72 Didakta december-januar 2014-2015 Šolski kolektiv Didakta december-januar 2014-2015 73 Šolski kolektiv bi se seveda spet razpravljalo), sledile bi prehodne določbe in tako naprej. Skratka – veliko dela. Vsi ne bi bili veseli sprememb. V spodnji tabeli je nekaj predlogov, omejil sem se na tri do štiri za vsak naziv (seveda je mogoče, da bi ta dela, ki jih lahko obravnavamo kot pogoje, strokovni delavec opravil že pred na- predovanjem – kar bi se seveda štelo kot opravljeno delo). Če bi strokovni delavec dela začel opravljati z napre- dovanjem v naziv, bi ustrezno plačilo prejemal toliko časa, dokler bi opra- vljal ta dela (če bi nehal, bi prešel na plačo nižjega naziva). Ko bi dosegel pogoje za trajno plačilo, bi mu to osta- lo v vsakem primeru. 1. Naziv Dela – če je potrebno – obseg dve do tri PU ali tri do pet ur tedensko 2. Mentor Opravlja mentorstvo učiteljem volonterjem 1. Predlagam sistem, po katerem bi vsi, ki so z ustrezno diplomo pridobili pravico poučevati, dobili pravico tudi do enoletnega volonterskega pripravništva (ob minimalni zagotovljeni plači – dosedanje »volont- ersko« delo, ki ga je strokovni delavec opravljal praktično zastonj, imam za navadno izkoriščanje!). Za državo to v resnici ne bi bil tak strošek, saj bi sicer ti isti strokovni delavci prejemali državno podporo na zavodih za zaposlovanje – tako pa bi delali v svoji stroki. S tem bi šole pridobile ogromno pedagoško pomoč, volonterji pa poleg izkušenj in mentorstva možnost opravljati strokovni izpit. Opravlja mentorstvo učitelju začetniku 2. – eno leto Gre za učitelje, ki so nastopili prvo leto zaposlitve v šolstvu in še niso opravili strokovnega izpita. Nudi pomoč strokovnemu delavcu, ki je prvič razrednik in še ni dosegel naziva mentor 3. Delo bi obsegalo tedenske obojestranske hospitacije, pomoč pri urejanju dokumentacije, organizacijo in spremljanje dela razrednika, spremljanje vodenja sestankov in pogovorov s starši in tako naprej. S tem bi dosegli prenos dragocenih izkušenj s starejših na mlajše. Strokovni delavci, ki opravljajo delo razrednika 4. Delavec, ki opravlja delo razrednika je neprimerno bolj obremenjen od delavca, ki ga ne. Sedanja polovi- ca ali ena cela ura v ta namen prav gotovo ne zadošča. Trajno plačilo: opravljanje navedenih del najmanj pet let. 3. Svetova- lec Vodenje enoletnih ali večletnih projektov na šoli 1. Gre za projekte, ki bi zahtevali tak tedenski obseg, kot je zapisan v prvi vrstici tega stolpca. Na primer inovacijski projekti, ki vnašajo didaktične novosti,razpisani s strani Zavoda RS za šolstvo, ali projekti, raz- pisani s strani Ministrstva za šolstvo ali katerega koli drugega državnega organa oziroma zavoda. Projekte bi seveda za vsako šolsko leto (recimo po opravljenem razpisu in kritični presoji) odobrilo MIZŠ, ravnatelji pa bi jih imeli na voljov KPIS-u… Seveda bi jih do določenega roka za naslednje šolsko leto lahko predla- gali sami strokovni delavci ali ravnatelji (na razpisu). Predsedstvo v različnih komisijah (z enoletnim delovanjem), ustanovljenih po odobritvi sveta 2. šole ali ravnatelja (na primer komisija za evalvacijo vzgojnega načrta šole, komisija za pripravo na in evalvacijo nacionalnih preizkusov znanja, komisija za prehrano in tako naprej – tudi vrste komisij invsebine njihovih del bi bilo dobro uskladiti z MIZŠ) Vodenje aktivov šole ali vodenje šolske prehrane ali skupnosti učencev 3. Članstvo v svetu šole 4. Sodelovanje v mednarodnih projektih na šoli 5. Trajno plačilo: opravljanje navedenih del najmanj pet let ali en mandat (članstvo v svetu šole). 