12. štev.
December. — 1885.	Letnik TIII.
■II GLASBENIK.
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 2 gold., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr. Vredništvo in opravništvo sta na mestnem trgu št. 10.
VI. občni zbor „Cecil. društva" v Ljubljani, dne 22. okt. 1885.
Pričel se je zbor ob 10. uri v stolni cerkvi se slovesno sv. mašo, katero je služil društveni predsednik, preč. g. prošt dr. A. J are. O petji, ki se je vršilo med sv. opravilom, poročal je že v zadnjem listu „Cerkv. Gl.-a" preč. g. dopisnik z Gorenjskega (str. 86.); toraj ne bodemo tu ponavljali, kar je že znano. Ob enajstih po končani sv. maši zbralo se je 58 društvenikov v veliki dvorani knezoškofijske palače, od prevzv. g. knezoškofa za zborovanje milostno pripuščeni. Število vdeležencev mora se pičlo imenovati, ako ga primerjamo z imenitnim namenom, ki ga ima „Cec. društvo", in ker se je moralo vendar vedeti, da se bodejo mil. društveni pokrovitelj sami zborovanja vdeležili. Toliko več priznanja zaslužijo oni gospodje, ki so prišli od daleč, celo iz sosedne goriške nadškofije, med tem ko je bila Ljubljana sama slabo zastopana.
Narpred pozdravi društveni predsednik, preč. g. prošt dr. A. J are navzočega mil. knezoškofa in ves zbor, govori o namenu „Cec. društva", o njegovih dosedanjih vspehih in o pripomočkih, s kojemi skuša društvo priti do svojega namena t. j. o orglarski šoli, društvenem časniku „Cerkv. Glasbeniku" in o odborovih sklepih za povzdigo cerkv. petja. Konečno priporoči g. predsednik „Cec. društvo" prevžvišenemu pokrovitelju, milostnemu gospodu vladiki.
Društveni tajnik g. Janez G n j e z d a na to poroča o društvenem delovanji preteklih dveh let naslednje:
Prevzvišeni knezoškof, milostni gospod pokrovitelj!
Slavni zbor!
Društva obhajajo občne zbore zato, da se pri njih ozirajo na pretekli čas ter jačijo in ohrabrujejo za prihodnost. Tudi „Cecilijino društvo" za ljubljansko škofijo zbralo se je danes, da se nekoliko ozre na minuli dve leti svojega delovanja v povspeh cerkvene glasbe. Je-li ta razgled prijazen ali ne, ne drznem se razsoditi; primerjal bi ga v slikarstvu znanemu „clair-obscurki kaže poleg svitle luči temno senco.
Ko se je bilo pred osem leti naše društvo ustanovilo, delali smo si veliko upanja, da bode ono, ker se je postavilo na popolnem cerkvena tla s svojim namenom, namreč povzdigovati in pospeševati katoliško cerkveno glasbo v smislu ter duhu sv. cerkve, na podlagi cerkvenih določb in ukazov, — hitreje prodrlo in se razširilo po naši škofiji, katera se sme sicer brez pre-tiranja glede katoliškega čuta in dejanske vere v izgled postaviti marsikateri drugi škofiji. Žalibože, da se ta naša, morda prevročekrvna, nada nij tako uresničila, kakor smo si želeli. Sicer se v življenji posameznega človeka, kakor skupnega društva že tako godi, da velikokrat ideja za resnico zaostaja: a ta navadna skušnja nam še ne daje pravice, zadovljnimi biti z rezultatom, ki smo ga dosegli. Treba, da si danes nekoliko vest izprašamo, ter ogledamo faktorje, kateri so merodajni pri našem važnem smotru.
Pričnimo z društvenim odborom. Njegova naloga je se sredstvi, ki mu jih podaja §. 3. društvenih pravil, po svoji moči skrbeti, da se doseže namen „Cec. društva". Ta sredstva so: 1) priporočanje, naznanovanje, razširjanje v cerkv. duhu zloženih kompozicij in podučnih glasbenih in liturgičnih spisov, ali da se bolj konkretno izrazim, izdavanje društvenega glasila: „Cerkveni Glasbenik". O njegovi vrednosti jaz, kot vrednik, ne morem govoriti, kar bi bilo tudi nepotrebno, ker ima vsak izmed Vas, slavna gospoda, o njem že svojo gotovo sodbo. In naj bode ta sodba dobra ali slaba, toliko si vender vsojam izpovedati se, da je moja vest mirna, zlasti če pomislim, da pri mnogih šolskih urah in pri vodstvu nekega druzega društva mi vredovanje in razpošiljevanja „Cerkv. Glasbenika" nij ravno za posladek in kratek čas. Ako bi jaz imel kako željo o njem izraziti, bila bi ta, da bi vanj prihajali dopisi in članki iz bolj različnih krajev naše škofije, ter tudi mnogobrojniša naročila. Ne morem si pa tudi kaj, da ne bi dosedanjim navadnim gg. dopisovalcem tu očitno ne izrekel svoje najtoplejše zahvale za njih trud.
