^©POTriUIM

IS) A

Gornji zemljevid nam v slavnih obrisih
'*wiačuje (» črnim) dežele, v katerih je sve-
'°vni komunizem po dobrih 80  letih obstoja
26  Ptišel do popolne oblasti. Vse drugod po
SVe ‘u Pa ima tudi bolj ali manj velik vpliv.
Hal o je bilo voditeljev narodov, ki so hitro
širjenje komunistične akcije pravilno ocenili
ko * s 'l"o nevarnost, kateri nasproti je treba
Postaviti čim bolj krepko, univerzalno kato-
'ška akcijo, misijonsko akcijo za razširjenje
rsčanstva, Cerkve, božjega kraljestva na
* Tr| l ji- Mied temi redkimi, voditelji je bil tudi
Prvenski narodni voditelj dr. Miha Krek, ki
2 e leta 1935 na Misijonskem kongresu v
fobijah o misijonski akciji katoličanov spre-
'-■ovcrii med drugim tudi besede, ki jih tu ob-
# v jamo v premislek zlasti tistim, ki smatrajo
R ‘jo„stvo Za  neaktualno:

“Kristusova Cerkev je vesoljna. Nauk Kii.
! j stusov je namenjen tudi onim tisoč milijonom
ljudi, ki so še danes pogani.

Vsak živ ud Kristusove Cerkve, ki ne iz¬
vrši misijonske dolžnosti po svojih možno¬
stih, je kriv za milijarde duš tistih, ki niso
mogli spoznati resnice sv. vere in so kot po¬
gani umrli.

Te resnice se vedno premalo zavedamo.

Tudi takozvani prepričani in v verskih
rečeh izobraženi katoličani redno na misijone
sploh ne mislimo. Celo kadar nas misijonski
praznik ali pridigar na to opozori, imamo pri
roki kopico izgovorov in ugovorov, da le ini-
sijonstvo zapostavljamo.

Strašna odgovoronst! še bolj pa strašna
naša malomarnost, da se tako malo spomnimo
na to bistveno svojo dolžnost!"

Položaj Cerkve na Kitajskem

Na Kitajskem danes kljub komunistični za¬
sedbi dežele vztraja na svojih mestih in na¬
prej dela za Cerkev 14.000 katoliških misijo¬
narjev — duhovnikov, sester in redovnih bra_
tov. čeprav so nekateri katoličani pod silnim
pritiskom od strani komunistov zatajili svoto
vero, pa je na drugi strani vera večine kato¬
ličanov postala vse bolj živa in goreča. Tako
se je n. pr. zelo dvignilo število podeljenih za¬
kramentov in tudi obiskovanje nedeljske
službe božje. Hod preprostim ljudstvom
so se spreobrnjenja res zmanjšala, a so zato
med dijaštvom in izobraženstvom številnejša.

Kakor je razvidno iz poročil, ki prihajajo iz
misijonov notranje Kitajske, je položaj kato¬
liške Cerkve na Kitajskem _izvzemši Mand¬

žurijo, približno takle:

VERSKE SVOBODE v pravem pomenu be¬
sede na Kitajskem pod komunistično vlado ni,
čeprav po drugi strani tudi ni odkritega in
zagrizenega preganjanja vere. Vlada povdarja,
da je “verska svoboda zagotovljena” vsake¬
mu, a da je pod tem pojmovati samo izvrše¬
vanje zasebne pobožnosti. Verska propaganda
ni dovoljena, zaščitena pa je: vsaka kritika in
napad na vero. Vlada odkrito kaže. da smatra
vero kot “opij za ljudstvo”; še več ovir in
težav pa stavijo Cerkvi na pot posamezne kra¬
jevne oblasti.

Nedavno je komunistični časopis v Pekingu
objavil govor Mao-tse-tunga, v katerem izjav¬
lja, da je katoliška Cerkev na Kitajskem na¬
pravila veliko dobrega, zaradi česar se mora
spoštovati. Na isti strani pa časopis objavlja
strupen članek proti Cerkvi in jo imenuje
“grd pes ameriških imperialistov” ter ponav¬
lja še druge klasične očitke proti katoliški
veri. V podrobnem pa hi bil položaj naslednji:

SVOBODA MIŠLJENJA. — V tem pogledu
so v prvi vrsti prizadeti katoliški študentie in
uradniki. Eni kot drugi morajo obiskovati po¬
sebne, nalašč zanjo pripravljene tečaje, kjer se
predava in govori o marksizmu. Ti tečaji so
obvezni in se jim danes ha Kitajskem nihče
ne more izogniti. Učinki tega nasilnega vpli¬
vanja na mišljenje so seveda različni. Eni se
dado vplivati in se polagoma navzamo.jp mate¬
rialističnega mišljenja, v drugih pa to vzbudi
odpor in sovraštvo do marksističnega nauka.

SVOBODA BOGOSLUŽJA. — Kljub temu.
da zlasti severne pokrajine, ki so že dalje
časa pod komunizmom, živijo v morečem
vzdušju strahovanja, katoličani lahko še ved¬
no svobodno hodijo v cerkev. Obisk je mnogo-
kjo celo znatno večji kot preje. Na severu,
kjer je položaj komunizma že bolj utrjen, več¬
krat čez dan prepovedo službo božjo, pod
pretvezo, da je treba pohiteti s produkciio in
jo pomnožiti. Spet drugje pa Cerkev pri bogo¬
služju naleti na težje ovire.

SVOBOjDA POUČEVANJA. — Katoliški
univerzi “Fu-yen” v Pekingu in “La Aurora”
v Šanghaju še delujeta s predavanji nekaj
profesorjev-redovnikov, a pod pogojem, da se
predava tudi materializem. Sicer pa jih še pre¬
cej pri miru puste. Katoliška univerza “Tsin-
ku” v Tientsinu pa se bori z velikimi težavami
in se je bati, da v kratkem preide v druge
roke.

Po vseh javnih In privatnih šolah so uve¬
deni začetni marksistični tečaji. Komunistične
oblasti polagoma prevzemajo vse šole. V Man¬
džuriji so razen ene višje in ene nižje v Muk-
denu že vse prevzeli v svojo upravo. Podobno
v severni Kitajski, kjer so razen kakih de¬
setih šolskih zavodov vse ostale že prevzeli
komunisti. Tudi v srednji in južni Kifajski so
že pričeli z istimi metodami, šole tako posta¬
jajo propagandna središča komunizma po vsej
veliki deželi. Res je, da se v katoliških šolah
še naprej lahko poučuje verouk, toda sam 0
izven šolskih ur in največkrat tudi le v izven-
šolskih prostorih. Kjer so še ostali učitelji in
profesorji misijonarji in misijonarke, ki so
jih komunistične oblasti marsikje še prisiljene
trpeti, kajti brez njih bi šole propadle, tam
imajo še zelo lepo poslanstvo in še znaten
vpliv.