4. Svetnik Uspešna prijava in vodenje najmanj enega mednarodnega projekta na šoli, ki vključuje 1. pridobivanje evropskih sredstev V Sloveniji že imamo dostop do takih projektov preko Centra RS za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja (CMEPIUS – kontaktna točka programa za potencialne prijavitelje iz Slo- venije). Ker gre za zelo veliko dela, bi predlagal, da je za trajno napredovanje v plačilni razred dovolj sodelovanje na enem takem projektu. Opravljanje del ravnatelja 2. Strokovni delavec, ki opravlja delo ravnatelja v obsegu, določenem s pravilnikom o normativih in stan- dardih v OŠ (odvisno od velikosti šole). Opravljanje del pomočnika ravnatelja 3. Strokovni delavec, ki opravlja delo pomočnika ravnatelja v obsegu, določenem s pravilnikom o normativ- ih in standardih v OŠ (odvisno od velikosti šole). V obeh primerih, ko gre za opravljanje dela ravnatelja ali pomočnika ravnatelja, bi se s tem odpravila tudi huda anomalija plačnega sistema v osnovnih šolah, ko ima lahko učitelj svetnik – 43. plačilni razred – višjo plačo od svojega ravnatelja: le-tem se začnejo plače od 42. plačilnega razreda. V takem primeru bi zakonodaja morala dovoljevati izbiro višjega plačnega razreda. 4. Predsedstvo sveta šole (en mandat) Trajno plačilo: opravljanje navedenih del en mandat ali pet let. ENAKO PLAČILO ZA ENAKO DELO – TUDI V SLOVENSKEM ŠOLSTVU? / Marko Valenčič, ravnatelj / OŠ Simona Jenka, Smlednik Ko sem pred časom bral, da je Evrop- ski parlament 24. 5. 2012 izglasoval poročilo o enakem plačilu za enako delo, se mi je porodilo vprašanje, kako je s tem principom v našem šolstvu? Poročilo se je sicer nanašalo na raz- like v plačilu med spoloma. Princip poštenega plačila za delo, ki ga člo- vek opravlja, je bil namreč pred več kot petdesetimi leti ključna vrednota Evropske unije. Slovenska zakonodaja je na področju enakega plačila za enako opravljeno delo dobro urejena. Temelji so posta- vljeni že v 14. členu Ustave Republike Slovenije, ki govori o eni izmed temelj- nih pravic,da smo pred zakonom vsi enaki, torej tudi glede zaposlovanja in nenazadnje prejemanja plačila. Tudi v Zakonu o delovnih razmerjihje nekaj določil, ki naj bi zagotavljala ta princip: 133. člen v prvem odstavku določa, da mora delodajalec za enako delo in za delo enake vrednosti izplačati enako plačilo moškim in ženskam, v drugem odstavku pa določa, da so neveljavna določila v pogodbi o zaposlitvi, ko- lektivni pogodbi ali v splošnem aktu delodajalca, ki so v nasprotju s tem zakonom.133. člen Zakona o delovnih razmerjih je v tesni povezanosti s 6. členom tega istega zakona, ki splo- šno ureja prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov. V 3. odstavku 6. člena zakon prepoveduje tako neposre- dno kot tudi posredno diskriminacijo zaradi katere koli osebne okoliščine (narodnosti, rase ali etničnega pore- kla, spola, barve kože, invalidnosti, vere, starosti, spolne usmerjenosti in podobno). Uvedba plačilnih razredov za strokov- ne delavce v šolstvu (strokovni delavci napredujejo v višji plačilni razred gle- de na čas, prebit v šolstvu, in glede na napredovanja v nazive mentor, svetnik in svetovalec) z vidika zakonodaje, ki ureja princip enako plačilo za enako delo, morebiti ni sporna. S stališča logike, ekonomične porabe državnih sredstev in ovrednotenja profesional- nega razvoja pa zelo. Kako vidim to kot ravnatelj ene iz- med slovenskih šol? Prav to bi rad pojasnil. Kakor so stvari danes zastavljene v osnovnem šolstvu, je čisto realno priča- kovati, da bo strokovni delavec na za- četku in ob koncu svoje profesionalne kariere v šoli opravljal povsem enako zahtevno delo (njegovo