2) Drugo sredstvo, da se doseže namen našega društva je orglarsko-pevska šola. Toda o njej govoriti nij moja naloga, ampak njenega gospoda vodje. Ako se drznem le z enim samim stavkom se je spominjati, naj izrečem le milo prošnjo, naj bi se pri mladih orglavcih, ki izšolani na deželo pridejo, ne podirala cerkvena načela, katerih so se v šoli navzeli; sicer je poduk nas učiteljev orgl. šole golo Sisifovo delo in stroški za šolo le zavržen denar!
Ker je koralno petje v prvi vrsti cerkveno, sklenil je društveni odbor podati svojim udom kot darilo za 1. 1885. „Processionale Bomanum" t. j. koralno knjigo, povzeto iz Rimskega obrednika, pontifikala in misala. Ona hrani v sebi pesni, kakor jih sv. cerkev zahteva za svečnico, cvetno nedeljo, veliki četrtek, petek in soboto, za praznik sv. Marka, 3 dni križevega tedna za praznik sv. Rešnjega Telesa in za druge v ritualu navedene prosne sprevode. V dodatku ima ta „Processionale" še litanije lavretanske in presv. imena Jezusovega, Asperges, Vidi aquam in pesni za slovesni sprejem škofa. Enako prejšnim letnim darilom: Ordinarium missce, Offic. Defunctorum, in offc. in Nativitate Dni, je tudi letošnje lepo tiskano ter v večo zložnost za cerkv. obhode povzeto iz oficijelnih izdaj.
Da se je odbor „Cec. društva" zanimal tudi za cerkveno petje v domačem jeziku, naj opomnim tu slavnemu zboru le memogrede, kar mu je že znano, da je preteklo leto vsled društv. naročila prišel na svitlo cerkvene pesmarice „Cecilija" drugi del, urejen kakor prvi po g. Ant. Foersterju. Pesmarica obsega poleg kratkega molitveneka 252 slovenskih pesen. Ne bodem jo tu ocenjeval; samo to rečem, da naj bodi ta lepa knjiga namesto odgovora onim našim nasprotnikom, kateri „Ceeilijinemu društvu" vedno očitajo, da, „peha slovensko pesen z naših cerkvenih korov." —
„Cecil. društvo" v Ljubljani nij ustanovljeno samo za ljubljsansko mesto, ampak za vso ljubljansko škofijo. Ako si toraj zastavimo vprašanje, kako daleč da ono razteza svoje korenine po deželi kranjski, gotovo nam je odgovor težak. Naše društveno drevo ima sicer nekoliko glavnih korenin, katere omogočijo, da deblo stoji; so posamezni navdušeni možje po mestih in na deželi, ki vkljub mnogoterim zaprekam neustrašeno delujejo za pravo cerkv. glasbo in so dosegli že lepe napredke, a treba poleg glavnih korenin tudi tanših, tako zvanih lasjih koreninic, katere srkajo iz plodne zemlje sok ter ga donašajo deblu, da zamore ono čvrsto rasti, zeleneti, cvesti in sad donašati. In prav teh koreninic nam majka. Da, na nekaterih krajih, kjer so že bile, prišel je zlobni črv, ki jih je oglodal. Zato naj izrečem tu prisrčno željo, naj bi gg. nasledniki nikar ne podirali, kar so njih spredniki zidali. Sprednik z veliko težavo izvežba pevski kor; osebno ali vsaj z vne-manjem in sodelovanjem z orglavcem vpelje liturgično petje. Kar pride naslednik z nasprotnim duhom, in ne da bi še slabo poslopje bolj utrdil, ga kar poruši in poprejšnji trivijalnosti cerkvena vrata na stežaje odpre, da se s tem morda — ljudstvu prikupi nasproti spredniku, ki se je moral bojevati s spačenim okusom ljudske množice, katera se v kratkem času še nij mogla privaditi boljšemu okusu, a bi se mu bila polagoma, ako bi bil naslednik težko pričeto delo vztrajno nadaljeval, kar bi mu ne bilo posebno težavno, ker je bila ledina že preorana in pot naravnana. Tako pa se spolnuje: „Et fmnt novissima . . . pejora prioribus".