SVOBODA TISKA. — V celi Kitajski in
Mandžuriji danes ne izhaja niti en sam časo¬
pis, ki ne bi sledil smernicam in ukazom ko¬
munistične stranke. Tako je na Kitajskem p°'
polnoma izginilo pred nedavnim tako razcve-
tajoče se katoliško, časopisje. Tu pa tam se s e
pojavi kaka nova katoliška brošura, ki jo ka¬
toličani željno sprejmejo.

CERKVE IN DRUGE CERKVENE STAV¬
BE. — Po mestih imajo oblasti še nekaj ob¬
zira do cerkva, po vaseh in po deželi pa jih za¬
sedajo in porabljajo za komunistične miting 0 -
Ker verniki nimajo na razpolago kakih dra¬
gih stavb in prostorov, so primorani kljub te¬
mu še vedno v njih prisostvovati službi božj 1 -
Ponekod so oblasti po nekaj letih upo-al' 1 '
cerkve vrnili misijonom, iz česar se vidi, da
jih včasih zasedajo tudi zgolj iz potrebe, k ar
se je dogajalo zlasti, ko je še trajala vojna.

SEMENIŠČA. —- Dosedaj še nobeno seme¬
nišče ni bilo zaprto naravnost radi pritisk 9
komunistov ali rdeče oblasti. Nekatera sem 0 '
nišča so se preselila izven Kitajske, da so s®
tako izognila verjetnemu nasilju in nadleg 0 '
vanju. Vseh kitajskih bogoslovcev je dam’ 1-
kakih 9 00, malih semeniščnikov pa okro!?
2.500.

BOLNIŠNICE. — Komunistične oblasti s°
doedaj zasegle še malo katoliških bolnišnic. 11
vse brez izjeme pa so preživele ali še preži''
ljajo svoje težke dni. Komunistične oblasti iz '
ročajo upravo bolnišnic posebnim odborom, v

— 486  —

katerih beseda katoličanov in katoliških
uslužbencev nima veljave. Drugim So zopet
naložili izredno visoke dajatve.

DISPANZERJI. — Ti na splošno dosedaj
nadaljujejo s svojim blagodejnim delovanjem
skoro brez vsake težavo. Mnogokrat so misi¬
joni prav radi teh tako izrazito dobrodelnih
ustanov še posebno tolerirani.

krščanska karitas.  — “Cathoiic wei-

fare Committee” za Kitajsko deluje kljub
smotnim težavam preko svojih krajevnih od¬
borov ge naprej. V zadnjem času je njegova
Pisarna v Šanghaju razdelila med bolnišnice
in sirotigea desetih kitajskih pokrajin podpor
v  vi-ednosti 27.000 ameriških dolarjev.

Davki.  — Vsem katoliškim ustanovam,
kakor tudi vsem zasebnim podjetjem, so nalo.
ze ni silno visoki davki. Ne more se trditi, da
bi bile katoliške ustanove s tem bolj prizadete
kot ostale, a oblasti se prav nič ne ozirajo na
v ersko, vzgojno in dobrodelno poslanstvo teh
ustanov.

OVIRE SVOBODNEGA KRETANJA. —
Tujerodni misijonarji so pri delovanju bolj
ovirani kot domači, komunisti se prav nič ne
ozirajo na posebne okoliščine misijonarjevega
duhovniškega poslanstva, da mora n. pr. kar
Uenadoma napraviti nepredvideno potovan je k

umirajočemu. Po večjih mestih imajo še pre-
ce j svobodega gibanja. Težje pa je v tem ozi-
r u po deželi, kjer jih na vse načine ovirajo.
Za  vsako daljšo pot je namreč potrebno po¬
sebno oblastveno dovoljenje, katerega pa je
m °goče dobiti le v primeru, ako je namen po.
iovanja “produktivnega značaja”. Ker je po
komunističnem nauku vera nekaj “neproduk¬
tivnega”, je naravno, da morajo misijonarji
'erski namen svojih potovanj previdno pri¬
kriti s še drugimi opravki povsem svetnega

značaja.

Tujerodnim misijonarjem oblasti kaj rade
dovolijo, da zapuste Kitajsko, ne dado pa v
uobenem primeru dovoljenja za vstop kakemu
uovemu misijonarju.

ŽIVLJENJE MISIJONARJEV. — Tujerod-
ui misijonarji kakor tudi domači duhovniki
Preživljajo težke dni, kajti žive v neprestani
negotovosti in nemiru. Vsak trenutek jih ko¬
munistične oblasti pod to ali ono pretvezo
!ahko postavijo pred “ljudsko sodišče” in ob¬
sodijo. Mnogi so morali ponri.jeti za ročno
delo, da se morem nreživliati in onravičiti svo-
•ie bivanie v deželi. Razume se, da ta telesna
zanoslitev pomeni silno škodo za pravo atvj-
stolsko delo, ker misijonar pri niem izgublja
dragoceni čas in si izčrpava telesne sile.

v  Mandžuriji je življenje Cerkve praktično
zatrto. V severni Kitajski so težave velike;
misijoni v srednji in južni Kitajski, ki sta
razmeroma še malo časa pod komunistično

.lastjo, so dosedaj razmeroma še malo tr¬
peli. J

ODPORNOST LJUDSTVA. — Kakor trdijo
Poznavalci današnjih razmer na Kitajskem, se

komunizmu doslej še ni posrečilo pridobiti si
zaupanje kitajskega ljudstva. Mnogi, ki so si
sicer preje želeli spremembe oblasti in so polni
upov pričakovali nove oblastnike, so se hitro
ohladili. Komunisti so pri narodu sedaj nepri.
ljubljeni in osovraženi, radi prevelikih davkov,
zaradi protinaravne vzgoje in radi usužnjeva-
nja dežele Rusiji. Pokazalo pa se je prav kma¬
lu, da tudi komunisti, dasi jim zmožnih ljudi
ne manjka, niso in ne bodo kos gospodarskim
problemom Kitajske, ki so v tej deželi ge
posebno veliki.

IN JUTRI. . . ? čeprav komunisti verjetno
v bodočnosti nameravajo nastopiti z odkritim
bojem na celi črti proti Cerkvi na Kitajskem,
vendar po mnenju poznavalcev današnjih ki¬
tajskih razmer si tega tako hitro no bodo pri¬
voščili, in sicer iz naslednjih dveh razlogov:
Prvič morajo sedaj komunisti najprej nujno
rešiti nekatere druge probleme, ki so zanje
veliko večje važnosti kot pa versko vprašanje.
Drugič je pa kitajskih katoličanov po številu
veliko več kot pa članov kitajske komuni¬
stične stranke, pa ne samo številčno, tudi si¬
cer je katolištvo v kitajski narod pognalo že
vse globje korenine kot si mislimo, dočim mu
jo komunistična ideja že po naravi tuja in od¬
bijajoča. Trdnost in življenjska sila kat. Cer¬
kve na 'Kitajskem sta zlasti v zadnjih mese¬
cih tako prišli do izraza in se tako izpričali,
da katoliški svet kljub vsemu z upanjem gleda
v bodočnost Cerkve na Kitajskem.