osnovno delo je vezano na poučevanje v razredu in vse, kar sodi zraven). Ali je logično, da bo na začetku kariere za to delo v 30. plačnem razredu, po približno polovici delovne dobe in do konca pa v najvišjem, 43.? Za enako zahtevno in celo manj obsežno delo (starejšim delavcem se pod določenimi pogoji namreč priznata 2 uri zmanjšane pe- dagoške obveznosti po 62. členu KP)? Če bo kdo rekel, da ga potem opravlja bolje, bo s tem rekel tudi, da ga zače- tnik opravlja slabše, kar pa sploh ni nujno (konec koncev je začetnik prišel v službo visoko motiviran, z najbolj svežimi spoznanji s področja stroke, pa še precej mlajši je), in to po mo- jem mnenju ne bi smel biti razlog za takšno razliko. Tudi z vidika financ se sprašujem, za- kaj bi za enako delo država izplačevala različne plače? V gospodarstvu se to prav zagotovo ne dogaja prav pogosto, saj je delodajalec zainteresiran za čim manjše stroške dela. V šolstvu pa so stroški dela tudi zaradi napredovanj iz leta v leto večji (prav zato vlade druga za drugo zaustavljajo ali odlašajo na- predovanja v nazive in višje plačilne razrede). Torej, kaj bi se glede tega dalo nare- diti? Je mogoče in bi bilo pametno malo drugače usmeriti profesionalni razvoj učiteljev? Zahtevati od bolj iz- kušenih delavcev z nazivi več? Mislim da. Mislim, da bi z nekoliko drugačno organizacijo ti delavci lahko dali šol- stvu veliko več, nekateri pa že tako ali tako opravljajo odgovornejša dela (na primer so vodje aktivov, člani ali predsedniki sveta šole, vodje projektov, predsedniki različnih komisij in tako naprej) in bi bilo po moje prav, da se glede plač razlikujejo od tistih, ki tega ne počnejo. V naslednjih vrsticah bom opisal mo- žnosti, ki jih vidim na tem področju. Osnovna zamisel je, da se strokovnim delavcem, ko napredujejo v naziv, če je to potrebno, nekoliko zmanjša učna obveznost (na primer da se za tovrstna dela prizna 2–3 ure tedenske obre- menitve) in se jim naloži drugačno (zahtevnejše in odgovornejše) delo, za katero seveda prejmejo tudi višje plačilo. Tako bi lahko v polni meri izko- ristili njihove izkušnje in znanja, prido- bljena v praksi. Če takšnega dela niso pripravljeni sprejeti (ali pa ga v šoli ni na razpolago), v višji plačni razred ne napredujejo (sicer naziv lahko dobijo). Tako bi strokovni delavci v naziv sicer lahko napredovali, ali bi s tem dobili višjo plačo, pa bi bilo odvisno od dela, ki bi ga opravljali. Pa sploh obstajajo taka dela?Mislim, da bi se jih zlahka dalo najti, saj jih nekateri redno opravljajo (nekateri pa se jim redno izogibajo). Seveda bi morali pri tem marsikaj spremeniti, tudi zakonodajo in pravilnike, vendar menim, da bi šolstvo imelo od tega kar nekaj koristi. Seveda bi si želel, da bi imeli pred spremembami, preden razčistimo, ali naj sploh kaj spreminjamo, široko razpravo med deležniki (ministrstvo za šolstvo, združenje ravnateljev, sindi- kat vzgoje in izobraževanja, strokovni delavci), treba bi bilo imenovati stro- kovno skupino, ki bi naredila predlog sprememb pravilnikov – zlasti Pravil- nik o napredovanju zaposlenih v vzgo- ji in izobraževanju v nazive (o katerem 72 Didakta december-januar 2014-2015 Šolski kolektiv Didakta december-januar 2014-2015 73 Šolski kolektiv bi se seveda spet razpravljalo), sledile bi prehodne določbe in tako naprej. Skratka – veliko dela. Vsi ne bi bili veseli sprememb. V spodnji tabeli je nekaj predlogov, omejil sem se na tri do štiri za vsak naziv (seveda je mogoče, da bi ta dela, ki jih lahko obravnavamo kot pogoje, strokovni delavec opravil že pred na- predovanjem – kar bi se seveda štelo kot opravljeno delo). Če bi strokovni delavec dela začel opravljati z napre- dovanjem v naziv, bi ustrezno plačilo prejemal toliko časa, dokler bi opra- vljal ta dela (če bi nehal, bi prešel na plačo nižjega naziva). Ko bi dosegel pogoje za trajno plačilo, bi mu to osta- lo v vsakem primeru. 