Medijski sponzor Izdal Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani Založila LEXPERA d.o.o. Odgovorni urednik: dr. Lojze Ude Gostujoca urednica: as. dr. Karmen Lutman Uredniški odbor: dr. Matija Damjan, mag. Nina Betetto, dr. Bojan Bugaric, dr. Miha Juhart, dr. Damjan Možina, dr. Ana Vlahek, Jan Zobec Mednarodni uredniški svet: dr. Vlatka Butorac Malnar, dr. Inese Druviete, ddr. Johannes Michael Rainer, dr. Jan Hurdík, dr. Marko Ilešic, dr. Meliha Povlakic, dr. Jernej Sekolec, dr. Nenad Tešic Clanki v publikaciji so recenzirani. Izdajo Pravnega letopisa 2021 – 1, Civilno pravo pred preizkušnjami 21. stoletja, sta sofinancirali Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. © Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobcitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela in njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vkljucno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Oblikovanje in racunalniški prelom: Anja Tavcar Tisk Itagraf, d. o. o. Ljubljana Naklada 60 izvodov Cena z DDV 31,00 EUR Narocila tel.: 01 30 91 821 faks: 01 30 91 815 Ljubljana 2021 ISSN 1855-5861 Kazalo I. PANDEMIJA COVID-19 IN CIVILNO PRAVO 9 Novi koronavirus – nove obveznosti delodajalca? Odškodninska odgovornost za okužbo na delovnem mestu Zala Majhenic, Gaja Tanko 31 Nezakonito odrejena karantena na mejnem prehodu: podlaga za odškodninsko odgovornost države? Nadja Strle 51 Problem neveljavnih vladnih odlokov, glob, izrecenih brez pravne podlage, in vprašanja neupravicene obogatitve Republike Slovenije Miha Fink II. CIVILNOPRAVNI VIDIKI UMETNE INTELIGENCE 67 Nepogodbena odškodninska odgovornost in umetna inteligenca Samo Miklic 83 Umetna inteligenca: cogito, ergo sum? Eva Stojan 103 Civilnopravni vidiki umetne inteligence v zdravstvu Barbara Pavlekovic, Jerca Petrovic III. DIGITALIZACIJA CIVILNEGA PRAVA 125 Jamcevalni zahtevki pri pogodbah o dobavi digitalnih vsebin ali digitalnih storitev: novosti Direktive (EU) 2019/770 Masha Korošec 147 Ali je pravo pripravljeno na pametno pogodbo Leonardo Rok Lampret 165 IV. POVZETKI/ABSTRACTS Pravni letopis 2021 – 1 Pandemija COVID-19 in civilno pravo zala majhenic, gaja tanko Novi koronavirus – nove obveznosti delodajalca? Odškodninska odgovornost za okužbo na delovnem mestu nadja strle Nezakonito odrejena karantena na mejnem prehodu: podlaga za odškodninsko odgovornost države? miha fink Problem neveljavnih vladnih odlokov, glob, izrecenih brez pravne podlage, in vprašanja neupravicene obogatitve Republike Slovenije I. Izvirni znanstveni clanek UDK 347.515.2:616.98:578.834 Novi koronavirus – nove obveznosti delodajalca? Odškodninska odgovornost za okužbo na delovnem mestu ZALA MAJHENIC, GAJA TANKO diplomirani pravnici (UN), študentki magistrskega študijskega programa pravo 2. stopnje na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani 1. Uvod Spopadanje s pandemijo in uvajanje ukrepov, ki omejujejo naš vsakdan, nista edinstven pojav v zgodovini in tudi ne pojav, ki bi ga lahko pripisali 21. stoletju. Ena zadnjih podobnih izkušenj sega v leto 1886, ko so se prebivalci Kranjske v takratni državi Avstro-Ogrski spopadali z že kar peto pandemijo kolere v 19. stoletju.1 Vzporednic s takratno pandemijo je mnogo, med njimi tudi ta, da so se okužbe kolere proti slovenskim deželam zacele širiti iz Italije, prav tako pa obstaja nekaj razlik, ki kažejo na to, da smo do 21. stoletja dosegli velik napredek, zlasti v medicini in drugih znanostih. Leta 1886 je bilo spopadanje s pandemijo mnogo bolj katastroficno, kot je danes; smrtnost je bila skoraj 60-odstotna, pri tem je za dolocene poklicne skupine obstajala le 25-odstotna možnost za preživetje, ce se je oseba okužila s kolero na delovnem mestu. Kljub temu da se je casovni stroj zavrtel za kar dobro stoletje naprej, je praksa spopadanja s pandemijo precej podobna.Tudi takratna kranjska deželna politika je za namene zajezitve kolere predpisala ukrepe, kot so prepoved romanja po božjih poteh, zapiranje državnih meja, nadzor s strani zdravstvenih komisij, odrejanje karantene ipd.2 Iz zgodovine se lahko mnogo naucimo, vprašanje, ki ostaja, je, kako bomo v crpanju znanja in izkušenj uspešni pri spopadanju s COVID-19. Prispevek obravnava obveznosti delodajalcev v razmerju do delavcev med COVID-19, pri cemer se osredotoca na vprašanje morebitne odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo delavec utrpi zaradi okužbe z novim koronavirusom na delovnem mestu. Prispevek skuša ponuditi 1 Skubic, str. 11–13. 2 Prav tam. odgovore na nekatere dileme, ki v zvezi s to problematiko nastajajo v praksi, zlasti ali in pod katerimi pogoji se vzpostavi odškodninska odgovornost delodajalca, pravna narava te odgovornosti (objektivna, krivdna odgovornost), kdaj neko delo zaradi vecjega tveganja izpostavljenosti okužbi COVID-19 pomeni nevarno dejavnost, ali in kdaj ima delavec pravico odkloniti delo, kako in pod katerimi pogoji se delodajalec odgovornosti razbremeni ter kaj je pravno priznana škoda, povzrocena z okužbo COVID-19, in kako jo povrniti. Stališca so prikazana glede na veljavno ureditev slovenskega pravnega reda, analiza pa vkljucuje tudi povezavo z dosedanjo sodno prakso slovenskih sodišc in Evropskega sodišca za clovekove pravice, ki doloca smernice za odškodninsko odgovornost delodajalcev v praksi. 2. Oris pravne ureditve odgovornosti delodajalca Delovno razmerje med delodajalcem in delavcem uvaja veliko razlicnih pravic in obveznosti, vkljucno z dolžnostjo varovanja drug drugega pred škodo. Delodajalcu kot stranki z mocnejšim položajem zakonodajalec nalaga vecji del obveznosti v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja delavcev pri delu, ki so podrobneje dolocene v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1).3 Obveznosti delodajalca po tem zakonu obsegajo ukrepe, povezane s preprecevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obvešcanjem in usposabljanjem delavcev ter zagotavljanjem potrebnih materialnih sredstev. Ce se škodni dogodek kljub navedenim ukrepom zgodi, se skladno s 179. clenom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)4 za povrnitev škode uporabijo splošna pravila civilnega prava. Glede na pravila iz Obligacijskega zakonika (OZ)5 je temeljna oblika odgovornosti krivdna odgovornost – delodajalec bo torej odgovarjal v primeru, ko lahko njegovo ravnanje oprede- limo kot protipravno in (vsaj) malomarno. Izjemoma, ko gre za dejavnost z izrazito povecano škodno nevarnostjo oziroma nevarno stvar, delodajalec za škodo odgovarja objektivno, torej ne glede na krivdo. 3. Krivdna odgovornost delodajalca Delovno razmerje temelji na pogodbi o zaposlitvi, zato bi naceloma odgovornost za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, kazalo obravnavati v okviru pogodbene odgovornosti. Vendar sodna praksa takšno odškodninsko odgovornost (delodajalca nasproti delav 3 Uradni list RS, št. 43/11. 4 Uradni list RS, št. 21/13 in nasl. 5 Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl. cu in tudi delavca nasproti delodajalcu) šteje za nepogodbeno odškodninsko odgovornost.6 Za krivdno odgovornost delodajalca morajo biti hkrati podani štirje elementi civilnega delikta: protipravno ravnanje, nastanek škode, vzrocna zveza med njima in krivda. Slednja se, kadar gre za navadno malomarnost, domneva, delodajalec pa se domneve razbremeni tako, da do- kaže, da mu malomarnosti ni mogoce ocitati. V nadaljevanju prispevka bo pozornost osredinjena le na elemente, ki bi utegnili z vidika odgovornosti delodajalca med COVID-19 terjati dodaten razmislek pri njihovi razlagi oziroma morebitne prilagoditve. 3.1. Protipravno ravnanje Protipravno ravnanje pomeni ravnanje v nasprotju s pravom, pravnimi normami. To je ravnanje, ki pomeni kršitev dolžnosti, oziroma ravnanje, ki na nedovoljen nacin posega v pravno varovane interese drugega. Protipravnost pogosto izhaja tudi iz kršitve dolocenega predpisa (na primer predpisa o varstvu pri delu).7 Med epidemijo COVID-19 je Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) izdal številna priporocila oziroma navodila, ki so dolocila dolžno ravnanje delodajalca, zlasti v zvezi s prepre- cevanjem širjenja novega koronavirusa.8 Takšne smernice bi gotovo lahko bile izhodišce za presojo protipravnosti, vendar bo pri tem potrebna nadaljnja presoja konkretnih okolišcin primera. To v praksi pomeni, da bo treba za vsak primer posebej preveriti, ali je neko dolžno ravnanje delodajalca utemeljeno glede na objektivno zmožnost, da izvaja zašcitne ukrepe na delovnem mestu. Prav tako bo pri presoji treba upoštevati naravo dela – ali je neko delo sploh mogoce opravljati na ustrezni varnostni razdalji, ali ima delodajalec prostorske možnosti za razporeditev delavcev, ali je mogoce delo z enako ucinkovitostjo opravljati od doma ipd. Pro- tipravno ravnanje lahko pomeni tudi dejstvo, da delodajalec delavca ni ustrezno poducil o varnosti pri delu ali mu ni zagotovil ustrezne osebne zašcitne opreme.9 Ker oškodovanec nosi trditveno in dokazno breme protipravnosti, mora v tožbi dolocno opredeliti, katero ravnanje delodajalca šteje za protipravno, in zanj navesti tudi ustrezna dejstva.10 6 Možina, Odškodninska, str. 156. 7 Možina, Odškodninska, str. 158, 159. 8 Higienska priporocila pri izvajanju turisticno-gostinske dejavnosti za preprecevanje širjenja okužbe s SARS CoV-2, Higienska priporocila za preprecevanje širjenja okužbe s SARS-CoV-2 v vrtcih ... Glej: (17. 2. 2021). 9 Možina, Odškodninska, str. 159. 10 Sodba VS RS II Ips 31/2002 z dne 30. 10. 2002. 3.2. Škoda V splošnem je škoda lahko premoženjska, kaže se kot zmanjšanje premoženja, ali nepremoženjska, v obliki telesnih bolecin, strahu ali duševnih bolecin s posebej opredeljenimi vzroki (zmanjšanje življenjske aktivnosti, skaženost, poseg v cast in dobro ime, okrnitev svobode, poseg v druge osebnostne pravice, poseg v spolno integriteto). Nepremoženjska škoda praviloma spremlja fizicne poškodbe, denimo nesrece pri delu, vendar lahko nastane tudi drugace, na primer zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja ali diskriminacije.11 Vsaka neugodnost še ne pomeni pravno relevantne škode. V primeru okužbe z novim koronavirusom bi veljalo v ta obseg šteti le odstopajoce posledice okužbe – vecje težave z dihali, zmanjšano življenjsko aktivnost, bistveno oteženo življenje – ne pa tudi manjših oziroma splošno spremljajocih posledic. Koronavirusna bolezen lahko poteka na razlicne nacine. Pri 80 odstotkih okuženih ima blag potek. Pojavijo se lahko vrocina, kašelj, bolecine v žrelu, nahod, slabo pocutje, utrujenost, glavobol, bolecine v mišicah in sklepih, izguba vonja in okusa ter prebavne težave. Okužba lahko poteka tudi brez simptomov. Pri 20 odstotkih zbolelih bolezen poteka težje, okoli 5 odstotkov bolnikov pa je kriticno bolnih in potrebuje zdravljenje v intenzivni enoti. Razvijejo se lahko pljucnica, sindrom akutne dihalne stiske (ARDS) in drugi zapleti, ki se lahko koncajo s smrtjo. Podatki kažejo, da se lahko stanje hitro poslabša, pogosto v drugem tednu bolezni. Vecje tveganje za težji potek bolezni imajo osebe, starejše od 60 let, in osebe s pridruženimi kronicnimi boleznimi.12 Poudariti velja, da je kritju škode, ki je nastala zaradi okvare zdravja, primarno namenje- no zdravstveno zavarovanje. Obvezno zavarovanje zajema zavarovanje za primer bolezni in poškodbe zunaj dela ter tudi za poškodbe pri delu in poklicne bolezni (13. clen Zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju - ZZVZZ)13 Zavarovanec ima v tem obsegu pravico do placila zdravstvenih storitev, pravico do nadomestila place med zacasno zadržanostjo od dela ter pravico do povrnitve potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev. Ce gre za poklicno bolezen ali poškodbo pri delu, ima zavarovanec skladno z 31. clenom ZZVZZ pravico do nadomestila zaradi zadržanosti od dela v višini 100 odstotkov osnove. Prvih 30 dni je izplacevanje nadomestila breme delodajalca, nato pa breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje (137. clen ZDR-1). V vecini primerov bi bila torej delavcu škoda povrnjena že iz sistema zdravstvenega zavarovanja. 11 Možina, Odškodninska, str. 159. 12 Glej: (17. 2. 2021). 13 Uradni list RS, št. 9/1992 in nasl. Delavcu ista škoda ne more biti veckrat povrnjena, zato odškodnine v takem primeru ne bi mogel zahtevati od delodajalca. V razmerju med nosilcem zdravstvenega zavarovanja in delodajalcem se uporabijo pravila o subrogaciji.14 Škodo, ki ni krita v sistemu zdravstvenega zavarovanja (zlasti nepremoženjska škoda), pa bi delavec lahko zahteval od delodajalca. Nadaljnje vprašanje je, ali delodajalec odgovarja tudi za škodo, nastalo drugim udeležencem v »verigi« okužb, na primer družinskim clanom okuženega delavca. Glede t. i. posredne (in- direktne) škode obstajajo pomisleki, zlasti kako dokazati vzrocno zvezo, torej da okužbe »tretjih « izvirajo od prvotnega »prenašalca«.15 To se zdi skoraj nemogoce, nedokazljivo; problem pri tem bi lahko bilo tudi ravnanje tretjega ali kar delavca samega. Po OZ namrec velja, da ravnanje tretjega, ki je odlocilno, prvotno vzrocno zvezo pretrga (153. clen OZ). »Verižne« okužbe bodo tako gotovo vprašanja, s katerimi se bodo v prihodnje ukvarjala sodišca. Ne nazadnje se pri ureditvi škode lahko odpre tudi problem reševanja »nove škode« (t. i. latentne škode), saj dolgorocne posledice okuženosti s COVID-19 še niso znanstveno raziskane. O institutu nove škode govorimo tedaj, ko škoda ob dogodku še ni bila gotova oziroma njen nastanek in obseg še nista bila znana.16 Ker glede dolgorocnih posledic novega koronavirusa ne vemo veliko, velja na to problematiko le opozoriti. V pretekli praksi se je vprašanje »nove škode« reševalo z vzpostavljanjem povrnitvenih shem. Kot primer navajava (že veljavno) shemo pri nas, ki jo vzpostavlja Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA)17 za osebe, pri katerih je bila ugotovljena poklicna bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu. Delodajalec je bil tako razbremenjen odgovornosti za socialno varnost delavcev, ki so delali z azbestom, država pa je prevzela tudi izplacevanje odškodnin delavcem, ki so oboleli zaradi azbesta.18 O takšnem nacinu povrnitve škode morebiti velja razmisliti tudi za (hujše) dolgorocne posledice okužbe z novim koronavirusom. 3.3. Vzrocna zveza Vzrocna zveza je najbrž tista od predpostavk, katere dokazovanje bo v praksi izjemno težavno. To sledi iz dejstva, da znanstvena spoznanja o virusu SARS-Cov-2 še nastajajo; pri cemer vemo, da je virus zelo nalezljiv, se širi na vec nacinov, virus prav tako mutira in ustvarja nove razlicice ter za zdaj še ne vzpostavlja vzorca obnašanja, ki bi bil reprezentativen.Tudi inkuba 14 Možina, Komentar, str. 1. 15 Brand/Becker, str. 2668. 16 Možina, Zastaranje, str. 234. 17 Uradni list RS, št. 38/2006 in nasl. 18 Glej: Predlog Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom, (17. 2. 2021). cijska doba se od primera do primera razlikuje, kar dodatno povzroca probleme pri casovnem opredeljevanju okužbe. Pri vecini primerov okužb bo tako obstajalo vec alternativnih vzrokov, potencialnih virov okužbe, zaradi cesar bo dokazovanje vira okužbe z gotovostjo dejansko nemogoce. Posameznik se namrec lahko okuži ne samo na delovnem mestu, ampak tudi v stiku z asimptomatsko osebo, na poti v službo (javni prevoz), v trgovini … V splošnem po OZ velja, da mora oškodovanec dokazati dve vzrocni zvezi: najprej vzrocno zvezo med ravnanjem in škodnim dogodkom, nato še vzrocno zvezo med škodnim dogodkom in konkretno nastalo škodo.19 V slovenskem pravnem redu se za dolocanje vzrocnosti prvenstveno uporabi teorija adekvatne vzrocnosti, ki upošteva (le) tiste vzroke, ki praviloma, po normalnem teku dogodkov, pripeljejo do posledic, kakršne so nastale.20 Zlasti v primerih kršitev varnostnih predpisov se uporablja t. i. ratio legis vzrocnost.21 Ta šteje za vzroke kršitve pravnih norm, ki jih predpisi glede na svoj namen štejejo za vzroke. Vzrocna zveza torej obstaja na primer, ko delodajalec napoti delavca na delovno mesto, ki ne ustreza varnostnim zahtevam, ali mu naloži delo, za katero ni usposobljen oziroma zanj nima potrebnih izkušenj. Kot omenjeno so bila s ciljem prepreciti širjenje novega koronavirusa na delovnem mestu sprejeta številna priporocila oziroma navodila. Delodajalca, ki bi ravnal v nasprotju z njimi (na primer opustil dolžnost zagotoviti osebno zašcitno opremo), bi po t. i. ratio legis vzrocnosti veljalo identificirati kot kršitelja varnostne norme. Pri tem bi poleg tega ugotavljali, ali je posledica, ki izhaja iz kršitve (okužba), ena od posledic, ki jih je želela takšna pravna norma prepreciti. Problem v vecini primerov ne bo dokazati, da delodajalec ni sprejel ustreznih var- nostnih ukrepov, temvec dokazati, da je prav ta opustitev delodajalca vzrok za okužbo delavca. V primerih škode, nastale zaradi okužbe s COVID-19, bo zaradi naštetih znacilnosti novega koronavirusa težko z gotovostjo ugotoviti, kateri vzrok bi po normalnem teku pripeljal do posledice, kakršna je nastala. Zato bi veljalo dokazno breme oškodovanca olajšati in se dokazovanja lotiti drugace. Primerjalnopravno poznamo razlicne nacine lajšanja dokaznega bremena, v nadaljevanju omenjava le nekatere, t. i. prima facie dokaz, doktrina res ipsa loquitur in doktrina popolnega obvladovanja tveganja. Tudi slovenska sodišca so v praksi že dopustila, da se v dolocenih primerih, ko upraviceni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena, dokazni standard go- tovosti zniža na doloceno stopnjo verjetnosti (zlasti za primere zdravniških napak in v prime 19 Možina, Komentar, str. 3. 20 Možina, Odškodninska, str. 160. 21 Prav tam. rih prometnih nesrec).22 Neredko je namrec zaradi narave oziroma specificnosti relevantnega dejstva dokazni standard gotovosti dejansko nedosegljiv. V nemški stroki se je pojavila ideja, da bi za dokazovanje vzrocne zveze v primerih okužb z novim koronavirusom uporabili t. i. prima facie dokaz.23 Ta se uporablja pri tipicnih življenjskih dogajanjih, tedaj, ko se na podlagi splošnih življenjskih izkušenj lahko sklepa o dolocenem vzroku ali dolocenem poteku dogajanja, ki je odlocilen za nastanek neke posledice.24 Pri tem je vsekakor odlocilno, da je o takem poteku mogoce dovolj zanesljivo sklepati. Tipicen potek dogajanja ni razumljen tako, da bi moralo neko ravnanje vedno povzrocati isto posledico; zadostuje že, da je verjetnost nastanka posledice zelo velika, pri cemer se upoštevajo vse znane okolišcine primera.25 Prednost prima facie dokaza je, da oškodovancu olajša dokazovanje tako, da zniža zahtevan dokazni standard. Nasprotna stranka lahko še vedno zamaje dokaz s tem, da trdi in dokaže atipicen, drugacen potek dogajanja. Pri tem zadostuje, da nasprotna stranka dokaže resno možnost atipicnega dogajanja, ne pa nujno, da se je prav ta možnost tudi uresnicila. Zatem je breme spet na tožeci stranki, ki mora ponuditi celoto dokazov, in ne vec le prima facie dokaz.26 Lajšanje dokaznega bremena s t. i. prima facie dokazom je bilo v tuji sodni praksi že uporabljeno. Nemško vrhovno sodišce (BGH) se je v enem primeru ukvarjalo z vprašanjem, ali se je oseba okužila z virusom HIV s transfuzijo krvi.27 To so preverili tako, da so pogledali, ali okuženi spada v katero od HIV-rizicnih skupin. Odgovor je bil negativen, zato so sklenili, da bi bil drugacen nacin okužbe (kot s transfuzijo krvi) upoštevajoc življenjske okolišcine neobicajen. 28 Vendar tu vzporednic s COVID-19 ne velja delati prehitro, saj gre v primeru okužbe z virusom HIV le za en mogoc nacin okužbe (prenosa), tj. s krvjo, medtem ko se virus SARS- CoV-2 širi na vec mogocih nacinov. Problem t. i. prima facie dokaza v primerih zahtevkov, povezanih z okužbo COVID-19, bi lahko bilo vprašanje, kakšen je tipicen potek okužbe in ali je dogajanje že dovolj ustaljeno, da lahko govorimo o tipicni življenjski situaciji. Izkušnje so namrec pokazale, da enkratni stik z okuženim še ne privede nujno do okužbe in tudi dve osebi, ki sta bili v stiku z isto okuženo osebo, ne bosta nujno hkrati razvili okužbe. Zaradi vsega navedenega velja nekaj casa poca 22 Sodba VS RS II Ips 315/2013 z dne 20. 2. 2014, Sodba in sklep VS RS II Ips 309/2006 z dne 6. 11. 2008 ter Sodba in sklep VS RS II Ips 178/2007 z dne 16. 9. 2010. 23 Brand/Becker, str. 2665. 24 Dolenc, str. 6. 25 Prav tam. 26 Brand/Becker, str. 2667. 27 Sodba BGH, objavljena v: BGHZ 163, 209 in/oziroma NJW 2005, 2614 (2615). 28 Brand/Becker, str. 2667. kati, da se v zvezi z novim koronavirusom oblikuje tipicen potek oziroma tipicna življenjska situacija. Ceprav prima facie dokaz pri nas ni zakonsko urejen, se ta na neki nacin kaže v pravilu proste presoje dokazov, ki zavezuje sodnike, da ti presodijo dokaze tudi glede na splošne življenjske izkušnje.29 Sodišca bi pri presoji odgovornosti delodajalca za okužbo na delovnem mestu morala upoštevati celotno sliko in si pri ugotavljanju vzrocne zveze pomagati s statisticnimi podatki, izracunanimi verjetnostmi okužbe na nekem delovnem mestu in tudi okolišcinami – ali je bilo delovno mesto žarišce okužb in je bilo okuženih vec delavcev ob istem casu, ali je delovno mesto izoliran, zaprt prostor, v katerem delavci nimajo stika z zunanjim svetom (ladja, domovi za starejše), ipd. Vse to bi lahko sodnikom pomagalo pri presoji, ali je glede na splošne življenjske izkušnje sklepati, da se je delavec okužil na delovnem mestu. V povezavi z reševanjem vzrocnosti v primerih okužb z novim koronavirusom so se primer- jalnopravno pojavili razlicni predlogi lajšanja dokaznega bremena. Tako so države Aljaska, Minnesota in Wisconsin sprejele predpise, ki predvidevajo domnevo vzrocnosti za prime- re okužb na dolocenih delovnih mestih. V Kaliforniji je veljala odredba, ki je vzpostavljala domnevo okužbe na delovnem mestu, ce je posameznik prejel pozitiven rezultat na testu v obdobju 14 dni od zadnjega dne na delovnem mestu.30 Tudi v Evropi je zaslediti predloge za drugacno spoprijemanje z dokazovanjem vzrocne zveze. Na Nizozemskem so tako predlagali vzpostavitev domneve vzrocnosti, uvedbo obrnjenega dokaznega bremena, alternativne vzrocnosti in deljene odgovornosti.31 Stroka v Nemciji je predlagala, da se pri dokazovanju uporabijo pravila proste presoje dokazov, ki bi omogocila fleksibilnejše odlocanje na podlagi okolišcin konkretnega primera.32 Prav tako so sodniki Zveznega sodišca v Nemciji izjavili, da bi za dolocitev vzrocnosti v primerih okužbe s COVID-19 zadostovalo, ce bi lahko izkljucili vse druge mogoce vzroke škode.33 Med znanstveniki, ki si prizadevajo razrešiti problem negotove vzrocne zveze, se je pojavil predlog ugotavljanja vzrokov s t. i. genetsko tehnologijo prstnih odtisov (genetic fingerprinting technology).34 Ta naj bi pomagala pri razjasnitvi, ali se je oseba okužila z virusom na dolocenem mestu. Metoda deluje na podlagi zbiranja vzorcev razlicnih genetskih tipov, ki se pozneje pri 29 Dolenc, str. 6. 30 Glej: (11. 2. 2021). 31 Glej: (10. 2. 2021). 32 Glej: (9. 2. 2021). 33 Glej: (10. 2. 2021). 34 Glej: (10. 2. 2021). merjajo, in tako potrjuje morebitna ujemanja med njimi.To ni nekaj, kar bi s seboj prinesla era novega koronavirusa, temvec je metoda, ki se je že uporabila na sodišcih v Združenih državah Amerike. V primeru dokazovanja vzroka t. i. legionarske bolezni35 in tudi v povezavi z iskanjem vzrokov bolezni, povezanih z živilskimi proizvodi (v proizvodnji mesa, na kmetijah).36 Problem, ki ga takšno dokazovanje vira okužbe s COVID-19 prinaša, je, da takšna metoda zahteva zbiranje in hranjenje vzorcev, saj morajo ti ostati cim bolj nepoškodovani. Prav tako sta za izvajanje take metode potrebna ustrezna tehnologija in usposobljen strokovni kader. Glede vzrocne zveze lahko skleneva, da bo vsekakor potreben razmislek v smeri odstopanja od klasicnih nacinov dokazovanja. Pri presoji bodo zlasti odlocilne okolišcine primera, ki bodo sodnika prepricale o dejstvu, da se je delavec okužil na delovnem mestu. Ne nazadnje velja omeniti tudi, da bi lahko pretežko dokazno breme ogrozilo oškodovancevo pravico do sodnega varstva, kar je podrobneje predstavljeno v nadaljevanju prispevka. 4. Objektivna odgovornost Zakonodajalec je za dolocene (izjemne) primere predvidel objektivno odgovornost. Tako delodajalec za škodo, ki izhaja iz nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, odgovarja ne glede na krivdo. Nevarna dejavnost je dejavnost, iz katere kljub skrbnosti izhaja vecja nevarnost za nastanek škode in pri kateri je mogoce pricakovati nastanek velike škode. Kljucno vprašanje na tej tocki je, v katerih okolišcinah lahko delo med epidemijo štejemo za nevarno dejavnost in kateri dejavniki so relevantni pri opredelitvi dolocene dejavnosti kot nevarne. Za zacetek se lahko opremo na veljavno sodno prakso slovenskih sodišc v povezavi z okužbami na delovnem mestu. 4.1. Analiza sodne prakse V sodni praksi se je v preteklosti že pojavilo vprašanje, ali delo v razmerah, v katerih delavcu grozi okužba z nalezljivo boleznijo, pomeni nevarno dejavnost.Višje delovno in socialno sodi- šce je v zadevi Pdp 132/2013 presojalo, ali delo medicinske sestre, ki je v okviru svojih delovnih nalog dolžna skrbeti za pacientko, ki je bila okužena z nalezljivo boleznijo (tuberkulozo), pomeni nevarno dejavnost. Po oceni sodišca delo medicinske sestre v bolnišnici naceloma ne pomeni dela s povecano nevarnostjo, vendar je prav okolišcina stika z okuženo pacientko, katere okužba ob sprejemu in tožnicinem stiku s to pacientko še ni bila diagnosticirana, pomeni tisto bistveno okolišcino, zaradi katere je treba tožnicino delo v konkretnem primeru šteti za 35 Schultz v. United States, 2017 WL 635289. 36 Long v. Fairbank Farms Inc., 2011 WL 2516378. delo s povecano nevarnostjo. Ugotovilo je, da je kljub doslednemu izvajanju vseh ukrepov za varno delo (uporaba rokavic, maske, kape, predpasnika in zašcitnih obuval) do okužbe tožnice in še štirih medicinskih sester na oddelku vseeno prišlo, saj zašcitna oprema medicinske sestre ne more povsem zavarovati pred prenosom okužbe. Delo v okolju, v katerem je bila tožnica v stiku z okuženo pacientko, zato je obstajala vecja nevarnost, da se prek izlockov pacientke okužba prenese, in v katerem je tudi prišlo do okužbe s tuberkulozo pri štirih medicinskih sestrah, je zdravju nevarno delovno okolje, ki pomeni povecano nevarnost. Zato za škodo, ki jo je utrpela tožnica zaradi okužbe s tuberkulozo, odgovarja delodajalec po nacelu objektivne odgovornosti. V odlocbi Pdp 804/2011 je Višje delovno in socialno sodišce ocenjevalo, ali je mogoce šteti za nevarno dejavnost delo zdravstvenega tehnika – negovalca, ki je skrbel za najosnovnejšo nego pacientov, okuženih z virusom hepatitisa C, in opravljal medicinskotehnicne posege ter se pri tem zaradi vboda z iglo okužil z omenjenim virusom. Odlocilo je, da delo v delovnem okolju, v katerem je tožnik pri delu s pacienti prihajal v stik s krvjo pacientov, z njihovimi izlocki, urinom in sekretom, pomeni zdravju nevarno delovno okolje, zato za škodo, ki jo utrpi delavec, ki zboli za poklicno boleznijo, odgovarja delodajalec po nacelu objektivne odgovornosti. Ker pa tožnik pri delu ni dosledno uporabljal zašcitnih rokavic, je sodišce poudarilo, da je vsakdo dolžan skrbeti za lastno varnost, in soudeležbo delavca pri povzrocitvi škode ovrednotilo z 20 odstotki. Podobno vprašanje je bilo predmet presoje Višjega delovnega in socialnega sodišca v zadevi Pdp 230/2017. Tožnica je bila zaposlena kot zdravstveni tehnik na oddelku intenzivne nege, na katerem so se zdravili tudi pacienti, ki so bili okuženi ali nosilci bakterije MRSA. Tožnica je pri svojem delu pogosto prihajala v stik s takšnimi bolniki, pri cemer so se na takratnem tožnicinem oddelku zdravili bolniki, pri katerih je pogosta prisotnost te bakterije v sluznici dihal, zato je obstajala tudi možnost okužbe po zraku. Na podlagi navedenega je sodišce ocenilo, da delo, ki ga je opravljala tožnica, pomeni nevarno dejavnost. Omeniti velja tudi sodbo Višjega sodišca v Ljubljani II Cp 4820/2008.Tožnik je bil zaposlen kot paznik v zavodu za prestajanje kazenskih sankcij. Med delom se je tožnik poškodoval pri odklepanju lisic z obsojencevih rok, pri tem pa je prišel v stik z okuženo obsojencevo krvjo. Vzrok škode je bil stik med tožnikovo rano in obsojencevo krvjo, ki je bila okužena z virusom hepatitisa C. Sodišce je presodilo, da je delo z okuženimi obsojenci nevarna dejavnost, še posebej zato, ker pazniki z njihovim zdravstvenim stanjem niso seznanjeni oziroma ne smejo biti. Sodna praksa je torej že v veliko primerih odlocila, da je delo v razmerah, kjer je delavec izpostavljen okužbi z nalezljivo boleznijo, nevarna dejavnost in delodajalec za škodo, ki nastane v takšnih okolišcinah, odgovarja objektivno. Vecina omenjenih primerov se nanaša na zdra vstvene delavce, ki so tipicno v svojem poklicu najpogosteje izpostavljeni tveganju okužbe. Vendar krog dejavnosti, ki jih lahko opredelimo kot nevarne, ni omejen (o tem prica tudi omenjeni primer paznika v zaporu). Sodišce mora namrec v vsakem konkretnem primeru napolniti pojem nevarne dejavnosti. Med epidemijo COVID-19 je veliko vec delavcev na svojem delovnem mestu izpostavljeno okužbi. Na podlagi pretekle sodne prakse je pricakova- ti, da se bodo sodišca v prihodnje ukvarjala s spori, v katerih bodo morala presoditi, ali je delo, pri katerem posameznik tvega okužbo s koronavirusom, mogoce šteti za nevarno dejavnost. 4.2. Ali je delo v razmerah epidemije COVID-19 nevarna dejavnost Koronavirus se med ljudmi prenaša s kužnimi kapljicami, ki nastanejo ob kašljanju, kihanju, govorjenju, petju ali pospešenem dihanju okužene osebe. Z virusom se lahko okužimo tudi ob stiku z onesnaženimi površinami, na primer ce se onesnaženih površin dotaknemo s pr- sti, lahko virus zanesemo na sluznice nosu, ust in oci ter se tako okužimo. Najpogosteje se okužba širi med ljudmi, ki so med seboj v tesnem stiku (razdalja do okužene osebe manj kot dva metra).37 Niti dosledna uporaba zašcitne opreme možnosti okužbe ne iznici popolnoma. Zaradi tega bi bilo mogoce trditi, da je tveganje za okužbo še vecje kot v prej omenjenih primerih iz sodne prakse, pri katerih se je okužba prenašala s krvjo. Sodna praksa je posebej izpostavila, da je delo še nevarnejše takrat, ko delavec ne ve, ali je oseba, s katero je v stiku, okužena. Sklepamo lahko, da enako velja v primeru, ko je delavec vsak dan v stiku z osebami, za katere obstaja možnost, da so okužene s koronavirusom.Tudi osebe, ki okužbo prebolevajo brez simptomov in znakov bolezni, lahko prenesejo bolezen na druge ljudi. Sodišce bo moralo v morebitnih sporih na podlagi okolišcin konkretnega delovnega mesta napolniti pravni standard nevarne dejavnosti. Kot izhodišce za presojo velja omeniti klasifikacijo izpostavljenosti delavcev okužbi s COVID-19, ki jo je pripravila ameriška administracija za varnost in zdravje pri delu – OSHA (Occupational Safety and Health Administration).38 Delovna mesta so razvršcena v štiri kategorije: zelo visoko tveganje, visoko tveganje, srednje tveganje in nizko tveganje. V skupino z zelo visokim tveganjem uvršca zdravstvene delavce, ki obravnavajo bolne ali osebe s sumom na okužbo z virusom, delavce, ki ravnajo s kužninami, in zaposlene, ki skrbijo za higieno obolelih oseb (strežniki, cistilke, perice …). Visoko tveganje za okužbo imajo preostali zdravstveni delavci in njihovo podporno osebje, reševalci, ki prevažajo bolne, in delavci v mrtvašnicah. V kategorijo s srednjim tveganjem spadajo vsi, ki opravljajo delo z ljudmi in so z njimi bližje od 1,5 m (trgovci, dostavljavci, vozniki, redarji, policisti, gasilci, delo v skupinah …). Nizko tveganje za okužbo se pojavlja pri osebah, ki pri vsakdanjem delu nimajo tesnih stikov z drugimi osebami ali sodelavci. 37 Glej: (17. 2. 2021). 38 Glej: , str. 18–20 (17. 2. 2021). Dodaten pomožni dejavnik pri odlocitvi sodišca bi lahko bili statisticni podatki o stopnji okuženosti v posameznih poklicnih skupinah. Ta vidik se deloma navezuje na prej omenjeno klasifikacijo izpostavljenosti delavcev. Med pripravo tega prispevka še ni bilo zaslediti javno objavljenih podatkov o tem, kateri poklici so statisticno gledano najbolj izpostavljeni tveganju okužbe. Kot primer je mogoce navesti le analizo okuženih po poklicnih skupinah, ki jo je opravil Nacionalni inštitut za javno zdravje od 10. do 17. 11. 2020.39 V tem obdobju so bili na testiranju pozitivni 403 zdravstveni sodelavci, 221 delavcev zdravstvene nege, 145 prodajalcev, 100 cistilk, 78 bolnicarjev, 68 zdravnikov, 58 generalnih direktorjev in 44 policistov. Naj poudariva, da kljub navajanju klasifikacije in statisticnih podatkov o stopnji tveganja za posamezne skupine poklicev meniva, da ne bi bilo primerno, da se vnaprej nekriticno kategorizirajo doloceni poklici oziroma delovna mesta kot nevarne dejavnosti. Vsak posamicen primer terja presojo, ali je bil konkretni delavec izpostavljen izrednemu škodnemu tveganju, ki ga ni bilo mogoce prepreciti niti upoštevajoc vse preventivne ukrepe. Sodišce bo moralo ovrednotiti vse relevantne dejavnike, vkljucno s tem, ali je bil delavec v okviru svojih delovnih dolžnosti v stiku z okuženimi osebami, ali je bilo glede na naravo dela sploh objektivno mogoce zagotoviti varne delovne pogoje (na primer varnostno razdaljo), ali bi uporaba za- šcitne opreme za konkretnega delavca lahko preprecila okužbo in podobno. Ob navedenem ne smemo spregledati niti ravnanja samega delavca. Nevarna dejavnost je, kot je že veckrat izpostavila sodna praksa,40 le tista, ki je nevarna sama po sebi. Ce dejavnost postane nevarna zaradi ravnanja delavca, je ne moremo šteti za nevarno dejavnost glede na drugi odstavek 131. clena OZ. 4.3. Razbremenitev objektivne odgovornosti Objektivne odgovornosti se ni mogoce razbremeniti s tem, da odgovorna oseba dokaže, da ni kriva, temvec mora bodisi izpodbiti domnevo vzrocnosti bodisi dokazati, da je vzrok za škodo dogodek oziroma ravnanje, ki je zunaj njene sfere in ki ga ni mogla predvideti ter tudi ne prepreciti njegovih škodljivih posledic. Drugi odstavek 153. clena OZ tako doloca, da je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti tudi, ce dokaže, da je škoda nastala izkljucno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pricakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ne jih odstraniti. Oprostitveni razlogi so po spoznanjih teorije posebne okolišcine, ki so po izrecni zakonski dolocbi tako pomembne, da objektivno odgovorno osebo razbremenjujejo 39 Glej: (17. 2. 2021). 40 Glej na primer sklep VS RS II Ips 182/99 z dne 4. 11. 1999. objektivne odgovornosti.To so višja sila, dejanje tretjega ali dejanje oškodovanca, ki ga ni bilo mogoce pricakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ne jih odstraniti.41 4.3.1. Višja sila Epidemija kot taka se navaja kot primer višje sile, zato se odpira vprašanje, ali bi bil delodajalec uspešen pri sklicevanju na epidemijo kot razlog za razbremenitev objektivne odgovornosti. Da bi se delodajalec razbremenil objektivne odgovornosti za škodo, ki je delavcu nastala zaradi okužbe s koronavirusom na delovnem mestu, bo moral dokazati, da je škoda nastala zaradi dogodka, ki izhaja zunaj njegove sfere in ki ga ni mogel niti pricakovati niti prepreciti. Pri odgovoru ni bistveno to, da pred dobrim letom dni konkretni delodajalec ni mogel predvideti pojava epidemije niti je ni mogel prepreciti. Odlocilna je presoja, kako je epidemija vplivala na konkretno razmerje med delavcem in delodajalcem. Obstoja epidemije ne kaže razlagati kot zadostno okolišcino za sklep, da je delavceva okužba »posledica epidemije«, zaradi cesar je delodajalec razbremenjen odgovornosti. V konkretnem primeru bo sodišce moralo napolniti pravni standard »nepredvidljivosti in nepreprecljivosti«.Tako ne gre izkljuciti možnosti, da bi sodišce v posameznem primeru, denimo v zelo zgodnji fazi širitve koronavirusa, ocenilo, da je bil vzrok škode epidemija kot višja sila. V vecini primerov ta razlog razbremenitve najverjetneje ne bi bil ustrezen. 4.3.2. Ravnanje oškodovanca Ravnanje oškodovanca, ki odgovorno osebo razbremeni objektivne odgovornosti, mora imeti podobne elemente kot višja sila. Test nepricakovanosti in nepreprecljivosti ravnanja oškodovanca se v sodni praksi presoja po najstrožjem merilu, kar pomeni, da mora biti oškodovan- cevo ravnanje nepricakovano in neodvrnljivo za posebno skrbnega cloveka oziroma posebno skrbnega strokovnjaka, ce gre za poklicno dejavnost (6. clen OZ). Krivda oškodovanca na- celoma ni odlocilna, temvec je odlocilno, ali bi odgovorna oseba morala takšno ravnanje ob ustrezni skrbnosti pricakovati in bi se mu lahko izognila oziroma preprecila posledice.42 V razmerah COVID-19 se odpira vprašanje, kakšno mora biti ravnanje delavca, da bi razbremenilo delodajalca objektivne odgovornosti.Tudi v tem primeru velja, da bo moralo sodišce v konkretnem primeru napolniti pravni standard nepricakovanosti in nepreprecljivosti. Dejstvo, da delavec ni uporabljal zašcitne opreme, ki jo je zagotovil delodajalec, ne zadošca nujno za sklep, da delodajalec ne odgovarja za škodo. Kot omenjeno za razbremenitev ni bistveno, da je delavcevo ravnanje neskrbno, temvec mora biti z vidika delodajalca nepredvidljivo, kar je 41 Ustavno sodišce v odlocbi Up-484/14-19 z dne 3. 12. 2015. 42 Sklep VS RS VIII Ips 116/2009 z dne 23. 5. 2011. sprejeto tudi v teoriji.43 V zvezi s tem velja omeniti stališce Vrhovnega sodišca v odlocbi II Ips 32/2009, ki posebej poudarja, da v sfero tveganja objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari spadajo tudi neprevidna, nepremišljena in celo nekatera nerazumna ravnanja oškodovancev. Dovolj je, da so taka ravnanja objektivno predvidljiva. Neuporaba zašcitne opreme bi bila zato relevantnejša pri presoji soprispevka oškodovanca v povezavi z delno razbremenitvijo delodajalceve odgovornosti. Skladno s tretjim odstavkom 153.clena OZ je odgovorna oseba deloma prosta odgovornosti, ce dokaže, da je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Sodna praksa razlikuje med standardom presoje ravnanja oškodovanca pri popolni in delni oprostitvi odgovornosti objektivno odgovorne osebe. Delna oprostitev odgovornosti tako ne zahteva pogoja nepricakovanosti in nepreprecljivosti ravnanja oškodovanca – da ravnanje oškodovanca ovrednotimo kot prispevek, mora imeti znake neskrbnega ravnanja, pri cemer je merilo skrbnosti povprecen razumen clovek.44 Vendar to vprašanje v teoriji še ni doreceno. Mogoca je tudi druga razlaga, torej da mora biti tudi pri delni razbremenitvi objektivne odgovornosti ravnanje oškodovanca nepricakovano in nepredvidljivo, le da ni izkljucni vzrok za nastanek škode.45 V zvezi z ravnanjem oškodovanca kot podlago za delno razbremenitev objektivne odgovornosti velja spomniti na že omenjeno odlocbo Pdp 804/2011. V odlocbi je Višje delovno in socialno sodišce ocenilo, da je medicinski tehnik, ki se je na delovnem mestu zaradi vboda z iglo okužil z virusom hepatitisa C, zaradi nedosledne uporabe zašcitnih rokavic soprispeval k nastanku škode. Njegovo soodgovornost je ovrednotilo z 20 odstotki. 5. Povrnitvena shema kot alternativna podlaga za povrnitev škode Iz do zdaj navedenega izhaja, da je objektivna odgovornost za delodajalca izjemno stroga. Takšen pristop se utemeljuje s tem, da naj tisti, ki ima korist od nevarne dejavnosti – v tem kontekstu delodajalec, nosi tudi breme odgovornosti za škodo, ceprav mu ni mogoce ocitati niti protipravnega niti krivdnega ravnanja.46 Sprašujeva se, ali je takšen pristop utemeljen tudi med epidemijo in ali je pravicno, da breme povrnitve škode v celoti prevalimo na delodajalca. Tipicni primeri nevarnih dejavnosti, ki jih zasledimo v sodni praksi, so zlasti delo z nevarnimi kemikalijami in nevarnimi stroji, delo na višini ter v rudniku.47 Zanje delodajalec odgovarja 43 Možina, Komentar, str. 5; Jadek Pensa, str. 867. 44 Glej na primer sodbo VS RS II Ips 803/2009 z dne 28. 1. 2010 ter sodbo in sklep VS RS II Ips 32/2009 z dne 14. 7. 2011. 45 Jadek Pensa, str. 869 in 870. 46 Možina, Komentar, str. 3. 47 Prav tam, str. 4. objektivno, saj ima korist od teh dejavnosti, prav tako pa pozna tveganja, ki iz njih izhajajo, saj je nevarnost v teh primerih neposredno povezana z delodajalcevo dejavnostjo. Nasprotno je epidemija nekaj, kar ne izhaja iz delodajalceve sfere, pri cemer niso vsi delodajalci v vseh panogah sposobni prepoznavati in obvladovati tveganj, povezanih z nalezljivimi boleznimi. Za dolocene skupine delavcev, ki so bili med epidemijo neposredno prisotni na delovnih mestih, bi lahko trdili, da niso bili tam izkljucno zaradi delodajalca oziroma ni bil on edini, ki je imel korist od tega. S tem misliva predvsem zaposlene v sektorjih kriticne infrastrukture,48 katere neprekinjeno delovanje je nujno za ohranjanje normalnega delovanja družbe.49 Korist od prisotnosti omenjenih delavcev na nevarnih delovnih mestih med epidemijo je torej imela družba kot celota, ne le delodajalec. Glede na omenjeno utemeljitev, ki je za objektivno odgovornostjo delodajalca, se v razmerah epidemije (v primerih, ko korist delodajalca ni tako jasno poudarjena) pojavi dilema o pra- vicnosti takšnega pristopa. Zato kaže razmisliti o uvedbi povrnitvenih shem, ki bi poskrbele za pravicnejšo porazdelitev bremena epidemije. Kot primer v potrditev tega navajava Veliko Britanijo, v kateri je bila vzpostavljena povrnitvena shema za družinske clane zdravstvenih delavcev, ki so umrli za posledicami koronavirusa.50 Podrobnejša analiza primernosti uvedbe takšnih povrnitvenih shem tudi pri nas presega okvire tega prispevka, zato le poudarjava to možnost kot alternativo objektivni odškodninski odgovornosti delodajalca. 6. Pravica odkloniti delo Po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu velja, da ima delavec pravico odkloniti delo, ce ni bil predhodno seznanjen z vsemi nevarnostmi, škodljivostmi pri delu in sprejetimi varnostnimi ukrepi ter usposobljen za varno in zdravo delo ali ce delodajalec ni zagotovil predpisanega zdravstvenega pregleda (52. clen ZVZD-1). Prav tako ima delavec pravico odkloniti delo, ce mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi, ter zahtevati od delodajalca, da nevarnost odpravi (52. clen ZVZD-1). Delodajalcevi dolžnosti nasproti stoji dolžnost delavca, da ravna skladno s predpisi o varstvu na delovnem mestu, spoštuje, izvaja ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravlja delo, da zavaruje svoje življenje, zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Prav tako ima 48 Kriticna infrastruktura zajema tiste zmogljivosti, ki so kljucne za državo, pri cemer bi prekinitev njihovega delovanja ali njihovo unicenje pomembno vplivalo in imelo resne posledice za nacionalno varnost, gospodarstvo in druge kljucne družbene funkcije ter zdravje, varnost, zašcito in blaginjo ljudi. Sektorji kriticne infrastrukture so sektor energetike, sektor prometa, sektor prehrane, sektor preskrbe s pitno vodo, sektor zdravstva, sektor financ, sektor varovanja okolja ter sektor informacijsko-komunikacijskih omrežij in sistemov. 49 Zakon o kriticni infrastrukturi (Uradni list RS, št. 75/17). 50 Glej: (17. 2. 2021). delavec dolžnost opozoriti delodajalca, kadar meni, da delo v dolocenih pogojih ni varno, saj v nasprotnem primeru soodgovarja za nastalo škodo (soprispevek oškodovanca) (12. clen ZVZD-1). Za poklice, katerih narava je posebej tvegana in od delavcev terja vsakodnevno izpostavljanje dolocenim tveganjem, velja nekoliko drugacen pravni režim. Tako že ZVZD-1 za vojaške uslužbence, policiste, reševalce in druge, ki izvajajo pomoc v okviru civilne zašcite, izkljucuje uporabo splošnih pravil in napotuje na ureditev v posebnih predpisih (2. clen ZVZD-1). To je vsekakor logicna posledica posebej tvegane narave poklicev, za katere naj veljajo posebni režimi ravnanja in odgovornosti. Gotovo je, da delavci v teh poklicih sprejmejo dolocena tveganja že s tem, ko se odlocijo za takšen poklic. Vendar to ne pomeni, da s to odlocitvijo privolijo v vsa tveganja, tudi tista, ki presegajo razumno mejo tveganj. Vsekakor le na podlagi dejstva, da je delavec tveganje na delovnem mestu poznal, ni mogoce samodejno sklepati o obstoju privolitve v odpoved pravici do povrnitve škode.51 Iz tega sledi, da odgovornost delodajalca za morebitno škodo, ki bi utegnila nastati pri opravljanju dejavnosti z vecjimi tveganji, ni samodejno izkljucena. V nadaljevanju bova na kratko opisali primere iz slovenske sodne prakse, ki to tezo potrjujejo. V primeru Pdp 682/2016 je Višje delovno in socialno sodišce ugotovilo odgovornost nadrejenega za škodo, ki je nastala oškodovanki pri vojaškem usposabljanju. Pod vrvjo, po kateri je plezala, namrec ni bila namešcena ustrezna blazina, ki bi lahko ublažila udarec pri morebitnem padcu. Ugotovljeno je bilo, da je oškodovanka plezala na podlagi ukaza nadrejenega in tako vajo morala izvesti. Sodišce je v konkretnem primeru ugotovilo le odgovornost nadrejenega, saj ni ugotovilo krivde oškodovanke za to, da nadrejenega ni opozorila, da ne zmore vec plezati. Poleg tega je v primeru II Cp 3241/2011 Višje sodišce v Ljubljani ugotovilo objektivno odgovornost organizatorja dogodka, na katerem se je prostovoljni gasilec poškodoval pri skoku z velike višine na blazino – simulaciji požara v zaprtem prostoru. Pri tem je poudarilo, da privolitve v skok oziroma izvedbo ukaza ne moremo šteti za privolitev v nastalo škodo.Te tudi ne moremo izpeljati iz dejstva, da je gasilec tveganje, ki mu je bil izpostavljen, poznal. Vodja intervencije kot organizator je bil tisti, ki je okolišcine o varnosti terena najbolje poznal in je bil skladno s tem dolžan zagotoviti varne razmere za izpeljavo vaje. V primeru Pdp 123/2020 je Višje delovno in socialno sodišce dodatno poudarilo, da mora delodajalec, ki se profesionalno ukvarja z urjenjem vojakov, pri izpolnjevanju obveznosti iz te dejavnosti izkazati vecjo skrbnost od obicajne. Dolžnost delodajalca je po mnenju sodišca, da izvaja redne preglede pehotnih ovir in te ustrezno vzdržuje. To so razumni varnostni ukrepi 51 Jadek Pensa, str. 817. za zagotovitev varnega delovnega okolja. Na drugi strani je sodišce opozorilo na odgovornost delavca, da opusti ravnanja, ki bi lahko poslabšala njegovo zdravstveno stanje, saj v nasprotnem primeru soodgovarja za nastalo škodo. V konkretnem primeru je sodišce ugotovilo, da oškodovanec ni bil usposobljen za preverjanje kakovosti ovir, se torej ni zavedal oziroma se ni mogel zavedati nevarnosti zdrsa pri izvedbi vaje, zato od njega ni bilo mogoce pricakovati, da bi izdani ukaz izvedbe vaje odklonil. Njegovega soprispevka sodišce ni ugotovilo. Tudi med spopadanjem s COVID-19 mora delodajalec zagotavljati delavcu pogoje za delo, ki bodo cim skladnejši s predpisi o varnosti in zdravju pri delu ter s priporocili NIJZ za preprecevanje širjenja novega koronavirusa. Na drugi strani še vedno obstaja dolžnost delavca, da varnostne ukrepe upošteva, in pravica delavca, da delo odkloni. Pri razmejevanju, komu in kdaj podeliti pravico odkloniti delo, je treba razlikovati med poklicnimi skupinami z bolj in manj tveganim okoljem. Tako za zdravnike, reševalce, policiste in druge, ki rešujejo zdravje in življenja ljudi, še vedno velja, da dela ne morejo odkloniti v vsakem primeru, temvec zanje veljajo nekoliko drugacna pravila. Glede pravice odkloniti delo v razmerah COVID-19 je podala mnenje tudi pravna služba Zdravniške zbornice. Pri tem je navedla, da v primerih, ko delodajalec zdravstvenemu osebju ne zagotovi osebnih zašcitnih sredstev in delavec stopi v neposreden stik s pacientom, pri katerem obstaja sum na nalezljivo bolezen z visokim tveganjem, takšna odklonitev ne pomeni kršitve obveznosti delavca ter mu zato ni mogoce podati odpovedi iz krivdnega razloga ali ga drugace sankcionirati.52 Za delavce v tveganih delovnih razmerah po tradicionalni biomedicinski etiki velja, da so dolžni varovati svoje zdravje in se izogibati nerazumnemu tveganju, torej tudi okužbam z (nevarnimi) nalezljivimi boleznimi, ne le v osebnem interesu, ampak tudi v interesu pacientov, ki so oziroma bi lahko postali odvisni od njihove strokovne pomoci.53 Tudi reševalci in drugo osebje pri podobnih delih so po Zakonu o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrecami (16. clen ZVNDN)54 dolžni osebi, ki je v življenjski nevarnosti ali ji preti nevarnost za zdravje, priskociti na pomoc, vendar samo v primeru, ce s tem ne ogrozijo svojega življenja ali zdravja.Tu velja poudariti, da mora zdravnik v situaciji, ko odkloni delo, še vedno narediti vse, kar je v njegovi moci, da prepreci širjenje bolezni, in za to izvesti druge ustrezne ukrepe, dokler ne dobi na voljo zašcitnih sredstev, ki mu bodo omogocila varno in kakovostno izvedbo zdravstvene storitve.55 52 Glej: (12. 2. 2021). 53 Filipcic, Korošec, Zdolšek, str. 50. 54 Uradni list RS, št. 64/1994 in nasl. 55 Glej: (12. 2. 2021). Pri poklicih z manj tveganim delovnim okoljem se delavec na pravico odkloniti delo lahko sklicuje, ce v konkretnem primeru dokaže, da mu grozi neposredna in konkretna nevarnost za zdravje ali življenje, oziroma dokaže, da na delovnem mestu veljajo neustrezni delovni pogoji (52.clen ZVZD-1).Tako bi delavec med COVID-19 moral dokazati, da delodajalec ne sledi varnostnim ukrepom za preprecitev širjenja okužb in mu zato neposredno grozi nevarnost okužbe na delovnem mestu (na primer ker preostali delavci ne nosijo mask, delo ne poteka na varnostnih razdaljah, v delovni proces je vkljucen okuženi delavec ipd.). 