20. oktober—4. november 1 992 Cankarjev dom, Ljubljana z jamstvom FTAPF direktorica festivala Jelka Slergel kurator Cis Blerinckx programski svet Vasja Bibič, Cis Bierinckx, Silvan Furlan, Bojan Kavčič, Stojan Pelko, Jelka Slergel mednarodni odbor podpore Film International, Rotterdam (Emile Falbux] Flanders Film Festival, Genth (Jacques Debrulle, Walter Ptovo] Film en Televisie, Brussels (Ronnie Pedej Viennale sodelujejo The British Council EKRAN Francoski kulturni center Charles Nodier Ljubljanski kinematograli Mladina film Slgvenski gledališki in filmski muzej _Študentska organizocijo Univerze katalog 3. FAF je séparai revije za film in televizijo september—oktober 1992 št. 8-9 cena 200 SFT 1500 CRD; 4 DEM| ustanovitelj in izdajatelj Zveza kulturnih organizacij Slovenije sofinancira Ministrstvo za kulturo republike Slovenije glavni urednik Stojan Pelko odgovorni urednik Miha Zadnikar v tej številki sodelujejo Vasja Bibič, Cis Bierinckx. Živa EmersičMali, Silvan Furlan, Bojan Kavčič, Stojan Pelko, Jelka Stergel, Majda Sirca, Marcel Stefančič, jr,, Zdenko Vrdlovec oblikovanje Peter Zebre oblikovanje naslovnice in jilakata Zmago Rus lektorica Inge Pangos računalniška priprava Ada graf d.o.o., Janez Zibert tisk Tiskarna Ljubljana naslov uredništva Ulica talcev 6/11, pp 14, 61104 Ljubljano, tel. 10611 318.353 Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 41542/92 se zaračunava 5% prometni davek, od proizvodov, tarifna št. 3, 1 3. čl. (Ur. list RS 4/92]. IV PREDPREMIERE JIM J ARMUSCH JON AVNET DEREK JARM AN AGNES VARDA GABRIELE SALV ATORES JOHN S AY LES ISTVAN SZABO AKt KAURISMAKI WOODY ALLEN KRZYSTOF KIESLOWSKI NOČ NA ZEMLJI OCVRTI ZELENI PARADIŽNIKI EDVARD II. JACQUOT DE NANTES MEDITERRANEO MESTO UPANJA SLADKA EMMA, DRAGA BOBE BOEMSKO ŽIVLJENJE SENCE IN MEGLA DVOJNO VERONIKINO ŽIVLJENJE XIV PERSPEKTIVE CASPAR NOE PAULRUVEN MICHAEL HAN EKE RACHID BOUCHAREB TOM KALIN WOLFGANG MURNBERGER DORIS DORRIE NACEK KHEMIR YEN HUNG-WEI STUN CON ¡NX MESO SAHARA SANDWICH BENNY'S VIDEO MLADINA SWOON NEBESA ALI PEKEL VSE NAJBOLJŠE! IZGUBLJENA OGRLICA GOLOBICE PET DEKLET ¡N VRV DAENS XX FOKUS' POVVELL & PRESSBURGER ČRNI NARCIS DIVJE SRCE ŽIVLJENJE ALI SMRT! ŽIVLJENJE IN SMRT POLKOVNIKA BLIMPA XXII RETROSPEKTIVA: FRANCOSKI FILM PO ZBORU CAHIERS DU CINEMA JEAN RENOIR MAX OPHULS CLAUDE CHABROL FRANÇOIS TRUFFAUT JEAN-LUC GODARD JACQUES RIVETTE JACQUESDEMY ERIC ROHMER MAURICE PIALAT ANDRE TÉCHINÉ PHILIPPE GARREL JACQUES DOILLON FRENCH CANCAN LOLA MONTES LEPISERGE ŠTIRISTO UDARCEV DO ZADNJEGA DIHA PARIZ JE NAŠ LOLA CLA IREINO KOLENO NAJPREJ MATURA! KRAJ ZLOČINA POLJUBI V SILI MALI KRIMINALEC TRETJE GRE RADO! Tretji festival ni zgolj tretja inačica prireditve, ki smo si jo zamislili pred tremi leti. V popolnoma drugačnih pogojih, še v okviru Jugoslavije in zato s popolnoma drugačnim statusom v mednarodnem prostoru, je bil naš cilj predstaviti tisti del filmskega programa v Sloveniji, ki ga izbere programski odbor, sestavljen iz naših priznanih filmskih teoretikov in poznavalcev. FILM ART FEST torej ni bil zasnovan kot festival, kjer se odkrivajo novi avtorji, nove smeri.... in za katere poskrbijo novinarji, da pridejo v javnost ter na redni kinematografski program, pač pa predvsem