Neki misijonar je splošno stanje Cerkve na
Kitajskem izrazil v naslednjih tolažljivih in
upanja polnih besedah: “še nikdar življenj¬
ska sila in čilost kitajskega katolicizma nista
tako zacveteli kakor prav pod pritiskom ko¬
munizma.”

Op. ur. _ _ Gornji sestavek je povzetek po¬

ročila, ki je bilo podano na Mednarodnem
kongresu katoliškega tiska v Rimu v prvi
polovici letošnjega leta. Razmere se od tedaj
niso bistveno spremenile.

Doktor Janež piše

čaotung, 7. junija 1950
Spoštovani gospod urednik!

Vse gre počasi na svetu, tudi pošta. Iz Vašo
dežele dobivam te dni lanske božične pozdra¬
ve. Mi smo Božič in Veliko noč lepo v miru
preživeli, čeprav smo v novih razmerah že več
kot pol leta. Sprememba se je izvedla povsem
mirno, kot sem Vam že enkrat poročal.

Kako je danes z nami? Zaenkrat še vse po
starem. Resnici na ljubo je treba povedati, da
doslej še nismo doživeli v bolnišnici nikake
krivice od strani novih oblastnikov. Toda ki¬
tajski pregovor pravi: Danes imaš vino, danes
pij; če boš jutri imel denar, ga boš že jutri
lahko porabil. . . Novi so nas pridno obiska-

— 487  —

m S!L®wi[M©i

V ARGENTINI
VABIMO NA

MDS0JJ©IM©

PMIPIHFIf

DR. JANEŽEVEGA RENTGEN¬
SKEGA SKLADA

MOLITVENA URA

IGRA

FILMI

ČAJANKA

GLASBA

IMA i!IL©^AIM®
20. VIII. od 15 do 21

VSTOPNINA SAMO 1 PESO
SLOVENSKI

DUŠNOPASTIRSKI MIS. ODSEK

vali, a brez pikrih ali žaljivih besed. Pač pa
vedno bolj čutimo gmotne težave nad seboj.
A v bolnišnici še kar vozimo, ker nas še niso
tako neznosno obdavčili. Drugače je z mon-
signorjem Kerecem! Nima miru, vedno so nad
njim in mora dajati riž in spet riž. — Ljudje
so se precej spremenili, trgovine ni, denarja ni
in še marsičesa ni. Nekaj časa so imeli usluž¬
benci bolnišnice precej ur rdeče šole, a sedaj
je kar prenehala, ne vem zakaj. Govor je bil
tudi o opicah, da smo bili v davnini vsi od njih
rojeni, da se sedaj spet moramo vrniti nazaj
k naravi... tako nekako. Zabave in šal ne
manjka, vse vkup je pa precej pomešano z
grenčico. O vsem tem ne bom pisaril.

Gotovo Vas bolj zanima, kako je z nami in
našim delom. Kakšnih direktnih ovir delo¬
vanja doslej še ni opaziti, pač pa je v rabi
modernejši način: zasedba lastnine in dajatve.
Pred nekaj dnevi sem bral pismo kitajskega
duhovnika, ki se je moral umakniti v gore.
ker ni mogel izpolniti dajatve v rižu. Pravi:
če bi me iskali radi vere, sem takoj priprav¬
ljen na mučeništvo. . . n radi riža biti “mu¬

čenik”, se mi ne zdi mučeništvo, Zato sem se
umaknil. — Nedavno sem bral tudi knjigo o
sodobni rdeči kugi in našel v njej tole navo¬
dilo za ravnanje s “črnimi”: Ne morite jih,
ker s tem postavljate svetnike na oltar in
ustvarjate najučinkovitejšo propagando za na¬
šega največjega sovražnika.

že po osvoboditvi smo prejeli več številk
“Duhovnega življenja” s “Katoliškimi misi¬
joni’. Prav lepa hvala! Ob sprejemu tega pis¬
ma boste verjetno že pri koncu z Rentgensko
akcijo. Naj se v imenu sester, bolnišnice in
osebno vsem, ki pri njej sodelujejo, toplo za¬
hvalim! Naš rentgen že nad pol leta odlično
opravlja svojo nalogo ter je že marsikomu po¬
magal do zdravja ter je bolnišnici v teh težkih
časih v veliko pomoč. Daleč naokrog vedo
zanj in nikdar nam ne manjka bolnikov za
pregled. Tudi novodošli “rdeči” se pridejo
radi pregledat. . . Ko bo akcija končno za¬
ključena, nam pošljite sezname da-ovalcev. da
njih imena tu ovekovečimo in v njih tisto
pristno krščansko ljubezen, ki ne vpraša, kdo.
odkod in kakšen si, ampak v svoji iznajdlii-
vosti pomaga povsod, kamor jo božja previd¬
nost usmeri, tudi tistim, ki niso naše krvi.
ki iih ne poznamo, ki 'še v temi blodijo. . .
Tudi v “Katoliških misijonih” obiavite kon¬
čno poročilo o akciji, da bo v bodrilo tistim,
ki naj bi nekoč semkaj za nami prišli, kajti v
veliko upanje jim bo misel, da bodo v lepših
časih našli za svoje delo veliko prijateliev in
sodelavcev, če smo jih že mi v tako težkih.

še tole naj Vam povem, da ne boste mislili,
da samo za silo životarimo: že kar so “rdeči"
tukaj, smo uredili izolirni oddelek v bolniš¬
nici, kajti infekcije so zelo številne. Tudi smo
prizidali poslopje za domačo elektrarno, po¬
slopje za šolo, in drugo. Tistih zdravil iz USA,
ki smo jih pričakovali za 2000 dolarjev, ka¬
kor sem Vam pisal, je bilo pa samo za petsto
dolarjev in še ta večinoma le malo rabna. Bili
smo pošteno razočarani. Hvala Bogu, da nad
rojaki nismo. Kar ste nam z rentgensko ak-
ciio obljubili k rentgenu prispevati, to ste sto¬
rili!

Sporočite vsem znancem in prijateljem ter
dobrotnikom naše iskrene pozdrave, vs^m
hvala za ves trud in skrb in vse žrtve!