6.1. Odškodninska odgovornost za nezakonito odpoved delovnega razmerja zaradi odklonitve dela V primeru, ko bi delavec zaradi pretece nevarnosti okužbe z novim koronavirusom želel osta- ti doma, sklicujoc se na pravico odkloniti delo, delodajalec pa bi takšno ravnanje ocenil za neustrezno in delavca odpustil, bi se uporabila presoja odgovornosti za nezakonito odpoved delovnega razmerja. Vrhovno sodišce je že ugotovilo, da se situaciji, odklonitev dela in odsotnost z dela, v svojem bistvu lahko prekrivata; da se torej odklonitev dela v dolocenih primerih lahko izvede samo z dejansko odsotnostjo z delovnega mesta.56 Delavec mora v takih primerih dokazati, da mu je grozila konkretna in neposredna nevarnost za zdravje ali življenje oziroma da so neustrezni delovni pogoji za opravljanje dela trajali spornega dne in v nadaljnjih dneh, ko bi se delavec moral zglasiti na delovnem mestu. V takih primerih velja opozoriti na zahtevo, da delavec lahko odkloni delo (in ostane doma) le v primeru dejanskega obstoja nevarnih delovnih okolišcin in le toliko casa, kolikor taki pogoji obstajajo.57 V nasprotnem primeru se odsotnost lahko šteje za neopraviceno in ima delodajalec na voljo izredno ali redno odpoved delovnega razmerja zaradi krivdnega razloga (119. in 89. clen ZDR-1). Med prvim valom novega koronavirusa, ko je bil nacin širjenja okužbe še »sivo polje«, so delavci gotovo lažje dokazovali okolišcine v zvezi s pravico odkloniti delo kot v drugem valu, ko so se delodajalci že naucili ukrepati zoper širjenje novega koronavirusa. Tako bi veljalo za primere, ko je delavec zavrnil »fizicno« prisotnost na delovnem mestu, ker je domneval, da je v delovni proces vkljucen okuženi delavec, ali je bilo njegovo delovno mesto tako, da varnih pogojev ni bilo mogoce zagotoviti (delodajalec na primer ni imel na voljo ustrezne zašcitne opreme), takšne zavrnitve dela šteti za upravicene. Sodišce mora v primerih zahtevkov zoper delodajalca zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja najprej ugotavljati, ali je bila delodajalceva odpoved res nezakonita, in v primeru pri 56 Sodba VS RS VIII Ips 214/2004 z dne 18. 1. 2005. 57 Prav tam. trdilnega odgovora delavca reintegrirati na delovno mesto, ugotoviti, da je delovno razmerje v vmesnem casu obstajalo, mu priznati delovno dobo, nadomestilo place in druge pravice. Ce reintegracija ne bi bila mogoca, pa delavcu poleg tega priznati tudi posebno denarno povra- cilo. Tu govorimo predvsem o povrnitvi premoženjske škode, medtem ko je vprašanje nepremoženjske škode nekoliko zapleteno. Za priznanje odškodnine za nepremoženjsko škodo ne zadošca le sklicevanje na nezakonito odpoved, ampak mora delavec dokazati, da je delodajalec huje zlorabil institut odpovedi oziroma zavestno ravnal v nasprotju s predpisi.58 Delavcu, ki bi bil neupraviceno odpušcen med COVID-19, ne bi uspelo le s sklicevanjem na splošno trpljenje zaradi epidemije, temvec bi moral konkretno dokazati zadostno intenzivnost in trajanje trpljenja oziroma drugih oblik škode (t. i. subjektivni koncept nepremoženjske škode). 7. Odgovornost delodajalca v sodni praksi Evropskega sodišca za clovekove pravice Ce bi sodišce odreklo pravno varstvo delavcu, bi ta po izcrpanju domacih pravnih sredstev imel na voljo postopek pred Evropskim sodišcem za clovekove pravice (ESCP). V primerih odgovornosti delodajalca za posledice okužb na delovnem mestu bi se lahko uporabila presoja v okviru 2. (pravica do življenja) in 6. (pravica do poštenega sojenja) clena Evropske konvencije o varstvu clovekovih pravic (EKCP). Problem, ki ga je treba sprva razrešiti, je, ali in kako uporabiti pravila iz EKCP pri razmerju delavca in delodajalca, ki sta v horizontalnem razmerju (posameznik vs. posameznik). EKCP je bila namrec prvotno sprejeta z namenom varovati pravice posameznika pred posegi države (t.i. vertikalni ucinek varstva clovekovih pravic) in sprva ni bila izvršljiva v razmerjih med posamezniki. 59 Kljub temu da »nedržavni subjekti« (non-State actors) trenutno še vedno nimajo neposrednih obveznosti, ki bi izhajale iz EKCP, se njihova ravnanja lahko razlagajo v povezavi s pozitivnimi obveznostmi države.60 Govorimo o t. i. posrednem horizontalnem ucinku, ki vzpostavlja odgovornost države za kršitve clovekovih pravic s strani nedržavnih subjektov.61 Tu je predvsem mišljena odgovornost države preiskovati, preprecevati ali kaznovati kršenje clovekovih pravic. To izhaja tudi iz dejstva, da ima država obveznost zašcititi clovekove pra- vice, kar pogosto vkljucuje tudi nalaganje obveznosti oziroma oblikovanje standarda ravnanja 58 Možina, Odškodninska, str. 169. 59 Glej: (19. 2. 2021). 60 Glej: (19. 2. 2021). 61 Glej: (19. 2. 2021). za nedržavne subjekte.62 Horizontalni ucinek pomeni zlasti vrednostni vpliv clovekovih pravic na zakonodajo, ki se uporablja za razmerja med posamezniki. V konkretni situaciji presoje odgovornosti delodajalca med COVID-19 le zatrjevano dejstvo, da je delodajalec posegel v pravno varovano clovekovo pravico delavca, ne bo zadostovalo za vzpostavitev odgovornosti države. Ravnanje posameznika (delodajalca) mora izhajati iz napacnega ravnanja ali opustitve države.63 Delavec bo moral dokazati, da država ni preprecila kršitve clovekove pravice, ko bi morala in mogla, ali drugace, ker ni zagotovila ustreznega kaznovanja kršitelja. V teh primerih državi ni uspelo vzpostaviti ustreznega pravnega okvira, ni sprejela potrebnih preventivnih ukrepov ali ni zagotovila sredstev, s katerimi bi posameznik uveljavljal kršitev. Vendar je treba že vnaprej opozoriti, da je presoja odgovornosti vselej odvisna od konkretnih okolišcin primera, zato je vsakršna preliminarna analiza brez konkretnega primera prenagljena. Kot prva pravica, ki bi bila potencialno kršena in zatrjevana s strani delavca ali njegovih potomcev, je pravica do življenja (2. clen EKCP). Njen namen je prepreciti nedopusten poseg v življenje posameznika, kar vkljucuje tudi preventivne ukrepe države, ki naj zavarujejo preteco nevarnost življenju.64 Ker delodajalec ne nastopa kot oblast in mu torej ne moremo pripisati pozitivnih obveznosti države, bi se EKCP uporabila le prek t. i. horizontalnega ucinkovanja clovekovih pravic. V okviru pravice do življenja bi to lahko bila situacija, ko bi bil delavec zaradi nevarnih pogojev na delovnem mestu toliko »ogrožen«, da bi država morala ukrepati. Govorimo o pozitivnih obveznostih države, ki jih nikakor ne smemo razlagati na nacin, ki bi pomenil nalaganje pretiranega in nesorazmernega bremena državi.65 Clen 2 EKCP bi se potencialno uporabil tudi v situaciji, ko bi posameznik (delavec ali njegovi potomci) tožil pred domacim sodišcem zaradi posega delodajalca v pravico do življenja, pa mu sodišca ne bi nudila ustreznega varstva (uporaba 2. clena EKCP v povezavi s 6. clenom EKCP – ucinkovito sodno varstvo). Tu velja poudariti, da za uporabo 2. clena EKCP ne zadošca le pavšalno (splošno) zatrjevanje nevarnosti, temvec mora biti nevarnost, ki mu grozi, resna, konkretna in neposredna.66 Prav tako moramo upoštevati, da se pozitivne obveznosti državi nalagajo upoštevajoc okolišcine primera. To pomeni, da je pri presoji posebej pomembno, ali je država dejansko imela možnost sprejeti ukrepe, ki bi lahko zavarovali posameznika, ali pa je bilo tveganje takšno, da ga država ni mogla predvideti oziroma obvladati. Glede na to, da dolgo 62 Prav tam. 63 Glej: (20. 2. 2021). 64 Glej: (21. 2. 2021). 65 Budayeva in drugi proti Rusiji, št. 15339/02, 21166/02, 20058/02, 11673/02 in 5343/0220, z dne 20. 3. 2008, tocki 134 in 135; Vilnes in drugi proti Norveški, št. 52806/09 in 22703/10, z dne 5. 12. 2013, tocka 220; Brincat in drugi proti Malti, št. 60908/1, 62110/11, 62129/11, 62312/11 in 62338/11, z dne 24. 7. 2014, tocka 101. 66 Glej: (21. 2. 2021). trajnih ucinkov izpostavljenosti virusu SARS-Cov-2 še ne poznamo in da v vecini primerov okužb posamezniki niso v življenju neposredno nevarni situaciji (okužba vecinoma namrec ne povzroci smrtnega izida), je uporaba 2. clena EKCP vprašljiva. Nazadnje bi obravnavano odgovornost delodajalca oziroma natancneje dokazovanje odgovornosti veljalo presojati glede na 6. clen EKCP (pravica do poštenega sojenja). Ta zagotavlja pravico dostopa do sodišca oziroma pravico do ucinkovitega sodnega varstva, ki naj posamezniku omogoci, da uveljavlja svoje zahtevke za varstvo pravic in obveznosti.67 Pravica dostopa do sodišca mora biti ucinkovita in prakticna, kar pomeni, da mora imeti posameznik konkretno možnost uveljaviti svoje pravice.68 ESCP je že odlocilo, da dokazne zahteve, ki so glede dokaznega bremena prevec toge pomenijo kršitev 6. clena EKCP.69 Glede na povedano bi veljalo previsok dokazni standard pri vzrocni zvezi (gotovost) šteti za potencialno kršitev 6.clena EKCP. Narava koronavirusa je namrec še vedno zapletena, poti širjenja okužbe je vec in pojavljajo se mutacije virusa, ki negotovosti le povecujejo. Zaradi tega kaže dokazovanje vzrocne zveze prilagoditi tako, da bi bilo dovolj »življenjsko« do oškodovanca – delavca, saj je ta v primerjavi z delodajalcem praviloma v podrejenem, šibkejšem položaju. 8. Sklep Glede na predstavljena stališca lahko skleneva, da bo vprašanje odškodninske odgovornosti delodajalca zahtevalo prilagoditve zdajšnjega sistema, zlasti glede dokazovanja vzrocne zveze in nacinov povrnitve škode. Zaradi posebnih znacilnosti novega koronavirusa bi veljalo dokazno breme oškodovanca olajšati in se dokazovanja vzrocne zveze lotiti drugace. Prav tako velja razmisliti o drugih nacinih povrnitve škode, ki bi pravicnejše porazdelili breme epidemije. Glede vprašanja, kdaj neko delo zaradi vecjega tveganja izpostavljenosti okužbi s COVID-19 pomeni nevarno dejavnost, ni mogoce sklepati na splošno. Odgovor na to vprašanje bo podala sodna praksa, ki bo morala napolniti pravni standard nevarne dejavnosti ob presoji okolišcin posameznega primera (na primer ali je bil delavec v okviru svojih delovnih dolžnosti v stiku z okuženimi osebami, ali je bilo glede na naravo dela sploh mogoce zagotoviti varne delovne pogoje, ali bi uporaba zašcitne opreme lahko preprecila okužbo in podobno). Vsekakor velja pri odlocanju upoštevati interese delavca za delo v varnih razmerah in tudi interese delodajalca, da delovni proces poteka cim bolj nemoteno. Ne glede na naravo poklica velja skleniti, da imajo tudi delavci v bolj tveganih delovnih razmerah (ki so torej vsak dan v neposrednem stiku z okuženimi) pravico in dolžnost varovati lastno življenje ter v primeru neposredne 67 Glej: (20. 2. 2021). 68 Bellet proti Franciji, serija A, št. 333-B, z dne 4. 12. 1995, tocka 38; Zubac proti Hrvaški, št. 40160/12, z dne 5. 4. 2018, tocke 76–79. 69 Tence proti Sloveniji, št. 37242/14, z dne 31. 5. 2016, tocke 35–38. nevarnosti zdravju/življenju takšno delo odkloniti. Na koncu bo imelo za presojo, ali in komu pripisati odgovornost za škodo, nastalo zaradi okužbe z novim koronavirusom, veliko vlogo tehtanje pravic in obveznosti obeh strank, saj je ne nazadnje odgovorno ravnanje med epidemijo COVID-19 dolžnost vsakega posameznika. Literatura BRAND, Oliver, BECKER, Oliver. Deliktische Haftung bei einer Ansteckung mit SARS- CoV-2, Neue juristische Wochenschrift: NJW 73 (37): 2665–72. CIGOJ, Stojan. Komentar obligacijskih razmerij: veliki komentar zakona o obligacijskih razmerjih. Ljubljana: Uradni list SR Slovenije, 1984. DINNELL, Adam. Genetic ‚Fingerprinting‘ May Be Key In Virus Exposure Suits. Dostopno na: (10. 2. 2021). DOLENC, Mile. Dokaz prima facie v pravdnem postopku. Pravna praksa, 2010, št. 35, str. 6. GREY, Betsy, ORWOLL Samantha. Tort immunity in the pandemic. Dostopno na: (11. 2. 2021). GREY, Betsy. Causal proof in the pandemic. Dostopno na: (9. 2. 2021). JADEK PENSA, Dunja. Komentar clenov 140 in 153. V: Plavšak, Nina in dr. Obligacijski zakonik s komentarjem, Knjiga 1. Ljubljana: GV Založba, 2003. KOROŠEC, Damjan in dr. Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (2. knjiga). Ljubljana: Uradni list RS, 2019. MOŽINA, Damjan. Komentar 179. clena ZDR-1. V: Koncar, Polonca in dr. Delovna razmerja z e-komentarjem ZDR-1. Ljubljana: TAX-FIN-LEX, 2017. MOŽINA, Damjan. Odškodninska odgovornost delodajalca. Pravni letopis, 2017, str. 155. MOŽINA, Damjan. Zastaranje nepogodbenih odškodninskih zahtevkov. Pravni letopis, 2015, str. 234. RUDA, Albert. Tort Law and the Coronavirus Liability for Harm Caused by the Covid-19 Outbreak. Dostopno na: (10. 2. 2021). SKUBIC, Zoran. Ko je leta 1886 pri nas razsajala »prava azijatska kolera«. Pravna praksa, 2020, št. 41-42. Izvirni znanstveni clanek UDK 347.51:341.236:616.98036.21: 578.834 Nezakonito odrejena karantena na mejnem prehodu: podlaga za odškodninsko odgovornost države? NADJA STRLE diplomirana pravnica (UN), študentka magistrskega študijskega programa pravo 2. stopnje na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani 1. Uvod Prispevek obravnava problematiko omejevanja clovekovih pravic in svobošcin z ukrepi zazajezitev epidemije koronavirusa (COVID-19). Slovenija je tako kot druge države po svetuza namen omejevanja širjenja COVID-19 predvidela posebne ukrepe, med njimi tudi karanteno za osebe, ki prihajajo iz držav s slabo epidemiološko sliko. Takšen ukrep na meji najbi preprecil vnos novih primerov COVID-19 v državo, hkrati pa odvracal prebivalstvo oduresnicevanja svobode gibanja v casih, ko bi to lahko pomenilo dodatno tveganje za javnozdravje. Koncept karantene, tj. obdobja osamitve posameznika, ki je obolel oziroma je bil (z verjetnostjo) v stiku z obolelim, od preostale družbe, ni nov.1 Karantena je bila v zgodovini eno pomembnejših orožij v boju proti visoko nalezljivim boleznim, kot so kuga, rumena mrzlica, kolera, španska gripa, influenca H3N2, crne koze, HIV, SARS in nazadnje influenca H1N1.2 Pravno urejanje, namenjeno ustavitvi širjenja novega koronavirusa, se v državah mocno razlikuje v odvisnosti od (pravne) kulture konkretnega naroda, temeljnih družbenih vrednot in ravni demokraticnosti. Tako je na primer Kitajska za dele province Hubej (kamor spada tudi mesto Vuhan, od koder so prišle prve novice o COVID-19) odredila t. i. strogi lockdown, po katerem osebe brez dovoljenja oblasti svojih bivališc niso smele zapušcati, le posamezni clani gospodinjstva so lahko nekajkrat na teden odšli po nujnih nakupih, v nekaterih predelih pa 1 Gensini, Jacoub, Conti, str. 258. 2 Bassareo in dr., str. 633, 634; Frelih. je bilo celo to prepovedano in so osnovne življenjske potrebšcine prebivalcem zagotavljale pooblašcene službe.3 Morda nekoliko drugace prebivalci zahodnih držav doživljamo omejitve za zajezitev virusa kot obcuten poseg v naše pravice in svobošcine, zato tudi ob zavedanju, da sledijo cilju varstva zdravja posameznikov, ki so dovzetni za hujši potek bolezni, od države pricakujemo, da bo ob dolocanju ukrepov delovala v skladu s pravnimi naceli zakonitosti in sorazmernosti. Glede na to je treba razumeti tudi ta prispevek. Vsekakor moramo misliti na to, da se sodobne države s pandemijo takšnih razsežnosti še niso srecale, zato njihov zakonodajni okvir, ceprav je do tedaj zadošcal za zajezitev posamicnih primerov, ni bil prilagojen spopadanju z veliko (potencialno) okuženih.4 Na drugi strani je nujnost ukrepanja zaradi množicnega gibanja (svetovnega) prebivalstva z vsakim dnem na- rašcala. Obstajal je torej razkorak med pravno predvidenimi postopki, usmerjenimi v varstvo clovekovih pravic in svobošcin, ter dejanskimi potrebami varstva javnega zdravja, kar se je kazalo v organizacijski in kadrovski krizi pristojnih organov za odrejanje karanten. Navedeno pomeni srž problema, ki je vodil v množico nezakonito izdanih karantenskih odlocb na mejnih prehodih, kot je na to opozorila že slovenska sodna praksa. Povod za pripravo tega prispevka je bilo izdajanje karantenskih odlocb posameznikom,5 ki so v Slovenijo vstopali v obdobju od konca avgusta do konca oktobra 2020. Iz sodne prakseUpravnega sodišca izhaja, da so bile nekatere karantenske odlocbe izdane brez obrazložitve, v kateri bi bila ugotovljena dejstva ter nanje aplicirano relevantno pravo, ki bi ukrep utemeljevalo. 6 Obrazložitev je bistvena sestavina upravne odlocbe (210. in 214. clen Zakona oupravnem postopku),7 kljucna za uresnicevanje temeljnih jamstev poštenega postopka iz 22. clena Ustave.8 Posameznikom na meji tudi ni bila dana možnost izjave o ukrepu oziromadrugacnega sklepa na podlagi pomanjkljivih odlocb ni mogoce sprejeti. Zato je bila karantena odrejena tudi posameznikom, ki bi spadali v katero od z odlokom predvidenih izjem zaprehod meje brez karantene (na primer da je oseba potovala za namen zdravstvenega pregleda ali posega, za udeležbo na pogrebu bližnjega sorodnika, zaradi neodložljivih osebnihopravkov in se vraca v 48 urah ipd.). Prizadeti posamezniki so bili zavezani deset dni ostatidoma pod pretnjo kazni ob morebitni kršitvi karantene. Številni so ob tem izpostavili, da se 3 Xu in dr. 4 Gantar, str. 27. Do leta 2015 se Nacionalni inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije še ni srecal s prime- rom, ki bi zahteval predložitev predloga ministru za zdravje za odreditev karantene po drugem odstavku 19. clena ZNB. S karanteno torej do tedaj pri nas nismo imeli izkušenj, obstajala je le zakonska možnost. Podatki o številu predlogov za odreditev karantene po letu 2015 (do marca 2020) pa avtorju niso bili posredovani. 5 STA, V nedeljo; Vuksanovic, Preventivno. 6 G. K. 7 Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. 8 Kakor na primer navede Ustavno sodišce v odlocbi Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016. pocutijo kot v hišnem priporu, in izrazili namero zahtevati odškodnino od države za neutemeljen odvzem prostosti.9 V prispevku preucujem morebitno odgovornost države v takih primerih, pri cemer namen clanka ni priti do koncnega odgovora na to vprašanje, temvec predvsem opozoriti na problem (arbitrarnega) omejevanja clovekovih svobošcin v izrednih razmerah ter s tem povezane izzive pravnega urejanja med epidemijo COVID-19. 2. Zakonski okvir odrejanja karantene na mejnih prehodih v zgodnjem »drugem« valu epidemije in njegovo (ne)udejanjanje v praksi V Sloveniji je bila za zajezitev t. i. drugega vala COVID-19 vec mesecev razglašena epidemija. Eden od ukrepov za preprecevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni po 10. clenu Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB)10 je tudi karantena. To je ukrep, s katerim se omeji svobodno gibanje zdravim osebam, ki so bile ali za katere se sumi, da so bile v stiku z nekom, ki je zbolel za nalezljivo boleznijo, zaradi katere je razglašena epidemija, med njegovo kužnostjo. Karanteno na podlagi 19. clena ZNB odredi minister, pristojen za zdravje, na predlog inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije, torej Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Ravnanje v nasprotju z odlocbo o karanteni v skladu s 57. clenom ZNB pomeni prekršek, za katerega je posamezniku lahko naložena globa v višini od 400 do 4000 evrov. Opisana ureditev je veljala do 24. 10. 2020, ko je zacel veljati Zakon o zacasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (ZZUOOP, tudi PKP5),11 v katerem je predviden delen odstop od dolocb ZNB prav v delu, ki ureja napotitev v karanteno. Po 10. clenu ZZUOOP odredi policija osebi karanteno na domu ustno, hkrati pa ji izroci pisno navodilo NIJZ o njenem izvrševanju, in jo seznani glede namena in nacina izvajanja karantene na domu. Osebi se neposredno ali naknadno, najpozneje v 72 urah, izroci potrdilo o napotitvi v karanteno. Zakonodajalec se je z novo ureditvijo odzval na težave, s katerimi so se ukvarjali policisti na mejah. Po vzoru drugih držav je tudi Slovenija želela prepreciti morebitne nove vnose primerov COVID-19 v državo. Policisti na mejnih prehodih so tisti, ki izvajajo nadzor nad vstopajocimi v državo, zato je bilo njim naloženo, da izrocajo karantenske odlocbe, ceprav po takratni zakonodaji za njihovo izdajanje niso bili pristojni policisti, temvec minister, pristojen za zdravje na predlog NIJZ. Dosledno izvajanje veljavne zakonodaje je zahtevalo organizacijske prilagoditve in uskladitev med mejnimi policijski uslužbenci ter uslužbenci ministrstva za zdravje. V odgovoru na poslansko vprašanje glede preobremenjenosti policistov na meji je 9 Štuber. 10 Uradni list RS, št. 69/95 in nasl. 11 Uradni list RS, št. 152/20 in nasl. takratni minister za zdravje izpostavil, da se je poskušalo pri izdaji odlocb o odreditvi karantene pri prestopanju meje uvesti cim bolj preprosto informacijsko rešitev, ki naj bi omogocala optimalen nacin izdajanja odlocb o karanteni: »V obdobju od 20. avgusta do 3. septembra je povprecni cas od podane zahteve za izdajo odlocbe o karanteni do vrnitve izdane od- locbe o karanteni na mejnem prehodu znašal manj kot pet minut pri vec kot 8500 izdanih odlocbah.«12 Nekatere odlocbe o karanteni so bile izdane na podlagi splošnega obrazca, v katerega so uslužbenci vpisali le osebne podatke posameznika, ne da bi se poglobili v konkretni dejanski stan, ki bi odreditev karantene narekoval ali tudi ne. Za potrebe priprave odlocbe je v skladu s takrat veljavnim odlokom policist osebi ob vstopu v državo odvzel podatke (ime in priimek, rojstni datum, naslov stalnega ali zacasnega prebivališca oziroma kraja bivanja, kjer bo prestajala karanteno v Republiki Sloveniji) ter jih posredoval predstavniku Ministrstva za zdravje, ki naj bi poskrbel za izdajo in vrnitev odlocbe o karanteni na mejni prehod. Takšen sistem odrejanja karantene ni imel le prakticnih, temvec tudi pravne posledice. 3. Izdajanje nezakonitih karantenskih odlocb: odlocba Upravnega sodišca II U 261/2020-18 z dne 2. 9. 2020 Vsebinsko pomanjkljive karantenske odlocbe so bile v sodni praksi ugotovljene za nezakonite. Tu povzemam odlocbo Upravnega sodišca II U 261/2020-18 z dne 2. 9. 2020,13 pri cemer naj ne bi šlo za osamljen primer tožbe zoper karantensko odlocbo, izdano na mejnem prehodu.14 Sodba je bila izdana v upravnem sporu na podlagi tožbe zoper karantensko odlocbo, izdano na mejnem prehodu s Hrvaško. Tožnik je zatrjeval, da naj bi mu bila s strani tožene stranke (Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za zdravje) kršena pravica do izjave in predložitve dokazov, saj policist na mejnem prehodu ni hotel sprejeti nobenih dokazil, da je tožnik preckal mejo in se vrnil v manj kot 48 urah, s cimer naj bi spadal v izjemo po takrat veljavnem Odloku o odrejanju in izvajanju ukrepov za preprecitev širjenja nalezljivih bolezni COVID-19 na mejnih prehodih na zunanji meji, na kontrolnih tockah na notranjih mejah in v notranjosti Republike Slovenije.15 Sodišce je ugotovilo, da v nasprotju z 214. clenom ZUP izpodbijana odlocba ni vsebovala razlogov o odlocilnih dejstvih. Iz izpodbijane odlocbe namrec ni izhajalo niti, iz katere države je vstopil tožnik na obmocje Republike Slovenije, kakor tudi ne, na kateri seznam je uvršcena ta država, v posledici cesar ter iz katerih razlogov je tožniku odrejena karantena. Odlocba 12 STA, Zamude. 13 Sodba UpS RS II U 261/2020 z dne 2. 9. 2020. 14 Štuber. 15 Uradni list RS, št. 112/20. bi morala vsebovati tudi razlago, zakaj tožnik morebiti ne spada med izjeme, ce je izjemo uveljavljal. Le navedba predpisov, ki dolocajo uvedbo karantene za posameznike, in navedba, da je Svetovna zdravstvena organizacija 30. 1. 2020 razglasila pojav novega COVID-19 kot globalno grožnjo, ne zadošcata. Sodišce je presodilo, da sta bili tožniku kršeni ustavni pravici iz 22. (pravica do enakega varstva pravic) in 25. clena Ustave (pravica do pravnega sredstva). Sodišce je posebej opozorilo, da gre pri odreditvi karantene za poseg v posameznikovo pravico do svobode gibanja iz 32. clena Ustave in za poseg v pravico varstva osebne svobode iz 19. clena Ustave, zaradi cesar mora biti tovrsten ukrep še posebej ustrezno obrazložen, posamezniku pa morajo biti zagotovljena vsa procesna jamstva iz 19. clena Ustave. Po stališcu Ustavnega sodišca navedeni clen namrec ne pomeni procesnih jamstev le v kazenskih postopkih, ampak tudi v drugih postopkih, v katerih gre za poseg v osebno svobodo.16 Odlocba Ministrstva za zdravje je bila odpravljena in zadevo je sodišce vrnilo v ponovni postopek. Do odlocitve je prizadeti posameznik preživel deset dni v karanteni na podlagi nezakonito izdanega ukrepa in zaradi tega utrpel škodo. Ker je bil v zadevnem primeru tožnik upokojenec in je njegova premoženjska škoda omejena, se odpira zanimivo pravno vprašanje, ali lahko od države zahteva povrnitev morebitne nepremoženjske škode, ki jo je utrpel zaradi nezakonitega ukrepa. 4. Možnost uveljavljanja odškodninskega zahtevka zoper državo 4.1. Izkazovanje postavk za odškodninsko odgovornost države Odškodninska obveznost države za ravnanje njenih organov ima podlago v 26. clenu Ustave, po katerem ima vsakdo pravico do povrnitve škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe s protipravnim ravnanjem povzroci državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil. Ustavna dolocba pomeni temeljno pravno podlago odškodninske odgovornosti države, vendar dolocba ne zadošca za celovito obravnavo škodnega dogodka, zato se za preostala vprašanja uporabljajo pravila odškodninskega prava iz OZ, zlasti institut odškodninske odgovornosti za ravnanje drugega.17 Pogoje za obstoj odškodninske odgovornosti držav je mogoce povzeti v: (1) obstoj ravnanja državnega organa, organa lokalnih skupnosti ali nosilca javnih pooblastil v zvezi z opravljanjem službe, (2) to ravnanje je protipravno v smislu odškodninske odgovornosti države in je v (3) vzrocni zvezi s (4) pravno priznano škodo. 16 Odlocbi US RS Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011 in U-I-294/2012 z dne 10. 6. 2015. 17 Možina 2015, str. 22. Ustava v 26. clenu omenja le predpostavko protipravnosti, ne pa tudi krivde. Vendarle je temeljno merilo pripisljivosti škode to, da je povzrocena protipravno in krivdno, kar kaže to zahtevati tudi za državo; pri tem se v slovenskem nepogodbenem odškodninskem pravu krivda (malomarnost) do protidokaza domneva (prvi odstavek 131. clena OZ).18 Ob številnih drugih vprašanjih, ki zadevajo odškodninsko odgovornost države oziroma primeru ustrezneje odškodninsko odgovornost za odlocanje v upravnem postopku,19 se v tem razdelku podrobneje posvetim predpostavki protipravnosti ravnanja (izdaja karantenske odlocbe). Slovenska sodišca niso enotna pri razmejevanju med protipravnostjo in krivdo nosilcev oblasti, ceprav bi ju kazalo zaradi razlicne porazdelitve dokaznih bremen razlagati loceno.20 V nadaljevanju sledim splošno sprejetemu konceptu kvalificirane oblike protipravnosti, ki presega le protipravnost v objektivnem smislu (nasprotje s pravom).21 4.1.1. Protipravnost posamicnega akta V konkretnem primeru bi za škodno ravnanje lahko šteli izdajo nezakonite karantenske od- locbe. Za to nalogo je bilo po takrat veljavnem zakonu pooblašceno ministrstvo za zdravje, odgovoren za izvajanje nalog tega ministrstva pa je minister, pristojen za zdravje (v njegovem imenu so bile odlocbe tudi izdane) (16. clen Zakona o državni upravi).22 Pri presoji, ali je bilo ravnanje nosilca oblasti protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Odprava upravnega akta še ne pomeni, da je bil ta izdan s kvalificirano protipravnostjo, ki se po ustaljeni sodni praksi zahteva za protipravnost ravnanja državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, ko odloca v konkretni zadevi.23 Ugotovitev nezakonitosti upravne odlocbe je tako nujni, ne pa še zadostni pogoj za odškodninsko odgovornost. 24 V skladu s sodno prakso protipravnost pri izdaji upravnih odlocb ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitvi postopka, temvec je ravnanje protipravno le, ce gre za kvalificirano stopnjo napacnosti oziroma kršitev, ki je zavestna, namerna in ocitna.25 Sem spadajo tudi grobo kršenje pravil postopka in napake, ki so povsem zunaj okvira pravno 18 Možina 2015, str. 23. 19 Kerševan, str. 145 in nasl., izcrpno o tej temi. 20 Dolenc, str. 69–71. 21 Dolenc, str. 72 in 76. 22 Uradni list RS, št. 52/02 in nasl. 23 Sodba VSL I Cpg 1025/2016 z dne 7. 3. 2018, sklep VDSS Psp 289/2017 z dne 12. 10. 2017. 24 Kerševan, str. 163. 25 Sodba VDSS Psp 316/2018 z dne 25. 10. 2018. še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odlocbe zunaj z zakonom predvidenega postopka.26 Protipravnost se na podrocju delovanja iure imperii s strani nosilcev izvršne oblasti vrednoti drugace kot v splošnem civilnopravnem smislu, saj uprava skladno z nacelom zakonitosti sledi javnim interesom. Šteje se, da je protipravnost nastala tedaj, ko je nosilec oblasti toliko prese- gel svoj okvir zakonitega delovanja, da tega ni mogoce upraviciti oziroma utemeljiti v skladu z znacilnostmi samega upravnega ali pravnega sistema.27 Glede na konkretni primer je vprašanje, ali je morebitna protiustavnost odlocitve uprave tisti nesporni temelj, ki vodi do odškodninske odgovornosti države.28 Ustavno sodišce je razvilo veliko primerov, ko lahko upravna odlocba zaradi kršitev dolocb Ustave nedopustno posega v clovekove pravice in temeljne svobošcine oseb, med njimi v primeru, ko so kršene procesne garancije poštenega postopka iz 22. clena Ustave (nacelo zaslišanja stranke, pravica do obrazložene odlocbe29 itd.) ali ko gre za arbitrarno, samovoljno odlocitev, ki jo je kot ocitno napacno treba odpraviti oziroma razveljaviti.30 Iz navedene sodne prakse Ustavnega sodišca pa ni mogoce enotno sklepati, ali bo posamezna nezakonita in protiustavna (po presoji prvostopenjskega sodišca) upravna odlocba vzpostavljala odškodninsko odgovornost države ali ne. Razloge za ugotovitev neustavnosti v povezavi z opredelitvijo protipravnega ravnanja je treba preuciti glede na znacilnosti posameznega primera.31 Ne nazadnje je ena od utemeljitev možnega odklona od pravilnega in zakonitega odlocanja, ki kljub ugotovljeni nezakonitosti dolocene upravne odlocbe še ne pomeni protipravnosti ravnanja nosilcev oblasti, že vgrajena v upravni postopek prek sistema rednih in izrednih pravnih sredstev.32 Vendarle ni mogoce šteti, da bo vsaka poznejša odprava nezakonitosti v okviru upravnega procesnega prava sanirala vse prej nastale protipravnosti. V dolocenih primerih (tu se navajajo kazniva dejanja, ki so vodila do izdaje upravne odlocbe, ocitna napacnost odlocbe, zlonamernost, nespoštovanje ustaljene prakse33 ipd.) le zadošcenje ob upravnih procesnih posledicah ne odtehta predhodnega poseganja v pravno varovano sfero prizadete osebe.34 26 Sodba VSL I Cpg 1025/2016 z dne 7. 3. 2018; sodbe VS RS III Ips 5/2014 z dne 25. 3. 2014, II Ips 448/2010 z dne 30. 1. 2014, III Ips 92/2011 z dne 10. 12. 2013. 27 Kerševan, str. 163. 28 Prav tam, str. 166. 29 Na primer odlocba US RS Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 glede pravice do obrazložene odlocbe. 30 Kerševan, str. 168, primeroma navaja odlocbo US RS Up-648/09 z dne 14. 6. 2012. 31 Kerševan, str. 168. 32 Prav tam, str. 164. 33 Sodba VS RS II Ips 120/2002 z dne 11. 12. 2002. 34 Kerševan, str. 165. Ali gre pri neobrazloženih karantenskih odlocbah, v postopku izdaje katerih prizadeti posamezniki niso imeli možnosti izjaviti se o ukrepu, za produkt ravnanja nosilca javnih pooblastil, ki dosega standard protipravnosti, ostaja vprašanje, ki ga bodo morda v prihodnjih mesecih obravnavala slovenska sodišca. Kljub temu, da bi lahko govorili o grobi kršitvi pravil postopka, ki prizadeva tudi vec ustavnih pravic in svobošcin posameznikov, bi bilo dokazovanje namernosti te kršitve s strani odgovorne osebe težavno. Zahtevna bi lahko bila že opredelitev pooblašcene uradne osebe, ki je tako ravnala, saj javnosti niso znane informacije o tem, kdo (konkretno) je (poleg ministra za zdravje) organiziral informacijski sistem za izdajanje karantenskih odlocb na meji, niti ne to, kakšna navodila so prejeli uslužbenci NIJZ in policisti, ki so sodelovali v postopku izdaje. V zvezi s tem je v sodni praksi Ustavnega sodišca (glede sodnih zaostankov)35 mogoce najti tudi stališce, ki je nekoliko spremenilo predstavljen koncept odgovornosti države, ki izhaja iz protipravnega ravnanja konkretne osebe v državni službi: država je lahko odgovorna tudi takrat, ko protipravnega ravnanja ni mogoce pripisati konkretni osebi, ampak državnemu aparatu v celoti, in tudi v primerih, ko ni individualiziranega odnosa med nosilcem oblasti in prizadetim posameznikom.36 Ne nazadnje bi utegnilo biti relevantno, da so prizadete osebe lahko ucinkovito uveljavile pravno varstvo: v povzeti odlocbi je Upravno sodišce v upravnem sporu odlocilo in odlocbo odpravilo še pred potekom 14 dni karantenske dobe, ki je bila odrejena tožniku (10. dan karantene). Pri oceni uspešnosti zahtevka za odškodnino zoper državo je treba upoštevati še naslednje: upravni organ je delo organiziral tako z namenom ucinkovitega zagotavljanja javnega zdravja, tj. pomembne ustavnopravne vrednote,37 ki je med epidemijo ogrožena. Prav upoštevanje dejstva, da državni ukrepi praviloma sledijo javni koristi, terja, da se za protipravno v okviru odškodninske odgovornosti države šteje le tisto ravnanje, ki pomeni hujšo kršitev dolžnosti v danih možnostih.38 4.1.2. Tehtanje pravno varovanih vrednot javnega zdravja in osebnih svobošcin posameznikov Nekateri avtorji poudarjajo, da je treba pred naložitvijo odgovornosti državi opraviti tehtanje interesov in se vprašati po možnostih, ki jih je imela za boljše rešitve.39 Vcasih je poseg v pra 35 Odlocba US RS Up-695/11-15 z dne 10. 1. 2013. 36 Možina 2015, str. 24. 37 Obveznost zagotavljanja javnega zdravja izhaja iz na primer 17., 35. in 51. clena Ustave. 38 Možina 2013, str. 165. 39 Možina 2015, str. 260. vice posameznika lahko utemeljen s skupnim interesom, pri tem pa je treba iskati pravicno ravnovesje. Upoštevati je treba tudi zmožnosti države v financnem in v dejanskem smislu.40 Ne gre zanikati, da je država za zajezitev epidemije morala ukrepati. Kot je navedlo Ustavno sodišce, bi bil v primeru pojava epidemije nalezljive bolezni, ki lahko resno ogrozi zdravje ali celo življenje ljudi, prepocasen ali nezadosten odziv državne oblasti v neskladju s pozitivnimi obveznostmi države, da varuje pravico do življenja (17. clen Ustave), pravico do telesne in duševne celovitosti (35. clen Ustave) ter pravico do zdravstvenega varstva (prvi odstavek 51. clena Ustave).41 Namen tega clanka ni na noben nacin pod vprašaj postavljati potrebe po ukrepih ali njihove ustreznosti, to velja tudi za ukrep karantene. Za sledenje cilju javnega zdravja je država s svojimi ukrepi posegla v vec pravic državljanov, med drugim v pravico svobode gibanja državljanov, ki so bili omejeni na gibanje znotraj lastne obcine.42 Kar je problematicno v primerih nezakonito izdanih karantenskih odlocb, torej ni institut karantene kot tak, temvec postopek, v katerem so bile izdane. Ce ocenimo, da je bil s strani ministrstva izbrani nacin izdajanja karantenskih odlocb takšen, da je bil v skladu s strogim testom sorazmernosti,43 torej: (1) primeren za doseganje cilja javnega zdravja, (2) nujen za njegovo doseganje (ni bilo blažjega sredstva) ter (3) sorazmeren v ožjem pomenu (temeljnim procesnim pravicam posameznikov, posegu v osebno svobodo), potem protipravnost kot predpostavka za odškodninsko odgovornost države ne bo podana. Vprašanje je, ali bi lahko država v danih okolišcinah kako drugace pravno skladno koordinira- la opravljanje nalog policije na meji z NIJZ ter ministrstvom za zdravje. Postavlja se vprašanje, ali bi lahko država isti cilj, to je ucinkovito varstvo javnega zdravja, dosegla z blažjimi ukrepi. Glede na to, da so policisti delovali kot posredniki med posamezniki in ministrstvom na meji, bi lahko delovali kot t. i. pravna pomoc in zbrali relevantne podatke, potrebne za izdajo karantenskih odlocb, ter jih v najkrajšem casu posredovali ministrstvu za izdajo (obrazložene) odlocbe.Takšen režim bi ne glede na število aktiviranih uslužbencev verjetno povzrocil daljše zastoje na mejnih prehodih, bi pa na drugi strani zagotavljal spoštovanje epidemijskega prava in ustavnopravnih procesnih jamstev posameznikov. Kot možnost za boljšo organizacijo dela bi lahko ministrstvo uporabilo institut skrajšanega ugotovitvenega postopka iz 144. clena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP),44 ki dopušca izjemo od nacela zaslišanja stranke, ko gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoce odlagati, pa so dejstva, na katera se opira odlocba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. Nujni ukrepi v javnem interesu so po 40 Prav tam. 41 Odlocba US RS U-I-83/20 z dne 27. 8. 2020, 42. tocka 42 O tem je Ustavno sodišce izdalo odlocbo U-I-83/20 z dne 27. 8. 2020. 43 Odlocba US RS U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, 25. tocka. 44 Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. ZUP podani, ce obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi (drugi odstavek 144. clena). V takšnem primeru 211. clen ZUP predvidi možnost ustne odlocbe z naknadno pisno odlocbo. Kljub temu je treba dati stranki možnost, da se izrece o dejstvih in okolišcinah, pomembnih za odlocitev, preden se izda pismeni akt.45 Veljavna zakonodaja, v kateri institut karantene ni podrobneje urejen, bi dopušcala tudi, da NIJZ v svojih navodilih režim izvajanja karantene spremeni, na primer na nacin, da bi napoteni v karanteno lahko ob pridobitvi negativnega testa na COVID-19 karanteno prekinili.Tako bi bil poseg, ceprav še vedno nezakonit, nekoliko blažji. Kakor je zapisal Gantar z Upravnega sodišca RS: »Procesna jamstva ne morejo biti omejena zgolj iz razloga, ker gre za veliko število tistih posameznikov, na katere se nanaša poseg v ustavne pravice.« Sam vidi še eno alternativno možnost pravno skladnega ravnanja države (kar predstavi v okviru nespoštovanja procesnih pravic 19. clena Ustave pri odrejanju karantene): državni zbor bi lahko skladno z 92. clenom Ustave razglasil izredno stanje.46 V tem primeru je v skladu s 16. clenom Ustave dopustno ustavne pravice (tudi pravice iz 22. clena Ustave) zacasno razveljaviti ali omejiti.47 Sklepno se v tem poglavju sprašujem o ustavnopravnih razlogih odškodninske odgovornosti države za protipravna ravnanja oblastnih organov, ki naj pripomorejo k razmišljanju, ali bi bila takšna odgovornost ustrezna v primeru nezakonitih karantenskih odlocb. Nosilno ustavno nacelo, ki narekuje uvedbo instituta, je nacelo pravne države iz 2. clena Ustave. V Sloveniji velja vladavina prava, ki se kaže v vezanosti organov oblasti na zakon.48 S tega vidika bi bilo priznanje odškodnine v konkretnih primerih lahko ucinkovit nacin nadzora nad ravnanjem države in skrbi za njeno spoštovanje lastnega pravnega reda. Nekateri avtorji zavracajo takšne tendence, saj naj bi nalaganje odškodnin v breme države pomenilo, da te odškodnine placajo davkoplacevalci, ne pa tudi, da se bo upravljanje države spremenilo v skladu s pricakovanji sodišc. Zavzemajo se za strožje presojanje pogojev odškodninske odgovornosti države.49 Prevelik obseg odškodninske odgovornosti tudi ni v javnem interesu. Sodišca bi morala pri presoji odškodninske odgovornosti države upoštevati njene (državne) legitimne interese.50 To je stališce, ki se sklada z idejo, da gre pri odškodninski odgovornosti države za ultimum remedium oziroma »pravno varstvo iz obupa, torej varstvo v vseh tistih primerih, ko pravnega ravnotežja ni mogoce (v celoti) vzpostaviti z drugimi sredstvi«.51 Tako 26. clen Ustave razlaga 45 Gantar, str. 31. 46 Pravni režim izrednega stanja opisuje na primer Žgur. 47 Gantar, str. 32, 33. 48 Grad, Kaucic, Zagorc, str. 574. 49 Možina 2015, str. 58. 50 Možina 2015, str. 21. 51 Zobec, str. 135. tudi Ustavno sodišce: »Ce vsi drugi mehanizmi za varstvo clovekovih pravic v posameznem primeru odpovedo, je po Ustavi to varstvo ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode posamezniku zagotovljeno z odškodnino.«52 Država bi lahko s predpisom predvidela objektivno odškodninsko odgovornost za škodo in tako uvedla t. i. povrnitveno shemo, kakor je na primer storila za povrnitev škode zaradi razlastitve, ali škode, nastale zaradi obveznega cepljenja.53 Podobno kot pri karanteni gre za ukrepe, pri katerih je škoda nastala zaradi žrtvovanja individualnega na racun javnega interesa. 4.2. Izpolnjevanje predpostavk po 179. clenu Obligacijskega zakonika V skladu s 179. clenom Obligacijskega zakonika (OZ)54 lahko oškodovancu pripada pravicna denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolecine v taksativno naštetih primerih,55 med katere spadata tudi okrnitev svobode ter osebnostnih pravic, z dodatnim pogojem, da morajo to opravicevati okolišcine primera, zlasti stopnja bolecin ter njihovo trajanje. Pojem pravno priznane nepremoženjske škode, ki fizicni osebi daje pravico do pravicne denarne odškodnine, je tako opredeljen v treh pogledih: z opredelitvijo (1) škodne posledice (upoštevale se bodo duševne bolecine), (2) izvora duševnih bolecin in (3) z zahtevo po razumnem upoštevanju spodnje meje zatrjevanega poslabšanja stanja.56 V nadaljevanju predstavim svoje razmišljanje o vsaki od predpostavk v kontekstu nezakonito odrejene karantene. 4.2.1. Pravna narava instituta karantene Za presojo utrpljene škode je relevantno, kako se je karantena na domu izvajala med izdajo nezakonitih odlocb. Po takratnih navodilih NIJZ57 so morale osebe v karanteni ostati deset dni. V tem casu niso smele zapušcati svojega doma, hoditi v službo, trgovino ali uporabljati javnega prevoza. Morale so se izogibati stikom z drugimi in ne sprejemati obiskov v svojem domu. Nadzor nad upoštevanjem karantene izvaja zdravstvena inšpekcija, ki lahko kršitelja ukrepa kaznuje z globo za prekršek po ZNB, katere znesek se doloci v razponu od 400 do 4000 evrov.58 Ne nazadnje bi bil lahko posameznik zaradi neupoštevanja navodil NIJZ tudi 52 Odlocba US RS Up-1082/12-11 z dne 29. 5. 2014, 14. tocka. 53 Možina 2015, str. 53. 54 Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. 55 Božic Penko, str. 67–69; Juhart, Plavšak, str. 1022–1024. 56 Juhart, Plavšak, str. 1024. 57 NIJZ, Priporocila za ravnanje v karanteni na stalnem/zacasnem naslovu z dne 26. 10. 2020, glej: (28. 2. 2021). 58 Takšne globe so bile tudi dejansko izrecene, Košak. kazensko odgovoren za kaznivo dejanje prenašanja nalezljive bolezni po 177. clenu Kazenskega zakonika.59 Iz opisanega režima karantene lahko sklepamo na pravno naravo tega instituta. Postavlja se vprašanje, ali je mogoce govoriti (le) o omejitvi svobode gibanja ali o odvzemu prostosti. Menim, da bi v ucinku lahko govorili o karanteni kot odvzemu prostosti, kakor je definiran v pravni teoriji: gre za ravnanje oblastnega organa, ko je nekdo proti svoji volji pridržan v dolocenem in omejenem prostoru. Pri tem ni pomembno, s katerimi sredstvi se taka omejitev dosega. Odvzem prostosti je lahko uveljavljen že s psihicnimi sredstvi, ko se nekomu zagrozi s kaznovanjem, ce bo zapustil omejeni prostor,60 tj. kljub umanjkanju fizicnih preprek za iz- hod. Morda je tu smiselna primerjava s hišnim priporom (199.a clen Zakona o kazenskem postopku).61 Po stališcu Ustavnega sodišca gre za poseg v osebno svobodo oziroma za odvzem prostosti tedaj, ko stopnja in intenzivnost omejevanja (upoštevaje predvsem vrsto, trajanje, ucinke in nacin izvrševanja ukrepa) kažeta, da ne gre »le« za poseg v svobodo gibanja.62 Ko mora oseba prebivati na tocno dolocenem mestu in znotraj tesno omejene lokacije, ko te lokacije ne sme zapustiti, razen izjemoma, ko je njeno gibanje bistveno okrnjeno – gre za poseg v osebno svobodo. 63 Našteti kriteriji kažejo na to, da gre institut karantene (na domu) razlagati kot poseg, ki presega le omejitev gibanja in pomeni odvzem prostosti.64 Upravno sodišce je v navedeni zadevi karanteno oznacilo za poseg v posameznikovo pravico do svobode gibanja iz 32. clena Ustave in tudi za poseg v pravico varstva osebne svobode iz 19.clena Ustave. Zato je menilo, da morajo biti prizadetemu posamezniku zagotovljena vsa procesna jamstva iz 19. clena Ustave, enako kot velja za odvzem osebne prostosti v (pred)kazenskem postopku: takojšen pouk o razlogih za odvzem prostosti, o tem, da oseba ni dolžna nicesar izjaviti, o pravici do takojšnje pravne pomoci zagovornika in o tem, da je pristojni organ dolžan na njeno zahtevo o odvzemu prostosti obvestiti njene bližnje. To so ustavna procesna jamstva, ki jih ZNB ob skopi ureditvi instituta karantene posebej ne zagotavlja, na kar so že opozorili nekateri pravni strokovnjaki.65 59 Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. 60 Tratar. 61 Uradni list RS, št. 63/94 in nasl; tako tudi Gantar, str. 28. 62 Odlocba US RS Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, 6. tocka. 63 Prav tam, 9. tocka. 64 Tako karanteno razume tudi Delovna skupina za arbitrarno pridržanje Visokega komisarja Združenih narodov za clovekove pravice v dokumentu Deliberation No. 11 on prevention of arbitrary deprivation of liberty in the context of public health emergencies z dne 8. 5. 2020. 65 Vuksanovic, Nekateri, str. 11, 12; Gantar, str. 29; Avbelj, str. 861; Primožic. Besedna zveza »okrnitev svobode« iz 179. clena OZ se nanaša tudi na neutemeljeno odvzeto prostost v kazenskem postopku.66 Glede na sodno prakso in pravno teorijo, ki, kot je bilo predstavljeno, vzporeja oba instituta, bi lahko šteli, da okrnitev svobode zajema tudi odvzem prostosti v obliki obvezne karantene. Tudi jezikovna razlaga dolocbe bi to dopušcala. Ob morebitni nasprotni razlagi menim, da bi ukrep karantene lahko subsumirali pod generalno klavzulo okrnitve osebnostnih pravic (po dikciji 179. clena), med katere spada tudi osebna svoboda.67 4.2.2. Duševne bolecine zaradi okrnitve svobode V sodni praksi velja, da duševne bolecine zaradi okrnitve svobode pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovancevo osebnost, izhajajoce iz neutemeljeno odvzete prostosti.68 Glede relevantnih kriterijev za dolocanje višine odškodnine za nepremoženjsko škodo bi se kazalo opreti na sodno prakso o povrnitvi škode zaradi neutemeljenega pripora. V skladu s to se upoštevajo trajanje pripora, razmere v priporu, vpliv odvzema prostosti na osebnost oškodovanca, intenzivnost posega v njegovo družinsko in socialno življenje, ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, odnos okolja do njega po odvzemu prostosti, teža in narava kaznivega dejanja in vse druge okolišcine, ki so vplivale na trajanje in intenzivnost duševnih bolecin zaradi posega v osebno svobodo.69 Dolocene kriterije bi tako lahko (smiselno) uporabili tudi v primeru nezakonito odrejene karantene. Verjetno se je poseglo v posameznikovo družinsko in socialno življenje (prepovedano mu je bilo druženje z družinskimi clani in drugimi bližnjimi zunaj t. i. mehurcka), vplivalo na njegovo osebnost (morda je obcutil osamljenost, anksioznost ali depresijo), v okolici je bil lahko zaznamovan, odvisen je bil od drugih, ki so zanj hodili v trgovino in podobno. Verjetno je, da je posameznik v konkretnem primeru obcutil dodatne frustracije, saj mu je bila prostost odvzeta s samovoljnim ravnanjem državnih organov, ki so mu v celoti zanikali procesne pra- vice. Zakon predpisuje, da pravicna odškodnina oškodovancu pripada, ce okolišcine primera, zlasti pa stopnja bolecin in njihovo trajanje to opravicujejo (prvi odstavek 179. clena OZ). Nave- dena dolocba postavlja spodnjo mejo: neznatna škoda ni pravno priznana.70 S to omejitvijo se sledi namenu denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je v zagotovitvi zadošce 66 Juhart, Plavšak, str. 1028. 67 Novak, str. 13; Juhart, Plavšak, str. 1031. 68 Juhart, Plavšak, str. 1042; sodbi VSL II Cp 1954/2014 z dne 5. 11. 2014 in VSL II Cp 1758/2002 z dne 8. 10. 2003. 69 Sodba VSL II Cp 2188/2018 z dne 20. 2. 2019. 70 Novak, str. 16. nja oškodovancu zaradi porušenega psihicnega ravnovesja, ne pa zaradi želje po pridobitvi premoženjske koristi.71 Gotovo smo si ljudje razlicni; na enak dogodek se lahko odzovemo povsem drugace.Tako ni izkljuceno,da bi locenost od družine,prepoved gibanja zunaj doma, prepoved rekreacije v naravi in podobne omejitve, ki jih uvaja ukrep karantene, na posameznega prizadetega vplivali bistveno bolj intenzivno kot v podobnih primerih, tako da bi njegova škoda ob upoštevanju relevantnih okolišcin presegala spodnjo mejo. 5. Karantena in regionalno pravo clovekovih pravic: na meji kršitve pravice do svobode in varnosti? Slovenija mora kot podpisnica Evropske konvencije o clovekovih pravicah (EKCP)72 zagotavljati pravice in svobošcine, ki iz nje izhajajo. V skladu s 5. clenom EKCP ima vsakdo pravico do svobode in osebne varnosti. Nikomur se ne sme odvzeti prostost, razen v primerih iz tock a do f prvega odstavka tega clena in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom. Koncept svobode v smislu 5. clena EKCP se razlaga ozko, saj po stališcu Evropskega sodišca za clovekove pravice (ESCP) zajema le svobodo v fizicnem smislu in ne daje pravice posamezniku poceti, kar želi, ali se poljubno premikati.73 Zato pod domet 5. clena spadajo le primeri odvzema (ang. deprivation), ne pa tudi omejitve osebne svobode (ang. restriction). Slednje ureja 2. clen 4. Protokola v okviru pravice do svobode gibanja.74 Razlikovanje med odvze- mom in omejitvijo svobode je kljucno, saj se za odvzem svobode zahtevajo strožji materialni in procesni pogoji. Locnica med omejitvijo gibanja in odvzemom svobode je le stopnja in intenzivnost omejevanja. ESCP pri presoji izhaja iz konkretne situacije, pri cemer upošteva vrsto, trajanje, ucinke in nacin izvajanja zadevnega ukrepa.75 Glede omejevanja posameznikov na njihovo bivališce že obstaja obširna sodna praksa: štiriindvajseturni pripor na domu je bil na primer nedvoumno štet za odvzem svobode,76 policijska ura v trajanju 12 ur na dan med tednom ter celoten vikend za 16 mesecev pa ne.77 Odreditev karantene bi lahko uvrstili pod tocko e 5. clena EKCP, ki dopušca pripor oseb, da bi preprecili širjenje nalezljivih bolezni.V edinem dosedanjem primeru v zvezi s tem razlogom je 71 Juhart, Plavšak, str. 1024. 72 Evropska konvencija o varstvu clovekovih pravic, glej: (28. 2. 2021). 73 Greene, str. 6. 74 Prav tam. 75 Khlaifia proti Italiji [GC], št. 16483/12, 15. 12. 2016, 64. tocka. 76 Buzadji proti Moldaviji [GC], št. 23755/07, 5. 7. 2016, 104. tocka. 77 Trijonis proti Litvi (dec.), št. 2333/02, 15. 12. 