Iz zgodovine
ŠAŠKE
Utrinki iz bližnje in daljnje preteklosti (6)
Srednjeveški prebivalci naših dežel, obda-ni z religioznimi načeli prepredenimi s staro-davnimi običaji, so živeli življenje močno oddaljeno in drugačno od današnjega, ven-dar prav tako polno veselih in še več žalost-nih dogajanj kot jih v različnih oblikah za-gledimo v vseh obdobjih zgodovinskega raz-voja. Razlage in. rešitve za različne življenj-ske tegobe so si ljudje tedaj iskali predvsem v nenaklonjenosti oziroma naklonjenosti ver-skega mističnega sveta ter v naslanjanju na stare običaje, glede katerih je pisal kranjski zgodovinopisec J. V. Valvazor, da se sloven-ski kmet težje loči od njih kakor goba od drevesa.
Od vseh tegob, ki so nekoč siromašile že itak skromno življenje srednjeveškega člove-ka, je bila med najhujšimi kuga, ki so ji za-radi pojava črnih peg na koži bolnika rekli tudi »črna smrt«. Stara poročila sodijo, da je nekoč kuga na Slovenskem spravila več Iju-di pod zemljo kot sovražnikov meč. Valva-zor trdi v svojih delih, da se je kuga prvič pojavila v naših krajih v 8. stoletju; zasledi-rno pa jo v vseh kasnejših stoletjih in šele v 18. stoletju je začela omagovati ter je končno prenehala s svoj-im pohodom po evropskih deželah.
Od večjih kužnih epidemij je bila zelo hu-da leta 1349; sledila ie ootresu, ki je !eta 1348 strahotno razdejal slovenske dežele, višek pa je dosegel v.Ziljski dolini, kjer se je del gbre Dobrač zvalil v dolino in zasul ob vznožju le-žeče vasi in gradove. Kot nam poročajo virij je kuga leta 1349, ki je prišla iz azijskih step preko Indije in Perzije, pomorila v Evropi dve tretjini prebivalstva; po Kranjskem, Ko-roškem in štajerskem je pobrala nad polo vico ljudi, Furlanijo pa je skoraj izpraznila. V slovenskih krajih je riastopila s tako silo, da so izumrle cele vasi, po mestnih hišah pa so le redki še preostali. Prenehale so vse družbene in gospodarske zveze, polja so osta-la neobdelana, ljudje so kot brez uma begali
sem ter tja in se predajali raznim pokorilom misleč, da bodo s tem potolažili božjo jezo, za katero so mislili, da jim je poslala kugo. Pomoč padarjev, ki so izvrševali zdravniške in ranocelniške posle, oziroma zdravniška po-moč je bila brezuspešna. O kranjskih zdrav-nikih je do druge polovice 16. stoletja težko govoriti, ker je do tedaj samo Ljubljana ime-la enega zdravnika, ki naj bi bil tudi za vso deželo.
Od naslednjih večjih kužnih epidemij je omeniti zlasti kugo leta 1563 in 1564, ki je hudo morila po Ljubljani in okolici ter v na-slednjih letih tudi po sosednjih krajih. Leta 1598 je kuga pobrala v Ljubljani 350 ljudi, v Novem mestu pa 800 Ijudi in je mesto sko-raj iztrebila.
Zelo hudo je »črna smrt« napadla sloven-ske pokrajine okrog leta 1645 in še v nasled-njih letih. Nikjer pa ni tedaj divjala tako močno kot v vasi Dravlje blizu Ljubljane. En dan so našteli celo 80 mrličev; vas je skoraj izumrla. Viri nam poročajo, da je tedaj ljub-ljanski kanonik Marko Dolinar sam odšel v Dravlje »med okužence opravljat dušno pa-stirstvo« in stanoval s svojim pomočnikom Andrejem Žlebnikom v neki kmečki hiši. Tri meseca je kuga v Dravljah neutrudno pobi-rala svoje žrtve. V tako hudi obliki se kuga pozneje na Kranjskem ni več pojavila pač pa je še divjala po sosednjih deželah. Da se je strašna kuga umaknila in da se ne bi več povrmla, so prestrašeni Liubljančani in pre-bivalci sosednjih srenj začeli leta 1646 zidati v Dravljah cerkev sv. Roka, ki so ga sma-trali za zaščitnika zoper kugo. Na dan sv. Roka je potem vsako leto šla slovesna pro-cesija iz Ljubljane v Dravlje, katere se je u-dcležilo mnogo ljudi iz sosednjih krajev in tudi najvišja gospoda. Cesar Jožef II. je v 18. stoletju ta sprevod odpravil. Kljub prepovedi so ljudje še dolgo potem ob sv. Roku priha-jali v Dravlje, čeprav kasneje niso več vedeli, kaj je dalo povod tem shodom.
