana, Bogatin, Labodska dolina, še enkrat Pariz, Švica, hrvaško Zagorje, Niagarski slapovi, Chicago in še kaj. Prostorsko menjavanje prizorišč je povezano še s časovnim: \ junaki z duhovnimi očmi poleg sedanjosti gledajo tudi preteklost (stari Babilon in Mezo- ' potamijo) in prihodnost (porušeni Pariz, grobišče Zahodne Evrope, Slovenijo od 22. do 28. j stoletja, prihodnji Zagrel), bodočo Evrazijo in Kitajsko). Ta nadprostorski in zunajčasni j položaj junakov je pripraven za sporočanje avtorskega glasu, posebej zaradi distance, ki 1 omogoča ob avtorski vsevednosti ugledovanje različnih problemov v njihovi splošnosti ^ in univerzalnosti.
3
Utopična proza ima šibko zgodbo; niz dogodkov, ki sestavljajo pripoved, je kratek, slabo 1 povezan in motiviran. Pri Mencingerju opažamo to povsod, kjer ne gre za realistično pripovedno satiro. Abadon je ponajveč nabirek dialogov in monologov, redkeje debata ali diskusija o različnih, predvsem družbenih in eksistencialnih problemih človeštva. Marsikatera pripovedna enota Mencingerjeva romana je prej filozofski disput, politični trak- i tat ali sociološka analiza, kot pa umetniško poglobljena fabulativna slika. Prav to je vzrok' za literarnoteoretične označbe, ki so roman postavljale v okrožje intelektuahstične, mo-ralične, didaktične in tendenčne književnosti (Tominšek, Pogačnik, Kos, Kmecl). Skoraj ^ vsi raziskovalci Abadona so poudarjali shematizem romana, njegovo »doktrinarnost«.^' ¦ France Vodnik je to lastnost natančno opisal že leta 1928: »miselni element še vedno pri- ' vzema prvenstvo na škodo čustvenih emocij«; »vsa snovnost služi samo idejni interpre- ' taciji«; »človek iz apriorne idejne zasnove v bistvu brez psihologije in sociologije«; »tipična človečnost«; »bolj ideološko kakor pesniško delo«; »fragmentarični način podaja- j nja«; »dialog v službi idejne interpretacije« itd.'" Tominšek ga je prištel h »konstruktivni j beletristiki«." Ferkoljeva pa je shematizem Abadona opisala z gledališča pripovedoval- 1 čeve vloge v romanu, pri čemer se je delo izkazalo za dvojevrstno besedilo, sestavljeno j iz literarnih (epskih) in neliterarnih ali obliterarnih (neepskih) strukturnih enot. Slednje j so značilne za osrednja poglavja Abadona, v katerih imata dialog in monolog predvsem j informativno vlogo." Vse to se ujema s povedanim mnenjem, da \e Abadon tako v idejnem i in motivnem kot v vrstaem in oblikovnem pogledu križanec, zapleteno, neenotno in kon- J glomeratno literarno delo. Le tako si lahko razlagamo raziskovalne zadrege v zvezi z vr-1 stnim poimenovanjem." '
Pripovedna konstruiranost utopičnih del se je v evropski literarni tradiciji izkazala za i. najbolj nevarno in usodno, saj je povzročila, da so zvečine vse literarne utopije zgubile i položaj besednih umetnin. Pripovedna zgrajenost utopičnega romana, izpeljana iz ideoloških predpostavk, je namreč razlog za dokajšnjo umetniško zastrtost literarnih sestavin,' vzrok za stihzacijo, tipizacijo in šablonizacijo hterarnih likov in podobno. Kajti utopično '
o virih Meticingerjevega Abadona, str. 396. ^'L Grafenauer, Zgodovina novejšega slovensjiega slovstva U. Ljubljana 1911, str. 452.
/ Mencinger Abadon, v nav. knjigi, str. 75-76. " Siovenslii biogmlski leksikon, 5. zv,, str, 94,
Glej z. Ferkolj: Problem in vloga pripovedovalca v Mencingerjevem Abadonu. B eksplikacija, Filozolska lakulteta, oddelek za svetovno književnost in literarno teorijo, 1976,
" Treba je reči, da vrstni status Abadona še ni dokončno rešen. Večina preučevalcev poimenuje delo kot roman.
literarno delo je predvsem avtorjeva miselna konstrukcija, ki ne počiva na posnemoval-skih literarnih shemah. Utopija ni nikdar posnetek realno obstoječega sveta, temveč model realno nabivajoče, vendar logično mogoče irealne stvarnosti. Verjetno se je tudi Mencinger tega zavedal, o čemer priča prav hibridnost njegovega Abadona. Tisto, za kar je bil kot literarni ustvarjalec prikrajšan ob utopiji in antiutopiji, je skušal nadomestiti s fantastiko, satiro, grotesko, celo s prvinami pravljice, pustolovske povesti in kriminalne zgodbe (npr. epizoda o uboju z dinamitom). Samo tako je nastala »kolikor tohko resnična povest« (334-335). Šele križanje različnih prvin je potemtakem ustvarilo roman, ki bi mu lahko rekli satirična utopija ali antiutopična satira, roman, ki je postal temeljnik poznejše znanstvenofantastične proze na Slovenskem.
Hermina Jug-Kranjec
Filozofska fakulteta v Ljubljani
SEMANTIKA IN VLOGA KLJUČNIH BESED
V ROMANU BOGOVEC JERNEJ
1. Pri analizi Pregljevega romana Bogovec Jernep me je med drugim zanimala tudi beseda kot osnovna pomenska enota sporočila. Na nekaj primerih sem poskušala prikazati semantično vlogo ključnih besed,^ vpletenih ne samo v sintagmatsko oziroma povedno so-besedilo, ampak tudi v sobesedilo celotnega romana, in ne nazadnje tudi v asociativno sobesedilo, prisotno ali sproti se porajajoče v zavesti naslovnika romana. Namen članka torej je, zajeti ob aktualnem pomenu tudi konotativni pomen' ključnih besed.
1.1. Pri prvem branju pritegnejo pozornost bralca predvsem številni arhaizmi ter tujeje-zični (latinski in nemški) citati. So signali dobe in okoliščin, kot stilemi delujejo predvsem s svojo tvarno podobo.
1.2. Podrobnejše branje in še bolj statistična anahza besedila pa nam razkrijeta vrsto ponavljajočih se besed, katerih frekvenca je vefiko višja od pričakovane.
1.2.1. Ena od takih besed je glagol toniti/utoniti. Nanj je prva opozorila Katka Šalamun-Biedrzvcka," vendar ga je obravnavala izključno kot oznako zabogovčevo delovanje. Popolni izpisi pa kažejo, da se ta glagol pojavlja tudi v drugih zvezah. Tako nedovršni kot dovršni glagol združujeta v sebi več med seboj povezanih pomenov: osnovni pomen in nanj navezane sopomene ter prenesene pomene. Glagol toniti označuje neprostovoljno gibanje navzdol v vodi ipd., obenem pa tudi izginjanje (iti k dnu, pogrezati se, torej izginjati, izgubljati se), pomeni glagola utoniti pa so: utopiti se, pogrezniti se, torej Izginiti, izgubiti se, umreti = nehati obstajati.
Pregelj ta glagolski par uporablja dosledno v prenesenem pomenu, nikoli v dobesednem.
V prizoru, ko Juta naredi samomor, sicer zapiše samostalnik utopljenka, glagolu utoniti pa se izogne tako, da ga nadomesti z drugim, prav tako ključnim glagolom ugasniti. (Videla je, zamahnila z roko in ugasnila v mlamolu. 283) V prenesenem pomenu pa uporablja pi-
Vgi primeri so navedem po izdaji Ivan Pregelj: Izbrana dela. Tretja knjiga, Celje 1964, ' Članek je del daljše študije o stilistiki in poetiki Pregljevega romana Bogovec Jernej.
2 Ki/tične besede ~ izrazi, katerih Irekvenca v okviru nekega besedila ali celote besedil (največkrat dela nekega pisatelja) izrazito presega povprečno pogostnost v knjižnem jeziku,
^ z ajitualnim pomenom mislim na pomen, ki ga beseda dobi v danem sobesedilu, s jionotalivnim pomenom pa na radij pomenov, ki jih občuti homogena, istemu času pripadajoča skupina naslovnikov pri poslušanju ali branju določene besede oziroma sporočila, -Prim, Katka Salamun-Biedrzvcka: Ivan Pregelj: Bogovec ierne/Zaliv I (1966), 28-29. 32-24.
8
satelj glagol toniti/utoniti v vseh prej naštetih primerih, največkrat v pomenu izginjati/iz- j giniti in pogrezati se/pogrezniti se, redko v pomenu umreti. j
Nato si je šel z roko mimo čela, ki je bilo samo vase pogreznjeno in je tonilo v bolnem in blodnem mraku oči. (216)-Šel je in je še tonil v mislih na pokojno ženo. (218) - Težko je padal glas nad ceste, i ulice in strehe v mestu, ki je tonilo v mraku. (226) - Nesrečna zemlja farčičev. V megli (oneš, v tem- ' nicah, svečenju in Baalu. (309) - Tonil je v slabosti. (313) - Bogovec ni gledal več, tonil je v grozi in i ogabni slasti, da mu bo umreti v strašnem gnusnem. (315) - Sladko je toniti v lajnu. (235) - 7.../, če i je hotelo proti duhu vstati vanjo iz nenavidnega in iz mesa, ki v njem tone ves svet... (250) - Kakor j že tolikokrat v svoji osamelosti in tegobi je utonil v motnem hrepenenju po davno minulem. (218) - i Predikant je utonil v temnem logu /.../ (232) - Žena je utonila nekje v setvah. (318) - V mislih na ne- ¦ marno ženo, ki jo je videl, pa še ob misli, da je blizu ura, ko se bo rodilo božje dete, je utonil v motnem < iskanju. (300) - »Jezabela, prekleta! Utoni v svojem sadlu, ki s stražo strežeš norski pameti novih me- i nihov! Utoni v mlamolu temnic, /.../ (250) - Utonila je v bogovčevem stanu. (275). ,
Vezava glagola toniti/utoniti je dvojna. Poleg pogostejših, stilno manj opaznih oblik, pri ka- ' terih je predložna zveza v mestniku, najdemo - predvsem pri dovršnem glagolu - tudi šte- ' vilne predložne zveze s tožilnikom. ;
Mimo berila je tonil bogovec v sanje. (331) - Šel je s sklonjeno glavo, tonil je vase. (246) - Bil je tako zelo utonil sam vase, da ni opazil /.../ (216) - Predikant je nemo utonil pred njim na lestve v stolp, j (226) - Pa ko je še pil, je utonil v motno pijanost in trudnost. (235) - /..le oči so bile utonile v strašno \ senco in bolest, da je bila podobna postami ženi. (236) - Župnik Treiber je sredi brevirja utonil v ža-lostne misli. (309) - V žalost in tegobo je utonil. (255) i
Pisatelj v besedilu romana izrabi pomensko zasičenost glagola toniti/utoniti. Z njim zame- ; nja vse glagole, katerih sinonim ali natančneje povedano hiperonim' je ta glagol v danem j sobesedilu ter tako nesorazmerno poveča njegovo frekvenco v celotnem besedilu. S tem | pa je naslovnik posredno opozorjen na semantično vlogo glagolskega para toniti/utoniti, i Njegov simbolni pomen lahko poveže z bogovčevo usodo, glede na to, da je največkrat i uporabljen pri označevanju bogovca. To je prva stopnja dekodiranja, dostopna večini na- ^ slovnikov. V naslednjo stopnjo razbiranja konotativnega pomena obravnavanega glagola pa je vključena povezava besedil, v katerih ta glagol nastopa, s sobesedilom celotnega ro- ! mana. Kot primer navajam odlomek, kjer pisatelj v enem samem odstavku povzame vsebino Starega testamenta - dogodke, opisane v njem, prikaže kot niz med seboj povezanih osebnih in skupinskih tragedij in katastrof.
Kača je govorila z drevesa. Žena je verjela in vzela v sli in dala še možu. Ob izgnanima je polzela j zvodniška smotlaka v puščavo, nema, polna hinjenja in strupovita. Kajnu je prišepnila, da je ubil bra- ; ta. Iz Kajna so velikani, bojci, seme prekleto do konca dni. Umrli so v potopu. Ali je z njimi umrlo zlo? \ Ali ni bil Noe iz pijanega vina prašičji? Ali ni grešil sin nad njim? In oče je preklel sina in seme nje- ] govo. Bilo je htrištvo Sodome in je utonilo v ognju. A Lotovi hčeri sta živeli in hoteli zaroda. (272)   j
V podčrtanem delu besedila pisatelj omenja dve svetopisemski katastrofi: vesoljni potop j in propad Sodome in Gomore. I
Če upoštevamo samo povedno sobesedilo, je razlaga, zakaj je pisatelj uporabil glagola um- :j reti in utoniti, naslednja: v prvi povedi se je s tem, da je uporabil glagol umreti, izognil tav- j tologiji, v drugi pa je z nelogično zvezo oblikoval opazno pomensko figuro - oksimoron. Če pa upoštevamo še vse druge v romanu uporabljene pomene glagola utoniti, pa zveza j »utoniti v ognju« ne učinkuje več kot oksimoron. Razvežemo jo v »izginiti v ognju« oziroma j »umreti v ognju«. Zveza »umrli so v potopu« pa samo potrjuje ugotovitev, da se pisatelj do- ! sledno izogiba rabi glagola utoniti v dobesednem pomenu. Tudi v tem primeru gre za dvo- • pomenskost, za metaforično in simbolno ravnino besedila, s katerima se v romanu ne- ; prestano srečujemo. ]
1.2.2. Pomensko zelo blizu glagolskemu paru toniti/utoniti je glagol ugašati/ugasniti, prav , tako ključna beseda v romanu. Leksikalni pomen nedovršnega glagola je: 1) dogorevati, preneseno umirati in 2) trajno ali občasno povzročati, da nekaj ugasne. Pomeni dovršnega
' Pomensko nadrejeni, širši pojem. Prim. tudi J. Toporišič: Slovenska slovnica 1976, 95.
glagola pa so naslednji: 1) nehati goreti, preneseno tudi umreti (= nehati obstajati) in 2) povzročiti, da nekaj ugasne.
V drugem pomenu glagolskega para v romanu ne najdemo; razen v prvem pa nastopa glagol ugasniti še v naslednjih pomenih: izginiti, utihniti (= nehati peti, nehati zvoniti). Enako velja tudi za nedovršni glagol. Na pomen glagola ugasniti pisatelj posredno opozarja v besedilu:
Neskončna bridkost je obšla bogovca. Iz vremena mu je bilo, kakor da mu je zadnjič zašlo sonce, da bo zdaj stopil v teme in megle in ne bo nikoli več videl ne jasnin ne jutranje zarje. Vse bo ugasnilo, vse minilo. Skrjanci ne bodo peli, ne bo se smejala pesem. Zdaj je bila slovesna zadnja ura. Kako dolgo je še do groba? (309/10)
AH je naključje, da je semantika obeh navedenih ključnih glagolov ista: izginitev, prenehanje eksistence, smrt? Odgovor bom nekoliko pozneje poskusila najti v širšem sobese-dilu romana, upoštevaje tudi pomen drugih ključnih glagolov.
Glagol ugasniti je le redko rabljen dobesedno (ogenj v lavi je ugasnil), večinoma je jedro metafore, pogosto sinestetične (Daleč je ugasnil zadnji zvon /.../ 301; Pesem srenje je ugasnila /.. J 295). Z doslednim ponavljanjem v različnih zvezah - metaforičnih in nemetafo-ričnih - pa mu Pregelj enako kot glagolu utoniti pridaja simbolni, vsem uporabljenim zvezam skupni pomen, osnovan na pomenih glagolov, namesto katerih nastopa.
Zarja nebes je bila ugasnila, žalostni somrak je zagrnil bogovcu berilo. (253) - Slika je ugasnila. (254)
- Spomin na rajno ženo, ki je bogovcu ugasnil v zvoneh, se je vzbudil znova. (228) - Jutri bodo snegovi polje zalili, sanja bo ugasnila. (245) - Viharji so ugasnili ob mraku. (262) - » Ugasni, ugasni, nenavidni duh, krgavi, v mlamolu temnic!« (230) - Predikant ni videl, a je čutil, da je ugasnil oholi, hladni prezir njenih oči, rezki, zasmehljivi mraz njenih usten. (242) - »Pojdi, pij vrč vina na žalost; ugasnila bo.« (240) - Vonj vina iz kelihov ;e ugasnil. (270) - Ko je odšla, je ugasnil gnus v njem /.../ (293) - Videla je, zamahnila z roko in ugasnila v mlamolu ... (293) - »Kakor moja uboga rajna mati tri ure pred smrtjo,« je občutil Erazem /.../, »kakor moja rajna sestrica ves dan, vso noč, preden je ugasnila.« (283)
Vprašanje skupne semantike obravnavanih ključnih glagolov sem zadovoljivo rešila šele, ko sem v pomensko raziskavo pritegnila še preostale glagole, ki nastopajo kot ključne besede v romanu. To sta predvsem glagolska para rasti/vzrasti in vstajati/vstati'' s prav tako simbolnim pomenom in glagol biti kot polnopomenski, bivanjski glagol.
1.2.3. Pomeni glagola rasfi/vzrasfi v besedilu romana so še: pojavljati se, oglašati se/pojaviti se, oglasiti se, pri rasti še vsebovani pomen večati se.