1. Naziv Dela – če je potrebno – obseg dve do tri PU ali tri do pet ur tedensko 2. Mentor Opravlja mentorstvo učiteljem volonterjem 1. Predlagam sistem, po katerem bi vsi, ki so z ustrezno diplomo pridobili pravico poučevati, dobili pravico tudi do enoletnega volonterskega pripravništva (ob minimalni zagotovljeni plači – dosedanje »volont- ersko« delo, ki ga je strokovni delavec opravljal praktično zastonj, imam za navadno izkoriščanje!). Za državo to v resnici ne bi bil tak strošek, saj bi sicer ti isti strokovni delavci prejemali državno podporo na zavodih za zaposlovanje – tako pa bi delali v svoji stroki. S tem bi šole pridobile ogromno pedagoško pomoč, volonterji pa poleg izkušenj in mentorstva možnost opravljati strokovni izpit. Opravlja mentorstvo učitelju začetniku 2. – eno leto Gre za učitelje, ki so nastopili prvo leto zaposlitve v šolstvu in še niso opravili strokovnega izpita. Nudi pomoč strokovnemu delavcu, ki je prvič razrednik in še ni dosegel naziva mentor 3. Delo bi obsegalo tedenske obojestranske hospitacije, pomoč pri urejanju dokumentacije, organizacijo in spremljanje dela razrednika, spremljanje vodenja sestankov in pogovorov s starši in tako naprej. S tem bi dosegli prenos dragocenih izkušenj s starejših na mlajše. Strokovni delavci, ki opravljajo delo razrednika 4. Delavec, ki opravlja delo razrednika je neprimerno bolj obremenjen od delavca, ki ga ne. Sedanja polovi- ca ali ena cela ura v ta namen prav gotovo ne zadošča. Trajno plačilo: opravljanje navedenih del najmanj pet let. 3. Svetova- lec Vodenje enoletnih ali večletnih projektov na šoli 1. Gre za projekte, ki bi zahtevali tak tedenski obseg, kot je zapisan v prvi vrstici tega stolpca. Na primer inovacijski projekti, ki vnašajo didaktične novosti,razpisani s strani Zavoda RS za šolstvo, ali projekti, raz- pisani s strani Ministrstva za šolstvo ali katerega koli drugega državnega organa oziroma zavoda. Projekte bi seveda za vsako šolsko leto (recimo po opravljenem razpisu in kritični presoji) odobrilo MIZŠ, ravnatelji pa bi jih imeli na voljov KPIS-u… Seveda bi jih do določenega roka za naslednje šolsko leto lahko predla- gali sami strokovni delavci ali ravnatelji (na razpisu). Predsedstvo v različnih komisijah (z enoletnim delovanjem), ustanovljenih po odobritvi sveta 2. šole ali ravnatelja (na primer komisija za evalvacijo vzgojnega načrta šole, komisija za pripravo na in evalvacijo nacionalnih preizkusov znanja, komisija za prehrano in tako naprej – tudi vrste komisij invsebine njihovih del bi bilo dobro uskladiti z MIZŠ) Vodenje aktivov šole ali vodenje šolske prehrane ali skupnosti učencev 3. Članstvo v svetu šole 4. Sodelovanje v mednarodnih projektih na šoli 5. Trajno plačilo: opravljanje navedenih del najmanj pet let ali en mandat (članstvo v svetu šole). 