Kuga se je kasneje še pojavljala in je še-le v 18. stoletju polagoma dokončno zamrla; namesto nje pa so nastopale nove bolezni.
Kot nam poročajo viri, so bila znamenja kuge in njene smrti različna; poleg drugih bolečin opisujejo kot značilno to, da so se bolniku za ušesi, na vratu, pod pazduhama in pod kolenoma izpustile podolžne temno-rdeče močno boleče otekline in iz njih so se razvile velike bule (buboni), ki so se običajno odprle šele po smrti. Poročila nam opisuje-jo tudi druge oblike — nekateri bolniki so bili po telesu posuti z belimi mozolji, ki so nato počrneli in rhočno pekli. Nekateri bol-niki so se dolgo mučili predno so izdihnili; bili pa so tudi primeri hitre smrti — človek se je zgrudil na poti in umrl, ali je umrl, ko jc močno kihnil. Zato je tedaj nastala nava-da, ki se je ohranila še dolgo potem, da so pri kihanju vzklikali »bog pomagaj«. Kuga je bi1a zelo nalezljiva bolezen in je pogosto za enim mrličem izumrla vsa hiša. Beseda oku-žiti se je postala splošni izraz ne samo za prenašanje kuge ampak tudi za vse druge na-lezljive bolezni. Kdor je obolel za kugo je skoraj gotovo umrl v hudih bolečinah; le r< iki bolniki so si ohranili življenje in to le tedaj, če so se jim kužne bule pravočasno pregnojile — tako nam poročajo viri. Kot znak, da je hiša okužena, so z apnom nasli-kali na vežna vrata in oknice velik (poševen) bel križ. Okužene hiše so običajno kar obili, da je bila onemogočena vsaka zveza z oku-ženci. Hrano so jim dajali po drogovih in košarah skozi okno. Oni pa, ki so morali priti y stik s kužnimi bolniki, so nosili dolge halje iz povoščenega sukna ali platna in velike jir-haste rokavice, obraz pa so si zagrinjali z masko. V zaščito pred okužbo so tedaj hiše pogosto prekajevali z brinjem, po dvoriščih pa so zažigali grmade.
Mrliče so potresli z živim apnom in jih pokopavali v skupne jame zunaj vasi. Pri hudih epidemijah so pogosto kužna trupla le-žala nepokopana na poljih in po goščah ter so jih trgale zveri ali pa so gnila po zapušče-nih hišah.
Da bi se rešili iz objema »črne smrti«, so se ljudje posluževali vseh mogočih in nemo-gočih »zdravil«. O tem nam pričajo vii"i, ki
nam istočasno tudi kažejo na izredno nizko stopnjo tedanje zdravilske vede. Neka zdra-vilska knjiga iz 16. stoletja poleg drugega priporoča tudi to, naj bolnik na tešče pije svojo vodo, češ, da to prežene iz želodca gni-lobo ter odpre jetra in čreva; če je zrak okoli človeka okužen priporoča omenjena knjiga drgniti se pogosto ob kozla, ki hudo smrdi. Kot posebno sredstvo zoper kuge so nekaj časa slovele krastače ali krote, ki so jih vne-to lovili, češ, da ta žival vleče nase kužni strup. Krote so sušili, stolkli v prah in ga v svilnatih mešičkih nosili s seboj; nekateri so si obešali krote celo okoli vratu, drugi so jih jedli skuhane na mleku ali kisu ali jih devali na kužne rane. Zelo verjetno ima tu svoj iz-vor običaj obešanja žab na okrašeni vrvi čez cesto od enega do drugega okrašenega mlaja v Dravljah ob shodu za sv. Roka, kar se je obdržalo še do nedavnega.