kot filmska revija najboljšega, kar se bo dalo v Sloveniji videti na platnu. Toda ta koncept je bil že na začetku korigiran in dopolnjen z enkratnimi projekcijami filmov, ki smo jih dobili neposredno od tujih producentov. Vzrok je bil preprost: distribucija t.i. umetniškega filma še ni zaživela. Kopije filmov, ki so se nam zdele sploh vredne posebne predstavitve oziroma naziva ART FEST so bile odkupljene le izjemoma. Potrebno je bilo najti nove poti pri zagotavljanju programa. Tako smo se bili prisiljeni zatekati v festivalski princip predstavitve filmov, kije iz leta v leto postajal pomembnejši. Lansko leto bi zaradi težav, ki sem jih imela pri pridobivanju dovoljenja za projekcije, najraje pozabila. Naprezanja naše uradne politike za končno priznanje države Slovenije je sovpadalo z našim naprezanjem, da bi vendarle prišla do nas tudi tista filmska proizvodnja, ki smo ji najbližji, torej evropska. Avtorski film, ki mu je bila naša prireditev od vsega začetka najbolj naklonjena, je vendarle doma v Evropi, toda evropski producenti so se prvi zavedli rizičnosti pošiljanja kopij na naše območje. Zato je to leto usodno vplivalo na spoznanje, da se je treba institucionalno povezati z mednarodno skupnostjo kot enakopraven poslovni in kulturni partner, da je potrebno najti ključe vseh vrat, ki bi vodila stran od osamitve, ki se je zlovešče najavljala. Vojna popularnost za kakršnekoli posle, kar je kulturna izmenjava na filmskem področju neposredno vedno, ni nikdar koristna. Kakorkoli že: faza obravnavanja Slovenije kot secesionistične jugoslovanske republike, ki ima že tako in tako festival v Beogradu, ni vzdržala dolgo. Po ureditvi mednarodnega statusa smo se tudi mi 5 FILM ART FESTom znašli v novi fazi pridobivanja zaupanja kot soliden poslovni partner, ki se drži sklenjenih pogodb. Za vso poetičnostjo filmskega programa, ki se bo odvrtel na platnih Cankarjevega doma je suha proza dogovorov, prijavnic, mednarodnih pravilnikov ipd. Ravno ta proza pa je tista odgovornost direkcije festivala, ki s svojo »zadnjo besedo«, s katero prehaja od idealnosti izbora k realnosti možnega, odločilno vpliva na končno podobo festivala. Vpliva na to, ali bo FILM ART F EST še naprej samo ena izmed revij določenih filmov (pa čeprav najboljša) ali pa bo vendarle to lahko festival. Odločili smo se torej za festival, za članstvo v Mednarodni zvezi filmskih producentov (FIAPF), ne zato, ker se to fino sliši, pač pa zato, ker nam to zagotavlja mednarodno priznanje in s tem večje zaupanje tujih producentov, več filmov, bogatejšo filmsko ponudbo v Sloveniji, še en korak stran od kulturne izolacije, pa tudi od kolonializacije. Potem ko je sistem posredovanja filmov iz drugih jugo republik po socialističnem ključu crknil, je Beograd spretno vnovčil svojo rento glavnega mesta, zapuščino federalnih institucij in diplomatske tradicije. Izkazalo se je, da je bilo oblikovanje filmskega programa po republikah zgolj farsa, glavne niti distribucijskega biznisa je držal Beograd. Tako se je Še naprej posredovalo filme v Slovenijo iz Beograda oziroma deloma tudi Zagreba in to filme izključno ameriških veleproducentov. Pravilnost principa, da močnejši preživi, se je izkazala kar dvojno: na svetovnem nivoju