Bridko je raslo v kretnje njegovih nog iz pesmi: /.../ (233) - V spanju je raslo iz strašne snage v knjigi: /.../ (235) - Trepet )e rasel iz njenega telesa, /.../ (236) -/.../ in je iz njega rasel že prvi mrak. (279)
- Iz snegov je rasla ena sama senca: razpelo otročnic. (267) - Soj pepelnatega se je zrcalil ne nečednem živem, ki je raslo v višave. (314) - Temen križ brez telesa je rasel na stranski steni; /. ../ (241) - Prav ob koči je rasel izpod ravni jezdec /.../ (223) - Nato pa mu je vzrasla v licu užaljena zavednost in slovesna odločnost (224) Čudna moč mu je vzrasla. (225) - »Gertruda, nesrečnica,« je vzrasla v njem misel na hčer /.../ (232) - Iz knjige, ki je ležala odprta pred njim, je vzraslo novo gledanje v njem. (235)
- V njem je vzraslo sočutno in bridko /.../ (236) - Bogovcu je vzrasla molitev na ustnice. (254) - Strašno je vzraslo spoznanje v bogovcu. (264)
1.2.4. V pomenih pojavljati se, oglašati se/pojaviti se, oglasiti se, redkeje rasti pa nastopa tudi glagol vstajati/vstati:
I.../, in je vstajalo bridko in strašno iz pesmi v njegov spomin. (236) - Vstajala je /pesem, op. H.J./ kakor vpij iz mlamola in globokega vodnjaka. (268) - Vstale so besede v njem, ki jih že davno ni več čustvoval: /.../ (218) - »Znamenje boš imel in bo vstalo med zarjo in mrakom noči!« (220) - Vstala je žalost v njem ob bridkosti spominov /. ../ (222) - Sreča njegove davne evangeljske službe mu je vstala kakor spomin: /.../ (255) - Do bolečine jasno je vstala v njem sUka davne sreče. (229) -/.../ in je vstala v njem topa groza /.../ (232)-/.../ in v sanjah, ki so vstajale po sili. (241) - Vstati mu je hotela slika lepe, bridke žene, ki mu je kakor duhovina rasla; panj vstala. (235) - Motno /e vstala preden] bolest učenika Martina: /.../ (253) - V strašni jasnosti je vstalo v predikantu. (229)
Istemu semantičnemu polju pripada tudi precej pogosto rabljeni glagol vzhajali/vzili.
10
Skupni simbolni pomen obeh glagolskih parov je pojavljanje, rojevanje, torej začetek ob- \ stajanja - nasprotje simbolnemu pomenu prve skupine ključnih glagolov, ki zaznamujejo I konec, prenehanje obstajanja. Pisatelj to nasprotje večkrat prikaže s hkratno rabo obeh i skupin ključnih glagolov:
Spoznanje, ki /e hotelo svetlo vstati, je trenutno zopet ugQsni7o.(251) - Žalost jezne živali je vstala v bogovcu in ni ugasnila ves dan do mraka in ni zaspala vso noč ... (262) - Na okno je vstajal dan. Trenutno je ugasnil drget bolne ženske. (237) - Trenutno je ugasnil v njegovih mislih baron in je vstala t vanj sUka baronice. (289)
Nasprotje, o katerem govorim, pa ne vključuje nasprotja med pozitivno in negativno se- -mantiko obeh skupin ključnih glagolov, kot bi bilo mogoče napačno sklepati glede na ha- i bitualni pomen glagolov, ki zaznamujejo pojavljanje oziroma rojevanje = začetek obsta- i janja. Iz citiranih primerov je razvidno, da glagola vstajati/vstati in rasti/vzrasti, vključena , v sobesedilo, le še povečujeta negativno semantiko povedi, saj v njej dobivata dodatni pomen grozljivosti, ki postane sestavni del konotativnega pomena ključnih glagolov.
1.2.5. Bivanje (skušala ga bom zajeti z analizo pomenskih razsežnosti polnopomenskega glagola bitP = obstajati) je v romanu ujeto v posamezne slike. Zdi se, kot da bi se tok ne- i prestanega prehajanja iz enega stanja v drugo tu in tam ustavil, z namenom, da se jasneje I osvetlijo obrisi tistega, kar je v tem toku stalno, nespremenljivo, obstajajoče in ponavlja- i joče se v življenjskem in zgodovinskem času. i
Sredi polja je bilo znamenje. Razpelo otročnic so mu rekli. (244) - V motne sanje mu je zraslo drugo ) videnje in je bilo belo telo na razpelu otročnic in je svetilo daleč. (254) - Iz knjige, ki je ležala odprta i pred njim, je vzraslo novo gledanje v njem. Bila je zoprna slika. Evangeljske matere celo so se spo- i tikale nad njo; vedel je to in je topo gledal. Bil je tam Pinehas. (235) - Kakor za sladko tolažbo je vstala j nova slika: bila je gora, odeta v dan, sonce in cvetje. (265) - Čudno motno se je zganilo v bogovcu j v osrčju: bila je pesem blodniške Mrete, bila je snaga iz pisma, ki je snažila smrt moža in žene v sli, ] bila je laž iz duhovine, ki ga je bila pozvala v zvonove. (236) i
Z anaforičnim ponavljanjem polnopomenskega glagola biti Pregelj poudarja soobstajanje ] oziroma neprekinjeno povezanost dogodkov in dejstev. i
Bila so črna leta. Bila je lakota. Bila je kuga. Bila je vojska Bil je Turek. Bila je jeza »stare pravde« i in žalost »ubogega Konrada«. Bila so znamenja na zemlji in nebesih. (213) ;
Glagol biti/ne biti v pomenu obstajati zasledimo tudi v bogovčevih monoloških razmišlja-1 njih o bivanjskih problemih, ki ga vznemirjajo:
Ali pa je ljubezen, kar je /obstaja/? Ali ni /ne obstaja/ le sila in sla iz nenavidljivca, ki nas v prepad ¦ in mlamol jaše, nesrečno jezno žival?« (233) - Ali je res ni moči v vinu, dabi ogrelo, duhovino prevpilo ¦ in lajave pse? /Ali res ne obstaja moč v vinu .../ (262) - Zakaj ni veselja v knjigi, da bi razodela, kakor ; mu je stokrat za mladih, norskih let? /Zakaj ne obstaja veselje v knjigi.../ (262) - Ali si /obstajaš/ ; sploh ali pa si le slepilo iz nenavidnega? (224)
Tako izrazi pisatelj tudi višek bogovčevega dvoma - dvom o obstoju boga - prikriti pomen \ prizora, v katerem bogovec napade katoliško znamenje.
Zahropel je besno. Strašna sla je rasla v njem. Dvignil je roko: Ali si /obstajaš/? Snemi se s križa. Zna- ; menje daj. Vsaj kapljo krvi potoči! Ne daš znamenja! Ne zakrvaviš? Teslo zlodejsko! Malikovstvo lot- j ric! Kakor so meni storili, bom storil tebi. S križa, s križa!« (305)
Bivanjski glagol biti je tudi jedro bogovčevih metaforičnih prikazov lastne eksistence.
Bral si prvo še nejasno bolestno slo iz pijače: biti /obstajati/ kakor jezna žival, ki jo poja hudič; /.../ (217) - /.../, pojali so te in si kakor lisjak, ki_ga gonijo psi. (233) - In še to uro in še si jezna žival in \ si vstal za duhovino, ki ni iz Boga« (233) - Če je bolnost, je kakor bežen tresljaj mrzlice, /. ../ (218)
Vprašanje je, ali si lahko tudi izpuste v povedih, kot so naslednje, razlagamo s pisateljevo težnjp dati pomožniku pomenske razsežnosti polnopomenskega glagola:
^ Prim. Emil Benvenist Lingvističke lunkcije glagola »biti« i »imati«. V; Problemi opšte lingvistike. Beograd 1975, 143-163.
11
Vsem rojenim je smrt (241) - Slej ko prej bo post, bo kadilo, bo zaduštvo in svečenje. (305) - Ali hočeš prisiliti, da ti bo videnje? (252) - To /e vaše, da ga križajte, da ga križajte! (301)
Razen v pomenu obstajati nastopa polnopomenski glagol biti tudi v pomenu nahajati se. Tudi v tem primeru je semantično zaznamovan. ~
Bila sta v mrzlem molku grajskih pristav. (230) - Bleda mesečina je biia v mladeničevem lepem in bolno zanesenem obličju, /.../ (231) - Bogovec je obšel grad in je bil v logu sredi jelk in smrek nad ribnikom, ki jih je zrcalil. (245)
Ključni glagoli v romanu simbolno ponazarjajo tri bivanjske faze: začetek bivanja, bivanje in prenehanje bivanja - oziroma, kot prikazuje preglednica, predvsem prehajanje iz prve v tretjo fazo.
začetek bivanja: bivanje: prenehanje bivanja:
rasti/(v)zrasti polnopomenski toniti/utoniti
vstajati/vstati glagol biti ugašati/ugasniti
prehajanje
od kod? i
kam?
v kje?
1.3. Takšna razlaga daje obenem tudi zadovoljiv odgovor na vprašanje, s čim je motivirana nenavadna vezava glagolov v romanu. Prehajanje iz enega stanja v drugo je namreč nakazano tudi s predlogi, predvsem z nosilnima predlogoma iz in v (redkeje z variantama s/z in na). Pri tem gre tudi za dosledno, večkrat navidez absurdno krajevno določenost s predložnimi zvezami, ki se razširja s področja konkretnega na področje abstraktnega, predvsem na območje telesnih občutkov, mišljenja in čustvovanja. Pri tem pisatelj gradi na podobnosti z ustaljenimi besednimi zvezami: iz srca moliti {Iz otajane duše je molil /.../ 249), utoniti v misli (V žalost in tegobo je utonil. 255), prebuditi iz sna {Iz sladke nemoči ga je prebudilo bridko, trpko. 313).
1.3.1. Večkrat so te predložne zveze povezane z značilno pomensko hierarhizacijo ak-tantov v povedi, oziroma s strukturo deagentne in brezagentne povedi.' Skladenjsko-po-menska zgradba teh povedi kaže na dva pojava: pojav počlovečenja neživega sveta in pojav razosebljanja književnih oseb, predvsem bogovca. Človek v njih ni več aktant, marveč samo še cirkumstant, »prostor, v liaterem se nekaj dogaja«; skladenjsko zavzema mesto prislovnega določila kraja.'
Trepet je rasel iz njenega telesa, I.. .1 (236) - Vstala je žalost v njem ob bridkosti spominov /.../ (222) - Ljutost se je vnemala van/. (259) - Polagoma se je jasnilo v bogovcu. (319)
1.3.2. Z drugačnimi sredstvi, vendar z enakim učinkom, je pisatelj prikazal človekovo nemoč v naslednji povedi, v kateri je prav tako uporabil zvezo s predlogom iz: Deklica je planila iz svoje trudnosti. (282)
Razširitev glagolske fraze s predložno zvezo, ki vsebuje abstraktni samostalnik, ni zanimiva samo zaradi svoje iracionalne prostorske določenosti (omejenosti), ampak v enaki'
¦ Prim. Bauer-GrepI: Skladba spisovne češtmy'. Praha 1975, 64-71, 39.
' Prim. Hermina Jug-Kranjec: Stilno opazni skladenjski pojavi v Pregljevem romanu Bogovec Jernej in njihov vpliv na semantiko besedila. Magistrska naloga. Ljubljana 1979, 30-36, 38-45.
12
meri tudi zaradi sopostavitve glagola s pomenom hiperdinamičnosti (planiti) in samostalnika, katerega pomen vključuje visoko stopnjo statičnosti (trudnost). Skupaj s povedmi, kot npr. »Bogovec je strmel iz svoje samote čez polje.« ali »Grebel je bolno v svojo bridkost iz dneva v dan, /.../«, pa nam pomaga pravilno pomensko ovrednotiti tudi primere, v katerih predložna zveza navidez izraža izključno vzročno razmerje:
Iz nove boli je planil bogovec odločno: /.../« (314) - Iz žalosti je prisluhnil. (228) - Iz dvoma v sebi je trpel, /.../ (326) - Iz prejšnje bolesti pa je občutil:« /.../« (234) - Iz toplote in pijače mu je rasla zaspanost in dremavost (329)
Sobesedilo navedenih povedi namreč pokaže, da takih zvez ni mogoče razlagati samo ali predvsem kot prislovna določila vzroka. Pretvorbe kot »Zaradi žalosti je posluhnil.« ali »Ker je bil žalosten, je posluhnil.« ne izražajo pravega pomena povedi, saj vanje ni vključena prostorska komponenta, ki jo je pisatelj pridal že znani vzročni predložni zvezi.
1.3.3. Kako pomembna je prostorska določenost glagola, kaže tudi raba predložnih zvez pri direktno prehodnih glagolih.
Odprl je v zatohlo in plesnivo vežo. (229) - Bogovec pa je tisto uro odprl v knjigo /.../ (240) - Zajemal je iz vina, a še ni videl, odpiral je v knjigo, a je govorila dobro. (289) - Medel plamenček je obliznil v les. (255) - In začela je divje trgati vase, v obleko kakor v grm cvetja /.../ (318)
Stilno zaznamovana raba predložnih zvez v teh povedih je pomensko motivirana, enako tudi v primerih, ko je namesto direktnega predmeta v kakem drugem sklonu pisatelj uporabil predložno zvezo s tožilnikom (zaklicali vinskim : zaklicali v vinske) ali pa je z rabo nenavadnega glagola odprl prosto mesto za tako predložno zvezo (prisluhniti čemu : po-sluhniti v kaj).
I.. .1 in se je zdajci dvignil živi in neporedni učitelj Janez Dachs in zaklical v vinske, /.../ (242) - Bogovec je posluhnil v petje. (268) - Posluhnil je ves prepoln veselega tovarištva v prečudno pesem /.,./ (263)
1.3.4. Enaka je razlaga za rabo predložnih zvez pri neprehodnih glagolih in pri glagolih z objektnim se.
Spravil je knjigo in vstal iz sobe. (241) - Izza hiše vedomcev si vstal v polje!« /.../ (244) -/.../ se )e zopet umiril v trdno vero, da mu je težavo poti vzel duh, /.../ (220) - Predikant se je budil v občutje okolice, ki jo je videl, /. ../ (232) - »Gott bis mir gnädig,« se je dramil predikant v budnost (236) - V tišini in sosedstvu zvezdnatega neba se je zopet umiril v mehko in medlo žalost. (303)
1.3.5. Število glagolov z nenavadnimi predložnimi zvezami povečujejo v romanu še primeri, kjer deluje predložna zveza skupaj z glagolom kot opis drugega glagola:
Suhotno se je oglasil v smehu nadležni cerkovni. (314) - Ob zadnji pristavi se je oglasil v laježu čuvajni pes. (231)
Prostorsko prehajanje in prehajanje iz enega stanja v drugo je najbolje razvidno iz povedi, ki vsebujejo predložne zveze z obema nosilnima predlogoma.
Iz mirnega v gaz naravnanega koraka je blodila mladcu noga, da je stopal iz uhojenega v mehko. (2771 - V slabosti svojega telesa in trudnosti je omahnila s poti v oranje, /.../ (234) - Ko je šel bogovec za njo, je vstajalo bridko in strašno iz pesmi v njegov spomin: »/.../« (236) - Iz spominov nejasne otroške groze ob vodah, iz bolne zdanje žalosti in srda je vzraslo bogovcu v motno hotenje: »/.../« (245) - Za trenutja se je budil bogovec iz mrzlične krvi in upaljenih pljuč v motno budnost in življenje, /. ../ (315)
1.4. Kot ključni glagoli imajo torej tudi nosilni predlogi pomemben delež v skladenjsko-pomenski ureditvi Pregljevega besedila, ki je izbrano in upovedeno tako, da deluje hkrati na več pomenskih ravninah, vsakokrat s posebnim, od že razbranih različnim pomenom. Večfunkcijskost jezikovnega izraza v romanu tako ni sama sebi namen, zgolj pisateljeva »manira«, ampak je utemeljena in povezana z večpomenskostjo sporočila.Pomen in iz-
Večstopenjskost razbiranja pomenov velja tudi za tematiko romana. Siri se od posameznega motiva do osrednjih tematskih sklopov, ki tvorijo dogajalno ogrodje romana. Tudi dogajalna perspektiva romana je trojna; zgodovinska, avtobiograiska in ekspresio-nistična
\
13
raz, vsebina in oblika, sta v njem popolnoma zlita. Vrednotena z merili klasične poetike ; in estetike delujeta - kot je pokazala sočasna kritika - šokantno, neestetsko, kakofonično. \ Vključena v sobesedilo ekspresionističnega literarnega ustvarjanja in opazovana skozi i skupno izrazilo, jezik, pa današnjemu naslovniku odkrivata nove razsežnosti Pregljevega \ umetnostnega oblikovanja. i
Meta Grosman
Filozofska fakulteta v Ljubljani
ODLOMEK PRI POUKU KNJIŽEVNOSTI
Uporaba odlomka pri pouku književnosti pomeni posebno obliko pouka književnosti, ki je uspešna le, če učitelj posveča dovolj pozornosti njeni sistematični organiziranosti. Zapletenost takega pouka in potreba po organizaciji izhajata iz dejstva, da že v principu ne izhaja iz učenčevega doživetja cele besedne umetnine, ki je slej ko prej najboljše, če že ne edino povsem upravičeno izhodišče za celotno spoznavanje leposlovnega dela in za ustvarjalno naravnan pouk književnosti. Težavnost predstavitve celotnega leposlovnega dela na temelju kratkega odlomka si najlaže ponazorimo, če odlomek vzporedimo s posameznim detajlom umetniške slike: nekaj strani daljšega romana bi v taki primerjavi ustrezala nekaj kvadratnim centimetrom večje slike. To je površinam, ki bi sicer lahko zadoščala za miniaturno upodobitev človeškega obraza, vendar na platnu večjega formata ne pokriva niti enega prsta naravno vehke roke. Da nas analogija ne bi odvedla predaleč, raje ne bomo niti pomislih na vso tisto površino, ki tvori ozadje slike, iz katere bi nam tudi znatno večji izsek komajda dal slutiti predmet slike, njeno kompozicijo itd. Kar precej domišljije je potrebno, da bi si zamislili učitelja, ki bi mu na temelju nekaj kvadratnih centimetrov poshkanega platna uspelo razložiti detajl, celotno sliko, pojasniti stilne posebnosti in dalj časa obdržati pozornost učencev. In vendar pri pouku književnosti z uporabo odlomka večkrat poskušamo doseči nekaj podobnega, ko govorimo o leposlovnem delu na temelju malega dela celotnega besedila, ki pri najbolj posrečenem izboru ne pomeni več kot zaključen izsek iz dela oziroma njegovo posamezno strukturalno enoto.