2005; Coghlan; Buyse. ESCP oblikovalo test za njegovo uporabo: (1) širjenje bolezni ogroža javno zdravje ali varnost in (2) pridržanje okužene osebe je skrajna možnost, da se prepreci širjenje bolezni, pri cemer so bile upoštevane možnosti manj strogih ukrepov in so bile ugotovljene kot nezadostne za zašcito javnega interesa.78 Verjetno bi bilo testu zadošceno v primeru izolacije, ki se odredi osebi, pri kateri je bila ugotovljena okužba s COVID-19,79 drugace pa pri osebah v karanteni ta pogoj ni izpolnjen. V sodni praksi bi kazalo razširiti test tudi na osebe, pri katerih se utemeljeno sumi, da so okužene, kar je skladno z besedilom in namenom tocke e prvega odstavka 5.clena EKCP.80 Vprašanje je, ali bi takšna, ceprav širša razlaga, zajela primere karanten, odrejenih na mejnih prehodih, saj pri teh ne gre za karantene zaradi stika z okuženo osebo (povezava z nobeno konkretno okuženo osebo ni izkazana), temvec zaradi prihoda z obmocja, na katerem statisticno število okužb presega dolocen mejnik. Nekoliko vecje težave bi tožena država utegnila imeti pri dokazovanju, da je pri odrejanju karantene ravnala v skladu z ustreznim postopkom (ang. due process). Zašcita pred arbitrarnostjo je osrednji vidik 5. clena; potrebna je presoja vseh okolišcin za vsak primer posebej.81 Ne zadostuje, da je odvzem prostosti izveden v skladu z nacionalno zakonodajo, mora biti tudi potreben glede na okolišcine in v skladu z nacelom sorazmernosti.82 Podrobnejša obravnava kriterijev in sodne prakse ESCP v zvezi s 5. clenom EKCP bi presegla okvire tega prispevka, bi pa želela omeniti še možnost derogacije konvencijskih obveznosti po 15.clenu EKCP. Ta omogoca, da sme ob splošni nevarnosti, ki ogroža življenje naroda, vsaka visoka pogodbena stranka sprejeti ukrepe, s katerimi derogira svoje obveznosti iz te konvencije, v strogo omejenem obsegu, ki ga terjajo kriticne razmere, in ob pogoju, da ti ukrepi niso v nasprotju z njenimi drugimi obveznostmi po mednarodnem pravu. V drugem odstavku so opredeljene pravice, ki jih ni mogoce derogirati, to je odstopiti od njihovega zagotavljanja, mednje pa 5. clen EKCP ne spada.83 Šteli bi lahko, da je epidemija COVID-19 takšna nevarnost, ki ogroža življenje naroda, v smislu da zajema celotno državo in vpliva na nadaljnje 78 Enhorn proti Švedski, 56529/00, 25. 1. 2005, 44. tocka; Prirocnik o pravici do svobode in varnosti, str. 85, glej: (28. 2. 2021). 79 Navodila NIJZ za osebe v domaci izolaciji, glej: (28. 2. 2021). 80 Coghlan. 81 V.K. proti Rusiji, 33. tocka; primerjaj zlasti Ilnseher proti Nemciji [GC], št. 10211/12 in 27505/14 2018, 127.–141. tocka. 82 Vasileva proti Danski, št. 52792/99, 25. 9. 2003, 41. tocka, Enhorn proti Švedski, št. 56529/00, 25. 1. 2005, 36. tocka. 83 V skladu z drugim odstavkom 15. clena ni mogoce derogirati pravic iz 2. clena, razen v primerih smrti, ki so posledica zakonitih vojnih dejanj, kakor tudi ne pravic iz 3. in 4. ter 7. clena EKCP. organizirano življenje v njej, kar je standard, ki ga je ESCP že priznalo kot utemeljen razlog za derogacijo po EKCP.84 Ceprav se zdi, da ukrepanje med krizo brez derogacije ohranja sedanjo raven zašcite clovekovih pravic, zgodovina kaže, da se v takih okolišcinah pravni standardi praviloma znižajo: ukrepi, ki bi jih pred izrednim stanjem razumeli kot izjemne in nezakonite, se razlagajo kot zakoniti (v spremenjenih izjemnih okolišcinah). Ucinek de iure izrednega stanja, ki se uveljavi z uporabo možnosti derogacije v izrednem stanju, je pravno pomemben. Brez tega nam preostane de facto izredno stanje, ki omogoca enaka pooblastila, vendar brez preglednosti, transparentnosti in dodatnega nadzora, ki bi izredno stanje moral spremljati.85 Kljub temu je treba v situaciji COVID-19 upoštevati, da je bilo ESCP tudi brez odstopanja po 15. clenu EKCP pripravljeno sprejeti obsežno poseganje v pravice, ko je država sprejela ukrepe kot odgovor na obstoj »izjemne krize brez primere«.86 Ceprav je v citiranem primeru šlo za financno gospodarsko krizo iz leta 2008, ne bi bilo presenetljivo, da bi ESCP državam dopustilo široko polje proste presoje (ang. margin of appreciation) pri dolocanju omejitev za ohranitev zdravstvene infrastrukture. 6. Sklep Države se v razmerah COVID-19 prvic srecujejo s potrebo po množicnem omejevanju gibanja prebivalstva in za namen tega z množicnim odrejanjem karanten. Upoštevajoc, da so se standardi clovekovih pravic v casu od oblikovanja instituta karantene do danes mocno spremenili, se karantena (pravno) obravnava drugace – kot ukrep omejevanja pomembnih clovekovih svobošcin, kot sta svoboda gibanja in po mnenju nekaterih strokovnjakov celo osebna prostost. Ali gre pri karanteni za odvzem prostosti, bo treba presoditi glede na okolišcine konkretnega primera. Kot opozarjajo nekateri pravni strokovnjaki, je relevantno vprašanje nadzora, ki ga ima država dejansko nad posameznikom (in ne le teoreticna narava ukrepa). Vsekakor je bistveno, da vsak poseg v clovekove pravice in svobošcine sledi pravno predvidenemu postopku, v katerem se uresnicujejo tudi druge ustavne pravice posameznikov, kot sta na primer pravica do izjave ali pravica do enakega varstva pravic. Ce se karantena odreja arbitrarno, brez možnosti sodelovanja posameznika v postopku odrejanja, bo odrejena nezakonito. Glede na veljavne standarde odškodninske odgovornosti države bi bilo uveljavljanje morebi 84 A and Others proti Združenemu kraljestvu [GC], št. 3455/05, 19. 2. 2009, Chahal proti Združenemu kraljestvu, 15. 11.1996, 118. tocka, Witold Litwa proti Poljski, št. 26629/95, 78. tocka. 85 Greene, str. 5; Factsheet – Derogation in time of emergency, april 2021, glej: (28. 2. 2021). 86 Koufaki in Adedy proti Grciji (odl.), št. 57665/12, 7. 5. 2013, 37. tocka. tne škode nasproti državi zaradi nezakonito odrejene karantene precej zahtevno. Predvsem postavki protipravnosti bo, kot je bilo ponazorjeno, težko zadostiti. Ne glede na povedano je pomembno, da se o takšnih nezakonitostih razpravlja, se išce zanje vzroke, rešitve in uveljavlja dolocena odgovornost. Ce so oblasti presodile, da je stanje epidemije takšno izredno stanje, v katerem ne morejo zagotavljati ustreznega varstva clovekovih pravic, bi bilo primerno (pravno) razglasiti izredno stanje. Pomen locevanja obicajnega in izrednega stanja je v tem, da se posebej invazivni ukrepi lahko uveljavljajo le, kadar imamo pravno razglašeno izredno stanje. Sicer obstaja tveganje zniževanja standardov varstva clovekovih pravic zaradi dejanskih izrednih razmer, ki niso pravno uokvirjene (ni transparentnosti, casovne zamejenosti in dodatnega nadzora). To se kaže na primer v možnosti, da bi sodišca posege v temeljne clovekove pravice presojala blažje tudi v prihodnje, namesto ohranjanja strogega testa sorazmernosti, tj. strogega tudi v smislu natancne presoje, ne le po imenu. Literatura AVBELJ, Matej. Komentar ustave RS. Ljubljana: Evropska pravna fakulteta, Nova univerza, 2019. BASSAREO, Pier Paolo et al. Learning from the past in the COVID-19 era: rediscovery of quarantine, previous pandemics, origin of hospitals and national healthcare systems, and ethics in medicine. Postgrad Medicine Journal (online), 2020, vol. 96, str. 633–638. Do- stopno na: (28. 2.2021). BOŽIC PENKO, Ana. Razmislek in sodna praksa Vrhovnega sodišca o nekaterih aktualnih vprašanjih odškodninskega prava v zvezi z nepremoženjsko škodo. Pravni letopis, 2016, str. 67–81, 198–199. Dostopno na: (28. 2. 2021). BREZNIK, Janez, ŠTUCIN, Zdenka, MARFLAK, Jonika. Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem. Ljubljana: GV Založba, 2004. BUYSE, Antoine. An Analysis of Covid-19 Responses and ECHR Requirements, ECHR Blog, 27.3. 2020. Dostopno na: (20. 3. 2021). COGHLAN, Niall. Rights in a time of quarantine – an extended look by Niall Coghlan, UK Human Rights Blog, 17. 3. 2020. Dostopno na: (20. 3. 2021). DOLENC, Mile. Protipravnost ravnanja države v novejši sodni praksi. V: Možina, D. (ur.), Odškodninska odgovornost države. Ljubljana: GV Založba, 2015, str. 61–85. FRELIH, Polona. Zgodovina izolacij. Mladinska knjiga (online). 2020. Dostopno na: (28. 2. 2021) G.K. Pomanjkljivo obrazložena karantenska odlocba ne more ucinkovati, RTV SLO (online). Ljubljana, RTV SLO MMC, 9. 9. 2020, dostopno na: (28. 2.2021) GANTAR, Damjan. Pravni vidiki ukrepov karantene in izolacije. Pravna praksa, 2020, št. 19, str. 23. GENSINI, Gian Franco, YACOUB, Magdi H., CONTI, Andrea A. The concept of quarantine in history: from plague to SARS. Journal of Infection (online), 2004, vol. 49, str. 257–261. Dostopno na: (28. 2. 2021) GRAD, Franc, KAUCIC, Igor, ZAGORC, Saša. Ustavno pravo. Ljubljana: Pravna fakulteta, 2016, prva izdaja. GREENE, Alan. Derogating from the European Convention on Human Rights in Response to the Coronavirus Pandemic: If not Now, When?, European Human Rights Law Review, 2020. Dostopno na: (20. 3. 2021). JUHART, Miha, PLAVŠAK, Nina. Obligacijski zakonik s komentarjem – 1. knjiga. Ljubljana: GV Založba, 2003. KERŠEVAN, Erik. Odškodninska odgovornost za odlocanje v upravnem postopku. V: Možina, D.(ur.), Odškodninska odgovornost države. Ljubljana: GV Založba, 2015, str. 145–185. MOŽINA, Damjan. Odškodninska odgovornost države. Ljubljana: GV Založba, 2015. MOŽINA, Damjan. Odškodninska odgovornost države. Pravni letopis, 2013. Ljubljana: GV Založba, Inštitut za primerjalno pravo, str. 141–165. NIJZ. Priporocila za ravnanje v karanteni na stalnem/zacasnem naslovu z dne 26. 10. 2020, dostopno na: (28. 2. 2021). NOVAK, Barbara. Odškodnina za duševne bolecine zaradi kršitve osebnostnih pravic. Zbornik znanstvenih razprav, 1998, LVIII. letnik, str. 227–252. PRIMOŽIC, Polona. Medicinski posegi brez privolitve, magistrska naloga, Pravna fakulteta Uni- verze v Ljubljani, 2006. STA. V nedeljo na meji vrocili 435 odlocb o karanteni. Portal 24ur (online). Ljubljana, 24ur, 5.7. 2020, dostopno na: (28. 2. 2021) STA. Zamude pri izdaji karantenskih odlocb zaradi pomanjkanja kadra na MZ. FinD-Info (online). Ljubljana, 30. 9. 2020, dostopno na: (28. 2. 2021). ŠTUBER, C. »Karanteno sem doživel kot neutemeljen hišni pripor«. Radio Prvi, RTV SLO (online). Ljubljana, Radio Prvi, 23. 11. 2020, dostopno na: (28. 2. 2021) TRATAR, Boštjan. Pomen pravice do osebne svobode v luci povracila škode osebam, ki so bile neupraviceno obsojene ali jim je bila neutemeljeno (od)vzeta prostost. Pravosodni bil- ten, 2016, št. 1, str. 81. VUKSANOVIC, Igor. Preventivno zapiranje brez podlage. Dnevnik (online). Ljubljana, Dnevnik, 22.8. 2020, dostopno na: (28. 2. 2021) VUKSANOVIC, Igor. Nekateri problemi pravne ureditve ukrepov karantene in osamitve v slovenskem pravnem redu. Odvetnik, 2020, št. 95, str. 8. Dostopno na: (28. 2. 2021). XU, TL., AO, MY., ZHOU, X., et al. China’s practice to prevent and control COVID-19 in the context of large population movement. Infectious Diseases of Poverty (online), 2020, vol. 9, article number 115. Dostopno na: (28. 2. 2021) ZOBEC, Jan. Odškodninska odgovornost države v novejši praksi ustavnega sodišca. V: Bettetto, N., et al. (ur.), Liber Amicorum Anton Gašper Frantar. Ljubljana: Vrhovno sodišce Republike Slovenije, 2020, str. 133–163. ŽGUR, Mitja. Izredno stanje po slovenski ustavi. Pravna praksa, 2020, št. 15-16, str. 10–12. Izvirni znanstveni clanek UDK 340.135:616.98-036.21:578.834 Problem neveljavnih vladnih odlokov, glob, izrecenih brez pravne podlage, in vprašanja neupravicene obogatitve Republike Slovenije MIHA FINK diplomirani pravnik (UN), študent magistrskega študijskega programa pravo 2. stopnje na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani 1. Uvod Zaradi preprecevanja posledic epidemije z virusom SARS-CoV-2 je Vlada RS morala sprejeti številne odloke, ki naj bi bili zaradi enostavnejšega postopka sprejemanja v primerjavi z zakoni primernejši, ko mora država ukrepati hitro. Prav ti odloki naj bi po mnenju strokovnjakov bistveno pripomogli k zmanjšanju širjenja virusa.1 Naglo poslabševanje epidemiološke slike v državi je od te res zahtevalo hitro ukrepanje, saj se je bilo mogoce le tako ucinkovito spopasti z epidemijo, vendar bi bilo treba kljub izrednim razmeram v državi (te niso bile razglašene) in stanju epidemije spoštovati in udejanjiti temeljna ustavnopravna jamstva ter osnovna pravna pravila pri sprejemanju posameznih ukrepov. Kot je prikazano v prispevku, nekatera od njih niso bila vedno upoštevana. Izostala je namrec temeljna ustavna in tudi upravnopravna zahteva po objavi dolocenega predpisa v Uradnem listu Republike Slovenije. Ce se to ne zgodi, posamezen predpis ne more in tudi ne sme zaceti veljati,2 kar pomeni, da za posameznika (kot naslovnika teh pravnih norm) iz neveljavnega odloka (predpisa) ne more izhajati tudi nobena zanj negativna posledica, v konkretnem primeru izrecena globa zaradi kršitve teh ukrepov.Tako imajo posamezniki, ki jim je bila na pod- lagi neobjavljenih odlokov izrecena globa, restitucijski zahtevek zoper Republiko Slovenijo iz 1 Https://www.vecer.com/slovenija/beoviceva-vladi-bomo-predlagali-podaljsanje-ukrepov-brez-sprememb-10228043. 2 Iglicar, str. 15–17. naslova neupravicene obogatitve. Namen prispevka je predstaviti problematiko neobjave nekaterih predpisov (v konkretnem primeru odlokov), analizirati pravne posledice tega v smislu neupravicene obogatitve države, predstaviti mogoce rešitve, ki jih imajo na voljo posamezniki, ter mogoce probleme, ki se bodo lahko pri tem pojavili v praksi. 2. Ukrepanje Vlade pri omejevanju širjenja koronavirusa Za zajezitev širjenja koronavirusne bolezni in obvarovanje javnega zdravja je morala Vlada Republike Slovenije med razglašeno epidemijo sprejemati dolocene stroge ukrepe, ki so neposredno omejevali naše življenje. Med strožjimi so bili gotovo omejitev gibanja, prepoved prodaje dolocenega blaga oziroma storitev, prepoved zbiranja v šolskih zavodih in še bi lahko naštevali. Pri tem se ni postavilo vprašanje, ali so bili ti ukrepi res nujno potrebni, saj smo lahko samo na tej podlagi preprecevali stike med prebivalstvom in zato prenos bolezni ter ohranili delovanje javnega zdravstva. Enake ukrepe so sprejemale tudi preostale države po svetu in v Evropi ter se predvsem ozirale na priporocila Svetovne zdravstvene organizacije, kako ucinkovito zajeziti širjenje epidemije.3 2.1. Problem »vladanja« z odloki Problem se je pojavil pri nacinu sprejemanja ukrepov. Vlada je sporne ukrepe sprejemala oziroma podaljševala z odloki kot predpisi. Ker gre za predpise, torej splošne pravne akte, je zato treba pri njihovem sprejemanju upoštevati tudi vsa pravila postopka sprejemanja takšnih splošnih in abstraktnih pravnih aktov.4 Z odloki se urejajo posamezna vprašanja in sprejemajo posamezni ukrepi, ki imajo splošen pomen.5 Primernost urejanja pravic in obveznosti posameznikov z odlokom kot podzakonskim aktom je kompleksno vprašanje, katerega podrobnejša analiza bi presegla okvire tega prispevka. V nadaljevanju zato podajam le izhodišcni okvir te problematike, medtem ko se clanek osredotoca predvsem na posledice opustitve dolžnosti objave odlokov v Uradnem listu. Izhodišcni problem glede urejanja pravic in obveznosti posameznikov z odlokom je v tem, da je naceloma le zakonodajalec tisti (zaradi nacela demokraticnosti), ki lahko neposredno doloca pravice in obveznosti, upravnoizvršilni organ pa je tisti, ki te pravice s podzakonskimi 3 WHO, Considerations for implementing and adjusting public health and social measures in the context of COVID- 19, str. 5. 4 Pavcnik, str. 201 in nasl. 5 Pavcnik, 263. akti le konkretizira oziroma dopolnjuje.6, 7 Ne glede na navedeno menim, da je bil takšen nacin pravnega normiranja ustrezen, kljub temu da v tem primeru ni šlo za odloke z zakonsko mocjo, saj se ti uporabijo šele in samo, ko se zaradi izrednih razmer Državni zbor ne more sestati. Vendar se kljub epidemiji nikoli ni zgodilo, da se Državni zbor ne bi mogel sestati (vsaj v t. i.drugem valu epidemije, torej od jeseni leta 2020). Vladi je podlago za sprejetje teh ukrepov izrecno podelil sam Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB)8 v 39. clenu (vec o tem v nadaljevanju). Kljub temu, da je bilo s tovrstnimi odloki poseženo v temeljne clovekove pravice, so bili ti ustrezni, saj je Vlada prav z njimi konkretizirala omenjeno dolocbo ZNB. Argument, da je bilo sprejetje teh ukrepov z odloki smiselno, je tudi v pravni naravi odloka, saj ga sprejema Vlada po bistveno hitrejšem postopku (v praksi tudi v enem dnevu). Urejanje te materije z zakoni bi nesporno trajalo dalj casa in bi bilo zato manj primerno (ceprav bi šlo za nujni zakonodajni postopek). Ni mogoce zanikati dejstva, da je prav med epidemijo hitro odlocanje z namenom zagotovitve ustreznih (strokovno utemeljenih predlaganih) ukrepov nujno za ucinkovit spopad z epidemijo, in to kljub odsotnosti dolocene mere demokraticnosti.9 3. (Prva) presoja ukrepov z vidika Ustavnega sodišca Ker so ti ukrepi posegali v nekatere temeljne clovekove pravice, njihova casovna veljavnost pa ni bila dolocena, se je pojavil dvom, ali so sploh v skladu z Ustavo RS.10 Zato je bila vložena pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti. Ustavno sodišce Republike Slovenije je v sklepu U-I-83/20-10 z dne 16. 4. 2020 sklenilo, da mora Vlada vsaj vsakih sedem dni (vec o razlogih presoje na sedem dni v nadaljevanju) na podlagi mnenja stroke preverjati, ali so uvedeni ukrepi še potrebni za doseganje ciljev, in jih ob upoštevanju strokovnih razlogov podaljšati, spremeniti ali odpraviti. O vsem tem bi morala Vlada sproti obvešcati javnost. Poudariti je treba, da je bila vložena pobuda za oceno ustavnosti le glede ukrepov, ki so omejevali gibanje ter prepovedovali zbiranje, ne pa tudi vseh preostalih (na primer obvezno nošenje mask), zato se posledice, opisane v prispevku, nanašajo le na ukrepe glede omejitve gibanja. Razlog, da je Ustavno sodišce dolocilo obveznost strokovne presoje smiselnosti teh ukrepov na vsakih sedem dni kot neke vrste posebno varovalko, je predvsem v tem, da ne bi Vlada pri podaljševanju ukrepov z odloki odlocala arbitrarno. Prav tako se preprecuje možnost nesorazmernega poseganja v clovekove pravice in temeljne svobošcine, gotovo pa tudi iz razloga 6 Grad in dr., str. 500. 7 Pavcnik, str. 261. 8 Uradni list RS, št. 33/06 in nasl. 9 Gantar, str. 6–7. 10 Uradni list RS, št. 33/91-I in nasl. pomanjkanja demokraticnosti pri sprejemanju odlokov, ki bi bila pri sprejemanju zakona zagotovljena v veliko vecji meri. Ker so bili na podlagi ukrepov doloceni tudi prekrški, je ta vidik po mojem mnenju še toliko pomembnejši. Pred izdajo tega sklepa Ustavnega sodišca ni bilo nobenih omejitev glede casovne veljavnosti posameznega odloka. Vendar kljub tej dodatni obveznosti Vlade (presoja in podaljšanje ukrepov na vsakih sedem dni) še vedno lahko zagotovimo temeljni namen sprejetih ukrepov (tj. preprecitev širjenja epidemije) oziroma sprejeti ukrepi ne bi bili nic manj ucinkoviti ob periodicni presoji Vlade,11 zato je bila zahteva po sedemdnevni presoji ukrepov povsem legitimna. Razlog za to, da je treba utemeljenost nave- denih ukrepov za preprecevanje širjenja koronavirusa presojati na vsakih sedem dni, je poleg že omenjenega tudi ta, da se je z njimi posegalo v temeljne clovekove pravice in svobošcine. Gre za poseg v 32. clen Ustave Republike Slovenije, ki doloca svobodo gibanja, ter pravice do zbiranja in združevanja iz 42. clena Ustave, prav tako pa tudi za poseg v clovekove pravice po 2. clenu Protokola št. 4 h Konvenciji o varstvu clovekovih pravic in temeljnih svobošcin.12 S temi posegi, ki bi lahko bili neupraviceni, lahko za posameznika nastanejo še številne druge težko popravljive posledice predvsem glede telesnega in duševnega zdravja ter tudi družabnega življenja. Res je, da je s temi omejitvami sledil ustavno dopustnemu cilju, tj. varovanje javnega zdravja, kajti ob nesprejetju ukrepov oziroma ob njihovi razveljavitvi bi bilo po mnenju Ustavnega sodišca ogroženo zdravje in življenje ljudi. Vendar mora biti trajanje teh ukrepov casovno omejeno. Tudi s periodicnim preverjanjem in podaljševanjem ukrepov se lahko sledi ustavno dopustnemu cilju. Ob odsotnosti tega lahko pride do arbitrarnega ravnanja izvršilne veje oblasti, tj. Vlade, ki bi lahko obdržala vse te ukrepe v veljavi, tudi ce bi ne bili vec utemeljeni. Z namenom preprecitve nesorazmernih posegov v clovekove pravice je tako Vlada morala tehtati te ukrepe na vsakih sedem dni ter svojo odlocitev ustrezno objaviti v Uradnem listu, vendar se to v dolocenem obdobju ni zgodilo. 4. Neveljavnost Odloka o omejitvi gibanja v dolocenem casovnem obdobju Na podlagi Odloka o zacasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprecevanja okužb s SARS-CoV-213 (v nadaljevanju Odlok) je Vlada sprejela ukrepe, kot so: omejeno gibanje ljudi med 21. in 6. uro (t. i. policijska ura), omejeno prehajanje med obcinami ter prepoved zbiranja vec kot šest oseb. Možnost sprejetja vseh teh ukrepov je dopušcal ZNB (2. tocka prvega odstavka 39. clena), na podlagi katerega se lahko 11 Povzeto po sklepu U-I-83/20-10 z dne 16. 4. 2020. 12 Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKCP. 13 Uradni list RS, št. 155/20 in nasl. prepove oziroma omeji gibanje na okuženih obmocjih. Vendar Odlok (s katerim je Vlada sprejemala posamezne ukrepe) v obdobju od 3. 11. 2020 do vkljucno 5. 12. 2020 ni bil objavljen v Uradnem listu in zato tudi ta cas ni mogel veljati. Zadnji tovrstni odlok je bil objavljen 26.10. 2020 v Uradnem listu ter je zacel veljati naslednji dan. Po izteku sedmih dni je njegova veljavnost na podlagi 6. clena tega odloka prenehala. Torej je bil zadnji dan, ko je Odlok še veljal, 2. 11. 2020. Ponovna ustrezna objava v Uradnem listu je tako bila šele po odlocbi Ustavnega sodišca U-I-445/20 z dne 3. 12. 2020, ko je postalo jasno, da podaljševanje odlokov Vlade ob odsotnosti njihove objave v Uradnem listu ni bilo ustrezno. Zato je dne 5. 12. 2020 Vlada Odlok ponovno objavila v Uradnem listu, ta je zacel veljati naslednji dan, kar kaže na to, da je treba navedeno odlocbo Ustavnega sodišca razumeti široko, tako da ta zajema tudi Odlok, obravnavan v tem prispevku. Zagotovo pa ne moremo ocitati neveljavnosti Odloku, preden je Ustavno sodišce dolocilo obveznost sedemdnevne presoje, saj takšna zahteva ni izhajala iz nobenega pravnega akta. 5. Uporaba analogije pri razlagi neveljavnosti obravnavanega odloka Iz odlocbe Ustavnega sodišca (U-I-445/20) jasno izhaja, da Odlok v omenjenem obdobju ni bil ustrezno objavljen. V tej odlocbi je Ustavno sodišce sicer presojalo Odlok o zacasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s podrocja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih.14 Ustavno sodišce je odlocilo, da ta odlok ni bil ustrezno podaljšan in v povezavi s tem tudi ni bil ustrezno objavljen.15 Razlog je v tem, da je v 4. clenu omenjenega odloka izrecno doloceno, da Vlada strokovno utemeljenost ukrepov ugotavlja vsakih sedem dni in ob upoštevanju strokovnih razlogov odloci, ali se ti ukrepi še naprej uporabljajo ali se spremenijo oziroma odpravijo, ter o tem obvesti Državni zbor in javnost. Ker odloki že po svoji pravni naravi vsebujejo splošna in abstraktna pravila, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti pravnih subjektov, morajo biti ustrezno uradno objavljeni. Odlok, ki je zacasno prepovedoval zbiranje ljudi v zavodih s podrocja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih, po presoji Ustavnega sodišca ni bil ustrezno objavljen v Uradnem listu. Glede Odloka o zacasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprecevanja okužb s SARS-CoV-2 Ustavno sodišce (še) ni odlocalo, vendar menim, da lahko prav te argumente iz te sodne odlocbe apliciramo tudi na Odlok o omejitvi gibanja. Razlog je v tem, da je bil tudi v tem odloku vsebovan prav takšen clen (z enako vsebino), ki je tudi tu Vladi nalagal strokovno presojo utemeljenosti ukrepov na vsakih sedem dni in obvestitev javnosti. Vendar Vlada tudi teh ukrepov ni ustrezno objavila. Zato je po mojem mnenju pravilen sklep, da tudi Odlok o omejitvi gibanja v opredeljenem ca 14 Uradni list RS, št. 152/20 in nasl. 15 Odlocitev U-I-445/20 z dne 3. 12. 2020. sovnem obdobju ni veljal. Uporaba analogije temelji na splošnem pravnem nacelu, da je treba enake pravne položaje obravnavati enako. To pomeni, da s tem odlokom dolocena prepovedana ravnanja v tem casu niso bila kazniva (oziroma niso bila inkriminirana). Konkretneje to pomeni, da ne gre za prekršek, storjen na podlagi tega odloka (na primer posameznik ne more biti kaznovan za gibanje na prostem po 21. uri itd.).To pomeni, da so bile vse izrecene globe v tem obdobju brez pravne podlage, kar pomeni, da lahko posamezniki zahtevajo placan denarni znesek skupaj z vsemi pripadki od države nazaj. To je javnopravni obogatitveni zahtevek, ki temelji na splošni prepovedi neupravicene obogatitve na racun drugega. Postopki in pravne možnosti, ki jih imajo posamezniki na voljo, so predstavljeni v nadaljevanju. 6. Presoja ustreznosti objave Argument, ki bi lahko govoril v prid temu, da je Odlok bil ustrezno objavljen v Uradnem listu od 3. 11. do 5. 12. 2020, je ta, da je bil Odlok nekajkrat spremenjen oziroma dopolnjen, vendar menim, da to ne more pomeniti, da je bil Odlok ustrezno objavljen v svoji celoti. Te objave Odloka namrec niso vsebovale vseh clenov Odloka (s katerimi so bili doloceni ukrepi za preprecitev epidemije), ampak le clene, s katerimi so se v doloceni meri spreminjali posamezni ukrepi oziroma se je le dodala kakšna dodatna izjema (na primer dodatna izjema pri prehodu obcinske meje). Moje stališce je, da le z objavo Odloka o spremembi in dopolnitvi Odloka o zacasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma zbiranja ljudi zaradi preprecevanja okužb s SARS-CoV-216 obravnavani Odlok ni mogel postati ponovno veljaven v svoji celoti, ampak bi morali biti ponovno objavljeni vsi cleni tega odloka vsakic znova na (vsaj) vsakih sedem dni. Šele s tem bi lahko zadostili zahtevi Ustavnega sodišca po obvestitvi javnosti na primeren nacin. Smisel bi bil v tem, da je potem v takšni »celoviti« objavi Odloka javnosti razvidno, da so ti strogi in mocno omejevalni ukrepi resnicno še bili potrebni glede na epidemiološko stanje v državi in še, kar je najpomembneje, da so bili skrbno presojani. Le z objavo posameznih dopolnitev in sprememb odlokov bi to lahko vzbudilo dvom v javnosti, da morda Vlada v resnici ne presoja njihove utemeljenosti v zahtevanem casovnem obdobju. To bi še podkrepil z dejstvom, da se je s temi ukrepi resnicno posegalo v temeljne clovekove pravice in svobošcine, zato še posebej ne bi smeli pušcati odprtih nikakršnih dvomov glede veljavnosti odlokov. Tako bi morala biti za ponovno veljavnost Odloka objavljena celotna vsebina v Uradnem listu. Argument, da je z objavo le Odloka o spremembi in dopolnitvi postal ponovno veljaven tudi prvotni odlok, saj sprememba Odloka brez njegove prvotne veljavnosti ni mogoca, po mojem mnenju ni sprejemljiv. Menim, da ce je Odlok prenehal veljati, ga tudi ne moremo spreminjati 16 Uradni list RS, št. 159/20 in nasl. in dopolnjevati, saj dejansko ni nicesar, kar bi sploh lahko s takšnim Odlokom spreminjali oziroma dopolnjevali. 6.1. Ustavni vidik zahteve po objavi Kot že povedano so odloki predpisi, zato je potrebna tudi ustrezna objava v Uradnem listu, ki je edini mogoc nacin uradne objave.17 Pravilno objavljanje pravnih predpisov je eden od glavnih pogojev za zacetek veljavnosti abstraktnih pravnih norm.18 Zahtevo po objavi v Uradnem listu vsebuje že Ustava v 154. clenu in prav tako 6. clen Zakona o Uradnem listu Republike Slovenije.19 Ce tej zahtevi ni zadošceno, preprosto ne more biti drugace, kot da ugotovimo, da so ti predpisi bili zato neustavni in tako niso (dolocen cas, ko niso bili objavljeni) imeli nikakršnih pravnih ucinkov oziroma je šlo za neobstojece predpise. Enako mnenje se je vzpostavilo tudi na akademskem podrocju.20 Že res, da je Vlada obvešcala javnost o veljavnosti posameznih ukrepov, dolocenih z odloki, v medijih in prek druge širše javnosti na novinarskih konferencah ter z raznimi intervjuji in tako resnicno poskrbela, da so se lahko z veljavnimi ukrepi posamezniki tudi seznanili. Vendar menim, da kljub temu ne moremo ugotoviti, da je Vlada s tem izpolnila svojo obveznost in nadomestila obveznost, da se vsi državni predpisi (med katere seveda uvršcamo tudi odloke) objavijo v uradnem državnem listu.21 Argument Vlade je sicer, da je imela javnost možnost seznanitve prav iz medijev, vendar je problem v tem, da se pri objavi predpisov zahteva velika mera preglednosti, jasnosti in natancnosti. Razlicni mediji pa so informacije s strani Vlade povzeli razlicno in jih s tem tudi razlicno predstavili javnosti. Podobno stališce je zaslediti tudi pri Iglicarju.22 Posledica vsega tega je, da je bila zato nemalokrat povzrocena zmeda o tem, kateri ukrepi veljajo in kateri ne, celo znotraj Vlade. Že posamezni ministri so si nekatere pravne norme glede ukrepov razlagali razlicno. Zato menim, da na naslovnike pravnih norm ne moremo prevaliti obveznosti, da morajo spremljati medije in preostala sredstva obvešcanja, da bi se lahko seznanili z veljavnim pravom. Prav zato, da se to ne bi dogajalo, velja obveznost objave v Uradnem listu, ki je edini uradni portal, ki (poleg preostalega) vsebuje vse predpise in vedno zagotavlja njihovo preglednost ter možnost podrobnejše seznanitve z njimi v vsakem želenem trenutku. Zato je to tudi edino ustrezno mesto, kjer se lahko posamezniki in s tem tudi mediji seznanijo z veljavno zakonodajo. 17 Iglicar, str. 15–17. 18 Šturm, str. 670. 19 Uradni list RS, št. 112/05 in nasl. 20 Teršek, str. 18–20. 21 Šturm, str. 670. 22 Iglicar, str. 15–17. Stališce Ustavnega sodišca, da je ustrezna objava državnih predpisov mogoca le in samo v Uradnem listu, je morda formalisticna, vendar je glede na posledice teh odlokov tudi nujna in edino sprejemljiva. S tem se zagotavlja temeljno nacelo pravne države (vec o tem v nadaljevanju), znotraj njega pa nacelo pravne varnosti,23 v katerem je zajeta možnost seznanitve z veljavnimi predpisi. Pomembno je spoštovati tudi nacelo nullum crimen nulla poena sine lege praevia. 6.2. Poseben pomen objave v prekrškovnem pravu Odlok doloca ukrepe na podlagi ZNB, ta pa vsebuje kazenske dolocbe za kršitev ali zakona ali podzakonskega predpisa (odloka), ki je vezan na ZNB. Zato ta odlok doloca prekrške. Konkreten odlok je predpis, ki ima kaznovalno naravo. Pri presoji dolocnosti kaznovalnih predpisov (in znotraj njih prekrškov) je zahteva po spoštovanju nacela jasnosti in dolocnosti predpisov še posebej stroga. Drugace povedano gre za nacelo lex certa.To je izpeljano iz nacela pravne države (2. clen Ustave) ter iz nacela zakonitosti, ki je doloceno že v samem Zakonu o prekrških (ZP-1),24 ki se uporablja kot sistemski zakon, zato je treba njegova nacela spoštovati pri vseh nacinih dolocanja prekrškov, ki jih omogoca v 3. clenu ZP-1, torej tudi pri dolocanju prekrškov z odloki. Vsakomur, ki je bil na podlagi neobjavljenega Odloka sankcioniran s placilom globe, je bilo tudi poseženo v ustavno pravico splošne svobode ravnanja po 35. clenu Ustave.25 Vse skupaj pomeni argument, da bi morala biti vsa podaljšanja Odloka ustrezno objavljena v Uradnem listu, le tako bi lahko nedvomno zadostili predstavljenim nacelom. Da bi se izognili celotnemu pravnemu problemu, to je, ali je bil Odlok ustrezno podaljšan, bi lahko že Ustavno sodišce v sklepu U-I-83/20-10 izrecno zapisalo v izrek, da mora Vlada obvestiti javnost o morebitnem podaljšanju oziroma spreminjanju odlokov v Uradnem listu, in ne da je zapisalo le, da naj vlada obvesti javnost, kljub dejstvu, da ta termin izhaja neposredno iz 39. clena ZNB. S tem bi lahko že Ustavno sodišce odpravilo vse dvome o ustreznosti oziroma neustreznosti objave odlokov. Mogoc je argument, da se je Ustavnemu sodišcu zdela nujnost objave v Uradnem listu že tako sama po sebi umevna, da zato tega ni posebej poudarilo in zapisalo. Vendar menim, da bi kazalo to konkretneje dolociti. Nujnost objave je tako poudarilo šele z naslednjo odlocbo U-I-445/20-13. Ob navedbi že vseh omenjenih argumentov, zakaj bi bila potrebna objava v Uradnem listu, mislim, da vseeno drugacna ugotovitev ni mogoca in je treba sklep Ustavnega sodišca razumeti tako, da mora Vlada obvestiti javnost na nacin, kot je dolocen za predpise. 23 Šturm, str. 671. 24 Uradni list RS, št. 29/11 in nasl. 25 Šturm, str. 671. 7. Neupravicena obogatitev Republike Slovenije Kot že omenjeno ta odlok v obdobju od 3. 11. 2020 do vkljucno 5. 12. 2020 ni veljal, zato v tem obdobju ni bilo mogoce izrekati sankcij za prekrške, dolocene s tem odlokom. Tako je prišlo do neupravicene obogatitve s strani Republike Slovenije. Pri tem se postavlja vprašanje, kakšne so pravne možnosti posameznikov, ki so že placali to neupraviceno izreceno globo, da se jim placani znesek vrne na podlagi javnopravnega obogatitvenega zahtevka, oziroma kakšne možnosti imajo, ce zoper njih še tece prekrškovni postopek. Poleg samega placanega zneska namrec lahko zahtevajo tudi obresti in stroške, ki so jim nastali s tem postopkom, kar bo še podrobneje predstavljeno v nadaljevanju. 7.1. Pravne možnosti posameznikov v postopku pri vracilu placane globe Najprej je treba povedati, da ce še tecejo kakršnikoli prekrškovni postopki na podlagi izrecenih glob v casu neveljavnih odlokov, je treba vse te postopke s sodbo ustaviti iz razloga mate- rialne kršitve prava, saj to ravnanje ni prekršek (skladno s prvim odstavkom 136. clena ZP-1). Ce je bila globa že placana oziroma prisilno izterjana v izvršbi, so mogoce poti posameznikov za dosego že placane globe naslednje. Najprej je treba vložiti enega od dveh mogocih izrednih pravnih sredstev, ki ju omogoca ZP-1. Nadomestna možnost za izredno pravno sredstvo je tudi ustavna pritožba.26 Na podlagi izrednega pravnega sredstva je treba doseci, da pristojno sodišce odpravi pravnomocno sodbo oziroma odlocbo o prekršku. To je temeljni pogoj za povracilo škode. Na podlagi tega je nato treba v pravdnem postopku od države terjati placano globo nazaj (z vsemi pripadki), saj je bila kot že receno placana brez pravne podlage. Pravico do povrnitve škode doloca že ZP-1 v 193. clenu. V prekrškovnem pravu poznamo dve izredni pravni sredstvi. Prvo je zahteva za varstvo zakonitosti in drugo je odprava ali sprememba odlocbe na predlog prekrškovnega organa. 7.1.1. Zahteva za varstvo zakonitosti Prvo mogoce izredno pravno sredstvo, s katerim se lahko doseže odprava odlocbe o prekršku oziroma pravnomocne sodbe, je zahteva za varstvo zakonitosti (169. clen ZP-1). Glavni problem, ki se bo lahko v praksi pri tem pojavil, je ta, da je samo vrhovni državni tožilec pristojen za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Pobudo za vložitev tega izrednega pravnega sredstva lahko poda oseba, ki je upravicena do pravnega sredstva. Najpogosteje bo to kršitelj oziroma obdolženec (ta se tako poimenuje, ce je že pred vložitvijo izrednega pravnega sredstva tekel sodni postopek).Vendar ta nima nobenega zagotovila, da bo njegovi pobudi vrhovni 26 Jenull, str. 968. državni tožilec tudi ugodil. Pobudniku je zavezan le sporociti svojo odlocitev.27 Zoper odlocitev vrhovnega državnega tožilca, da zahteve za varstvo zakonitosti ne bo vložil, ni dopustno nikakršno pravno sredstvo.To je posledica dejstva, da vrhovni državni tožilec v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi varuje le javni interes (glede zagotovitve enotne uporabe prava nižjestopenjskih sodišc), in ne zasebnega. Zahteve za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zato ni zavezan vložiti tudi, ce je povsem jasno, da je bil zakon oziroma drug predpis prekršen. Ce se bo vrhovni državni tožilec odlocil vložiti to izredno pravno sredstvo, bo to vloženo zaradi kršitve materialnih dolocb predpisa, ki doloca prekršek (konkretno v tem primeru Odloka), saj prepovedano ravnanje med neveljavnostjo Odloka ni prekršek. Prednost tega izrednega pravnega sredstva je v tem, da ni casovno omejeno. Problem, ki lahko nastane pri uporabi tega izrednega pravnega sredstva, je v tem, da bo vrhovni državni tožilec oziroma Vrhovno sodišce RS preobremenjeno s temi pobudami. Najbrž bi bilo ustrezno, da bi Vrhovno sodišce sprejelo v obravnavo vse vložene zahteve za varstvo zakonitosti, vendar bi to v praksi popolnoma onemogocilo delo sodišca, sam postopek pa bi bil tudi precej dolgotrajen, in vprašanje bi bilo, ali bodo res vsi, ki so neupraviceno placali globo, vložili pobudo za tovrstno pravno sredstvo. Rešitev tega problema bi morda bila, da Vrhovno sodišce v eni zadevi ugotovi, da je bilo res kršeno materialno pravo in da dejanje ni bilo prekršek, da odlocbo o prekršku odpravi in s tem vzpostavi sodno prakso oziroma neke vrste »precendens« za prekrškovne organe, ki so izdali tovrstne odlocbe, da sami predlagajo njihovo odpravo ter s tem sledijo sodni praksi Vrhovnega sodišca. 7.1.2. Odprava ali sprememba odlocbe na predlog prekrškovnega organa To bi prekrškovni organi (najpogosteje policija) lahko storili z izrednim pravnim sredstvom, ki se imenuje odprava ali sprememba odlocbe na predlog prekrškovnega organa (171.a clen ZP-1). Prednost tega izrednega pravnega sredstva je gotovo hitrejši postopek in tudi ni obremenjevanja Vrhovnega sodišca. Vendar je tudi tu problem v enostranskosti pravnega sredstva, saj ga lahko vloži le prekrškovni organ, ki je izdal odlocbo. Tudi tu ima kršitelj možnost da- ti pobudo prekrškovnemu organu, vendar na njo ni vezan. Slabost tega izrednega pravnega sredstva je v tem, da je casovno omejeno, in sicer tri leta od pravnomocnosti odlocbe. Slabost je tudi ta, da o tem izrednem pravnem sredstvu ne odloca Vrhovno sodišce, ampak odloca sodišce, ki je pristojno za obravnavanje zahteve za sodno varstvo v prekrškovnem pravu. V praksi so to okrajna sodišca, ki bodo zagotovo bolj obremenjena, kar bo negativno vplivalo na delovanje sodišc (predvsem na daljše sodne zaostanke). 27 Prav tam, str. 20. Razlog za odpravo odlocbe bi bil seveda tudi v tem primeru kršitev materialnih dolocb predpisa. Vendar je v 3. tocki prvega odstavka 171. clena ZP-1 dolocen dodatni pogoj, in sicer ta, da so bile ocitno v škodo storilca prekršene materialne dolocbe predpisa, ki je dolocal prekršek. Zatakne se lahko prav pri presoji ocitnosti, kajti za ocitno kršitev materialne dolocbe gre takrat, ko je kršitev mogoce ugotoviti neposredno, takoj in brez dodatnega ugotavljanja posameznih dejstev. Ce je treba posamezna dejstva še dodatno ugotavljati ali preverjati, o ocitni kršitvi ne moremo vec govoriti.28 Ta ocitnost kršitve se namrec nanaša prav na vprašanje, ali je ta odlok bil ustrezno objavljen in ali je zato veljal ali ne. Sam menim, da vendarle ne moremo govoriti o ocitni kršitvi, saj je pravno vprašanje veljavnosti Odloka ocitno dokaj zapleteno in ni enoznacno. Kot nacin mogoce rešitve, da kršitev tega predpisa (Odloka) postane ocitna kršitev, vidim v tem, da prek zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišce odloci, da Odlok ni veljal in da je s tem bilo kršeno materialno pravo. Ob taki sodbi Vrhovnega sodišca menim, da dvoma o ocitnosti kršitve ne bi bilo vec, saj bi se zadeva razcistila tako, da dodatno ugotavljanje posameznih dejstev (o veljavnosti Odloka) ne bi bilo vec potrebno ter zavezujoce za prekrškovni organ in tudi za okrajno sodišce, ki bo odlocalo o tem izrednem pravnem sredstvu. Vseeno vidim nevarnost, da kljub morebitni odlocitvi Vrhovnega sodišca v postopku zahteve za varstvo zakonitosti, da je treba odlocbo o prekršku oziroma sodbo odpraviti, prekrškovni organ (oziroma organi) ne bo zainteresiran vlagati ta izredna pravna sredstva, kljub temu da morajo pri svojem delovanju upoštevati nacelo zakonitosti. Za konkretno rešitev v praksi bo ocitno treba pocakati na razvoj sodne prakse Vrhovnega sodišca in tudi okrajnih sodišc. 7.2. Zahtevki posameznikov zoper Republiko Slovenijo Posamezniki imajo v primeru uspešnega postopka z izrednim pravnim sredstvom (ce jim je bila bodisi odlocba bodisi sodba odpravljena oziroma je bil postopek pravnomocno ustavljen) možnost v civilnem postopku zahtevati od države na podlagi odpravljene odlocbe o prekršku povrnitev škode, saj so neupraviceno placali globo ali stroške postopka.29 Podlago za to je najti v 193. clenu ZP-1. Tožbo za povrnitev škode je treba vložiti zoper Republiko Slovenijo, in sicer v treh letih od dneva, ko je postala sodba o ustavitvi postopka pravnomocna, drugace pravica do povrnitve škode zastara. Da se ne bi vlagale množicne tožbe in se ne bi pretirano obremenjevala sodišca, je ZP-1 predvidel dodatno varovalko, ki vsebuje obveznost, da mora oškodovanec pred vložitvijo tožbe za povrnitev škode zoper RS vložiti zahtevo na državno odvetništvo, da se z njimi sporazume o obstoju škode ter o njeni višini in vrsti. Šele v primeru, da sporazum ni dosežen, lahko oškodovanec v treh mesecih od vložitve zahteve pri pristojnem sodišcu vloži tožbo za povrnitev škode. 28 Gril, str. 898. 29 Povzeto po sodbi VS RS III Ips 128/2015. Glede na sorazmerno dolgo obdobje neveljavnosti Odloka je bilo neupraviceno izdanih glob vec, zato je ta procesna predpostavka smiselna in spodbuja zunajsodno reševanje spora. Zaradi dejstva, da je bila za vse izrecene globe predpisana ista sankcija, menim, da prevelikih razlik glede višine škode v zahtevkih oškodovancev ne bo in bo zato sporazum lahko hitro sklenjen. Sploh bo to veljalo, ko se bo vzpostavila praksa v teh postopkih pred državnim odvetništvom in bo višina škode že znana. ZP-1 doloca, da ima tisti, ki je neupraviceno placal globo in stroške postopka, pravico do povrnitve (vsakršne) škode, in ne le do vracila placanega zneska. Tako so oškodovanci poleg zneska placane globe upraviceni zahtevati tudi obresti od placanih zneskov, stroške postopka, ki so doloceni v 144. clenu ZP-1, posredno škodo ter tudi morebitni izgubljeni dobicek zaradi izvršitve odlocbe, na primer da je prišlo do postopka prisilne izterjave neplacane globe in je bilo s prodajo zarubljenih stvari prodano posameznikovo premoženje, s katerim opravlja neko dejavnost.30 Kot že omenjeno je priznana tudi posredna premoženjska škoda. To je primer stroškov, ki so nastali v zvezi s postopkom in niso zajeti v 144. clenu ZP-1. To so stroški obrambe, stroški in škoda, nastala v postopku prisilne izterjave s strani Financne uprave RS ali z neupraviceno naloženim delom v splošno korist, do katerega je prišlo zaradi neuspešne izterjave globe.31 Mogoce je zahtevati tudi nepremoženjsko škodo.32 Ta bo v teh postopkih zelo redko uporabljena, in sicer le v primeru, da je bilo posamezniku zaradi nezmožnosti izterjave globe (in ob izpolnjevanju preostalih pogojev po ZP-1) neupraviceno naloženo delo v splošno korist. Menim, da je treba potem tej osebi priznati nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve ugleda, ki ga je oseba uživala in ji je bil z delom v splošno korist okrnjen.33 Kot drugi mogoc primer za upravicenost do povrnitve nepremoženjske škode je nadomestitev neplacane globe z nadomestnim zaporom, ce od posameznika ni bilo mogoce izterjati neplacane globe.34 Ker je pogoj, da se nadomesti neplacana globa z nadomestnim zaporom, pri cemer mora znesek neplacane globe (ene same ali seštevek vec) znašati najmanj 1000 evrov in je ni bilo mogoce izterjati po pravilih upravne izvršbe, bo tak primer zelo redek. Moralo bi iti za posameznika, ki mu je bilo med neveljavnostjo Odloka izdanih vec glob. V tem primeru bi se upoštevale vse oblike nepremoženjske škode, ki se priznajo pri neutemeljenem odvzemu prostosti.35 Kot že receno pod višino škode spadajo tudi zamudne obresti. Sporno vprašanje je, od katerega dne naprej zacnejo teci. Po uveljavljeni sodni praksi je pri vprašanju zacetka teka zamudnih 30 Jenull, str. 969. 31 Prav tam, str. 969. 32 Prav tam, str. 970. 33 Povzeto po sklepu VS RS II Ips 238/2015. 34 Skladno z 20.a clenom ZP-1. 35 Jenull, str. 970. obresti v primeru placila na podlagi neupravicene obsodbe treba smiselno uporabljati pravila o vracanju neupraviceno prejetega po 190. clenu Obligacijskega zakonika.36 Po mnenju Vrhovnega sodišca se upošteva pravilo iz 193. clena OZ, ki zacetek teka zamudnih obresti veže na nepoštenost pridobitelja, ki mora vracati neupraviceno pridobljeno. Ker je neupravicena obsodba sama po sebi podlaga za odškodninsko odgovornost države, je glede zacetka teka zamudnih obresti od neupraviceno prejetega treba smiselno uporabiti pravilo, ki velja za nepoštenega pridobitelja. Zato je utemeljen zahtevek za placilo zakonskih zamudnih obresti od naslednjega dne po placilu odmerjene globe.37 8. Sklep Zaradi spoštovanja nacela pravne države, zlasti nacel pravne varnosti in predvidljivosti, je treba vsa kazniva ravnanja, preden postanejo pravno zavezujoca, objaviti v Uradnem listu. V prekrškovnem pravu in seveda tudi kazenskem pravu je nacelo zakonitosti še posebej poudarjeno (nullum crimen nulla poena sine lege praevia). To je Vlada naknadno po omenjeni odlocbi Ustavnega sodišca tudi storila, vendar to dejstvo nikakor ne more sanirati napake in s tem upraviciti izrecene globe med neveljavnostjo odloka. S tem bi prekršili še eno temeljno nacelo pravne države, to je prepoved retroaktivnosti, ter nacelo varstva zaupanja v pravo,38 kar bi pomenilo, da bi bilo neko dejanje inkriminirano za nazaj oziroma ex tunc. Najbrž je odvec poudarjati, katere kršitve temeljnih ustavnih pravic bi se pojavile ob takšnem nepravocasnem odzivu zakonodajalca. Zavedam se takratne kriticne situacije, ki je tedaj vladala v državi, in dejstva, da je Vlada imela pri sprejemanju predpisov resnicno težko nalogo, saj jih je morala glede na predloge vladne svetovalne skupine za zajezitev širjenja virusa nenehno prilagajati, vendar to ne more biti izgovor za manko tako temeljnega pravila, kot je ustrezna objava predpisov. Na njegovo rešitev bo treba še pocakati z razvojem sodne prakse prekrškovnega prava instancnih sodišc. Literatura AVBELJ, Matej (ur.). Komentar ustave Republike Slovenije. Nova Gorica: Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, 2019. Bojana Beovic: Vladi bomo predlagali podaljšanje ukrepov. (24. 11. 2020). 36 Uradni list RS, št. 97/07. 37 Povzeto po sodbi VS RS II Ips 165/2010. 38 Grad, str. 6–9. CAS, Petra. Zakon o prekrških s komentarjem. Ljubljana: GV Založba, 2018. GANTAR, Jan. Odloki in uredbe z zakonsko mocjo. Pravna praksa, 2020, št. 14, str. 6–7. GRAD, Franc, KAUCIC, Igor, in ZAGORC, Saša. Ustavno pravo. Ljubljana: Pravna fakulteta, 2016. GRAD, Franc. Ustava in retroaktivnost predpisov. Pravna praksa, 2016, št. 19, str. 6–9. IGLICAR, Albin. Objavljanje predpisov. Pravna praksa, 1996, št. 12, str. 15–17. JENULL, Hinko. Zahteva za varstvo zakonitosti v postopku zaradi prekrška. Pravna praksa, 2006, št. 35, str. 20. NOVAK, Aleš. Spregledano nacelo v nacelnem pravnem mnenju. Pravna praksa, 2010, št. 13, str. 22. PAVCNIK, Marijan. Teorija prava. Ljubljana: GV Založba, 2020. TERŠEK, Andraž. Ustavnopravna utemeljitev veljavnosti in uporabe predpisov. Pravna praksa, 2007, št. 39-40, str. 18–20. Civilnopravni vidiki umetne inteligence SAMO MIKLIC Nepogodbena odškodninska odgovornost in umetna inteligenca EVA STOJAN Umetna inteligenca: cogito, ergo sum? BARBARA PAVLEKOVIC, JERCA PETROVIC Civilnopravni vidiki umetne inteligence v zdravstvu II. Pregledni znanstveni clanek UDK 347.5:004.8 Nepogodbena odškodninska odgovornost in umetna inteligenca SAMO MIKLIC diplomirani pravnik (UN), študent magistrskega študijskega programa pravo 2. stopnje na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani 1. Uvod Ob pojmu umetna inteligenca dandanes ne pomislimo vec samo na znanstveno fantastiko in sisteme, kot je bil superracunalnik HAL 9000 v filmu 2001: Vesoljska odiseja. Najveckrat si verjetno zamislimo avtonomna vozila, o katerih pravna literatura tudi upraviceno najvec razglablja, saj ta vozila niso vec utopicna prihodnost, ampak precej resnicna sedanjost. Avtonomna vozila, ki povecujejo varnost in pretok v prometu, so le eden od sistemov umetne inteligence, ki povecujejo ucinkovitost in samozadostnost mnogih obstojecih aktivnosti. Masovna prirejenost proizvodov, narejenih po meri potrošnika, alarmni sistemi, ki omogocajo starejšim, da še naprej uživajo samostojno življenje, pametna tehnološka pomoc nebogljenim, droni in iskalni roboti, ki opravljajo misije v nevarnih okolišcinah, so le nekateri takšni primeri.1 S pravilno uporabo novih tehnologij in specificno UI lahko svet postane varnejši, bolj pošten, produktivnejši in primernejši za spopadanje z boleznijo, revšcino, kriminalom, diskriminacijo in drugimi oblikami nepravicnosti.2 Hiter razvoj, strojno ucenje in možnost neodvisnega sprejemanja odlocitev takšnih sistemov zagotovo prinašajo nova tveganja in povecujejo že obstojeca. Tako se nam logicno ob omembi takšnih sistemov hitro zastavi vprašanje, kakšne posledice bi nastale, ce bi ti zatajili in povzrocili škodo. 1 Ethical Aspects of Cyber-physical Systems, 2016, Scientific Foresight study, European Parliamentary Research Service, str. 7. 2 Liability for Artificial Intelligence and other emerging digital technologies, Report from the Expert Group on Liability and New Technologies - New Technologies Formation, European Commision [v nadaljevanju Porocilo NTF (2019)], 2019, str. 11. Prispevek obravnava nepogodbeno odškodninsko odgovornost za škodo, ki jo povzrocijo sis- temi umetne inteligence.V drugem poglavju je najprej ponazorjeno, katere znacilnosti takšnih sistemov pomenijo izziv ucinkoviti regulaciji podrocja odškodninske odgovornosti. V tretjem poglavju so predstavljeni sedanji režimi odškodninske odgovornosti, ki bi jih lahko uporabili v primeru, ko bi škodo povzrocil sistem umetne inteligence, ter tudi njihove pomanjkljivosti in mogoce rešitve za prihodnje prilagoditve, ki se pojavljajo v stroki. Zadnje poglavje obravnava nadomestne možnosti odškodninske odgovornosti za primer škode, ki jo povzroci sistem umetne inteligence, pri cemer ne izhajajo nujno iz sedanjih režimov. 2. Znacilnosti sistemov umetne inteligence Umetna inteligenca je širok pojem, katerega natancna definicija krepko presega okvire tega prispevka. Za potrebe tega prispevka bodo sistemi umetne inteligence opredeljeni kot sistemi, ki so ustvarjeni umetno, a hkrati vsebujejo znacilnosti, ki so lastne cloveku. Sposobni so ucenja na podlagi izkušenj, razumevanja, logicnega sklepanja in reševanja zapletenih problemov. Kot taki poskušajo posnemati cloveško življenje. Takšne inteligentne entitete so sposobne komuniciranja, zavedanja okolice in ustvarjanja. Sposobne so si zastaviti cilj, izdelati nacrt in slediti temu nacrtu.3 Integracija sistemov umetne inteligence (UI) v družbo povecuje ucinkovitost in samozadostnost mnogih obstojecih aktivnosti. Poseben izziv za pravno regulacijo, unikaten sistemom UI, pomenijo med drugim njihova kompleksnost, nepreglednost, možnost avtonomnega ravnanja, neodvisnega od cloveka, in navsezadnje ranljivost za napade.4 Nekateri sistemi UI so tako kompleksni in vecdimenzionalni, da je mocno omejena njihova transparentnost.5 Cloveški um preprosto ne more zaznavati vzorcev, ki jih za ucenje in povezovanje podatkov uporabljajo takšni sofisticirani sistemi UI.6 Raznovrstnost sistemov UI in široko polje njihove uporabe pomenita izzive na vec pravnih podrocjih. Ce bi v pravnem redu Evropske unije škodo povzrocilo avtonomno vozilo, bi glede na konkreten primer odškodninsko odgovornost za to škodo urejale razlicne direktive. Okvara strojne opreme na primer spada na podrocje Direktive 85/374 o odgovornosti za proizvode z napako (Direktiva 85/374),7 ki je bila v slovenski pravni red prenesena z Zakonom o varstvu 3 Jakšic, str. 2; Gioffredi, str. 441. 