premoči ameriškega kapitala ter na razsutem jugoslovanskem nivoju premoči Srbije. Če želimo torej v svojem kulturnem prostoru imeti sami vpliv na to, kaj bomo gledali v kinu, moramo izrabiti vse možnosti, ki nam jih nudi pozicija samostojne države. Ne smemo več pristajati na podlicenčne pogodbe, ker nam na koncu ne bo preostalo drugega kot večna odvisnost od močnejših Naj bo film posel, ampak delajmo ga sami in si pri tem ne zatiskajmo oči in ušes za vse kar ni tako hitro dopadljivo in zabavno kot filmi proslule hollywoodske produkcije. Naj se sliši še tako kot stara lajna, ampak film je tudi umetnost, zato zasluži, da z njim lepše postopamo, kot smo dosedaj, zasluži si filmski festival tudi v Sloveniji in ne samo filmski festival, tudi neodvisno mrežo posredovanja tako evropskih kot independent ameriških, pa še kanadskih in avstralskih itd. filmov si zasluži. Nisem dušebrižnik, pač pa verjamem v željo po odkrivanju, v radovednost, slo po novem, kije v človeku, zato smo dolžni zagotoviti izbiro. Samo med različnimi možnostmi, odkriješ pravo možnost. CINEMA is POWER CINEMA is an ILLUSION CINEMA is an ENCOUNTER CINEMA is the IMITATION OF LIFE CINEMA is more true than the TRUTH CINEMA ENTERTAINS CINEMA LIES CINEMA REVEALS CINEMA DISTURBS CINEMA »MOVES« WELCOME TO A »LIVING ART« ID JELKA STERGEL direktorica FILM ART FEST CIS BIERINCKX Curator FAF 1992 NIGHT ON EARTH scenarij in režija: Jim Jarmusch fotografija: Frederick Elmes glasba: Tom Waits igrajo: Winona Ryder, Geena Rowlands, Giancarlo Esposito, Armin Mueller-Stahl, Beatrice Dalle, Roberto Benigni produkcija: A Locus Solus Production prodaja: Christa Saredi, Ottilienstrasse 19, CH-8003 Zurich, tel* 01-463 70 20 fax: 01-463 71 80 distribucija: Cankarjev dom državo: ZDA leto: 1991 «as: 127' N0C NA ZEMLJI Jarmusch je dobesedno vzel parolo o tem, daje minil čas velikih romanov — in daje mogoče živeti in ustvarjati kvečjemu še kratke, majhne zgodbe. Če se je zdel minimalizem Permanent Vacation in Stranger Than Paradise še svojevrsten izhod v sili, ki je neposredno odgovarjal na produkcijske zagate, tedaj je že struktura filma Mistery Train dala slutiti nekaj, kar je Noč na zemlji definitivno potrdila: minimalizem je postal maksimalen! Z ulic enega mesta (Memphis) se je razli! na vseh pet koncev sveta (Los Angeles, New York, Pariz, Rim, Helsinki); iz navidez naključnega sovpadanja treh vzporednih linij dogodkov seje razlezel v prav vztrajno poudarjano simultanost petih momentov; in nenazadnje se je komorni cast potnikov skrivnostnega vlaka napihnil v pravo mednarodno kompozicijo, nekakšen zvzedniški TGV — tres grandes vedettes! Kaj torej počnemo na tem novem Jarmuschevem potovanju? Potujemo pač. Najprej potujemo z urnimi kazalci (na urah, ki spominjajo na steno kakšne provincialne borze) in s prstom po globusu. Nato potujemo s taksijem: pet mest, pet voznikov, pet usod. Predvsem pa potujemo po svetovnem kinematografskem pejsažu: vsak od petih vodilnih igralcev je svojevrsten hommage enemu od Jarmuschevih favourite avtorjev. Če ob Geeni Rowlands neogibno pomislimo na Cassavetesa, tedaj nas Giancarlo Esposito popelje v asfaltno džunglo Spike Leeja, Roberto Benigni k Felliniju in k samemu sebi, slepa Beatrice Dalle se