V svoji neukosti in nemoči pred strašno kugo so tedaj ljudje postavljali razna zname-nja, zidali cerkve posvečene svetnikom zo per kuge (sv. Rok, sv. Rozalija, sv. Boštjan itd.), ustanavljali razne verske sekte in po-dobno, misleč, da si bodo s tem pridobili božjo naklonjenost in odvrnili »črno smrt«. Kužna znamenja so običajno postavljali na grobove kužnih žrtev; na okroglem ali ogla-tem stebru so postavili malo štirioglato ka-pelico s slikami kužnih patronov, na vrhu pa je bil običajno križ z dvema prečnima tra-movoma, kakršne so tedaj ljudje tudi nosili okoli vratu. Običajno so v znamenje vdolbli tudi letnico, kdaj je na tem kraju nastalo kužno grobišče. Kužna znamenja so se po-nekod ohranila do današnjih dni (v Guncljah — ob glavni cesti iz Šentvida proti Mednu, v Tacnu, pri Skaručni in drugje). V vogalu Celovške ceste in Dražgoške ulice v Dravljah je nekoč stalo veliko znamenje, ki so ga lju-dje imenovali »debelo znamenje« in je izvi-ralo iz časov kuge, kajti na tem kraju so zagrebli žrtve strašne kuge v Dravljah; ome-njeno znamenje je bilo štiristrano s štirimi svetniki med katerimi je bil tudi sv. Rok. Ko so znamenje zaradi urejanja gorenjske magi-stralne ceste po vojni podrli, so bili kipi svet-nikov prenešeni k draveljski cerkvi, kjer so še danes. Tudi tam, kjer je nastalo današnje draveljsko pokopališče, je verjetno najprej bil skupni grob žrtev draveljske kuge.
Cerkvena in svetna gospoda sta v času, ko je pretila kuga, odredili razne oblike po-božnosti. Tako je med drugimi škof Hren zapovedal opoldne zvoniti četrt ure z vsemi zvonovi po vseh cerkvah. Na Kranjskem so zvonili tudi ob sedmih zjutraj. To so delali še dolgo potem, ko je kuga že preminila in je prešlo v običaj.
Vzroke za kužno epidemijo so v starih časih v glavnem iskali v božji kazni za pre-grehe; to beremo tudi v tedanjih vladnih od-lokih — v »Kužnem redu«, ki ga je izdal nad-vojvoda Karol II. leta 1584. Ponekod so ku-žne bolezni pripisovali tudi čarovnicam, ne-kateri pa vplivu zvezd. Tako je veliko kužno epidemijo leta 1349 pariško vseučilišče pripi-sovalo vplivu zvezd.
Ker zoper kugo ni ničesar pomagalo, niti različne pobožnosti niti še tako priporočljiva »zdravila«, so se med ljudrni vse bolj pojav-ljali razni tolažilni reki oziroma pregovori kot na primer tale: »Ce kuga pride v deželo, kupi si par novih čevljev in beži tako daleč, da se ti strgajo podplati.«
Kljub vsem tegobam, ki so nekoč pestile slovensko ljudstvo, pa nam poročila v virih kažejo tudi na njihovo izredno telesno čvr-stost. Tako nam J. V. Valvazor navaja za zgled nekega kmeta iz Medvod, ki je leta 1444, ko je umrl, dosegel starost 137 let in pravi dalje: »Sicer pa na Kranjskem ni po-sebno redko, da kdo vzame stoto leto s seboj v grob.«
Viri in literatura:
dr. J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda dr. J. Mal, Zgodovina slovenskega naroda dr. J. Žontar, Zapora proti kugi I. Vrhovec, Die Pest in Laibach
Tekst: Anka Benedičič Foto: Sašo Bernardi