4 Porocilo NTF (2019), str. 32; Jakšic, str. 2; Swanson, str. 1209. 5 Nekateri strokovnjaki uporabljajo izraz »crna škatla« (angl. black box). Glej na primer Bathaee, str. 901. 6 Bathaee, str. 901. 7 UL L 210, 7. 8. 1985. potrošnikov (ZVPot),8 medtem ko so tveganja v zvezi z delovanjem voznika delno urejena z Direktivo 2009/103 o avtomobilskem zavarovanju (Direktiva 2009/103).9 Dovršeni sistemi UI se ucijo iz podatkov, ki jih sami zaznajo in obdelajo, brez posredovanja cloveka. Na podlagi teh podatkov se lahko samostojno modificirajo.10 Zato je pri sistemih UI tveganje, da se bo zgodila napaka, veliko. Ce so že podatki, ki jih sistem prejme, napacni, potem rezultat zagotovo ne more biti dober. Vendar se morajo sistemi UI tudi v primeru, ko so prvotni podatki pravilni in je njihov program natancen, še vedno tudi pravilno uciti iz teh podatkov.11 Velik izziv je tudi hiter razvoj sistemov UI, Moorov zakon namrec narekuje, da se moc racunalnikov vsako leto podvoji.12 Zato bi se morala regulacija, predvsem tehnicna, stalno spreminjati, sistemi UI pa opremiti z algoritmi, ki bi omogocali zaznavanje takšnih sprememb. Zakonodajalec bi moral ob tem upoštevati tudi pravne in eticne posledice ter ucinke uporabe sistemov UI.13 Mogoce bi morali takšnemu pristopu dati prednost pred vzpostavitvijo enotne in celovite regulacije.14 Bistveno je, da se pravni okviri odškodninske odgovornosti na podrocju sistemov UI ustrezno prilagodijo, saj bo le tako mogoce cim bolj izkoristiti in zagotoviti prednosti, ki jih sistemi UI prinašajo.15 3. Uporaba sedanje regulacije in mogoce spremembe Zaradi raznolikosti podrocij, na katerih se uporabljajo sistemi UI, odgovornost za škodo, ki jo povzrocijo, ne spada le pod eno pravno podrocje. Zato se razlicni sistemi UI v veljavnih pravnih sistemih razlicno regulirajo. V primeru škode, ki jo povzroci androidni robot,16 bi lahko šlo za odgovornost, podobno odgovornosti za mladoletnika. Ko bi škodo povzrocil elektricni hišni ljubljencek, ki bi imitiral psa, bi šlo morda za odgovornost za škodo, ki jo 8 Uradni list RS, št. 98/04 – uradno precišceno besedilo, in nasl. 114/06 – ZUE, 126/07, 86/09, 78/11, 38/14, 19/15, 55/17 – ZKolT in 31/18. 9 Weingerl, 4; UL L 263, 7. 10. 2009. 10 Gioffredi, str. 441. 11 Jakhel, str. 2; Gioffredi, str. 441. 12 Callier, Callier, str. 53. 13 Navas, str. 164; Civil Law Rules on Robotics European Parliament resolution of 16 February 2017 with recommendations to the Commission on Civil Law Rules on Robotics (2015/2103(INL)), str. 2. 14 Giuffrida, str. 453. 15 Abbott, str. 44. 16 Androidi so roboti, ki so po videzu in obnašanju podobni ljudem. povzroci nevarna stvar.17 Razlicna regulacija seveda prinaša razlicen pravni položaj, v kate- rem se oškodovanec znajde. Tako je škoda, ki nastane zaradi sistemov UI, oškodovancem le delno povrnjena ali pa sploh ne prejmejo odškodnine.18 Pri avtomatiziranih vozilih se avtorji strinjajo, da mora biti odškodninska odgovornost oblikovana tako, da bo olajšano ugotavljanje, kdo odgovarja v primeru nesrece.19 Vseeno je to le eno od številnih podrocij, na katerih lahko škoda nastane. Pri veljavnih pravilih nepogodbene odškodninske odgovornosti se tako postavljata temeljni vprašanji: • kdo naj odgovarja za škodo, ki jo povzroci sistem UI, in • kaj je podlaga za odškodninsko odgovornost v konkretnem primeru. Pravo za zdaj ureja le primere, ko se vzrok za ravnanje sistema UI lahko poveže z dolocenim cloveškim agentom20 oziroma ko obstajajo akterji, ki lahko povzrocijo neko kršitev.21 V literaturi so ti akterji opredeljeni kot proizvajalec, upravljavec, imetnik ali uporabnik.22 Vsi ti akterji bi lahko odgovarjali po nacelu krivdne odgovornosti, nekaterim pa pravni sistemi po svetu predpisujejo tudi objektivno odgovornost.23 Pojavljajo se tudi mnenja, da bi morali za škodo odgovarjati roboti sami, ki bi tako morali pridobiti pravno subjektiviteto in s tem tudi dolocene pravice ter obveznosti.24 V nadaljevanju bo predstavljeno, kako se ob izzivih umetne inteligence izkažejo sedanji režimi nepogodbene odškodninske odgovornosti. Poglavje je osredotoceno na odgovornost proizvajalca in uporabnika ter na odgovornost za drugega. Nekateri avtorji nasprotujejo spreminjanju sedanjih režimov, razen ko gre za posodobitve potrebnih standardov skrbnega ravnanja.25 V prispevek so vseeno vkljuceni tudi drugi predlogi za izboljšavo, ki se pojavljajo v literaturi. Priznanje pravne subjektivitete sistemom UI in drugi alternativni predlogi zunaj okvirov veljavne zakonodaje so predstavljeni v zadnjem poglavju tega prispevka. 17 Navas, str. 165. 18 Porocilo NTF (2019), str. 19. 19 Weingerl, str. 2, 3. 20 Jakšic, str. 3. 21 Janal, str. 176; Giuffrida, str. 445. 22 Jakšic, str. 3; Janal, str. 176; Giuffrida, str. 443 23 Janal, str. 176. 24 Navas, str. 166. 25 Swanson, str. 1209. 3.1. Odgovornost proizvajalca Glede na znacilnosti veljavne ureditve nepogodbene odškodninske odgovornosti se morda zdi logicno, da pri odgovornosti za škodo, ki jo povzrocijo sistemi UI, najprej pomislimo na proizvajalca proizvoda, ki vsebuje takšen sistem. Pravni red Evropske unije nam z Direktivo 85/374 namrec primerno zagotavlja stabilen pravni režim za takšen tip odškodninske odgovornosti. Direktiva vzpostavlja sistem, ki prenaša tveganje na proizvajalca, zato pa uvaja objektivno odgovornost proizvajalca za škodo, ki jo povzroci izdelek z napako.26 A položaj le ni tako preprost, kot se zdi na prvi pogled. Specificnost sistemov UI namrec pomeni izziv številnim vidikom odgovornosti proizvajalca, kot jo trenutno poznamo. a) Izzivi V 2. clenu Direktive 85/374 je proizvod definiran kot premicnina, tudi ce je vstavljen v druge premicnine ali nepremicnine. Takšna definicija morda ne zadosti primerom, pri katerih je zaradi medsebojne interakcije med razlicnimi sistemi UI ostro locevanje med njimi oteženo. Po 6. clenu Direktive se napaka ocenjuje na podlagi razumnih pricakovanj potrošnika ob upoštevanju vseh relevantnih okolišcin. Zaradi medsebojne povezanosti sistemov bi bilo morda napako težko identificirati. Pri pametnih sistemih UI se postavlja tudi vprašanje, ali lahko nepredvidljive odklone, ki nastanejo kot posledica ucenja, sploh opredelimo kot napako proizvoda. 27 Napaka na proizvodu lahko nastane v razlicnih fazah proizvodnje. Zaradi vse pametnejših sistemov UI se napake veckrat pojavljajo pri konstrukciji proizvoda. Na drugi strani je za njihovo uporabo potrebno vse boljše predznanje, posledica cesar je dolžnost proizvajalca, da uporabnika proizvoda ustrezno informira, saj tudi pomanjkljive informacije lahko povzrocijo odgovornost proizvajalca.28 Po 6. clenu Direktive 85/374 je za dolocitev odgovornosti bistven trenutek, ko je proizvod dan v promet. Sofisticirani sistemi UI29 so sprogramirani tako, da se po tem, ko pridejo na trg in se odzivajo na nove podatke iz okolja, samostojno modificirajo. Sistem UI namrec vklju- ci obstojece podatke v obstojec analiticni vzorec in revidira obstojece kode ali razvije nove. Takšno delovanje ustvari potencial za nenamerno in nepredvidljivo povzrocitev škode, pri cemer ob nakupu to še ni bila funkcija sistema UI, ne glede na to, kakšne kvalitete je takrat 26 Weingerl, str. 4. 27 Porocilo NTF (2019), str. 28. 28 Navas, str. 168. 29 Swanson poudari »Reinforcement Learning AI«, to so programi, ki se po vklopu ucijo sami in za delovanje katerih ni potrebno nadaljnje vnašanje podatkov. imel.30 Ker se sistemi UI lahko ves cas ucijo, je torej vprašljiv tudi trenutek, v katerem mora imeti proizvod napako, saj bi lahko trdili, da sistem v casu, ko je bil postavljen na trg, še ni bil zakljucen proizvod.31 Pomembno bo tudi, kdo v verigi izdelave nekega sistema UI bo štet za proizvajalca. Bo todosledno proizvajalec sistema UI ali kdo drug, na primer programer?32 Vsekakor bo zaradi stalnega pridobivanja podatkov s strani sistema UI tradicionalna vloga proizvajalca spremenjena. 33 b) Mogoce dopolnitve sistema odgovornosti proizvajalca za napake Problemi sedanjega sistema odškodninske odgovornosti proizvajalca za napako so torej številni. V nadaljevanju so predstavljene nekatere rešitve, s katerimi bi se ta konvencionalni sistem lahko modificiral in se morda uspešno prilagodil izzivom, ki jih sistemi UI pomenijo odškodninski odgovornosti. Prve se nanašajo na spremembe znotraj obstojece objektivne odgovornosti proizvajalca, druge pa na uvedbo dodatne krivdne odgovornosti proizvajalca. Kot omenjeno, trenutek, v katerem se presoja obstoj napake pri odgovornosti proizvajalca, ni vedno ustrezen. Proizvajalec bi bil lahko odgovoren tudi za napako, ki se pojavi po tem, ko gre proizvod že v promet, vsaj dokler ima še vedno nadzor nad posodabljanjem, nadgraditvijo ali tehnologijo sistema UI.34 Kadar bi bila otežena identifikacija proizvajalca, bi se lahko vzpostavil sistem,35 v katerem bi tožnik lahko tožil vec proizvajalcev, tudi ce ob tožbi še ne ve, kdo v proizvodni verigi je dejansko povzrocil napako proizvoda.36 Dodatna možnost bi bila uvedba dodatne krivdne odgovornosti proizvajalca, ki bi delovala takrat, ko zaradi specificnih znacilnosti sedanjega sistema objektivne odgovornosti za napake žrtve škodnega ravnanja ne bi prejele odškodnine. 37 Druga možnost bi bila popolna nadomestitev objektivne odgovornosti s krivdno, kar bi razbremenilo proizvajalce sistemov UI, ki morda niso mogli predvideti ravnanja sistema UI zaradi njegove zmožnosti spreminjanja lastnih algoritmov.38 Tip odgovornosti proizvajalca bi bil lahko na primer razlicen glede na vrsto napake. Proizvajalec bi bil lahko objektivno odgovoren za napake pri izdelavi, medtem ko 30 Swanson, str. 1203. 31 Porocilo NTF (2019), str. 28. 32 Navas, str. 170. 33 Porocilo NTF (2019), str. 28. 34 Porocilo NTF (2019), str. 42. 35 Navas govori o t. i. Market Share Liability. 36 Navas, str. 169. 37 Porocilo NTF (2019), str. 53. 38 Abbott, str. 35. bi v primeru napake pri konstrukciji proizvoda ali opustitvi ustrezne informacijske skrbnosti zanj veljala krivdna odgovornost.39 V prihodnosti bodo nekateri sistemi UI verjetno presegali zmožnosti cloveka. Ko bodo sistemi UI dokazano zaceli dosegati višjo stopnjo varnosti, kot jo lahko zagotovi ravnanje cloveka, bi lahko krivdno odgovornost (in s tem omilitev odgovornosti proizvajalca) predpisali za vse sisteme UI, ki bi naloge opravljali varneje, kot jih je zmožen opravljati clovek.40 Zunaj sistema objektivne odgovornosti za napake proizvoda bi lahko proizvajalec prav tako odgovarjal, ce ne bi bil dovolj skrben (oziroma bi bil malomaren) pri oglaševanju ali spremljanju (angl. monitoring) proizvoda.41 Pri sofisticiranih sistemih UI, ki se sami ucijo in spreminjajo svoje algoritme ter pri katerih je dejansko nemogoce dokazati, da je šlo za napako v proizvodu, bi lahko krivdo prevalili na proizvajalca že zato, ker s postavitvijo proizvoda na trg ni ravnal dovolj skrbno.42 Skrajnejši predlog spremembe je vzpostavitev objektivne odgovornosti proizvajalca ves cas, ko bi se sistem UI uporabljal. V takem primeru bi se proizvajalci ustrezno zavarovali in stroški zavarovanja bi bili vidni pri ceni proizvoda.43 3.2. Odgovornost uporabnika Odgovornost za škodo, ki jo povzroci sistem UI, bi lahko prevzel tudi uporabnik. Za potrebe tega clanka se za uporabnika štejeta tudi imetnik in upravljavec sistema UI, saj se pojmi v praksi prepletajo. Zgodovinsko gledano v Evropi na podrocju odškodninske odgovornosti prevladujejo režimi krivdne odgovornosti, medtem ko se objektivna odgovornost pojavi red- keje in kot izjema.44 a) Krivdna odgovornost uporabnika Krivdna odgovornost uporabnika temelji na krivdi posameznika v obliki naklepa ali malomarnosti. Malomarnost pomeni opustitev skrbnosti. Kadar je škoda s strani sistema UI povzrocena naklepno, je vprašanje razmeroma preprosto. Kadar bi uporabnik namerno zlorabil sofisticiran sistem UI s tem, ko bi denimo namenoma podal napacne podatke in bi sistem tem podatkom sledil, zaradi cesar bi sistem UI zato povzrocil škodo, bi uporabnik nedvomno 39 Navas, str. 169. 40 Abbott, str. 41, 44. 41 Porocilo NTF (2019), str. 53. 42 Prav tam, str. 24. 43 Porocilo NTF (2019), str. 41. 44 Janal, str. 177. krivdno odgovarjal na podlagi naklepa.45 Drugacna situacija pa bi bila, ko sistem UI ne bi deloval v skladu z namenom uporabnika. Uporabnik bi v takem primeru lahko odgovarjal zaradi malomarnosti, ce ne bi zadostil dolocenemu standardu skrbnosti.46 Prednost krivdne odgovornosti uporabnika sistema UI, v kateri bi verjetno prevladovala odgovornost na podlagi malomarnosti, bi bila, da bi se interpretacija potrebnih standardov skrbnosti lahko razvijala skupaj z razvojem sistemov UI.47 Ti standardi bi se lahko navezovali predvsem na ustrezno upravljanje in nadziranje sistema. Ker pa so sistemi UI posebni ravno zaradi svoje avtonomije, bi bila obveznost skrbnega nadzora smiselna samo, kadar bi uporabnik zaznal, da sistem ne more delovati avtonomno.48 Po drugi strani bi ravno raznolikost sistemov UI mocno otežila delo sodnikov, ki bi morali vsakic znova vzpostavljati specificno dolžnost ravnanja. To bi vodilo v negotovost in pomanjkanje pravne varnosti.49 Poseben izziv pomeni tudi dokazovanje krivde. Tehnologija sistemov UI je razmeroma nova, splošen model funkcioniranja teh tehnologij še ne obstaja, obenem pa se sofisticiran sistem UI lahko uci novih stvari brez neposrednega nadzora cloveka.50 Bolj kompleksen ko je sis- tem, težje je predložiti dokaze za krivdo v dolgi verigi programskih kod in algoritmov, ki so povzrocili ravnanje sistema.51 Oteženo bi bilo tudi dokazovanje vzrocne zveze, saj velikokrat nastanka škode ni mogoce predvideti in zato malomarnost ni podana. 52 Da bi sistem krivdne odgovornosti uporabnika deloval, so torej potrebne spremembe sedanjega pravnega reda. Predvsem so potrebni novi standardi skrbnosti, ki bi jih morali upoštevati uporabniki sistemov UI. Upoštevati bi bilo treba pravilno izbiro (glede na naloge in vešcine sistema UI), nadzorovanje in vzdrževanje sistema.53 Vsekakor bi bilo težavno vzpostaviti standard skrbnosti pri nadziranju oziroma spremljanju sistema UI, saj cloveške kognitivne sposobnosti niso enake sposobnostim UI. Strojno ucenje namrec temelji na prepoznavanju vzorcev, ki jih cloveški um ne zazna. Vecina uporabnikov nima zadostnega znanja, da bi uspešno nadzorovali delovanje sistema UI. Koherenten sistem zahtevanih standardov skrbnosti, 45 Prav tam, str. 193. 46 Abbott, str. 12. 47 Janal, str. 193. 48 Prav tam, str. 193. 49 Prav tam, str. 199. 50 Porocilo NTF (2019), str. 23. 51 Prav tam, str. 24. 52 Jakšic, str. 3. 53 Porocilo NTF (2019), str. 44. ki bi jim moral uporabnik sistema UI zadostiti, bi se lahko vzpostavil šele s podrobno analizo veliko škodnih dogodkov.54 Uporabnik bi lahko odgovarjal za malomarnost tudi, ce bi sistem UI, ki se od njega uci, »nahranil« z napacnimi vzori. Uporabniki bi morali v takšnem primeru upoštevati obveznost skrbnega ravnanja v zvezi s predložitvijo podatkov, ki bi le izražala uporabnikovo lastno ma- lomarno ravnanje, sistemom UI.55 Dodaten vidik krivdne odgovornosti uporabnika sistema UI je odgovornost za »neuporabo« sistema UI. Ko bi se sistemi UI razvili do take stopnje, da bi bilo njihovo ravnanje varnejše od ravnanja cloveka, bi bil uporabnik odgovoren tudi, ce bi sistem lahko oziroma moral uporabiti, pa ga ni. Namesto da bi ugotavljali, kaj bi v doloceni situaciji storila razumna oseba, bi lahko odgovornost uporabnika v takem primeru temeljila na vprašanju, ali bi se sistemu UI lahko zgodila ista nesreca. Ce je odgovor negativen, potem bi bil uporabnik odškodninsko odgovoren na podlagi malomarnosti ravno zato, ker pri opravljanju svoje dejavnosti ni uporabil sistema UI.56 b) Objektivna odgovornost uporabnika Objektivna odškodninska odgovornost je odgovornost, ki ne temelji na krivdi uporabnika, temvec na vzrocni zvezi med sistemom UI in škodo.57 Objektivna odgovornost uporabnika je za oškodovanca ugodnejša, saj mora dokazati le, da se je tveganje, ki ga sistem predstavlja, uresnicilo.58 Objektivna odgovornost uporabnika bi lahko bila prava rešitev v primerih, ko sistem UI tipicno lahko povzroci škodo in se uporablja v okoljih, ki niso zasebna. Odgovorna bi bila oseba, ki prevzame tveganje, povezano z upravljanjem sistema UI, in ki ima od uporabe korist oziroma dobicek. Ce bi korist oziroma dobicek imelo vec oseb, na primer t. i. back-end upravljavec59 in uporabnik, naj bo za škodo odgovoren tisti, ki ima vec nadzora nad tveganjem.60 Ko pa sistemi UI niso izpostavljeni javnemu življenju (ker so na primer vgrajeni v stroje v tovarnah), objektivna odgovornost uporabnika ne bi bila primerna. Sploh ce sistem pomeni grožnjo »samo« manjšemu krogu ljudi, ki so zavarovani drugace, kot na primer delavci z instituti delovnega 54 Prav tam, str. 23. 55 Janal, str. 193; Gioffredi, str. 442. 56 Abbott, str. 36, 37. 57 Prav tam, str. 13. 58 Porocilo NTF (2019), str. 21. 59 Janal, str. 176. Vec o odgovornosti »back-end« upravljavca v zadnjem poglavju. 60 Porocilo NTF (2019), str. 39. prava.61 Tudi Evropska komisija meni, da bi se morala uporaba sistemov UI šteti za nevarno dejavnost, kadar: • se uporablja v sektorju, v katerem je glede na znacilnosti aktivnosti povecano tveganje (na primer v zdravstvu, transportu ali na podrocju energije), in • je uporabljen tako, da obstaja povecano tveganje (kadar bi bil sistem UI recimo uporabljen le pri postavljanju urnika v zdravstvu, se ne bi štel za dejavnost s povecanim tveganjem). V nekaterih posebej dolocenih primerih bi morala biti po mnenju Komisije uporaba sistemov UI vedno opredeljena kot dejavnost s povecanim tveganjem in posledicno objektivno odgovornostjo uporabnika.62 Sistemi objektivne odgovornosti posameznika v evropskih pravnih redih temeljijo na imetništvu nevarne stvari in koristi, ki jo ima stvar za posameznika. Nasprotniki objektivne odgovornosti uporabnika tako poudarjajo inherentno »nenevarnost« dolocenih sistemov UI.63 Problem je tudi dejstvo, da nekateri pravni redi režima objektivne odgovornosti ne poznajo. Tako bi utegnilo priti do težavnega razlikovanja med sistemi UI, pri katerih bi se sprožila objektivna odgovornost, in tistimi, pri katerih se ne bi. Ena takšnih lastnosti, ki bi lahko sprožila objektivno odgovornost, je stopnja avtonomnosti sistema UI.64 Sistemi UI so vcasih samo del glavne stvari. Ali bi se v takem primeru objektivna odgovornost uporabnika še vedno nanašala na celotno stvar? Rešitev bi lahko bila v tem, da bi uporabnik prevzel samo tisto tveganje, ki ga pomeni sistem UI kot del celotne stvari. V takšni situaciji bi se lahko vzpostavila izpodbojna domneva, da je škoda, ki jo je povzrocila celotna stvar, nastala zaradi nepravilnega delovanja sistema UI.65 Tako bi moral uporabnik dokazati nasprotno. 3.3. Odgovornost za drugega Sistemi UI z razvojem postajajo vse kompleksnejši in v dolocenih lastnostih podobni ljudem. Odgovornost za drugega se najpogosteje pojavlja v razmerjih delodajalec – delavec ter skrbnik – mladoletnik. Že na prvi pogled postaja takšnim razmerjem vse bolj podobno tudi razmerje uporabnik – sistem UI. Vzpostavitev takšnega režima odškodninske odgovornosti 61 Prav tam, str. 40. 62 BELA KNJIGA o umetni inteligenci – evropski pristop k odlicnosti in zaupanju, COM(2020) 65 final, Evropska komisija, 19. 2. 2020. 63 Janal, str. 197. 64 Janal, str. 199. 65 Prav tam, str. 200. bi oškodovancem olajšala povrnitev škode, saj jim ne bi bilo treba iskati natancnega vzroka za škodo v sistemu UI.66 Koncept odgovornosti za drugega je, da naj tisti, ki naloži dolocene naloge drugemu, da razširi domet svoje dejavnosti, prevzame ustrezno tveganje. Pravni sistemi to uvajajo z dejansko odgovornostjo za drugega ali s strogimi obveznostmi skrbnega ravnanja, domnevo malomarnosti in podobnimi pravnimi instituti. Podoben sistem bi bilo mogoce prenesti na sisteme UI. Odgovornost za drugega posameznika namrec obvezuje, da »drugega« natancno spremlja in prevzame nase dolocena tveganja. Uporabnik bi tako moral skrbeti tudi, kdo vse lahko uporablja njegov sistem UI, in bi s tem lahko onemogocil ucenje nepravilnih praks.67 Mogoca sprememba sedanjega režima glede na znacilnosti sistemov UI bi bila naslednja: v primeru škode, povzrocene s strani sistema UI, ki je deloval funkcionalno enako kot cloveški agent, naj bo uporabnik oziroma upravljavec sistema UI odgovoren enako, kot bi bil delodajalec za svojega delavca. Delovanje sistema UI v danih okolišcinah bi se presojalo po cloveškem standardu ravnanja. Ko pa bi sistem UI presegel raven cloveškega delovanja, naj bodo merila ravnanja podobni sistemi UI. To pomeni, da bi se ravnanje v danih okolišcinah presojalo po višjem standardu, standardu sistemov UI, in da bi upravljavec moral zadostiti skrbnosti, ki se od njega pricakuje pri izbiri pravilnega sistema.68 Sisteme UI bi lahko primerjali tudi z mladoletniki. Uporabnik bi za ravnanje sistema UI odgovarjal podobno kot skrbniki odgovarjajo za mladoletnike. Vseeno pa obstaja med mladoletniki in sistemi UI zelo jasna razlika. Mladoletniki se postopoma razvijajo v odraslo osebo in s polnoletnostjo postanejo samostojni. Pri sistemih UI pa ni neke specificne tocke, v kateri bi lahko tak sistem obravnavali kot »razvitega do konca«. Tako v pravnih redih, v katerih namesto splošne objektivne odgovornosti skrbnika za mladoletnika dolocajo omejitve odgovornosti staršev s postopnim razvojem otrok, take zakonodaje ne bi mogli uporabiti pri razmerju skrbnik – sistem UI.69 Odgovornost za drugega bi lahko delovala kot dopolnilo objektivni in krivdni.70 Nasprotniki takšnega pogleda na sisteme UI poudarjajo, da bodo prve generacije popolnoma avtonomnih sistemov UI delovale povsem avtonomno in ne bodo le orodja ljudi; delovali bodo neodvisno od njih. Zato se je treba oddaljiti od ideje vzpostavitve odnosa agent – principal.71 66 Prav tam, str. 195. 67 Prav tam, str. 195. 68 Porocilo NTF (2019), str. 45. 69 Janal, str. 196. 70 Porocilo NTF (2019), str. 46. 71 Swanson, str. 1210. 4. Alternative za prihodnost 4.1. Podelitev pravne subjektivitete sistemom umetne inteligence Mnogo polemik v stroki sproža vprašanje podelitve pravne subjektivitete sistemom UI.72 Dejstvo je, da se sistemi UI po veljavnih pravnih ureditvah še ne morejo šteti za odgovorne za svoja ravnanja.73 Ideja za podelitev pravne subjektivitete temelji na locitvi lastniške in upravljavske strukture pri pravnih osebah ter na omejevanju odgovornosti lastnikov deležev. Ker imajo pravne osebe svoje premoženje, bi podelitev pravne subjektivitete sistemom UI zahtevala, da so ti sistemi sposobni pridobivati dobicek.74 Trenutno pa se še ne zdi ekonomsko ucinkovito, da bi sisteme UI obdarili z lastnim premoženjem, še posebej, ker bi premoženje moralo zadostiti potencialnim izgubam, kot je tudi odškodnina. Enak ucinek bi se verjetno dalo doseci z obveznim zavarovanjem.75 Ce bi sistemom UI dodelili pravno subjektiviteto, jim teoreticno ne bi bilo treba podeliti vseh pravic, ki jih imajo fizicne ali pravne osebe. Možnost, kolikor se zdi moralno sporna, bi bila, da se na pravno subjektiviteto sistemov UI vežejo le obveznosti.76 Nekateri strokovnjaki menijo, da bi sistemi UI morali imeti sposobnost pravic in obveznosti že le zato, da bi jim lahko škodo pripisali, medtem ko bi bil odškodninsko odgovoren še vedno clovek.77 4.2. Pristop drsece tehtnice Za sisteme UI, ki so zaradi omejene transparentnosti delovanja obravnavani kot t. i. »crne škatle «, je avtor Yavar Bathaee predstavil poseben pristop k odškodninski odgovornosti – pristop drsece tehtnice.78 Odškodninska odgovornost bi se tako razlikovala od sistema do sistema, in sicer s prilagajanjem testov krivde in vzrocne zveze glede na to, kolikšna stopnja avtonomnosti se dopušca sistemu UI (koliko je nadzorovan) in kako transparenten je. Potrebna bi bila torej vzpostavitev enotnega sistema znacilnosti specificnih sistemov UI na podlagi stopnje avtonomnosti in transparentnosti. 72 Giuffrida, str. 444. 73 Jakšic, str. 3. 74 Porocilo NTF (2019), str. 38.; Janal, str. 176; Giuffrida, str. 444. 75 Janal, str. 176. 76 Porocilo NTF (2019), str. 38. 77 Navas, str. 166. 78 Bathaee ta pristop imenuje the sliding scale approach. Ko bi škodo povzrocili najbolj nadzorovani sistemi, ki so obenem transparentni, bi se krivda in vzrocna zveza lahko presojali po tradicionalnih testih. Manj nadzorovani in povsem netransparentni sistemi pa bi sprožili široko polje razlicnih podlag odškodninske odgovornosti. Uporabnik ali proizvajalec bi tako ob uporabi drugega primera odgovarjal za vsa tveganja, ki izhajajo iz pomanjkanja transparentnosti sistema UI. Med tema dvema skrajnima možnostma bi bili mogoci še situacija, v kateri je sistem UI manj nadzorovan, ampak transparenten – avtor za tak primer predlaga standard malomarnega principala, in situacija, v kateri je sistem UI manj transparenten, ampak bolje nadzorovan. V zadnjem primeru bi uporabnik ali proizvajalec odgovarjal le za škodo, ki jo je bilo mogoce predvideti.79 4.3. Uvedba »crne skrinjice« Naslednja možnost izboljšave sistema odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo povzroci sistem UI, je obveznost proizvajalca, da z vstavitvijo »crne skrinjice« v sistem UI vodi neke vrste zapisnik glede delovanja podobno kot na letalih in ladjah. Tako bi oškodovanec lažje dokazal, da je šlo za napako na proizvodu. Takšna ureditev bi morala upoštevati zakonodajo glede varstva osebnih podatkov. Ce bi bil dostop do podatkov, ki jih vodi »crna skrinjica«, onemogocen, bi se vzpostavila izpodbojna domneva, da se je dokazovani pogoj izpolnil. Ce bi v takem primeru moral škodo placati uporabnik, bi imel regresni zahtevek proti proizvajalcu. 80 4.4. Odgovornost upravljavca iz ozadja Bolj ko napreduje tehnologija, vec razlicnih entitet bo odgovornih za proizvodnjo na eni strani in avtonomno delovanje na drugi. Kdo je proizvajalec (dela) proizvoda, ki ima napako, zaradi katere je nastala škoda, bo tako oškodovancu zelo težko ugotoviti oziroma dokazati. Problematicen je tudi casovni vidik, saj bo nemogoce dokazati, da je napaka obstajala že v trenutku, ko je bil proizvod dan v promet, sploh glede na to, da lahko sofisticirani sistemi UI ves cas sami spreminjajo svoje algoritme.81 Ena od rešitev bi tako bila, da se vzpostavi odgovornost t. i. upravljavca iz ozadja (angl. backend operator). To je tisti, ki je odgovoren za delovanje avtonomnega sistema s tem, da ga optimizira, se zaveže, da bo posredoval prave podatke, in uporabnikom posreduje potrebne nadgradnje sistema. V praksi je to lahko ista oseba kot uporabnik ali proizvajalec, lahko pa so 79 Bathaee, str. 933–937. 80 Porocilo NTF (2019), str. 47; Weingerl, str. 5. 81 Janal, str. 202. to tri razlicne osebe.82 Z vzpostavitvijo odgovornosti upravljavca iz ozadja bi olajšali oškodovancev pravni položaj. 4.5. Povrnitvene sheme Zadnja predstavljena možnost se (vsaj z vidika oškodovanca) zdi najbolj pravicna. Za primere, ko ne bi bilo mogoce dokazati, kdo je povzrocitelj škode, bi bilo mogoce ustanoviti sklad, ki bi bil namenjen kompenzaciji takšnih žrtev. Tak primer je škoda, ki jo povzroci neidentificirana ali nezavarovana tehnologija, ali pa povzrocitelja škode ni mogoce identificirati.83 Druga možnost je povrnitvena shema, ki bi bila namenjena vsem žrtvam nesrec sistemov UI in ki bi jo financirali uporabniki in proizvajalci sistemov UI z davki ali prispevki.84 Povrnitvene sheme drugace kot vecina preostalih opisanih rešitev odgovornost umikajo od posamicnih sistemov UI, ki so škodo povzrocili, predvsem zato, da bi se izognili zaviranju napredka, ki bi ga utegnile povzrociti prepogoste odškodninske tožbe. Pri povrnitvenih shemah bi se tveganje ustrezno porazdelilo med imetnike, uporabnike ali proizvajalce sistemov UI.85 5. Sklep Za ucinkovito spopadanje s škodo, ki jo povzroci sistem umetne inteligence, ki vse bolj postaja resnicnost in del našega vsakdana, sedanji režimi nepogodbene odškodninske odgovornosti torej potrebujejo nekatere spremembe. Glede na število belih knjig in priporocil evropskih institucij bi lahko ugotovili, da se Evropska unija delno zaveda izziva, ki ga pravu prinaša umetna inteligenca. Zanimivo bo opazovati, kako se bodo spremembe, kakršnekoli že bodo, kazale na dejanski ravni in ali bo pravu uspelo pravocasno slediti razvoju novih tehnologij, kakršna je tudi umetna inteligenca. Vsekakor se zdi, da je umetna inteligenca tu že nekaj casa in da je pri nadaljnjem reguliranju na vseh pravnih podrocjih z njo treba racunati. 82 Prav tam, str. 203. 83 Porocilo NTF (2019), str. 62. 84 Janal, str. 205. 85 Giuffrida, str. 448. Literatura ABBOT, Ryan, The Reasonable Computer: Disrupting the Paradigm of Tort Liability. George Washington Law Review, 2018, letn. 86, št. 1, 1–45. BATHAEE, Yavar, The Artificial Intelligence Black Box and the Failure of Intent and Causation, Harvard Journal of Law and Technology, 2018, letn. 31, 889–938. CALLIER, Michael, CALLIER, Harly, Blame It on the Machine: A Socio-Legal Analysis of Liability in an AI World. Washington Journal of Law, Technology and Arts, 2018, letn. 14, št. 1, str. 49–76. GIUFFRIDA, Iria, Liability for AI Decision-Making: Some Legal and Ethical Considerations. Fordham Law Review, 2019, letn. 88, št. 2, str. 439–456. JAKŠIC, Jure, Ali je pravo pripravljeno na izzive umetne inteligence? Pravna praksa, št. 43, 2017, str. 17–19. JANAL, Ruth, Extra-Contractual Liability for Wrong Committed by Autonomous Systems. V Ebers, Navas (ur), Algortihms and Law, Cambridge 2020, str. 174–206. KIM, Peter Y, Where We‘re Going, We Don‘t Need Drivers: Autonomous Vehicles and AI-Chaperone Liability. Catholic University Law Review, 2020, letn. 69, št. 2, , str. 341–370. NAVAS, Susan, Robot Machines and Civil Liability. V Ebers, Navas (ur), Algortihms and Law, Cambridge 2020, str. 157–173. SWANSON, Greg, Non-Autonomous Artificial Intelligence Programs and Products Liability: How New AI Products Challenge Existing Liability Models and Pose New Financial Burdens, Seattle University Law Review, 2019, letn. 42, str. 1201–1222. VLADECK, David C., Machines Without Principals: Liability Rules and Artificial Intelligence. George Washington Law Review, 2014, letn. 89, št. 117, str. 117–150. WEINGERL, Petra, Avtonomna vozila in odškodninska odgovornost. Podjetje in delo, št. 6-7, 2019, str. 889. Pregledni znanstveni clanek UDK 340.13:004.8 Umetna inteligenca: cogito, ergo sum? EVA STOJAN diplomirana pravnica (UN), študentka magistrskega študijskega programa pravo 2. stopnje na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani 1. Uvod S hitrim napredkom umetne inteligence (UI) in zlasti njeno vse vecjo avtonomijo se pojavlja tudi narašcajoca potreba po normiranju tega podrocja. Teorija se z vprašanjem primerne ureditve ukvarja že vec let ter ponuja raznolike poglede in predloge. Strokovnjaki si niso enotni glede vprašanja, kateri je pravi trenutek za pravno obravnavo nastajajocih problemov. Nekateri trdijo, da je zaradi hitrosti razvoja skrajni cas za pripravo pravnega terena, zato da se izognemo nezaželenim posledicam, spet drugi pa, da so ideje o ustvarjanju novih konceptov preuranjene in nepotrebne. Posledicno je prisotnih vedno vec pozivov zagovornikov, naslovljenih na nacionalne in nadnacionalne pravotvorce, za ureditev temeljnih vprašanj, med drugim tudi odškodninske odgovornosti za sisteme UI. V letu 2017 se je na pozive s sporocilom prvic odzvala Evropska unija, ki je do danes izdala vec usmeritev in priporocil tudi na civilnopravnem podrocju, ter s tem nakazala nujnost prepoznave potencialnih težav in mogoce rešitve. V teoriji se – poleg dilem glede pravnega normiranja navedenega podrocja – mnenja krešejo tudi glede primernosti podelitve subjektivitete sistemom UI, kar bi lahko imelo nekatere prednosti zlasti v odškodninskem pravu. Ta bi v mnogih pogledih lahko rešila dileme, povezane s trenutno ureditvijo, a ji mnogi nasprotujejo, sklicujoc se na zadovoljivost uporabe uveljavljenih konceptov civilnega prava. 2. Umetna inteligenca in pravo UI je v pravu za zdaj še tujek brez jasnega mesta v celotnem sistemu. Vzrok je dejstvo, da se doba UI šele zacenja. Pravna pravila so odziv na probleme realnosti in glede na izkušnje se ta oblikujejo za tem, ko se pokaže splošna potreba po regulaciji, najpogosteje zaradi zlorab ali nesrec. To, kar se dogaja zdaj, je zametek neizogibne tehnološke revolucije. V tem duhu nekateri vodilni akterji s podrocja UI apelirajo na nacionalne in nadnacionalne normodajalce, da to podrocje zaradi preventivnih razlogov uredijo še pred njegovo dokoncno in polnovredno uveljavitvijo.1 Zadnji so glede tovrstnih pritiskov sorazmerno zadržani ravno zaradi tega, ker ni jasno, kaj tocno lahko pricakujemo. Argument teorije je tudi, da ne moremo regulirati necesa, kar trenutno še ni del našega vsakdana.2 2.1. Definicija Uradne in splošno sprejete definicije »umetne inteligence« do danes še ni. Obstaja vec poskusov opredelitve, katerih osrednja tocka so sposobnosti takšnih sistemov. Enotna predstava je, da sisteme UI odlikujejo kognitivne sposobnosti, ki posnemajo tiste, lastne cloveku, s poudarkom na ucenju in reševanju problemov. Ena od prvih preglednejših opredelitev je iz leta 1995.3 Avtorja v njej ilustrativno povzameta najpogostejše pristope k definiranju in jih razdelita v štiri skupine: (1) sistemi, ki razmišljajo kot ljudje, (2) sistemi, ki ravnajo kot ljudje, (3) sistemi, ki razmišljajo racionalno, in (4) sistemi, ki ravnajo racionalno. Ena od mogocih delitev oblik UI je delitev na šibko (ang. weak AI) in krepko (tudi pravo, ang. strong AI) UI. Šibka UI je oblika, ki se obicajno pojavlja v našem vsakdanu. Njeni predstavniki so razni pametni asistenti, kot sta Applova Siri in Amazonova Alexa, ter preprostejši racunalniški programi. Tem programom je skupno, da z okolico komunicirajo na podlagi algoritmov, ki predvidijo ukaz in nanj predhodno pripravijo odziv. Na dražljaje iz okolja se odzivajo po s strani programerja predvideni shemi, ne pa po lastni presoji. Krepka UI je nasprotno sposobna generirati nepredvidljive odzive na podlagi lastne presoje po vzoru ljudi.Ta je trenutno še na konceptualni ravni in v svoji popolnosti ne obstaja, vendar strokovnjaki ocenjujejo, da bi v prihajajocih desetletjih lahko postala del realnosti. Pristop Slovenije do definiranja UI je pojasnjen v Nacionalnem programu spodbujanja razvoja in uporabe umetne inteligence v Republiki Sloveniji do leta 2025 (Nacionalni program). V njem je zavzeto stališce, da je potrebna cim širša in splošnejša definicija, ki bo mednarodno poenotena in ki jo bo pozneje po potrebi mogoce prilagoditi. V skladu s tem stališcem sledi definiciji, ki jo je pripravila OECD, saj naj bi bila ta edina dovolj široka in tehnicno dosledna ter tudi vse bolj mednarodno sprejeta.4 Definicija je naslednja: »Sistem UI je sistem, ki temelji na strojih (ang. machine based), ki lahko za dani niz ciljev, opredeljenih s strani cloveka, 1 Na primer Musk v Domonoske. 2 Wagner, str. 62, tudi Domonoske. 3 Russell, Norvig, str. 4. 4 OECD, str. 7. pripravi napovedi, priporocila ali odlocitve, ki vplivajo na realno ali virtualno okolje. To stori z uporabo vložkov (vhodnih podatkov) naprav in/ali cloveka za: i) zaznavanje in/ali analizo realnega in/ali virtualnega okolja; ii) rocno ali samodejno abstrahiranje teh zaznav/analize v modele; in iii) uporabo modelov za oblikovanje variant rezultatov. Sistemi UI so zasnovani tako, da delujejo z razlicnimi stopnjami avtonomije.«5 (Nacionalni program 2020: 13). Kot splošna definicija je ta primerna, vendar se za potrebe civilnega prava zdi ustreznejša bolj podrocno specificna in preprostejša opredelitev. Le tako se lahko ustrezno upoštevajo potrebe konkretne panoge in njena vsebina približa naslovljencem pravnih norm. Za potrebe tega prispevka kot sistem UI štejem tistega, ki mu UI omogoca sprejemanje podatkov iz okolja, njihovo obravnavo ter bolj ali manj avtonomen odziv nanje. 2.2. Prednosti in slabosti UI je pomembno sredstvo tehnološkega razvoja, ki prinaša velik ekonomski in socialni napredek ter izrazito pozitivno vpliva na družbo kot celoto.6 Pricakovane prednosti so predvsem: ucinkovitejše reševanje problemov, manj napak in nesrec (pod predpostavko ustreznega pro- gramiranja), transparentnost ukazov, predvidljivost, prevzem dejanskega tveganja, ki ga sicer prevzamejo ljudje, in prihranek casa. Ob tem se pojavljajo tudi dolocene slabosti, kot so na primer: nepredvidljivost in manjša možnost nadzora ob višji stopnji avtonomije, možnost manipulacije, netransparentnost (ucinek crne škatle7), visoki stroški vzpostavitve, izpodrivanje ljudi pri zaposlovanju ter pomanjkanje kreativnosti in morale. Ocitno je, da se nekatere la- stnosti pojavljajo hkrati kot slabosti in prednosti, prav tako pa je mogoce številne od naštetih slabosti, kot so možnost manipulacije, nepredvidljivost, netransparentnost in ne nazadnje tudi pomanjkanje morale, pripisati tudi ljudem. 2.3. Aktualna pravna podlaga Strokovne skupine in organi EU so do zdaj izdali vec nezavezujocih priporocil, mnenj, smernic in porocil, kot denimo Pravila civilnega prava o robotiki,8 Belo knjigo o umetni inte 5 To je poenostavljena definicija. Shema celotne definicije je dostopna na: (5. 2. 2021). 6 Evropski parlament, Pravila civilnega prava o robotiki, 2017, str. 2, in Evropska komisija, Liability for Artificial Intelligence, str. 32. 7 T. i. ucinek crne škatle povzroci, da je vcasih delovanje naprave težko oziroma nemogoce razumeti, kar oteži položaj oškodovanca, ker dokazovanje predpostavk odgovornosti zahteva veliko tehnicnega znanja in sodelovanje nasprotne stranke (povzrocitelja škode). Glej Evropska komisija, Porocilo o vprašanjih varnosti in odgovornosti, ki jih sprožajo umetna inteligenca, internet stvari in robotika, 2020, str. 9. 8 Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. februarja 2017 s priporocili Komisiji o pravilih civilnega prava o robotiki (2015/2103(INL)). ligenci9 ter študijo Umetna inteligenca in civilna odgovornost.10 Na ravni EU obstaja tudi Deklaracija o sodelovanju na podrocju UI,11 katere podpisnica je poleg 25 drugih držav tudi Slovenija. Na nacionalnih ravneh posamezne države izdajajo splošne strategije in nacrte na tem podrocju. Slovenija se je priprave nacionalne strategije lotila v letu 2020.12 Konkretna vprašanja odškodninske odgovornosti države clanice trenutno rešujejo z že ustaljenimi pravnimi mehanizmi, a z nastajajocimi tehnologijami in tveganji, ki jih te prinašajo, nastajajo pravne praznine. Težave je mogoce zaznati pri ugotavljanju pripisljivosti posledic ravnanja, pri katerem je udeležen sistem UI, kar povecuje stroške postopka in s tem oškodovancem dejansko otežuje dostop do sodnega varstva. Strokovna skupina Evropske komisije poudarja, da ni dopustno, da je oškodovanec na slabšem samo zato, ker škoda izhaja iz ravnanja sistema UI, in ne cloveka.13 2.4. Potreba po regulaciji Ob upoštevanju prednosti in slabosti UI se postavlja vprašanje smiselnosti njene vkljucitve v naš vsakdan in posledicne prilagoditve oziroma reforme pravnih okvirov. Mnenje, da lahko UI na številnih podrocjih prinese znaten napredek in jo moramo zato pozdraviti z odprtimi rokami, je vecinsko sprejeto. Eden osrednjih ciljev EU za prihodnje desetletje je digitalizacija in uporaba UI je njeno temeljno gibalo. Tudi Slovenija UI prepoznava kot tehnologijo, ki je med kljucnimi dejavniki gospodarske rasti in razvoja.14 Pravo mora poiskati ravnovesje med spodbujanjem inovacij in zagotovitvijo ustrezne zašcite ter tudi nadzorom nad UI in uživanjem njenih ekonomskih prednosti. Izcrpna regulacija tega podrocja je zato nujna zaradi vec razlogov. Primarno zaradi potrebe po zašciti uporabnikov v sklopu odškodninske odgovornosti (glej poglavje 3.3). Jasna pravila o odškodninski odgovornosti pa ne sledijo le interesu oškodovancev, temvec tudi potencialnih odgovornih za nastalo škodo, saj ustvarjajo temu primerno vecjo ali manjšo motivacijo za defenzivno ravnanje. Regulacija ustvarja spodbude za inovatorje in investitorje, za nove poslovne modele in vnaša predvidljivost ter preglednost. S 9 Evropska komisija, Bela knjiga o umetni inteligenci – evropski pristop k odlicnosti in zaupanju, 2020. 10 Evropski parlament, Artificial Intelligence and Civil Liability, 2020. 11 Declaration on cooperation on Artificial Intelligence, 2018. 12 Nacionalni program spodbujanja razvoja in uporabe umetne inteligence v Republiki Sloveniji do leta 2025 (NpUI) je osnutek, ki ga je pripravilo Ministrstvo za javno upravo in je bil po navedbah portala GOV.SI (na dan 27. 2.2021) v drugi polovici januarja 2021 poslan v potrditev Vladi RS. 13 Na primer: oseba pri operaciji, ki jo je izvedel kirurški robot, utrpi škodo. Ce bi isto škodo povzrocil kirurg, bi zanjo odgovarjala bolnišnica oziroma on sam. Ker pa kirurškega robota ne moremo obravnavati po enakih temeljih odškodninske odgovornosti, je nejasno, proti komu lahko oškodovanec naperi odškodninski zahtevek, kar bistveno okrni njegove možnosti za sodno varstvo. Glej Evropska komisija, Liability for Artificial Intelligence, str. 35. 14 Glej Nacionalni program, str. 18. pravno ureditvijo se zagotavlja tudi grajenje zaupanja uporabnikov, ki ga je nujno treba doseci za ucinkovito implementacijo UI v naša življenja. Eden pomembnih razlogov za intervencijo je tudi konkuriranje preostalim akterjem na tem podrocju, kot sta Kitajska in Združene države Amerike. Nedvomno je za ureditev te materije najprimernejša evropska raven, saj nacionalna ne ponuja ustreznih rešitev glede cezmejnega (oziroma prakticno brezmejnega) elementa te tehnologije. Pomembno je, da države clanice ustvarijo pogoje za poenotenje s sprejemanjemsplošnih okvirov in nacrtov. Najvišjo stopnjo harmonizacije bi zagotovile uredbe EU, ki biomogocile maksimalno varstvo potrošnikov in preprecevale zlorabe trga.15 Nujna je tehnološko specificna ureditev, ki upošteva vse posebnosti posameznega sistema UI, in neuniverzalna ureditev. Kot alternativa podrobni zakonski regulaciji se v teoriji predlaga tudiureditev s tehnološkimi standardi, ki bi ucinkoviteje in podrobneje obravnavali specifikeposamezne UI.16 Odlikujeta jih vecja prožnost in udeležba strokovnjakov v postopku njihovega sprejemanja. Menim, da bi se lahko tehnološki standardi uporabili kot dopolnitevpravnega sistema v delih, v katerih se ta kaže kot prevec tog. Na tem podrocju so namrecpogosto potrebne hitre prilagoditve in spremembe, ki dohajajo nenaden tehnološki napredek, pri cemer so se tehnološki standardi praviloma sposobni prilagajati obcutno hitrejekot pravne norme. Kot je bilo omenjeno, se v teoriji pojavljajo številni pomisleki glede prenagljenosti podrobne ureditve z argumentom, da za naslednjih 10 do 15 let zadošca prilagoditev že veljavnih pravil17 in da ni razloga za njeno pravno urejanje, dokler UI ne zacenja prihajati na trg v vecjem obsegu.18 To glede na trenutno stopnjo razvoja UI drži, vendar hkrati ni popolnoma nesmisel- no razmišljati v smeri priprave za cas, ko bo vseprisotna tudi krepka UI. Postopek oblikovanja pravnih pravil je dolgotrajen, zato se – upoštevajoc predvidene casovne okvire napredka – zdi že zdaj ustrezen trenutek za prvi korak v tej smeri. Položaj pravotvorcev je nedvomno nezavidljiv, saj je ta hip težko predvideti, kolikšen obseg regulacije bo omogocal pravo mero razvoja in hkrati zaupanja uporabnikov. 15 Evropski parlament, Artificial intelligence and Civil Liability, 2020, str. 67. 16 Zech, str. 195. 17 Lohmann, str. 171. 18 Wagner, str. 62. 3. Vloga umetne inteligence v civilnopravnih razmerjih Sistemi UI v omejenem obsegu že danes vstopajo v pogodbena razmerja v imenu pravnih subjektov19 in nastopajo kot povzrocitelji škode.20 Ravno iz teh za zdaj še redkih, a vedno pogostejših primerov izhaja potreba po odpravi negotovosti pravnega položaja udeležencev. Odgovore na dolocena vprašanja lahko najdemo že v sedanjih normativnih okvirih, a na nekaterih mestih ti ne dohajajo vedno novih dilem, ki jih odpira uporaba UI. 3.1. Umetnointeligentni sistem kot udeleženec v pogodbenih razmerjih Prednost UI glede na pogodbeno pravo je, da omogoca njenemu uporabniku sklenitev pogod- be pod optimalnimi pogoji (na primer ob tocno dolocenem casu, ko je cena najnižja). V lite- raturi se v pogodbenih razmerjih sistemi UI pogosto oznacujejo z izrazom »software agent«. Ta izraz je nekoliko zavajajoc, saj bi lahko bil tolmacen kot agent v smislu agencijske pogodbe (807.clen Obligacijskega zakonika (OZ)).21 Da bi to držalo, bi moral imeti sistem UI polo- žaj pravnega subjekta, ki je lahko nosilec pravic in obveznosti. Za uspešno agencijo oziroma zastopanje se predpostavlja sposobnost veljavne izjave volje. Zastopanje v kakršnikoli obliki povezujemo s svobodno voljo, samozavedanjem in razumom, ki jih sistem UI, ki nekriticno sledi navodilom svojega uporabnika, nima. Videti je, da se za veljavnost zastopanja ni mogoce izogniti podelitvi subjektivitete, in še to ne katerekoli, temvec takšne, ki bi se približala naravni. Z drugacnim pristopom do dojemanja agencije oziroma zastopanja bi bilo mogoce obiti potrebo po priznanju naravne subjektivitete. Ce bi se fokus z izjave volje preusmeril na sposobnost nadzora nad lastnim ravnanjem, bi lahko kot agent oziroma zastopnik nastopal tudi dovolj napreden sistem UI.22 Ta sicer res dobiva navodila od njegovega uporabnika, a tocen postopek doseganja cilja ni dolocen, zato bi lahko rekli, da ravna namensko in na podlagi lastne presoje. Tako bi bila avtonomna ravnanja obravnavana kot prestop mej pooblastila in pogodba ne bi vezala zastopanega, prav tako bi bilo mogoce sanirati zmote.23 19 Primer: Myibidder – programska oprema za eBay, ki namesto ljudi sodeluje na dražbah in s tem poveca možnosti uspešnega nakupa. Vec na: (16. 2. 2021). 20 Primer: Nesreca, ki se je zgodila leta 2018 v Arizoni, ki velja za prvo prometno nesreco z uporabo »avtopilota« s smrtnim izidom. Vozilo taksi službe Uber je avtonomno peljalo po cesti, pri cemer je bil prisoten tudi rezervni voznik, ki avtomobila ni upravljal. V trenutku njegove nepozornosti je vozilo do smrti povozilo peško. Leta 2020 je bil za kazensko odgovornega na podlagi malomarnosti spoznan rezervni voznik. Glej: Uber‘s self-driving operator charged over fatal crash, 2020. 21 Uradni list RS, št. 97/07 – uradno precišceno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631. 22 Matthias, str. 45. 23 Schirmer, str. 7. Trenutno se v pogodbenih razmerjih sistem UI obravnava le kot orodje v rokah cloveka, kot komunikacijski kanal in ne kot agent oziroma zastopnik v pravem smislu besede. Tako se ravnanje sistema vedno pripiše njegovemu uporabniku.24 To bo v prihodnosti z narašcajoco stopnjo avtonomije vse težje utemeljiti, zato bi bila podelitev subjektivitete (glej poglavje 4) in s tem morebitna obravnava sistema UI kot agenta ali zastopnika v smislu OZ lahko ustrezna rešitev. Podrobnejša analiza vprašanja položaja UI v pogodbenih razmerjih bi presegla okvire tega prispevka. Menim pa, da odlocilne potrebe po ureditvi tega konkretnega podrocja še ni, saj je odlocitev za vstop v pogodbeno razmerje v sferi posameznika. Od podrocja odškodninskega prava se razlikuje v tem, da tam nastajajo škodne posledice, ki jih posamezniki niso želeli in predvideli, zato je regulacija na odškodninskem podrocju nujnejša. 3.2. Avtonomija Dejstvo, da je UI delno avtonomna, je najpogosteje podlaga za pomisleke o pravnem statusu sistemov s to lastnostjo. Avtonomnost lahko opredelimo kot sposobnost pridobivanja informacij iz bolj ali manj kontroliranega okolja in njihovo uporabo kot podlago za nadaljnje odlocitve glede ravnanja.25 Za ohranjanje »inteligence« je treba sistem redno nadgrajevati in omogocati njegovo nenehno ucenje.Vec ko se lahko nauci, manj kontrole ima njegov proizvajalec, kar pomembno vpliva tudi na odškodninsko odgovornost. Popolnoma avtonomen sis- tem lahko svoje delovanje prilagodi brez posega cloveka, kar lahko povzroci nejasnosti glede odgovornosti, ko na podlagi teh odlocitev nastane škoda, saj na težavo naletimo pri vzpostavitvi vzrocne zveze. Stopnja avtonomnosti sistemov, ki jih poznamo danes, je razlicna in tudi vpliv, ki ga ima avtonomna odlocitev na koncno posledico, je odvisna od konkretne situacije. Kot je že bilo omenjeno, krepka UI trenutno še ne obstaja, zato na delovanje sistema vedno delno vpliva clovek. Ali si naj sploh prizadevamo za ustvarjenje sistema, inteligentnejšega od ljudi, ki bi lahko sledil lastnim ciljem, je vprašljivo. 3.3. Umetna inteligenca kot povzrocitelj škode Ceprav je ena glavnih prednosti UI ravno preprecevanje oziroma zmanjševanje morebitnega nastanka škode, se predvsem v njeni razvojni fazi, ki smo ji trenutno prica, pogosto zgodi, da nastanejo napake pri delovanju ali uporabi sistema, ki povzrocijo škodo. Za vzpostavitev 24 S tem je mišljen tisti, ki upravlja sistem UI, torej na primer voznik pametnega avtomobila, upravljavec drona. Za potrebe tega prispevka bo uporabljen izraz »uporabnik«, saj pojem »upravljavec« smiselno predpostavlja odsotnost popolne avtonomije. 