Vaš dr. Janez Janež

V prihodnji številki našega lista objavimo
celotno poročilo o poteku in sadovih akcije za
Dr. Janežev rentgenski sklad. Zato vljudno
pršimo vso, ki so obljubili svoje prispevke,
pa jih še niso dokončno vplačali, pa tudi one,
ki bi se akciji zadnji trenutek častno pridru¬
žili, da nam denar pošljejo ali vsaj njega po-
šiljatev zagotove do 15. avgusta. Seveda bo¬
mo tudi naknadno došle prispevke z veseljem
in hvaležnostjo sprejeli, zlasti one iz Kanade
in pa iz USA, kjer so se doslej šele trije pri¬
jatelji dr. Janeža in misijonov pridružili Dr.
Janeževemu rentgenskemu skladu.

— 488  —

KAITOOŠIICA €1

/,; <>M)V1\\SKI OKVIR DEŽELE

t  |" Me j a , gorati in gosto naseljeni polotok
^lkega strateškega pomena, privlači pozor-
s t vsega sveta, čigava bo, pod katero vpliv.
0 'področje bo padla?

bf \ Koreja pozorišče bojev. Ko bi mogli
v arhivih kitajskih cesarjev, bi morda
®sli letnico, kdaj so Korejci padli pod kitaj-
0)i ? nadoblast. Leta 1592 so prišli tja “na
l5 ’ s k” Japonci, a so se po treh letih, leta
5,5  morali umakniti pred Kitajci, ki so
kit V& p ° 8 *- a li gospodarji dežele. Vendar pa
j e  ^ s * i ° gospodstvo ni bilo hudo. Dežela, ki

Po naravi nekoliko odmaknjena od ki¬
je uživala precejšno samo-
let VJaual i so ji domači vladarji, a vsako

^ega sveta, je
opravo. Vladali

p ®.1° moralo iti na kitajski cesarski dvor v
gi . Km e Posebno poslanstvo, ki je poleg mno-
„ Priklonov in daril moralo odšteti tudi
o\o vsoto denarja — davkov,
tur ' ta ^ s k a  oblast pa se je čutila zlasti na kul.
dpj 116111  Področju. Kitajska literatura je pro-
» a . v  deželo in celo korejski literati in izobra-
Cl s ° pisali še do nedavnega v kitajščini,

'-eprav
stvo, v
karstvo
Post. v

SO govorili, kot tudi preprosto ljud-
7  korejščini. Podobno tudi korejsko sli-
in kiparstvo posnema kitajsko umet-
so t verskem pogledu je isto: kot Kitajci
.udi Korejci budisti in taoisti ter zelo spo-
^ ujejo nauke kitajskega filozofa in preporo-
uitelja ■"

Konfutseja.

V  letih 1894 in 1895 je divjala krvava vo.j-

" a  »ed Japonci in Kitajci, v kateri je zrna-

. dežela vzhajajočega sonca, Japonska. Ko-

e J a  je postala samostojna, a morala je od-

r eti vrata japonskemu vplivu in trgovini. V

usko-japonski vojni 1. 1905 so Japonci iz.

j ra teških razlogov zasedli Korejo z namenom,

a  se v e g ne  umaknejo. Koreja je ostala ja-

°Uski protektorat, a že čez pet let je Mikado

Posebnim odlokom vključil deželo v japon¬
ski 4,^.

v

dek.

'iaviti svoj vpliv. Priselilo se je okrog milijon

d e l mper ii kot navadno kolonijo. Japonci sc
j 0  Prinesli precejšnji gospodarski napre

. -precejšnji gospodarski — r -

. vignili liudsko izobrazbo in skušali uve-

dap,

UČ

oncev

[ -ev-ali

Zadi

japonščino so uvedli v urade, po-

so  ,j° na vseh, tudi ljudskih šolah.

do n, ' a v °i na  je Koreji spet prinesla svobo-
' a n a žalost

verni • so jo dejansko razdelili v se-

Paniesto '' U ^ ni ( ' e ' ' n  tako ustvarili dve Koreji

biti
*al to

-- *v8io ene. Korejci severno in južno od
2 Porednika vedo,'da tako ne sme in ne

Edinost dežele in- svobodo h° c ' e J ' ’ d
(i  .-o ni odvisno od njih, ampak Urdioa

tistih, ki so si za zeleno mizo razdelil J
omovino v vplivna področja.

Taka je usoda malih narodov, žiil.icu.1 8
P°t zač-tavajo Koreji kot prej v zgodo
ako tudi danes njeni veliki sosedje.

,>Hv I ŽARKI

Cerkev ima nalogo osvojiti ves svet za Kn-
tUs p. tudi Korejo. Vendar pa je krščans
Titi  polotok precej pozno. /a

MM W NA

vere so prinesli japonski vojaki leta 1592,
med katerimi je bilo tudi precej katoličanov.
Ko so se čez tri leta umaknili, so vzeli s seboj
tudi ujete Korejce. Nekaj ujetnikov je spre¬
jelo krščanstvo, in ko je na Japonskem za-
divjalo hudo preganjanje, so sinovi Koreje na
japonskih tleh izpričali zvestobo Kristusu. Za
tem pa je na Korejo spet legel mrak. Morda se
je tja zatekel kak kristjan z Japonske ali Ki¬
tajske v času preganjanj ali iz kakih drugih
razlogov, a gotovih vesti o tem nimamo.

NOVA SETEV

Med člani korejskega odposlanstva, ki se je
leta 177 7 šlo poklonit v imenu dežele kitaj¬
skemu cesarju, je bilo tudi nekaj literatov.
Razumljivo je, da so se zanimali, kaj so Ki¬
tajci novega napisali. Bog pa je njihovo ra-
doznalost izrabil tako, da so pri tem poizve¬
dovanju odkrili tudi katekizem in druge ka¬
toliške knjige, pisane v kitajščini, ki so se
jim tako prikupile, da so jih prinesli domov¬
in širili med rojaki. Tako so postale knjige
prve širiteljice krščanskega nauku in priprav¬
ljale tla za božjo setev. Prvi je sprejel krščan¬
stvo neki pisatelj Ly, ki je leta 1783 ponovno
šel v oddaljeni Peking samo zato, da bi ga
krstili. Pri krstu je dobil ime prvaka aposto¬
lov — Peter. Res se je skazal vrednega tega
imena. Postal je apostol in organizator Cerkve
na Koreji. Verniki so si v navdušenju in za¬
radi premajhnega znanja verouka kar sami po¬
stavili škofa in duhovnike, a ko so sprevideli,
da nimajo te pravice in oblasti, so prosili pe¬
kinškega škofa, naj jim pošlje duhovnikov.

PREGANJANJA

Ker so bili katoličani zlasti številni v vr¬
stah izobražencev, je vera postala hitro znana
tudi boncem in kralju, ki so sklenili v kali
zadušiti “tujo vero’’. Tako je že v letih 1791
do 1792 prvič v zgodovini korejske Cerkve
tekla mučeniška kri. Preganjanje je očistilo
krščanske vrste plev in potrdilo prave kri¬
stjane.