Ker že samo zaradi velikega števila in obsega leposlovnih del ni pričakovati, da bi v šolah vsa pomembnejša dela spoznavali in obravnavali v celoti, je očitno - to nam potrjujejo številna domača in tuja berila' - da bo potreba pri uporabi odlomka pri pouku književnosti obveljala še naprej in navzlic nakazani težavnosti. To spoznanje nas zavezuje, da razmišljamo o takem vključevanju odlomka v pouk književnosti, pri katerem bi ohranili kar največ elementov ustvarjalnega odnosa do leposlovja. Zato se v pričujočem razmišljanju ne bomo spuščali v razpravo, ali je uporaba odlomka pri pouku književnosti smiselna ali pa bi jo bilo bolje omejiti in celo opustiti, marveč bomo osredotočili vso pozornost na možnosti čimbolj uspešne uporabe odlomka. Poskušali bomo pokazati, kako lahko dobro organizirana uporaba odlomka zadosti zahtevam pouka književnosti in na svoj poseben način celo prispeva k razvijanju učenčevega ustvarjalnega odnosa do leposlovja in s tem tudi k poglobljeni vzgoji njegovih bralnih navad. In seveda, kako naj se pouk izogne, žal, vse prepogosti uporabi, lahko bi celo rekli zlorabi, odlomka kot neke vrste obešalnika za obešanje cele vrste raznovrstnih informacij o avtorju, njegovih delih in dobi.
' Odlomek se dosledno uporablja zlasti pri pouku književnosti v tujem jeziku Pričujoče razmišljanje je nastalo na podlagi mojega predavanja za učitelje angleščine na pedagoški usmeritvi, ki ga je organiziral Zavod za šolstvo SRS. Zato sta tudi oba primera iz nove angleške čitanke Mirka Juraka: Berila iz angleške in ameriške književnosti. Readings in English and American Literalure. DZS, Ljubljana 1978.
14
Pri pretresu možnosti za uspešno uporabo odlomka moramo upoštevati predvsem dve sestavini takega pouka, namreč odlomek, njegovo mesto in način uporabe na eni strani ter vsebino in funkcijo dodatnih informacij oziroma pojasnil na drugi. Odlomek je praviloma namenjen predvsem učenčevemu doživetju, zlasti naj bi zbujal njegovo zanimanje. Dodatna pojasnila pa najprej osvetljujejo tiste elemente odlomka, ki sami po sebi niso neposredno razumljivi, nato pa opozarjajo na odlomkovo funkcionalno podrejenost celotnemu leposlovnemu delu. Ti dve sestavini sta pri pouku najtesneje povezani, saj uporaba odlomka neposredno pogojuje primerno obliko dodatnih informacij. Ločujemo ju le zaradi preglednosti v obravnavi, ki tako lahko bolj sistematično zaobjame to problematiko.
Glede na organizacijsko oziroma časovno razporeditev teh dveh temeljnih sestavin v šolski uri se učitelju odpirajo predvsem tri možnosti:
(1) Učitelj prične uro z branjem oziroma pri dramah z dramatizirano predstavitvijo odlomka, ki ga na ta način poskuša aktualizirati kot neodvisno besedilo. S kar se da živo aktuahzacijo podane situacije, dogodka ah posameznih oseb in njihovih konfliktov poskuša zbuditi pri učencih čimveč neposrednega zanimanja. Podobno kot uvodno branje ali predvajanje pesmi ima branje odlomka za učenca »okus« hterarnega doživetja, ki je pozneje dobrodošlo tudi za izhodišče razprave. Razprava si najprej prizadeva interpretirati odlomek in šele nato iz problematike odlomka preide k celotnemu delu. Poleg su-marične predstavitve celote je treba osvetliti zlasti odlomkovo mesto v celoti, njegovo funkcionaino podrejenost celoti in njegovo vraščenost v celoto. Razne podatke o avtorju, opozorilo na druga njegova dela in osvethtev dobe pri taki uporabi odlomka uvrstimo šele na koncu.
Uspešnost tega pristopa je odvisna od učinkovite aktualizacije odlomka. Ta pa je seveda pogojena z izborom odlomka in z njegovo vsebino; obravnavo situacije, osebe ali vprašanj, ki so učencem doživljajsko blizu ali pa vsaj razumljivi.^
(2) V drugem primeru učitelj začne uro s sumaričnim opisom in razlago celotnega leposlovnega dela in šele nato poskuša osvetliti in pojasniti odlomek. V tem primeru imata branje in obravnava odlomka predvsem ilustrativno funkcijo. Po učiteljevi predhodni razlagi dela je odlomek konkretna ilustracija oziroma primer za eno izmed njegovih navedb ali pojasnil o obravnavanem delu, in sicer ne glede na to, kaj prikazuje: posamezen dogodek, opis osebe, jezikovna sredstva karakterizacije ali pa vodi k vprašanju pripovedne tehnike.
Uspešnost tega pristopa je močno odvisna od učiteljevega prikaza celote. Nekateri učitelji znajo tako mojstrsko povzeti tudi najbolj skop obris zgodbe, da učence popolnoma pritegnejo. Če bo uvodna predstavitev dovolj zanimiva in skoraj bi lahko rekli »napeta«, bo tudi odlomek lahko zaživel za učence. Spodbujeno zanimanje bo večalo njihovo občutljivost in jim odpiralo oči za pogosto sicer neopažene nadrobnosti. Branju bo sledila kratka razprava, ki bo osredotočena predvsem na ilustrativno povezavo odlomka s celoto. Tudi taka ura lahko v učencih spodbudi dovolj radovednosti, da se odločijo za branje celotnega dela.' Če pa bo predstavitev dela pusta in nezanimiva, tudi odlomek za učence ne bo nič drugega kot dodatna informacija o delu, ki se jo je treba brez kakršnegakoli zanimanja naučiti na pamet
(3) Tretja možnost vključuje vse tiste primere, ko učitelj odlomek obravnava izključno samo kot neodvisno besedilo, to je brez kakršnekoh povezave s celotno besedno umet-
^ Tak pristop bo brez dvoma uspešen z odlomkom iz Prigod Toma Sawer/a, (Ibid., str 36), ki nazorno in zelo sugestivno opisuje Tomove poskuse, kako bi se izognil šolskemu pouku v ponedeljek zjutraj. Prikazan predmet odlomka je učencu doživljajsko tako blizu, da za njegovo neposredno doživetje in razumevanje niso potrebna nobena dodatna pojasnila,
^ Za tak pristop se zdi primeren odlomek iz Viiiarnega Vrha (Ibid., str, 82), ki sočasno ilustrira pripovedno tehniko z Lockwoodovim sklicevanjem na lastnosti Nellyne pripovedi in omogoča tudi kratek, a značilen vpogled v izjemno globino razmerja med Catherine in Heathclillom,
15
nino, iz katere je vzet. Pri taki uporabi odlomka je vsa pozornost osredotočena samo na povednost danega odlomka, obravnava pa bolj ali manj dosledno upošteva pravila takoi-menovanega »tesnega branja«. Iz besedila, ki ga v bistvu pojmuje kot »kos jezika«, poskuša iztisniti čimveč možnih pomenov in alternativnih razlag. Pri tem pristopu se učenec uči usmerjati svojo pozornost na posamezne besede in njihove medsebojne povezave ter na pomensko vplivanje med besedami. Z odkrivanjem vsebinskih odtenkov tak pristop vodi k spoznavanju jezikovnih možnosti in daje nadvse zanimivo in vzgojno vajo v uporabi jezika. S stališča hterarne interpretacije in zato kot oblika pouka književnosti pa je kljub nakazani koristnosti vprašljiv. Ker je vsak odlomek le izsek iz večje celote, vsaka popolna interpretacija odlomka logično vodi od odlomka k celoti. Kot bomo videli pozneje, povezava s celoto ne osvetljuje le odlomkovega pomena znotraj celote, marveč je običajno pomembna tudi za pravilno konstruiranje pomena odlomka.
V prizadevanju, da kar najbolj temeljito pojasni besedilo, učitelj lahko posveča svojo pozornost predvsem štirim vidikom odlomka, ki jih je mogoče vsaj načeloma ločeno obravnavati. To so: (1) predmet odlomka, posamezni dogodek, opis osebe itd., (2) ton odlomka, ki izraža pripovedovalcev odnos do prikazanega predmeta, (3) stilistične značilnosti in (4) status odlomka v leposlovnem delu. V opisu prvih treh vidikov - stilističnih značilnosti, od besedišča, skladnje, retoričnih sredstev pa do tropov, tona oziroma pripovednega odnosa in zvečine tudi predmeta - učitelj izhaja predvsem iz odlomka, iz katerega zajema vse primere za svoje opise in oznake. Ko pa pojasnjuje status odlomka, njegov širši kontekst v celoti oziroma povezavo s predhodnim in sledečim besedilom ter funkcionalno strukturalno podrejenost odlomka, pa mora učitelj prestopiti meje odlomkovega besedila in na osnovi svojega poznavanja celotnega dela poskrbeti tudi za jasnost o statusu odlomka Ni treba posebej poudarjati, da do takšnih napak lahko pride pri razumevanju odlomka, če npr. učencu ni povsem jasno, da besedilo predstavlja misli in besede posamezne osebe in ne pripovedovalca ali avtorja, in zatorej le omejeno gledišče, ki je lahko namenoma obarvano z določenim odnosom in tonom kot sredstvom za karakterizacijo osebe.
V tem smislu je mogoče celo trditi, da je pravilno razumevanje besedila odlomka samega po sebi - brez kakršnekoli povezave s celoto - skoraj nemogoče. Prav zato smo se tudi v načelu odločili proti tretji možnosti kot obhki pouka književnosti.
Pri pojasnjevanju statusa odlomka glede na celoto se učitelj odloči bodisi za obsežnejši ah pa povsem sumaričen prikaz celote. Pri tem je pomembno, da s svojim pojasnilom omogoči pravilno razumevanje odlomka in hkrati tudi izrecno osvetli njegovo funkcionalno podrejenost celoti in označi njegov pomen znotraj celote. AH bo ta dvojni cilj dosegel samo s povzetkom zgodbe ali pa si bo pomagal tudi s karakterizacijo nastopajočih oseb in opisom njihovega pomena in še nečesa, je odvisno tako od odlomka kot tudi od konkretnega cilja, ki ga učitelj želi doseči s svojo razlago. Vsekakor pa mora paziti, da se odloči za tako razlago odlomka, ki je skladna z interpretacijo celote. Glede na različne interpretacije celotnega dela se namreč lahko spreminja tudi pomen posameznega odlomka, dogodka, epizode in celo osebe. V tem smislu se mora učitelj pri določanju pomena odlomka ravnati v skladu s predhodno izbrano interpretacijo celotnega dela. Le tako se lahko izogne neprijetnemu položaju, ki nastane, če razlage odlomka ne more vključiti v interpretacijo celote.
Da bi dali čim večji poudarek odlomku in njegovim umetniškim Jasnostim, je treba nameniti posebno skrb smotrni razporeditvi in vključitvi vseh dodatnih pojasnil. Zato v neposredno obravnavo odlomka vključimo le tista pojasnila, ki so nujna za njegovo razumevanje. Če gre za odlomke iz zahtevnejših del, ki so časovno ali kulturno odmaknjena od učenčevega spoznavnega sveta, aH iz del, ki vsebujejo učencem še neznane pripovedne inovacije, potem je najbolj smotrno, če za pravilno razumevanje potrebna pojasnila uvedemo še pred obravnavo odlomka. Le tako se izognemo negativnemu odzivu, ki ga pri učencu lahko povzroči povsem neznan predmet ali na prvi pogled težko razumljiv opis
16
in še zlasti nepoznavanje bolj zapleteniii vrstno - zvrstnih in sploh hterarnih Iconvencij. Pri tem se moramo ves čas zavedati, da je avtor bralca celotnega dela skrbno pripravil z obsežnim predhodnim besedilom'' na odlomek, ki ga naš učenec sreča izdvojenega Zaradi nepoznavanja tega besedila je učenec v neprimerno težjem položaju kot bralec celote in zato je tudi nevarnost, da bo odlomek ostal zunaj njegovega doživljajskega dometa, večja. Vse to učitelju nalaga posebno skrbnost pri izboru in razporeditvi dodatnih pojasnil, s katerimi poskuša premostiti omenjene težave in učencu omogočiti pravilno razumevanje. Vsa druga dodatna pojasnila o družbenem in literarnozgodovinskem kontekstu dela ah o dobi, ki ji delo pripada, o avtorju in podobno pa lahko uvedemo ločeno, kot poseben vsebinski sklop, bodisi pred obravnavo odlomka ali pa po njej. Z jasno ločeno obravnavo dodatnih informacij se učitelj najbolj uspešno izogne skušnjavi, da bi razlago odlomka odpravil zgolj z nizanjem literarnozgodovinskih podatkov.
Predlagane možnosti za obravnavo odlomka' učitelju nalagajo stalen premislek, kako bo posamezen odlomek predstavil. Z variiranjem v obravnavi pa se izogne monotonosti. Tako organizirana obravnava odlomka seveda terja od učitelja več priprav in napornejše delo v razredu. Rezultati take obravnave pa povrnejo vloženi napor. Ker je vsa učenčeva pozornost osredotočena na razmeroma malo »količino« besedila, ima - še zlasti ob učiteljevem zavzetem usmerjanju - več možnosti in časa opaziti številne nadrobnosti, ki jih pri branju daljšega besedila prezre. Na osnovi skrbne obravnave odlomka lahko na primer spozna, kako posamezna oseba »zraste« pred njegovimi očmi izključno le s pomočjo pisateljevih besed, kako je njegov odziv na tako osebo v bistvu odziv na posamezne besede, ki jih pisatelj namenoma uporabi za njeno karakterizacijo. Na ta način se postopoma uči opažati več nadrobnosti in avtorjevih opozoril, medtem ko hkrati počasi spoznava značilnosti umetniške rabe jezika. Ker pravilno razumevanje celote predpostavlja pravilno razumevanje njenih manjših sestavnih delov, lahko sposobnost pravilno razumeti odlomek tudi tvorno prispeva k oblikovanju učenčevih bralnih navad. Učenec, ki se je naučil pravilno dojeti odlomek in videti njegovo vraščenost v celoto, se bo v svojem poznejšem branju lažje spoprijel tudi z obsežno in zapleteno celoto. In ne nazadnje, če bo obravnava odlomka res uspešna in bo pri učencu zbudila poglobljeno zanimanje, ga bo to vodilo tudi k branju celote.
Poseben primer predstavlja odlomek, ki vključuje začetno besedilo npr. romana, torej besedilo ki bralca uvaja v celotno delo Razlaga začetnih odstavkov daljšega besedila se prav zato pogosto bistveno razlikuje od razlage odlomka iz sredine dela. Te razlike so se zlasb opazne pn obravnavi statusa dela. kjer moramo posvetiU posebno pozornost vprašanjem, kako avtor začenja celotno delo predstavi predmet ah probleme, vzbudi bralčevo zanimanje in podobnim leiouio ueio,
' Tako organizirana obravnava odlomka seveda predpostavlja tudi tak izbor besedil, ki omogoča predlagano obravnavo Zato raz-mišlianie o uporabi odlomka pri pouku književnosti odpira tudi vprašanje ustreznega izbora odlomkov. Vendar se to vprašanje rav-obravna^v°ali™^   kriterijih in v marsičem vključuje problematiko, ki presega okvir našega razmišljanja. Zato ga tu ne bomo posebej
17
sv. JOŽEF NE MORE PLAČATI ŠTIBRE
Iz Slovenskih ljudskih pesmi 2
Pri Slovenski matici je pred izidom druga knjiga Slovenskih ljudskih pesmi (ur. Z. Kumer, M. Mati-četov, V. Vodušek). Tistim, ki že težko čakajo nanjo, bo nemara ustreženo, če tu prinesemo za vzorec enega izmed pesemskih tipov. Pri izbiri smo morali upoštevati omejeni obseg v JiS, obenem pa gledati, da bi bila snov mikavna.