25 Comandé, str. 168. odškodninske odgovornosti je treba identificirati vzrok škode. Napako je po izkušnjah naj- veckrat mogoce pripisati proizvajalcu in na tej podlagi vzpostaviti objektivno odgovornost proizvajalca (oziroma uvoznika). Škoda je lahko tudi posledica neprimerne uporabe, kar je lahko podlaga za krivdno odgovornost uporabnika. Prav tako lahko škoda nastane kot posledica objektivno nepredvidljivega avtonomnega ravnanja sistema samega in v tem primeru ni pravicno, da odgovornost prenesemo na proizvajalca ali uporabnika oziroma na oškodovanca. Odgovor, na koga naj se oškodovanci obrnejo z zahtevkom za povrnitev škode, je treba iskati ob upoštevanju vsega povedanega. Nekatere situacije se lahko rešijo z že znanimi mehanizmi, kot sta že omenjena odgovornost proizvajalca in odgovornost za produkt z napako, prav tako bi po analogiji z nevarnimi predmeti lahko utemeljili tudi uporabo pravil o objektivni odgovornosti uporabnika. Kaj pa odgovornost sistema UI samega? Pripis odškodninske odgovornosti smiselno predpostavlja obstoj subjekta. Ta tematika je podrobneje obravnavana v nadaljevanju (glej poglavje 4). Za potrebe razprave predpostavljam, da je sistemom UI priznana neke vrste subjektiviteta, ki omogoca njihovo neposredno odškodninsko odgovornost. V tem prispevku je pri argumentaciji odgovornosti sistema UI smiselno izhajati iz nepogodbenega temelja odgovornosti, v sklopu tega pa obravnavati krivdno in objektivno odgovornost. Subjektu lahko pripišemo odgovornost na podlagi krivde, ce so izpolnjene vse štiri predpostavke: protipravnost ravnanja, vzrocna zveza, škoda in krivda. Predpostavki protipravnosti in škode se ne razlikujeta od situacij, ko je povzrocitelj clovek. Obstoj vzrocne zveze bi bilo v primeru odgovornosti sistema UI predvidoma še lažje dokazati zaradi vecje transparentnosti delovanja. V Sloveniji glede krivde velja obrnjeno dokazno breme. Kot problematicna se kaže predvsem dolocitev ustreznega standarda skrbnosti. UI namrec ne moremo postavljati istih meril kot ljudem. Ne nazadnje malomaren sistem UI ne obstaja, temvec je to le sistem z napako.26 Objektivna odgovornost se tako zdi ugodnejša, saj je njena odlika to, da ni treba oblikovati standardov ravnanja. Izpolniti je treba pogoje nevarne dejavnosti oziroma stvari, vzrocne zveze in škode. Nekatere dejavnosti, ki jih opravlja UI, lahko opredelimo kot nevarne. Pri tem je bistveno, da dejavnosti ne oznacimo za nevarno le na podlagi subjekta, ki jo opravlja, temvec mora biti na splošno bolj tvegana. Iz dejavnosti same mora izhajati povecana nevarnost, mora se pricakovati velika škoda in da škode ni mogoce s skrbnim ravnanjem prepreciti. Po teh kriterijih lahko ugotovimo, da je dejavnost sistema UI nevarna, kadar govorimo na primer o avtonomnih vozilih, dronih ali robotih v zdravstvu. Ugotovitev, da je objektivna odgovornost v tem primeru vezana na nevarno stvar, ni mogoca, saj ni ustrezno trditi, da sis- tem UI uporablja sam sebe. Škoda tudi tu ni sporna, vzrocnost pa še manj, saj 149. clen OZ vsebuje domnevo vzrocnosti. 26 Borghetti, str. 65. Uvedba odškodninske odgovornosti sistema UI samega bi bila smiselna predvsem zaradi primerov, ko zaradi njegove avtonomije proizvajalcu ali uporabniku ni mogoce pripisati škodne posledice. Pri avtonomnem sistemu so dolocena nepredvidljiva ravnanja per se neizogibna. Ob vsem napisanem je ureditev odškodninske odgovornosti v zvezi z UI vprašanje kompleksne analize, pri cemer je treba upoštevati ucinkovitost in usmerjenost v iskanje spodbud za vse udeležene akterje, ki hkrati omogoca tudi tehnološki napredek in ustrezno pot do restitucije oziroma kompenzacije za žrtve.27 Namesto vzpostavitve sistema odškodninske odgovornosti se kompenzacija lahko doseže tudi z obveznim zavarovanjem ali vzpostavitvijo povrnitvenega sklada. 3.4. Obvezno zavarovanje Zavarovanje v odškodninskem pravu ustvarja enake ucinke kot objektivna odgovornost. Z njim je obravnavano tveganje placilne nesposobnosti odgovornega za škodo in prevalitve stroškov na oškodovanca. Obvezno zavarovanje v našem pravnem sistemu srecamo pri motornih vozilih in tudi pri nekaterih dejavnostih, pri katerih obstaja vecja verjetnost nastanka obsežnejše škode, kot na primer v notarskem poklicu, odvetništvu in revizijski dejavnosti. Obvezno zavarovanje se zdi sorazmerno preprosta rešitev tudi za UI. Ideja izhaja iz same na- rave sistema UI, ki pomeni vecje tveganje za nastanek obsežnejše škode, zato se preventivno v ta namen zagotovijo sredstva za poplacilo. Prednosti sta, da so sredstva torej že vnaprej zbrana in da lahko oškodovanec svoj zahtevek naslovi neposredno na zavarovalnico ter mu ni treba iskati konkretno odgovornega ter se ukvarjati z dokazovanjem vseh predpostavk. Breme je tako preloženo na zavarovalnico, ki ima kot strokovnjak boljše izhodišce. Izhodišcno vprašanje v zvezi s tem je, kdo naj bo zavezanec za placilo zavarovanja. Po nacelu najvecje koristi bi zavarovanje morali placati uporabniki sistema, po nacelu obvladovanja tveganja pa njegovi proizvajalci. Po analogiji z motornimi vozili se zdi obveznost za uporabnika ustreznejša. Drug pomemben vidik tega sistema je višina premije. Zaradi pomanjkanja izkušenj bi bilo (vsaj na zacetku) sorazmerno težko ugotoviti primeren znesek, kar bi bilo mogoce sanirati podobno kot pri motornih vozilih. Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) v 20. clenu predvideva omejitev jamstva zavarovalnice do višine zavarovalne vsote.28 S tem se sledi interesom zavarovancev, zavarovalnice in tudi žrtev, kar je najoptimalnejša rešitev. Nujno je poudariti, da je obvezno zavarovanje smiselno le, kadar obstaja dovolj velika verjetnost placilne nesposobnosti odgovornega in tega, da bodo stroški povrnitve nastale škode 27 Evropski parlament, AI and Civil Liability, 2020, str. 37. 28 Uradni list RS, št. 93/07 – uradno precišceno besedilo, 40/12 – ZUJF, 33/16 – PZ-F in 41/17 – PZ-G. nadpovprecno visoki.29 Ce kot odgovornega obravnavamo uporabnika ali proizvajalca, na prvi pogled kriterij predvidene placilne nesposobnosti ni izpolnjen, saj so ti pretežno profesionalni gospodarski subjekti. A z narašcajoco dostopnostjo UI je pricakovati, da bodo – vsaj v vlogo uporabnikov – stopili tudi posamezniki, ki morda ne bodo placilno sposobni, in v tem primeru bi se obvezno zavarovanje izkazalo kot koristno. Mnogi avtorji obvezno zavarovanje vidijo kot trenutno najboljšo izbiro za odgovornost, povezano z UI.30 EU se temu stališcu pridružuje, vendar z omejitvijo na specificne sektorje, kot so prevozna sredstva, dejavnosti z visokim tveganjem poškodb oseb ali škodovanja okolju, nevarne dejavnosti in doloceni strokovni sektorji.31 Ce bi bil odškodninsko odgovoren sistem UI sam, bi obvezno zavarovanje pomenilo ucinkovito rešitev za zagotovitev sredstev za placilo odškodnine (vec o tem v tocki 4.4). 3.5. Povrnitveni sklad Za potrebe povrnitve škode, ki jo povzroci UI, bi lahko ustvarili poseben sklad. V njem bi bila sredstva, vezana na sistem UI, ki bi se v primeru nastanka škode porabila za poplacilo oškodovanca. Za tem je ideja, da subjekti proporcionalno z ekonomsko udeležbo prevzamejo tudi tveganje. Zasnovan bi bil kot subsidiarna možnost, ko so oškodovanci sicer upraviceni do povrnitve po pravilih odškodninske odgovornosti, a iz kakršnihkoli razlogov ostanejo brez poplacila.32 Evropski parlament v svoji resoluciji predlaga celo omejitev odgovornosti za ose- be, ki prispevajo v ta sklad. Podobne posledice bi povzrocila vzpostavitev odgovornosti države po drugih povrnitvenih shemah.33 Tak tip odgovornosti temelji na posebnem predpisu in ne predpostavlja protipravnega ravnanja, le nastanek škodne posledice. Tako je na primer urejena odškodnina žrtvam nasilnih kaznivih dejanj.Vendar velja opomniti, da je tak nacin socializacije tveganja dopusten le v izrazito upravicenih primerih, ko je nepravicno, da bi škodo nosil oškodovanec sam. Prednosti sistema povrnitvenega sklada so vecja fleksibilnost in izcrpnost v primerjavi z nepogodbeno odškodninsko odgovornostjo, možnost prispevanja vec subjektov, ki jim je to v interesu (na primer uporabnik, proizvajalec, država, lastnik …), in to, da ni treba dokazovati obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti (zaobidemo težave v zvezi z dokazovanjem vzrocne zveze, standardom skrbnosti). Sredstva, ki se v sistemu odškodninske odgovornosti 29 Evropska komisija, Liability for Artificial Intelligence, 2019, str. 62. 30 Wagner, str. 58. 31 Evropska komisija, Liability for Artificial Intelligence, 2019, str. 61. 32 Evropski parlament, Pravila civilnega prava o robotiki, 2017, str. 12. 33 Vec: Možina, D. Odškodninska odgovornost države. V: Pravni letopis, 2013, str. 158–164. porabijo za namene sodnih postopkov, bi se v tem primeru ucinkoviteje porabila za dejansko povrnitev škode.34 Pomislek glede uvedbe sklada na zasebni ali državni ravni je povezan s prenosom stroškov na skupnost. Vprašanje je, ali je družba pripravljena sprejeti to tveganje ter, pomembneje, ali se vseh tveganj sploh zaveda. Prav tako je pricakovati visoke administrativne stroške zbiranja sredstev od vec zavezancev, ki ne nazadnje morda niti ne bi bili nižji od stroškov ugotavljanja odškodninske odgovornosti. Argument v korist tega sistema je predvsem težnja EU po tehnološkem napredku, ki bo koristil celotni družbi. Glede na to ni pravicno, da bi stroške prehoda na nov sistem nosili na primer le proizvajalci UI, temvec naj jih nosi družba, ki ima od tega korist. 4. Umetnointeligentni sistem kot objekt ali subjekt prava Pravni red je cloveška stvaritev, namenjena ljudem, in njegova odlika je, da lahko pravice in njihovo vsebino prilagaja lastnim potrebam. Zato ni sporno, ali je sposoben podeliti status subjekta nekemu novemu udeležencu, temvec le to, katere so prednosti podelitve in kakšna naj bo njena vsebina. »Oseba v pravnem smislu predstavlja to, kar pravo doloca, da predstavlja.«35 Subjektiviteta je po slovenskem civilnem pravu sestavljena iz pravne in poslovne sposobnosti. Za pripis subjektivitete zadošca že priznanje pravne sposobnosti. Z drugimi besedami, kdor je sposoben biti nosilec pravic in obveznosti, je v oceh prava subjekt.36 Poslovna sposobnost pomeni, da lahko posameznik samostojno nastopa v pravnih razmerjih, torej veljavno izjavlja voljo. Pravna sposobnost se pridobi z rojstvom, polna poslovna sposobnost pa s polnoletnostjo. Subjekti po slovenskem pravu so fizicne in pravne osebe. Iz tega je torej ocitno, da pravo subjektiviteto podeli na podlagi posebnih lastnosti subjekta ali na podlagi potreb prakse, kadar je to splošno koristno. Nasproti subjekta stoji objekt. Objekt civilnopravnega razmerja je tisti element pravnega razmerja, zaradi katerega pravni subjekti vstopajo vanj.37 Objekti po slovenskem civilnem pravu so stvari, premoženje, izpolnitvena ravnanja in osebne nepremoženjske dobrine. Objekt torej nasprotno od subjekta nima svoje volje in namenov. Obravnava sistema UI kot subjekta se zdi na prvi pogled utopicna in nepremišljena. Hkrati pa se ga ne zdi ustrezno oznaciti le za objekt prava oziroma natancneje stvar, saj ga od stvari raz 34 Borges, str. 160. 35 Dewey, str. 65. Izvirnik: »[…] ‚person‘ signifies what law makes it signify.« Prevod: Eva Stojan. 36 Juhart in dr., str. 71. 37 Prav tam, str. 127. likuje sposobnost ravnanja in ustvarjanja pravnih posledic, delno neodvisno od cloveka. Zato se je v teoriji razvila ideja o priznanju pravne subjektivitete UI. Že tu je nujno poudariti, da tega vprašanja ni mogoce obravnavati na splošno, saj so si sistemi UI in podrocja, na katerih se pojavljajo, med seboj prevec razlicni. Ta prispevek tematiko obravnava izhodišcno in splošno, zato bo pristop izjemoma poenostavljen.38 4.1. Prednosti in slabosti podelitve subjektivitete Podelitev neke vrste pravne subjektivitete sistemom UI bi bilo smiselno iz dveh razlogov: (1) za zapolnjevanje pravnih praznin v primeru nemožnosti vzpostavitve odgovornosti po klasicnih konceptih, (2) da bi oškodovancem olajšali položaj, ko ne bi vedeli, na koga se obrniti z odškodninsko tožbo. Poenostavitev sistema odgovornosti je nujna za zašcito in ustrezno varstvo oškodovancev.39 To bi bilo lahko doseženo s podelitvijo subjektivitete, kar bi v odškodninskem pravu povzrocilo olajšanje položaja žrtve, saj bi lahko povrnitev zahtevala od tocno dolocenega subjekta, ne da bi bilo treba ugotavljati, na kateri ravni (proizvodni ali uporabni ravni, ravni aparata ali programa) je nastal vzrok za škodo in po kakšnem temelju odgovornosti naj zahteva povrnitev. To bi pomenilo velik korak v smeri predvidljivosti in znižanja stroškov za oškodovanca. Tako bi se izognili težavam, povezanim z avtonomnim ravnanjem sistemov UI (glej poglavje 3.3). Po drugi strani se pojavljajo nekateri pomisleki, ki nasprotujejo ideji podelitve subjektivitete: (1) sistemi UI nimajo lastnih sredstev za placilo odškodnine, (2) šcitijo se osebe, ki delujejo za njimi (najpogosteje proizvajalci in uporabniki). V literaturi je najveckrat tarca kritike prav lastnost, da sistemi UI ne morejo pridobivati sredstev brez sodelovanja ljudi. Ce temu pogoju ni zadošceno, se subjektiviteta izkaže le za formalnost, saj se oškodovanci kljub morebitnemu zahtevku proti sistemu nimajo od kod poplacati. Da bi mu priznali sposobnost biti lastnik sredstev, bi to zahtevalo reformo številnih temeljnih konceptov trenutne pravne ureditve.40 Se pa to pomanjkljivost lahko odpravi na primer z že poznanim institutom obveznega zavarovanja (glej poglavje 3.4). Po mnenju kritikov preusmeritev fokusa odgovornosti s proizvajalcev in uporabnikov sistemov UI na njih same vodi v eksternalizacijo tveganj, kar povzroci šcitenje oseb za sistemom in pomanjkanje spodbud za njihovo skrbno ravnanje. Ta pomislek ima za seboj odvrnitveno funkcijo odškodninske odgovornosti. Sama menim, da ta ocitek ni utemeljen. Vsa pravila 38 Teorija poudarja, da je v zvezi s tem vprašanjem treba upoštevati razlicne znacilnosti posamezne oblike cim bolj individualizirano glede na tržne strukture, usmeritve in prerazporeditev tveganj. Glej na primer Evropski parlament, Artificial Intelligence and Civil Liability, 2020, str. 38. 39 Evropski parlament, Artificial Intelligence and Civil Liability, 2020, str. 44. 40 Evropska komisija, Liability for Artificial Intelligence, 2019, str. 38. delno omogocajo zlorabo in izigravanje, kar je ex ante obravnavano z naceli dobre vere in poštenja, dobrih poslovnih obicajev ter razumnosti, ex post pa prek presoje sodišc. Prav tako preusmeritev odgovornosti na nov subjekt ne pomeni, da so osebe za njim popolnoma razbremenjene kakršnekoli odgovornosti.41 Clovek bo namrec v vsakem primeru odgovoren za stvaritev in/ali programiranje sistema z dolocenimi znacilnostmi oziroma sposobnostmi, za neprimerno uporabo sistema in za manipuliranje z njim. S podelitvijo subjektivitete se obravnavajo le situacije, ko škodljive posledice ne bi bilo pravicno pripisati nobenemu drugemu subjektu. 4.2. Izenacenje z naravnimi osebami Ce se lotimo primerjave in iskanja vzporednic med ljudmi in sistemi UI, lahko ugotovimo, da smo si pravzaprav v marsicem podobni. Tudi sistemom UI lahko pripišemo sposobnosti, kot so logicno razmišljanje, ucenje, racionalnost itd. To je lahko zanimivo z dogmaticnega vidika, vendar z vidika utemeljevanja zahteve po podelitvi subjektivitete ni relevantno. Polemiziranje esence cloveških bitij ni naloga prava niti namen tega prispevka, saj je nesporno, da pravo ljudi obravnava kot subjekte že na podlagi dejstva, da pripadamo vrsti Homo sapiens, ne glede na naše lastnosti. Navsezadnje obstajajo tudi primeri, ko ljudje sicer nimajo vseh lastnosti, ki bi jim jih obicajno pripisali, a so v oceh prava še vseeno subjekti, le njihova poslovna sposobnost je omejena.42 Z obratnim sklepanjem bi lahko ugotovili, da bi tudi sisteme UI kljub pomanjkanju dolocenih lastnosti lahko obravnavali kot subjekte, a je glede na pravkar povedano to brezpredmetno. Ceprav bi z razlicnimi argumenti morda ugotovili, da sistemu UI lahko pripišemo pravno in poslovno sposobnost, s tem ne postane samodejno subjekt, ampak bi mu moralo tak status izrecno podeliti pravo. Vendar je podobnost lahko podlaga za razmislek tvorcev prava v smeri izenacenja statusa UI s statusom cloveka. Pri tem opominjam, da podelitev subjektivitete ni dolžnost, ampak pravica prava. Primer, ko je pravo naredilo korak od obravnave kot objekta k obravnavi kot subjekta, je ureditev statusa živali. Pravni položaj živali pri nas ureja Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 15.a clenu, ki doloca, da te niso stvari, vendar se za njih v pretežnem obsegu uporabljajo pravila, ki veljajo za stvari.43 Ceprav si živali in ljudje delimo dolocene lastnosti, pravo prvim polnega statusa subjekta ne priznava. Kljub temu pa to kaže, da imajo živali neke vrste vmesen status, med objektom in subjektom, kar bi morda lahko upoštevali tudi za primer UI. 41 Evropski parlament, Artificial Intelligence and Civil Liability, 2020, str. 37. 42 Na primer zarodki in duševno bolni ljudje. 43 Uradni list RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20. Prepricljivih argumentov za priznanje subjektivitete, podobne naravni osebnosti, sistemom UI zaradi njihovih posebnih lastnosti ni. Kritiki zagovarjajo pristop do njih kot orodij v rokah cloveka in se ob tem sklicujejo predvsem na pomanjkanje volje, subjektivno pogojenega ravnanja in na dejstvo, da ne nazadnje za njimi v vsakem primeru stoji clovek, ce ne drugega, da jih ustvari. Podelitev pravic in nalaganje dolžnosti se kažeta kot neprimerna tudi zaradi nedovzetnosti za grožnjo s sankcijami.44 UI nima samoohranitvenega nagona in strahu pred kaznijo. Nazadnje bi kaznovanje ali unicenje sistema kot sankcija prizadelo osebe za njim, kar je v nasprotju s smislom priznanja subjektivitete. Glede na to, da krepka UI, ki bi sistemu dajala sposobnost ravnati v skladu z naloženimi dolžnostmi, še ne obstaja, je pripis odgovornosti za zdaj še toliko neprimernejši. Hkrati je dejstvo, da je ta status med živimi bitji podeljen samo ljudem, tako elementarno zasidrano v pravni sistem, da bi se moral zgoditi velik miselni premik, da bi v kategorijo cloveških subjektov enakovredno sprejeli tudi programske sisteme. 4.3. Izenacenje s pravnimi osebami Pravne osebe, kot so korporacije, verska združenja, državne entitete itd., so skladno s pravom subjekti. Njihov položaj ni popolnoma izenacen s položajem ljudi, kar je smiselno utemeljeno z razlikami v njihovi dejanski sposobnosti izvajanja pravic. Pravne osebe pridobijo pravno sposobnost z vpisom v register, poslovno sposobnost pa zanje izvajajo zastopniki. Pravni red subjektivitete pravnim osebam kot enotnim skupnostim ljudi torej ne priznava zaradi njihovih cloveških lastnosti, temvec zaradi prakticnosti. Glavni namen je spodbujanje investicij in podjetništva z možnostjo omejitve in porazdelitve tveganja. Po tem zgledu bi sistemom UI podelili subjektiviteto kvecjemu zaradi potreb prakse. S tem bi jim bila priznana sposobnost biti toženi in biti lastniki premoženja (4. clen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD)).45 Po analogiji z gospodarskimi družbami bi voljo za njih izjavljali zastopniki, imeli bi lastno premoženje, ki bi ga prispevali kvazidružbeniki in bi bilo loceno od njihovega zasebnega premoženja ter namenjeno placilu odškodnine, v primeru zlorabe pa bi se uporabil institut »piercing the electronic veil«. Vendar obstaja temeljna razlika, ki sisteme UI locuje od gospodarskih družb. Gospodarska družba, per se, ne more ravnati in ustvarjati pravnih posledic brez pomoci fizicnih oseb, UI pa ima to sposobnost. Pravne osebe kot tip subjektov niso bile ustvarjene z mislijo na UI in njene sposobnosti niso namenjene razširitvi nanjo, kar potrjuje tudi nacelo tipske prisile (numerus clausus), ki onemogoca ustanavljanje pravnih oseb zunaj predvidenih oblik. Prav tako takšna oblika osebnosti ne bi rešila težave 44 Evropski parlament, Artificial Intelligence and Civil Liability, 2020, str. 37. 45 Uradni list RS, št. 65/09 – uradno precišceno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/ 15, 15/17, 22/19 – ZPosS, 158/20 – ZIntPK-C in 18/21. pripisa odškodninske odgovornosti UI sami, saj so pravne osebe deliktno sposobne le v mejah ravnanja svojih organov – fizicnih oseb (148. clen OZ). 4.4. E-osebnost Ideja o e-osebnosti je v javnosti dvignila veliko prahu leta 2017, ko je Evropski parlament sprejel Pravila civilnega prava o robotiki. V tem dokumentu je med drugim kot možnost obravnavanja problema odškodninske odgovornosti robotov omenjena »[…] uporaba elektronske osebnosti v primerih, ko bi roboti sprejemali samostojne odlocitve ali drugace neodvisno vzajemno delovali s tretjimi osebami«. (Pravila civilnega prava o robotiki 2017: 12) Buren odziv javnosti je povzrocil, da je Evropski parlament leta 2020 to podrobneje pojasnil. Glede na to, da se pojem e-osebnosti tudi v teoriji uporablja nedosledno in s tem nastaja terminološka zmeda, je ta ponudil dve možnosti interpretacije.46 V skladu s stališcem EU je termin »e-osebnost« (ang. electronic personhood) torej mogoce tolmaciti na dva nacina – kot novo vrsto pravne osebe sui generis ali kot tretjo obliko pravnih subjektov (poleg naravnih in pravnih oseb). Razlika je v tem, da se v skladu s prvim po nacelu funkcionalnosti sistem UI obravnava kot fiktivna entiteta z drugacnimi lastnostmi, kot jih imajo prave pravne osebe (na primer gospodarske družbe), in se mu ne priznava posebnih pravic in obveznosti, saj so te še vedno vezane na ljudi za njim (kvazidružbenike), v skladu z drugim pa bi e-osebam priznali pravice in obveznosti ter scasoma tudi naložili odgovornost za škodo. Kot pravna oseba sui generis e-oseba ne bi bila subjekt, ne bi imela nobenih pravic in obveznosti ter hkrati tudi ne bi odgovarjala za škodo. Njena prednost bi bila, da bi omogocala obravnavo vec potencialno odgovornih oseb (na primer programerjev, uporabnikov, proizvajalcev) hkrati, kar bi olajšalo položaj oškodovanca in hkrati omogocilo prerazporeditev tveganj ter koristi med udeleženci. Iz sredstev, ki bi jih v sorazmerju s prevzetimi tveganji zagotovile odgovorne osebe in bi bila lahko organizirana tudi kot obvezno zavarovanje, bi se placevala odškodnina, kar bi omogocilo zašcito upnikov po zgledu pravil o stecaju. Ker bi se odškodnina placala neposredno iz locenega premoženja, bi to zagotovilo ucinkovitejšo razporeditev bremena odškodninske odgovornosti med odgovornimi osebami (s prerazporeditvijo »deležev« ali sorazmerno manjšo udeležbo pri dobicku). Tu je pomembna koordinacijska vloga e-osebnosti, saj združuje vse, ki so na neki nacin pripomogli h koncni posledici nastanka škode.Tako se za primere, ko je težko ugotoviti, na katerem podrocju in v cigavi sferi je nastala napaka, tveganje prerazporedi na vse, obratno pa se tudi v primeru pravic intelektualne lastnine sis- temov UI koristi razporedijo med kvazidružbenike. Locenost premoženja hkrati omogoca omejitev višine odškodnine, kar v civilnem pravu ni nepoznan (ali nedovoljen) koncept. V primeru UI bi bilo to celo nujno kot kompromis med socialno koristjo na eni in tveganjem za 46 Glej Evropski parlament, 2020, str. 35–38. obsežnejšo škodo na drugi strani.47 Ta razlicica e-osebnosti se od prave pravne osebe razlikuje po tem, da pomeni fiktivno entiteto, katere status ni izenacen z zadnjo, temvec prilagojen potrebi olajšanja položaja oškodovanca ter ustreznejši razporeditvi tveganj udeležencev. E-oseba ni subjekt s pravicami in dolžnostmi, zato ne more biti neposredno odškodninsko odgovorna, le omogoca, da so potencialno odgovorne osebe obravnavane enotno. Druga razlicica e-osebnosti, v skladu s katero ta predstavlja subjekt prava – nosilca pravic in obveznosti, ob naravnih in pravnih osebah bi imela to prednost, da bi se vsebina njenih pravic in obveznosti lahko popolnoma prilagodila potrebam. Njihov obseg bi bil omejen na takšnega, ki bi ustrezal cloveškemu nadzoru in zagotavljanju varnosti. Ni izkljuceno, da bi bila celo izkljucno nosilka obveznosti, brez podelitve pravic. Teoreticno bi lahko e-osebi torej naložili samo odškodninsko odgovornost, tj. priznali deliktno sposobnost. Poudarja se, da bi bilo za potrebe odškodninske odgovornosti smiselno oblikovati register sistemov UI, ki bi zagotavljal transparentnost, in v povezavi z njim sistem obveznega zavarovanja. Tako bi na UI vezali sredstva, ki bi bila namenjena placilu odškodnine, ne da bi jo hkrati obravnavali kot lastnico premoženja. Placilo zavarovalne premije bi po nacelu koristi bremenilo na primer uporabnike in proizvajalce UI. Zavarovanje bi tudi v tem primeru delovalo kot omejitev višine odškodnine. Težava v zvezi s to teorijo se pojavi že pri utemeljitvi ustreznosti priznanja deliktne sposobnosti. Za to se zahteva sposobnost za razsojanje, ki pa jo UI na tej tocki le stežka pripišemo. Zahtevno je tudi iskanje temelja odgovornosti e-osebe – krivdna ali objektivna odgovornost? Teh vprašanj trenutno teorija niti ne obravnava, saj že vnaprej kategoricno zavraca možnost priznanja e-osebnosti kot tretjega tipa subjekta. UI namrec ne glede na stopnjo avtonomije ne more ravnati v skladu z dolžnostmi, ki jih ji nalaga pravni red, saj je ta prepreden z elementi morale, ki so vezani na ljudi. To vprašanje je hkrati povezano s splošnim ciljem, ki mu sledi sistem odškodninske odgovornosti, ki je poleg reparacije tudi preventivna funkcija, UI pa se, kot že omenjeno, ne more odzvati na grožnjo s sankcijo. Nemška teorija v zvezi z vprašanjem pravnega statusa sistemov UI predlaga zanimiv pristop. Kot možnost dopušca uporabo koncepta delne pravne sposobnosti (nem. Teilrechtsfähigkeit) pri sistemih UI.48 Ta izhaja iz leta 1930 in predvideva pravno sposobnost omejeno le na dolo- cene izjemne primere brez priznanja celotnega spektra pravic in obveznosti, ki jih imajo sicer pravni subjekti. To je neke vrste vmesen status med objektom in subjektom, kot na primer status zarodka (Nasciturus), in že delujoce, a še neregistrirane gospodarske družbe (nem. Vorgesellschaft), ki ima pravni status sui generis.Tako bi sistemu UI priznali pravno sposobnost le v 47 Glej Evropski parlament, Artificial Intelligence and Civil Liability, 2020, str. 41. 48 Schirmer, str. 11. omejenem obsegu, za potrebe funkcionalnosti, ne bi pa ga obravnavali kot subjekt. Poglaviten namen je prirocnost prenosa pravic, in ne zašcita akterjev. 5. Sklep Že dejstvo, da se v zvezi z ureditvijo odškodninske odgovornosti sistemov UI odpira toliko vprašanj in razlicnih predlogov odgovorov na njih, je zadosten razlog za ukrepanje tvorcev prava in razjasnitev položajev udeležencev teh razmerij. Države clanice so svojo nalogo s sprejetjem nacionalnih strategij opravile, zdaj je na vrsti EU, da z uredbami, ki bodo upoštevale specifike razlicnih sistemov UI in potreb razlicnih pravnih panog, zacne konkretno izvajati zastavljene cilje. Priznanje subjektivitete sistemom UI, podobne naravni ali pravni osebnosti oziroma v sklopu e-osebnosti, po mnenju, ki ga tudi sama delim s teorijo, ni niti primerno niti potrebno. UI iz varnostnih razlogov ne gre podeliti pravic, prav tako ji ni ustrezno naložiti obveznosti, v skladu s katerimi ni zmožna ravnati. Obravnavo e-oseb v smislu pravnih oseb sui generis brez priznanja pravic in s tem subjektivitete z omejitvijo le na UI, ki nastopa v bolj tveganih panogah, naceloma podpiram. Jasno je, da je vse še na konceptualni ravni, ki zahteva veliko nadgradnje in konkretizacije. Smiselna se zdi uvedba registra in obveznega zavarovanja ter tudi subsidiarne možnosti povrnitvenega sklada za primere, ko žrtve ne bi dosegle pravicne kompenzacije. E-osebnost je dober korak v smeri k jasnejši regulaciji UI, vendar menim, da je poskus umestitve v že obstojec sistem napacen pristop, ki v družbi ne bo zlahka sprejet. Vprašljivo pa je, ali je na voljo dovolj casa za ustvarjanje novih razsežnosti sistema, locenih od subjektivitete ter pravnih in naravnih oseb, ali je prilagoditev obstojecega vse, kar zakonodajalcem preostane. Prevladujoce stališce teorije je, da je uvedba nove vrste subjektivitete oziroma njene izpeljave prezapletena in da je mogoce vprašanja odškodninske odgovornosti za sisteme UI ucinkoviteje obravnavati z že znanimi koncepti.Tudi pri ravnanju bolj ali manj avtonomnih sistemov je po mnenju avtorjev v vecini primerov škodo mogoce pripisati kateri izmed oseb, ki so povezane z njimi, za individualne primere, ko to ne bi bilo mogoce, pa zadostuje individualizirano iskanje rešitev, in ne ustvarjanje novega tipa subjektivitete.49 Ocitno je, da danes še ne poznamo enoznacnega odgovora na dileme, ki jih prinaša fenomen UI v povezavi z odškodninsko odgovornostjo. Pomemben prispevek teorije je to, da odpira debato v splošni in strokovni javnosti in s tem UI postopoma odpira vrata v naš vsakdan ter normodajalce sili k soocenju s tveganji, ki jih to prinaša. Zagotovo je bolje, da prvi korak k jasni ureditvi naredimo prej kot pozneje, saj bitko s casom bijemo na eni strani ljudje in na 49 Glej Evropska komisija, Liability for Artificial Intelligence, 2019, str. 38. drugi UI, ki je po izkušnjah nesporen favorit. Pravo je naš adut, ki ga moramo premišljeno uporabiti, da si priigramo prednost, ki jo bomo v prihodnosti še kako potrebovali. Družbene vrednote se iz dneva v dan spreminjajo in že cez petdeset ali sto let se lahko znajdemo v situaciji, ko se ne bomo spraševali o primerni podlagi za podelitev subjektivitete UI, temvec o upravicenosti njene omejitve. Literatura Artificial Intelligence and Civil Liability [online]. 2020 [ogled: 19.1.2021]. Bruselj: Evropski parlament. Dostopno na: . Bela knjiga o umetni inteligenci- evropski pristop k odlicnosti in zaupanju [online]. 2020 [ogled 26.2.2021]. Evropska komisija. Dostopno na: . BORGES, Georg. New Liability Concepts: the Potential of Insurance and Compensations Funds. V: Liabilty for Arificial Intelligence and the Internet of Things. 1st edition, 2019, str. 145–163. BORGHETTI, Jean-Sébastien. How can Artificial Intelligence be Defective? V: Liabilty for Ari- ficial Intelligence and the Internet of Things. 1st edition, 2019, str. 63–76. BROWN, R.D. Property ownership and the legal personhood of artificial intelligence. V: Information & Communications Technology Law [online]. 2020, vol. 30, str. 208–234 [ogled 1.2.2021]. Dostopno na: . CHESTERMAN, S. Artificial Intelligence and the Limits of Legal Personality. V: International and Comparative Law Quarterly [online]. 2020, vol. 69, str. 819–844 [ogled 28.1.2021]. Dostopno na: . COMANDÉ, Giovanni. Multilayered (Accountable) Liability for Artificial Intelligence. V: Li- abilty for Arificial Intelligence and the Internet of Things. 1st edition, 2019, str. 165–183. DEWEY, J. The historic background of corporate legal personality. V: Yale L.J. [online]. 1926, vol.35, št.6, str. 655-673 [ogled: 9.3.2021]. Dostopno na: . DE FRANCESCHI, A. in SCHULZE, R. Digital Revolution- New Challenges for Law: Introduction. V: Digital Revolution- New Challenges for Law, 2019, str. 1–15. DOMONOSKE, C. Elon Musk Warns Governors: Artificial Intelligence Poses ‚Existential Risk‘. V: NPR [online]. 2017 [ogled 13.3.2021]. Dostopno na naslovu: . EU Declaration on Cooperation on Artificial Intelligence [online]. 2018 [ogled 6.2.2021]. Evrop- ska komisija. Dostopno na: . GRAZIADEI, M. Personal autonomy and the digital revolution. V: Digital Revolution- New Challenges for Law, 2019, str. 16–17. GRINZINGER, J. Der Einsatz Künstlicher Intelligenz in Vertragsverhältnissen. V: Privatrecht 2050- Blick in die digitale Zukunft, 2019, 1. Auflage, str. 151–179. JAYNES, T.L. Legal personhood for artificial intelligence: citizenship as the exception to the rule. V: AI & Society [online]. 2019. [ogled 2.2.2021]. Dostopno na: . JUHART, M. et al. Uvod v civilno pravo. 1. natis. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2011. KERNS, J. What‘s the Difference Between Weak and Strong AI? V: Machine Design [online]. 2017 [ogled 12.3.2021]. Dostopno na: . Liability for Aritificial Intelligence [online]. 2019 [ogled: 19.1.2021]. Evropska komisija. Do- stopno na: . LOHMANN, M.F. Ein europäisches Roboterrecht – überfällig oder überflüssig? V: Zeitschrift für Rechtspolitik: ZRP [online]. 2017, vol. 6, str. 168–171 [ogled: 2.2.2021]. Dostopno na: . LOHSEE, Sebastian in.dr. Liability for Artificial Intelligence. V: Liabilty for Arificial Intelligence and the Internet of Things. 1st edition, 2019, str. 11–23. MATTHIAS A. Automaten als Träger von Rechten: Plädoyer für eine Gesetzesänderung. 2. Auflage. Berlin: Logos-Verlag, 2010. MAZZINI, G. A system of governance for Artificial Intelligence through the lens of emerging intersections between between AI and EU law. V: Digital Revolution- New Challenges for Law, 2019, str. 245–297. Nacionalni program spodbujanja razvoja in uporabe umetne inteligence v Republiki Sloveniji do leta 2025 [online]. 2020 [ogled 26.2.2021]. Dostopno na: . Porocilo komisije evropskemu parlamentu, svetu in evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru: Porocilo o vprašanjih varnosti in odgovornosti, ki jih sprožajo umetna inteligenca, internet stvari in robotika [online]. 2020 [ogled: 18.1.2021]. Bruselj: Evropska komisija. Dostopno na: . Pravila civilnega prava o robotiki: Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. februarja 2017 s priporocili Komisiji o pravilih civilnega prava o robotiki (2015/2103(INL)) [online]. 2017 [ogled 19.1.2021]. Evropski parlament. Dostopno na: . Recommendation of the Council on Artificial Intelligence OECD/LEGAL/0449 [online]. 2019 [ogled 5.2.2021]. OECD Council. Dostopno na: . RUSSEL, S. J. in NORVIG P. Artificial Intelligence: A Modern Approach [online]. New Jersey: Prentice-Hall Inc., 1995 [ogled 7.1.2021]. Dostopno na: . SCHIRMER, JE. Artificial Intelligence and Legal Personality: Introducing Teilrechtsfähigkeit: A Partial Legal Status Made in Germany. V: Regulating Artificial Intelligence. Springer, Cham. [online]. 2019, str.123-142 [ogled 1.2.2021]. Dostopno na: . Uber‘s self-driving operator charged over fatal crash. V: BBC [online]. 2020 [ogled 11.2.2021]. Do- stopno na: . VINCENT, J. Giving Robots ‘personhood’ is actually about making corporations accountable. V: The Verge [online]. 2017 [ogled 4.2.2021]. Dostopno na: . WAGNER, Gerhard. Robot Liability. V: Liabilty for Arificial Intelligence and the Internet of Things. 1st edition, 2019, str. 27–62. Zakaj je ureditev podrocja umetne inteligence v Evropi pomembna? V: Evropski parlament [on- line]. 2020 [ogled 12.3.2021]. Dostopno na: . ZECH, Herbert. Liabilty for Autonomous Systems: Tackling Specific Risks of Modern IT. V: Liabilty for Arificial Intelligence and the Internet of Things. 1st edition, 2019, str. 187–200. Pregledni znanstveni clanek UDK 347.51:004.8:61 Civilnopravni vidiki umetne inteligence v zdravstvu BARBARA PAVLEKOVIC, JERCA PETROVIC diplomirani pravnici (UN), študentki magistrskega študijskega programa pravo 2. stopnje na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani 1. Uvod Umetna inteligenca (UI) pomembno spreminja vsa podrocja našega življenja. V medicini so postale naprave, ki vsebujejo doloceno stopnjo UI, povsem obicajne za uporabo v skoraj vsaki fazi zdravljenja, od diagnostike, operacij do postoperativne nege in avtonomnih naprav za zdravljenje bolezni. Z napredkom UI se zdi, da bodo dnevi napacnih diagnoz in zdravljenje le simptomov namesto bolezni same kmalu za nami. Ceprav se nekateri algoritmi lahko kosajo z zdravniki in jih vcasih celo prekašajo, cloveškega dela nikakor ne moremo povsem nadomesti- ti. Ceprav lahko algoritmi pomembno vplivajo na medicino in izboljšajo medicinske posege, obstajajo številni regulativni problemi, ki preprecujejo popolno nadomestitev.1 Zdravljenje je za pacienta izjemno intimen proces, ki zahteva njegovo privolitev. Pacient lahko veljavno privoli samo v posege, o katerih je v zadostni meri in obsegu informiran. Težava nastane, saj so algoritmi, ki delujejo v napravah, težavni (ali celo nemogoci) za razumevanje. Zaradi tega lahko na koncu celo sklepamo, da so kot nekakšne crne škatle (angl. black box), ki v sebi nosijo nerazložljive in nerazumljive procese. Uporaba UI v medicini sproža zapletena pravna vprašanja v zvezi z odgovornostjo zdravstvenih delavcev in proizvajalcev tehnologije. Prispevek obravnava izbrana vprašanja s tega podrocja in vsebuje nekatere predloge rešitev za take težave. Poglavja si smiselno sledijo glede na potek zdravljenja, torej od prve diagnoze, operacije in do morebitnih medicinskih pripomockov. Glej: (2. 3. 2021). 2. Umetna inteligenca v diagnostiki UI v zdravstvu za namene medicinske diagnoze postaja obicajno orodje zdravnikov po vsem svetu. Zdravniki zdaj ne uporabljajo le svojega osebnega medicinskega znanja, ampak tudi orodja UI, kot so IBM Watson, Watson for Oncology ali Deep Mind, ki sprejmejo informacije o želenem pacientu, te podatke obdelajo in nato priporocijo oskrbo bolnika, kar zagotavlja natancnejšo diagnozo in izbiro zdravljenja.2 Kljub številnim prednostim uporabe te tehnologije je neizpodbitno, da ta nacin zdravljenja pomeni motnjo v klasicnem odnosu med strankami, ki sodelujejo pri zagotavljanju zdravstvenih storitev. Ce je prej pacient, ki je utrpel škodo med diagnozo ali zdravljenjem, ki ga je predpisal zdravnik, še lahko identificiral, zoper koga naj naslovi odškodninski zahtevek (tj. proti zdravniku ali zdravstveni ustanovi, v kateri je zdravnik opravljal zdravstvene storitve), danes z uporabo orodij UI postaja ta identifikacija zamegljena. Poleg zdravnika se namrec pojavlja še ena entiteta, ki je lahko odgovorna za škodo, in to je rezultat algoritma, ki mu je zdravnik sledil. Do nedavnega je bila zdravstvena programska oprema oznacena predvsem kot tehnologija, ki izvajalcem zdravstvenih storitev pomaga pri sprejemanju odlocitev tako, da jim zagotavlja informacije ali analize, pri cemer je odlocitev vedno ostala v rokah zdravnika.3 Zdaj je med najpogostejšimi aplikacijami UI v zdravstvu uporaba t. i. napovednih algoritmov. Te namrec omogocajo natancno diagnozo pacienta, izbiro zdravljenja in zdravil, predvidevajo tveganja za bolnike ter celo bolnike prednostno delijo, da se uspešno razporedijo omejeni zdravstveni viri.4 Pomembno je razumeti, da mehanizmi za vsa ta dejanja niso znani in jih trenutno tudi ni mogoce odkriti. Algoritem, ki ne more prikazati poti do svojega sklepa, je navsezadnje »crna škatla«. Deluje po nacelu tisocih simuliranih nevronov, razporejenih v desetine ali celo sto- tine zapletenih medsebojno povezanih slojev. Vzemimo za primer MRI-slikanje možganov. Algoritem dobi vhodni podatek, na podlagi katerega lahko nevronska mreža, usposobljena za predelavo velikega nabora podatkov, najde vzorec v podatkih in da rezultat, na primer klasifikacijo tumorjev, vendar ne more pojasniti razlogov za sklep. Simulirana nevronska mreža se po vzoru cloveških možganov uci na podoben nacin kot cloveški možgani, tudi s samou- cenjem. Ko pridobi dodatne podatke, lahko nevronska mreža spremeni postopek odlocanja in zagotovi natancnejši odziv, ne da bi pojasnila, kako je to storila. Z vsakim izboljšanjem 2 Gonçalves, str. 14. 3 Prav tam. 4 Sullivan in dr. postanejo algoritmi avtonomnejši, tako pa postanejo manj razumljivi uporabnikom in celo razvijalcem, ki so tehnologijo prvotno programirali.5 Na podlagi nedavnih raziskav ocenjujejo, da bodo strokovni sistemi UI v zdravstvu dosegli splošno natancnost nad 95 odstotki v svojih diagnosticnih zmožnostih, hkrati pa naj bi se ohranila vloga zdravnika kot izvajalca nege.6 Zaradi vse vecje uporabe in samostojnosti sistemov UI se pojavlja vprašanje, ali so lahko in ali bi sploh morali biti izvajalci zdravstvenih storitev odgovorni za odlocitve, ki jih predlagajo ali sprejmejo algoritmi crne škatle, ki jih ne razumejo ali ne morejo razumeti. Ali morajo ponudniki zdravstvenih storitev sami oceniti kakovost algoritmov crne škatle na podlagi postopkovnih ukrepov (izvedene validacije, statistike uspešnosti itd.), preden se pri zagotavljanju oskrbe zanesejo na te algoritme? In ali bi morale zdravstvene ustanove opraviti podrobne ocene, preden bi uvedle »black box« programsko opremo?7 Glede na nepregledno naravo »black box« UI se pri srecevanju z morebitnimi zdravniškimi napakami, ki jih povzroca takšna tehnologija, pojavijo številna pravna vprašanja. Zamislimo si lahko na primer situacijo, v kateri sistem crne škatle pomaga pri odkrivanju raka dojke z uporabo podatkov mamografije in predlaga napacno diagnozo, ki pacientki povzroci škodo. Navedeno prinaša vec vprašanj glede razporeditve odgovornosti, zato bova v prispevku skušali prikazati, ali tej novi resnicnosti ustrezajo tradicionalni koncepti odškodninske odgovornosti ali pa bi bilo treba to podrocje ustrezno dopolniti. V tem smislu bova tudi predstavili ali UI v zdravstvu tako mocno poruši odnos med zdravnikom in pacientom, da je treba spore, ki nastanejo na tem podrocju, oblikovati izkljucno v skladu z režimi odgovornosti za izdelke – proizvajalceve odgovornosti. 2.1. Tradicionalna odškodninska odgovornost Za zdaj ne obstajajo nobena posebna pravila za odškodnino, ki bi izhajala iz uporabe tehnologije UI, ne v zdravstvenem sektorju in ne na kateremkoli drugem podrocju uporabe. Pravna in znanstvena skupnost še vedno razpravljata o tem, ali bi morala odgovornost, ki izhaja iz uporabe UI, biti urejena posebej ali zadošca, da je podrejena zakonodaji, ki jo je posamezna država že sprejela v zvezi z zasebnostjo in varstvom podatkov, varstvom potrošnikov, pravili o medicinskih pripomockih, civilni odgovornosti ali kazenski odgovornosti.8 5 Prav tam. 6 Artificial Intelligence and Civil Liability, str. 114. 7 Price, str. 10–12. 8 Gonçalves, str. 8. V tem smislu se spori o odgovornosti, ki nastanejo na tem podrocju, urejajo in odlocajo bodisi s pravili o zdravniški napaki bodisi v skladu s trenutno veljavno zakonodajo, ki velja za izdelke z napako.9 Odgovornost za zdravniške napake je vecinoma urejena po splošnih nacelih krivdne odgovornosti (v praksi praviloma zaradi malomarnosti), tako bo zdravnik odgovoren za povzroceno škodo, ce je krivdno kršil zahtevan zdravstveni standard. Pacient pa bo kot oškodovanec lahko zahteval odškodnino za škodo, ki jo je povzrocil zdravnik s svojim krivdnim ravnanjem. Pacienti lahko odškodnino zahtevajo od zdravnikov in tudi od zdravstvenih organizacij ter proizvajalcev. Od zdravstvene ustanove lahko oškodovanec zahteva odškodnino po nacelu odgovornosti delodajalca za ravnanje delavca,10 od proizvajalca pa takrat, kadar je škoda nastala zaradi napake proizvoda.11 Tako tipicne odškodninske tožbe na podrocju medicine in zdravja vkljucujejo zdravniško napako, odgovornost nadrejenega in odgovornost proizvajalca (odgovornost za izdelke).12 2.1.1. Odgovornost zdravnika Kot navedeno temelji odgovornost za zdravniške napake na krivdi. V praksi bo zdravnik praviloma odgovarjal, ker je pri zdravljenju ravnal malomarno. Navadna malomarnost (culpa levis) pomeni zanemarjanje skrbnosti, ki se zahteva od posebno skrbnega in pazljivega cloveka. Pri strokovnjakih pa je treba upoštevati njihovo znanje in sposobnosti, ki so v stroki vecje od znanja povprecnega cloveka. Kadar je strokovnjak storil dejanje, ki terja njegovo posebno znanje, mora odgovarjati strožje.13 O strokovni napaki zdravnika govorimo, ce ta ne ravna z vecjo skrbnostjo, po pravilih zdravniške znanosti in stroke ter po obicajih in ce ne prepreci škode za pacienta oziroma povzroci, da se pacientu zdravje poslabša. V prvem delu gre za pravni standard skrbnosti dobrega strokovnjaka, ki je opredeljen v Obligacijskem zakoniku. Njegova vsebina je odvisna od okolišcin konkretnega primera in od izoblikovanih standardov vedenja in ravnanja, ki so tako raznoliki in vsebinsko soodvisni od spreminjajocih se dejanskih okolišcin, da jih ni mogoce relativno dolocno opredeliti. V primeru skrbnosti zdravnika se sklicujejo na strokovne, poklicne standarde vedenja in ravnanja, ki veljajo v medicini.14 9 Prav tam, str. 29. 10 Vec v poglavju 2.1.2 – Odgovornost zdravstvenih organizacij. 11 Vec v poglavju 2.1.3 – Odgovornost proizvajalcev orodij umetne inteligence. 12 Sullivan in dr. 13 Sklep Višjega sodišca v Mariboru I Cp 963/2012 z dne 23. 10. 2012. 14 Sklep Vrhovnega sodišca RS II Ips 302/2011 z dne 26. 4. 2012. Tako sodišca presojajo zdravnikova dejanja glede na ravnanja razumnega zdravnika z istim strokovnim znanjem in spretnostmi v podobnih okolišcinah. Pridobiti je treba strokovno pri- cevanje usposobljenih zdravnikov, da se doloci standard oskrbe oziroma da se doloci, kaj je bilo smiselno pricakovati od strokovnjaka glede na stanje medicinskega znanja med obravnavanim zdravljenjem.15 Problem pa nastane, ker se medicinske odlocitve vedno pogosteje sprejemajo z uporabo algoritmov crne škatle, katere nacin delovanja je nepoznan in ga zdravnik ni sposoben razumeti. V zdravstvenem okviru uporaba tehnologije crnih škatel prinaša dodatne pomisleke, ker me- dicinske odlocitve ne bi smele temeljiti na avtonomnih sredstvih, ki jih zdravniki ne morejo razumeti, pogosto pa niti razvijalci programske opreme ustrezno obrazložiti. Zato nekateri menijo, da bi moral zdravnik, da bi zadostil standardu skrbnega ravnanja, vsako odlocitev algoritma kriticno presoditi.16 Vec teoretikov trdi, da glede na to, da ima UI namen razširiti in izboljšati zdravnikovo sedanje znanje, ne pa ga nadomestiti, mora zadnja beseda vedno ostati pri zdravniku.17 V tem primeru bi zadošcali klasicni koncepti standarda oskrbe, saj zadnjo odlocitev sprejme zdravnik sam.18 Po drugi strani je treba omeniti, da je zdravstveni standard omejen s stanjem medicinske znanosti med zdravljenjem, kar pomeni, da ce zdravniki uporabljajo tehnologijo, ki vsebuje algoritme in sredstva delovanja, ki ga niti oblikovalci in razvijalci tehnologije ne zmorejo povsem razumeti, predvsem zaradi samoucenja algoritma, potem tudi zdravniku ne moremo ocitati malomarnosti, ce je ravnal v skladu z rezultatom, ki ga je zagotovil algoritem.19 Seveda, ce ni bilo v skladu s standardom razumnega zdravnika ugotovljeno, da predpisana diagnoza ali zdravljenje ne ustreza profilu pacienta. Opisana, t. i. krepka UI se že uporablja na trgu, vendar ta še ni dosegla vseh pricakovanj. 2.1.2. Odgovornost zdravstvenih organizacij Poleg odgovornosti zdravnika za napake poznamo tudi odgovornost nadrejenega oziroma odgovornost delodajalca. Obligacijski zakonik v 147. clenu doloca, da za škodo, ki jo povzroci delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizicna oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzrocena, razen ce dokaže, da je delavec v danih 15 Sullivan in dr. 16 Gonçalves, str. 20. 17 Prav tam. 18 Prav tam. 19 Prav tam. okolišcinah ravnal tako, kot je bilo treba.20 V skladu s to doktrino so bolnišnice odgovorne za dejanja svojih zaposlenih, vkljucno z zdravniki, ki storijo zdravniško napako. Druga možnost odgovornosti zdravstvene organizacije pa je, da so bolnišnice in drugi izvajalci zdravstvenih storitev loceno odgovorni za malomarnost, ker niso ustrezno skrbeli pri zaposlovanju, usposabljanju ali nadzoru zaposlenih ali ker niso ustrezno vzdrževali prostorov in opreme.21 2.1.3. Odgovornost proizvajalcev orodij umetne inteligence Proizvajalci odgovarjajo na podlagi odgovornosti za izdelke. Bistvo proizvajalceve odgovornosti je, da mora proizvajalec odgovarjati za posledice, ki jih imajo kupci in uporabniki zaradi napak v proizvodu. Direktiva o proizvajalcevi odgovornosti je temeljni okvir odgovornosti proizvajalca v EU, uvaja namrec okvir in obveznost poplacila dolocenih oblik škode. Vprašanje je, ali se lahko orodja UI uvrstijo med produkte. Ce orodja (krepke) UI štejemo za medicinske pripomocke, bi za te izdelke z napako veljala Direktiva Sveta 85/374/EGS22 z dne 25. julija 1985 o odgovornosti za napake proizvodov, ki predvideva strožjo odgovornost za proizvajalce. Ce bi torej sprejeli, da se orodja UI v zdravstvu štejejo za medicinski pripomocek, bodo za proizvajalca veljala strožja pravila v skladu z ureditvijo odgovornosti za izdelke z napako, kar pomeni, da bi bili dovzetnejši za odškodninske zahtevke. Vendar je takšno kvalificiranje orodij UI sporno, saj so ta precej bolj zapletena kot klasicni medicinski pripomocki prav zaradi narave crne škatle. Problem je predvsem v tem, da tudi sam ustvarjalec kode algoritma ne bo znal pojasniti, kako je algoritem prišel do rezultata in kje je nastala napaka.23 Tu velja omeniti tudi zanimivo ameriško pravno doktrino ucenega posrednika. Doktrina ucenega posrednika se nanaša predvsem na uporabo farmacevtskih izdelkov in medicinskih pripomockov, pri cemer zdravniki posredujejo med proizvajalcem in koncnim potrošnikom. Doktrina ucenega posrednika dejansko preprecuje, da bi oškodovanci neposredno tožili pro- izvajalce medicinskih pripomockov. V skladu s to doktrino se zdravnik, in ne pacient, šteje za koncnega potrošnika medicinskih pripomockov. Ponudnik zdravstvenih storitev naj bi bil v najboljšem položaju, da oceni tveganja glede na mogoce prednosti uporabe naprave. To, da se zdravnik obravnava kot koncni potrošnik, pomeni, da lahko proizvajalec izpolni svojo dolžnost opozarjanja na potencialne nevarnosti svojih izdelkov z opozorilom zdravnika, ki bo izdelek uporabljal. Ce zdravnik pozneje ne bo pravilno opozoril pacienta in ustrezno razkril 20 Uradni list RS, št. 97/07 in nasl. 21 Sullivan in dr. 22 UL L 210, 7. 8. 1985. 23 Gonçalves, str 12. tveganj ter koristi, povezanih z izdelkom, je zdravnik tisti, ki bo odgovoren.24 Vprašanje je, ali se mora pravna doktrina ucenega posrednika prilagoditi temu, da zdravniki ne morejo v celoti razumeti vseh tehnologij, ki jih uporabljajo.25 In temu primerno tudi ne odgovarjati na podlagi te doktrine. 2.2. Uporaba sedanjih doktrin o odgovornosti za umetno inteligenco v zdravstvu Ce navedene koncepte odškodninske odgovornosti poskušamo uporabiti za UI v zdravstvu, naletimo na težavo, ki pretežno izhaja ravno iz nepregledne narave in nepredvidljivih rezultatov crne škatle. Ce niti oblikovalci UI ne morejo predvideti, kako bodo izdelki delovali po sprostitvi v promet, kako lahko potem ocitamo odgovornost njim ali zdravnikom, ki to UI uporabljajo? In ce pravni sistem oblikovalce oprosti odgovornosti, ker so ukrepi UI nepredvidljivi, kako zagotoviti, da bo oškodovani pacient prišel do pravicne odškodnine? Težava pri umestitvi crne škatle v sedanje sisteme odgovornosti je povecana avtonomija. Vecja ko je avtonomija, bolj rahla postane meja razdeljevanja pravne odgovornosti med udeleženci. Bolj ko je sistem UI samostojen, vse manj je strank, ki dejansko nadzorujejo delovanje sis- tema. Pravni standardi, ki temeljijo na posredovanju, nadzoru in predvidljivosti, neposredno vplivajo na možnosti izterjave škode. Poleg tega je težko najti odgovorno stranko, saj toliko razlicnih subjektov sodeluje že samo na strani proizvajalcev, na primer razvijalci programske opreme, inženirji strojne opreme, oblikovalci in korporacije.26 Del pravne skupnosti zagovarja stališce, da zdravniki ne bi smeli biti odgovorni za zdravniške napake, ki so nastale z uporabo diagnoze oziroma z izbiro zdravljenja, ki ga predlaga programska oprema UI. Še vedno pa obstajajo tudi teoretiki, ki trdijo, da intervencija pro- gramske opreme UI pri zdravstveni odlocitvi ne izkljucuje odgovornosti zdravnika. Ta skupina zagovarja, da lahko zdravnika še vedno štejemo za malomarnega, ce dokažemo, da je ta sledil rešitvi algoritma brez ustrezne strokovne presoje le-te. Tu pa ni jasno, kakšen mora biti standard skrbnosti zdravnika, ki uporablja programsko opremo UI.27 Poleg vprašanja, ali je zdravnik naredil zdravniško napako pri upoštevanju algoritma in ali mora za to odgovarjati, se zdaj pojavlja tudi nekoliko ironicno vprašanje, ali bi moral zdravnik, ki je sledil lastni presoji, odgovarjati v primeru neupoštevanja orodij UI.28 24 Prav tam, str. 23. 