Kmalu nato je pekinški škof msgr. Goue
poslal preskušenim kristjanom prvega duhov¬
nika, Kitaica Jožeta Tsu-ia, ki ,je našel ob
svojem prihodu 4000 vernikov. V šestih letih
gorečega prizadevanja in s podporo kristjanov
je dvignil število vernikov na 10.000. Toda že
leta 1807 je nastalo novo preganjanje. Muče-
niško palmo so prejeli mnogi verniki, med
njimi tudi edini duhovnik Jože Tsu. Tako so
Korejci ostali spet brez duhovnika 35 let.

GANLJIVO PISMO

Večina kristjanov je v tem času živela v
skrivališčih po težko dostopnih korejskih go¬
rah, kjer so mnogo trpeli od mraza in lakote.
Kako so sl v tem času želeli vsaj duhovne
opore in tolažbe, razvidimo iz pisma, ki so ga
skrbno skritega poslali v Peking po kristjanu
Janezu Ni-ju, ki mu je uspelo, da ga je vlada
imenovala za člana poslanstva leta 1811,

— 489

Kristjani so v tem pismu prosili duhovni¬
kov, “da bi po njih mogli uživati vsaj srečo
Najsvetejše daritve in svete odveze. . . Tudi
če bi morali takoj nato umreti, bi bili zado¬
voljni in vsi veseli.”

Eno izmed pisem je bilo tudi za svetega
očeta, ki je med drugim vsebovalo tole pre¬
tresljivo tožbo:

“Usmilite se toliko duš, ki pričakujejo
smrti brez sredstev za zveličanje, če se  nas
nihče, iz Evropo ne usmili, če nam ne prihitite
na pomoč ali od tam ali vsaj iz Pekinga, bo¬
mo obupali in vsega bo konec... Če ne bomo
doživeli srečnega trenutka, da pristane pri nas
ladja z božjimi poslanci, se nam bo zapoved
Kristusova, učiti in krščevati vse narode, za¬
zdela kakor ponošen klobuk, istotako besede
svetega evangelija o ljubezni do bližnjega in
o gorečnosti za rešitev duš. . . Izgubili bomo
vsako upanje, podobno kot človek, ki je padel
v vodo in se v začetku na vse načine trudi,
da se ohrani na površini, upajoč, da mu pri¬
hiti kdo na pomoč, a končno strahoma spo¬
zna, da se je varal v svojem upanju.”

Pij Vil. je bil tedaj ietnik v Fontenebleau;
zgodovina pravi, da se je ob prejemu tega
pisma bridko razjokal.

APOSTOLSKI VIKARIJAT

IDolgo, dolgo so morali čakati korejski ka¬
toličani na trenutek, ko so videli izpolnjene
svoje želje in prošnje.

Leta 1831 je sveta stolica ustanovila apo¬
stolski vikarijat Koreja in ga zaupala Pariški
misijonski družbi za zunanje misijone, ki je
takoj poslala na pot četico pogumnih misijo¬
narjev. Toda še preden so dosegli svoj cilj,
je letal 835 ina poti skozi Mongolijo umrl prvi
apostolski vikar, že naslednje leto pa so sto¬
pili na korejska tla P. Moubant, Chatan in
novi apostolski vikar, škof msgr. Imbert, vsi
trije člani Pariške misijonske družbe. Z veli¬
kim veseljem so jih sprejeli kristjani, a že po
treh letih gorečega dela so vso trije umrli mu-
čeniške mrti skupaj s številnimi domačini.

PRVENCA KOREJSKE DOMAČE DUHOV.

ŠČINE

Omenjeni misijonarji pa so zapustili lepo
seme. že leta 1837, torej prvo leto po prihodu,
so skrivaj odposlali tri mladeniče, ki so hoteli
postati duhovniki, v semenišče v Makao na
južnem Kitajskem, da bi se mogli mirno pri¬
praviti na misijonsko delo v domovini.

Prvi član trojke, Andrej Kirn, jc po diako-
natu dobil nalogo prepeljati čez mejo prvega
škofa, novega apostolskega vikarja Koreje
msgr. Fereola skupaj z nekaterimi evropskimi
misijonarji. Ker po dveh letih niso uspeli po
suhem priti neopaženo na Korejo, so sklenili
kupiti majhno ladjico in pokusiti srečo po
morju, še preden pa so odjadrali, jc škof v
Shangha.ju 17. avgustal845 posvetil v duhov¬
nika vrlega diakona, ki je tako postal prvi
korejski domači duhovnik. Nato so odrinili.
Po nekaj tednih je imel novomašnik čast iz¬
krcati na domači obali svojega škofa in še ene¬
ga- francoskega misijonarja. Naslednje leto je
znova odplul z dvema rojakoma proti Shang-

haju po ostale misijonarje, a so ga zajele ko
rejsko straže. Nekaj časa so ga pretepali v
ječi, a kmalu je zaključil misijonsko pot na
isti način kot sv. Pavel: z obglavljenjem.

Več časa je mogel delovati drugi ubežnik
iz leta 1837 Tomaž T’ sol, ki je bil posvečen
prav tako v Shanghaju lota 1849, tri leta P°
mučeniški smrti Andreja Kima. Uspelo mu j e
priti na Korejo, kjer se je trudil za rast bo
žjega kraljestva med svojim narodom 11 let.

Tretji duhovniški kandidat pa je umrl, še
preden je bil posvečen.

NOVI udarci

Vedno ponavljajoča se preganjanja so krče
la število kristjanov. Misijonarji so morah
večkrat bežati, se umikati, a so se vedno zd°'
va vračali skrivaj k svojim vernikom, čim J 1 '
malo ponehala najhujša vihra. V času, ko J e
prvi domači duhovnik “kontrobantil” s šk°'
fom in misijonarji, je bilo le še 4000 kristj 3
nov. Vendar pa se jo s prihodom misijonarji'
kljub ponovnim preganjanjem njih števil®
znatno dvignilo na 18' tisoč leta 1866. ZaM 1
sta skrbela dva škofa in 10 duhovnikov. To® 9
še isto leto je izbruhnilo najhujše preganjaj® 1 ;
v zgodovini korejske Cerkve in je, trajalo šth'
Jeta. Mučeniške smrti sta umrla oba skob*’
sedem duhovnikov in 8000 kristjanov.
človeško rečeno, je bil to nopolen poraz. •
hvala Bogu, bila je to zadnja nevihta pogan¬
ske noči pred lepšimi dnevi.