Tip, ki ga želimo pokazati pred knjižno objavo, bi po svoje lahko prišel tudi drugam, med pesmi s socialno tematiko. Za kaj takega ne bi bila storjena prehuda sila našin variantam in s premestitvijo v 3. knjigo bi celo nekolikanj pomnožili socialno rubriko, ki je v primerjavi z drugimi prav skromna. Vendar je tudi sedanjo uvrstitev moč zagovarjati: če nič drugega kot otipljiv zgled, kaj vse se lahko skriva pod nabožnim plaščem.
Danes ta dan so nam znane tri variante pesemskega tipa SLP št. 80, ki jih prinašamo v časovnem za-povrstju, v redakcijsko poenostavljeni obUki in brez glasbenega komentarja.
1,
Prva varianta je iz zbirke Narodne pesmi. Nabral po Goriškem in Beneškem Ma(evž T r n o v e c, str. 13-14, št. 7: »Sveti Jožef«. Zbirka je najbrž nastala na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja. Matici jo je izročil Levstik, zdaj je v arhivu Inštituta za slov. narodopisje SAZU med Štrekljevo zapuščino. Kraja zapisa žal ne poznamo natančneje.
Stoji, stoji mi hiša, hiša svet Jožefa, na hiši pa je miza, ta miza oblana. Na mizi teže bukve, te bukve pisane. Za mizo sedi Jožef, Jožef, ta sveti mož, še bukve te prebira n se klavrno drži. Marija po hiši hodi. Devica Marija: »O, ki je tebi, Jožef, da s klavrno držiš?«
»Kak bi s klavrno ne držal
in britko ne potiu:
ker morem stiiro dati,
sturo v Jeruzalem,
pa dnarca v rokii nimam
in druzga tud ne.«
»Le tiho, tiho, Jožef,
Jožef, presvéti mož,
saj stiiro že piaceva,
stiiro v Jeruzalem.
Le dejva, dejva stiiro,
stiiro v Jeruzalem,
pa pojdeva v nebesa,
v nebesa, sveti raj.«
2.
Drugo varianto je zapisal na Dolenjskem v škocjanski okolici letal875/76 Anton Zoreč na hrbtno stran prvega izmed treh listov vel. folio formata, ki jih je Slov. matica prejela 7. avg. 1876 (zdaj so v arhivu ISN SAZU, Štrekljeva zapuščina).
Svet Jožef bukve bere,
se žafostno drži.
Prišle so nove novice,
da bo moral životno štivro dat.
Marija ga je uprašala:
»Zakaj si žalosten, ljub moj mož?
Al si tega žalosten,
ki me imaš Marijo,
al si tega žalosten,
ki imava sinka Jezusa?«
»Jaz nesem tega žalosten,
ki imam tebe, Marija,
18
tud nesem tega žalosten,
ki imava sinka Jezusa.
Jaz sem tega žalosten,
ki so prišle nove novice,
k bom mogel životno štivro dat.«
Marija tako govori:
»Tiho, tiho, ljub moj mož,
kdor bo štivro nakladal,
pojde v sveti raj,
kdor bo pa štivro prejemal,
pojde v večen pekel.«
3.
Tretja varianta je z Gorenjskega- v Goričici pri Ihanu jo je pela Neža Pire, rojena Repar, pd. Štučkova Neža (1869-1938). Po petju in narekovanju te dobre pevke (gl. Z. Kumer, Pesem slovenske dežele. Maribor 1975, 117-118) sta nastala dva zapisa
A. Iz rokopisne zbirke Slov. nar. pesmi - v Ihan-a nabral in zapisal Ant. Breznik, III. zvezek, št. 22. Zbirko je Breznik, takrat še dijak, poslal naravnost k Streklju v Gradec in je zdaj v arhivu ISN SAZU.
B. Dobrih deset let kasneje, 6. marca 1910 je Franc Kramar, najvnetejši sodelavec Odbora za nabiranje slov. nar. pesmi [z napevij, zapisal zraven besedila tudi melodijo. To je njegov zapis št. 1529 - »SveU Jožef« - ki v zbirki omenjenega odbora nosi številko 8327.
Kramarjev notni zapis melodije - edine znane tega tipa - objavljamo tu faksimilno, vendar pomanjšano; pod njim pa v dveh vzporednih stolpcih besedilo obeh verzij, A in B.
wm.
g^f^,      ^
f ' r ' I k
A. Breznik 1899
Stoji, stoji, stoji hiša, hiša svetga Jožofa
V hiš stoji na miza, le-ta miza kamnata.
Par miz sedi svet Jožof, zvesta varh ja Kristusu.
Van drobne bukle prebira pa toča grejnke sovze.
B. Kramar 1910
Stoji, stoji, sloji šiša, šiša svetga Jožefa.
V šiši stoji jena miza, le-ta miza kamnata.
Pri mizi sedi svet Jožef, zvesh varh je Kristusov.
Von drobne bukle prebira, pa toči grenke solze.
19
v hišo pršva Mata božja, detata v naroč drži.
»Hvalen boda Jažaš Kristaš, mir dej ta cela hiš.«
Toko ja sveta Jožof reku, zvesta varh ja Kristusu:
»Hvalen boda Jažaš Kristaš, amen bod' na vekomej.«
Toko ja Marija rekva:
»Kaj ja teba, lub sveta Jožof,
ker drobne bukle prebiraš, pa točaš grejnke sovze?«
Toko ja svet Jožof reku, zvesta varh ja Kristusu:
»Men se ja muja jokata, ka bom mogu štibro dat,
ka bom mogu štibro dat , vad' tebé inoj mené,
vad tebé in vad' mené in vad sinka detata in vad' sinka Jažaša.«
Toko ja svet Jožof reku, zvesta varh ja Kristusu:
»Kdor bo men štibro pomagu, bo z manoj v nabesa šov.«
V šišo prišva Mati božja, deteta v naroč drži.
»Hvalen bodi Jezus Kristus! Mir dej teji cefi šiš!«
Tko je bva Marija rekva: »Kaj je teb, lub svet Jožef,
ker drobne bukle prebiraš pa točiš grenke solze?«
Tko je biv svet Jožef reku, zvesti varh je Kristusov:
»Men se je mujo jokati, ker bom niogu šlibro" dat
vod tebe inoj vod mene,
in vod sinka Jezusa!«
Tko je še svet Jožef reku, zvesti varh je Kristusov:
»Kdor bo men k štibri pomagov, bo z menoj v nebesa šov!«
Med pripravljanjem Slovenskih narodnih pesmi bi bil Štrekelj mogel uvrstiti v zbirko naši prvi dve j varianti, pa tega - ne vemo zakaj - ni naredil. Verzijo A tretje variante je prejel, ko so bile pripovedne i pesmi (1. zvezek, 1895-1898) že natisnjene; morala je torej čakati na objavo v napovedanih dodatkih, do katerih pa ni prišlo nikoli. Štrekelj je bil na čelu tudi zbirateljskemu delu, katerega sad je verzija B. Vendar je igra naključij hotela, da s tem celo strokovni javnosti doslej neznanim pesemskim tipom \ prihajamo na dan šele več ko sto let po zapisu prve variante. Če je za osvetlitev nastanka in razvoja î kateregakoli pesemskega tipa zaželeno čimvečje tekstno bogastvo, potem smo v našem primeru, ko zmoremo le tri variante, res v zadregi. Zato tudi ni čudno, da se nam ob tem prvem poskusu predstavitve kažejo določene negotovosti in notranja nasprotja. Lepo bi bilo, če bi tukajšnja predhodna objava spodbudila koga, ki mu okoliščine to dopuščajo, da se loti iskanja novih, dodatnih variant. Ne gre nam namreč v glavo, kako bi mogla taka pesem v zadnjih šestdesetih in še nekaj letih izginiti brez sledu!
Sveta družina v pesmih iz treh slovenskih pokrajin je domiselno kritje, kulisa, izza katere je ljudski j pevec dal duška svoji prizadetosti, okvir, kamor je lahko vpletel svojo tožbo nad novim fevdalnim j bremenom: štibro (Gorenjsko), štivro (Dolenjsko), stiiro (Goriško). Junak pesmi - »Jožef, ta sveti mož« \
- »se žalostno drži« (2), »se klavrno drži in bridko poti« (1), »toči grenke solze« (3). Ko ga žena Marija ; vpraša, zakaj, ji lepo pove: »Ker morem [= moram] stiiro dati, pa dnarca v roku nimam in druzga tud \ ne« (1); »k bom mogel životno štivro dat« (2) oz. »bom mogu štibro dat .. , vad tebé in vad mené ... i in vad sinka Jažaša« (3). '
Beseda »štibra« (etimologijo ipd. pustimo tu vnemar) se na Slovenskem prikaže v drugi polovici 13. : stoletja: v Ljubljani leta 1262 (steure - Vilfan, ZČ 6-7, 419), na tleh loškega gospostva 1291 (steuram
- Blaznik, Urbarji 130). V 14. stoletju se pričevanja o štibri namnožijo (na Koroškem jo npr. šentpa-
' Na štirih mestih, označenih z zvezdico, ie A, Breznik namesto d zapisal črko, podobno grškemu theta. To posebnost srečamo v 111. zvezku še v nekaterih drugih pesmih Štučkove Neže: št 8 - po i9 vaknam, 2? - na ho (?, 32 - spo i? gore. Potemtakem ne gre za pomoto, ampak za željo, zaznamovati poseben, spirantični izgovor.
¦' Kramar besede očitno ni razumel, pa jo je tudi napak zapisal. |
20
velski urbar prinaša 371/72, medtem ko je 1289/90 še ni imel: Oesterreichische Urbare, II. 3/II. Wien 1968, LXXVIII), V 15. stoletju pa se izkristalizira v pomenu »davek«. '
Z logičnim sklepanjem po analogiji (češ: kakor so npr. ljudski pevci ob prehodu k decimalnemu merskemu sistemu v 19. stoletju reagiraU s pesmijo proti »novi meri in novi vagi« [prim. SE 9, 1965, 232], tako naj bi se bilo ljudstvo tudi nekaj stoletij prej ob uvedbi nove štibre oglasilo s pesemsko tožbo) si ne moremo kaj prida pomagati. Štibra ni nekaj dekretiranega- enkrat za vselej - ampak je pojav, podvržen več ko poltisočletnemu razvoju. Dolga je namreč pot od prvih omemb v 13. stoletju (ko je štibra še priložnostna dajatev), mimo prehoda iz srednjega veka v novi vek (ko gre že za izrazit davek) pa do 19. oziroma do praga našega stoletja (ko imamo opraviti le z besednim reliktom, izvotlje-nim ostankom preteklosti, tako da F. Kramar zapiše celo nesmiselno obliko »šlibra«).
Kakorkoli obrnemo bore tri variante naše pesmi nam ne morejo odgovoriti na vse, kar bi radi zvedeli. V njih je celo nekaj sestavin, ki najbrž pripadajo različnim razvojnim plastem. V gorenjski varianti (1899-1910) se npr zdi, kot bi bil s štibro »od tebe, od mene in od sinka« ohranjen spomin na splošni osebni (»telesni«) davek, glavarino, iz 2. polovice 15. stoletja (gl Vilfan 1961, 313). V Valjavčevi gorenjski varianti »Neusmiljene gospode« (Štrekelj 1, 286), ki črpa snov iz podobnega zgodovinskega humusa kot naš Sv. Jožef, naletimo na »glavno« štibro: vsiljuje se nam misel, da je to obremenitev, za katero P. Blaznik (rkp. Podložrtiške obveznosti) rabi besedi »glavina« in »naglavna pravda« (po lat capaticum, nem. Kopfzins, Kopfgeld). Dolenjska varianta (1875-76) omenja »životno štibro«; le-to srečamo v urijarju iz Starega trga pri Slovenjgradcu 1647 popolnoma enako, le v grafični podobi, ki ji jo je najbrž dala tuja (ali vsaj slovenskega pisanja nič vajena) roka po tem, kar je dojelo (tuje) uho: Sivodna stibra (= Leibsteuer). »Stüra v Jeruzalem« iz goriške variante nakazuje novoveško, čeprav časovno ne natančneje določljivo plačevanje davka državi. V dveh variantah naše pesmi leže na mizi »drobne bukle«, »bukve pisane«, ki Jožefa med prebiranjem pripravijo do solz. Prvi hip bi človek mislil, da gre za formulo, pogostno v južnoslovanskem ljudskem pesništvu: temu in temu »sitna knjiga dode, - knjigu gleda, grozne suze roni« (Vuk II, 49/1). Vendar v naši pesmi nimamo opravka s »knjigo« = pismom: »bukve« so tokrat nekaj čisto otipljivega in prav nič pesniškega - davčna knjižica! Pri nas so jo vpeljali na začetku druge polovice 18. stoletja ob davčni rektifikaciji, da bi bita vanjo vpisana vsa podložniška bremena (gl. sliko v Vilianovi Pravni zgod. Slovencev, 443), in v pesmih našega tipa pomeni najmlajšo realistično nadrobnost
Sv. Jožef kajpada ni mogel priti v pesem kar tako po naključju. Ž njim kot podeželskim obrtnikom - tesarjem (Dalmatin »cimerman«, vulgata »faber«: Mat 13, 55) - bi se prej Itot kmetje lahko enačili ljudje iz vrst kajžarjev, goslačev ipd. Nemara so biti prav ti tisti, ki so si izbrali Jožeia za junaka pesemskega tipa SLO 80. Tako bi se dala najlaže razložiti tožba nad plačevanjem štibre, posebej morda »životne«, se pravi edinega davka, ki je na podeželju prizadeval ljudi brez zemljišča. Naravno je, da so si le-ti želeU izpovedati, kar jih je najbolj težilo.
Kaj več kot o tožbi seveda ne moremo govoriti. Zelo daleč je še upor, če Marija tako vneto prigovarja svojemu možu Jožefu: »Le dejva, dejva stiiro, (...) pa pojdeva v nebesa« (1). Tudi Jožef, ki ne more sam plačati štibre, pride na dan s podobno obljubo: »Kdor bo men (...) pomagu, bo z manoj v nebesa šov« (3). Lastno pot pa ubere dolenjska varianta, ki z drugima dvema sicer pove podložniku, da ga čaka »sveti raj«, če bo štibro v redu »dal« ali »plačal«, vendar v duhu nekaterih izrazito socialnih Tjesemskih snovi (posebej že enkrat navedene »Neusmiljene gospode« - Štrekelj 1, 281 sL) brž tudi pristavi, da ta, ki jo bo od njega izterjeval, pobiral, »prejemal, - pojde v večen peliel«!
Milko Matičelov SAZU v Ljubljani
Liter al ur a: J. Mravljak, NeAa/s/ova/sA//i in zgodovinskih drobtiniciz starotiškega artiiva. ČZN 23 (1928) 82,-J. Kelemina. Pravne starine slovenske v iiloioškiiuči. GMDS 14 (1933) 86, s. v. »štibra«; - S. ViUan, Zgodovina neposrednih davkov in areslnega postopka vsiednjeveški Liubljani. ZC 6-7 (1952-53) 419; - S. ViKan, Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana 1961, 310 sL, »Davčno pravo in vojaške obveznosti«; - P Blaznik, Urbarjitreisinškeikolije. Srednjeveški urbarji za Slovenijo, 4. Ljubljana 1963;-P. Blaznik, Pod/ozniike obveznosti do zemljiškega gospostva (serija Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog 2, v tisku). - Glede trdoživosU pravnih terminov v ljudskem izročilu - tudi pesemskem - prim. Ce lastu? 54 (1978) 162-182. (Za dragocena pojasnila in nasvete smo dolžni zahvalo prolesorjem Bogu Grafenauerju, Pavletu Blazniku in Sergiju Villanu.)
21
MARIBOR ZA VSAKDANJO (SLAVISTIČNO) RABO'
(Pot: Železniška postaja-Trg Borisa Kidriča-Razlagova ulica-Cankarjeva ulica-Partizanska ce-sta-Grajska ulica-Leninov trg-Ulica heroja Staneta-Maistrova ulica-park-Kalvarija-Mladinska uli-ca-Tyrševa ulica-Krekova ulica-Gledališka ulica-Gregorčičeva ulica-Strossmayerjeva ulica-Gos-posvetska cesta-Prežihova ulica-Smetanova ulica-Orožnova ulica-Slomškov Irg-Rotovški trg-Glavni trg-začetek Koroške ulice-mostčez Dravo-Gosposkaulica-Volkmerjev prehod-Vetrinj-ska ulica-Ulica kneza Koclja-Svetozarevska ulica-Ulica heroja Bračiča-Ulica talcev-Partizanska cesta-železniška postaja.)
I.
Pred železniško postajo se misel pomudi ob slovenskem imenu mesta, ki je nadomestilo nemško Mar-burg (grad v marki). Leta 1861 je obiskal Slovensko čitalnico politik dr. Lovro Toman in spregovoril zbranim: »Gospodje! Mar nam mora biti za pravice naroda, toda potreben je še boj za nje. Glejte geslo vaših trudov v imenu vašega prijaznega mesteca.« Nato pa je zložil programsko pesem Maribor z zaključkom; »Zato si voli rodoljubov zbor/za mesto geslo svoje: mar i bor!« Pesem je uglasbil učitelj petja Janez Miklošič, brat velikega slavista, in zadnja kitica je postala geslo čitalnice.