25 Price, str. 10–12. 26 Rankin in dr. 27 Gonçalves, str. 23. 28 Prav tam. Ce si spet pogledamo navedeni primer pacientke, ki je utrpela škodo zaradi napacne diagnoze raka dojke s strani »black box« algoritma na podlagi podatkov mamografije, ugotovimo, da ima pacientka vec možnosti za izterjavo odškodnine. To bi lahko zahtevala od zdravnika, zdravstvene ustanove in od proizvajalca sistema UI, saj delitve odgovornosti med navedenimi udeleženimi še ni. Kogarkoli bi se odlocila tožiti, bi se pri vsakem srecala s problematiko dokaznega bremena in težavnosti dokazovanja odgovornosti za algoritem. Navedeno pomeni tveganje za negotovost odškodninske odgovornosti in s tem povezane pridobitve pravicne odškodnine. Navedeno govori v prid dolocenim posodobitvam pravnega sistema, saj se zdi, da s tradicionalnimi doktrinami ta vprašanja niso dovolj obravnavana in pacientom ne dajejo zadostnega varstva v primeru nastanka škode. 2.3. Mogoce pravne rešitve Glede na navedeno problematiko uporabe dosedanjih oblik odškodninske odgovornosti za UI so v nadaljevanju predstavljene mogoce inovativne rešitve ureditve pravnih razmerij. Med bolj kontroverznimi idejami je predlog, da bi se vzpostavila t. i. osebnost UI. Avtonomna orodja UI bi obravnavali kot samostojen pravni subjekt, ki bi lahko samostojno odgovarjal za morebitno nastalo škodo,29 kar bo podrobneje obravnavano v nadaljevanju prispevka. Prednost te oblike odgovornosti bi bila, da se ne bi vec ukvarjali z vprašanjem, kdo je odgovoren za škodo, temvec bi tožili subjekt UI, ki bi bil kot kvazipravna oseba. Ta bi bil lahko zavarovan (podobno kot so zdravniki zavarovani za zdravniške napake) in bi se morebitni odškodninski zahtevki izplacali iz zavarovanja.30 Kot mogoca rešitev se kaže tudi skupna odgovornost vseh udeležencev zdravljenja. Namesto da bi posamezni osebi ali subjektu pripisali krivdo ter poskušali ugotoviti, ali je napaka sploh nastala, bi v primeru, ko je sistem UI povzrocil pacientu škodo, vse skupine, ki sodelujejo pri uporabi in izvajanju sistema UI, skupaj prevzele odgovornost za nastalo škodo. Korist te rešitve je, da si vse vpletene strani delijo breme in da ni potrebno nobeno odkrivanje napak, kar bi bilo morda nemogoce zaradi narave UI.31 Namesto tega se odgovornost deli med vsemi ustreznimi strankami, kar oškodovancem omogoca lažjo izterjavo odškodnine za povzroceno škodo. Financno breme odškodninskih zahtevkov pa se ustrezno razporedi med vse udeležene in ga ne prevzema le en subjekt. Prav tako bi bila mogoca rešitev sprememba standarda oskrbe. Standard bi bilo treba ustrezno preoblikovati, tako da bi zahteval, da ustanove in zdravstveni delavci izvajajo potrebno 29 Ranking in dr. 30 Gonçalves, str. 23. 31 Sullivan in dr. skrbnost pri postopkovnem ocenjevanju in izvajanju algoritmov crne škatle. V skladu s tem standardom oskrbe bi morali ustanove in zdravniki oceniti algoritme crne škatle in potrditi algoritmicni rezultat. Po tem modelu so zdravstveni delavci odgovorni za škodo, ce niso ustrezno ukrepali pri pravilni oceni tehnologij crne škatle, ki se uporabljajo pri oskrbi pacienta.32 Meniva, da je zaradi porasta UI v zdravstvu, zlasti pri diagnosticiranju, in zaradi njenega velikega potenciala ter hitrega razvijanja treba ustrezno in hitro preoblikovati veljavno odškodninsko zakonodajo, saj ta ne zadošca za obravnavo novih tehnologij. Navedene možnosti novih pravnih rešitev, ki oblikujejo nove pravne standarde in modele, so potrebne za pošteno in predvidljivo pravno doktrino za zdravniške napake, povezane z UI. Pri dolocitvi novih pravnih pravil je treba misliti tudi na to, kako bo dolocitev odgovornosti vplivala na razvoj UI v prihodnosti. Zato se nama zdi najbolj smiseln sistem skupne odgovornosti vseh udeležencev, saj ta omogoca financno razporeditev tveganja in tudi lažjo pridobitev odškodnine s strani oškodovanca, saj temu ne bi bilo treba dokazovati napake posameznega subjekta. 3. Robotske operacije V nasprotju z vedno bolj avtonomnimi napravami, ki se uporabljajo v diagnostiki, v kirurgiji še ne moremo govoriti o napravah z UI v pravem pomenu besede. Kirurški posegi so vendarle veliko »delikatnejše« podrocje, saj je vecina napak ireverzibilne narave. Upava si trditi, da bo- mo nekoc, cez mnoga leta, tudi v kirurgiji poznali povsem avtonomne robote, ki bodo opera- cijo opravljali povsem neodvisno od prisotnosti kirurga, vendar meniva, da bo to podrocje eno od zadnjih, ki se bo razvilo v to smer. Uporaba tovrstne tehnologije je zaradi hitrega razvoja, številnih priložnosti in mnogo prednosti namrec neizbežna. Ko danes govorimo o robotski operaciji, s tem mislimo kirurški poseg, pri katerem je med kirurga in pacienta postavljen racunalnik oziroma racunalniška tehnologija, ki jo nadzoruje kirurg. Operacijo z asistenco robota je prvotno razvil Nato za potrebe zagotovitve kirurškega zdravljenja vojakov na vojnem obmocju.33 Pozneje je takšen nacin operiranja najbolj zaživel v urologiji, ginekologiji, kardiologiji, zdaj pa vedno bolj tudi v splošni kirurgiji.34 Robota za opravljanje operacij pri nas uporabljajo v Splošni bolnišnici Celje in Univerzitetnem klinicnem centru Ljubljana. Robot se imenuje Da Vinci, sicer pa kot že omenjeno ta ni povsem pravi robot, saj ga ne upravlja neposredno racunalnik, temvec ga nadzira za to uspo 32 Prav tam. 33 Pande, str. 636–640. 34 Glej: (3. 3. 2021). sobljen kirurg.35 Sistem sestavljajo tri komponente: kirurška konzola, robot s štirimi rokami in sistem za prenos tridimenzionalne slike. Kirurški instrumenti so povezani z rokami robota in so v telo vstavljeni skozi majhne odprtine. Prednosti robotske operacije v primerjavi z odprto metodo (tj. klasicno operacijo) so med drugim krajša hospitalizacija, manjša izguba krvi, manj bolecin, manjše brazgotine, manjše tveganje za vnetje, hitrejša vrnitev v normalno aktivnost itd.36 Pri nas za zdaj še ni podatkov o tem, da bi med robotsko operacijo nastali neželeni zapleti, je pa z uporabo Da Vincija v ZDA povezanih vsaj 144 primerov smrti.37 3.1. Informirana privolitev Ena temeljnih pacientovih pravic skoraj povsod v razvitem svetu je njegova pravica do privolitve po vnaprej pridobljenem ustreznem pojasnilu. Izvorno se je ta pravica razvila iz anglosaške doktrine »informed consent«.38 Žnidaršic Skubic v monografiji Civilno medicinsko pravo pojasni, da je vsebina avtonomije pacienta sestavljena iz pravice, da je pacient seznanjen z vsemi relevantnimi informacijami, pravice, da sprejme ali zavrne konkretni zdravstveni poseg, in pravice, da vnaprej izrazi voljo za tiste zdravstvene primere, ko ne bo vec sposoben odlocati o samem sebi. Pacientova pravica, da je seznanjen z vsemi relevantnimi informacijami, na drugi strani pomeni zdravnikovo dolžnost, da mu na ustrezen nacin in v ustreznem obsegu predstavi vse relevantne okolišcine v zvezi s posegom. Samo ustrezno pojasnilo lahko namrec pacienta postavi v položaj aktivnega subjekta v procesu zdravljenja. Pomembno je tudi poudariti, da pojasnilna dolžnost zdravnika ni le enkratna dolžnost, temvec pomeni zahteven, nepretrgan in dolgotrajen proces, ki traja ves cas zdravljenja pacienta.39 Informirano soglasje oziroma neobstoj le-tega ima za posledico odškodninsko odgovornost zdravnika. Ni namrec podane zdravnikove odgovornosti, ce nastanejo med zdravljenjem, za katero je pacient dal veljavno privolitev, zapleti. Odgovornost je zaradi ozavešcene privolitve »prevaljena« na bolnikova ramena. Ce pa zdravnik v okviru pojasnilne dolžnosti bolnika ni opozoril na morebitne zaplete in nesrecne posledice ter ta ni privolil v tako zdravljenje, do prenosa odgovornosti ne pride. Zdravnikova odgovornost je tako lahko podana tudi, ce je sicer zdravljenje potekalo strokovno neoporecno. V situacijah, ko bolnikovega soglasja za poseg 35 Glej: (2. 3. 2021). 36 Glej: (1. 3. 2021). 37 Glej: (2. 3. 2021). 38 Žnidaršic, str. 53. 39 Prav tam, str. 54. ni mogoce dobiti takoj, ogroženo pa je njegovo življenje ali mu grozi težka poškodba zdravja, se lahko uporabi institut domnevne privolitve. V takšnem primeru se pomanjkanje soglasja, ki bi ga bolnik dal, ce bi vedel za medicinsko nujnost posega, odpravi na podlagi hipoteticne volje.40 Na tej tocki se zastavi vprašanje, kakšen je ustrezen nacin in ustrezen obseg predstavitve relevantnih okolišcin v primeru, da operacijo v celoti ali le v manjšem obsegu opravi robot.41 Po- stavlja se vprašanje, kako pacientu predstaviti tveganja in statisticne možnosti za napake brez posebnega spodbujanja za odlocitev o posegu. Ustrezno informiranje vkljucuje informacije o zdravljenju, njegove koristi, tveganja in možnosti za alternativno zdravljenje. Neizogibno je, da uporaba tehnicnih naprav z UI postavlja dodatne zahteve v postopek informirane privolitve. Kadar se takšna naprava uporablja pri posegu, je informiranje še dodatno zapleteno zaradi morebitnih strahov pacienta, predsodkov do naprav in na splošno nerazumevanja njihovega delovanja. Od zdravnika se pricakuje, da dovolj razumljivo razloži pacientu, kako naprava deluje, in da to stori v cim bolj »enostavnem« jeziku. Vendar se tu odpira povsem novo poglavje, ali je zaradi zapletenosti algoritmov sploh mogoce zares razložiti in zares razumeti delovanje teh naprav.42 Na informirano privolitev zelo vpliva tudi pacientova percepcija robota. Raziskava, ki je bila izvedena leta 2016 med 12.000 prebivalci evropskih, bližnjevzhodnih in afriških držav, je pokazala, da bi le 47 odstotkov vprašanih bilo pripravljenih soglašati z manj zahtevno operacijo, ki bi jo izvedel robot.Ta številka se je še dodatno zmanjšala na 37 odstotkov, ko bi šlo za vecje in bolj invazivne operacije.43 Mnogi avtorji so poskušali dolociti jasna merila informiranega soglasja v primeru robotskih operacij. Susan J. Lee predlaga, da pojasnilna dolžnost zdravnika vsebuje genericni opis pose- ga z vsemi tehnicnimi podrobnostmi, potencialnimi tveganji, izkušnjami zdravnika in uspešnost že izvedenih posegov ter na koncu tudi oceno zdravnika samega o primernosti posega.44 Poleg naštetega predlagava, da je pacient informiran tudi o postopkih, ki so predvideni, ce med operacijo nastanejo kakršnekoli tehnicne težave. 40 Sklep VSL I CP 4295/2009 z dne 19. 5. 2010. 41 Na tem mestu se »robot« lahko razume tako v sedanjem pomenu kot tudi v prihodnosti, ko bo deloval povsem avtonomno. 42 Vec v poglavju 2.1.1 – Odgovornost zdravnika, str. 5. 43 Müller, str. 555–572. 44 Lee Char, str. 473–480. 3.2. Odgovornost za škodo, nastalo z robotsko operacijo Nacela odškodninske odgovornosti, ki sva jih opisali pri uporabi UI za diagnozo, veljajo tudi pri odškodninski odgovornosti za napake pri operacijah z roboti.45 O robotski operaciji razmišljava tako, kot se jo razume sedaj in jo bomo razumeli tudi v prihodnosti, ko bodo kirurški roboti bolj avtonomni. Kdo prevzame odgovornost, je odvisno od primera do primera. V sodnih postopkih glede takšnih sporov bi lahko našli nekakšno povezavo med dokazovanjem zdravniške malomarnosti in odgovornostjo za izdelke, ceprav sta ti podrocji historicno gledano nepovezani.46 Ko gledamo z vidika oškodovanca, zagotovo velja, da bi bila najboljša rešitev solidarna odgovornost vseh vpletenih v poseg (torej zdravstvena ustanova, kirurg, proizvajalec robota ...), saj bi v tem primeru moral le dokazati, da mu je nastala škoda, ne pa, kdo je odgovoren za njo. Takšen sistem omogoca zašcito šibkejše osebe, saj bi bilo v nasprotnem primeru zanjo vse probatio diabolica. Pri cemer pa se zavedava, da bi v praksi nastajale težave z regresnimi zahtevki med udeleženimi. Tradicionalno zdravstvene ustanove in njihovi zaposleni ponujajo storitve, ne pa izdelkov, zato obicajno niso povezani z odgovornostjo za produkte. Medicinski pripomocki, ki se med operacijo uporabljajo ali celo vsadijo v telo, se štejejo za postranske pri zdravstvenem posegu.47 3.3. Odgovornost zdravnika Kot že povedano, odgovornost zdravnika obstaja, ce zdravljenja ni izvajal po standardu najboljše oskrbe, ki temelji na obicajni praksi, in je to njegovo ravnanje neposredni vzrok za znatno poslabšanje stanja pacienta. Seveda to velja ob predpostavki, da je pacient informirano soglašal s posegom. Zdravnik je odgovoren za vse vidike lastne prakse, vkljucno z indikacijami za diagnosticne in terapevtske postopke, sprejemanjem odlocitev in nadaljnjim ukrepanjem ter vzdrževanjem najvišje ravni usposobljenosti (tj. stalno izobraževanje in usposabljanje). Ce zdravnik dokaže, da je ravnal kot dober strokovnjak, ki je izvedel metodo oziroma tehniko posega, ki je sprejemljiva v medicinskih krogih, škodljiv izid ne bo pomenil njegove odgovornosti. Težava pa nedvomno ostaja, da je robotska kirurgija šele v svojih povojih, zato je vcasih težko presoditi, ali je dolocena metoda oziroma tehnika sprejemljiva v medicinski družbi in potrjena v klinicni praksi. 45 Vec v poglavju 2.1.1 – Odgovornost zdravnika, str. 5. 46 Glej: (1. 3. 2021). 47 Saceanu. Pri robotskih operacijah, kot jih poznamo danes, je kirurg še vedno tisti, ki upravlja napravo in je zato dolžan zagotoviti pravilno uporabo instrumenta. Njegova odgovornost bi bila tako podana, ce se dokaže, da kirurg robota ni upravljal v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. 48 Kirurg se najlažje razbremeni odgovornosti, tako da je na vsakem koraku izredno pazljiv in upošteva vse razumne preventivne ukrepe. Ob tem razmišljava, da bi bilo morda smiselno razmisliti o snemanju tovrstnih operacij, predvsem v obsegu, da se lahko pozneje preverijo kirurgovi ukazi robotu. Dokazovanje odgovornosti bi postalo še zlasti kompleksno, ce bi pacient trdil, da usposabljanje kirurga, ki ga je zagotovil proizvajalec robota, ni zadostovalo za ucinkovito upravljanje robota med operacijo. Ne obstajajo namrec globalno sprejeti standardi o tem, katero usposabljanje je zadostno za akreditacijo kirurga za upravljanje naprave z robotom. Vsaka institucija doloci svoj postopek preverjanja usposobljenosti. Zato je težko prepoznati razlicne dolžnosti in odgovornosti vpletenih subjektov. 3.4. Odgovornost proizvajalca robota Proizvajalec je dolžan kupce (v našem primeru so to zdravstvene ustanove) opozoriti na nevarnosti svojih izdelkov.Te nevarnosti in tveganja morajo nato zdravniki prenesti na paciente v okviru informirane privolitve. Tukaj lahko spet govorimo o doktrini »ucenega posrednika«.49 Ce torej proizvajalec zdravniku oziroma zdravstveni ustanovi zagotovi ustrezno izobraževanje, ji prenese navodila in opozorila, potem je proizvajalec razbremenjen dolžnosti nadaljnjega opozarjanja pacienta, saj se ta obveznost prenese na zdravnika.50 Na splošno bi bil sodni postopek v primeru napake, storjene med operacijo z robotom, izredno zapleten zaradi prepletanja razmerja med odgovornostjo proizvajalca in odgovornostjo kirurga. Zato spet predlagava rešitev solidarne odgovornosti med zdravstveno ustanovo, ki odgovarja za delo svojega delavca (kirurga), in proizvajalcem.51 Rešitev vidiva tudi v posebnem zavarovanju bolnišnice, v kateri se izvajajo robotske operacije in ki bi v ta namen posebej zavarovala škodo, nastalo pri zapletih iz tovrstnih posegov. 48 Nekateri avtorji se s tem ne strinjajo in pravijo, da mora pacient dokazati, da bi bilo tveganje za tako napako znatno manjše, ce bi poseg opravil drug kirurg v drugi bolnišnici, glej: (2. 3. 2021). 49 Vec v poglavju 2.1 – Tradicionalna odškodninska odgovornost, str. 4 50 Saceanu. 51 Vec na str. 4 4. Avtonomni medicinski pripomocki Pojem medicinski pripomocek je za vse vrste pripomockov predlagala Svetovna zdravstvena organizacija in jih opredelila kot sredstvo, potrebno za zdravljenje in medicinsko rehabilitacijo, ki osebi: omogoci izboljšanje osnovnih življenjskih funkcij, omogoci samostojno življenje, omogoca premagovanje ovir v okolju, prepreci bistveno poslabšanje njenega zdravstvenega stanja ali celo smrt.52 Kot aktivne medicinske pripomocke Zakon o medicinskih pripomockih (ZMedPri)53 obravnava tiste izdelke, ki za svoje delovanje potrebujejo vir elektricne ali druge energije. Posebej obravnava še aktivne medicinske pripomocke za vsaditev (ti se delno ali v celoti, kirurško ali z drugim medicinskim posegom vsadijo v cloveško telo ali z zdravstvenim posegom vstavijo v naravno odprtino cloveškega telesa in po tem postopku tam ostanejo).54 Aktivni medicinski pripomocki vsebujejo strojno in/ali programsko opremo, lahko so mišljeni kot vmesniki za povezovanje razlicnih naprav oziroma pripomockov, nekateri tudi komunicirajo med seboj. Nekateri lahko podatke pridobijo prek razlicnih vhodnih enot (senzorji) ter so jih zmožni obdelovati ali izmerjene vrednosti pošiljajo prek izhodnih naprav razlicnim akterjem.55 To je širok spekter izdelkov, mednje med drugim štejemo defribilatorje, inzulinske crpalke, srcne spodbujevalnike itd. Zakon o medicinskih pripomockih ne omenja napake izdelka, temvec uvede pojem zaplet. Pod pojem zaplet uvršca »vsako nepravilno delovanje ali poslabšanje lastnosti ali zmogljivosti medicinskega pripomocka z medicinskega ali tehnicnega vidika, pa tudi vse neskladnosti pri oznacevanju oziroma pri navodilih za uporabo, ki bi lahko povzrocile ali so že povzrocile smrt ali resno poslabšale zdravstveno stanje bolnika, uporabnika ali tretjih oseb« (24. tocka 9.clena). Zaplet je pojem, ki se med drugim uporablja v zvezi z zdravnikovo odgovornostjo in opredeljuje situacijo, v kateri zdravniku ni mogoce pripisati odgovornosti za škodo, ki je nastala kot posledica zapleta. Zdravnik odgovarja subjektivno, ce pacienta ni opozoril na mogoce zaplete, ki se lahko nastanejo ob posegu.56 Zato je pomembno omeniti tudi informirano privolitev, ki jo lahko pacient poda po tem, ko ga zdravnik v primernem obsegu informira o pomembnih lastnostih posega. 52 Maren, str. 4. 53 Uradni list RS, št. 98/09. 54 Dreven, str. 7. 55 Prav tam. 56 Maren, str. 26. Tako je tudi sodišce odlocilo, da se za izvajalce zdravstvenih storitev zahteva, da ravnajo z vecjo skrbnostjo v skladu s sodobno medicinsko doktrino, strokovnimi standardi, normativi in z razvitostjo zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji. Ena njihovih dolžnosti je tudi ta, da medicinske (tehnicne) pripomocke in naprave pravilno uporabljajo v skladu z navodili in relevantno strokovno literaturo. Še zlasti to velja za obratovanje tehnicnih naprav, ki so za paciente bistvene, z njimi naj bi se seznanili, kolikor je pri ljudeh, odprtih in dojemljivih za tehniko in naravoslovje, mogoce in razumno. Medicinske tehnicne pripomocke naj bi toliko obvladali, da lahko z njimi pravilno delajo in da tudi preprecijo morebitno škodo za pacienta, ce bi se ti pokvarili. Ker uporaba teh pripomockov ni brez nevarnosti za pacientovo življenje in zdravje, so tudi zahteve glede skrbnosti pri njihovi uporabi (tudi glede nadzora in varnostnih ukrepov) zelo visoke.57 Tako je lahko zdravnik odgovoren predvsem glede podajanja ustreznih informacij in pridobitve informiranega soglasja. Glede programskih napak pa se predvsem postavlja vprašanje odgovornosti proizvajalca ter morda odgovornosti posrednika. Za medicinske pripomocke kot navedeno velja Direktiva Sveta 85/374/EGS z dne 25. julija 1985 o odgovornosti za napake proizvodov, ki predvideva režim stroge odgovornosti za proizvajalce. 58 Prav tako je Sodišce EU v zadevi Boston Scientific Medizintehnik GmbH proti AOK Sachsen- -Anhalt – Die Gesundheitkasse59 marca 2015 poudarilo, da morajo medicinski pripomocki, kot so srcni spodbujevalniki in vsadni defibrilatorji, glede na svojo naravo in obcutljivo funkcijo ter posebno ranljivost bolnikov izpolnjevati visoke zahteve glede varnosti, ki jo taki bolniki lahko upraviceno pricakujejo. Dolocilo je tudi, da kadar se na takih proizvodih, ki spadajo v isto skupino ali serijo proizvodnje, ugotovi napaka, je mogoce vse proizvode istega modela, skupine ali serije opredeliti kot proizvode z napako, ne da bi bilo treba dokazati napako posameznega proizvoda. Zdi pa se, da avtonomnost medicinskih pripomockov še ni dosegla takšne stopnje, kot so algoritmi pri diagnostiki, zato se vprašanje odgovornosti rešuje predvsem na podlagi proizvajalceve odgovornosti. Poglejmo si le primer inzulinske crpalke. Medtronicova inzulinska crpalka 670G uporablja podatke senzorja za neprekinjeno merjenje glukoze (CGM), ki ga nosi bolnik, da dosledno spremlja dovajanje inzulina. Pretok podatkov, ki ga zagotavlja CGM, omogoca algoritmu, ki je vgrajen v inzulinsko crpalko, da samodejno dovaja manj ali vec inzulina glede na to, ali pacientu glukoza v krvi raste ali pada. Ta tehnologija je pomemben korak 57 Sodba Vrhovnega sodišca RS II Ips 288/2012 z dne 21. 3. 2013. 58 Gonçalves, str. 12. 59 Sodba Sodišca EU v zadevi C-503/13. naprej pri zdravljenju sladkorne bolezni tipa 1 in mnogi jo vidijo kot predhodnico »umetne trebušne slinavke«, ki jo poskušajo znanstveniki sestaviti že leta. T. i. sistem zaprte zanke bi samostojno uravnaval krvni sladkor brez številnih posegov bolnikov.60 Ceprav je ta nova tehnologija za dovajanje inzulina pomemben korak naprej za bolnike in zdravnike, še ni toliko avtonomna, da bi samostojno delovala brez nadzora pacienta. Crpalka 670G prav tako uporablja strojno ucene algoritme, vendar pacient še vedno sam sprejema vecino pomembnih odlocitev. Dejansko sistem morda nikoli ne bo dovolj »pameten«, da bi bil resnicno avtonomen v nekaterih okolišcinah zaradi velike kolicine spremenljivk, ki jih ni mogoce predvideti. Nosljiva tehnologija, kot je inzulinska crpalka z zaprto zanko 670G, vkljucuje veliko notranjih in zunanjih spremenljivk, ki mocno vplivajo na vrednosti glukoze v krvi in omejujejo stopnjo avtonomije, ki jo je mogoce doseci v tem kontekstu zdravljenja.61 Kot navedeno je za brezhibno delovanje algoritma predvsem odgovoren proizvajalec, ki odgovarja po navedenih pravilih. K sreci takih zapletov – nepravilnega delovanja algoritma in s tem na primer cezmernega dovajanja inzulina, ki pacientu povzroci škodo, v Sloveniji še ni bilo. Ce bi lahko inzulinske crpalke (in preostali medicinski pripomocki) dosegle vecjo avtonomnost, se znova zastavlja vprašanje nadzora in stopnje avtonomnosti algoritma ter že omenjena vprašanja, torej kdo ima dejansko nadzor nad algoritmom in kdo bi za njegove morebitne napake odgovarjal. Drug sklop vprašanj, ki jih zastavlja medicinska UI, sta kibernetska varnost in zasebnost podatkov. Vdori v medicinske pripomocke zajemajo vse od le zlorabe pripomocka za dostop do podatkov do nadzora nad pripomockom in upravljanja pripomocka, vendar bi navedeno vprašanje preseglo okvire tega prispevka.62 5. Mogoce rešitve de lege ferenda Uporaba UI v zdravstvu ima brez dvoma pozitivne lastnosti in možnosti za razvoj v prihodnosti. Hkrati je nedvomno tudi dejstvo, da njena prisotnost v medicini zaplete uporabo sedanjih struktur odškodninske odgovornosti pri reševanju zahtevkov zaradi napak. Tovrstni modeli pogosto ne zadošcajo za obravnavanje novonastalih situacij. Razviti bo treba nove pravne standarde in modele, ki obravnavajo uporabo UI v medicini in pacientu olajšajo polo- žaj, kadar mu v postopku zdravljenja z UI nastane škoda. Pravila o odgovornosti ne dolocajo le tega, kdo cuti ekonomske posledice škodnega dogodka (ali je to žrtev, ki ne dobi odškodnine, ali lastnik naprave z UI, njen oblikovalec, proizvajalec ali distributer), temvec povzrocijo tudi 60 Reyes in dr. 61 Prav tam. 62 Vec v Dreven. druge pomembne posledice, s cimer pravzaprav oblikujejo tehnološki razvoj. Pravila o odgovornosti vplivajo na razvoj produktov in tudi na racionalno odlocitev za sprejetje tehnološko naprednejših rešitev v primerjavi s tradicionalnejšimi na drugi strani.63 V clanku sva že omenili možnost vzpostavitve UI kot samostojnega pravnega subjekta, vzpostavitev skupne odgovornosti64 in uveljavitev posebnega zavarovanja, zdaj bova te modele še podrobneje predstavili. 5.1. »Osebnost umetne inteligence« Pod pravne subjekte uvršcamo nosilce pravic in dolžnosti, ki so lahko udeleženci dolocenega pravnega razmerja. Pravna sposobnost je lastnost pravnih subjektov, da lahko pridobivajo pravice in hkrati prevzemajo odgovornost. V modernih pravnih sistemih poznamo dve vrsti pravnih subjektov, to sta fizicna in pravna oseba. Fizicne osebe so posamezniki, ki pridobijo pravno sposobnost z rojstvom in jo izgubijo s smrtjo. Pravne osebe pa so subjekti, ki jim pravni red ob izpolnjevanju dolocenih pogojev priznava pravno sposobnost. Ce se ozremo v zgodo- vino, vidimo, da vedno ni bilo tako. V rimskem pravu so sužnji veljali za stvari in niso imeli pravne subjektivitete. To je argument, ki kaže, da je pravna subjektiviteta umetni konstrukt, ki temelji na aktivnem dejanju (ureditvi v zakonodaji), ki osebo opredeljuje za pravni subjekt. Na podlagi tega ugotovimo, da lahko pozitivno pravo naceloma pravno subjektiviteto pripiše katerikoli entiteti, odvisno od tega, ali zakonodajalec meni, da je taka dodelitev potrebna za zašcito pravno relevantnih pravic, svobošcin in interesov.65 Navsezadnje ni razloga, zakaj takšnim napravam ne bi podelili dolocenega pravnega statusa, ce bi to narekovale potrebe prakse. Podrobnejša ureditev te možnosti je zelo obsežna in presega meje najinega prispevka. Povedati velja tudi, da bi bile prednosti takšnega modela velike, saj se ne bi bilo vec treba spraševati, kdo je odgovoren, temvec bi bila v primeru škodnega dogodka pasivno legitimirana kar UI kot taka. Ta bi bila zavarovana, podobno kot so zdravniki zavarovani za svoje napake. Ob tem se seveda zastavi vprašanje, kdo bi placeval zavarovalne premije, morda je najlažji odgovor kar lastniki teh naprav, vendar je to v nekakšnem nasprotju z idejo o subjektiviteti. Pri tem obstaja nevarnost za upocasnjevanje napredka tehnologije, saj bi odgovornost UI kot pravnega subjekta pomenila hkrati odgovornost njegovega razvijalca, ti pa bi se verjetno bali velikih financnih bremen, ki jih takšna odgovornost prinese. 63 Artificial Intelligence and Civil Liability, str. 66. 64 Vec v poglavju 2.1.3 – Odgovornost proizvajalca orodij umetne inteligence, str. 6. 65 Glej: (2. 3. 2021). 5.2. Solidarna odgovornost vseh udeležencev Zanimiva je tudi ideja o solidarni odgovornosti vseh udeležencev zdravljenja. Ti udeleženci so torej razvijalec UI, proizvajalec, distributer, bolnišnica, ki takšno napravo kupi, in kirurg (za katerega po pravilih odgovornosti za delavca odgovarja njegov delodajalec). Po tem modelu bi, namesto da osebi ali subjektu pripisujemo krivdo (ali poskušamo ugotoviti, ali je napaka sploh nastala), ko sistem UI povzroci škodo, samodejno vse skupine, ki sodelujejo pri uporabi in izvajanju, prevzele doloceno stopnjo odgovornosti.66 Takšen model bi oškodovancem omogocal lažjo izterjavo odškodnine za nastalo škodo, saj bi oškodovanec po pravilih o solidarni odgovornosti lahko tožil enega od odgovornih, ta pa bi pozneje imel regresni zahtevek do vseh preostalih. Financno breme bi se porazdelilo med vse udeležence, kar bi pozitivno vplivalo na razvoj UI, saj razvijalci ne bi bili pretirano obremenjeni z morebitnimi napakami. Z vidika oškodovanca je to zagotovo najboljša rešitev. 5.3. Obvezno zavarovanje Kot je že bilo omenjeno, bi k reševanju problema odgovornosti za napake UI v zdravstvu lahko prispevali tudi novi modeli zavarovanja za orodja UI, ki bi lahko pomagali ublažiti tveganja novih tehnologij. Zdravstvene ustanove bi tako lahko sklenile zavarovalne police zaradi zdravniške malomarnosti, da bi zašcitile podjetje pred potencialnimi tveganji in obveznostmi, ki bi izhajale iz uporabe UI. Uporaba takega kritja bi lahko bila tudi obvezna.67 Kot morebitna rešitev se kaže tudi možnost vstopa države kot regulatorja. Ta bi ocenila tveganje za dolocen izdelek UI in nato posameznemu razvijalcu podelila pravico trženja izdelka v zameno za placilo ustrezne provizije za tveganje. Morebitna dosojena odškodnina za nastalo škodo, ki bi bila posledica uporabe takega izdelka, bi se nato placala iz bazena teh prispevkov.68 6. Sklep Trenutno ne poznamo posebnih pravil odškodninske odgovornosti, ki izhaja iz uporabe tehnologije UI, ne v zdravstvu ne na kateremkoli drugem podrocju. Pravna skupnost še vedno razpravlja o tem, kakšna bi bila najprimernejša ureditev, ali bi morala biti tovrstna odškodnin- ska odgovornost urejena posebej ali zadošca veljavna zakonodaja, ki jo ima posamezna država 66 Vladeck, str. 117–150. 67 Gonçalve, str. 30. 68 Prav tam. v zvezi s civilno odgovornostjo. Zdaj se spori, ki nastanejo na tem podrocju, urejajo ali po pravilih o zdravniški napaki ali po pravilih, ki veljajo za izdelke z napako. Ko poskušamo te oblike odškodninske odgovornosti prenesti na UI, naletimo na težavo, saj te temeljijo na pravnih doktrinah, ki so osredotocene na cloveško ravnanje in vedenje. Meniva, da bo v prihodnje treba posodobiti to pravno podrocje, pri cemer je zaslediti tudi precej kontroverzne rešitve, kot je podelitev pravne subjektivitete napravi z UI, ali povsem znane institute, kot so posebne zdravstvene police, regulacija države ali pa, kot v prispevku predlagava, vzpostavitev solidarne odgovornosti vseh udeležencev v procesu zdravljenja. Ta- kšna rešitev se nama zdi dober kompromis, saj ne zavira razvoja novih tehnologij, hkrati pa oškodovancu omogoca lažje izplacilo odškodnine. Razvoj UI v prihodnosti je neizbežen, saj so prednosti, ki jih prinaša, revolucionarne. Splošno gledano ima njena uporaba v medicini veliko vec prednosti kot slabosti, vendar je treba z ustrezno reformo prava urediti ta mali delež neželenih izidov. Literatura Artificial Intelligence and Civil Liability. Legal Affairs, STUDY Requested by the JURI committee. July 2020. CAKARIC, Maja. Tudi roboti imajo vcasih slab dan. Dostopno na: (2. 3. 2021). DREVEN, Maša. Vdori v medicinske pripomocke. Diplomsko delo, Ljubljana 2018. GREENFIELD, Daniel. Artificial Intelligence in Medicine: Applications, implications, and limi tations. Dostopno na: (2. 3. 2021). GONÇALVE, Mariana Alpalhăo. Liability arising from the use of Artificial Intelligence for the purposes of medical diagnosis and choice of treatment: who should be held liable in the event ofdamage to health?. Tilburg Law School, 2018. HILDEBRANDT, Mireille. Legal Personhood for AI?. Dostopno na: (3. 3. 2021). Kaj je robotska kirurgija? Dostopno na: (1. 3. 2021). LEE CHAR, Susan J. Informed consent for innovative surgery: a survey of patients and surgeons. Surgery, 2013, letn. 153, št. 4, str. 473–480. Malfunctions of robotic system in surgery: role and responsibility of surgeon in legal point of view. Dos- topno na: (2. 3. 2021). MARN, Mitja. Objektivna odgovornost in medicinski pripomocki. Diplomsko delo, Maribor 2011. MÜLLER, Vincent C., BOSTROM, Nick. Future progress in artificial intelligence: a survey of expert opinion. V: Müller, V. C. (ed.), Fundamental Issues of Artificial Intelligence. Cham: Springer, 2016, str. 555–572. PANDE, Ravi U., PATEL, Yatin, POWERS, Colin J., D‘ANCONA, Giuseppe, KARAMANOUKIAN, Hratch L. The telecommunication revolution in the medical field: present applications and future perspective. Curr Surg., 2003, letn. 60, št. 6, str. 636–640. PRICE, W. Nicholson, II. Artificial Intelligence in Health Care: Applications and Legal Implications. V: The SciTech Lawyer, no. 1, 2017. Dostopno na: (3. 3. 2021). RANKIN, Andrew, CARR, Christian. AI and the potential liability issues arising from use in a clinical setting. Dostopno na: (4. 3. 2021). REYES, Carla L., NELSON, Victoria R. Legal Issues Raised by Medical AI: An Introductory Exploration. Dostopno na: (2. 3. 2021). ROZBRUCH, Libby. Litigation & Robotic Surgery: Product Liability or Medical Malpractice?. Dostopno na: (2. 3. 2021). SACEANU, S. M., ANGELESCU, C., VALERIU, S., PATRASCU, A. Telesurgery and Robotic Surgery: Ethical and Legal Aspect. Journal of Community Medicine & Health Education, July 7, 2015. Dostopno na: (3. 3. 2021). SULLIVAN, Hannah R., SCHWEIKART, Scott J. Are Current Tort Liability Doctrines Adequate for Addressing Injury Caused by AI?. Dostopno na: (2. 3. 2021). VLADECK, D. C. Machines without principles: liability rules and artificial intelligence. Wash Law Rev., 2014, letn. 89, št. 1, str. 117–150. ŽNIDARŠIC SKUBIC, Viktorija. Civilno medicinsko pravo. Ljubljana: Uradni list RS, 2018. Digitalizacija civilnega prava III. MASHA KOROŠEC Jamcevalni zahtevki pri pogodbah o dobavi digitalnih vsebin ali digitalnih storitev: novosti Direktive (EU) 2019/770 LEONARDO ROK LAMPRET Ali je pravo pripravljeno na pametno pogodbo Pregledni znanstveni clanek UDK 339.13:004.738.5:347.42 Jamcevalni zahtevki pri pogodbah o dobavi digitalnih vsebin ali digitalnih storitev: novosti Direktive (EU) 2019/770 MASHA KOROŠEC diplomirana pravnica (UN), študentka magistrskega študijskega programa pravo 2. stopnje na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani 1. Uvod Potreba po vzpostavitvi enotnega digitalnega trga je posledica digitalizacije družbe, katere po- men in vplive lahko primerjamo z industrijsko revolucijo, ki je zaznamovala prehod iz rocne v strojno industrijo.Tehnološki razvoj ne vpliva le na gospodarstvo, ampak se kaže tudi v obnašanju potrošnikov, ki vse pogosteje uporabljajo spletne transakcije. Z novimi izzivi se srecujejo tudi zakonodajalci, katerih naloga je uvesti pravno ureditev, ki bo na eni strani spodbujala razvoj digitalnega trga, hkrati pa zagotovila ustrezno varstvo potrošnikov. Najucinkovitejša rešitev bi bila celostna ureditev digitalnega podrocja. S tem namenom je Evropska komisija 6. 5. 2015 sprejela Strategijo za enotni digitalni trg za Evropo, v sklopu katere je napovedala zakonodajno pobudo o usklajenih pravilih za dobavo digitalnih vsebin in spletno prodajo blaga, ki jo sestavljata (a) predlog o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalnih vsebin1 in (b) predlog o nekaterih vidikih pogodb o spletni ter drugi prodaji blaga na daljavo.2 Njun namen je bil maksimalna harmonizacija podrocja in odprava zadržanosti potrošnikov pri cezmejnem trgovanju v EU. Na podlagi teh predlogov sta bili 20.5. 2019 sprejeti dve direktivi, ki se med seboj dopolnjujeta, in sicer Direktiva 2019/770 o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalne vsebine in digitalnih storitev (v nadaljevanju 1 Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. 12. 2015 o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalne vsebine, COM(2015) 634. 2 Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. 12. 2015 o nekaterih vidikih pogodb o spletni in drugi prodaji blaga na daljavo, COM(2015) 635. Direktiva),3 ki je izhodišce tega prispevka, ter Direktiva 2019/771 o prodaji potrošniškega blaga.4 Splošni cilj Direktive je prispevati k hitrejši rasti enotnega digitalnega trga ter z enotno in jasno ureditvijo odpraviti kljucne ovire cezmejnega trgovanja, povezane s pogodbenim pravom. Glavni razlogi negotovosti potrošnikov in podjetij pri spletnem poslovanju so ravno zapletenost pravnega sistema in stroški, ki jih povzrocijo razlike v ureditvi pogodbenega prava držav clanic.5 Škodo, ki jo imajo potrošniki, je mogoce pripisati pomanjkanju jasnih pogodbenih pravic v digitalnem pravu. Skupna vrednost financne škode, ki je posledica opisanih težav, s katerimi se v zadnjem casu srecujejo potrošniki, je bila za leto 2014 ocenjena na približno 10 milijard evrov.6 Podrocje digitalnega trga je bilo do nedavnega neurejeno na ravni Evropske unije (v nadaljevanju EU) in na ravni držav clanic. Pravno ureditev digitalnih vsebin sta poznali le Nemcija in Nizozemska, ki sta veljavno zakonodajo razširili in prilagodili tako, da je zajela tudi podrocje digitalizacije.7 Pomanjkljiva ureditev na ravni držav clanic se je pokazala kot priložnost za evropskega zakonodajalca, da uvede enoten sistem pravil, saj možnosti za nasprotja med pravom držav clanic in evropsko ureditvijo dejansko ni,8 kar olajša implementacijo Direktive v nacionalne pravne rede. S tem namenom se trenutno na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo pripravlja nov zakon, ki bo implementiral med drugim tudi obe omenjeni direktivi. Kljub nujnosti zapolnitve pravne vrzeli na tem podrocju je med njenim predlogom in sprejetjem Direktive preteklo kar precej casa. Gre za novo in še nerazvito pravno podrocje, na katerem se odpirajo številna teoreticna in prakticna vprašanja. Ena kljucnih zagat, na katero je evropski zakonodajalec naletel pri sprejemanju Direktive, je vprašanje ustreznih jamstev, ki so na voljo potrošniku v primeru kršitve pogodbe, saj niso vsa jamstva, ki so nam znana iz do- sedanjih ureditev, prilagojena digitalnemu trgu. Temeljni razlog za to je, da digitalne vsebine 3 Direktiva (EU) 2019/770 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalne vsebine in digitalnih storitev, UL L 136. 4 Direktiva (EU) 2019/771 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o nekaterih vidikih pogodb za prodajo blaga, spremembi Uredbe (EU) 2017/2394 in Direktive 2009/22/ES ter razveljavitvi Direktive 1999/44/ ES, UL L 136. 5 Obrazložitveni memorandum Predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalne vsebine, COM(2015) 634. 6 Giliker, str. 301. 7 Obrazložitveni memorandum Predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalne vsebine, COM(2015) 634. 8 Giliker, str. 301. niso stvarni in oprijemljivi predmeti, 9 ampak podatki, ki se nenehno spreminjajo in posodabljajo. Namen tega prispevka je predstaviti jamstva, ki jih Direktiva zagotavlja potrošnikom pri pogodbah o dobavi digitalnih vsebin, pojasniti okolišcine, ki utemeljujejo njihovo sprejetje, ter ugotoviti, katere novosti je Direktiva prinesla na to podrocje. 2. Pojem digitalne vsebine in digitalne storitve v direktivi Direktiva vsebuje zelo široko definicijo digitalnih vsebin in s tem vzpostavlja široko podrocje svoje uporabe, ki naj bo, kot izhaja iz uvodnih pojasnil, tehnološko nevtralno in primerno za prihodnost (10. uvodna izjava Direktive). Pojem digitalne vsebine je nadpomenka za vse podatke, ki so proizvedeni in dobavljeni v digitalni obliki in so v zameno za protidajatev do- bavljeni potrošniku ali z enkratnim ali trajajocim izpolnitvenim ravnanjem. To so elementi klasicne prodajne pogodbe ali storitve. Kot primer digitalne vsebine so navedeni racunalniški programi, aplikacije, videodatoteke, zvocne in glasbene datoteke, digitalne igre in elektronske knjige.10 V strahu, da je ne bi prehitel tehnološki napredek, se je že predlog Direktive izogibal kakršnemukoli razlikovanju med pogodbami, na primer med prodajnimi in storitvenimi pogodbami. Prav tako so razlog za to tudi razlicni pristopi držav k pojmom, obravnavanim v tej direktivi.11 Digitalno vsebino moramo locevati od pojma digitalne storitve, ki pomeni storitve, ki omogo- cajo potrošniku, da ustvarja, obdeluje in hrani podatke v digitalni obliki in dostop do njih. Tu so mišljene predvsem storitve v oblaku, zajete pa so tudi storitve, ki omogocajo izmenjavo podatkov in druge oblike medsebojne interakcije v digitalni obliki ter ki jih naložijo ali ustvarijo potrošniki, kar pomeni družbena omrežja ter storitve v oblaku, kjer lahko drugi uporabniki dostopajo do podatkov tretjih oseb (19. uvodna izjava Direktive).12 Direktiva opredeljuje tudi pojem blago z digitalnimi elementi kot premicni materialni pred- met z lastnostmi blaga ter digitalno vsebino, ki je naložena na napravo in omogoca delovanje pametne naprave ter je podrejena blagu. Za takšne izdelke, pri katerih je digitalna vsebina že integrirana v izdelek (na primer pametna ura), se Direktiva ne uporablja, ampak se uporabljajo dolocbe o prodaji blaga iz Direktive 2019/771 (cetrti odstavek 3. clena Direktive). Ce povzamem, se Direktiva 2019/770 uporablja za dobavo digitalne vsebine, tudi ce je ta dobavljena na materialnem nosilcu podatkov, kot so DVD-ji, CD-ji in USB-kljucki, pa tudi 9 Prav tam, str. 302. 10 Prav tam. 11 Spindler, str. 283. 12 V nadaljevanju bo uporabljena beseda digitalne vsebine kot pojem, ki zajema tudi digitalne storitve. za materialni nosilec podatkov, ce deluje izkljucno kot nosilec digitalne vsebine. Direktiva 2019/771 pa se uporablja za pogodbe o prodaji blaga, vkljucno z blagom z digitalnimi elementi. Izjema uporabe dolocb Direktive za digitalne vsebine, dobavljene na fizicnem mediju (CD, USB itd.), je predvidena le v dolocbah o dobavi in zahtevkih v primeru nedobave, ko se uporabijo dolocbe za blago Direktive o pravicah potrošnikov (20. uvodna izjava Direktive). Poleg tega se Direktiva ne uporablja za storitve, ki niso digitalne, ali ce trgovec uporablja le digitalno obliko za dobavo oziroma prenos in storitve, ki jih urejajo druge direktive, kot so elektronske komunikacijske storitve, storitve zdravstvenega varstva, igre na sreco, financne storitve itd. Prav tako je uporaba Direktive izkljucena za javne projekcije, kot so kinematografske pred- stave, ali za digitalne vsebine, ki jih zagotavljajo organi javnega sektorja (31. uvodna izjava Direktive). 3. Razlicne oblike kršitev pogodbe To je prva direktiva, ki obravnava pravice potrošnika v primeru nedobave in tudi v primeru neskladnosti. Dosedanje potrošniške direktive tega razlikovanja niso poznale, saj na primer Direktiva o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga13 obravnava le neskladnost, med- tem ko Direktiva o pravicah potrošnikov14 obravnava le primere nedobave.15 Slovenska ureditev podobno kot Direktiva locuje med razlicnimi oblikami kršitev potrošniških pogodb. Skladno s kontinentalno pravno tradicijo razlikujemo neizpolnitev pogodbe, ki takoj vodi v zamudo, od nepravilne izpolnitve,16 ki pomeni, da je prodajalec pogodbeno obveznost izpolnil in zamude ne bo, vendar izpolnitev ne ustreza dogovoru med strankama (na primer trgovec dobavi blago slabše kakovosti). 4. Nedobava digitalne vsebine Dobava je temeljna obveznost trgovca, ki v zameno za kupnino oskrbi potrošnika z digitalno vsebino. Pojem dobave je bil opredeljen v predlogu Direktive kot zagotavljanje dostopa do 13 Direktiva 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potro šniškega blaga in z njim povezanih garancij, UL L 171. 14 Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, UL L 304. 15 Fervers, str. 224. 16 Možina (2012), str. 85. digitalnih vsebin ali zagotavljanje digitalnih vsebin,17 vendar sprejeta Direktiva neposredno pojma dobava ne opredeljuje. Šteje se, da je trgovec izpolnil obveznost, ko je digitalna vsebina na voljo potrošniku (drugi odstavek 5. clena Direktive), v nasprotnem primeru, tj., ce trgovec ne dobavi digitalne vsebine, Direktiva v 13. clenu od potrošnika zahteva, da trgovca pozove k izpolnitvi obveznosti. S tem mu omogoci dodatno priložnost za izpolnitev pogodbene obveznosti, ce to ne zaleže, potrošniku vedno omogoca odstop od pogodbe (prvi odstavek 13. clena Direktive). Podobna ureditev trgovceve zamude izhaja tudi iz dolocb Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot),18 ki nalaga potrošniku obveznost, da trgovcu postavi dodatni rok za izpolnitev. Ce po preteku roka trgovec obveznosti še vedno ni izpolnil, lahko potrošnik odstopi od pogodbe (drugi odstavek 25.a clena ZVPot). Dolocba na eni strani varuje potrošnika in mu pod dolocenimi pogoji omogoca, da od pogodbe odstopi, po drugi strani spodbuja trgovca k pravocasni izpolnitvi obveznosti. Prvotna ideja predloga Direktive je bila, da bi se potrošniku omogocil takojšni odstop brez kakršnekoli predhodne obveznosti, kot je na primer poziv trgovca k izpolnitvi obveznosti (11. clen predloga Direktive).Takšna ureditev naj bi bila utemeljena s spoznanjem, da gre v primeru nedobave za resno kršitev temeljne pogodbene obveznosti trgovca.19 Kljub temu je bil ta del predloga Direktive deležen številnih kritik, med drugim tudi ker gre v vecini primerov le za zamudo in ne dokoncno neizpolnitev obveznosti. Za zamudo pa ne morejo veljati strožji ukrepi kot za neskladnost digitalne vsebine. Torej bi ob upoštevanju predlagane ureditve nastalo neutemeljeno razlikovanje med pogoji za odstop od pogodbe v primeru nedobave ter pogoji za odstop v primeru neskladnosti digitalne vsebine, ki bodo podrobneje obravnavani v nadaljevanju. V primeru nedobave bi potrošnik lahko odstopil od pogodbe takoj, medtem ko bi bil v primeru neskladnosti digitalne vsebine odstop pogojen s strožjimi zahtevami.20 Zaradi tega je bila opustitev ideje o takojšnjem odstopu iz predloga Direktive smiselna. 4.1. Pravica potrošnika zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti V teoriji sta se oblikovali dve razlicni stališci glede interpretacije 13. clena ter morebitnega obstoja pravice potrošnika, da zahteva izpolnitev pogodbene obveznosti v primeru nedobave digitalne vsebine. Po prvem stališcu je treba prvi odstavek omenjenega clena razumeti širše, 17 Deseti odstavek 2. clena Predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. 12. 2015 o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalne vsebine, COM (2015) 634. 18 Uradni list RS, št. 98/04. 19 Fervers, str. 223 in 224. 20 Prav tam. in ne le kot pogoj za odstop od pogodbe, ampak kot pravico potrošnika zahtevati izpolnitev trgovceve obveznosti. Takšna razlaga naj bi bila tudi skladna z dolocbami CISG, ki prav tako daje potrošniku pravico zahtevati izpolnitev obveznosti. Prevladujoce stališce se sklicuje na razliko med 13. clenom Direktive in 46. clenom CISG, saj iz slednjega posebej izhaja, da lahko potrošnik zahteva izpolnitev, medtem ko tega na podlagi besedila 13. clena ni mogoce sklepati. Poleg tega je naslov 13. clena v izvornem besedilu »Remedy for the failure to supply«, iz cesar izhaja, da gre le za eno od jamstev, ki ga ima potrošnik na voljo, in to je odstop od pogodbe, ne pa pravica zahtevati njeno izpolnitev. Drugace kot izvirna edninska oblika zapisa pojma »remedy« slovenska razlicica Direktive naslavlja to dolocbo kot »Zahtevki v primeru nedobave«.21 Menim, da lahko uporaba množinske oblike v tem primeru povzroci doloceno nejasnost glede števila zahtevkov, ki jih ima potrošnik v tem primeru na voljo, vendar ob upoštevanju pravkar povedanega se pomisleki glede obstoja pravice do izpolnitve trgovceve obveznosti ne bodo pojavili. Kljub ugotovitvi, da potrošnik na podlagi Direktive nima pravice zahtevati izpolnitve trgovceve obveznosti, to ne pomeni, da države clanice tega vprašanja ne smejo urediti na nacionalni ravni, saj ta pravica presega predmet urejanja Direktive.22 4.2. Odstop Kot omenjeno dopušca Direktiva potrošniku v primeru neizpolnitve obveznosti (nedobave digitalne vsebine) odstop od pogodbe, vendar morata biti zato izpolnjena dva pogoja. Le v posebej dolocenih primerih, ki so predstavljeni v nadaljevanju, je odstop od pogodbe mogoc tudi takrat, ko ti pogoji niso izpolnjeni. Glavna obveznost, ki jo ima potrošnik v primeru nedobave digitalne vsebine, je, da trgovca pozove k izpolnitvi pogodbe in mu tako zagotovi dodatno možnost za izpolnitev dogovorjenega. Za poziv ni predpisanih oblicnostnih zahtev, kar pomeni, da lahko potrošnik trgovca pozove ali po elektronski pošti ali tudi ustno. Pomembno je le, da trgovec ve, na katero digitalno vsebino se poziv nanaša.23 Iz Direktive ne izhaja, da bi moral potrošnik trgovcu postaviti casovno omejitev,24 s katero bi omejil trgovca, kot je to razvidno iz 25.a clena ZVPot. Kljub temu mora trgovec po pozivu ukrepati brez nepotrebnega odlašanja, saj dobava poteka po spletu, ki omogoca hitrejše poslovanje in komunikacijo med strankama. Kot izhaja iz 61. uvodne izjave Direktive mora trgovec zagotoviti podatke takoj, vendar se mora termin »immediately « razlagati restriktivno.25 Razlog za to je spet primerjava med ureditvijo nedobave in 21 Prav tam, str. 226 in 227. 22 Prav tam, str. 226. 23 Prav tam, str. 229. 24 Prav tam. 25 Prav tam. neskladnosti digitalnih vsebin. Zaradi raznolikosti digitalnih vsebin ni primerno, da nacionalni zakonodajalec doloci natancne roke za uveljavljanje pravic ali izpolnjevanje obveznosti, saj takšni roki ne bi upoštevali te raznolikosti in bi bili lahko bodisi prekratki bodisi predolgi, odvisno od posameznega primera (64. uvodna izjava Direktive). Zaradi tega je primerneje zahtevati vzpostavitev skladnosti digitalne vsebine v razumnem roku. Povedano se nanaša le na neskladnost digitalne vsebine, v primeru nedobave pa se sodec po dolocbah Direktive od trgovca zahteva, da izpolni obveznost takoj. To kaže na neutemeljeno razlikovanje med kršitvama pogodb. Omeniti velja tudi možnost, da se lahko stranki v okviru poziva dogovorita za dodatno obdobje, v katerem mora trgovec izpolniti svojo obveznost. Takšen dogovor izkljucuje zahtevo po nepotrebnem odlašanju, saj mora trgovec obveznost opraviti v casu, za katerega sta se stranki dogovorili, in ne brez nepotrebnega odlašanja. Iz dolocbe ne izhaja, ali mora biti v tem primeru dogovorjen tudi poseben rok ali se stranki lahko dogovorita, da bo obveznost izpolnjena na primer »takoj, ko je to mogoce«.26 Menim, da je tu vseeno smiselno, da stranki dolocita rok za izpolnitev obveznosti, saj bi bila v nasprotnem primeru interpretacija takšne pogodbene dolocbe v rokah sodišca. 4.3. Takojšnji odstop Direktiva v drugem odstavku 13. clena predvideva dve izjemi, ko potrošniku ni treba pozvati trgovca k izpolnitvi, temvec lahko takoj odstopi od pogodbe. Prvi tovrstni primer se nanaša na situacije, ko trgovec izjavi ali je iz okolišcin ocitno, da ne bo dobavil digitalne vsebine, vseeno pa ne zadošca, da trgovec naznani, da obstaja le možnost, da izpolnitve ne bo.27 Podrobnejše ureditve glede tega vprašanja ni, vendar velja, da mora obstajati prepricanje potrošnika, da izpolnitve ne bo.28 Povedano se nanaša tudi na primere, ko se stranki dogovorita ali je iz okolišcin ob sklenitvi pogodbe ocitno, da je dolocen cas dobave bistven za potrošnika. Poudariti velja, da se v teh primerih kot kršitev šteje tudi prezgodnja dobava digitalne vsebine.29 Podobne izjeme splošnega pravila so predvidene tudi v tretjem odstavku 25.a clena ZVPot, in sicer v primerih, (a) kadar podjetje zavrne dostavo blaga, (b) iz okolišcin ob sklenitvi pogod- be je dogovorjeni rok bistvena sestavina pogodbe ali (c) potrošnik pred sklenitvijo pogodbe podjetje obvesti, da je dogovorjeni rok bistvena sestavina pogodbe, lahko potrošnik odstopi od pogodbe brez postavitve dodatnega roka. 26 Prav tam, str. 230. 