Iz mučeniške krvi so počasi vstajali n° v .
kristjani. Vendar ura verske svobode š® n !
prišla. Misijonarji so morali še vedno delov' 9
prikriti, kristjani niso bili varni življenja-

ZARJA SVOBODE

Leto 1876 je prineslo prvo ugodno sp ft "
membo za tuje misijonarje. Istega leta 6
namreč odkrili in zaprli korejskega škof 1 *'
po rodu Francoza, čim je francoski konzul
Pekingu zvedel za dogodek, je takoj vlo® 1
protestno noto na cesarskem dvoru in zahte^ 9
takojšnjo izpustitev. Trav tako so protesti'^
Japonci, ne sicer iz kako ljubezni do mistl®
narjev, ampak ker so upali tako dobiti P rl '
liko za vmešavanje v korejske notranje žad 9 '
in si nridotdti kako korist. V strahu pred t0
jim vmešavanjem so škofa izpustili in P' e
gnali v Peking. Od tega leta dalje tujih >®‘
sijonarjev niso več zapirali, pač pa jim U u
dovolili vstopa v deželo oziroma so jih .
njali. Zato so se morali še naprej skrivi 1 '
če so hoteli ostati na Koreji.

Cerkev so sovražili in le strah pred tuje 1  J
zadrževal nova preganjanja. Kralj sam j®
junija 1881 izdal poseben razglas na nar®^
v katerem je napadal in sramotil kntoHš 9
vero in opozarjal ljudstvo, da je edina pot 1
Korejce budizem in Konfutsejev nauk.

Nekoliko več svobode so prinesle Cer**
trgovske pogodbe Združenih drža r,  Japon s *
in evropskih velesil s Korejo leta 1852.
sijonarji so smeli delovati v Seulu in P>' |Sf9 .
r.iščih, kjer so po omenjenih pogodbah ta ¬
vali pripadniki teh narodov, a le kot d®. ,
pastirji helih. Pogodbe so omogočile misij 0

— 490  —

Barjem miren prihod na Korejo. Pričeli to
Prihajati v večjem številu in leta 1885 so se
izkrcale tudi prve sestre sv. Pavla iz Char¬
lesa. Pri svojem delu pa se niso omejili le
na Evropce in Amerikance, ampak so že cd
V8 ega početka misijonarili .-.udi mod doma¬
čimi. Kajti ni pogodbe, ki bi imela pravico
omejevati in prepovedovati, kar je ukazal
Kristus: “Pojdite in učite vse narode..."
Tudi korejski misijonarji so vedeli kot sv.
Peter, da je Boga treba bolj poslušati kot
ljudi in čutili so s sv. Pavlom, ki pravi: “Gor¬
je mi, 6e ne bi evangelija oznanjal”.

število kristjanov je naraščalo in leta 1890,
ob smrti škofa Blanc-a, je bilo že 17.577 ka¬
toličanov in 500 odraslih novokrščencev. Na
delu je bilo v tistem času 17 duhovnikov Pa-
riške misijonsko družbe. Naslednje leto so
odprli v Ryongsan-u prvo semenišče s 40 se-
®eniščniki prav na kraju, kjer so bili mučeni
m nogi kristjani. V Seulu so začeli zidati prvo
stolnico. Med novokrščenci leta 1893 je bila
tudi žena regenta, ki je bil eden glavnih
Povzročiteljev preganjanja v letih 1866 do
1870.

Japonsko-kitajska vojna v letih 1894-95 je
v  političnem oziru prinesla Koreji samostoj-
nost, v verskem oziru pa ni bilo nobenih
sprememb. Nekateri misijonarji so šli tudi na
deželo, kjer so kmalu začele rasti majhne
cerkvene občine in kapele. Uradno jih tudi
tem niso zasledovali zaradi zunanjepolitični .i
razlogov, a so opravljali isto nalogo roparji in
t°lpe, ki so jih proti tujcem in kristjanom
°rganizirali razni korejski velikaši. Japonci
P® so napade proti nekaterim svojim držav¬
ljanom izrabili in v njihovo “varstvo” poslali
na  Korejo vojake. Vojaki in zlasti japonski
Protektorat nad Korejo leta 1905, so napravili
<0 nee tudi’tem zahrbtnostim. Tako leto 1905
Pomeni za Korejo konec krvavih preganjanj,
odkritih ali prikritih, ki so tako trdo preizku¬
sa stanovitnost kristjanov. Preganjanja so
nam dala krasnih zgledov pogumnih misijo-
narjev, ki so se od vsake človeške pomoči za¬
puščeni prebijali skozi nešteto težav in na¬
sprotovanj. Namesto mrtvih so prihajali novi,
1 e Prav so vedeli, da tudi nje najbrž čaka iz¬
gnanstvo, zapor ali celo mučeniška smrt. Sa-
m ° da Kristusova Cerkev raste, jo bilo njiho-
o geslo. Dala so nam preganjanja tudi potr-
10  o božii moči krščanskega nauka zlasti
m ed domačini. Brez duhovnika so bili, pa
so ze krvaveli. Komaj so nekaj vedeli o Kri-
usu, so že umirali zanj, ki ga niso niti imeli
'^fa bolj spoznati. Po človeško je to težko
zložiti. Cg  se ozremo v zgodovino, vidimo,
Ko . 80  se množice navduševale za rimske
letT^ 6  • Za  ^ a P°J eona  in kralje preteklih sto-
zahl' T ? S ° ei 80 umir ali zanje, a danes so po¬
le ker  .i e  njihova privlačna moč bila

"«ka in kot taka preminila z njihovo
u  i°- Koliko Nemcev je še pripravljenih
čez t* Za svo -i e Sa Fuehrerja in koliko jih bo
n  a li tisoč osemsto let? Kristusov nauk.
pp Križanega pa jo v oddaljeni Koreji še
vzg I,S< ^ Ose msto letih imel tako moč, da je
ajal prav take apostole kot so bili prvi

Gornji zemljevid nam kaže ozemlje, na ka¬
terega je danes obrnjena pozornost vsega
sveta. Zgoraj SOVJETSKA PROVINCA Vosok
in KITAJSKA MANDŽURIJA, ki predstavlja¬
ta neizčrpno zaledje KOREJI, ki je kot most z
azijske komunistične celine na JAPONSKO
OTOČJE. Zemljevid nam kaže tudi OBAL¬
NI DEL KITAJSKE, ki je ž*’ vsa komuni¬
stična, razen razmeroma malega otoka FOR-
MOSA, kjer se še drže protikomunistične ki¬
tajske čete s čangkajškom na čelu, ki vsak
čas pričakuje napada rdečih armad s celine.
Nedaleč spodaj južno od Formose pa so FILI¬
PINI, ki nič manj kot Japonska trepetajo pre.l
ogromnim komunističnim kolosom azijske
celine.

apostoli in take vernike kot so bili oni, ki
so se skrivali v rimsih katakombah in umi¬
rali v arenah. Nimamo lepšega dokaza za
božjo moč Kristusovega nauka. Kristus živi,
umira in zmaguje v svojih vernikih. S tisoči
mučencev se lahko ponaša korejska Cerkev.
Izmed njih jih je leta 1925 papež Pij XI. pet
in sedemdeset proglasil za blažene. Med bla¬
ženimi je bil tudi Andrej Kirn, prvi korejski
domači duhovnik.