Tudi druga asociacija na postaji je povezana z Lovrom Tomanom. Leta 1870 so tega prvaka, ki je nekaj let poprej glasoval za dualizem, prav tu pozdravih mariborski narodnjaki s Tomšičem in Zamikom na čelu. Ta škodljiva spravljivost je spodbudila Levshka, da jih je zbodel v Pavlihi s satiro Na kolodvoru: »Tam v Mariboru /na kolodvoru/ narodni Štajerci, vrli možje /k Tomanu v skok so pritekli,/ kaj so možaki mu rekli, /krščena duša ne ve./ Da v Mariboru /na kolodvoru/ Toman strašno razkačen je bil, /zvedeU v daljne smo kraje,/ in da je z voza gledaje/grešnik odpustke delil...«
Na postaji in blizu nje se začenja roman Alojza Kraigherja Kontrolor Škrobar. Njegov junak, ki izstopi iz vlaka, da bi se peš odpravil k Sv. Jedrti, se tu prvič sreča z nemško oziroma nemškutarsko nestrpnostjo - raznašalec kruha, katerega ogovori, je sicer Slovenec, njegov gospodar Ogrizek pa je baje Nemec. Zaničljivo ga zavrne: »Kaj bodo Slovenci? V mestu je vse nemško,« in za njim izzivalno vrže nemško geslo „Heil und Sieg!" - Iz prvih mesecev, ko je nemški Marburg tudi na zunaj postajal slovenski Maribor in ko se še niso pojavila strankarska nasprotja, se Bratko Kreft po več kot petdesetih letih spominja narodne manifestacije aprila 1919. leta, ko so skozi Maribor peljali ostanke Zrinj-skega in Frankopana. Takrat je tu govoril general Maister in kot pravi ljudski tribun s sabljo v roki pozval slovenske častnike, naj potrdijo prisego, da se bodo bojevali za slovensko zemljo in novo državo. Zbrane dijake, a tudi odrasle je ob tem prevzel domoljubni zanos.
Naslednja asociacija sodi v leto 1923. Božidar Borko pripoveduje (Srečanja 1971), kako so februarja tega leta Mariborčani z zastopniki oblasti in kulturnih delavcev prišli pozdravit Josipa Stritarja, ko se je na povabilo iz domovine peljal z ženo v Rogaško Slatino. Nekdanji svetovljan, najboljši poznavalec evropske literature, blesteč kritik je bil zdaj slaboten starček, ki ni mogel prav razumeti, čemu tu vsi ti ljudje.
Ob spomeniku Borisa Kidriča (kipar Stojan Batič) in pp Razlagovi ulici pridemo do Cankarjeve ulice. Na hiši,št. 8 je spominska plošča z reliefom Gustava Šihha in njegovim geslom: »Vse za vzgojo čio-veka.« SiUh (1893-1961) sodi med najvidnejše slovenske pedagoge in didaktike. Večji del njegovega službovanja je potekal v Mariboru, predvsem na učiteljišču. Bil je odličen praktik in hkrati teoretik (Očrt splošne didaktike), posvečal se je tudi metodiki slovenskega jezika. Njegovo leposlovno delo (Nekoč je bilo jezero, Beh dvor) pa je krajevno povezano z njegovo domačo Šaleško dolino.
Na vogalu Partizanske in Prešernove ulice je Univerzitetna knjižnica, najpomembnejša knjižnica na Štajerskem. Njeni začetki segajo v leto 1903, ko je bilo ustanovljeno Zgodovinsko društvo, ki si je uredilo strokovno knjižnico. Kasneje je iz nje nastala študijska knjižnica, ko pa je Maribor dobil univerzo, se je zaradi svoje razširjene funkcije 1975. leta preimenovala v univerzitetno. Za razvoj iz strokovne knjižnice v izrazito moderno ustanovo ima največ zaslug Janko Glazer (1893-1975). Ta je z
' Dijaške ekskurzije ali tudi zavzete posameznike vodi pot v Maribor na ogled kake tovarne, v muzej, gledališče, akvarij, morda pa le skozenj do vzpenjače. Vmes pa je vendar še hoja po mariborskih ulicah, mimo pomembnih stavb, spomenikov. Skoda bi bilo, če bi šlo tu za samo postopanje, ko bi vendarle mogla v stiku z mestom zaživeti njegova kulturnozgodovinska podoba. Za seznanitev z zgodovino in umetnostno zgodovino mesta je več knjižic v zbirki Kulturni in naravni spomeniki Slovenije (Vrišer, Stari Maribor, Mariborski grad, Mariborski muzej; Premzl. Mariborski Lent; Curk, Mariborska stolnica; Hartman, Univerzitetna knjižnica Maribor), medtem ko je obsežen vodnik Boga Teplyja Maribor (1955), ki temeljito obravnava tudi kulturni in literarni delež Maribora, dostopen le še v knjižnicah.
22
mariborskim okolišem dvakratno povezan - kot kulturni delavec /bibliotekar, profesor, slavist, kulturni in literarni zgodovinar/ in kot pesnik. V knjižnici je začel delati 1926. leta in ji je posvetil skoraj pol stoletja. V sobi s katalogi je zato njegov doprsni kip (kipar Milan Vojsk). Glazer-pesnik je z epigramom označil Glazerja-knjižničarja: »V sanjah knjigopisec, /v istini knjižničar:/ mislil je biti pisatelj,/ pa je postal pisar.«
- Ob okupaciji so Nemci odpeljali večino knjig v Gradec, a po osvoboditvi je knjižnica vendarle dobila nazaj 4/5 tega knjižnega ionda. Poleg drugih tiskov zbira knjižnica vse, kar je povezano s slovensko Štajersko, ima vrsto rokopisov in korespondenco predvsem štajerskih kulturnih delavcev. Od nekdaj se njen fond bogati tudi iz zapuščin posameznih zbirateijev, tako sta njeni posebnosti ste-nografska in šahovska zbirka. Ta sodi med najbogatejše v Jugoslaviji. (Več v knjižici - Bruno Hart-man. Univerzitetna knjižnica Maribor, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 88, 1978.)
Frančiškanska cerkev zbuja pozornost z zunanjostjo iz rdečkaste neometane opeke. Dograjena je bila leta 1900 v neoromanskem slogu. V cerkveni grobnici je počival Anton Martin Slomšek od 1941. leta, ko so Nemci začeli odstranjevati spomenike s starega mestnega pokopališča, pa do prenosa v stolnico.
Mimo modernega spomenika NOB (kipar Slavko Tihec) na Trgu svobode pridemo h gradu, ki je v 15. stoletju prevzel funkcijo starejšega grajskega poslopja na vrhu sedanje Piramide. V gradu so zdaj zbirke pokrajinskega muzeja. (Glej knjižici Sergeja Vrišerja, Mariborski grad. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 17, 1969 in Mariborski muzej 1, ista zbirka 85, 1978).
Na pročelju ob Grajski ulici je spominska plošča Pranju Bašu, arhivarju, zgodovinarju, geografu, et-nografu. On je rešil grajsko poslopje za slovensko kulturo in pridobil v njem muzejske prostore. V številnih razpravah je prikazal gospodarsko in družbeno podobo Maribora v preteklosti. - Tu se velja spomniti tudi Baševega naslednika slavista in zgodovinarja Boga Teplyja, gotovo najboljšega poznavalca kulturne zgodovine Maribora (posebno knjiga Maribor, ilustrirani vodnik po mestu in okoHci, 1955).
Grajska ulica je speljana skozi nekdanji grajski vrt na Leninov trg. Tu stoji spomenik Josipa Jurčiča (kipar Lojza Kogovšek). Gmotna stiska je prignala Jurčiča z Dunaja v Maribor za drugega urednika Slovenskega naroda (od julija 1868 do aprila 1870). Po krajšem bivanju na Dunaju in v Sisku se je juUja 1871. leta spet vrnil v Maribor in po smrti glavnega urednika Tomšiča prevzel njegovo delo. Oktobra 1872 se je hkrati s SN preselil v Ljubljano. Časnikarsko delo ga je izčrpavalo, pa je mogel manj leposlovno ustvarjati. Tu je dokončal Sosedovega sina napisal značajevki Lipe in Telečja pečenka in povest V Vojni krajini. Model za tragikomični lik nemškutarskega častnika Bitiča iz Telečje pečenke bi bil mogel dobiti tudi med mariborskimi meščani. V Mariboru se mu je porodila zamisel na zgodovinsko prozo Ivan Erazem Tattenbach, in sicer ob obisku v vinogradu Josipa Vošnjaka nad Slovensko Bistrico in ob razpravi mariborskega profesorja Puffa Napisal pa jo je kasneja v Ljubljani.
- Leposlovno je Jurčičevo bivanje v Mariboru obdelal Jože Pahor v romanu Pot desetega brata (1951, strl57-173).
Sredi parkovnega nasada na Leninovem trgu je prirezana piramida kot spomin Antonu Tomšiču z napisom: »Hrabremu bojniku o svobodi in napredku slovenskega naroda postavili njegovi častitelji 1875. leta.« V Mariboru pod Avstro-Ogrsko ni stal noben spomenik kakemu slovenskemu kulturnemu delavcu, saj bi ta izpričeval slovenski značaj tega dela Štajerske; tu gre za Tomšičev nagrobni spomenik z opuščenega pokopališča. Anton Tomšič, koncipient pri dr Dominkušu, podporniku SN, je bil glavni urednik Usta Moža s košato brado in bujnimi lasmi so nemškutarji imenovali der win-dische Heiland - slovenski odrešenik. Kot urednik je večkrat uspešno zagovarjal SN pred državnim pravnikom, predvsem zaradi Levstikovih prispevkov. V Mariboru je leta 1871 tragično končal življenje s samomorom.
Najizrazitejša stavba na Leninovem trgu je sedanja I. gimnazija, zgrajena v neorenesančnem slogu 1873. leta kot nemška realka. Med obema vojnama je bila v njej realna gimnazija. Tu je Karel Des-tovnik-Kajuh dokončal šesti razred, ko je bil spomladi 1940. leta izključen s celjske gimnazije. V šolskem letu 1940/41 pa je obiskoval sedmi razred. Tedaj je z nekaj pesmimi sodeloval pri dveh naprednih mladinskih glasiUh - Mladem Prekmurcu in Srednješolcu, vključil pa se je tudi med pomembnejše starejše kulturne delavce, in sicer kot prevajalec iz ruščine. Za knjižno zbirko Knjiga za vsakogar, ki je takrat začela izhajati v Mariboru po zamisli Cvetka Zagorskega in je bila namenjena predvsem delavcem, je prevedel dve noveli Maksima Gorkega. - Leposlovno obdelan prikaz gimnazijske mladine v prvih mesecih 1941. leta srečamo v začetnih poglavjih romana Nade Gaborovič Jesen brez poletja (1961). Pisateljica riše življenje v tistih prelomnih mesecih, kot ga doživlja šesto-šolka »Nasmejana« (demonstracije ob paktu z Nemčijo, konflikt s hitlerjanskima sošolkama, začetki okupacije z vključitvijo gimnazijske mladine v ilegalno delo, sestanki v grmovju ob Dravi, odhod prvih izseljencev v Srbijo).
Onkraj Leninovega trga je občinska skupščina. Tu, v nekdanjem glavarstvu, si je Rudolf Maister 1918. leta uredil svoje obmejno poveljstvo. V pritličju (vhod z Ulice heroja Staneta) je njegov doprsni j
23
kip, delo kiparja Nikolaja Pirnata iz leta 1934. Ob njem se domislimo zaskrbljenega Župančičevega vprašanja: »O, kaj bo z vami, vi mejniki štirje, /Celovec, Maribor, Gorica, Trst?« in da je enega od teh mejnikov - Maribor - rešil prav Rudolf Maister pa da bi bil tudi drugega - Celovec - ko bi mu bili slovenski vladni možje v Ljubljani dali dovoljenje za vojaško zasedbo. O tistih dneh, ko se je odločala usoda Mariborajn sploh severne slovenske meje - od konca oktobra do maja _1920 - govori obsežno delo Maksa Šnuderla Osvobojene meje (1968). Pravnik in pisatelj Maks Šnuderl je bil 1918-1919 Maistrov častnik, torej udeleženec dogodkov. Leta 1934 je izšel njegov roman Izgubljena zemlja, ki ob vprašanju Koroške - izgubljene zemlje - prikazuje tudi Maribor v prevratnih dneh, zlasti razgibano in spreminjajoče se vzdušje, nihajoče med pijanim narodnim navdušenjem na eni pa mlačnostjo, celo sovražnostjo na drugi strani. Osvobojene meje so nastale zadnja leta pred vojno na podlagi lastnih opažanj, pričevanj in pisanih virov, četudi jim je dal živahnejšo leposlovno obliko. Tako nastopajo v delu zgodovinske osebe v zgodovinsko izpričanih dogodkih (Maister, člani Narodnega sveta za Štajersko, člani nemškega občinskega odbora, vodja socialne demokratske stranke itd.) in realistične, a zgodovinsko nedoločljive osebe, v katerih se še bolj živo zrcali duh časa (železničar Slovenec, ki je zaradi kruha prej veljal za Nemca, zdaj prav zato spet za Slovenca, njegov sin - zagrizen nemškutar, okoliški viničarji, ki jim za novo državo ni nič mar, če jim v njej ne bo bolje itd.). Maistrova osebnost izstopa že od prvega odločilnega nastopa, ko si 30. oktobra 1918 na sestanku avstrijskih častnikov izmisli, češ da mora v imenu svoje vlade prevzeti poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko, doseže nato, da ga Narodni svet za Štajersko brez vednosti Ljubljane imenuje za generala, saj ve, da pri avstrijskih častnikih vel ja le čin, malo kasneje pa spet kljub negodovanju Ljubljane odredi mobilizacijo. Dogodki prevratnih dni, kakor jim po romanu sledimo v Mariboru, se odvijajo med tem poslopjem - štajerskim obmejnim poveljstvom, ki je torej trdnjava Slovencev, pa med rotovžem, kjer se nemški občinski svet zagrizeno prizadeva, da si ohrani Maribor - eno izmed zvezd nemškega ozvezdja: Maribor-Ptuj-Celje, segajo pa v vojašnice, na železniško postajo, mariborske ulice. - Maistrovinastopi so delo odločnega vojaka in hkrati pesnika (Šnuderl, Kreft). Maistra - moža dejanj - je cenil Župančič, saj mu je kot posvetilo v knjigo V zarje Vidove zapisal: »Na, Mojster, ki od misli ti in sanj bilo je dano priti do dejanj. Kaj hočem jaz, ki v tega časa zmede metati morem prazne le besede.«
V Maistrovi ulici št. 17 je bilo stanovanje Rudolfa Maistra do smrti (1934). Leta 1923 je zaradi obolelih nog stopil v pokoj in se umaknil tudi iz javnega življenja, čeprav bi bili - kakor je sodil takratni mariborski publicist Božidar Borko - v Mariboru potrebovali osrednjo osebnost, ki bi bila nad strankami. Maistrovo povojno odmaknjenost je dobrodušno ošvrknil Maks Šnuderl v epigramu Poeta liberator (Mariborski klopotec 1927): »Preradovič bil general je in pel./ Wildenrainer - je Maribor Turkom vzel /Na-te ga! del je mojster in sam svetal/vzvišen v zatišju nam je ostal.« Bil pa je tudi v zatišju družaben človek, ki je ime] rad veselo družbo, šalo in dovtip. Obiskovalci se spominjajo njegove bogate slovenske knjižnice (Šnuderl, Borko, Vidmar). Zdaj je nastopil z drugo pesniško zbirko - Kitica mojih (Maribor 1929). V pesmih se oglaša bolečina zaradi izgubljene Koroške, a ta je možata, nesen-timentalna (Malgaj trka, Gosposvetska straža); pesniški navdih pa mu dajejo tudi Slovenske gorice.
Ob parku in pred začetkom Mladinske ulice stoji spomenik borcem za severno mejo 1918-1919, delo Draga Tršarja. Na reliefu stopa med skupino vojakov mož s sabljo v roki in izrazitimi brki - Rudolf Maister.
V parku se domislimo knjige Smiljana Rozmana Mesto, tega »življenjepisa« mesta (1961). Čeprav mesto stopa anonimno, saj bi tu upodobljene človeške usode in usodice bile bolj ali manj možne v kateremkoli slovenskem mestu, vendar pričajo drobne opazke krajevnega ali zgodovinsko družbenega značaja, da gre za Maribor in pisan mozaik vsakdanjih, neznatnih, a tudi pretresljivih, celo tragičnih doživljajev ljudi najrazličnejših starosti, slojev, izobrazbe, poklicev iz raznih delov mesta v razponu od predvojnih let preko okupacije do povojnega časa. Park z okolico je prizorišče novele Park, gostilna, gozd.
(Nadaljevanje v prihodnji številki.)
Božena Orožen Gimnaziia v Celju
24!
Janež-Ravbarjev priročnik ali nepojenjujoči čar okostenelosti
Stanko Janež-Miroslav Ravlxir, Pregled slovenske književnosti. 7. dopolnjena izdaja. Založba Obzorja. Maribor 1978 489 str.