4. Svetnik Uspešna prijava in vodenje najmanj enega mednarodnega projekta na šoli, ki vključuje 1. pridobivanje evropskih sredstev V Sloveniji že imamo dostop do takih projektov preko Centra RS za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja (CMEPIUS – kontaktna točka programa za potencialne prijavitelje iz Slo- venije). Ker gre za zelo veliko dela, bi predlagal, da je za trajno napredovanje v plačilni razred dovolj sodelovanje na enem takem projektu. Opravljanje del ravnatelja 2. Strokovni delavec, ki opravlja delo ravnatelja v obsegu, določenem s pravilnikom o normativih in stan- dardih v OŠ (odvisno od velikosti šole). Opravljanje del pomočnika ravnatelja 3. Strokovni delavec, ki opravlja delo pomočnika ravnatelja v obsegu, določenem s pravilnikom o normativ- ih in standardih v OŠ (odvisno od velikosti šole). V obeh primerih, ko gre za opravljanje dela ravnatelja ali pomočnika ravnatelja, bi se s tem odpravila tudi huda anomalija plačnega sistema v osnovnih šolah, ko ima lahko učitelj svetnik – 43. plačilni razred – višjo plačo od svojega ravnatelja: le-tem se začnejo plače od 42. plačilnega razreda. V takem primeru bi zakonodaja morala dovoljevati izbiro višjega plačnega razreda. 4. Predsedstvo sveta šole (en mandat) Trajno plačilo: opravljanje navedenih del en mandat ali pet let. ENAKO PLAČILO ZA ENAKO DELO – TUDI V SLOVENSKEM ŠOLSTVU? / Marko Valenčič, ravnatelj / OŠ Simona Jenka, Smlednik Ko sem pred časom bral, da je Evrop- ski parlament 24. 5. 2012 izglasoval poročilo o enakem plačilu za enako delo, se mi je porodilo vprašanje, kako je s tem principom v našem šolstvu? Poročilo se je sicer nanašalo na raz- like v plačilu med spoloma. Princip poštenega plačila za delo, ki ga člo- vek opravlja, je bil namreč pred več kot petdesetimi leti ključna vrednota Evropske unije. Slovenska zakonodaja je na področju enakega plačila za enako opravljeno delo dobro urejena. Temelji so posta- vljeni že v 14. členu Ustave Republike Slovenije, ki govori o eni izmed temelj- nih pravic,da smo pred zakonom vsi enaki, torej tudi glede zaposlovanja in nenazadnje prejemanja plačila. Tudi v Zakonu o delovnih razmerjihje nekaj določil, ki naj bi zagotavljala ta princip: 133. člen v prvem odstavku določa, da mora delodajalec za enako delo in za delo enake vrednosti izplačati enako plačilo moškim in ženskam, v drugem odstavku pa določa, da so neveljavna določila v pogodbi o zaposlitvi, ko- lektivni pogodbi ali v splošnem aktu delodajalca, ki so v nasprotju s tem zakonom.133. člen Zakona o delovnih razmerjih je v tesni povezanosti s 6. členom tega istega zakona, ki splo- šno ureja prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov. V 3. odstavku 6. člena zakon prepoveduje tako neposre- dno kot tudi posredno diskriminacijo zaradi katere koli osebne okoliščine (narodnosti, rase ali etničnega pore- kla, spola, barve kože, invalidnosti, vere, starosti, spolne usmerjenosti in podobno). Uvedba plačilnih razredov za strokov- ne delavce v šolstvu (strokovni delavci napredujejo v višji plačilni razred gle- de na čas, prebit v šolstvu, in glede na napredovanja v nazive mentor, svetnik in svetovalec) z vidika zakonodaje, ki ureja princip enako plačilo za enako delo, morebiti ni sporna. S stališča logike, ekonomične porabe državnih sredstev in ovrednotenja profesional- nega razvoja pa zelo. Kako vidim to kot ravnatelj ene iz- med slovenskih šol? Prav to bi rad pojasnil. Kakor so stvari danes zastavljene v osnovnem šolstvu, je čisto realno priča- kovati, da bo strokovni delavec na za- četku in ob koncu svoje profesionalne kariere v šoli opravljal povsem enako zahtevno delo (njegovo osnovno delo je vezano na poučevanje v razredu in vse, kar sodi zraven). Ali je logično, da bo na začetku kariere za to delo v 30. plačnem razredu, po približno polovici delovne dobe in do konca pa v najvišjem, 43.? Za enako zahtevno in celo manj obsežno delo (starejšim delavcem se pod določenimi pogoji namreč priznata 2 uri zmanjšane pe- dagoške obveznosti po 62. členu KP)? Če bo kdo rekel, da ga potem opravlja bolje, bo s tem rekel tudi, da ga zače- tnik opravlja slabše, kar pa sploh ni nujno (konec koncev je začetnik prišel v službo visoko motiviran, z najbolj svežimi spoznanji s področja stroke, pa še precej mlajši je), in to po mo- jem mnenju ne bi smel biti razlog za takšno razliko. Tudi z vidika financ se sprašujem, za- kaj bi za enako delo država izplačevala različne plače? V gospodarstvu se to prav zagotovo ne dogaja prav pogosto, saj je delodajalec zainteresiran za čim manjše stroške dela. V šolstvu pa so stroški dela tudi zaradi napredovanj iz leta v leto večji (prav zato vlade druga za drugo zaustavljajo ali odlašajo na- predovanja v nazive in višje plačilne razrede). Torej, kaj bi se glede tega dalo nare- diti? Je mogoče in bi bilo pametno malo drugače usmeriti profesionalni razvoj učiteljev? Zahtevati od bolj iz- kušenih delavcev z nazivi več? Mislim da. Mislim, da bi z nekoliko drugačno organizacijo ti delavci lahko dali šol- stvu veliko več, nekateri pa že tako ali tako opravljajo odgovornejša dela (na primer so vodje aktivov, člani ali predsedniki sveta šole, vodje projektov, predsedniki različnih komisij in tako naprej) in bi bilo po moje prav, da se glede plač razlikujejo od tistih, ki tega ne počnejo. V naslednjih vrsticah bom opisal mo- žnosti, ki jih vidim na tem področju. Osnovna zamisel je, da se strokovnim delavcem, ko napredujejo v naziv, če je to potrebno, nekoliko zmanjša učna obveznost (na primer da se za tovrstna dela prizna 2–3 ure tedenske obre- menitve) in se jim naloži drugačno (zahtevnejše in odgovornejše) delo, za katero seveda prejmejo tudi višje plačilo. Tako bi lahko v polni meri izko- ristili njihove izkušnje in znanja, prido- bljena v praksi. Če takšnega dela niso pripravljeni sprejeti (ali pa ga v šoli ni na razpolago), v višji plačni razred ne napredujejo (sicer naziv lahko dobijo). Tako bi strokovni delavci v naziv sicer lahko napredovali, ali bi s tem dobili višjo plačo, pa bi bilo odvisno od dela, ki bi ga opravljali. Pa sploh obstajajo taka dela?Mislim, da bi se jih zlahka dalo najti, saj jih nekateri redno opravljajo (nekateri pa se jim redno izogibajo). Seveda bi morali pri tem marsikaj spremeniti, tudi zakonodajo in pravilnike, vendar menim, da bi šolstvo imelo od tega kar nekaj koristi. Seveda bi si želel, da bi imeli pred spremembami, preden razčistimo, ali naj sploh kaj spreminjamo, široko razpravo med deležniki (ministrstvo za šolstvo, združenje ravnateljev, sindi- kat vzgoje in izobraževanja, strokovni delavci), treba bi bilo imenovati stro- kovno skupino, ki bi naredila predlog sprememb pravilnikov – zlasti Pravil- nik o napredovanju zaposlenih v vzgo- ji in izobraževanju v nazive (o katerem 74 Didakta december-januar 2014-2015 Šolski kolektiv Didakta december-januar 2014-2015 75 Seveda bi vsa dela iz tretje in četrte točke štela tudi za plačilo v skladu z nazivom mentor, dela iz četrte točke pa za plačilo v skladu znazivom sve- tovalec. Obratno pač ne. Uvedba plačilnih razredov v javnem sektorju pri nas naj bi bila nagrada za pripadnost ustanovi, prispevala naj bi tudi k uveljavitvi principa enako pla- čilo za enako delo (prav je, da imajo na primer strokovni delavci z enako stopnjo izobrazbev celotnem javnem sektorju približno enake plače, kaj- ne? Tudi razlike v dodatkih takih in drugačnih ne bi smele biti prevelike, sicer se zruši celoten plačni sistem). V osnovnem šolstvu vsaj v enem delu po mojem mnenju ni tako, še več, lahko bi rekli, da je sistem precej krivičen, saj po eni strani izenačuje plače delav- cev, ki poleg svoje osnovne zadolžitve (poučevanje) opravljajo še dela z raz- lično stopnjo odgovornosti in s tem zahtevnosti (na primer dela, našteta