(Nadaljevanje in konec prihodnjič)
JANEZ ARH CM

491

BARACONAOLTAR!

Pogovor o svetnikih

Z nekim Baskom mi je tekla beseda in ne
vem, kako in kdaj naju je zaneslo na svet¬
niško polje, na sveto leto in progiašenje bla¬
ženih. Občudovala sva življenjsko silo Cer¬
kve, neizprosno natančnost svetniških po¬
stopkov, prešla na priljubljenost posameznih
svetnikov. _v

Bask je bil pobožen mož, a preprost in ne-
umakljiv v svojem prepričanju, kot vsi nje¬
govi. že se nama nit ni več vzporedno pletla
in pogovor je postajal vedno bolj razgret.

Tedaj sva segla med knjige. . .

V tekstu Rimskega koncila iz leta 998, pod
papeževanjem Janeza XV., stoji: . .po skup¬

nem preudarku smo določili, da je treba spo¬
min svetega škofa Uldarika z najvdanejšimi
čustvi in kar najzvestejšo pobožnostjo častiti:
ostanke mučeneev in spoznavalcev častimo
namreč tako, da tistega častimo, čigar priče
in izpovedovale! so bili. Služabnike slavimo,
da gre slava Gospodu, kajti dejal je: “Kdor
vas sprejme, mene sprejme” (Mt 10, 40).
Častimo jih tudi zato, da za nas, ki zaupanja
v lastno pravičnost nimamo, prosijo pri do¬
brotnem Bogu s svojimi molitvami in zaslu-
ženjem...” Gre za konkretno kanonizacijo
sitjfer, a iz nje lepo razberemo, s kakšnim du¬
hom zre sveta Cerkev na svetnike.

Tridentinski cerkveni zbor (1545 do 1503)
odločno dodaja: “Kdor pravi, da je prevara,
maševati svetnikom v čast in v priprošnjo
njihove naklonjenosti do nas pri Bogu, kakor
je Cerkev vedno delala, bodi izobčen.” In ob¬
enem skrbno naroča škofom, “naj vernike
marljivo uče, da svetniki, ki s Kristusom kra¬
ljujejo, darujejo svoje molitve Bogu za ljudi;
da jih je dobro in koristno s ponižnim srcem
presiti, naj nam prihajajo na pomoč z izpro-
genimi milostmi." Končno postavlja v vero¬
izpoved (tako imenovano tridentinsko vero¬
izpoved): “Trdno priznavam, da je treba po¬
dobe Kristusa, Božje Porodnice Marije in
ostalih svetnikov vedno imeti in hraniti ter
jim izkazovati dolžno čast in hvalo.”

Bobrih sto let po tem vesoljnem koncilu

je Španec Mihael Molinos padel v dolgo vrsto
zmot (08). Med obsojenimi  stavki naj¬
demo: “Ni primemo, da bi popolne duše ča¬
stile Marijo, svetnike " “Nobeno ustvar¬
jeno bitje ne sme biti zasidrano v naših srcih,
niti Marija, niti svetniki...” Ker je to obso¬
jeno, je torej znova jasno naznačena dolžnost
češčenja svetnikov in dušna korist, ki jo ima¬
mo od tega.

Cerkveni zakonik v kanonu 1276 z be¬
sedami Tridentinskega zbora prav tako izjav¬
lja, da je “dobro in koristno ponižno klicati
božje [služabnike, ki obenem s Kristusom
kraljujejo.”

Tako govore uradne izjave svete Cerkve.

“Da gre tako zares!” je vzkliknil prijatelj
in začel svoje stališče počasi umikati, kar me je
zelo presenetilo. Le to mu ni šlo v račun, zakaj
jp tu toliko ljudi, ki se za Najsvetejge prav nič
ne zmenijo, a svetnike oblezejo od prvega do
zadnjega. Pa je bil že mehak in mu ni bilo
težko razložiti, da to ravnanje ni pretirano,
kar se svetnikov tiče, pač pa pomanjklpvo, v
kolikor gre za Najsvetejše.

Pogovor se je zavlekel v mrak. Ni kazal«
diugega, žrtvoval sem še preostanek časa. Se¬
deva. V bojazni, da bi prijateljeve nravi spet
ne vzburil, sem v previdnem molku segel v
drugo polico, kjer se knjige niso držale tal«
znanstveno kot v prvi:

“Smem? Tothovih “Besed zapovedi” je, po¬
glavje o svetnikih.”

“Kar.”

Namizna luč, somrak v sobi, po zraku ze je
vlekel cigaretni dim. In šz svetlega kroga pod
svetilko so spregovorili beli listi.

* l

...Katoličani molimo edino le Boga. Ima¬
mo pa pravico častiti tudi vso tiste, ki so v
življenju uresničili krščanski ideal. Ceščcnie
Marije In svetnikov ni prav nobena ovira za
trdno versko življenje — nasprotno, vzpod¬
buda je. Saj so svetniki le zvezde, ki svoj žar
od enega Sonca dobe od našega Gospoda Je¬
zusa.

m  —

'taki smo, da rsepfftsod ljubimo višine, V
duhovnem redu so te viSine svetniki. Kot alp¬
ski vrhovi so, ki kipe iz položne ravnine vsak¬
danjega življenja in nam ponujajo nepokvar¬
jen in oživljajoč zrak in sončno svetlobo izža¬
revajo in odpirajo nam pred očmi nova, ne¬
izmerna obzorja junaškega življenja, človeka
*z velikega mesta po težki vsakdnevni službi,
ki melje njegove živce, vse sili v gore, ker
v <‘, da jih je potreben. Stori prav. Naj se ne
straši gorskih vrhov: kdor po svetnikovi sledi
stopa, bo kmalu čutil v sebi, kako se krepi
njegovo versko življenje, kako se prebija ved¬
no bolj v osrčje katolicizma: videl bo, da po
zgledu svetnikov prihaja do večnega vzora
'— našega Gospoda Jezusa.

Nebesa so muzej umetnin, umetniki svet
niki, Ti ne delajo z marmorjem in bronom,
niti z barvami in mrtvim platnom: uporab¬
ijo pri delu prvino ustvarjenega sveta —
živo dušo.

Svetniki so junaki. Krhki ljudje kakor mi,
umrljivi, a z veliko mislijo prevzeti: z mislijo
večnega življenja. Nikdar ne puste te misli.
Njena luč jih je osvetljevala v nedeljah in
med tednom tudi, pri molitvi kakor pri za¬
bavi, Junaki so, ljudje z eno dušo, značajni.
Svetniki so nam zgled na duhovni poti.