spogleduje z Beneixom, Finci pa so itak sami Akijevi fantje. Zato je navkljub določeni meri monotonije, ki jo tovrstna shematičnost nujno povzroča, Jarmuschevo potovanje skozi križišča igralskih slogov in po ulicah režijskih poetik sila zabavna pustolovščina. Lahko mu zaupate in plačate vožnjo vnaprej. STOJAN PELKO FRIED GREEN TOMATOES reiija: Jon Avnet scenarij: Fannie Flag, Carol Sobieski fotografija: Geoffrey Simpson glasba: Thomas Newman igrajo: Kathy Bates, Jesica Tandy, Mary Stuart Masterson, Mary-Louise Parker. produkcijo: The Rank Organisation, Act III Productions prodaja: Rank Film Distributors, 127 Wardour Street, London W1V4AD tel* 071-437 9020 fax: 071-434 3689 distribucija: Mladina Film država: ZDA leto: 1992 OCVRTI ZELEM PARADIŽNIKI Evelynino (Kathy Bates) vsakodnevno gospodinjsko monotonijo nepričakovano premoti gospa Threadgoode ( Jessica Tandy), ki ji v domu za ostarele pripoveduje zgodbo izpred pol stoletja. Idgie in Ruth (Parker in Masterson) sta takrat v Alabami vodili gostišče na podeželski železniški postaji, kjer sta poleg perutninskih standardov ponujale tudi specialiteto, imenovano »ocvrti zeleni paradižniki«, ki pa v veselje obiskovalcev predvsem Idgie niso vedno najbolje uspeli... Ker nista ravnali ravno v skladu z normativi tedanjega Juga in sta obravnavali črnce popolnoma enakopravno, ju prav hitro obišče tudi ku-klux-klan. Težave se še stopnjujejo, ko sta Idgie in njun sluga Big George obtožena za umor Ruthinega očeta... Zgodba z Juga Evelyn sprovocira v takšni meri, da začne kontrolirati svoje življenje: nauči se spoštovati svoje telo, odloči se zaposliti in zahteva pozornost svojega moža... Komična melodrama, ki je presenetila z 80 milijoni USD izkupička v ZDA in s prav tako uspešnimi evropskimi rezultati, je režiserski uspeh Jona Avneta, ki je z Ocvrtimi zelenimi paradižniki zapel slavo hollywoodski tradiciji pripovedovanja zgodb. Scenarij je nastal po romanu vedno bolj popularne Fannie Flagg (bila je že tudi miss Alabame), ki je bila ob prvem izidu leta 1987 nominirana za Pulitzerjevo nagrado, Film bi bilo zaradi narativne in s tem komične distance težko uvrstiti med južnjaške melodrame lipa Šofer gospodične Daisy, še manj pa med t.i. »ženske filme«. Prej gre za nostalgijo do »klasičnega Hollywooda«, ki nam pripoveduje tudi to, kako minljive so danes zvezdnice: v Ocvrtih zelenih paradižnikih oskarjevki Kathy Bates in Jessica Tandy sicer briljirata, toda nikakor ne tako kot igralki zgodbe iz preteklosti Mary Stuart Mastwerson in Mary Louise Parker. VASJA BIBIČ ■ "W im ff ^llwil KÜ/tlH r . . . ; ; ig: m H W* ■■ iÊSËàJlrT wBjj flB . EDWARD D režija: Derek Jarman scenarij: Derek Jarman, Stephen McBride, Ken Butler fotografija: Ian Wilson glasba: Simon Fisher Turner igrajo: Steven Waddington, Andrew Tiernan, Tilda Swinton, Nigel Terry, Kevin Collins, Jerome Flynn produkcija: Working Title Films prodaja: The Sales Co., 62 Shaftesbury Avenue, London W1V7AA država: Velika Britanija leto: 1992 fas: 90' VI Derek Jarman je izrazit homoerotičen avtor, ki je bolj kot večina drugih obogatil sodobno gay-ikonografijo, saj je pripadnik tiste zgodnje gay generacije, za katere je bila Gay-Lib boj za preživetje. V teh koordinatah se zdi Jarmanova izbira