v drugem stolpcu), po drugi strani pa za enaka dela omogoča različen za- služek. Sistem, ki bi zahtevnejše delo nagrajeval, bi vsekakor prispeval, da bi strokovni delavci to delo raje prevze- mali, saj bi bili za to nagrajeni. Tako se po mojem mnenju da organizirati delo vsaj za visoko šolane delavce, od katerih se z vso pravico pričakuje z leti vse več dodane vrednosti (s tem mislim na celoten javni sektor). Kaj vse bi se (še) dalo iztržiti iz tega sistema (na primer koliko evropskih sredstev bi v prihodnosti lahko prido- bili, če bi vsi potencialni svetniki – sve- tovalci – opravili delo pod točko 1)? Spodnja tabela prikazuje, kakšen člo- veški potencial se skriva med strokov- nimi delavci v osnovnem šolstvu: Naziv Število strokovnih delavcev Brez naziva 3130 Mentor 3109 Svetovalec 4041 Svetnik 515 Skupaj 10795 Podatki se nanašajo na maj 2014 za osnovne šole in osnovne šole za otroke s posebnimi potrebami. Koliko evropskih sredstev bi pridobi- lo do sedaj 515 svetnikov, če bi se na svoji profesionalni poti ob takem sis- temuodločili za udeležbo in vodenje vsaj enega mednarodnega projekta? Večina bi se, saj drugih možnosti ne bi bilo prav veliko. Bi se pa med sve- tniki našel še marsikateri ravnatelj, pomočnik ravnatelja ali predsednik sveta šole, kar se mi zdi prav. Koliko evropskih sredstev bi pridobi- li v prihodnje, če bi se več kot 4000 svetovalcev odločilo za udeležbo v mednarodnih projektih? In za njimi še več kot 3000 mentorjev? Pri nekaterih projektih se lahko del sredstev porabi tudi za plačilo izvajal- cem programov, kar pomeni, da bi s tem razbremenili državni proračun. Mogoče bi kazalo tudi opustiti kakšen dosedanji pogoj za pridobitev nazivov? Zlasti glede izobraževanja za naziv sve- tnik? Že tako ali tako se je treba veliko naučiti za sodelovanje v mednarodnih projektih in pri pridobivanju evrop- skih sredstev. Ali pa za opravljanje dela pomočnika ravnatelja, ravnatelja ali predsednika sveta šole. Ne samo šole, tudi Ministrstvo za izobraževanje, zna- nost in šolstvo bi imelo kaj od tega, pa ne mislim samo na finance. Nikoli ne bomo vedeli, če ne bomo poskusili. Da bi nov sistem zaživel, bi bilo seveda treba opraviti veliko dela. Za začetek bi morda začeli o tem razmišljati – in prav to je namen tega članka. Glede dela pa mi pade na misel nasle- dnji arabski pregovor: »Kdor hoče nekaj narediti, najde pot, kdor noče narediti nič, najde izgovor.« Anka Peljhan in otroci osnovnih šol Predgovor: minister za kmetijstvo in okolje mag. Dejan Židan  04 5320 200  zalozba@didakta  www.didakta.si Že tretje nadaljevanje kuharske knjige »DOMAČA KUHNA PA TO: pozabljeni recepti naših babic« prinaša zbirko receptov in opise običajev, ki so jih zbrali slovenski osnovnošolci v projektu Tekmovanje v kuharskih veščinah avtohtonih lokalnih ali regionalnih posebnosti. RECEPTI IZ KNJIGE: Orehovi štruklji, Kroparska žonta, Sladko zelje, Bučni golaž, Ljubljanski štrukelj, Ajdnek, Šmorn, Šara, Češpljev narastek, Zajčji ajmuht, Slivovi cmoki ... PRVA IN DRUGA EPIZODA: CENA/IZVOD: 24,99 € CENA ZBIRKE (3 KNJIGE): 49,99 € Več kuharskih knjig: www.didakta.si/kulinarika „Z namenom, da skrite jedi naših prednikov širom dežele ne bi ostale le mit o nekdanji slovenski kuhinjo in z njihovimi ustvarjalci odšle v pozabo, so se slovenski osnovnošolci vnovič podali na pot raziskovanja lastne kulinarične dediščine in se na Tekmovanju v kuharskih veščinah avtohtonih lokalnih ali regionalnih posebnosti odpravili na izlet v zgodovino slovenske kmečke, delavske ali meščanske kuhinje, kot ga še nismo doživeli. “ Anka Peljhan Pozabljeni re cepti n aš ih babic