Pred nedavnim je izšel nov ponatis knjige, ki naj bi pomagala dijakom spoznavati slovensko leposlovje. Toda od njene prve izdaje 1. 1953, ko je bila pravzaprav edino tovrstno pomagalo, se je položaj v slovenskem literarnem zgodovinopisju in literarni vedi temeljito spremenil. To je najbolj opazno iz strokovnih del mlajših raziskovalcev, kot so npr. Slovenska književnost 1945-65 l-II (avtorji: Paternu, Glušič, Kmecl, Koruza, Zadra-vec; 1967), Pogačnik-Zadravčeva Zgodovina slovenskega slovstva 1-8 (1968-72), Kosov Pregled slovenskega slovstva ('1974), Paternujevi Pogledi na slovensko književnost l-Il (1974), njegova monografija France Prešeren in njegovo pesniško delo l-Il (1976, 1977), Kmeclova razčlenitev pripovedništva 19. sL Od pridige do kriminalke (1975), Novela v literarni teoriji (1975) in njegova duhovita, prav nič šolsko puščobna, a hkrati strokovno tehtna Mala literarna teorija (1976). Če omenim samo še razprave v Jeziku in slovstvu ter Slavistični reviji, potem je treba reči, da ima gibčen srednješolski poučevalec slovenske književnosti na voljo precej gradiva, ki ga lahko - s trohico prilagojevalne sposobnosti - uporablja pri svojem delu in tako nenehno seznanja dijake z novimi pogledi na nikoh razrešljiva literarna vprašanja. Človek pričakuje, da bo priročnik upošteval nova dognanja in odpravil sodbe, ki jih je razglašal v prejšnjih izdajah, a so zdaj ov-ržene ali pa so postale nepomembne za razumevanje literarnih del. To se, žal, ni zgodilo. Ker ni nikjer navedeno, katera poglavja ali dele je napisal prvi, katera pa drugi avtor, bom omenjal le neimensko enega, saj me avtorstvo ne zanima, ampak samo metoda njunega priročnika.
Periodizacija slovenske književnosti še ni povsem utrjena, ker se pač dopolnjuje in izpopolnjuje z razvojem Uterarne vede. V zadnjem desetletju vedno bolj prodira spoznanje o nujnosti meril, ki bodo upoštevala literarne tokove, ne pa zunajliterarnih dejstev (največkrat različnih, celo neliterarnih oseb in njihovega žitja in bitja). Toda avtor priročnika se tega ne zaveda, saj si ni prizadeval strniti srednjeveških rokopisov (med katerimi sploh ne omenja pred leti odkritega Sta-rogorskega, čeprav so o njem obširno pisali v JiS 1973-74, številke 6-7, 8!) in ljudskega slovstva pod kako enotno periodizacijsko poimenovanje. Glede na >iProtestantsk(o) književnost« pričakujemo še npr. Romantično književnost, ki je ne pozna, temveč samo »Romantiko«. Če pustim ob
strani vprašanje, ali združiti protireformacijo z barokom - kot to počne avtor - ali z reformacijo, je treba omeniti ob razsvetijenstvu odvečnost pojma »hterarni prerod«, ker je pomensko preveč ohlapen. »Prerodna« je bila pravzaprav že reformacija (prva slovenska tiskana knjiga, prva slovnica, prevod biblije itd.), za njo pa vsi glavni literarni tokovi, ki so vedno znova vnašali idejne in oblikovne novosti v slovensko književnost, ki se je morala nenehno bojevati proti utilitariz-mom različnih barv. Če je pojem romantika sprejemljiv, čeprav se zadnje čase napoveduje popravek v romantizem, pa to ne velja za začetek tega obdobja. Avtor priročnika namreč mirno ohranja zanj letnico Vodnikove in Zoisove smrti, namesto da bi upošteval dejanski začetek romantike okrog 1. 1830, kar sta dokazala Janko Kos (Periodizacija slovenske romantike in Evropa, SR XIX/1971, št. 4, s. 353-383) in Boris Paternu (Fra_nce Prešeren in njegovo pesniško delo 1, 1976). Se bolj odprt problem desetletij po Prešernu je avtor priročnika rešil navzven z oznako »Od romantike k reaUzmu«, potem pa je neutemeljeno izločil v samostojno obdobje, ki ga sestavlja še naturalizem, »poetični realizem«, kljub temu da so takšna samo nekatera Kersnikova dela in da se v njih ohranja sled romantične »poetičnosti«. Upoštevanje Kmeclove razprave Iz slovenske literarnozgodovinske periodizacije (SR XX/1972, št. 4, s. 407-417) in druge njegove raziskave slovenskega realizma bi bilo nujno potrebno. Kako se priročnik vztrajno oklepa preživelih shem, kažeta še bolj razločno poglavji »Moderna in sodobniki« ter »Od moderne do danes«, kjer avtor sploh ne nadomesti pomensko izpraznjenega pojma »moderna« z ustreznejšim »nova romantika«, kot sta to storila Paternu in Zadravec. Kako vroča hlapčevska ljubezen do Hermana Bahra in literarnozgodovinskih fosilov, čeprav so danes »moderne« v književnosti drugačne stvari! Prava zmeda se začne v drugem omenjenem poglavju, ki se ga je avtor očitno zbal razdeliU in poimenovati po literarnih tokovih. Vendar se jim ni mogel izogniti, saj jih označuje takoj za naslovom, potem pa poskuša razvrstiti književne ustvarjalce vanje. Toda namesto da bi ostal le pri obeh dolgotrajnejših tokovih, ekspresionizmu in socialnem realizmu - ta sega do pri-bhžno 1. 1950 (prim. Zadravec, Zgodovina slovenskega slovstva 6, 7; 1972) naredi literarnozgodovinski koktelj, ko ustoliči pred obema še »rod na prehodu«, potem paše »ekspresionist(e), socialn(e) pesnik(e) in drug(e)« kot drugo skupino, »socialn(e) realist(e) in drug(e)« kot tretjo skupino. Da bi bila zmešnjava še večja, loči še »h-rik(o) konec tridesetih let«. Književnosti med NOB ne obravnava v okviru socialnega realizma, kamor spada (prim. Zadravec, n. d.), marveč posebej, pri čemer preseneti bralca s trditvijo: »Med narodnoosvobodilno vojno se je iz razum-
25
Ijivih vzrokov razvijalo samo pesništvo« (s. 344), kar ni res, ker so ljudje takrat pisali reportaže -tudi nekaj zahtevnejših pripovedi se je ohranilo: Jarc, Čudež nad Bistro; Zupan, Andante patetico; Javoršek, Kapitulacija - in dramatska dela, zato ni mogoče trditi, da je nastajala le lirika, čeprav je bila ta najbolj številna. Če drugje ne, potem bi se avtor priročnika utegnil o tem poučiti v Smolejevi VII. knjigi Matične Zgodovine slovenskega slovstva (1971), ki jo sicer omenja, a ne upošteva (s. 447). Pri vsem tem gre morda le za nerazumljiv spodrsljaj, kajti dve strani zatem že omenja Borova partizanska dramatska dela (s. 346), ko piše o Vitomilu Zupanu pa o njegovih tovrstnih stvaritvah (s. 388, 421). Pri pregledu povojne književnosti avtor nepričakovano uvede literarno zvrstno načelo, kar bi lahko storil že pri starejših literarnih obdobjih. Zakaj šele sedaj, se bo še razkrilo.
Starejša literarna obdobja razlaga po shemi, ki se začenja z navajanjem vsakokratnih zgodovinskih razmer, kar je odveč, saj se dijak o njih seznanja pri drugih predmetih in s pomočjo drugih priročnikov ali učbenikov, kajti vse kar prebere v Uterarnozgodovinskem priročniku, je v primerjavi z njimi kastrirana revščina. Tudi avtorju se zdi merica zgodovinske učenosti premalo za razumevanje - pa ne zgodovinskih Ustin, temveč literarnih besedil, zato ji dodaja še sociologizira-jočo, pri kateri mu seveda spet ne preostane drugega, kot da tudi to problematiko osiromaši. Kakšnemu pojavu mimogrede pripiše lastnosti, ki jih po doslej znanih ugotovitvah ni imel. Npr. o prostozidarjih piše, da so bili to »člani skrivnega verskofilozofskega društva z mističnimi obredi« (s. 82).
Ker z njimi povezuje Linharta, o katerem zapiše, da je bil »razsvetljenec, trden racionalist, odločen svobodomislec in revolucionar« (s. 82), ni mogoče združiti obojega. Kakšna je »verska« narava teh lož in kakšen je njihov odnos do takratne uradne cerkvene ustanove? In če vemo, da je Linhart odklonil pred smrtjo verska tolažila kaj je iskal v »verskih « ložah?
Precej zmedeno delujejo tudi nekatere njegove trditve o zgodovinskih razmerah na Slovenskem v začetku 19. sL Najprej pravi: »Prave buržoazije Slovenci pred letom 1848 nismo imeli«, nekaj vrstic za tem pa: »Delavski razred je bil pred letom 1848 še maloštevilen, brez razredne zavesti.« (s. 96). Od kje naj bi se vzel, ko pa kmetje še niso dobili zemljiške odveze in tudi industrijska revolucija se takrat na Slovenskem še ni začela? Ali pomenijo razvit delavski razred maloštevilni fuži-narji? Verjetno še ne. Avtorjeva historiografska »natančnost« je tolikšna, da si privošči tudi vulgarno sociologiziranje, ko zapiše: »Sonetje nesreče so izpoved modernega pesnika v buržoaz-ni družbi (...).« (s. 121) Če pustim vnemar pojem »moderen«, o katerem je mogoče sklepati, da ga povezuje z Hterarnim obdobjem ob koncu 19. in v začetku 20. st, potem postaja opazno protislovje s prvim citiranim stavkom. Hkrati iir našteva vseh zgodovinskih dejstev, ki pričajo, da ]e bil
takratni temeljni produkcijski odnos še vedno -kljub različnim razkrojevalnim procesom - fevdalni.
Pri tem obstaja možnost, da pomeni avtorju »bur-žoazna družba« sinonim za takratno ljubljansko meščanstvo (= prebivalce mesta), toda tega še ni mogoče primerjati z izoblikovanim družbenim razredom, nasprotnikom proletariata, ki ga imenujemo buržoazija. Njegova oznaka Prešernovih Sonetov nesreče, ki so brez prvin sočasnega zgodovinskega in družbenega aktualizma, reducira cele plasti literarnega dela, posebno pa oblikovalno, ki je vendarle ena temeljnih, kajti sicer bi zadoščala le deklarativna gesla. Ta lahko najbolj neposredno »bičaj(o) krivico, brezsrčnost, hinavstvo in lažno meščansko moralo« (s. 246), zakaj bi jih morali vtikati še v razhčne literarne oblike? Takšno spoznanje vsiljuje bralcu priročnik s svojimi enostranskimi oznakami, s katerimi zožuje semantiko literarnih del samo na zunanje-literarne, a hkrati močno poenostavljene zadeve. Po tej logiki bi bil danes omenjeni sonetni cikel popolnoma nezanimiv, ker pač ne živimo več v buržoazni družbi. Vemo pa, da spada ravno ta med Prešernova najbolj odmevna in bralce prite-gajoča besedila. Torej presega njegova semantika historiografsko-dokumentaristično branje. Toda avtor priročnika si nikjer, niti ob tem niti ob kakem drugem Prešernovem ali delu kakega drugega ustvarjalca ne prizadeva, da bi dojel to širino književnosti, marveč jo pojmuje zgolj kot dokument sočasnih zgodovinskih razmer in ust-varjalčevega zasebnega življenja Najbolj očiten primer je spet Prešeren, čigar pesništvo razdeU po zunajliterarnem, erotičnem vidiku, s katerim se je do onemoglosti ukvarjal že pozitivizem. Upoštevajoč samo tega, avtor navaja kot odločilne za nastanek pesnikovih del njegove obože-vanke, izmed katerih poudari predvsem eno, zato določi v Prešernovem pesniškem razvoju t i. »Julijino dobo« (prim. 113, 114, 117, 121-125). Nezaupanje do novejših raziskav, ki so utemeljile drugačno, literarno imanentno razdelitev in poimenovanja, je nedvoumno, kljub temu da farizejsko navaja v seznamu strokovne literature tudi tovrstna dela. Vzrok neupoštevanja je najbrž v tem, da ni njihova pozornost več posvečena zunajliterarnim dejstvom, temveč besedilom, saj je resnično že napočil čas, da se preneha stre-či - če parafraziram Osipa Brika - manijakom, ki ginejo od radovednosti, da bi izvedeti, kakšne hlačke je nosila Primčeva Julija. Ta lahko zanima preučevalca književnosti sam-o kot upesnje-na ženska, obetajoča le npr. v Sonetnem vencu, torej kolikor in takšna, kot se pojavlja v besedilu, kjer je fiktivna oseba. Nanjo se navezuje poseben tip ljubezni lirskega subjekta ki se razločuje od tipa, značilnega za prvo obdobje Prešernovega pesništva. Da gre pri vsem tem za književnost, za Aktivno upesnjevanje oseb, ne pa za biografski dokument, se še boij očitno pokaže v Krstu pri Savici, kjer nam biograhziranje ne pomaga kaj prida pri razumevanju ustroja tega iiterarne-ga besedila. V zagati se znajdemo že pri poskusu, s kom naj izenačimo Prešerna. S pripovedoval-
26
cem ali s Črtomirom, saj nista istovetna? Če bi bil Prešernov namen verzificiranje zgolj lastnega ljubezenskega neuspeha, potem verjetno ne bi napisal snovno, motivno, zgradbeno, verzno in stilno tako zahtevnega besedila, ki ga nikakor ni mogoče utesniti v ožino sočasne pesnikove biografije. To je pretiravajoče počel def starejšega prešernosfovja, ki mu avtor priročnika dogmatsko pritrjuje (prim. 125-127), čeprav novejše prešernoslovje ne goji več takšnih opravil. Avtor priročnika - kot je bilo že povedano - našteva tudi takšne raziskave (prim. 135, 138), vendar se mu ne zdi vredno, da bi jih tudi upošteval. Tako ravna še z drugo novejšo strokovno literaturo v drugih poglavjih priročnika. Ob biografiziranju takšne vrste se vsiljuje vprašanje, kaj bi avtor storil, ko bi moral periodizirati npr. Byronov lite-rarni_razvoj. In Wilde, Verlaine, Rimbaud, Gide itd.? Čas bi že bil, da bi literarni zgodovinarji nehali vojeristično brskati po zasebnem življenju literatov. Če jim je toliko do njihovih ljubezenskih štorij, naj jih objavljajo posebej, vendar bolj obširno in manj svetohlinsko kot doslej. Bralcev ne bo (z)manjkalo! Tam naj tudi navajajo dejstva iz življenja prednikov; v priročniku namreč piše, da so Vodnikovi »kupčeval(i) z živino, vinom in platnom«, (85) Kaj pomaga ta podatek pri dojemanju njegovih pesmi, ni jasno. Če bi bila biografija nujno potrebna za to, potem sploh ne bi mogli razumeti ljudskega slovstva, katerega avtorji niso znani. Podobno velja za dela sodobnih piscev, ki jih spremlja le nekaj vrstic na zavihku knjige. Logika priročnika je vendarle ugotovljiva: njegov namen ni toliko osvetliti dijaku Uterarne tokove, marveč prikazati ustvarjalce kot sekularizirane mučence, ki so zaradi svojega največkrat težkega življenja doživeli posmrtno (ne)slavno vnebovzetje v narodovo prosveto; njihova dela pa naj ne bi bila nič drugega kot dokument nelahke zemeljske usode. Za dekoracijo je dodano še nekaj zgodovinskih in družbenih malenkosti - največkrat citatov - o »naprednosti, boju za pravico« itd. Kako vzgojno osladno zveni npr. tale stavek o Linhartu: »Bil je čist, klen značaj, ki je povsod iskal resnico in jo tudi odkrito izpovedoval« (82) Zraven je že slišati učiteljev glas, ki vabi k zgledovanju. Zanimivo je, da se pri drugih učnih predmetih, posebno naravoslovnih, ne ukvarjajo z življenjepisi znamenitih izumiteljev, kaj šele z biografiziranjem njihovih odkritij in izumov nekako v tem smisiu: Einsteinova relativnostna teorija je izraz nepre-tirano redoljubnega modernega fizika, ki se kaže v neurejenih oblačilnih navadah in ljubezni do violine, živečega v dobi imperializma. - Samo poučevalci književnosti naj bi nadaljevali poziti-vistično tradicijo »doneskov« k nepozabnim »ži-votopisom« naših oboževancev na polju milih nam muz.