Ako povprašamo, kaj da je takemu nasprotnemu početju vzrok, moramo odgovoriti, da tu mora biti edino le slaba nasprotna volja ali nevednost. Pa bodimo milostljivi sodniki ter recimo, da je samo nevednost temu kriva, dasi tudi so prevzvišeni sedaj v Bogu počivajoči knezoškof Krizostom izdali v oziru cerkv. petja nekoliko določil in opominov v „Laibacher Diozesanblatt-u" in so dne 13. sept. 1880 o priliki 4. občnega zbora našega društva med drugim to-le opomnili: „Pri kanoničnem obiskovanji cerkva sem se prepričal, daje „glede cerkvene glasbe še marsikaj popravkov treba. Ne morem pa prezreti „posebno enega pogreška, katerega sem opazoval pri petji, da se namreč „sim in tje petje na koru premalo vjema se svetim liturgičnim dejanjem pri „altarji" . . .
Ilanjki mil. pokrovitelj so tedaj pred 5 leti že povdarjali imenitnost spolnovanja liturgičnih pravil. To je temelj, to je prva zapoved za zboljšanje cerkvene glasbe in sploh za vravnavo službe božje. Ako se petje loči od liturgije, postane kmalu luščina brez plodovitega jedra, mladika ločena od trte. Le, ako se petje tesno naslanja na liturgijo, ali da se bolje
izrazim, ako se petje iz liturgije rodi, ima živelj v sebi, more rasti, cvesti ter raznašati sveto vonjavo dušnega zboljševanja. Nij je vrste duhovnega delovanja, ki bi zaslužila toliko skrbi, kakor je vredno obhajanje službe božje, koje prva dolžnost je poveličevati Boga in potem za-se iz nje zajemati milost in blagoslov božji. Služba božja, ki se obhaja po pravilih sv. cerkve, je pridiga, katera prešinja naš um, našo domišljijo in naš čut; da, ona nij samo pridiga, temuč čin, s katerim so spojene najbogatejše milosti, za katere je srce tim sposobniše, čim vrednejše se služba božja opravlja.
Slavni zbor! Da tudi mi, vsi udje „Cec. društva" in vsa lepa naša dežela pride do tega vzvišenega konca, vsojam si k sklepu v imenu društvenega odbora in upam da v imenu vse kupščine, spreponižno prositi prevzvišenega gosp. knezoškofa, milostnega pokrovitelja našemu društvu, naj blagovolijo po svoji modrosti potrebno ukreniti, da bodemo mogli čedalji vspešnejše delati v čast božjo v dušno vzbujo vernikov — v kar nam Bog pomagaj na priprošnjo naše varuhinje sv. Cecilije!
Društveni blagajnik, preč. g. konz. svetov. Žiga Bohinec, poroča o stanu blagajnice preteklih dveh let naslednje:
Račun za 1.1883/4.
Prebitek iz prejšnjega leta........... 702 gld. 18 kr.
Novi dohodki:
1.	Doneski cerkva....... 406 gld. — kr.
2.	Udnine..........128 „ — „
3.	Obresti..........48 „ 61 „
tedaj...... 582 „ 61 „
Skupni dohodki............... 1284 gld. 79 kr.
Stroški
A.	Za orglarsko šolo:
1.	remuneracija 2 gg. učiteljema
2.	muzikalije.......
3.	instrumenti
4.	kurjava........
5.	razsvitljava......
6.	stanovanje......
7.	strežnik.......
8.	razni stroški ......
skupaj
B.	Za društveno darilo .... Skupni stroški........
600 gld.	— kr.
17 „	33 „
23 „	»
24 „	46 „
5 „	23 „
153 „	n
36 „	n
1 „	86 „
860 gld. 88 kr.	
42 „	60 „
...... 903 gld. 48 kr.
Prebitek konec leta.............381 gld. 31 kr.
Račun za 1. 1884/5.
Prebitek iz prejšnega leta...........381 gld. 31 kr.
Novi dohodki
1.	Doneski cerkva.......781 gld. 50 kr.
2.	Udnine..........122 „ _
3.	Obresti.......... 9 ',' 62 "
tedaj......913 „ 12 „
Skupni dohodki............... 1294 gld. 43 kr.
,	Stroški
yl. Za orglarsko šolo:
1.	rerauneracija 2 gg. učiteljema .	600 gld.	—	kr.
2.	muzikalije................— „	—	„
3.	instrumenti..............9 „	60	„
4.	kurjava.........35 „	30	„
5.	razsvitljava..............6 „	38	„
6.	stanovanje.......153 „	—	B
7.	strežnik........30 „	—	„
8.	razni stroški..............12 „	44	„
skupaj .	846 gld.	71	kr.
B. Za društveno darilo.....120 „	—	„
Skupni stroški................ 966 gld. 72 kr.
Prebitek konec leta.............. 327 gld. 72 kr.
V	hranilnici na bukvicah štv. 94.455 .... 210 gld. 62 kr.
V	blagajni gotovine.......... 117 „ 09 „
Skupaj zgornji . 327 gld. 71 kr.
Vodja orglarske šole, g. stolni kapelnik A. Foerster, poroča o delovanji te šole to-le:
Prevzvišeni gospod knezoškof!