27 Prav tam, str. 231. 28 Prav tam. 29 Prav tam, str. 232. Takojšnji odstop brez predhodnega poziva k izpolnitvi pogodbe se v skladu s teorijo omogoca tudi v primerih, ko zahteve iz drugega odstavka še niso izpolnjene, a je ocitno, da bodo v prihodnje podane.30 Iz besedila dolocbe, ki obravnava možnost odstopa, tega ne moremo sklepati, vendar bi bilo v teh primerih nesmiselno od potrošnika zahtevati, da caka, da se te okolišcine pojavijo, ter šele zatem odstopi od pogodbe. Naj kot primer navedem pogodbeni dogovor med potrošnikom in trgovcem, iz katerega izhaja, da je bil dolocen cas dobave bistven za potrošnika, vendar je trgovec pozneje sporocil, da dobave ne bo mogel opraviti v dogovorjenem casu. Ta primer ne izpolnjuje pogojev iz drugega odstavka 13. clena, ki bi potrošniku omogocali takojšnji odstop od pogodbe. Prvic, trgovec ni izjavil, da digitalne vsebine sploh ne bo dobavil, ampak le to, da bo z dobavo zamudil. Drugic, kljub temu da gre za primer, ko je cas bistvena sestavina pogodbe, trgovec še ni prišel v zamudo, kakor je to zahtevano v drugi tocki drugega odstavka 13. clena. Ce povzamem, v tem primeru bi moral potrošnik pocakati, da trgovec preide v zamudo, in šele takrat bi lahko odstopil od pogodbe, saj bi bili takrat pogoji drugega odstavka 13. clena izpolnjeni. Ker je v teh primerih jasno, da bodo pogoji za odstop od pogodbe izpolnjeni v bližnji prihodnosti, se zdi primerno domnevati, da ima potrošnik tudi v teh primerih pravico odstopiti od pogodbe takoj.31 4.4. Nemožnost izpolnitve Direktiva ne ureja nemožnosti izpolnitve, zato je to v rokah držav clanic. To je mogoce razbrati tudi iz 14. uvodne izjave Direktive, po kateri naj bi bilo državam clanicam še naprej prepušceno, da na primer urejajo posledice nedobave ali neskladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, kadar je razlog za nedobavo ali neskladnost ovira, na katero trgovec ne vpliva, in kadar od njega ne bi bilo mogoce pricakovati, da bi to oviro ali njene posledice preprecil ali odpravil, kot je v primeru višje sile. Takšna ureditev postavlja pod vprašaj cilj Direktive glede maksimalne harmonizacije, saj po eni strani uvaja enotno ureditev digitalnega trga, hkrati pa dolocena vprašanja ostajajo v rokah držav clanic.32 Ker ureditev glede nemožnosti izpolnitve ostaja v pristojnosti držav clanic, bo od našega zakonodajalca odvisno, ali bo ta institut dodatno uredil ali pa se bodo tudi za digitalne pogodbe uporabljala pravila Obligacijskega zakonika (OZ).33 Posledice naknadne nemožnosti izpolnitve so v OZ uvršcene v poglavje o dvostranskih pogodbah, poleg tega so tu relevantne 30 Prav tam, str. 233. 31 Prav tam. 32 Prav tam, str. 234 in 235. 33 Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. še številne preostale dolocbe kot na primer dolocbe o odškodnini zaradi kršitve obveznosti, nastopu nemožnosti v dolžnikovi zamudi itd.34 5. Zahtevki v primeru neskladnosti digitalne vsebine Direktiva posebej ureja tudi jamcevalne zahtevke potrošnika v primeru nepravilne izpolnitve pogodbe o dobavi digitalnih vsebin. Pri presoji, ali je trgovec pravilno izpolnil svojo pogodbeno obveznost, pomagajo merila, ki jih pri pojmu skladnosti digitalnih vsebin opredeljuje Direktiva. To je natancna razmejitev med objektivnimi in subjektivnimi pogoji skladnosti digitalnih vsebin,35 ki je nedvomno ena najpomembnejših novosti na tem podrocju. Objektivni pogoji skladnosti so tisti, ki so normativno doloceni (vnaprej predpisani), drugace pa je pri subjektivnih pogojih, saj so ti predmet dogovora med strankami.36 Predlog Direktive si je prvenstveno prizadeval za uporabo subjektivnih pogojev, objektivni pa naj bi se uporabili le, kadar subjektivni ne bi bili doloceni. Slednje bi se lahko izražalo v izgubi pravnega varstva potrošnika zoper neskladnost digitalne vsebine, kadar te ne bi mogel dokazati na podlagi sklenjene pogodbe.37 Skladno z veljavnim 6. clenom Direktive morata biti izpolnjeni obe vrsti pogojev hkrati (ce pogodba doloca dodatne, tj. subjektivne pogoje).38 Natancnejša opredelitev subjektivnih meril skladnosti je v 7. clenu Direktive, in sicer seznam kriterijev, ki jih lahko razdelimo v dve skupini. Najprej so opredeljeni pogoji, ki so primer- ljivi s tistimi, ki jih pozna tudi Direktiva o potrošniški prodaji v 2. clenu, tem pa sledijo tudi nekateri drugi, ki so odraz posebnosti digitalnih vsebin.39 V prvo skupino spadajo ustrezen opis, kolicina ter kakovost, druga skupina pa se nanaša na funkcionalnost, združljivost in interoperabilnost,40 vendar dolocba ohranja možnost za dolocitev tudi drugih kriterijev.41 Skladnost v okviru subjektivnih meril se nanaša tudi na morebiten poseben namen, za katerega potrošnik potrebuje digitalno vsebino. V tem primeru mora biti trgovec s tem seznanjen 34 Možina (2008), str. 185. 35 Edina druga direktiva, ki pozna tako delitev, je Direktiva 1999/44. 36 Staudenmayer, str. 113. 37 Prav tam, str. 114. 38 Prav tam, str. 115. 39 Prav tam, str. 123. 40 Pojem funkcionalnosti se nanaša na nacine, na katere se digitalna vsebina lahko uporablja, kot je na primer odsotnost ali prisotnost kakršnihkoli tehnicnih omejitev, kot je zašcita prek upravljanja digitalnih pravic. Interoperabilnost pove, ali in koliko lahko digitalna vsebina deluje s strojno ali programsko opremo, ki se razlikuje od tiste, s katero se digitalna vsebina iste vrste obicajno uporablja. Pojem združljivost pa obravnava zmožnost digitalne vsebine za izmenjavo informacij z drugo tovrstno programsko ali strojno opremo in za uporabo izmenjanih informacij. 41 Prav tam, str. 127. najpozneje ob sklenitvi pogodbe. Naslednje subjektivno merilo skladnosti zajema dodatke, navodila in pomoc v skladu s pogodbo. Nazadnje je trgovec glede na subjektivne zahteve za skladnost odgovoren tudi za zagotovitev posodobitev, ce je tako doloceno v pogodbi (7. clen Direktive). Objektivni pogoji na drugi strani tvorijo pomembnejši del pogojev skladnosti digitalne vsebine. Vecina jih je bila prevzeta iz CESL, vendar so nekoliko prilagojeni potrebam digitalnega trga.42 V prvem odstavku 8. clena Direktive je najprej dolocena obveznost, da digitalna vsebina ustreza namenom, za katere bi se obicajno uporabljala. Pojem nameni je treba razumeti tako, da izpolnjevanje le enega od vec namenov pomeni neskladnost digitalne vsebine.43 V naslednji tocki 8. clena je zahtevano, da je digitalna vsebina zagotovljena v doloceni kolicini (na primer ustrezno število posredovanih datotek) in da mora imeti znacilnosti ter zmogljivostne lastnosti,44 ki so obicajne za digitalno vsebino iste vrste in ki jih lahko potrošnik razumno pricakuje. Kar zadeva kolicino, velja, da tako vecja kot manjša kolicina digitalne vsebine, kot je bilo sprva dogovorjeno, kažeta na neskladnost digitalne vsebine.45 Naslednje vprašanje je, ali razvoj boljše in zmogljivejše vsebine lahko vodi v neskladnost dobavljene digitalne vsebine. Splošno pravilo iz 6. clena Direktive je, da ce se stranki nista dogovorili drugace, mora biti digitalna vsebina dobavljena v najnovejši razlicici, ki je bila na razpolago ob sklenitvi pogodbe. Kljub temu poznejši razvoj ne vodi v neskladnost že dobavljene digitalne vsebine.46 Poleg tega se pri objektivnih zahtevah za skladnost uvaja obveznost dobave skupaj z vsemi dodatki in navodili, za katere lahko potrošnik razumno pricakuje, da jih bo prejel, kadar je to ustrezno (8. clen Direktive). Sem uvršcamo ne glede na obliko, v kateri se nahajajo, vse do- datke, ki bi lahko kakorkoli vplivali na dostop ali uporabo digitalne vsebine, kot so na primer razlicna PIN-gesla, ki jih potrošnik potrebuje za dostop do vsebine.47 Kot pri subjektivnih tudi med objektivnimi zahtevami za skladnost najdemo dolocbo glede dobave posodobitev za digitalno vsebino, vendar se drugace kot pri subjektivnih zahtevah obravnavajo le posodobitve, ki so kljucne za vzdrževanje skladnosti digitalne vsebine. Med subjektivnimi zahtevami pa so vecinoma mišljene predvsem nadgradnje digitalne vsebine, ki presegajo standard »normalne« uporabe. Predlog Direktive je to zahtevo vseboval le med subjektivnimi pogoji skladnosti, torej le pri pogodbenem dogovoru med strankama.48 42 Prav tam, str. 133. 43 Prav tam, str. 136. 44 Vkljucno v zvezi s funkcionalnostjo, združljivostjo, dostopnostjo, kontinuiteto in varnostjo. 45 Staudenmayer, str. 140. 46 Prav tam. 47 Prav tam, str. 147. 48 Prav tam, str. 154. Opaziti je mogoce, da se dikciji, ki obravnavata subjektivne in objektivne pogoje, v dolocenih delih vsebinsko prekrivata. Pa vendar obstaja nekaj kljucnih razlik, ki jih velja poudariti. Prvic, objektivni pogoji so doloceni na normativni ravni, drugace je pri subjektivnih, ki so predmet dogovora. To pomeni, da se lahko s subjektivnimi pogoji zagotovi višji standard, kot je predviden z objektivnimi merili. Obenem velja tudi obratno, saj se lahko stranki dogovorita tudi za nižji standard skladnosti.49 Tukaj gre za izjemo splošnega pravila, ki doloca, da morajo biti objektivni pogoji vedno izpolnjeni, vendar je to mogoce le ob upoštevanju petega odstavka 8. clena Direktive, v katerem je zahtevano, da je bil potrošnik ob sklenitvi pogodbe izrecno obvešcen, da posamezna lastnost digitalne vsebine odstopa od objektivnih zahtev za skladnost, ter je ob sklenitvi pogodbe izrecno sprejel to odstopanje.50 Poudariti velja tudi t. i. IKEA-klavzulo, ki jo Direktiva ureja v 9. clenu in ji pripisuje enak po- men pri zahtevah za skladnost, kot velja za subjektivne in objektivne zahteve. Vzrok neskladnosti bo v tem primeru napacna namestitev digitalne vsebine na napravo, ki bo opravljena ali s strani trgovca ali po njegovih pomanjkljivih navodilih. Bistveno je, da se namestitev, ki je izvedena nepravilno, kaže v neskladnosti digitalne vsebine. Ce so samo navodila napacna ali pomanjkljiva, vendar je integracija kljub temu pravilna, to ni zadostna podlaga za uporabo jamcevalnih zahtevkov.51 Kar zadeva navodila, morajo biti namenjena integraciji, in ne upravljanju programa (ce so ta netocna, lahko to povzroci neskladnost v smislu subjektivnih ali objektivnih zahtev).52 Evropsko potrošniško pravo je odgovornost prodajalca za napake uredilo z Direktivo 1999/44 ES o prodaji potrošniškega blaga in garancijah, ki je narekovala ureditev tudi slovenskemu zakonodajalcu. Vendar že iz opredelitve potrošniškega blaga53 izhaja, da omejitev na materialne predmete izkljucuje digitalne vsebine, ki niso dobavljene na oprijemljivem materialnem mediju. Vseeno je iz 8. clena Direktive 1999/44 mogoce razbrati, da lahko države clanice na tem podrocju sprejemajo strožjo ureditev, ki potrošnikom zagotovi višji standard varnosti. Z novelo F je bila v ZVPot vnesena definicija blaga, ki za blago po novem šteje tudi digitalno vsebino, kar lahko glede na 8. clen Direktive 1999/44 razumemo kot zagotavljanje višjega standarda varnosti potrošnika in v tem primeru lahko dolocbe ZVPot, ki se nanašajo na stvarne napake, uporabimo tudi glede digitalnih pogodb.54 49 Prav tam, str. 115. 50 Prav tam, str. 116. 51 Rosenkranz, str. 173 in 174. 52 Prav tam, str. 178. 53 V 1. clenu Direktive 1999/44 je navedeno, da potrošniško blago pomeni premicne materialne predmete, razen blaga, prodanega v okviru izvršbe ali drugih sodnih ukrepov, vode in plina, ce se ne prodajata v omejeni prostornini ali doloceni kolicini, in elektrike. 54 Damjan, str. 77 in 78. Ne glede na povedano prodajalec za napake digitalne vsebine kupcu odgovarja po splošnih pravilih OZ, na uporabo katerega napotuje ZVPot v cetrtem odstavku 37. clena. Razlika je predvsem v rokih za grajanje napak, ki so po dolocbah OZ za potrošnika manj ugodni v primerjavi z roki, dolocenimi v ZVPot.55 5.1. Jamcevalni zahtevki Clen 14 Direktive ureja jamstva, ki jih ima potrošnik na voljo v primeru neskladnosti digital- ne vsebine, in sicer ureditev narekuje tri zahtevke, ki so med seboj v hierarhicnem razmerju. Potrošnik je najprej upravicen do vzpostavitve skladnosti digitalne vsebine, razen ce bi bilo to nemogoce oziroma bi trgovcu vzpostavitev skladnosti povzrocila nesorazmerne stroške.Trgovec mora od trenutka kupcevega obvestila o napaki v razumnem casu odpraviti napako brezplacno in brez znatnih nevšecnosti za potrošnika. Ker lahko potrošnik šele zatem uveljavlja sorazmerno znižanje cene ali odstop od pogodbe, govorimo o tako imenovanih sekundarnih pravnih jamstvih.56 Opozoriti je treba na razliko med neskladnostjo digitalne vsebine in njeno nedobavo, ki je bila obravnavana v prejšnjem poglavju. To je pomembno predvsem z vidika pravnih posledic in postopkov, ki se med seboj razlikujejo. Velikokrat se potrošniki znajdejo v situacijah, ko trgovec dobavi manjšo kolicino digitalne vsebine, kot je bilo dogovorjeno. Na prvi pogled je videti, da gre za nedobavo dolocenega dela predmeta pogodbe, vendar Direktiva pojasni, da ne gre za nedobavo, ampak za neskladnost digitalne vsebine. Enako velja za primere, ko dobavljena digitalna vsebina ne ustreza opisu predmeta iz pogodbe ali kadar imamo opraviti s storitvijo, ki jo mora trgovec zagotavljati daljše casovno obdobje (na primer dostop do storitev v oblaku).57 Med trajanjem pogodb, sklenjenih za daljše obdobje, lahko pride do kratkorocnih prekinitev dobave vsebine in tudi tu velja, da se mora potrošnik ravnati po pravilih, ki veljajo za neskladnost, in ne nedobavo. Nazadnje velja omeniti dogovore glede zagotavljanja posodobitev digitalnih vsebin. Ce trgovec ne zagotovi dogovorjene posodobitve, bi sprva sklepali, da te ni dobavil, vendar je enako kot v prej opisanih primerih tudi tu relevantna dikcija, ki ureja jamstva potrošnika v primeru neskladnosti digitalne vsebine, tj. 14. clen Direktive (44. uvodna izjava Direktive). 55 Prav tam. 56 Gsell, str. 256. 57 Fervers, str. 228. 5.2. Casovne omejitve za vzpostavitev skladnosti digitalne vsebine Pri vzpostavljanju skladnosti digitalne vsebine je trgovec casovno omejen, saj mora neskladnost odpraviti v razumnem roku od trenutka, ko je bil o njej obvešcen. V primerjavi s potrošniško direktivo Direktiva ne zahteva od potrošnika postavitve roka, v katerem mora trgovec neskladnost odpraviti, saj zaradi raznolikosti digitalne vsebine ni primerno, da zakonodajalec doloci natancne roke za uveljavljanje pravic ali izpolnjevanje obveznosti v zvezi z digitalno vsebino – tovrstni roki ne bi upoštevali pravkar omenjenih razlik (64. uvodna izjava Direktive). To bi se kazalo v prekratkih ali predolgih rokih, ki bi ovirali potrošnike in trgovce pri uresnicevanju pravic. Vseeno zaradi dejstva, da se digitalna vsebina dobavi v digitalni obliki, v vecini primerov ni potreben dodaten cas za dobavo. Za dokoncno odlocitev, ali je bila v konkretnem primeru spoštovana zahteva po razumnem roku, sta odlocilni predvsem naslednji dve okolišcini. Prvic, pri presoji se upošteva vrsta digitalne vsebine in drugic, upoštevati moramo tudi sam namen, za katerega je potrošnik digitalno vsebino potreboval. Interesi potrošnikov so obicajno kratkotrajni, zaradi cesar ne gre pricakovati, da bi lahko potrošnik cakal na vzpostavitev skladnosti na primer vec tednov ali celo mesecev. Ker je treba presojati vsak primer posebej, je lahko v dolocenih situacijah že ena ura prevec. Primeroma naj navedem sklenitev pogodbe za prenos nekega športnega dogodka, ki ga potrošnik namerava spremljati po spletu. V primeru neskladnosti (na primer slabša kakovost slike, kot je bilo dogovorjeno) ne more potrošnik vec ur cakati na odpravo napake, saj se bo prireditev takrat že koncala. V tem primeru bi moral razumni rok pomeniti zelo kratko obdobje.58 5.3. Odgovornost trgovca za neskladnost in domneva o obstoju neskladnosti digitalne vsebine ob dobavi Clen 14 je treba brati skupaj z 11. clenom, ki v drugem odstavku ureja casovni vidik trgovceve odgovornosti za neskladnost.59 Direktiva locuje med pogodbami, pri katerih gre za enkratno dobavo oziroma niz posameznih dobav, ter pogodbami z nepretrgano dobavo za doloceno obdobje. V prvem primeru je trgovec odgovoren za vsako neskladnost, ki obstaja ob dobavi. Takšna ureditev ustreza ureditvi prodajne pogodbe po dolocbah OZ, pri cemer prodajalec odgovarja za vsako stvarno napako, ki obstaja ob izrocitvi, tj. v trenutku prehoda nevarnosti nakljucnega unicenja (prvi odstavek 458. clena OZ v povezavi s 436. clenom OZ). Kadar gre za nepretrgano dobavo, trgovec odgovarja za neskladnost, ki nastane ali se pokaže v obdobju, v katerem je treba v skladu s pogodbo dobaviti digitalno vsebino (tretji odstavek 11. clena Di 58 Gsell, str. 294. 59 Prav tam, str. 247. rektive). To ustreza ureditvi zakupne (najemne) pogodbe iz 589. clena OZ, ko je zakupodajalec dolžan skozi celotno obdobje trajanja pogodbe stvar vzdrževati in jo po potrebi popravljati. Poleg tega Direktiva doloca tudi domnevo o obstoju neskladnosti ob dobavi. Znova loci med enkratno dobavo oziroma nizom posameznih dobav ter nepretrgano dobavo. Pri enkratni dobavi drugi odstavek 12. clena Direktive doloca omenjeno domnevo za obdobje enega leta od trenutka dobave. To pomeni, da je dokazno breme na trgovcu, da dokaže obstoj skladnosti ob dobavi. Trenutna ureditev v 37.b clenu ZVPot predvideva krajše šestmesecno obdobje. V primeru nepretrgane dobave pa cas obstoja domneve sovpada s trajanjem pogodbe (tretji dostavek 12. clena Direktive). 5.4. Nacin vzpostavitve skladnosti digitalne vsebine Kot izhaja iz tretjega odstavka 14. clena, mora trgovec vzpostaviti skladnost digitalne vsebine brezplacno in brez znatnih nevšecnosti za potrošnika. Takšne dolocbe ne gre pojmovati kot novost v pravu varstva potrošnikov, saj najdemo enako zahtevo tudi v 3. clenu Direktive 1999/44. Kot je Sodišce Evropske unije (SEU) že poudarilo, je ratio takšne dikcije predvsem v varstvu potrošnika pred financnimi bremeni, ki bi lahko nastala zaradi uveljavljanja njegovih pravic,60 poleg tega pa se s tem spodbujajo cezmejni nakupi.61 Med stroške se uvršca tudi mo- rebitna zahteva po dodatnih osebnih podatkih, ki bi jih potrošnik moral zagotoviti za vzpostavitev skladnosti, saj je ena od novosti, ki jih prinaša Direktiva, izenacitev klasicnih pogodb o dobavi digitalnih vsebin s tistimi, pri katerih potrošnik namesto kupnine kot protidajatev zagotovi osebne podatke.62 Izjemo zahteve po brezplacni vzpostavitvi skladnosti pomenijo stroški, ki nastanejo v potrošnikovem lastnem digitalnem okolju, na primer placilo za omrežno povezavo, saj niso posebej povezani s pridobitvijo vsebine. Nazadnje naj potrošnik tudi ne bi nosil nobenih financnih bremen, povezanih z razvojem posodobitev digitalne vsebine (64.uvodna izjava Direktive). Takšna ureditev trgovcu onemogoca, da bi od potrošnika zahteval kakršnokoli povracilo za zagotovljeno digitalno vsebino, ki ni skladna. Kot je poudarilo SEU, v teh primerih potrošnik ni neupraviceno obogatel, saj trgovec ni pravilno izvršil obveznosti, h kateri se je zavezal, in mora zato trpeti posledice nepravilne izvršitve pogodbe.63 60 Sodba SEU C-52/18, Fülla, ECLI:EU:C:2019:447, tocki 34 in 51. 61 Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Nilsa Wahla, predstavljeni 15. 1. 2019, zadeva C-52/18, ECLI: EU:C:2019:22, tocka 34. 62 Schulze, Staudenmayer, str. 251. 63 Sodba SEU, Quelle, ECLI:EU:C:2008:231, tocka 41. Drugi pogoj, ki ga mora trgovec upoštevati, je, da do vzpostavitve skladnosti pride brez znatnih nevšecnosti za potrošnika. Natancnejšo opredelitev, kaj to dejansko pomeni, lahko najdemo v praksi SEU, ki je sprejelo stališce, da tega ne gre razumeti kot nikakršne neprijetnosti za potrošnika, ampak ne sme pomeniti bremena, ki bi potrošnika odvrnilo od uveljavljanja njegovih pravic.64 Sodišce glede na to tudi poudarja, da je to nacin vzpostavitve pravicnega ravnotežja med interesi potrošnika in interesi prodajalca s tem, da se potrošniku kot šibkejši pogodbeni stranki zagotovi popolno in ucinkovito varstvo pred nepravilno izpolnitvijo pogodbenih ob- veznosti prodajalca, pri cemer je treba upoštevati ekonomske interese prodajalca.65 5.5. Nesorazmerni stroški za trgovca in nemožnost vzpostavitve skladnosti digitalne vsebine Potrošnikova pravica zahtevati odpravo neskladnosti digitalne vsebine je izkljucena v prime- rih, ko bi takšno ravnanje za trgovca pomenilo nesorazmerne stroške ali je nemogoce. V tem primeru ima potrošnik pravico do sorazmernega znižanja kupnine ali odstopa od pogodbe (65.uvodna izjava Direktive). Nemožnost izpolnitve se nanaša na pravno in dejansko nemožnost izpolnitve,66 ki je lahko subjektivna (dolžnik obveznosti ne more izpolniti, nekdo tretji pa bi jo lahko) ali objektivna (nihce ne bi mogel izpolniti te obveznosti). Ker iz 14. clena ne izhaja, da bi ta posebej obrav- naval trgovcev položaj, velja uporaba objektivnega pojmovanja nemožnosti izpolnitve.67 Ta- kšno ozko pojmovanje je povsem utemeljeno, saj kadar trgovec zaradi osebnih okolišcin ne bi mogel izpolniti obveznosti, bi lahko za pomoc prosil nekoga drugega in tako še vedno izpolnil svojo obveznost.68 Ker takšna pomoc v vecini primerov ne bo brezplacna, bo koncni rezultat dejansko odvisen od financne sposobnosti trgovca, ki vselej spada v njegovo sfero tveganja. Gre za splošno pravilo, da se dolžnik ne more sklicevati na pomanjkanje financnih sredstev, potrebnih za izpolnitev. Raziskovanje razlogov, zakaj posameznik nima zadostnih financnih sredstev, bi se po vsej verjetnosti izražalo v arbitrarni porazdelitvi tveganj,69 hkrati pa bi z upoštevanjem financne zmogljivosti posameznika zaobšli tudi temeljno nacelo pogodbenega prava – pacta sunt servanda.70 64 Sodba SEU C-52/18, Fülla, ECLI:EU:C:2019:447, tocka 40. 65 Sodba SEU C65/09 in C87/09, Weber in Putz, EU:C:2011:396, tocka 75. 66 Gsell, str. 252. 67 Prav tam. 68 Prav tam. 69 Možina (2008), str. 189. 70 Gsell, str. 252. Druga omejitev, ki potrošniku onemogoca zahtevati vzpostavitev skladnosti digitalne vsebine, se nanaša na nesorazmernost stroškov, ki bi pri tem nastali trgovcu, ter kaže na vzporednico z že veljavno ureditvijo varstva potrošnikov.71 Razlog takšne zahteve se tudi tu nahaja v želji po vzpostavitvi pravicnega ravnotežja med interesi potrošnika in interesi prodajalca. 72 5.6. Znižanje cene ali odstop od pogodbe V dolocenih primerih lahko potrošnik zaradi neskladnosti digitalne vsebine odstopi od pogodbe ali zahteva od trgovca sorazmerno znižanje cene. Ti dve jamstvi sta potrošniku praviloma na voljo le, ce je pred tem zahteval odpravo neskladnosti in bil pri tem neuspešen.73 Uporabo teh dveh jamstev lahko razdelimo v dve skupini. Najprej ima potrošnik to možnost, ko je pred tem že zahteval vzpostavitev skladnosti digitalne vsebine, ampak trgovcu to ni uspelo. Drugi primeri se nanašajo na položaje, ko ima potrošnik takojšnjo možnost odstopa od pogodbe oziroma sorazmernega znižanja cene in torej pomenijo izjemo hierarhicne ureditve jamstev v primeru neskladnosti digitalne vsebine.74 Kot predstavljeno potrošnik ne more zahtevati vzpostavitve skladnosti, kadar bi to pomenilo nesorazmerno financno breme za trgovca ali to sploh ni mogoce. V tem primeru ima potrošnik možnost, da od pogodbe odstopi takoj, saj odprava neskladnosti ni smiselna. Trgovec je tako ex lege oprošcen svoje prvotne obveznosti in se, ce potrošnik takoj odstopi od pogodbe, ne more sklicevati na to, da bi moral potrošnik najprej uporabiti primarno jamstvo, tj. zahtevo po vzpostavitvi skladnosti digitalne vsebine.75 Poleg tega je sorazmerno znižanje kupnine oziroma odstop od pogodbe mogoc, kadar trgovec ni vzpostavil skladnosti digitalne vsebine, ceprav ga je potrošnik k temu pozval, kadar neskladnost ostaja kljub poskusu trgovca, da bi to odpravil, poleg tega tudi, kadar je narava neskladnosti tako resna, da upravicuje takojšnje znižanje kupnine ali odstop od pogodbe, in kadar trgovec izjavi ali je iz okolišcin ocitno, da ne bo vzpostavil skladnosti v razumnem roku ali brez znatnih nevšecnosti za potrošnika (cetrti odstavek 14. clena Direktive). Pri tem se upošteva, da mora biti znižanje kupnine sorazmerno zmanjšanju vrednosti digital- ne vsebine, dobavljene potrošniku, v primerjavi z vrednostjo, ki bi jo imela, ce bi bila skladna. Kadar se digitalna vsebina dobavlja v dolocenem obdobju proti placilu kupnine, se kupnina 71 Tudi v tretjem odstavku 3. clena Direktive 1999/44. 72 Sodba SEU C65/09 in C87/09, Weber in Putz, EU:C:2011:396, tocka 58 in 75. 73 Gsell, str. 256. 74 Prav tam. 75 Gsell, str. 257. zniža le za obdobje, ko skladnost vsebine ni bila zagotovljena (peti odstavek 14. clena Direktive). 5.7. Odstop zaradi spremembe digitalne vsebine Zaradi hitrega tehnološkega napredka in razvoja so nadgradnje in posodobitve digitalnih vsebin nujne za ohranjanje njihove skladnosti v smislu subjektivnih in objektivnih pogojev skladnosti. Vendar morajo biti za takšne posege v digitalno vsebino kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji. Najprej Direktiva v 19. clenu zahteva, da je s pogodbo doloceno, da se digitalna vsebina dobavlja potrošniku v dolocenem casovnem obdobju. To izkljucuje pogodbe, ki so sklenjene za enkratno dobavo. Poleg tega mora pogodba omogocati takšne spremembe, ki jih je treba tudi ustrezno utemeljiti.76 Potrošnik mora biti na jasen in razumljiv nacin obvešcen o sami spremembi. Kadar ima potrošnik zaradi spremembe digitalne vsebine pravico do odstopa, mora biti tudi v razumnem roku vnaprej obvešcen o tej pravici oziroma o možnosti, da obdrži digitalno vsebino brez take spremembe (prvi odstavek 19. clena Direktive). Pravico do odstopa ima potrošnik le, kadar takšna sprememba digitalne vsebine nanj negativ- no ucinkuje, na primer da mora zaradi takega posega zagotoviti dodatne osebne podatke, ki pred tem niso bili potrebni.77 Socasno pa povzroceni negativni ucinek ne sme biti neznaten. Z drugimi besedami, objektivno je treba ugotoviti, koliko spremembe negativno ucinkujejo na potrošnikovo uporabo digitalne vsebine, ter pri tem upoštevati naravo in namen digitalne vsebine ter kakovost, funkcionalnost, združljivost in druge glavne lastnosti, ki so obicajne za digitalno vsebino iste vrste. Ob izpolnitvi omenjenih pogojev je potrošnik upravicen do brezplacnega odstopa od pogodbe v 30 dneh po prejemu obvestila ali od trenutka, ko trgovec spremeni digitalno vsebino, kar se zgodi pozneje (drugi odstavek 19. clena Direktive). 6. Pogodbe z osebnimi podatki Naslednja novost, ki jo prinaša Direktiva, je ureditev sklenitve pogodbe o dobavi digitalne vsebine ali storitve, pri kateri potrošnik namesto kupnine trgovcu zagotovi svoje osebne podatke. Takšno poslovanje postaja v današnjem svetu ekonomsko vse pomembnejše, saj so osebni podatki postali vrsta placilnega sredstva. Kljucna sprememba, ki jo Direktiva predstavlja, je, da lahko potrošnik v primeru kršitve pogodbe tudi pri placilu z osebnimi podatki poseže po jamcevalnih zahtevkih. V tem delu se Direktiva prepleta s pravom varstva osebnih podatkov, 76 Wendland, str. 319. 77 Wendland, str. 320. ki je urejen v Uredbi (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov).78 Poudariti velja, da v primeru nasprotij med Direktivo in Splošno uredbo o varstvu osebnih podatkov prevlada slednja. Podrobnejša analiza tega vprašanja presega namen prispevka. 7. Odškodninski zahtevki Potrošnik mora imeti pravico zahtevati nadomestilo za škodo, povzroceno zaradi neskladnosti ali nedobave digitalne vsebine, saj je nacelo odškodninske odgovornosti trgovca bistven sestavni del pogodbe o dobavi digitalne vsebine (73. uvodna izjava Direktive). Namen nadomestila je, da bi potrošnika postavil v položaj, v katerem bi bil, ce bi bila digitalna vsebina ustrezno dobavljena in skladna. Vendar zaradi dejstva, da je pravica do odškodnine že urejena v vseh državah clanicah, Direktiva ne posega v nacionalne ureditve o nadomestilu za škodo. Predlog Direktive je sprva vseboval pravico potrošnika, da lahko zaradi kršitve pogodbe uveljavlja odškodninski zahtevek, ce mu nastane gospodarska škoda v digitalnem okolju (14. clen predloga Direktive). Zaradi razlik med anglosaško in kontinentalno ureditvijo instituta ter mnenja stroke, ki je predlagala prepustitev tega podrocja nacionalnim pravnim ureditvam, je bil clen o pravici do odškodnine crtan.79 Povedano se kaže v tem, da relevantno pravno podlago v zvezi z odškodninskimi zahtevki pomenijo splošna pravila obligacijskega ter potrošniškega prava glede odgovornosti za izdelek. Kadar se kršitev nanaša na podrocje varstva osebnih podatkov potrošnika, je pravica do odškodnine urejena v Uredbi o varstvu osebnih podatkov, ki predvideva pravico do odškodnine, ko oseba utrpi materialno ali nematerialno škodo in jo lahko oškodovanec zahteva od zbiralca ali obdelovalca osebnih podatkov (82. clen Uredbe o varstvu osebnih podatkov). 8. Regresni zahtevki trgovca V veliki vecini primerov koncni trgovec ni tudi prvotni oblikovalec vsebine in gre dejansko za vec transakcij v prodajni verigi. Zato je lahko razlog neskladnosti digitalne vsebine pogosto povezan z eno prejšnjih transakcij, ki so nastale pred koncno, tj. med potrošnikom in trgovcem. S tega vidika je zato pomembno trgovcu zagotoviti ustrezne pravice v razmerju do razlicnih oseb v pogodbeni verigi (78. uvodna izjava Direktive). Dolocba želi prepreciti situacije, 78 UL L 119, 4. 5. 2016. 79 Machinowski, str. 150–153. ko bi potrošnik jamcevalne zahtevke naperil proti trgovcu, ki ne bi mogel zahtevati povracila od prejšnjih udeležencev proizvodnega procesa. 9. Obveznosti trgovca in potrošnika v primeru odstopa od pogodbe V primeru odstopa potrošnika od pogodbe doloca Direktiva v prvem odstavku 16. clena dolžnost trgovca, da nemudoma vrne vse zneske, ki so bili placani na podlagi pogodbe. To mora storiti brez nepotrebnega odlašanja in najpozneje v štirinajstih dneh od dneva, ko je bil obve- šcen o potrošnikovem odstopu ali znižanju kupnine. Ce je bila sklenjena pogodba za doloceno obdobje ter je bila pred odstopom od pogodbe nekaj casa zagotovljena skladnost digitalne vsebine, se potrošniku povrne le sorazmerni del placane kupnine, ki ustreza obdobju, ko skladnost digitalne vsebine ni bila zagotovljena, ter morebiten del kupnine, ki ga je potrošnik placal vnaprej.80 Potrošnik se je na drugi strani dolžan v primeru odstopa od pogodbe vzdržati uporabe digital- ne vsebine in je ne sme dati na voljo tretjim osebam (prvi odstavek 17. clena Direktive). Prav tako mora, ce je bila digitalna vsebina dobavljena na materialnem nosilcu podatkov, tega na zahtevo in stroške trgovca vrniti. Trgovec mora to zahtevati od potrošnika v štirinajstih dneh od dneva, ko je bil obvešcen o odlocitvi potrošnika, da odstopi od pogodbe (drugi odstavek 17.clena Direktive). V primeru odstopa od pogodbe je treba posebno pozornost nameniti predvsem osebnim podatkom potrošnika, ki jih je pridobil trgovec. Glede tega mora trgovec izpolnjevati veljavne obveznosti iz Uredbe o varstvu osebnih podatkov (EU) 2016/679.81 Enako velja tudi v primerih, ko potrošnik placa kupnino in da osebne podatke. Kljub temu lahko trgovec osebne podatke uporablja še naprej, ce pridobi za to soglasje potrošnika (prva tocka prvega odstavka 6.clena Uredbe o varstvu podatkov). 10. Sklep Zaradi vedno hitrejšega tehnološkega razvoja se je izkazalo, da dosedanja ureditev potrošniškega prava ne zadošca potrebam digitalnega trga. Spletne transakcije so še pomembnejše postale med epidemijo COVID-19, kar se kaže v povecanem povpraševanju po digitalnih vsebinah, kot so e-knjige, filmi, glasba itd. Poleg tega velja internet za hiter in cenovno ugoden nacin sklepanja pogodb. Ker se je digitalni trg razvijal postopoma, se je to kazalo v nakna 80 Prav tam. 81 Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES, UL L 119. dnem urejanju potrošniške zakonodaje, kar je vodilo do neenotnosti pravnih sistemov in zato tudi do fragmentacije trga ter številnih drugih težav, s katerimi se potrošniki srecujejo ob sklepanju tovrstnih cezmejnih pogodb. Direktiva, ki je bila obravnavana v prispevku, naj bi pomenila iztocnico za enotno ureditev digitalnega trga, saj z maksimalno harmonizacijo zagotavlja minimum, ki ga bodo morale sprejeti vse države clanice. Kot izhaja iz povedanega, je temelj Direktive dosedanja ureditev varstva potrošnikov, kljub temu pa je mogoce opaziti kar nekaj novosti, ki so odraz posebnosti digitalnega trga. Zagotovo je to ureditev pogodb, pri katerih kupnino pomenijo osebni podatki, saj to pomeni priznanje lastnosti placila tudi osebnim podatkom potrošnika, kar do zdaj ni bilo urejeno. Poleg tega velja kot pomembno novost poudariti tudi zahteve za skladnost, ki jih Direktiva razvršca na subjektivne in objektivne, pri cemer z zahtevo po kumulativni izpolnitvi obojih omogoca višjo raven varstva potrošnika. Prav tako ne gre prezreti dejstva, da je zakonodajalec s to direktivo upošteval nenehni tehnološki napredek in spreminjanje digitalnih vsebin, kar je razvidno na primer iz zahteve po zagotavljanju posodobitev, ki bi lahko vplivale na skladnost digitalne vsebine. Vseeno je mogoce opaziti, da z Direktivo digitalno podrocje ni urejeno celostno in na nekaterih delih ostajajo vprašanja, ki jih bo treba še naknadno urediti. To postavlja pod vprašaj dosego enotnega digitalnega trga, ki je bil eden od ciljev pri sprejemanju nove ureditve. Literatura DAMJAN, Matija. Prodaja digitalnih vsebin po elektronski poti. Varstvo potrošnikov pri spletnem poslovanju, 2017, str. 59–82. FERVERS, Matthias. Article 13. V: Schulze R. in Staudenmayer D. (ur.), EU Digital Law Article- by-Article Commentary, Baden-Banden: Nomos, 2020, str. 221–241. GILIKER, Paula. Adopting a Smart Approach to EU Legislation: Why Has It Proven So Difficult to Introduce a Directive on Contracts For Supply of Digital Content? V: Synodinou T. in dr. (ur.), EU Internet Law in the Digital Era, New York: Springer, 2019, str. 299–320. GSELL, Beate. Article 14. V: Schulze R. in Staudenmayer D. (ur.), EU Digital Law Article-by- Article Commentary, Baden-Banden: Nomos, 2020, str. 241–271. MACHINOWSKI, Piotr. Regulation of Damages on National or European Level. V: Schulze in dr. (ur.), Contracts for the Supply of Digital Content: Regulatory Challenges and Gaps, Baden-Baden: Nomos, 2017, str. 141–154. MOŽINA, Damjan. Pravice kupca na podlagi stvarne napake pri prodajni pogodbi. Pravni letopis, 2012, št. 1, str. 85–104, 234–235. MOŽINA, Damjan. Naknadna nemožnost izpolnitve obveznosti in njen pomen za obligacijsko pravo. Zbornik znanstvenih razprav, 2008, letn. LXVII, str. 175–201. ROSENKRANZ, Frank. Article 9. V: Schulze R. in Staudenmayer D. (ur.), EU Digital Law Article- by-Article Commentary, Baden-Banden: Nomos, 2020, str. 168–183. SPINDLER, Gerald. Contracts fort he Supply of Digital Content – The proposal of the commission for a directive on contracts fort he supply of digital Content. V: Grundmann S. (ur.), European Contract Law in The Digital Age, Cambridge; Antwerp; Portland: Intersentia, 2018, str. 282–312. STAUDENMAYER, Dirk. Article 6. V: Schulze R. in Staudenmayer D. (ur.), EU Digital Law Article-by-Article Commentary, Baden-Banden: Nomos, 2020, str. 107–118. STAUDENMAYER, Dirk. Article 7. V: Schulze R. in Staudenmayer D. (ur.), EU Digital Law Article-by-Article Commentary, Baden-Banden: Nomos, 2020, str. 118–131. STAUDENMAYER, Dirk. Article 8. V: Schulze R. in Staudenmayer D. (ur.), EU Digital Law Article-by-Article Commentary, Baden-Banden: Nomos, 2020, str. 131–168. WENDLAND, Matthias. Article 19. V: Schulze R. in Staudenmayer D. (ur.), EU Digital Law Article-by-Article Commentary, Baden-Banden: Nomos, 2020, str. 316–321. Pregledni znanstveni clanek UDK 347.44:004 Ali je pravo pripravljeno na pametno pogodbo LEONARDO ROK LAMPRET študent LLM na Northwestern Pritzker School of Law, magistrski študent na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, doktorski študent na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani 1. Uvod V sedanjem poslovnem prometu se je pojavila nova tehnologija poslovanja, ki se imenuje pametne pogodbe. To je posebna oblika pogodbe, ki deluje na tehnologiji verižnih blokov in je zapisana v obliki racunalniške kode ter se samodejno izvrši ob izpolnitvi dolocenega pogoja ali roka. Namen clanka sta predstavitev osnove delovanja pametne pogodbe in pravna analiza pametne pogodbe glede na slovenski pravni red, pri cemer bom pozornost posvetil osnovnim konceptom obligacijskega prava. Clanek je sestavljen iz štirih delov. V prvem delu so predstavljene osnove delovanja pametnih pogodb. Namen je predvsem predstaviti delovanje pametnih pogodb na tehnologiji verižnih blokov. Tako bo bralec v nadaljevanju clanek lažje razumel. Nato clanek na kratko obravnava oblike pametnih pogodb. V tretjem delu so glede na obligacijsko pravo predstavljeni posamezni instituti pametne pogodbe, in sicer ali pametna pogodba vsebuje vse predpostavke, da ji pravni red prizna pravno veljavo; obveznosti, ki so lahko zapisane v obliki algoritemske kode; nicnost ter izpodbojnost pametne pogodbe; jezik pametne pogodbe in obravnavanje zmote pri sklepanju pametne pogodbe. Clanek potem podrobneje obravnava primerjalnopravno ureditev pametnih pogodb, pri cemer so predstavljene nekatere ameriške zvezne države in države Evropske unije. Vecina obravnavanih držav priznava pametno pogodbo kot pogodbo, ki izpolnjuje vse pogoje za pisnost pogodbe. Pravna ureditev zapolni pravno praznino v delu, kjer je pisnost pogodbe pogoj za nastanek pogodbe. Clanek se konca s pravnim varstvom, ki je strankam na voljo, in se opredelil do mogocih pravnih vprašanj, ki lahko nastanejo med postopkom reševanja spora. Pri tem clanek predstavi posebno spletno platformo, ki deluje kot spletna arbitraža in pomaga strankam rešiti spor z zunajsodnim mehanizmom. 2. Osnove delovanja pametnih pogodb na tehnologiji verižnih blokov Pametna pogodba je izraz, ki se uporablja za opis racunalniške oziroma algoritemske kode, ki samodejno izvrši celotno ali del pogodbene obveznosti, in je shranjena na tehnologiji verižnih blokov. Tako lahko pametna pogodba v obliki racunalniške kode ureja celotno pogodbeno razmerje ali le dopolnjuje tradicionalno pogodbo in uresnici dolocene pogodbene obveznosti, na primer prenos sredstev od pogodbenice A k pogodbenici B. Koda se replicira v vec vozlišcih (angl. nodes) v okviru tehnologije verižnih blokov. Tako pogodbene stranke pridobijo zagotovljeno tajnost, trajnost in nespremenljivost, ki jo ponuja tehnologija verižnih blokov. Ta replikacija pomeni tudi, da se, ko se vsak nov blok doda v verigo blokov, racunalniška koda dejansko izvede. Ce sta stranki z zacetkom transakcije navedli, da so doloceni parametri izpolnjeni, bo koda izvedla korak, ki ga sprožijo ti parametri. Ce takšna transakcija ni bila sprožena, tudi racunalniška koda ne bo izvedla nobenih korakov. Vecina pametnih pogodb je napisanih v enem od programskih jezikov, ki so neposredno primerni za takšne racunalniške programe, kot je na primer Solidity.1 Trenutno morajo biti vhodni parametri in koraki za izvedbo pametne pogodbe natancni in objektivni ter temeljiti na logicnem sklepanju. Z drugimi besedami, ce se pojavi x, se izvede korak y. Zato so dejanske naloge, ki jih izvajajo pametne pogodbe, precej osnovne, na primer samodejno premešcanje kolicine kriptovalut iz denarnice ene stranke v drugo, ko so izpolnjeni doloceni kriteriji. Z napredkom tehnologije in širjenjem pomena tehnologije veriženja blokov bodo pametne pogodbe postale vse bolj zapletene in sposobne obravnavati zapletene transakcije. Do dolocenega obsega je mogoce zapisati nekoliko bolj zapleteno transakcijo v obliki pametne pogodbe, vendar smo še vedno prevec oddaljeni od tega, da bi pametna pogodba razumela subjektivna pravna merila oziroma standarde, na primer ce pogodbena stranka ni ravnala z doloceno skrbnostjo, mora placati pogodbeno kazen.2 Pametne pogodbe so trenutno najprimernejše za samodejno izvajanje dveh vrst »transakcij«, ki jih najdemo v številnih pogodbah: (1) zagotavljanje izvršitev placila ob dolocenih dogodkih (na primer rok ali pogoj) in (2) nalaganje denarnih kazni, ce niso izpolnjeni objektivni pogoji. V obeh primerih cloveška intervencija ni potrebna, saj se pogodbena koda samoizvrši. S tem se tako tudi zmanjšajo stroški v izpolnitveni fazi pogodbe (na primer stroški izvršitve pogodbe). Preden je mogoce sestavljeno pametno pogodbo dejansko izvršiti na doloceni verigi blokov, je potreben dodaten korak, in sicer placilo provizije za transakcijo, ko jo je treba dodati v verigo in jo izvršiti. V primeru blokovne verige Etherum se pametne pogodbe izvajajo na Ethereum 1 Levi in Lipton. 2 Prav tam. Virtual Machine (EVM)3 in placilo, izvedeno prek kriptovalute ether, se imenuje gas. Bolj ko je pametna pogodba zapletena, vec enot valute »gas« je treba placati za njeno izvršitev.Takšen nacin placila preprecuje, da bi bile pametne pogodbe prevec zapletene oziroma da se ne bi številno namnožile.4 Pametne pogodbe pa niso tuje v današnjem poslovnem svetu. Najpogosteje jih uporabljajo zavarovalnice, in sicer pomagajo pri izvršitvi zahtevkov in uresnicenju zavarovalnih polic.5 Poleg tega se pametne pogodbe pojavljajo tudi v nepremicninskem svetu, in sicer v obliki prenosa lastništva na nepremicnini, in v svetu financnega trgovanja, kjer pametne pogodbe predvsem preprecujejo napake pri trgovanju.6 3. Oblike pametnih pogodb S tehnološkim razvojem se je v praksi razvilo vec vrst pametnih pogodb. Razvrstimo jih lahko v tri vecje skupine: (1) pravne pametne pogodbe, (2) decentralizirane avtonomne organizacije (decentralized autonomous organizations) in (3) pametna pogodba, ki v medmrežju povezuje razlicne pametne pogodbe in verižne bloke (application logic contract). 3.1. Pravne pametne pogodbe Pravne pametne pogodbe bodo v nadaljevanju obširneje obravnavane. To so pogodbe v pravnem pomenu, ki med pogodbenima strankama ustvarjajo pravne ucinke.To je mehanizem, ki samodejno izvrši pogodbeno obveznost, ko se pojavijo dolocene okolišcine (tj. rok ali izpolnitev pogojev). V vecini pravnih redov pametne pogodbe trenutno niso urejene in tako njihov pravni status ni jasen. Tako lahko pravni položaj pravnih pametnih pogodb delno rešujemo s splošnimi instituti pogodbenega prava. Vec bo obrazloženo v nadaljevanju. 3.2. Decentralizirane avtonomne organizacije Decentralizirana avtonomna organizacija je organizacijski model, specificen za verigo blokov, ki obravnava problem agent-principal. Ta se pojavi takrat, kadar ima dolocen subjekt (agent) pristojnost sprejemati odlocitve ali ukrepe v imenu drugega subjekta (principal). Pri tem so obicajno cilji agentov in principalov drugacni, pri cemer imajo principali obicajno premalo 3 EVM je programska platforma, ki temelji na tehnologiji verižnih blokov. Razvijalcem omogoca ustvarjanje decentraliziranih aplikacij (Dapps). 4 Glej What is the »Gas« in Etherum?. 5 Zhang. 6 Prav tam. informacij (problem informacijske asimetrije). Agenti lahko pri delovanju sledijo lastnim in- teresom, kljub temu da jih je izbral principal. Preden se decentralizirana avtonomna organizacija vzpostavi, se sprejmejo pravila, v skladu s katerimi bodo udeleženci ravnali. Dogovorjena pravila so kodirana v obliki pametne pogodbe. Udeleženci decentralizirane avtonomne organizacije tako v obliki pametne pogodbe zapišejo delovanje in ravnanje decentralizirane avtonomne organizacije. Vse odlocitve se obicajno sprejmejo soglasno. Decentralizirana avtonomna organizacija zacne delovati, ko zbere dovolj kapitala za delovanje. Vsi udeleženci, ki so prispevali kapital za delovanje decentralizirane avtonomne organizacije, postanejo »delnicarji«, ki s soglasnimi odlocitvami odlocajo, kako se bodo sredstva uporabila.7 3.3. Pametna pogodba, ki v medmrežju povezuje razlicne pametne pogodbe in verižne bloke (Application Logic Contract) Medomrežje stvari je ena od oblik razširitve internetnega povezovanja med napravami, na omrežju in med vsakdanjimi predmeti. Tradicionalno medomrežje ima centralizirano postajo, ki pošlje podatke v oblak za namene procesiranja in jih posreduje nazaj. Pri takšnem centraliziranem sistemu obstaja nevarnost, da bodo podatki prišli v posest tretjih ljudi. V tem položaju je uporabna tehnologija verižnih blokov, in sicer pametne pogodbe, poimenovane kot Application Logic Contracts (ALC), ki omogocajo varno in neodvisno delovanje naprav, kar zagotavlja vecjo avtomatizacijo, razširljivost in nižje transakcijske stroške. ALC vsebuje specificno kodo, ki deluje v povezavi z drugimi pametnimi pogodbami in programi na tehnologiji verižnih blokov. Pomagajo predvsem pri komunikaciji in preverjanju komunikacije med razlicnimi napravami v medomrežju stvari. Upoštevaje, da ni potrebna prisotnost tretje osebe, s pomocjo katere bi se transakcije izvršile, lahko pametne pogodbe ucinkovito nadzorujejo mikroplacila med razlicnimi vozlici v medomrežju stvari.8 4. Ali je pametna pogodba zares pogodba glede na veljavna pravila obligacijskega prava S pametno pogodbo posamezniki sklepajo dogovore v elektronski obliki, ki se samodejno izvršijo ob izpolnitvi vnaprej dolocenih pogojev, za katere se stranke dogovorijo. Pri tem se postavi vprašanje, ali so takšni dogovori t. i. »klasicni« dogovori med strankami, ki so pravno zavezujoci ter ustvarjajo pravne posledice, ki so znacilne zanje. Tehnicna zmožnost izvršitve 7 Staff of Cryptopedia. 8 Chatterjee. pametne pogodbe ne pomeni, da je takšen zavezovalni pravni posel per se pravno dopusten oziroma da iz nje izhajajo kakršnekoli pravne posledice. Tako je razvoj pametnih pogodb predvsem odvisen od njihove pravne obravnave.9 V teoriji obstajata dve razlicni pravni obravnavi pametnih pogodb. Po prvem stališcu velja, da je poimenovanje pametnih pogodb zavajajoce, saj da niso pogodbe v pravnem prometu, vendar gre le za kombinacijo »pametne pogodbene kode«, ter da je le sredstvo, s katerim se obveznosti iz osnovnega pogodbenega razmerja uresnicijo. Zagovorniki takega stališca pametne pogodbe vidijo kot samodejni mehanicni oziroma racunalniški postopek, ki se zgodi ob izpolnitvi dolocenih pogojev.10 Pametne pogodbe izvršijo le tisto, za kar so programirane, in kljub obstoju napak v sistemu se bo pogodba izvršila. Po tem stališcu naj pametne pogodbe ne bi nadomestile širših pogodbenih sporazumov, temvec le tiste dele dogovora, ki so primerni za avtomatizacijo. Tako bi se olajšalo izvrševanje tradicionalnih pogodb.11 Drugo stališce obravnava pametne pogodbe kot pogodbe, ki ustvarjajo dolocene pravice in obveznosti strank v pogodbenem razmerju. Edina bistvena razlika, ki obstaja med klasicno in pametno pogodbo, je njen zapis v kibernetskem prostoru, tj. z uporabo informacijske tehnologije. Sklepanje pa- metnih pogodb na tehnologiji veriženja blokov tako pomeni le novo obliko sklepanja pravnih pogodb, kot je to pred leti pomenilo sklepanje pogodb po elektronski pošti.12 Tako naj bi se za pametne pogodbe uporabljala ista pravna pravila in pravna nacela kot za klasicno pogodbo.13 4.1. Pametna pogodba kot pogodba po obligacijskem pravu 4.1.1. Pogoji za sklenitev pametne pogodbe Temeljni vir zakonskih dolocb o pogodbenih razmerjih je Obligacijski zakonik (OZ).14 Po- godba je sklenjena, ko pogodbeni stranki dosežeta soglasje o njenih bistvenih sestavinah (15. clen OZ).Tako medsebojne obligacijske pravice in obveznosti pogodbenih strank nastanejo le takrat, ko so te dovolj dolocno oziroma vsaj dolocljivo opredeljene (predvsem dolocenost oziroma dolocljivost izpolnitvenega ravnanja, ki sta se ga stranki zavezali opraviti, ter pogodbena cena). Kaj je v konkretnem primeru bistvena sestavina pogodbe, je odvisno od njene pravne narave oziroma od pogodbenega tipa.15 Zacetna pot k sklenitvi pogodbe je ponudba doloceni 9 Drnovšek, str. 733. 10 Harley. 11 Bacon in dr. 12 Drnovšek, str. 736. 13 Mik. 14 Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. 15 Sodba Višjega sodišca v Ljubljani I Cpg 453/2017 z dne 5. 9. 2018. osebi, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe tako, da bi se z njenim sprejetjem pogodba lahko sklenila (prvi odstavek 22. clena OZ). Pogodba je sklenjena s sprejetjem ponudbe, tj. ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da sprejema ponudbo (prvi odstavek 28. clena OZ). Tako pogodba nastane takrat, kadar med pogodbenimi strankami obstaja soglasje. Volja za sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, obicajnimi znaki ali z drugacnim ravnanjem, iz katerega je mogoce zanesljivo sklepati, da volja obstaja (prvi odstavek 18. clena OZ). Takšna volja mora biti svobodna in resna (drugi odstavek 18. clena OZ) v odsotnosti napak volje. V primeru tradicionalne pogodbe same volje ni težko razbrati, saj je obicajno izražena z »be- sedo« oziroma »obicajnimi znaki«. Na drugi strani so dolocbe pametne pogodbe zapisane v obliki racunalniške kode. Takšno obliko zapisa lahko na podlagi 18. clena OZ razumemo kot voljo, ki je izražena z »drugacnim ravnanjem«.16 Na drugi strani bi lahko takšen izraz volje razumeli kot voljo, ki je izražena z »besedo«, saj je programski jezik osnovna komunikacija, ki poteka na kibernetskem oziroma racunalniškem podrocju. 17 V vsakem primeru mora nasprotna stranka razumeti pomen, ki ga nosi posamezna racunalniška koda, saj lahko v nasprotnem primeru govorimo o napaki volje, hkrati se lahko pogodbeni stranki sklicujeta na nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti in s tem uveljavljata ugovor nesklenjene pogodbe (16. clen OZ). Ce posamezna pogodbena stranka ne zna zapisati dolocene pravne obligacije v obliki algoritemske kode, je hkrati tudi težko pricakovati, da bi pogodbena stranka razumela pomen in vsebino, ki jo posamezna koda vsebuje. Upoštevati je treba, da povprecen posameznik nima zadosti tehnicnega znanja glede razumevanja posameznega algoritma.18 Ce pogodbena stranka kljub temu sklene pogodbo v obliki algoritemske kode, potem prevzema tudi odgovornost, ki iz tega izhaja (na primer ne bo se mogla sklicevati na zmoto pri volji, saj je pri sklepanju pogodbe bila malomarna – podrobneje obrazloženo v nadaljevanju). 4.1.2. Oblika sklepanja pogodbe Temeljno izhodišce zakonskega pogodbenega prava je nacelo konsenzualnosti.19 To pomeni, da se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen ce zakon doloca drugace (prvi odstavek 51. clena OZ). Zahteve po oblicnosti so praviloma dolocene zaradi varstva javnega interesa.Tako dobi pogodba pravni ucinek le, ce je sklenjena v pisni obliki (forma ad valorem). Na drugi strani neoblicne pogodbe nastanejo že z ustnim dogovorom. Pogodbene stranke pa jo pogosto pozneje sklenejo v pisni obliki zaradi lažjega dokazovanja (forma ad probationem).20 16 Jadek in Merc, str. 7. 