Shakespearovega besedila seveda več kot samo stvar logike. Že Jarmanovo adaptacijo Shakespearove drame Vihar je zaznamovalo poznavanje renesančnih kabalistov in mistikov, videnje Caravaggia je obložil s podrobnim psihološkim raziskovanjem dostopnih zgodovinskih virov in tako prekršil vsa pravila klasičnega zgodovinskega filma, Edvard II. pa kot temeljno delo vsake gay-knjižnice že po svoji duhovni usmeritvi ponuja ustrezen material za sodobno razdelavo. Shakespearov sodobnik Christopher Marlow, tudi sam homoseksualec, je dramo o Edvardu napisal leta 1592, leto dni pred svojo smrtjo. Zgodovinsko ozadje in faktografija sta ga bolj malo zanimali; bistvo drame je psihološko, manj pa politično, sociološko ali celo metafizično odrejeno. Jarman tega ni spreminjal, saj mu je prav kot taka drama v celoti ustrezala. Marlowovova podoba Edvarda Drugega je tragedija ljubezni, slepe strasti in zločina, ki mu sledi. Kralj Edvard čezmerno obožuje svojega ljubimca Gavestona, zaradi česar zanemarja državne posle, predvsem pa svojo ženo. S tem si nakoplje sovraštvo plemstva, cerkve, vojske in kraljice, ki ga z združenimi močmi najprej spravijo s prestola, potem pa tudi surovo umorijo. Toda prava tragičnost Edvardovega bivanja je v njegovi negotovosti: je bil Gaveston sploh vreden te silne in slepe strasti'? Kot kralj brez prestola je Edvard šibak, kot ljubimec pa je brez Gavestona izgubljen. Edina odrešitev je smrt. Tej tragični podobi ni Derek Jarman ničesar dodajal ali odvzemal. Zamenjava časa se kaže le v oblekah nastopajočih: dvorjane sta zamenjali hunta in birokracija, državno represijo ilustrirajo spopadi med policijo in gay demonstranti. Čeprav je Jarmanov Edvard II. po tej plati ganljivo staromoden levičarski film, gledalca prevzameta njegova vizualna izčiščenost in disciplinirana, dosledna režija. ŽIVA EMERŠIČ-MALI (EKRAN, september—oktober 1991) režija: Agnes Varda scenarij: Agnes Varda, po spominih Jacquesa Demyja fotografija: Patrick Blossier, Agnes Godard, Georges Strouve glasba: Joanna Bruzdowicz igrajo: Philippe Maron, Edouard Joubeaud, Laurent Monnier, Brigitte de Villepoix, Daniel Dublet, Jacques Demy produkcija: C i ne-Tamaris prodaja: Mercure Distributions, 47 Rue de la Colonie, 75013 Paris tels 1-45 89 80 00 fax: 1-45 65 07 47 država: Francija leto: 1991 tas: 118' Projekcijo je omogočil Francoski kulturni center Charles Nodier N"e začenja se z Marcelom Proustom in ne končuje se z Agnes Varda prekleto in hkrati božansko »iskanje izgubljenega časa«. Kar seje zgodilo, se namreč lahko ponovi le v fiktivni obliki in prav beseda in filmska slika sta morda nabolj poklicani, da ponovno predstavita nekaj, kar je kot izvirnik priprto v intimne trezorje spomina. In da bi bila stvar še bolj zanimiva, Agnes Varda ne priklicuje lastne preteklosti, ampak »izgubljeni čas«, kije le posredno tudi njen ( Agnes je bila Demyjeva žena). Film Jacquot de Nantes je namreč fiktivna evokacija otroštva in adolescence Jacquesa Demyja, je insertiranje sekvenc iz Demyjevih mojstrovin v to filmsko obnovo in je šivanje teh dveh realitet z dokumentarnimi posnetki Jacquesa Demyja v stilu cinema-verite. In kaj naj bi drugega prikazovale te dokumentarne slike kot Jacquesa Demyja slikarja — prav slikarstvu