Slavna gospoda!
Orglarska šola našega „Cecilijinega društva" je začela 16. sept. tega leta osmi tečaj svojega delovanja. Oglasilo se je čez 30 učencev; ker se je nekaterim odsvetovalo, nekateri so pa sami sprevideli, da bode napredek pri tolikem številu pešal, ostalo je le 18 učencev kakor lani; a še premnogo, ako se pomisli, da ima šola na razpolaganje samo ene orgle, en harmonij in en klavir. Izmed letošnjih učencev jih je 9 iz ljubljanske, 5 iz goriške, 4 pa so iz lavatinske škofije. Učenci dobivajo poduk v liturgiki in zgodovini cerkvene glasbe, v harmoniji v zvezi z generalbasoin, v modulaciji, o kontrapunktu, imitaciji, kanonu in fugi, v koralnem in figuralnem petji, v igri na orgle in na klavir.
Dozdaj je dobilo sploh 40 učencev spričevalo sposobnosti za orglarsko službo; razen teh so bili nekateri še neizšolani učenci brez spričevala sposobnosti kot organisti nastavljeni. Žalibog, da marsikateri izmed njih kot mojsterskaza cerkveni glasbi le škoduje.
Delavcev na polji cerkvene glasbe bi torej ravno ne primanjkovalo, a vendar se meni zdi, da se ideja cecilijanstva pri nas prepočasno razširja v primeri z drugimi deželami, kjer so začeli mnogo pozneje za nami cerkveno petje reformovati. Večina cerkvenih določil ostaja še vedno le mrtva beseda na papirji, ker se izvrševanje cerkvene glasbe še ne kontroluje od koin-petentnih strani v tej meri, kakor izvrševanje drugih cerkvenih določil.
A bodimo pogumni in vztrajni; upajmo, da smo si danes zadnjikrat potožili nad majhnim vspehom večletnega truda ter pričakujmo večji napredek od visoke podpore prevzvišenega društvenega pokrovitelja, milostnega gospoda knezoškofa, kateremu zakličem glasno „Slava!" (Glasni „Slava!")
Po dovršenih točkah sporeda blagovolili so v veliko radost društvenikov premilostni gosp. knezoškof dr. Jakob Missia navzoče nagovoriti z onim tehtnim govorom, ki ga je bil „C. Gl." zadnji svoji številki na čelo postavil.
Z vidnim zanimanjem so ga društveniki poslušali in mu na zadnje živahno pritrdili. Ko so mil. g. knezoškof navzoče povabili, naj, komur je kaj na srci, svoje menenje ali želje odkritosrčno naznani, poprosi duh. svetovalec preč. gosp. mestni župnik Janez Rozman besede, ter izrazi željo, naj bi se orglarske službe ne oddajale, kakor se sedaj le prepogosto godi, neveščim samoukom ali pa takem, ki se zna temu ali onemu gospodu bolje prikupiti; marveč naj se gleda pri oddajanji takih služb v prvi vrsti na izprašane učence orglarske šole; potem se bode cerkv.»glasbena reč povzdignila. (Dobro!)
Ta nasvet podpira preč. g. župnik Mihael Saje, ter v povspeh cerkveno - glasbenega poduka, ki ga pri nas toliko manjka, prosi mil. g. knezo-škofa, naj bi blagovolili priporočati ali zapovedati za vsako župnijo vsaj po en iztis „Cerkv. Glasbenika".
Mil. g. knezoškof pritrdijo gg. Rozmanu in Sajetu, rekši, da tudi sami žele, naj bi se v smislu cerkvenih pravil izvežbani orglavci nastavljali ter tudi v večjem številu naročalo na „Cerkv. Glasbenik", ki je prvi in edini slovenski list te stroke.
Preč. g. župnik Jos. Lavtižar govori o potrebi zveze cecilijanskih podružnic z glavnim društvom. Pa podružnice, kje so pri nas V — Ena sama je za dekanijo kranjsko, in še ta peša materijalno in glede števila udov. Vzrok temu, misli g. govornik, je malomarnost; zato tudi letos kranjska podružnica nij imela občnega zborovanja, pač pa podučevalni kurz, katerega se je pa tudi prepičlo število poklicanih vdeleževalo. G. govornik stavi toraj apel na odbor glavnega društva, naj vendar kaj ukrene, da vstopi kranjska podružnica v zvezo z ljubljanskim društvom, in stavi konečno vprašanje ljubljanskemu odboru, kaj da hoče v to svrho storiti? Predsednik preč. g. prošt A. Jarc obljubi sklicati odborovo sejo ter k njej povabiti odbornike kranjskega društva, da oba odbora reč doženeta.
G. A. Foerster želi, naj bi čč. gg. društveniki z dežele odboru izrazili svoje misli o potrebnih ukrepih glede zboljšanja cerkvene glasbe; odbor naj bi vse dobro prevdaril in svoje sklepe mil. g. knezoškofa v potrjenje predložil.