Kljub zvestobi takšnemu izročilu se je znašel avtor v precepu pri sodobni slovenski književnosti, kajti tu ni nihče raziskoval prednikov posameznih ustvarjalcev niti njihovih morebitnih pre-kupčevalskih strasti, kaj šele žensk, po katerih bi lahko starejši raziskovalci periodizirati njihova
dela. Razen tega je večina pišočih še živa in jih verjetno kljub (literarnozgodovinski) častihlep-nosti ne mika, da bi kdo začel stikati po njihovi zasebnosti. Če je mogoče sklepati po nekaterih izjavah v Hofmanovih Pogovorih s slovenskimi pisatelji (1978; prim. 96, 450, 488), bi utegnila rešiti stisko slovenskega literarnozgodovinskega pozitivizma samo policija. Ker pa ni videti, da se bo kaj takega kaj kmalu zgodilo, je moral avtor takšen način raziskovanja opustiti in - očitno nerad - končno upoštevati vsaj nekatere ugotovitve mlajših hterarnih zgodovinarjev. V središču njihove raziskovalne pozornosti pa ni več ustvarjalec, temveč njegova literarna besedila. Premik v avtorjevem načinu obravnavanja je najprej opazen v literarnovrstni razdelitvi gradiva in v terminološki zmedi, ki je nastala zaradi ne dovolj premišljene in slabo ali celo nedefinirane rabe pojmov. Uporablja namreč tudi takšne, ki so se ali pa se še uporabljajo pejoraüvno večinoma v publicističnem pisanju z namenom, da bi očrnili pred veliko množico občinstva nekatere literarne pojave. Avtor priročnika je na strani teh varuhov, toda najbrž si ni upal zaradi mlajše generacije literarnih zgodovinarjev popolnoma prezreti avantgardne književnosti, ker bi tako povsem razkril svojo konservativnost. Zato jo raje prekrije z navidezno resnobo in količinsko širino pri omenjanju najmlajših ustvarjalcev, toda kjer le more, se obregne nad njimi. Izza prevzetih oznak mu nenehno uhaja moralistično pojmovanje književnosti, ki nima v resno in strokovno pretehtanem priročniku kaj iskati. Celo nekateri starejši ustvarjalci mu rabijo 2a frazer-ski obračun z avantgardističnimi, ko zapiše, da za prve lirika »ni igračkanje z besedami ali samozadovoljevanje z larpurlartističnim kopičenjem metafor zaradi metafor nifi sporočanje ne-doživetih misli in narejenih čustev, a tudi ne prevračanje v razumskih, prisiljenih, izumetničenih besednih akrobacijah in verbalističnih vragoli-jah.« (355) Za kakšno vrsto lirike se avtor navdušuje, je mogoče razbrati iz njegove predstavitve Kosovela:
»Srečko Kosovel je moral že zgodaj zapustiti kraške gmajne, bore in skalnate vasice. V Ljubljani si je v domotožju zamišljal kraško pokrajino in sanjaril o jeseni. Slikal je bele, kraške poti v drobnem jesenskem dežju, ko le brinovke (prav: brinjevke! Glej Kosovelovo Zbrano delo I, ^1964, s. 431!) - samota na Krasu postaja neznosna Pesnik nima nikogar, sam je, smeh mu je zamrl (...).« (303)
Takšno pisarjenje pomeni razvrednotenje Kosovelovega pesništva, ker ni v njem nobene idejne, stilne in verzološke razčlenitve, ampak samo razčustvovano primitivno obnavljanje posameznih stihov, ob katerih je postalo rosnó avtorjevo presunjeno oko. Morda je bilo to krivo, da manjka razčlenitev celotne Kosovelove ekspresionis-tične stopnje. Celo omembe naslova Ekstaza smrti in Tragedija na oceanu ni nikjer. Konstrukti-vistične pesmi omeni avtor le s tremi citati treh raziskovalcev Kosovelovega dela, ki so povezani
27
tako, da zbujajo dvom o njihovi hterarni vrednosti, še bolj pa o sodobnem avantgardizmu. To je spet dokaz avtorjeve pristranskosti pod navidezno nepristranskostjo, ki naj bi jo ustvarjalo posebno imenovanje skoraj vsakogar, ki je izdal v zadnjem desetletju kakšno knjigo (prim. 355-433). Skratka, bibliografija kot aUbi!
Zastarelosti in nenatančnosti je v priročniku to-iiko, da ni mogoče omenjati vseh. Za predstavo njegove »tehtnosti« naj zadostuje le nekaj primerov. Kot grozljivo znamenje omalovaževanja novejših raziskav deluje avtorjevo vztrajanje, da je Trubar povzdignil v slovenski knjižni jezik dolenjsko narečje (prim. 39, 45), čeprav je Jakob Rigler dokazal, da je bil to tedanji ljubljanski govor (J. Rigler, Začetki slovenskega knjižnega jezika, 1968). Posebno »natančne« so tudi oznake literarnih tokov, npr.:
»Navduševali so se (romantiki, op. M. D.) za nenavadne prikazni, za nenavadne ljudi in kraje. (...) Jedro romantike je hrepenenje po daljavi, poglabljanje v človekovo čustvenost, beg v ve-soljstvo (...) Vendar pa združuje romantika hrepenenje po neskončnosti in daljavah z željo, da se nekje utrdi in ustali.« (98, 99)
Ko piše o slovenski novi romantiki, ki jo seveda imenuje »moderna«, globokoumno pribije:
»Moderna slovenska književnost je nastopala v znamenju hrepenenja po lepoti, resnici in pravici. Iz tesnih družbenih slovenskih razmer si je želela širine in prostranstva.« (229)
Medtem ko se že osnovnošolski prvošolček seznani s teorijo množic in začne spoznavati ek-saktnost, pa srednješolskega dijaka poneumlja literarnozgodovinski priročnik z meglenim lita-rariziranjem, namesto da bi mu posredoval čim bolj natančne razlage Uterarnih pojavov. V pričujočem priročniku se obravnava Urskih besedil, kot priča Kosovelov primer, ne dvigne nad obnavljanje verzov, pri ostalih pa ne nad navajanje fabule. Zraven si avtor pogosto pomaga s citati znamenitih Slovencev in drugih ljudi, za katere je treba reči, da večinoma ne govorijo literarno-zgodovinsko, ampak največkrat publicistično ohlapno ali ideološko. Ponekod preveč podlega svoji citatni vnemi, zato se mu zgodi, da obsega oznaka s citatom, ki naj bi karakterizirala Tolstoja, toliko kot celotno poglavje o Gregorčiču. Priročnik pa je posvečen slovenski književnosti! Senzacijo utegne povzročiti trditev »V pesništvu zavrača naturalizem ustaljene metrične ob-fike« (188), saj je doslej veljalo, da se ta literarna smer sploh ni uveljavila v liriki.
Avtorjeva »natančnost« se še posebej razodeva v njegovih stilnih oznakah. Npr. Finžgarjeva dela so napisana »v živi, sočni in kleni domači besedi« (256), Vorančev jezik je »naraven, nazoren, stvaren, slikovit, prepleten z dialektizmi« (323), za Kosmačevega pa je značilno »preprosto in jasno izražanje, ki podaja govor kmečkih ljudi« (333). Kot da nista Breda Pogorelec in Jože Toporišič napisala ničesar o stilu in da je torej treba še vedno mlatiti puhlice, ki so posejane_po celem priročniku! Tako npr. avtor zapiše, da Šalamunov slog »ne sega čez mejo rebusa« (380), dela Vladimira Kavčiča pa so zanj »kdaj pa kdaj dolgovezna in utrujajoča« (408), vendar se ne zaveda, da sam ne sega s takšnimi izjavami »čez mejo čvekanja«. V mesečniku Prešernove družbe, v Obzorniku 79, št 1, v članku Zapiski o našem jeziku se je eden izmed obeh dvojčkov-av-torjev priročnika, Stanko Janež, spotikal nad preteklikom, povedjo, poetiko in dr, ne da bi preučil strokovna dela, ki so te »sporne« termine utemeljila, sicer ne bi bilo opazno iz njegovega članka tako diletantsko pojmovanje jezika in književnosti. V svoji čistunski vnemi bi lahko najprej pometel po svojem priročniku, v katerem mrgoli »struj«, »novinarjev« in še česa, kar dokazuje, da se ne more odreči (novo)ihrističnim obogatitvam slovenščine.
Priročnik je izšel z navedbo, da ga je »potrdil Republiški sekretariat za šolstvo SRS« za gimnazije in strokovne šole že 1. 1964 (!). Čudno, da ni potrdil še Kleinmayrove Zgodovine slovenskega slovstva iz 1. 1881 ali pa kakšne druge literarno-zgodovinske relikvije, za katero bi mu ploskali vsaj bibliofiii Menda ni usmeril vse svoje pozornosti boju proti »elitističnim« gimnazijam? Po kakšnem ključu so bih izbrani za »strokovne recenzente« Anton IngoHč, dr. Helena Stupan in Jože Šifrer, izmed katerih se nihče več intenzivno ne ukvarja v zadnjem desetietju s sfovensko fiterarno zgodovino, ni jasno. Založbin blagoslov na koncu priročnika (489) potrjuje misel, da ni nihče od njenih ljudi pregledal, ali in kako je dopolnjen, sicer ni mogoče verjeti, da bi takšen, kot je zdaj, izšel. Morda se za vsem skriva zaslužkar-stvo, saj vemo, da so naklade del, ki so namenjene šolski rabi, velike in število kupcev prav takšno. - Iskreno sočustvujem z dijaki, ki bodo posta-h nemočne žrtve nerazsodnih srednješolskih po-učevalcev književnosti; tistih, ki jim bo ta priročnik pomenil alfo in omego slovenske literarne zgodovine. Želim si, da bi bilo takšnih čim manj.
Marjan Dolgan SAZU v Ljubliani
281
Petnajsti seminar slovenskega jezika, literature in kulture
Petnajsti jubilej so prireditelji tradicionalne poletne šole slovenskega jezika, literature in kulture počastili predvsem delovno: z utrditvijo nove oblike seminarskega dela, z znanstvenim simpozijem, pa tudi z nekaterimi dopolnitvami v organizaciji. Seminar prireja v okviru Filozofske fa-kuftete Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani PZE za slovanske jezike in književnosti in je posebna enota Fakultete, sodelujejo pa delavci zlasti tistih enot Filozofske fakultete, ki se ukvarjajo s slovenistiko v širšem pomenu, delavci s pedagoških akademij in SAZU. Tako se seminar z mednarodnim znanstvenim simpozijem uveljavlja vse bolj kot osrednja slovenska prireditev z namenom seznanjati svet s slovenskim življenjem in kulturno ustvarjalnostjo. Ker je seminar doslej to nalogo zgledno opravljal, si je pridobil ugled v okviru Univerze, pa tudi v širšem družbenem okviru, kar se nazadnje kaže s primerno pozornostjo javnih občiL Seminar finančno omogočajo vse tri skupnosti, izobraževalna. Kulturna in Raziskovalna, del sredstev za simpozij pa je bil krit iz seminarske rezerve.
Organizacijska struktura seminarja. Seminar pripravlja organizacijski odbor, v katerem je devetnajst članov iz PZE (L. Črnivec, A. Derganc, mag. J. IDular, dr. Helga Glušič, dr F. Jakopin, mag. H. Jug-Kranjec, dr V. Kalenič, dr. M. Kmecl, dr. J. Koruza, M. Kranjec, dr. M. Orožen, dr. B. Paternu, dr B. Pogorelec, dr J. Rotar, dr. A. Skaza, dr A. Šivic-Dular, dr. J. Toporišič, dr. F. Zadravec, J. Zor) in T. Kovačič iz Zamtesa V letu 1979 je zaupal izvedbo seminarja in simpozija ožjemu odboru, v katerem so bili B. Pogorelec kot predsednica, H. Glušič kot podpredsednica in B. Paternu kot vodja simpozija. V ožjem odboru izdelane programske zasnove simpozija in seminarja, spremne prireditve in predlogi za osebno po-dehtev štipendij udeležencem je sprejel in dopolnil organizacijski odbor; pri izdelavi simpozij-skega programa je sodeloval kot predstavnik neslavističnih nacionalnih strok, ki so združene pod skupnim pojmom kultura predsednik sveta Znanstvenega inštituta Fakultete dr. N. Šumi. Čeprav delež neslavističnih strok pri obeh prireditvah ni majhen in je tudi sicer težnja po interdisciplinarnem povezovanju, doslej pravega ustvarjalnega dialoga pri snovanju programa nismo znali ustvariti; v nemajhni meri je za to nedvomno kriva značilna (in po mnenju poročevalke škodljiva) tradicionalna zaprtost strok. V korist obeh naših prireditev bo, če bomo to stanje znali preseči. Novost letošnje prireditve je v iskanju' dolgoročne usmeritve, ki je bila sklenjena za simpozijski del seminarja, medtem ko je seminar takšno usmeritev že prej do.segel v organizacijskem, ne pa v vsem tudi v vsebinskem pogledu
(tu je treba predvsem omeniti problemsko informacijo iz literature, deloma tudi kulture, manj skladnosti je v zasnovi jezikoslovja). Zdi se, da sta organizacija seminarja in tudi vsebinska zasnova dosegli že tako stopnjo, da se pojavlja kot resen problem vprašanje metodike sporočanja o slovenskem narodnem bivanju.
Simpozij (od 28.-30. junija) je ob pomoči predsednice in tajnice pripravil dr. B. Paternu. Pri snovanju je bilo posebej poudarjeno, da gre za začetek sistematične meddiscipUnarne razprave o nekaterih temeljnih vprašanjih slovenske kulturne ustvarjalnosti (v okviru fakultetnega kufturološ-kega projekta); za začetek pa ni bilo izbrano zgodnje srednjeveško izhodišče, tudi ne šestnajsto stoletje, ampak obdobje klasicizma in razsvetljenstva v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. K udeležbi so bih za področje jezika in literature povabljeni poleg jezikoslovcev in literarnih zgodovinarjev slovenistov in primerjalnih zgodovinarjev tudi jugoslovanski in tuji slo-venisti in slavisti (zlasti pri tujih znanstveno delo v slovenistiki izvira iz pobud, ki so jih dobili z udeležbo na seminarju), medtem ko so bih na področju kulture vabljeni samo slovenski raziskovalci, ki so prispevali poglede na to obdobje s področja filozofije, zgodovine, etnotogije, zgodovine šoistva, umetnostne in glasbene zgodovine. Simpozija se je udeležilo 10 literarnih zgodovinarjev, 13 jezikoslovcev in po en zastopnik omenjenih strok, skupaj 28. Z vseh področij so prikazali bodisi novo gradivo, metodološke pristope, bodisi nove sintetične poglede. Živahna razprava je opomnila, da bi bilo v prihodnje koristneje povezati področja s skupno tematiko. Povzetki referatov so bili razmnoženi pred simpozijem, sami relerati pa bodo natisnjeni v posebni publikaciji. Udeležence simpozija je sprejel podpredsednik ljubljanske mestne skupščine N. Lukež; posebej zanje je priredil koncert Ljubljanski baročni trio pod vodstvom prof. Klemena Ramovša. Simpozij in seminar je povezaia skupna študijska ekskurzija na Kras in v Vipavsko dolino.
Seminar (od 1. do 14. julija 1979) je imel dva temeljna programa in dopolnilni program. Osrednji temeljni program za večino udeležencev je vseboval neobvezna tečaja iz dialektologije (T. Logar) in zgodovine slovenskega knjižnega jezika (M. Orožen) - po eno uro dnevno, obvezen lektorat slovenskega jezika (po tri ure dnevno) in pceno ali dve predavanji iz jezika, literature ali kulture, Drugi temeljni program za tiste zamejce, ki se knjižnemu jeziku šele privajajo, je imel dopolnilni lektorat (po eno uro), obvezni lektorat in po eno dvojno uro preglednega predavanja iz slovenske zgodovine (V. Melik) in literarne zgodovine (Š. Kink).
Lektoratov je bilo letos dvanajst; za lektorje, ki jih povezuje in vodi H. Jug-Kranjec, je značilno.
29
da jih več kot polovica dela kot lektorji slovenskega jezika na tujih univerzah, kar jih usposablja tudi z metodičnega stališča; prav zaradi tega so ljubljanski lektorati deležni vsesplošnega priznanja udeležencev. Osnovni učbenik za lektorske tečaje je Slovenščina za tujce Hermine Jug-Kranjec, ki smo ga lani prvič, letos pa ponovno izdali.