17 Dodic, str. 26. 18 Samec Berhaus in Drnovšek, str. 50. 19 Sklep VS RS II Ips 142/2017 z dne 15. 3. 2016. 20 Sklep Višjega sodišca v Ljubljani II Cp 1896/2016 z dne 14. 7. 2016. Ce pisnost ni pogoj za veljavnost posamezne pogodbe, njen nastanek glede na to ni vprašljiv. V tem primeru ni ovir za sklepanje pogodbe v programskem jeziku.21 To pa je lahko problematicno, ce se za pogodbo zahteva pisna oblika. Tako se pojavi vprašanje, ali zapis pogodbe v programskem jeziku zadošca pogoju pisnosti. Pisnost pogodbe pomeni, da je pogodba zapisana in podpisana, pri cemer sodna praksa dopušca tudi psevdonim, ce je le mogoce ugotoviti, kdo ga je napravil.22 Pisnost pogodbe lahko razumemo kot fizicen zapis na papirju oziroma drugi fizicni obliki, elektronsko sporocilo oziroma drug trajni nosilec podatkov. V skladu s 13. clenom Zakona o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (ZEPEP)23 pisno obliko pomeni tudi elektronska oblika, enakovredna pisni obliki, ce so podatki v elektronski obliki dosegljivi in primerni za poznejšo uporabo. Pametna pogodba je sklenjena na tehnologiji verižnih blokov v obliki programske kode. To bi lahko uvrstili pod pojem pisnosti, kot ga doloca prvi odstavek 13. clena ZEPEP, s cimer bi tako izpolnili zahtevo po pisnosti pogodbe, kar pomeni, da bi se v obliki pametne pogodbe tudi lahko sklepale pogodbe, za katere se zahteva pisna oblika. Pri tem je treba predvsem upoštevati, da se doloceni posli ne morejo sklepati v elektronski obliki: 1. pravni posli, s katerimi se prenaša lastninska pravica na nepremicnini ali s katerimi se ustanavlja druga stvarna pravica na nepremicnini; 2. oporocni posli; 3. pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema; 4. pogodbe o razpolaganju s premoženjem oseb, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost; 5. pogodbe o izrocitvi in razdelitvi premoženja za življenja; 6. pogodbe o dosmrtnem preživljanju in sporazumi o odpovedi navedenemu dedovanju; 7. darilne obljube in darilne pogodbe za primer smrti; 8. drugi pravni posli, za katere zakon doloca, da morajo biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa (drugi odstavek 13. clena ZEPEP). V zvezi s tem je treba tudi presoditi, ali lahko pametna pogodba pomeni listino v skladu s prvim odstavkom 57. clena OZ. V tem primeru je pogodba sklenjena takrat, kadar listino podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo. Upoštevaje, da je celotno delovanje pametne pogodbe preneseno na racunalniško podrocje, je tako pojmovno nemogoce govoriti o fizicnem podpisu pogodbe. Tako je treba veljavnost podpisa presojati glede na elektronski podpis. To je niz podatkov v elektronski obliki, ki je vsebovan, dodan ali logicno povezan z drugimi podatki in je namenjen preverjanju pristnosti teh podatkov ter identifikaciji podpisnika (2. tocka 2. 21 Copar, str. 21. 22 Sodba VS RS I Cp 729/96 z dne 23. 4. 1998. 23 Uradni list RS, št. 57/00 in nasl. clena ZEPEP). Pametne pogodbe se podpisujejo na razlicne nacine, odvisno predvsem od programske kode, ki jo poganja.24 Upoštevaje, da pametna pogodba pomeni obliko, ki ohranja besedilo neokrnjeno in omogoca preverjanje izvora besedila z uporabo splošnih sprejetih sredstev, bi tako lahko pametna pogodba pomenila listino v skladu s 57. clenom OZ, ce lahko (kriptografski) podpis opredelimo kot elektronski podpis v skladu z 2. tocko 2. clena ZEPEP. Bistveno podobna obrazložitev se nanaša tudi na sklenitev dvostranske pogodbe, pri cemer je dovolj, da obe stranki podpišeta eno listino ali da vsaka stranka podpiše tisti izvod listine, ki je namenjen drugi strani. 4.1.3. Vsebina pametne pogodbe Pri sklenitvi pametne pogodbe je treba predvsem upoštevati, da ni mogoce vseh obligacijskih razmerij sklepati v obliki kodiranega algoritma. Poslovni praksi ni tuje, da so doloceni pogodbeni pogoji izjemno kompleksni in vsebujejo dolocene pojme, ki jih ni mogoce zapisati v obliki programske kode. Tako je – z izjemo takojšnjega prenosa ob izpolnitvi vnaprej dogovorjenega pogoja – vprašljivo, kako bi lahko pogodbene stranke oblikovale nedolocne pojme oziroma izraze, ki temeljijo na podlagi lastne diskrecije, v samo kodo. To predvsem zato, ker racunalniška koda »razume« le tiste vzroke in posledice, ki so izrazi logike. Tako lahko brez težav zapišemo v pametno pogodbo naslednjo dolocbo »Ce se zgodi X, je treba od cene Y odšteti Z.«, saj temelji na logicnem sklepanju. Na drugi strani bi bilo v trenutni fazi razvoja izjemno težko kodirati naslednjo pogodbeno dolocbo »Ce se pogodbeni stranki pogajata v dobri veri, je treba od cene Y odšteti Z.«. Dolocba temelji na obligaciji prizadevanja, ki je odprta za interpretacijo, zato njenega pomena ni mogoce celovito izraziti kot logiko.25 4.1.4. Nicnost pametne pogodbe Temeljni naceli obligacijskega prava sta nacelo prostega urejanja obligacijskih razmerij in nacelo dispozitivne narave zakonskih dolocb.26 Na podlagi teh nacel lahko pogodbene stranke svobodno urejajo vsebino pogodbena razmerja in izberejo pogodbenega partnerja,27 pogodbeni stranki pa sta pri tem omejeni z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi naceli (3. clen OZ). Ce pogodba nasprotuje tem pravilom, je nicna, ce iz namena kršenega pravila ne nakazuje na alternativno sankcijo oziroma zakon v konkretnem primeru ne predpiše cesa drugega (prvi odstavek 86. clena OZ). 24 Copar, str. 22. 25 Smart Contracts. 26 Sodba Višjega sodišca v Ljubljani II Cp 559/2016 z dne 13. 7. 2016. 27 Sodba Višjega sodišca v Ljubljani I Cpg 676/2018 z dne 6. 6. 2019. Nacelo dispozitivnosti se v obligacijskem pravu razlaga široko z namenom spodbujanja pravnega prometa. Pogodbene stranke lahko pogodbe sklepajo v skladu z njihovimi interesi in voljo, pri cemer pravo takšni pogodbi daje pravni ucinek, ce ne obstajajo razlogi nicnosti. Na podlagi navedenega lahko tako pogodbeni stranki sami dolocita jezik, ki bo urejal njuno pogodbeno razmerje, vkljucujoc programski algoritem oziroma racunalniški jezik. Stranke namrec vstopajo v pravna razmerja na lastno tveganje, in ce sklene stranka pogodbo v tujem jeziku, morebitna tveganja nerazumevanja jezika prevzame sama.28 V okviru tega je treba omeniti, da morajo vse pravne osebe zasebnega prava in fizicne osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost in poslujejo s strankami v Republiki Sloveniji, poslovati v slovenšcini. Izjema tega je, ce je poslovanje namenjeno tujcem, takrat je dopustno uporabljati tuji jezik (prvi odstavek 14. clena Zakona o javni rabi slovenšcine).29 Obveznost poslovanja v slovenskem jeziku je dodatno potrjena v Zakonu o varstvu potrošnikov (ZVPot),30 tako se mora v razmerju B2C poslovati v slovenskem jeziku (2. clen ZVPot). To pomeni omejitev v primeru sklepanja pogodbe, vendar povzroci nicnost le, ce sta dolocbi kogentne narave. V primeru pravnega razmerja B2B lahko pogodbene stranke odstopijo od obveznosti uporabe slovenšcine, saj so pogodbene stranke prirejene in jih zadeva pravni standard skrbnosti do- brega strokovnjaka (tj. ni potrebe po zašciti podrejene stranke). Ce pa imamo pogodbeno razmerje B2C, se za sklepanje pravnega razmerja primarno uporablja ZVPot, ki je v razmerju OZ lex specialis. Zaradi neenake pogajalske moci in strokovnega znanja nadrejene stranke v pravnem razmerju bi se dolocba ZVPot lahko razlagala kot dolocba kogentne narave, zaradi cesar bi takšna pametna pogodba postala nicna iz razloga nasprotovanja zakonu oziroma bi se potrošnik lahko skliceval na to, da ga zaradi nerazumevanja algoritemskega jezika pogodba ne zavezuje.31 4.1.5. Zmota pri sklepanju pametne pogodbe Zmota volje mora biti bistvena, tj., nanašati se mora na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okolišcine, ki se po obicajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odlocilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila (46. clen OZ). Pravno upoštevna je le opravicljiva zmota, torej le obstoj bistvene zmote sam po sebi ne pomeni podlage za izpodbojnost takšne pogodbe. Zmota mora biti opravicljiva in nezakrivljena, kar pomeni, da pogodbena stranka 28 Dodic, str. 27. 29 Uradni list RS, št. 86/04 in 8/10. 30 Uradni list RS, št. 20/98 in nasl. 31 Podobno za SPP v sodbi in sklepu Višjega sodišca v Ljubljani II Cp 228/2019 z dne 12. 6. 2019 ter sodbi in sklepu Višjega sodišca v Ljubljani I Cp 1468/2019 z dne 27. 5. 2019. ne more zahtevati razveljavitve pogodbe, ce ob sklenitvi ni ravnala v skladu s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu. Vsak odmik od zahtevane skrbnosti pomeni malomarnost, pri cemer lahko že malomarnost zadošca, da stranka ne bo uspešna s sklicevanjem na bistveno zmoto.32 Pri zmoti kot napaki volje pogodbene stranke oziroma pogodbenih strank je polje zmotnega mišljenja ali prepricanja (kognitivne disonance) v predstavi o sami substanci bi- stvenih lastnosti predmeta pogodbe, torej v dejansko zmotnem prepricanju o tem, kakšen je predmet posamezne pogodbe.33 V primeru pametne pogodbe bi lahko prišlo do (1) zmote o predmetu pogodbe oziroma vsebini izjave zaradi nerazumevanja racunalniške kode; (2) zmote o pogodbenem subjektu, saj pogodbene stranke pametne pogodbe sklepajo pogodbo pod psevdonimom; (3) ter zmote o izjavi. Najpogosteje se v praksi pojavlja zmota o vsebini izjave, saj pogodbene stranke ne razumejo pomena posamezne algoritemske kode. Kot je že bilo izpostavljeno, vsaka stranka prevzema doloceno tveganje, ko sklepa pogodbo, in mora v pravnem prometu ravnati z dolo- ceno skrbnostjo. To se nanaša tudi na dejstvo, da pogodbena stranka sama pri sebi oceni, ali ima zadostno znanje racunalniškega jezika, da razume vsebino posamezne kode. Na podlagi navedenega bi lahko pricakovali, da bi sodišce zavzelo stališce, da sicer obstaja bistvena zmota, ki pa zaradi malomarnosti pogodbene stranke ni opravicljiva.34 4.2. Primerjalnopravni pristop 4.2.1. Italija Italija je ena prvih držav clanic Evropske unije, ki je naredila korak naprej pri pravnem priznanju pametnih pogodb in jim izrecno podelila dolocen pravni ucinek.35 Sorazmerno uspešno so opredelili pametno pogodbo, in sicer kot racunalniški program, ki deluje na tehnologiji razpršenih registrov, katerih samodejna izvršitev obveznosti, ki so bile dogovorjene predhodno, zavezuje dve ali vec strank (drugi odstavek 8.clena Decreto legge 135/18).Tako je zakonodajalec zavzel stališce, da bo pametna pogodba zadostovala zahtevi pisnosti pogodbe, kjer je pisnost kot predpostavka za veljavnost pogodbe (forma scritta).36 32 Sodba Višjega sodišca v Ljubljani I Cp 2859/2014 dne 14. 1. 2015. 33 Sodba VS RS II Ips 335/2015 z dne 23. 3. 2017. 34 Glej tudi Jadek in Merc, str. 7. 35 Pravna ureditev pametnih pogodb je urejena v Decreto legge 135/18. 36 Durovic in Lech, str. 501. 4.2.2. Združene države Amerike V skladu s pogodbenim pravom Združenih držav Amerike je pogodba izvršljiva, ce je bila dana ponudba, ki je bila sprejeta, pri cemer mora obstajati soglasje volj in mora vsaka stranka nekaj pridobiti iz pravnega razmerja.37 Ce je le enostranska pridobitev, se takšna pogodba šteje kot »darilo« in je sodišce ne bo izvršilo (v tem primeru sploh ne gre za pogodbo).38 4.2.2.1. Ponudba Ponudba je pripravljenost skleniti pogodbo pod dolocenimi pogoji, pri cemer je naslovljena na doloceno osebo oziroma dolocljiv krog oseb tako, da naslovnik razume to kot ponudbo in je s sprejetjem ponudbe pogodba tudi sklenjena (24. poglavje Restatement (Second) of Contracts). V mnogih primerih bi predlog za sklenitev pametne pogodbe (tj. programska koda) lahko pomenil ponudbo, ce lahko prejemnik do te ponudbe dostopa in lahko nanjo odgovori. Ena od oblik je algoritmicno trgovanje, ki ponudniku omogoci, da doloci pogoje narocila, ki jih bo ponudil naslovniku. Nato naslovnik, lahko tudi kot algoritemski trgovec, izbere pogoje, ki jih želi sprejeti.39 Vprašanje pa je, ali pomeni ponudbo tudi predlog za sklenitev pametne pogodbe, ki je objavljen v javnem bloku, tj. naslovljenem na nedolocen krog oseb. Upoštevaje, da predlog za sklenitev pogodbe obicajno pomeni vabilo k dajanju ponudbe, takšna oblika predloga ne pomeni ponudbe. 4.2.2.2. Sprejetje ponudbe Drugi element, ki je potreben za veljavno sklenitev pogodbe, je sprejetje ponudbe s straninasprotne stranke. Ta lahko sprejme ponudbo bodisi s sprejetjem (tj. s podpisom) bodisiz zacetkom ali dokoncanjem predmeta pogodbe v skladu s pogoji ponudbe (glej komen- tar 6 pod 32. clenom Restatement (Second) of Contracts). V obeh primerih je potrebno, da se nasprotna pogodbena stranka strinja z bistvenimi pogoji ponudbe in da jo strankasprejme v roku in po postopku, ki ga zahteva ponudba. Pri tem mora obstajati skladnostmed voljama pogodbenih strank. V primeru pametnih pogodb lahko prejemnik ponudbepotrdi sprejetje ponudbe s podpisom z zasebnim kljucem oziroma kakršnimkoli drugimelektronskim podpisom.40 37 Barnett in Oman, str. 243. 38 Doktrina consideration. 39 Chamber of Digital Commerce. 40 Chamber of Digital Commerce. 4.2.2.3. Wyoming Wyoming je ena naprednejših držav v ZDA glede pravne ureditve pametnih pogodb in tehnologije veriženja blokov. Sprejetih je bilo vec zakonov, ki uveljavljajo pravice posameznikov v zvezi z digitalnimi vrednostnimi papirji, digitalnimi potrošniškimi sredstvi (kot na primer žetoni) in virtualnimi valutami (tj. cryptocurrency), tako so s tem zakonodajo uskladili s tehnološkim napredkom. Wyoming priznava digitalna sredstva kot lastnino v okviru trgovinskega zakonika, omogoca izdajo vrednostnih papirjev v žetonski obliki in je ustanovil posebne namenske depozitarne institucije. Hkrati zakonodaja Wyominga ureja pametne pogodbe za prenos digitalnih sredstev. Uspešno so opredelili pametno pogodbo kot avtomatizirano transakcijo ali katerokoli podob- no transakcijo, ki je sestavljena iz kode, kriptogesla ali programskega jezika, ki izvrši pogodbo in lahko vkljucuje skrbništvo in prenos digitalnih sredstev ali izvrši navodila za ta dejanja, ce nastopi (ali ne) dolocen pogoj oziroma rok, ki sta ga dolocili pogodbeni stranki.41 Tako je pa- metna pogodba, katere predmet je transakcija v zvezi z digitalnim sredstvom, izrecno pravno izvršljiva v zvezni državi Wyoming. 4.2.2.4. Druge zvezne države V zvezni državi Arizona imajo pametne pogodbe enako pravno veljavo kot tradicionalne pogodbe. Tako so pametne pogodbe pravno priznane in bo sodišce obveznost, zapisano v obliki pametne pogodbe, tudi izvršilo. Zakon hkrati navaja, da pogodbi ni mogoce odvzeti pravne veljavnosti, ucinkovitosti ali izvršljivosti le zato, ker je del pogodbe urejen v obliki pametne pogodbe.42 V zvezni državi Ohio je priznana pravna veljavnost pametne pogodbe. Pametno pogodbo poimenujejo kot »electronic record« (1306.01 Uniform Electronic Transaction Act). Podobno kot v zvezni državi Arizona se pogodbi ne odvzame pravne veljavnosti ali izvršljivosti le zaradi tega, ker je dolocen del pogodbe sklenjen v obliki pametne pogodbe ((B) 1306.06 Uniform Electronic Transaction Act). Ce zakonodaja zahteva pisnost pogodbe kot pogoj za pravno veljavnost pogodbe, potem pametna pogodba zadostuje temu standardu ((C) 1306.06 Uniform Electronic Transaction Act). V zvezni državi Vermont so zadevo uredili drugace, in sicer so dovolili, da se zapisi na tehnologiji verižnih blokov lahko uporabijo kot dokaz v sodnih postopkih. Na podlagi navedenega tako lahko postanejo pametne pogodbe, ki so zapisane v tehnologiji verižnih blokov, pravno 41 Enrolled Act No. 39; Sixty-fifth legislature of the State of Wyoming; (7. 3. 2021). 42 Glej (7. 3. 2021). zavezujoce in izvršljive s tem, ko sodišce izvrši obveznost, zapisano v obliki pametne pogodbe (1913. clen Vermont Rule of Evidence). 5. Pravno varstvo Tudi v svetu pametnih pogodb se ni mogoce izogniti morebitnim sporom oziroma nesoglasju med pogodbenimi strankami. Spori lahko nastanejo predvsem: (1) med strankama pametne pogodbe, (2) zaradi tehnicnih težav pri uporabi oziroma izvršitvi pametne pogodbe ali (3) zaradi dejanja t. i. oracle, ce zmotno v sistem vnese, da je bil dolocen pogoj uresnicen, in tako povzroci neupraviceno obogatitev nasprotne stranke.43 Tako je treba razviti ucinkovit mehanizem za reševanje sporov glede pametnih pogodb. Nastajajo start-up podjetja,44 ki ustvarjajo sisteme za spletno reševanje sporov, predvsem sporov, ki nastanejo v okviru tehnologije veriženja blokov. Primarni model za reševanje takšnega spora je bila do zdaj spletna arbitraža.45 Hkrati pa se je treba vprašati, ali so sodišca sploh zmožna reševati spore, ki izvirajo iz takšne tehnologije. 5.1. Sodno varstvo Ena od oblik pravnega varstva je reševanje sporov pred pristojnim sodišcem. To je najosnovnejši mehanizem reševanja sporov. Vendar se pri vprašanju sodnega varstva odpira vec dilem, pri cemer sta predvsem najpomembnejša ustreznost tehnologije ter znanje, s katerim bi sodi- šcem uspelo razbrati in tako razumeti pomen pametne pogodbe. Poleg tega so med bistvenimi sestavinami tožbe tudi identifikacijski znaki tožene stranke (pr- vi odstavek 180. clena ZPP). Identifikacijski podatki o stranki, ki je fizicna oseba, so osebno ime in naslov prebivališca ter EMŠO, ce je stranka vpisana v centralni register prebivalstva; davcna številka, ce je stranka, ki ni vpisana v centralni register prebivalstva, vpisana v davcni register; rojstni datum, ce stranka ni vpisana ne v centralni register prebivalstva ne v davcni register. Ce je tožena stranka pravna oseba, je treba navesti firmo ali ime, sedež in poslovni naslov ter maticno ali davcno številko, ce ima pravna oseba sedež v Republiki Sloveniji (180.a clen ZPP). Tako se lahko pojavi problem ugotavljanja identitete tožene stranke in tako vprašanje pasivne procesne legitimacije, saj se pametne pogodbe lahko sklepajo med psevdonomiziranimi subjekti.46 To je nekoliko manj sporno, ce pogodbene stranke uporabljajo za podpis 43 Budak in Kose. 44 Na primer Sagewise in OpenBazaar Dispute Resolution. 45 Schmitz in Rule, str. 114. 46 Dodic, str. 52. t.i. kriptografske kljuce, ki so originalni za vsakega posameznika. To je posebna oblika pod- pisovanja pametne pogodbe, pri cemer je nedvoumno, da je na drugi strani oseba, ki je takšno pametno pogodbo podpisala, in ne gre le za avtomatiziran proces.47 Eno najbolj zapletenih vprašanj pametnih pogodb je vprašanje mednarodne pristojnosti sodišc in merodajnega prava, saj pametna pogodba deluje na omrežju oziroma na racunalnikih v razlicnih jurisdikcijah.48 Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12.decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odlocb o civilnih in gospodarskih zadevah (Bruseljska uredba I)49 se v tem primeru lahko uporablja.50 Zadeva je dokaj jasna, ce presojamo pristojnost po splošni pristojnosti, in sicer je pristojno sodišce države clanice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališce (prvi odstavek 4. clena Bruseljske uredbe I). Vprašanje pa se postavi, ce imamo izbirno pristojnost, doloceno v 7. clenu Bruseljske uredbe I. V tem primeru je na primer lahko oseba s stalnim prebivališcem tožena tudi v drugi državi clanici, kjer je izpolnitev pogodbene obveznosti. Ce se pametna pogodba nesamodejno izvrši ali se pojavi napaka v njeni izvršitvi, je vprašanje, v katerem kraju bi mo- ralo biti dejanje opravljeno. Tako je tudi vprašljivo, ali bi v tem primeru lahko tožeca stranka tožila tudi v drugem kraju oziroma ali bi bila tožena stranka uspešna z ugovorom mednarodne (ne)pristojnosti. Podobno vprašanje se postavi tudi pri uporabi merodajnega prava. V primeru odsotnosti do- govora o uporabi materialnega prava se vprašanje merodajnega prava rešuje v okviru Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I).51 Osnova za dolocitev merodajnega prava je prvi odstavek 4. clena Rim I, in sicer je predvsem treba poudariti, da se za prodajno pogodbo o prodaji blaga uporablja pravo države, v kateri ima prodajalec obicajno prebivališce (tocka a prvega odstavka 4. clena Rim I), ter za pogodbo o opravljanju storitev pravo države, v kateri ima izvajalec storitev obicajno prebivališce (tocka b prvega odstavka 4. clena Rim I). Vendar se pametne pogodbe obicajno uporabljajo za izvajanje ali podporo vrst pogodb, navedenih v prvem odstavku 4. clena Rim I, pri cemer se zlasti uporabljajo za izvršitve placila. Zato obstaja velika verjetnost, da bo pametna pogodba dejansko spadala na podrocje, ki se uporablja za eno od navedenih pogodb.52 47 Prav tam. 48 Ruhl, str. 5. 49 UL L 351, 20. 12. 2012. 50 Ce imamo pogodbene stranke, ki imajo stalno prebivališce ali sedež v Evropski uniji. 51 UL L 177, 4. 7. 2008. 52 Ruhl, str. 14. 5.2. Arbitraža Arbitraža je alternativni mehanizem reševanja sporov, ki jo lahko tako posamezniki kot pod- jetja uporabijo kot mogoc nacin reševanja sporov. Stranke podelijo arbitražnemu tribunalu pristojnost za reševanje sporov, ki izhajajo ali še bodo izhajali iz dolocenega pravnega razmerja, z arbitražno klavzulo, ki mora biti v pisni obliki (10. clen Zakona o arbitraži, ZArbit53).54 To je hiter in tajen postopek, ki je prilagojen potrebam strank. Reševanje spora, ki izhaja iz dolocene pametne pogodbe, z arbitražo je v trenutni fazi razvoja sodišc najugodneje za stranke. V veliki vecini primerov sodišca nimajo zadostnega znanja, da bi lahko reševala kompleksne spore, ki izhajajo iz pogodbe, ki je zapisana v racunalniški kodi. Drugace kot sodišca lahko države v arbitražnem postopku same imenujejo specializirane arbitre, ki imajo zadostno strokovno znanje, da razumejo jedro spora (na primer delovanje tehnologije blockchain; nacini izvršitve pogodbene obveznosti, razumevanje programskega jezika itd.). Z arbitražo se hkrati izognejo tudi vprašanju mednarodne pristojnosti sodišca dolocene države ter katero material- no pravo se uporabi za reševanje dolocenega spora. Upoštevaje, da pametne pogodbe delujejo v okviru porazdeljenih vozlišc po celem svetu, bi lahko težko dolocili kraj izpolnitve pogodbe ali drugih okolišcin, ki bi lahko vplivale na pristojnost države ter na uporabo merodajnega prava.55 Pogodbeni stranki se v arbitražni klavzuli lahko dogovorita za krajevno pristojnost arbitraže in tudi, katero pravo bo urejalo doloceno pogodbo, in se tako v celoti izogneta negotovosti. Reševanje spora lahko ima tudi morebitne negativne posledice. Omenjeno je že bilo, da je predpogoj za veljavnost arbitražnega sporazuma njegova pisna oblika. Pogodbene stranke lahko arbitražni sporazum zapišejo tudi v obliki programske kode, tako postane del pametne pogodbe. V okviru tega se pojavi vprašanje, ali takšen arbitražni sporazum zadošca pogoju pisnosti, ki se zahteva za arbitražni sporazum. Na podlagi Zakona o arbitraži (ZArbit) lahko sodišce zavrne predlog za razglasitev izvršljivosti domace arbitražne odlocbe, ce arbitražni sporazum ni veljaven po pravu, kateremu so ga stranke podredile, oziroma ce stranke merodajnega prava niso izbrale in ce ni veljaven po slovenskem pravu (drugi odstavek 41. clena v zvezi s prvo alinejo 1. tocke drugega odstavka 40. clena ZArbit). Vsebinsko podobno dolocbo vsebuje tudi Newyorška konvencija o priznanju in izvršitvi tujih arbitražnih odlocb iz leta 1958,56 pri cemer lahko sodišce na predlog stranke zavrne priznanje in izvršitev, ce arbitražni sporazum ni bil v skladu z zahtevo po pisnosti (tocka a prvega odstavka V. clena Newyorške konvencije). 53 Uradni list RS, št. 45/08. 54 Glej tudi Konvencijo o priznanju in o izvršitvi tujih arbitražnih odlocb, sprejeto 10. 6. 1958 v New Yorku. 55 Swiss LegalTech Association, str. 56. 56 Uradni list SFRJ, MP, št. 11/81. V okviru arbitraže se razvija tudi vec razlicnih spletnih platform, med katerimi je najbolj znana Kleros. To je decentraliziran sistem reševanja sporov s spletno arbitražo, ki je grajen na blokovni verigi Etherum. Zagotavlja hiter, stroškovno ucinkovit, zanesljiv in decentraliziran nacin reševanja sporov, ki bi izhajali iz pametne pogodbe.57 Kleros je nacin opt-in reševanja sporov, kar pomeni, da morajo pogodbene stranke v pametni pogodbi privoliti v to, da bo za reševanje morebitnih sporov pristojen Kleros. Pogodbene stranke se lahko tudi dogovorijo o številu porotnikov, ki bodo odlocali o sporu.58 Porotniki so za svoje delo placani v obliki toke- nov Pinakion.59 V okviru sistema Kleros ima pogodbena stranka možnost pritožbe. 6. Sklep Pametne pogodbe bodo zaradi svoje uporabljivosti dolgorocno uporabne na vec pravnih podrocjih, ki so nam zaradi trenutnega tehnološkega razvoja nekoliko tuja. V clanku lahko bra- lec razbere, da že vzpostavljeni instituti obligacijskega prava zadostujejo, da se lahko pogodbene stranke delno izognejo morebitnim dvoumnostim. Kljub temu, da se pametne pogodbe še razvijajo in se še ne morejo uporabiti v zahtevnejših pravnih transakcijah, lahko slovenski zakonodajalec loti pravne ureditve pametnih pogodb v Republiki Sloveniji in se s tem izogne morebitnim dvoumnostim v prihodnje ter naredi slovenski pravni red privlacnejši za tujce. Literatura BACON, Jean; MICHELS, Johan David; MILARD, Christopher; SINGH, Jatinder. Blockchain Demystified: A Technical and Legal Introduction to Distributed and Centralised Ledgers. J. L. & Tech., 2018, letn. 25, št. 1. BARNETT, Randy E.; OMAN, Nathan B. Contracts – Cases and Doctrine. Philadelphia: Wolters Kluwer, 2017. BUDAK, Asli; KOSE, Seher Elif. Arbitration in the Era of Smart Contracts, 2019. Dostopno na: (7. 3. 2020). Chamber of Digital Commerce: Smart Contracts: is the law ready?, str. 15. Dostopno na: (7. 3. 2021). CHATTERJEE, Rohit. A Brief Guide to Advanced Smart Contracts, 2020. Dostopno na: (10. 6. 2021). 57 Lesaege, Ast in George, str. 1. 58 Prav tam, str. 3. 59 Prav tam, str. 4. COPAR, Timotej. Sklepanje pogodb s tehnologijo veriženja podatkovnih blokov. Ljubljana, 2020. DODIC, Karin. (Ne)izpolnjenost pogodbenih predpostavk pri pametnih pogodbah. Ljubljana, 2019. DRNOVŠEK, Klemen. Tehnologija veriženja podatkovnih blokov in pravni vidiki sklepanja pa- metnih pogodb. Podjetje in delo, 2018, št. 5, str. 721. DUROVIC, Mateja; LECH, Franciszek. Enforceability of Smart Contracts. Italian Law Journal, 2019, letn. 5, št. 2. HARLEY, Brian. Are smart contracts contracts? Talking Tech looks at the concepts and realities of smart contracts, 2017. Dostopno na: (8. 6.2021). JADEK, Andraž; MERC, Peter. Digitalizacija prava: pametne pogodbe v verigi podatkovnih blokov. Pravna praksa, 2017, leto 36, št. 36/37, str. 7. LESAEGE, Clement; AST, Federico; GEORGE, Wiliam. Kleros – Short Paper v 1.0.7., 2019, str. 1. Dostopno na: (7. 3. 2021). LEVI, Stuart D.; LIPTON, Alex B. An introduction to Smart Contracts and Their Potential and Inherent Limitations, 2018. Dostopno na: (7. 3. 2020). MIK, Eliza. Smart Contracts: Terminology, Technical Limitations and Real World Complexity. Dostopno na: (5. 3. 2021). RUHL, Giesela. Smart (legal) contracts, or: Which (contract) law for smart contracts?. V: Cap- piello, B., Carullo, G. (ur.), Blockchain, Law and Governance. Cham: Springer, 2020, str. 159–180. SAMEC BERHAUS, Nataša; DRNOVŠEK, Klemen. Domet uporabne vrednosti pametnih pogodb na podrocju pogodbenega prava. Zbornik inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2018. SCHMITZ, Amy J.; RULE, Colin. Online dispute Resolution for Smart Contracts. Journal of dispute resolution, 2019, str. 114. Smart Contracts: Key Legal Issues. Dostopno na: (7. 3. 2021). Staff of Cryptopedia. What is a Decentralized Autonomous Organization (DAO), 2021. Dostopno na: (10. 6. 2021). Swiss LegalTech Association: Data, Blockchain and Smart Contracts – Proposal for a robust and forward-looking Swiss ecosystem, 2018. What is the »Gas« in Etherum?. Cryptocompare, 2016. Dostopno na: (7. 3. 2021). ZHANG, Jin. 5 Examples of Blockchain Smart Contracts, 2020. Dostopno na: (8. 6. 2021). Pravni letopis 2021 – 1 Povzetki Abstracts IV. UDK 347.515.2:616.98:578.834 Pravni letopis 2021, str. 9–30 ZALA MAJHENIC, GAJA TANKO Novi koronavirus – nove obveznosti delodajalca? Odškodninska odgovornost za okužbo na delovnem mestu Avtorici predstavljata odškodninsko odgovornost delodajalca za okužbo s COVID-19 na delovnem mestu. Pri tem poudarjata zlasti vprašanja, ali in pod katerimi pogoji se vzpostavi odškodninska odgovornost delodajalca, kakšna je pravna narava te odgovornosti (objektivna, krivdna odgovornost), kdaj delo zaradi vecjega tveganja izpostavljenosti okužbi s COVID-19 pomeni nevarno dejavnost, ali in kdaj ima delavec pravico odkloniti delo, kako in pod kateri- mi pogoji se delodajalec odgovornosti razbremeni ter kaj je pravno priznana škoda, povzrocena z okužbo, in kako jo povrniti. Avtorici svoja stališca prikazujeta glede na veljavno ureditev slovenskega pravnega reda, analiza pa vkljucuje tudi povezavo z dosedanjo sodno prakso slovenskih sodišc in Evropskega sodišca za clovekove pravice. Kljucne besede: odškodninska odgovornost delodajalca, vzrocna zveza, delo v tveganih razmerah, COVID-19 UDC 347.515.2:616.98:578.834 Pravni letopis 2021, pp. 9–30 ZALA MAJHENIC, GAJA TANKO Covid-19 - New responsibilities for the employer?: Civil liability for the infection in the workplace The authors present employer‘s liability for COVID-19 infection in the workplace. In particular they raise question of whether and under what conditions is the employer liable, what is the legal nature of this liability (strict, culpable liability), under which circumstances will the work classify as dangerous activity (due to the higher risk of exposure to COVID-19 infection).The authors also discuss, when has the worker right to refuse work, how and under what conditions is the employer discharged of liability and after all, what is the legally recognized damage caused by the COVID-19 infection, and how to reimburse it. The authors present their views through the prism of the current regulation of the Slovenian legal order, and the analysis, which also includes the current case law of Slovenian courts and the European Court of Human Rights. Keywords: employer‘s liability, causal link, work in dangerous circumstances, COVID-19 UDK 347.51:341.236:616.98-036.21:578.834 Pravni letopis 2021, str. 31–49 NADJA STRLE Nezakonito odrejena karantena na mejnem prehodu: podlaga za odškodninsko odgovornost države? Avtorica v prispevku obravnava problematiko nezakonitega odrejanja karanten na mejnem prehodu ob vstopu v Slovenijo, kakor izhaja iz odlocbe Upravnega sodišca II U 261/2020-18 z dne 2. 9. 2020. V njej je sodišce navedlo, da gre pri ukrepu karantene za poseg v pravico svobode gibanja in tudi v osebno prostost, zaradi cesar bi morala biti posamezniku zagotovljena še posebna ustavna procesna jamstva. Ker je bil ukrep v konkretnem primeru nezakonit, so prizadeti posamezniki izrazili namero zahtevati odškodnino od države za utrpljeno ško- do. Avtorica glede na to razmišlja, ali obstaja pravna podlaga za odškodninsko odgovornost države glede na veljavno pravno teorijo in sodno prakso. Sklepno izpostavi ustavnopravno vprašanje, ali bi bila med dejansko izrednimi razmerami COVID-19 primerna pravna razglasitev izrednega stanja, kot ga predvideva Ustava RS, ter v zvezi s tem morebitna derogacija posameznih pravic in svobošcin po 15. clenu EKCP. Kljucne besede: karantena na mejnem prehodu, odškodninska odgovornost države, protipravnost ravnanja, derogacija EKCP, izredno stanje, COVID-19 UDC 347.51:341.236:616.98-036.21:578.834 Pravni letopis 2021, pp. 31–49 NADJA STRLE Illegally ordered quarantine at the border crossing: the basis for state liability? The author discusses the issue of authorities‘ issuing illegal quarantine decisions to individuals at the border crossing upon entering Slovenia, as follows from the judgement of the Administrative court with the case number II U 261 2020-18 of 2 September 2020. In it, the court said that the quarantine measure interferes with the right to freedom of movement, as well as personal liberty, which means that the individual affected should be provided with special constitutional procedural guarantees.The individuals affected by the illegal measure expressed their intention to seek compensation from the state for the damage suffered. In this light, the author considers whether there is a legal basis for the state‘s liability for damages according to the existing legal theory and case law. In conclusion, the author raises the constitutional question of whether in the de facto state of emergency resulting from COVID-19 epidemic the state should legally declare a state of emergency as provided by the Constitution of the Republic of Slovenia, and possibly also derogate from certain rights and freedoms according to Article 15 of the ECHR. Keywords: quarantine at the border crossing point, state liability, unlawful conduct, derogation from ECHR, state of emergency, COVID-19. UDK 340.135:616.98-036.21:578.834 Pravni letopis 2021, str. 51–64 MIHA FINK Problem neveljavnih vladnih odlokov, glob, izrecenih brez pravne podlage, in vprašanja neupravicene obogatitve Republike Slovenije Širjenje koronavirusa po državi je od te zahtevalo hiter odziv pri sprejemanju posameznih ukrepov z vladnimi odloki. Vendar nekateri od teh niso bili ustrezno objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije. Tako Odlok o zacasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprecevanja okužb s SARS-CoV-2 v obdobju med 3.11. 2020 in 5. 12. 2020 ni bil veljaven, saj kot receno ni bil ustrezno objavljen v Uradnem listu. Zato so bile izrecene globe med neveljavnostjo odloka brez pravne podlage in Republika Slovenija je bila neupraviceno obogatena. Zato je glavno vprašanje v prispevku, ali je bila ob- java ustrezna. Avtor zastopa stališce, da ni bila ustrezna, saj se pri objavi predpisov zahtevata natancnost in predvsem spoštovanje Ustave. Zato lahko posamezniki, ki so že placali (neupra- viceno) globe, vložijo restitucijski zahtevek zoper Republiko Slovenijo. Prispevek obravnava tudi mogoce poti in zaplete, ki se lahko pojavijo pri postopku vracila placane globe. Kljucne besede: neveljaven odlok, neupravicena obogatitev, globe, prekrškovno pravo, objava, veljavnost, restitucijski zahtevek, Uradni list UDC 340.135:616.98-036.21:578.834 Pravni letopis 2021, pp. 51–64 MIHA FINK The problem of invalid government ordinances, fines imposed without a legal basis and issues pertaining to the unjust enrichment of the Republic of Slovenia The spread of the coronavirus across the country has demanded quick actions by adopting individual measures through government ordinances. However, some of these measures were not properly published in the Official Gazette of the Republic of Slovenia. Therefore, the Ordinance on the temporary partial restriction of the movement of persons and the prohibition of the collection of persons for the prevention of SARS-CoV-2 infections was invalid during the period between 3 November 2020 and 5 December 2020 because it had not been properly published in the Official Gazette, as already stated. Therefore, these fines, which were imposed during the period of ordinance invalidity, have no legal basis, and have led to the unjust enrichment of the Republic of Slovenia. The main question dealt with in this paper is whether the publication was suitable or not. The author takes the view that it was not, as the publication of regulations requires precision and, above all, the respect of the Constitution. Therefore, the individuals who have already (unjustly) paid their fines may bring a restitutionary claim against the Republic of Slovenia. This paper also discusses the possible ways and complications which may arise during the procedure of reimbursing the fines that have already been paid. Keywords: invalid ordinance, unjust enrichment, fines, administrative law, publication, validity, restitutionary claim, Official Gazette UDK 347.5:004.8 Pravni letopis 2021, str. 67–81 SAMO MIKLIC Nepogodbena odškodninska odgovornost in umetna inteligenca Sedanji režimi nepogodbene odškodninske odgovornosti so globoko ukoreninjeni v evropske in svetovne pravne redove. Odgovornost proizvajalca, objektivna in krivdna odgovornost, odgovornost za drugega in drugi režimi odgovornosti so instituti, katerih stalnost kaže na njihovo zmožnost, da pokrijejo vse mogoce primere nepogodbene škode, ki si jih cloveku uspe zamisliti. Pa so ti uveljavljeni temelji civilnega prava ustrezni tudi, ko vznikne nov povzrocitelj škode – umetna inteligenca? Pravna stroka ponuja pritrdilne in odklonilne odgovore. Nekateri bi le priredili sedanje režime, drugi menijo, da bo potrebna uvedba novih institutov. Strinjajo pa se, da je za optimalen izkoristek prednosti, ki jih umetna inteligenca ponuja, nuj- no, da pravo njen razvoj budno spremlja. Kljucne besede: civilno pravo, nepogodbena odškodninska odgovornost, umetna inteligenca, odgovornost uporabnika, odgovornost proizvajalca, objektivna odgovornost, krivdna odgovornost, odgovornost za drugega, škoda, nove tehnologije UDC 347.5:004.8 Pravni letopis 2021, pp. 67–81 SAMO MIKLIC Non-contractual liability and artificial intelligence The established non-contractual liability regimes are deeply embedded both in European legal systems and worldwide.The continuity of product liability, strict and fault liability, and vicarious liability, as well as other established types of liability, shows their ability to cover every possible case of damage one can think of. Are these pillars of civil law effective, however, when a new injuring party – artificial inteligence – emerges? Legal scholars provide both affirmative and dissenting answers to this question. Some would only adapt the current framework of civil liability, others claim that new legal constructs need to be established. Despite their differences, however, most scholars agree, that in order to maximize the advantages of artificial inteligence, law needs to closely follow its evolution. Keywords: civil law, non-contractual liability, artificial inteligence, product liability, user liability, strict liability, fault liability, vicarious liability, damage, emerging technologies UDK 340.13:004.8 Pravni letopis 2021, str. 83–102 EVA STOJAN Umetna inteligenca: cogito, ergo sum? Prispevek obravnava temeljna vprašanja in dileme o statusu umetnointeligentnih sistemov v civilnopravnih razmerjih, ki so povezana z njihovimi specificnimi lastnostmi: avtonomijo ravnanja, (ne)transparentnostjo in sposobnostjo ucenja. Posebna pozornost je namenjena pro- blematiziranju odškodninske odgovornosti v primerih z udeležbo umetne inteligence in s tem povezanim predlogom podelitve pravne subjektivitete le-tej. Zaradi pomanjkanja regulacije namrec nastajajo pravne praznine, kar najpogosteje prizadene oškodovance. Skozi prizmo evropske mehke zakonodaje in teorije avtorica kriticno razpravlja o primernosti prilagoditve že obstojecih civilnopravnih okvirov in uvedbe novih. Umetnointeligentne sisteme lahko z umestitvijo med pravne subjekte izenacimo z naravnimi ali pravnimi osebami in jim s tem priznamo pravice in naložimo dolžnosti. Alternativno lahko uvedemo nove koncepte, kot je »e-osebnost«, katerih vsebino je mogoce prilagoditi potrebam. Pot do kompenzacije kot enega od ciljev odškodninskega prava pa lahko dosežemo tudi z instituti obveznega zavarovanja in povrnitvenega sklada. Kljucne besede: krepka umetna inteligenca, Nacionalni program, ucinek crne škatle, Pravila civilnega prava o robotiki, tehnološka revolucija, agent, objektivna odgovornost, odgovornost države, deliktna sposobnost, delna pravna sposobnost UDC 340.13:004.8 Pravni letopis 2021, pp. 83–102 EVA STOJAN Artificial intelligence: Cogito, ergo sum? The article addresses the fundamental dilemmas concerning the status of artificially intelligent systems in civil law, considering their specific characteristics: autonomy, (in)transparency and learning ability. Special attention is given to the question of liability for damages in tort cases involving artificial intelligence and the proposal of granting it legal personhood. The victims are those most frequently affected by the legal gaps that the lack of regulation creates. Through the prism of European soft law and legal theory, the author critically discusses the appropriateness of adapting the current civil law framework and introducing new ones. By granting them legal personhood, artificially intelligent systems could be equalized with natural and juridical persons, thus possessing rights and bearing responsibilities. Alternatively, there is a possibility of introducing new concepts, such as »e-personhood« and adapting them to our needs. The goal of compensation, as one of the main purposes of tort law, can also be achieved by using the institutes of compulsory insurance and compensation funds. Keywords: strong artificial intelligence, National program, black box effect, Civil Law Rules on Robotics, technological revolution, software agent, strict liability, state liability, tort capacity, partial legal capacity UDK 347.51:004.8:61 Pravni letopis 2021, str. 103–122 BARBARA PAVLEKOVIC, JERCA PETROVIC Civilnopravni vidiki umetne inteligence v zdravstvu Umetna inteligenca je ena od tehnologij, ki naj bi bistveno zaznamovale prihodnost.V svojem bistvu je umetna inteligenca zmožnost stroja, da izkazuje cloveške lastnosti, kot so mišljenje, ucenje in nacrtovanje. Umetna inteligenca omogoca tehnicnim sistemom, da zaznavajo okolje, obdelajo, kar zaznajo, in rešijo problem, pri cemer ravnajo v skladu z dolocenim ciljem. Še posebej pomemben je vpliv umetne inteligence na zdravstvo, saj bi z njenim napredkom lahko preprecili marsikatero napacno diagnozo. Umetna inteligenca že spreminja nacin, kako se zdravniki lotevajo reševanja klinicnih problemov. Nekateri algoritmi se lahko celo kosajo z zdravniki, še vedno pa jih ni mogoce popolnoma samostojno vkljuciti v vsakodnevno zdravstveno prakso, so pa ti že postavljeni v vlogo pomocnika. Ceprav ti algoritmi pomembno vplivajo na ucinkovitost zdravljenja in zdravstvenih posegov, obstajajo še nekatera regulativna in eticna vprašanja, na katera je treba predhodno poiskati odgovore. Med temi je tudi prav- no vprašanje odškodninske odgovornosti zdravstvenih delavcev in proizvajalcev tehnologije umetne inteligence. Prispevek tako obravnava izbrana vprašanja s tega podrocja in predlaga nekatere rešitve za take težave. Umetna inteligenca nedvoumno prinaša veliko vec prednosti kot slabosti, vendar jo je treba ustrezno pravno regulirati, da bi se zagotovila ustrezna pravna varnost vseh udeležencev. Kljucne besede: umetna inteligenca, zdravstvo, odškodninska odgovornost, reguliranje prava UDC 347.51:004.8:61 Pravni letopis 2021, pp. 103–122 BARBARA PAVLEKOVIC, JERCA PETROVIC Civil law aspects of artificial intelligence in medicine Artificial intelligence is one of the technologies expected to significantly shape our future. In its essence, artificial intelligence is the ability of a machine to exhibit human characteristics such as thinking, learning and planning. Artificial intelligence enables technical systems to detect the environment, process what they detect and solve the problem by acting in accordance with specific objectives. Of particular importance is the impact of artificial intelligence on healthcare as the further development of AI could prevent many misdiagnoses. Artificial intelligence is already influencing the way doctors approach different clinical problems. Some algorithms are even able to compete with physicians, but it is still not possible to include them in everyday medical practice on their own. They can, however, be placed in the role of assistant. Although these algorithms significantly affect the effectiveness of treatment and medical interventions, there are still some regulatory and ethical issues that need to be addressed in order to find answers. Among these is the legal issue of liability for damages that affects healthcare professionals and artificial intelligence technology manufacturers. This article addresses selected issues in this area and contains some suggested solutions for such problems. Artificial intelligence unequivocally brings many more advantages than disadvantages, but appropriate legal regulations are needed to ensure adequate legal certainty for all participants. Keywords: artificial intelligence, health care, liability for damages, law regulation UDK 339.13:004.738.5:347.42 Pravni letopis 2021, str. 125–145 MASHA KOROŠEC Jamcevalni zahtevki pri pogodbah o dobavi digitalnih vsebin ali digitalnih storitev: novosti Direktive (EU) 2019/770 Prispevek obravnava jamstva, vsebovana v Direktivi 2019/770, ki jih ima potrošnik na voljo v primeru sklepanja pogodb o digitalni vsebini ali digitalni storitvi. Direktiva je bila sprejeta 20.5. 2019 in je del Strategije za enotni digitalni trg za Evropo, ki si prizadeva za zagotavljanje cim vecjega varstva potrošnikov in harmonizacijo temeljnih pravic ter obveznosti strank pogodbenega razmerja. Glavno vprašanje pri sprejetju Direktive se je nanašalo na ustreznost jamstev, ki so na voljo potrošniku v primeru kršitve tovrstnih pogodb. Sedanja ureditev ni povsem prilagojena potrebam digitalnega trga, ko predmet pogodbe ni stvar, ampak gre za razlicne podatke, kot so na primer videodatoteke, e-knjige, glasbene datoteke itd. Direktiva obravnava pravice potrošnika v primeru nedobave in v primeru neskladnosti digitalne vsebine, njen temelj pa je dosedanja ureditev potrošniškega prava. V evropski pravni prostor prinaša kar nekaj novosti, s katerimi si prizadeva za vzpostavljanje enotnega digitalnega trga in odpravljanje negotovosti potrošnikov pri uresnicevanju njihovih pravic. Med drugim Direktiva uvaja posebne zahteve za skladnost, ki jih razvršca na subjektivne in objektivne, ter uvaja odgovornost za nepravilno namestitev digitalne vsebine. Poleg tega je v dolocbah upoštevan tudi tehnološki napredek, saj je posebej obravnavano vprašanje glede zagotavljanja posodobitev digitalnih vsebin. Kljucne besede: potrošniško pogodbeno pravo, digitalne vsebine, jamstva potrošnikov, Di- rektiva (EU) 2019/770 o dobavi digitalnih vsebin in digitalnih storitev, pravice potrošnikov, digitalni trg, nedobava digitalne vsebine, neskladnost digitalne vsebine UDC 339.13:004.738.5:347.42 Pravni letopis 2021, pp. 125–145 MASHA KOROŠEC Warranty claims in contracts for the supply of digital content and services: Novelties of Directive (EU) 2019/770 The article analyses the remedies set out in Directive 2019/770 to which the consumer may resort if the contract for the supply of digital content and digital services is not performed correctly. The Directive was adopted in May 2019 and is a part of the Commission’s Digital Single Market Strategy that aims to ensure a high level of consumer protection and harmonisation of main rights and obligations of the parties to a sales contract. The main issue faced by the European legislature concerned the adequacy of remedies available to the consumer in the event of a breach of such contracts. Remedies honed to respond to the sale of tangible items do not necessarily translate well into the digital market, since the main subject matter of the contract is not a physical item but intangible data such as video files, e-books, music files, etc. The Directive addresses the consumer‘s rights both in case of a failure to supply and in case of a lack of conformity and is based on the current EU consumer acquis. However, it brings quite a few novelties to the European legal area, among others it distinguishes between objective and subjective requirements for conformity and introduces the responsibility for the integration of digital content, furthermore, given that the digital content and services are constantly developing, it also addresses the issue of providing the updates to consumers. Keywords: Consumer contract law, digital content, consumer remedies, Directive (EU) 2019/770 on the supply of digital content and digital service, consumer rights, digital market, failure to supply, lack of conformity UDK 347.44:004 Pravni letopis 2021, str. 147–163 LEONARDO ROK LAMPRET Ali je pravo pripravljeno na pametno pogodbo Pametne pogodbe so v današnjem pravnem redu ena izmed pomembnejših novosti, ki so del tehnologije verižnih blokov. Zaradi samodejne izvršitve transakcij in zagotovljene visoke stopnje anonimnosti, se zanimanje za uporabo pametnih pogodb veca. Upoštevaje, da se zmeraj vec pravnih razmerij poslužuje njihove uporabe, je potrebno pametne pogodbe ustrezno pravno urediti. V izogib pravnemu pluralizmu, je potrebno pregledati obstojeci slovenski pravni red ter se vprašati, ali trenutna pravna ureditev zadostuje, da lahko ucinkovito in z visoko stopnjo pravne predvidljivosti uporabljamo pametne pogodbe v pravnem prometu. Pri tem je predvsem pomembno, da se lahko pogodbene stranke obrnejo na sodno instanco, ki jim zagotovi ucinkovito zašcito pravnega položaja. Zaradi pomankanja sodne prakse, pa se pogodbene stranke v primeru spora obracajo na posebno obliko arbitraže, ki deluje na tehnologiji verižnih blokov. Kljucne besede: pametne pogodbe, tehnologija verižnih blokov, anonimnost, inovativnost, tehnologija, pogodbeno razmerje UDK 347.44:004 Pravni letopis 2021, pp. 147–163 LEONARDO ROK LAMPRET Is legal system prepared for smart contracts Smart contracts are one of the most important innovations that are part of blockchain technology. Due to the automatic execution of transactions and the guaranteed high level of anonymity, interest in the use of smart contracts is increasing. Considering that we find smart contracts in many legal relationships nowadays, they need to be properly regulated. In order to avoid legal pluralism, it is necessary to review the existing Slovenian legal order and ask whether the current legal regulation is sufficient to be able to use smart contracts in legal transactions efficiently and with a high degree of legal predictability. In doing so, it is particularly important that the contracting parties have a possibility to turn to the Court of law in order to efficiently protect their legal position. Due to the lack of case law, however, the contracting parties in the event of a dispute turn to a special form of arbitration, which operates on the blockchain technology. Keywords: smart contracts, blockchain technology, anonymity, innovation, technology, contracting relationship