pa se je v času pred smrtjo tudi najbolj intenzivno posvečal. S fragmentiranjem pa sta v tem dokumentarcu izpostavljena dva organa, roka in oko. Torej sinonima za slikarsko ustvarjalnost, ki pa ju lahko več kot upravičeno pripnemo tudi Jacquesu Demyju kot filmskemu poetu. Demy kot vsi velikani filmske režije ni le veristično reprezentiral realnosti, ampak je filmsko realnost slikal, se pravi daje realnost kot tako predeloval, modificiral in transponiral v nove avdio-vizualne horizonte (omenimo le filme Lola, Cherbourški dežniki in Gospodične iz Rocheforta). Njegovo oko namreč ni bilo ujeto v mreže transparentnega realizma, ampak je bilo uzrto v tisti presežek, ki nas napotuje k magičnemu, ezoteričnemu in metafizičnemu, seveda v smislu De Chiricovega metafizičnega slikarstva. Prav zato se omenjeni dokumentarni vložki ne poslužujejo metode cinema-verite kar tako, ampak zato, da bi jo prignali do njene skrajne točke, do previsa, ko se govorica realnosti sublimira v govor o resnici. Ta slikarski credo je tako sponka, ki prežema trodelnost filma Agnes Varda, vendar ne toliko na račun kakšnega formalizma in manierizma, ampak v imenu substancialne interpelacije. Podobe, kijih priklicuje Agnes Varda niso namreč podobe kar tako, ampak podobe po meri Jacquesa Demyja, se pravi podobe, »podobe-zgodbe«, ki so se izrisale v njegovi »osebni mitologiji«. Le-ta pa praviloma sloni na emocionalnih vzgibih in skušnjah, ki segajo v čas otroštva in adolescence. In Agnes Varda ni vzpostavila zgolj enoznačne in enosmerne korespondence med Demyjevo biografijo in njegovim filmskim univerzumom, ampak je poustvarila Demyjev »izgubljeni čas« na način, ki briše mejo med potencialno realnim in potencialno fiktivnim. Demyjevi filmi so namreč tu zato, da bi se lahko zgodilo njegovo otroštvo in njegova »osebna mitologija« je tu zato, da bi Demyjeve gibljive slike lahko posedovale nostalgijo, magijo in bajeslovnost. Torej gre za korespondenco, kjer pošiljatelj in naslovnik ne izmenjujeta samo pisem ampak tudi svoji telesi. To je zelo lep film. SILVAN FURLAN t.* ARATIOnS CHTRCTlCfl GARAGE AU HOIS MEDITERRANEO režija: Gabriele Salvatores scenarij: Vincenzo Monteleone fotografija: Italo Petriccione glasba: Giancarlo Bigazzi igrajo: Diego Abatantuono, Claudio Bigagli, Giuseppe Cederna, Claudio Bisio, Gigio Alberti produkcija in prodaja: Pentafilm/Ama Film, Via Aurelia Antica 422, Roma državos Italija leto: 1991 ias: 110' S filmom Mediterráneo je Gabriele Salvatores svojo trilogijo na temo potovanja uspešno zaključil s pravo malo apologijo bega in ubežnikov. V nasprotju s prejšnjima dvema filmoma je tokrat segel po metafori: pripoveduje sicer zgodbo o italijanskih vojakih iz druge svetovne vojne, v resnici pa govori o ciljih, pričakovanjih, upanju in razočaranju svoje generacije. Generacije, katere pripadniki so danes stari med trideset in štirideset let; ki so se v sedemdesetih letih borili za določen tip nove družbe, a so bili poraženi — zato jim je preostal le beg: beg v workoholizem, v zasebnost, v drogo in nasilje... Film pripoveduje o skupini osmih italijanskih vojakov, ki so leta 1941 dobili nalogo, da zasedejo pust grški otok (film je sicer posnet na otoku Kastelorizzo, pravem izgubljenem