Od predavanj jih je bilo šest iz jezikoslovja, eno kulurno-zgodovinsko je bilo na meji med jezikoslovjem in literaturo, sedem iz literature in šest iz kulture (arheologija, zgodovina, kulturna zgodovina, etnograiija, umetnostna zgodovina, mu-zikologija). Jezikoslovje je seglo letos v veliki meri v zgodovino (B. Pogorelec, Slovenski jezik: jezikovna politika in praksa; J. Toporišič, Norma in predpis_ v zgodovini slovenskega knjižnega jezika); A. Šivic-Dular, Urban Jarnik - jezikoslovec in slovarnik; F. Jakopin, K vprašanju ruskih jezikovnih prvin v slovenščini; A. Vidovič-Muha, Pridevniške zaimenske besede; medtem ko je bilo deloma mejnega značaja predavanje J. Čara Sodobna pesniška ustvarjalnost v severovzhodni Sloveniji. Literarna veda je nudila pregled, s kulturološkim predavanjem pretrgano od srednjega veka in 16. stoletja dalje (P. Simo-niti. Kulturnozgodovinski pomen renesančnega humanizma pri Slovencih; M. Kmecl, Problematika slovenske proze v 19. stoletju; B. Paternu, Poglavje iz tipologije slovenske proze 19. stoletja; F. Zadravec, O prozi Ivana Cankarja; J. Koruza, Ekspresionistična črtica Slavka Gruma; H. Glušič, Slovenski kmečki realistični roman v 30. letih; 1. Cesar, Struktura Balade o trobenti in oblaku Cirila Kosmača ter M. Dolgan, Sodobna slovenska pripovedna proza med deskripcijo in alegorijo). Iz strok, zbranih pod razdelkom kulture, so predavatelji prikazali aktualne probleme, vidike in spoznanja (T. Bregant, Arheološki prispevki k pojasnitvi stavbnega razvoja starega gradu nad Celjem; J. Prunk, Aktualnost Speran-sa; S. Kremenšek, Težnje v slovenski etnološki teoriji in praksi v 20. stoletju; T. Brejc, Sodobne teorije umetnostne zgodovine pri nas in v svetu; B. Loparnik, Pomen Marija Kogoja v slovenski glasbi). Predavanja so bila objavljena v posebnem zborniku; uvodno pojasnilo o rasti Seminarja je dopolnjeno s tematsko urejeno bibliografijo referatov. Seminarski zbornik je skupaj z drugimi publikacijami mogoče kupiti v knjižnici PZE za slovanske jezike. Seminar je bil obogaten z dodatnim programom, ki je vseboval dobro obiskane laboratorijske vaje iz slovenske izgovorjave; organizirani sta bili dve okrogli mizi; prvo na temo Družbeni sistem v Jugoslaviji in Kardeljeva politična misel je ob pomoči J. Prunka vodil mag. Savin Jogan, drugo iz družbene geografije o procesu prehajanja v urbano družbo je vodil V. Klemenčič (ilustrativno razstavo o tem so pripravili sodelavci Inštituta za geografijo). Z našim življenjem so se udeleženci uradno seznanili še na obeh ekskurzijah, v Vipavi so izvedeli o samoupravljanju in njegovem izročilu v Kmetijskem kombinatu Vipava, s šolstvom pa so se seznanili na obisku osnovne šole v Podčetrtku. Si-
cer sta bili ekskurziji zasnovani tako, da pomagata nazorno prikazati ne le dve diametralno različni kulturno-geogralski področji, ampak tudi naglo spreminjanje podnebnih, geografskih, kufturnih razmer v slovenskem prostoru. Razen tega je veljala pozornost tudi krajevni zgodovini od antike do danes. Na prvi ekskurziji na Kras in v Vipavsko dolino smo se ustavili na Vrhniki, v Podnanosu, v Vipavi, Zemonu, na Gorjanskem, v Svetem pri Komnu in v Tomaju (vodili so N. Šumi, T. Logar, J. Koruza, B. Pogorelec, B. Paternu in drugi); na_ drugi ekskurziji smo se ustavili na Trojanah, v Šempetru, na Starem gradu v Celju, na Sv. Roku nad Šmarjami, v Rogaški Slatini, na Knežec zaradi dežja ni bilo mogoče, in vPod-četrtku (vodiU so T. Logar, T. Bregant, N. Šumi, M. Kmecl, F. Jakopin, B. Pogorelec, tov. Lešniko-va in drugi). Poleg tega je bilo seminarsko življenje dopolnjeno z dvema umetniškima večeroma, večerom pesmi Svetlane Makarovič (recitirali sta avtorica in Jerca Mrzel) in recitalom ljudskih balad, ki jih je po gradivu Glasbeno-narodopis-nega inštituta SAZU pela Bogdana Herman. Udeleženci so si razen tega ogledali razstavo Ivane Kobilice, obiskali Inštitut za slovenski jezik, posebej zainteresirani pa še zbirke v NUK in Slovanski knjižnici ter si ogledali Semeniško knjižnico kot zgled stare biblioteke.
Seminar so pozdravili predstavniki univerze, SAZU, Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje. Filozofske fakultete in drugih jugoslovanskih seminarjev. Udeležence Seminarja je ob zaključku sprejel rektor Univerze Edvarda Kardelja, dr. ing. Slavko Hodžar, zamejske Slovence pa predsednik lO Kulturne skupnosti Slovenije Ivo Tavčar.
Udeleženci. Od 123 udeležencev seminarja jih je bilo 80 Neslovencev in 43 Slovencev, pretežno zamejcev iz Italije (Trst, Gorica, Beneška Slovenija in Koroška, nekaj je bilo izseljencev oziroma njihovih potomcev). Iz Argentine je bila 1 udeleženka, iz Avstralije 2, iz Avstrije 25, od tega 18 sjovenskih Korošcev, 3 so bili iz Belgije, 4 iz ČSSR, 1 iz Danske, 4 iz Francije, 31 iz Italije, od tega 25 zamejskih Slovencev, iz drugih jugoslovanskih središč 10, iz Madžarske 5, iz Nemške demokratične republike 4, iz Zvezne republike Nemčije 6, iz Nizozemskel,, iz Norveške 1, iz Poljske 12, iz Romunije 1, iz Španije 1, iz Sovjetske zveze 3, iz Švedske 1, iz Velike Britanije 3, iz ZDA 3.
Po poklicu so prevladovali slavisti, znanstveni delavci in bibliotekarji (28), slušatelji slavistike in nekaj drugih strok (59), poleg tega 4 prevajalci, 3 novinarji, profesorji in učiteiji (17) iz drugih strok (pravniki, socialni delavec, bolničarka, uradniki - 12).
Sporočilo o današnjem trenutku slovenistične znanosti iz zornega kota Slovencev se je zaradi tako pestrega sestava udeležencev nujno prepletalo s potrebno informacijo o slovenskem življenju in kulturni ustvarjalnosti, informacijo, ki je v pogosto zastarelih ali s tujega gledaUšča zasno-
30 i
vanih priročnikov ne morejo dobiti. Kljub dobremu sprejemanju in vidni delavnosti udeležencev ostaja še zmeraj pred nami naloga, kako poskrbeti za izčrpen in kar se da sintetičen vpogled v najbolj _pomembne značilnosti slovenskega življenja. Čeprav je seminar šola in ne priložnost za znanstveno razpravo (posebej zdaj, ko je za to na voljo simpozij), je vendarle mikavna priložnost za izoblikovanje znanstveno utemeljene komunikacije o slovenski kulturi.
Breda Pogoreiec Predsednica Petnajstega seminarja slovensltega jezilca, literature in liulture Filozoiska fakulteta v Ljubljani
Tretja jugoslovanska
onomastična konferenca v Dubrovniku
Jugoslovanski medakademijski odbor za ono-mastiko, ki ga je za Ljudevitom Jonkejem prevzel Josip Hamm, prireja vsako drugo leto delovno srečanje jugoslovanskih imenoslovcev; jrvo srečanje fio pripravili črnogorski slavisti eta 1975 (zbornik referatov je izšel lansko leto), drugo je organiziral onomastični odbor Makedonske akademije znanosti in umetnosti jeseni 1977 (zbornik izide v tem mesecu) v Skopju in tretje so pripravili člani hrvaškega odbora, ki ga vodi Milan Moguš. Udeleženci so na konferenci v Dubrovniku (od 10. do 13. okL letos) prebrali blizu 60 referatov iz območja antroponimije in geografske terminologije; zaradi pomanjkanja časa nekatera poročila niso bila predstavljena na konferenci, bodo pa objavljena v skupnem zborniku, ki ga bodo izdali v Zagrebu pri Jugoslovanski akademiji znanosti in umetnosti pred četrto konferenco; to mora organizirati slovenski onomastični odbor oktobra 1981.
Tretje srečanje jugoslovanskih imenoslovcev je nedvomno dokazalo, da se je ta veda v zadnjih letih pri nas utrdila in zajela nove raziskovalce iz vrst jezikoslovcev, zgodovinarjev, sociologov, geografov in etnologov; očitno je tudi, da so ime-noslovci svoje metode preučevanja bolj uskladi-U, tako da so tudi njihova spoznanja in ugotovitve bolj pregledna in laže preverljiva. Vendar kljub temu ne bi mogli zapisati, da na konferenci ni bilo slišati anekdotično obarvanih ali celo ten-dencioznih interpretacij imenskega gradiva, ki ga je treba velikokrat šele izluščiti iz drugojezič-nih zgodovinskih dokumentov.
Na konferenci so bite zastopane vse jugoslovanske republike in obe pokrajini; najmočneje je bila zastopana Hrvaška, vidneje tudi Makedonija in Srbija, medtem ko je bita BiH letos številčno šibkejša, a je vseeno presegla našo skupino (4). Opazno se je povečalo število albanskih referentov iz Prištine, ni pa bilo imenoslovcev z madžarskega jezikovnega področja v Vojvodini, čeprav imajo svoj hungarološki inštitut. Na konferenci so aktivno sodetovati tudi gostje iz tujine: R. Ka-tičič z dunajske univerze, E. Eichler in J. Schult-
heis iz leipziškega onomastičnega središča in K. Rymut, predstavnik poljskega imenoslovja in urednik revije Onomastica.
Prva dva dneva sta bila namenjena obravnavi vprašanj antroponimije v vseh njenih razsežnostih; več predavateljev je analiziralo osebna imena v starih listinah glede na jezikovno pripadnost in izvor, nekateri so zasledovali usodo osebnih imen v krajevnih in rečnih imenih, drugi so poskušali prikazati besedotvorne vzorce za tvorbo osebnih imen v različnih jugoslovanskih jezikih; nekaj referentov je obravnavate nagtas-na vprašanja (npr S. Vukušič iz Pule). Čeprav je bito na programu iz zemljepisne terminologije manj referatov (tretji dan), so avtorji zbrali vehko novega gradiva, ga analizirati in klasificirali; najbolj vsestransko so se teh vprašanj lotili makedonski jezikoslovci, pri katerih se je vidneje pokazalo, da imajo dobro organizirano znanstveno zaledje v inštitutu za makedonski jezik.
O splošnih vprašanjih imenoslovja in o njegovem mestu v okviru filologije je govoril Radoslav Katičič. Poudaril je premalo upoštevano dejstvo, da je imela onomastika pomembno vlogo pri razkrivanju zgodnjih obdobij zgodovine jezikov, da je njena vloga neizpodbitna v primerjalnem jezikoslovju in v drugih bližnjih disciplinah. Imenoslovje l3i se moralo torej pomakniti z obrobja jezikoslovnih znanosti v njihovo središče; še posebej to vetja za jugoslovansko ozemlje, kjer prav imena lahko osvetlijo marsikatero neznanko v jezikovnem spletu na Balkanu. Josip Hamm je prikazal vlogo morfonologije v imenoslovju in povezal te pojave z ustreznimi pri občnih imenih. O skupnih potezah v onomastiki zahodnih in južnih Slovanov sta poročala Ernst Eichler in Kazimierz Rymut
Večje število referentov je obravnavato vprašanja jezikovnih stikov in njihovega učinkovanja pri obtikovanju imen, osebnih in drugih. Tako je prikazat močno zastopanost osnove 'alb(h)o-»bet« v makedonski onomastiki klasični fitotog P. Hr. Hlevski, zgodovinarji in jezikoslovci iz Prištine so z zanosom (a deloma nekritično) obravnavali razmerja med staroilirskimi (albanskimi), vtaškimi, turškimi, srbskimi in hrvaškimi prvinami v imenih starih srbskih in turških listin Kosova. O osebnih imenih pri bosenskohercegov-skih Muslimanih sta predavala Srdan Jankovič iz Sarajeva in avtor slovarja »Muslimanska imena orientatnog porijekta u Bosni i Hercegovini« Ismet Smaitovič iz Banjatuke. Mihca Grkovič iz Novega Sada je anaUzirala glede na izvor imena v Dečanskih »hrisovutjah« iz prve polovice 14. stoletja. Več referentov se je fotilo bogatega imenskega gradiva z območja Dalmacije in Pri-morja kjer je stik med slovanskim in romanskim življem najlepše izpričan prav v imenih. Tudi samo ime Dubrovnik, ki ga je Petar Skok razložil kar naravnost iz slov. dubrava ali dubrova, je po Žarku Muljačiču (naslonitev na sintagmo: Cas-tellu(m) de Epidauro novo) in Valentinu Putancu (naslonitev samo na Epidaurum) dobilo novo razlago v referatu Danieta Aferiča iz Zagreba
31
(naslanja se na zvezo ad urbe(m) nova(m), ki naj bi v slovanskih ustih sprožila stik s tako pogostnim imenom dabrava. Najbrž ni odveč, če tu ponovimo ugotovitev konference, da bi morali pri obravnavi imen natančneje poznati vse jezike, ki so sodelovali v določenem območju pri nastajanju imenskega fonda. Samo na ta način bi se lahko izognili raziagam »na oko« ali »od oka«, ki se velikokrat opirajo samo na slučajno glasovno enakost
Med referati iz Siovenije so bih trije iz antropo-nimije in eden iz zemljepisne terminologije. Alenka Šivic je predavala o arealu priimkov na -(j)ava, Mate Simundič iz Maribora o neznanih hrvaških osebnih imenih iz 9., 10. in 11. stoletja, Franc Jakopin o vprašanju priimkov na Koroškem in jezikovni meji ter France Novak o slovenski jamski terminologiji.
Med hrvaškimi referenti naj posebej omenimo prispevek enega najvidnejših jugoslovanskih onomastikov Petra Šimunoviča, ki je predstavil svoj pogled na razvoj tkim. imenske formufe v hrvaški antroponimiji; zelo čist in strog prijem v obravnavi imen na terenu je pokazala Mira Me-nac v poročilu o sestavi osebnih imen Milne na Braču; za primerjavo s stanjem v Sloveniji je bil karseda poučen prikaz pogostnosti priimkov na Hrvaškem v referatu Vesne Zečevič. V aktualna vprašanja sociologije imen je posegel Rudolf Fi-lipovič s predavanjem o usodi hrvaških priimkov v ZDA; o adaptaciji tujih imen v knjižnem jeziku sta predavala Antica Menac (o ruskih imenih na Hrvaškem) in Dalibor Brozovič (tran-skripcijska načela pri prevzemanju imen »tretjega« sveta).
V našem poročilu je ostalo neomenjeno marsikatero predavanje, ki bi omembo zaslužilo; morali smo se omejiti na nekaj sklopov, v upanju, da bo kmalu izšel zbornik, ki bo predstavil celotno delo tretje onomastične konference.
Franc Jakopin Filozofska fakulteta v Ljubljani
Kam lahko sežejo ponaredki?
V bolgarski filološki reviji Paleobulgarica III (1979), 2, str. 94-95 je Matej Rode iz Celja objavil v ruščini prikaz Nahtigalovega zbornika, ki je izšel ob stoletnici njegovega rojstva v Ljubljani (1977); ocenil je tiste prispevke, ki obravnavajo neposredno ali posredno vprašanja stare cerkvene slovanščine (11). Ni dvoma, da je treba Rodetovo prizadevanje pozdraviti, saj je s svojo oceno seznanil nov krog tujih slavistov z vsebino zbornika in predstavil široki strokovni javnosti del naše aktivnosti. Toda če prispevek natančno preberemo, nas obide nekakšna slutnja, da se je vanj vmešavala neznana roka, ki je celo znotraj narekovajev v citiranih naslovih razprav spremenila termin »staroslavjanskij« v »starobolgar-skij«. Da je stvar še bolj paradoksalna, se je to zgodilo priznanima ruskima jezikoslovcema A. S. LVovu in A. E. Suprunu. Prvi je v Nahtigalo-vem zborniku (str. 183-199) objavil razpravo »Staroslavjanskie sgbota/sobota i nedela«, drugi pa na straneh 453-463 prispevek z naslovom »Staroslav. oba na desete«. Komentar ni potreben!
Franc Jakopin Filozofska fakulteta v Ljubljani
Predlog priporočil devetega kongresa zveze slavističnih društev Jugoslavije slavističnim društvom
Kongres Zveze slavističnih društev Jugoslavije je posvetil veliko pozornost reformi vzgoje in izobraževanja v srednjem usmerjenem šolstvu. Razprave v plenumu in v sekcijah so bile bogate, raznovrstne in kritične. Za izhodišče so jim bila stališča resolucij zvezne skupščine, 10. in 11. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, republiških in pokrajinskih kongresov.
Za reformo vzgoje in izobraževanja v usmerjenem šoistvu je bilo do danes veliko storjenega, vendar prvi rezultati kažejo tudi na velike težave in razlike med republikami in pokrajinami, kar se kaže v zasnovah, v učnih načrtih in programih materinega jezika in književnosti glede
na funkcijske, izobraževalne in vzgojne cilje ni dano ustrezno mesto. Kongres predlaga, da se v SFR Jugoslaviji materinščini posveti večja pozornost, kar naj se pokaže v skupnih osnovah učnih predmetov in tudi v večjem številu učnih ur.
Izgradnjo učnih načrtov in programov je treba razumeti kot stalen proces spremljanja in dograjevanja teh dokumentov. Določiti je treba skupno jedro programa, pri tem pa pustiti prostor za zgodovinsko pogojene značilnosti jezikov in književnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti.
Sodobni in funkcionalni pristop k pouku materinega jezika mora dobiti v skupnih osnovah posebno nalogo. Prizadevati se moramo, da bodo učenci s pomočjo sodobnih pripomočkov (radio.
32
televizija itd.) spoznali jezike drugih naših narodov in narodnosti, kar jim bo omogočilo medsebojno sporazumevanje.
Kongres predlaga da se pripravi obvezen dogovorjeni skupni izbor avtorjev in književnih del narodov in narodnosti in svetovne Icnjiževnosti kot jedro prihodnjega učnega programa Razvrstitev gradiva v posameznih razredih naj bo urejena tako, da bodo učenci mogli brez težav prehajati iz enega okolja v drugo.
Kongres priporoča da se z znanstvenimi metodami spremlja uresničevanje ciljev in nalog pri pouku jezika in književnosti. Posebej pa poudarjamo, da je pri uvajanju reforme potrebno zagotoviti materialne in kadrovske pogoje, potrebno pa je tudi izboljšati družbeni položaj prosvetnih delavcev v družbi samoupravljavcev, saj je pri uresničevanju ciljev in nalog reforme prav njihova odgovornost kar največja
Čedo Rgdovič Djurica Vinja
Jovan Čadjenovič Dušan Petrovič
Dimitai Goguševski Bteda Pogorelec
Zborovanje Slavističnega društva Slovenije z občnim zborom bo 24. novembra 1979. Krajevna slavistična društva naj izberejo svoje delegate za občni zbor. Kraj in čas bosta jav-Ijena kasneje.
Tajnica SDS: Erika K r ž i š n i k
Predsednica SDS: p r o[. dr. Breda Pogorelec