Mil. g. knezoškof na to opomnijo, da jim je prava dobra cerkvena glasba jako pri srci ter da bodejo po okoliščinah in potrebah skrbeli za to, da se bode po ljubljanski škofiji cerkvena glasba tudi zvrševala v smislu sv. cerkve. — Potem so podelili navzočim še škofovski blagoslov in zborovanja je bilo konec.
Popoludne ob J/i na 5- bila je cerkvena slovesnost v cerkvi čč. oo. frančiškanov; popisal je tudi njo preč. g. dopisnik z Gorenjskega v zadnji številki našega lista.	-
Spremenljive pevske molitve pri sv. maši
ob nedeljah in zapovedanih praznikih l. 1885. (po direktoriji ljubljanske škofije)
(Dalje.)
6. decembra. Dom. II. Advent. Sv. Nikolaj, škof spoznovalec, varuh stolne cerkve (S. Nieolai. Ep. C., Titul. Eccl. Cathedr.), dup. 1. cl. cum Oct. per totam Dioec. (po vsej škofiji).
8 decembra. Neomadežano spočetje B. D. M. (.Tmmacul. Conceptionis B. M. F.), dup. 1. cl. cum Oct. Glej „Cerkv. Gl." 1884. 1., str. 96.
13 decembra. 3. Adventna nedelja {Dom. III. Advent. [Gaudete], 2. cl),
De ea, sem. Glej „ Cerkv. Gl." 1884. 1., str. 97.
20. decembra. 4. Adventna nedelja (Dom. IV. Advent2. cl.), sem. Glej „ Cerkv. Gl." 1884. L, str. 97.
25.	decembra. Rojstvo Gospodovo (Nativitatis Domini), dup. 1. cl. cum Oct.
privit.
Glej „Cerkv. Gl." 1884. 1., str. 98. in 99.
26.	decembra. Sv. Štefan, prvi mučenec in spomin vsih mučencev (S. Ste-pliani, protomartijris et commem. Oo. Ss. Marti/rum), dup. 2. cl. cum Oct.
Glej „Cerkv. Gl," 1884. 1., str. 99.
27.	decembra. Dom. (vac.) Sv. Janez, apostol in evangelista (S. Joannis
Ap. et Evang.), dup. 2. cl. cum Oct.
Introitus.
In medio Ecclesiae glej „Cerkv. Gl." 1884. 1., str. 7. Graduale.
Exiit sermo inter fratres, quod disci- Razšlo se je govorenje med brati, da pulus ille non moritur: et non dixit Jesus: oni učenec ne umrje: pa nij rekel Jezus: Non moritur. P. Sed: Sie emi volo manere, Ne umrje. t. Ampak: Hočem, da tako doneč veniam: tu me sequere. Alleluja, ostane, dokler ne pridem: ti pojdi za me-alleluja. t. Hic est discipulus ille , qui noj. Alleluja, alleluja. ¥. Ta je oni učenec, testimonium perhibet de kis: et scimus kateri pričuje o tem: in vemo da je res-quia verum est testimonium ejus. Alleluja. nično njegovo spričevanje. Alleluja.
Offertorium.
Justus ut palma, glej „Cerkv. Gl." 1884. 1., str. 7.
Communio.
Kakor Graduale: Exiit sermo...........doneč v&niam.
(Dalje v prih. letniku.)
Dopisi.
— Crmunden na Zgornje-Avstrijanskem, 22. nov. 1885. — Danes je praznik svete Cecilije. Praznoval sem njen spomin v cerkvi oo. kapucinov v tukajšnjem mesticu. Rad bi se bil vdeležil slovesne službe božje v mestni župnijski cerkvi, pa nij mi bilo mogoče. Tudi nisem mogel obiskati znanega cerkveno - glasbenega skladatelja Habert-a, kateri izdaja tukaj lastni list. Vendar sem pa ta dan slišal v kapucinski cerkvi ljudsko petje, katero me je zelo ginilo. Kaj je ljudsko petje ? Pri nas na Kranjskem ga žalibog še nimamo, akoravno poznam nekaj častitih sobratov, kateri bi ga radi vpeljali, pa se jim dozdaj še nij posrečilo. Res je, da imamo večkrat pete litanije, pri katerih se s cerkvenimi pevci družijo tudi drugi verniki. Vendar ne pojejo vsi, ampak komaj vsaki deseti, in še ne. Pa ako bi tudi hoteli peti, mnogoteri ne morejo, ker se pri naših odpevih za litanije cantus firmus ali vodilni glas giblje v visočinah, v katere se zaganjajo le pogumne primadone s svojimi simtertje neprijetnimi glasovi. Ako hočemo, da bode vse ljudstvo pelo, naj ne sega noben odpev čez d. Ta ton je namreč meja, do katere se večjidel vsakdo lahko povzdigne.*) Naši pevovodje naj toraj vse dotične napeve tako transponirajo, da jih bode moglo vse ljudstvo peti.