paradižu). Toda radijske zveze prenehajo delovati, ladja, ki jih je popeljala na otok, se potopi... Osmerica se kaj kmalu privadi na nove razmere, spoprijatelji z lokalnimi prebivalci in počasi pozabi na vojno. Eden tako oživi cerkev, dva brata si »delita« lepo pastirico, spet drugi pa zaprosi lokalno prostitutko. Leta minevajo in nihče — vključno z gledalci —■ se ne pritožuje. Mir na otoku le tu in tam poruši kak nov obiskovalec: pilot, ki leta 1943 oznani Mussollinijev padec in Aleute; pa Angleži, ki pridejo po naše junake... MARCO BALBI (CIAK, marec 1991) CITY OF HOPE scenarij in režija: John Sayles fotografija: Robert Richardson glasba: Mason Daring igrajo: Vincent Spano, Joe Morton, Tony Lo Bianco, Barbara Williams, Stephen Mendillo produkcija: Esperanza prodaja: The Samuel Goldwyn Co., 14-17 Wells Street, London WIP 3FD država: ZDA leto: 1991 fas: 130' UPANJA Ce kdo reče »ameriški neodvisni režiser«, potem vsi najprej pomislijo na Jima Jarmuscha ali pa Spikea Leeja — obdržite drobiž, idejo & pojem »ameriškega neodvisnega režiserja« že ducat let najbolj zvesto uteleša John Sayles, režiser takih žepnih filmov kot, denimo. Return of the Secaucus Seven (s 60 000 $ posneto nostalgično srečanje sixties radikalcev), Lianna (lezbijka kot mati), The Brother from Another Planet (črnec z drugega planeta se brez besed izkrca na zemlji), Matevvan (rudarji na robu živčnega zloma cca. 1920) & City of Hope (vmes je posnel tudi dva povsem podcenjena studijska filma, Baby It's You & Eight Men Out, prvega o komplicirani medetnični romanci, drugega pa o veliki demitizaciji show-businessa, ki jo je povzročilo razkritje lažiranja nogometne tekme v World Series 1.1919), sicer pa pisca romanov (Pride of the Bimbos, Union Dues & Los Gusanos), ki s svojim izraznim minimalizmom, intelektualnim socializmom & socialnim esprijem še najbolj spominjajo prav na njegove filme, kreatorja televizijskih serij (npr. Shannon's Deal), režiserja Springsteenovih video-spotov & predvsem scenarist tako kultnih — pri Cormanu posnetih — filmov kot, denimo, Piranha (1978), The Lady in Red (1979), Alligator (1980) & Battle Beyond the Stars (1980), potemtakem filmov, ki so dali vzor maložanrski B-filmariji osemdesetih. City of Hope je tipičen komunalni, panoramski film, v katerem obstaja med posameznimi »junaki« — celo med očeti & sinovi — le tenka zveza, v imenu katere postanejo interesne skupine zadnji odcep pred anonimnostjo & obenem točka, v kateri se ti ljudje najbolj približajo neki »razredni zavesti«: sam film, sicer lineup vseh običajnih Saylesovih osumljencev, se namreč dogaja v mračnem, depresivnem & razpadajočem velemestu (Hudson City, posnet v Cincinnatiju), katerega center & oblast je kapital zapustil ter ju prepustil paraliziranemu kroženju deklasiranih etničnih armad (predvsem črncev & hispanitov), zaradi česar se tudi zdi, daje panoramska forma edini racionalni odgovor na nemoč teh armad, da bi ujele svojo partikularnost & se povezale v artikuliran socialni razred, v center moči. MARCEL ŠTEFANČIČ, ,IR. EDES EMMA, DRAGA BOBE scenarij in režija: Istvan Szabo fotografija: Lajos Koltai igrajo: Johanna Ter Steega, Eniko Borcsok, Peter Andorai, Eva Kerekes produkcija in prodaja: Objektiv Studio tel: 