Kakošno je bilo toraj ljudsko petje v kapucinski cerkvi? Kar pretresel meje ta mnogobrojni pevski zbor. Tu so vsi pričujoči verniki peli: stari in mladi, možki in ženske. O kako lepo se kaže v taki slovesni molitvi edinost med nami, ki imamo vsi enega Očeta v nebesih! In tu niso peli tiho, temuč na ves glas. Iz tisočerih grl se je razširjal odmev po prostorni cerkvi in kakor valovi na morskem obrežji šlo je od oboka do oboka: §ier liegt bor betner -iDlajeftat im @taub bie G^riftenfdjaar. To se mora le slišati, kajti popisati se ne da. Še zdaj mi done po ušesih ti krepki možki glasovi, katerim so se pridružili nežni ženski v višji oktavi! O draga domovina, kako bi blažilo tako navdušeno soglasje tvoje simtertje še precej neolikane sinove, kateri pač mnogokrat prepevajo po gostilnah, ko jim še le pijača jezike odveže, po božjih hišah pa molče, kakor da bi jim Stvarnik ne bil podelil dar petja v Njegovo čast in hvalo! Naj nam toraj nikar ne zadostuje, da se na koru glasite le dve ženski in vse drugo je nemo, mrzlo in neobčutljivo. Silno some ganile zlasti besede, katere je pela zbrana množica: SSerftofj urtž ttidjt! Da, Gospod nas ne bode zavrgel, ako na prsi trkajoč spoznamo svoj dolg, temuč ozrl se bode na nas in se nas usmilil. Trdno sem sklenil ta dan, da bodem kadar pridem nazaj v preljubljeno domačijo, mnogo več deloval za povzdigo splošnega ljudskega petja, kakor pa do sedaj. Čemu imamo namreč v toliko iztisih razširjeno pesmarico, ako ne postane narodova lastnina? !
—	Regensburg, 24. nov. 1885. — Včeraj sem še le došel v mesto, kjer bode treba dalje časa se pomuditi. Regensburg leži ob Donavi ter šteje okoli 36.000 prebivalcev. Ulice niso posebno lepe ter ima sploh celo mesto znamenje starinske podobe. Tudi cerkve so zunaj večjidel zastarele videti , toda znotraj se nahaja mnogo krasote. Posebno ponosno štrlita gotična zvonika stolnice proti nebu kot priči starodavne umetnije ter prevladujeta celo okolico. Danes sem obiskal gg. učenike cerkveno-glasbene šole. Med temi so štirji duhovniki in dva lajika. Duhovniki so: Franc Ilaberl za koral, dirigiranje in cerkveno-glasbeno slovstvo ; Mihael Haller za kontrapunkt; dr. Jakob za estetiko; stolni kapelnik Max Rauscher za liturgijo. Lajika sta: Jožef Ilanisch za nauk v harmoniji in orglanje; Jožef Renner, za poduk v petji. Vodja šole je letos Mihael Haller. Vdeleževalcev nas je deset in sicer iz raznih krajev in narodov, namreč: trije Avstrijanci iz škofij Bri-xen, Leitmeritz in jaz iz Ljubljane; eden iz Pruske Šlezije ; eden iz Odese na Ruskem; eden iz Bregenca v Vorarlberg-u, eden iz škofije Trier, dva iz Hollandije in eden iz škofije Alton v provinciji Illinois severne Amerike. Stanovanje imamo večjidel vsi v zavodu. Duhovniki smo trije.
Toliko za sedaj. Rad bi napisal še več, pa da morete porabiti ta dopis za prihodnji »Glasbenik", ga moram vže danes odposlati. Pozdrav vsem znancem in prijateljem!
Jos. Lavtižar.
—	Rudnik 20. nov. 1885. — Že večkrat se je v „Cerkv. Gl." povdarjalo, naj se iz raznih krajev v listu sporočuje, kako se goji in izvršuje cecilijansko petje. Naj toraj sledeči dopis pomnoži število mnogo drugih te stroke v organu našega društva.
Pri nas se poje v cecilijanskem smislu manj ali več že takoj od početka cecilijinega društva v naši škofiji. S kraja začelo se je z najmanjšem in najložjem n. pr. s koralnimi responzoriji, z Molitorjevo mašo, ter se je skušalo petje če dalje bolj uravnati po liturgičnih pravilih. Tudi pevski kor se je če dalje bolj množil. S prva so bile le 3—4 pevke, pozneje jih je bilo 5 — 6, dalje 9, sedaj jih je že 11, in sicer 7 sopranov in 4 alti. Žal, da nimamo še tenorov, razen g. učitelja-orglavca, in basov; a upamo kmalu do taistih dospeti, kajti med pevskim zborom sta tudi dva dečka, ki postaneta s časom zaupljiva dobra moška glasova; skušalo se bode pa tudi še kaj več sposobnih dečkov k zboru privzeti, da se že z mladih nog pričnejo vežbati v pevski umetnosti, ako se hoče kaj prida doseči. Temelj k temu pa se že postavlja v vsakdanji šoli pri poduku petja po številkini metodi, kije zares izvrstna, bodisi za glasovni tvor, bodisi za muzično branje (samostojno petje); a žal le premalo je poznana in vporabljena. Smem reči, da je vspeh še enkrat liitreji po njej. Prehod iz nje v notno pisavo je otročje lehak. Našemu zboru je vsled tega številikina ali notna muzična pisava ravnotera.
Po tem ko je naš pevski zbor, kakor sem zgoraj omenil z malim začel, napredoval je če dalje bolj. Začele so se recitovati v falsobordoni: Introitus, Graduale, Offertorium, Communio; peli so se koralni Gloria Patri pri Tntroitu, in kak motet pri darovanji; lani in letos pa se poje že večidel vse pravilno liturgično: Graduale in Offertorium po skladbah iz „Cerkv. Gl." ali Wittovih listov, Introitus in Communio pa sim ter tje koralno, sicer pa recitovano. Za koral imamo 5 Graduale, ozir. Epitome Gradualis ter so se pevke kaj hitro privadile na koralne note. Omenim naj še to, da skladbe, od katerih nimamo po več iztisov, pojemo se stenskih tabel, katere se na velik (olifant) papir v 2—3 cm. visocih črkah spišejo, na palčico pribijejo in na steno obesijo od koder z edine table poje ves pevski zbor po številkini ali notni pisavi. Jako želeti bi bilo, da bi se tiskale ali vsaj litografovale take pevske stenske table, ker bi bile veliko ceneje, posebno za velik zbor, kakor za vsakega posameznega ali tudi 2 skupaj kupljeni eksemplari; pa tudi direkcija skladbe je veliko lažja in izvrševanje točneje, ko vsi gledajo le na eno točko skladbe in na dirigenta Zlasti to volja za manjše kompozicije, ki se lahko spravijo na eno stran; a tudi z daljšimi bi bilo mogoče, ako se napravi stojalo, na katerem se listi lahko obračajo. Naj merodajne osebe blagovole to stvar prevdariti!
Konečno še pristavljam, da imamo skoraj vsako nedeljo pevske vaje po 1—2 uri, h katerim hodijo pevke in pevci prav marljivo in zaslužijo za njih trud in vnemo očitno polivalo, pa tudi njih starši, ki jih z veseljem pošiljajo k pevskim vajam, zlasti ker ne dobivajo dosti plačila za njih trud, le nekoliko daril o novem letu in o kaki drugi priliki. Vso čast in zahvalo pa tudi g. učitelju-orglavcu, ki se ne utrudi, pevski zbor če dalje bolj izvežbovati in spopolnovati, ter blagovoli čas in trud pokladati na altar cecili-janske ideje proti skromni službi za čast Božjo in poveličevanje Božje službe ter v spodbudo pobožnega duha med vernim ljudstvom! Žal, da naši sosedje na Igu jeli so, kakor se čuje, korakati navzdol z že tako vrlo dospele visočine proti cerkve nevredni trivijalnosti in, kakor se kaže, hočejo opozicijo delati cerkvenim določilom o cerkvenem petji; kajti kjer je mogoče taiste spolnovati a se nalašč prezirajo, ondi je gotovo opozicija; kam pa ona pelje, naj prevdarijo dobro oni, ki jo provzročujejo. Žal, da taki zgledi silno slabo vplivajo in nebranjeni morajo splošno vnemo za cecilijino idejo dušiti. Sapienti sat!	_
Razne reči.
—	Preč. g. župnik J o s i p Lavtižar, predsednik „Cec. društva za dekanijo Kranjsko", našemu listu uzorni dopisovalec, odpotoval je pretekli teden v Ratisbono na Bavarskem, da se bode ondi na slavnoznani višji cerkveno - glasbeni šoli dalje izolikoval. Pričakujemo in prepričani smo, da bode g. Lavtižar, ki predobro pozna svoj poklic, mogel še veliko delati v svoji domovini za zboljšanje cerkv. glasbe.
—	„Cecilijino društvo" v Solnogradu obhajalo je dne 19. nov. svoj občni zbor. Občni zbori dandanes sicer nijso nič nenavadnega; a v Solnogradu je bilo to nekaj posebnega, da so pri slovesni sv. maši peli responzorije mesto pevcev na koru gojenci raznih šolskih zavodov, si so imeli svoj prostor po vsej ladiji cerkve. In to je bilo neki krasno.