252-5359 fax: 251-7269 država: Madžarska leto: 1992 iast 90' SLADKA EMMA DRAGA BOBE 5 Brez pretiravanja lahko rečemo, daje to eden boljših Szabovih filmov, spričo izrazito nizkoproračunskih produkcijskih pogojev, v katerih je očitno nastal, pa pomeni sijajen dokaz njegove avtorske trdoživosti. Obenem gre za enega prvih resnejših, tako rekoč problemskih filmov o postsocialističnem času v deželah nekdanjega realnega socializma. Skozi Szabov kritični objektiv ni ravnanje novih oblasti nič manj ideološko obremenjeno, enostransko in kampanjsko od prejšnjih, le da zdaj »akcije« potekajo v nasprotni smeri. Tako se morajo, denimo, učiteljice ruščine dobesedno čez noč naučiti angleščine (v večernih urah obiskujejo tečaj, naslednje jutro pa morajo na hitro pridobljeno znanje že posredovati učencem), kar ima seveda naravnost groteskne posledice. Prav tako kot v svinčenih časih se tudi zdaj vsi panično bojijo za svoj družbeni »ugled« in politično »primernost«, zaradi česar se vestno izogibajo vsakršnim količkaj »tveganim« situacijam, stari karieristi pa znova dvigajo glave in polagoma, vendar vztrajno osvajajo prostor. Novi čas tudi ni nič manj moralističen od prejšnjega, le da zdaj vse skupaj temelji na neskriti krščanski etiki, kar v že tako zmedene razmere vnaša še dodatno negotovost. Nadzor namreč ni več tako neposreden in je navidez tudi »mehkejši«, dejansko pa je nadvse temeljit in nepopustljiv. Vse to Szabo obravnava skozi portretno študijo dveh mladih učiteljic, ki sta oblastem vsaka po svoje sumljivi, ker se skušata izmakniti nadzoru. Bobe je emancipiranka, ki se ne obremenjuje z novimi družbenimi normami, kar se kaže tako v njenem odnosu do moških kot v njenem vpletanju v pollegalne »posle«, s pomočjo katerih si skuša izboljšati materialni položaj; Emmaje bolj zadržana, na tihem je zaljubljena v »svojega« šolskega ravnatelja in v skladu s tem precej nesrečna. Obe živita v dokaj mizernih razmerah, ki ju silijo v nenehno bitko za preživetje, kar se kajpada ne more končati drugače kot s katastrofo, saj rešitev po legalni poti preprosto ni mogoča. Bobe obtožijo prostitucije in črnoborzijanstva, zaradi česar najprej izgubi službo in prenočišče v učiteljskem domu, nato pa mora še v zapor. Po »prevzgojnem« postopku naredi samomor. Emo pa doleti usoda neopredeljivo sumljive osebe, ne le zato, ker je Bobina prijateljica, ampak tudi zategadelj, ker ne zna prav pojasniti, kaj jo je prignalo z dežele v mesto in zakaj seje odločila prav za poklic učiteljice. Ta neprizanesljiva, nekoliko depresivna pripoved je posneta v značilnem »madžarskem« slogu, s skopimi sredstvi in brez kakršnih koli vizualnih ekshibicij, pri čemer izstopa sijajna igra obeh osrednjih protagonistk, še zlasti Johanne ter Steege v vlogi Emme. BOJAN KAVČIČ LA VIE DE BOHEME režija: Aki Kaurismaki scenarij: Aki Kaurismaki, po romanu Prizori iz življenja boema Henrija Murgerja"( 1851 ) fotografi jat Tirno Salmineri igrajo: Matti Pellonpaa, Evelyne Didî, André Wilms, Kari Vaananen, Christine Murillo, Jean Pierre Leaud, Samuel Fuller produkcija: Sputnik Oy prodaja: Chrisla Saredi, Ottilienstrasse 19, CH-8003 Zurich tel: 41-1-463 7020 fax: 41-1-463 7180 distribucija: Cankarjev dom država: Finska/Francija leto: 1992