—	Na Dunaj i je od 16. do 19. nov. zborovala posebna konferenca glasbenih veščakov in fizikov iz vsih krajev sveta; njena naloga je bila določiti ubiralni ton (Stimmton) za razne glasbene instrumente. Po tehtnih razgovorih določilo se je, naj se v prihodnje ubirajo instrumenti po onem A, ki ima v eni sekundi 870 nihajev t. j. po doslej imenovanem Parižkem A. — Ta sklep pa bode imel veljavo za očitne in privatne glasbene zavode vsih držav.
—	Izdopisa, ki smo ga prijeli že pred par meseci zNotranj skega, pa ga ne moremo vreči v koš, posnamemo ob kratkem, da je bila ondi nekje (a ne v deveti deželi) 23. avg. „slovesna" sv. maša, pri kateri je pel jeden ženski glas „Pred stolom", mesto graduala je bil nek solo za gosli (od J. S. Bacha) dosti revno spremljevan z orglami, kar je trajalo 9 minut. Za offertorium je služila neka Air d' Eglise iz Alessandro Stradella spremljevana z orglami celih 12 minut. G. dopisnik, vešč muzik a ne duhovnik, nij mogel dalje v cerkvi strpeti; šel je ven in nevoljen vpraša: Bi se li ne moglo in celo moralo od kompetentne strani kaj tacega zabraniti ? ? — Bič v roke in iz cerkve ven!!
Te Deum laudainus za mešani zbor in orgle zložil Ig. Hladnik op. 3. Autografovano partituro (posameznih glasov nij) prodaja katoliška bukvama v Ljubljani po 40 kr. V tej skladbi se vrste koralni stavki s čvetero-glasnimi po načinu Molitorja in drugih skladateljev. Čeravno ni harmonizacija povsodi primerna in pravilna, je vendar celo delo hvale in pripororočanja vredno, ker je v cerkvenem slogu zloženo.
Predigre za orgije zložil Danilo Fajgelj op. 15. (a.) Založila ,, Glasbena matica" v Ljubljani. Cena? Marljivim, po napredovanji hrepenečim orglavcem bode teh 18 lepih, strogo cerkvenih prediger prav dobro došlo; to so lepi zgledi, kako bi moral spreten orglavec na orglah improvizovati, t. j., iz glave brez priprave preludovati. V 3. taktu 4. številke naj se pripiše za tenor polovna nota fi s, za bas pa poloviia pavza. Namesto ligatur krajših not z dolgimi (J^ J) naj se rajše vsaka nota posebe izrazi.
Z današnjo številko zaključimo 8. letnik „Cerkv. Gl.-a". Ko smo ga bili 1. 1878. jeli izdajati, navdajali ste nas skrb in nada: skrb, ker smo dobro znali, kako • težavno je ledino orati zlasti ondi, kjer nij le edina trda zemlja, temuc tudi mnogo hrastovih korenin „starih navad" in predsodkov, kateri, da se iztrebijo, zahtevajo orjaške moči več nego enega samega moža; nada, ker smo bili prepričani, da nas bodo podpirali naši somišljeniki in da reč, katere smo se poprijeli, stoji na eminentno cerkveni podlagi ter sloni na razlogih, katerim se nijeden pameten katolik zopersta-viti ne more. Nismo se varali: skrbi in truda bilo je zadosti, a tu nada naša nij bila zastonj. Našli so se delalei (hvala jim prisrčna!), ki so nam pomagali orati in sejati, dasi tudi (Bogu bodi potoženo) vse seme nij obrodilo. Nekoliko so ga zlobne ptice po-zobale; nekoliko, ki je že kalilo, ga je vsahnilo; nekaj ga je trnje zadušilo, a precej ga je pa tudi, ki je vzraslo in doneslo stoteren sad. To nam daje pogum, da se zopet obrnemo do svojili prijateljev, dopisnikov in naročnikov s prošnjo, naj nam zvesti ostanejo in v prihodnje pomagajo, da to, kar smo z božjo pomočjo in Njemu na čast pričeli, nadaljujemo in vkljub vsim oviram tudi zvršimo.
Toraj pridno dopisujte in še v obilnišem številu naročujte na „Cerkveni Glasbenik", kateri bode tim boljši, čim zdatnejšo duševno in gmotno podporo bode od Vas prejemal.
Naročnina bode našemu listu, kateri bode v sedanji obliki po enkrat na mesec izhajal, dosedanja, namreč po 2 gld. za celo leto. Udje „Cecilijinega društva" in cerkve ljubljanske škofije ga dobivajo za 1 gld. 50 kr. Naročnina pa naj se pošilja
vredništvu in opravništvu
na mestnem trgu štev. 10. II. nadstr.
Pridana je listu 12. štev. prilog.