So p o ejz i j a naše vere.

Svetišče katoliške vere in morale je po¬
stavljeno iz granitnih skladov načel, tako or¬
jaških kakor pritiskajočih. Zvišena zgradba,
ki se dviguje do neba. . . ali nas ne bi z ne¬
mirom ali bojaznijo, če ne z grozo navdajala,
a ko bi to veličastje ne bilo omiljeno s tisoč
svetniki, vseh prijaznih, ljudi kakor smo lju
'Ije ml, zlomljlvih, nam podobnih, v greh nag-
ujenih, ki nam vzklikajo: “Ne bojte se, brat-
' le ' Vsi tisoči vam zagotavljamo da vse, kar
Ja treba, tudi vam ne bo pretežko in preutrud-
liiv o storiti. Pot ni dolgočasna in mrka!"

*u ta poezija v bel kamen vklesana! če
odstranili vse kipe in podobe iz starih ka-
tedrai in drugih svetišč, bi stene ostale mrzle,
'zginil;, bi toplota iz kupol in domača pri¬
dnost stebrov.

N stoletnih evropskih mestih je češčenje
s 'etnikov storilo še ulice privlačne in vse
'sakdanje življenje. Na stene so obešali svete
Podobe in pred njimi prižigali lučke: pri mest-
mh vratih, v trgovinah, v delavnicah. Kdor je
takrat te slike gledal, je začutil novo silo v
se bi, stresel je za nekaj hipov s sebe prali
Sukdanjosti. Kdor gleda moderno ulico da-
U6s ’ ®utl, kaao mu duša otopeva, in te?ko

loči, ali ga imajo, ko mu to ponujajo, še z«
človeka, ali le za plen nagonov.

češčenje svetnikov posreduje toplino naše¬
mu duhovnemu življenju, privlačnost naši
sveti veri. Daj® poleg poezije naše¬
mu verskemu prizadevanju tudi ideal.

človek je junake vselej častil. Vendar so ju¬
naki in junaki. Od posameznika je odvisno,
kako izbira predmet svojega junaštva, češče¬
nje pravih junakov je znak narodovega zdrav¬
ja, navdušenje za navidezne junake pa zna¬
menje propada.

Klonimo pred Dantejem, Murillom, Beet-
hovenom. . . ali ge mnogo globlje se moramo
uklanjati brezimnim borcem v vsakdanjem
življenju, nemim junakom, ki so pošteni, če¬
prav v stiski, čisti, (lasi v močvirju velemest,
neomajavi sredi skušnjav. Današnji svet go¬
vori samo o junakih filma, plesa in športa.
To ni prav.

“Bratje, vrh vseh športov in rekordov so
junaštva duha!” Če več velja za vas mišičevje
kot duh, če znanje več kot dobrota in surova
sila več kot (luga — tedaj je vaša kultura
izgubljena, človeka vredno življenje izginja.

čegčenje svetnikov je zagotovilo nadvlade
duha materiji.

še nismo izčrpali: češčenje svetnikov nam
vliva moč in v|ztrajanje  v posnemanju
Kristusa.

Ob obletnicah narodnih zgodovinskih do¬
godkov se zbiramo, poslušamo, govorimo, gle¬
damo strumne mimohode, se navdušujemo.
Tako rod rodu predaja in oživlja domovinsko
ljubezen. Prav je, da tudi ml katoličani na ta
način krepimo svojo ljubezen do večne do¬
movine.

Skrajni cilj nugegu duhovnega razvoja je
Jezus Kristus. Višina njegovega zgleda nas pa
zna prestrašiti. Ali bi morebiti ne sodili, da
nam je nemogoče slediti, če bi ne imeli pred¬
nikov, ljudi vseh narodov, vseh dob, vseh po¬
klicev, vseh značajev, ki nas s svojim zgle¬
dom navdušujejo?

Deber planinec pravi, da je “višinska bo¬
lezen” vrh, ki ves prevzame duha, ga privlači
in sili kvišku, kvišku brez prestanka, do cilja.
Svetnik je tak vrh. Kogar pravo čegčenje pre¬
vzame, ga ne izpusti, ga sili kvišku, Itvišku
— do Kristusa. Premisli nekaj svetniških zgle¬
dov in bog razumel, da čegčenje svetnikov res¬
nično daje moč in vztrajnost za življenje po
Kristusu.

S kakšnim namenom torej častimo svet¬
nike? Ne le ker Imamo to pravico in to dolž¬
nost. Imamo tudi razloge: svetniki nam mi-

losti prosijo, odevajo v poezijo našo, vlivajo
ideal našemu hrepenenju, posredujejo nam
trdnost in vztrajnost v življenjskih ho jih . .

Prijatelj Bask je prvi pretrgal tišino, na¬
stalo, ko je izzvenela brana beseda:

“Zdi se mi, da sedaj bolje razumem, zakaj
postavlja sveti Ignacij Lojolski češčenje
svetnikov med znake “čutenja s ('erkvijo”.”

“Odkod pa to veste? Ste morda prebirali
njegove “Duhovne vaje”?”

“Zakaj pa ne! No, po pravici povedano: bi
jih ne, če bi ne bil sveti Ignacij naš svetnik.”

“Vaš? Kako?”

‘‘Preprosto: Bask je bil. Zdi se mi, da sem
vaše branje nekam z dušo sprejemal prav ob
misli nanj. In vaš svetnik? Gotovo ste ob
tem branju mislili nanj?

Takrat je zapel hišni zvonec že četrtič.

"Oprostite.”

Vstal sem odpirat potrpežljivemu neznancu,
ki naju je zmotil.

. Razšla sva se. Od tistega pogovora sva si
bolj blizu drug drugemu, dasi mu na zadnje
vprašanje nisem nikdar odgovoril. In odgo¬
voril nisem, ker mi je bilo težko; ker nisem
hotel proglašati svetega Cirila in Metoda za
našega, niti svetega Modesta, ne svete Eme,
tujcev, ki so med nami in za nas delali. Težko
je, ker Slovenci proglašenega svetnika iz svojih
vrst še nimamo.

Baski so majhen narod, ne kaj prida večji
od našega. Imajo le dva svetnika, a sta ta
dva sveti Ignacij Loyola in sveti Frančišek
Ksaverij.

“In vaš svetnik?”

Postavil sem tisti večer Baragovo sliko na
pisalno mizo. VALERIJ AN GORENC

V zaupanju nisem bil varan

Eden izmed novih naseljencev v Argentini
nam je poslal v objavo že leta I 947 sledeči
opis dveh izrednih posredovanj Baragovih, ki
jih tu sedaj objavljamo obenem z izjavo nje¬
ga, ki sporoča:

Rim, 3. julija 1947

Z ozirom na poziv v knjižici o svetniškem
škofu Ireneju Frideriku Bifragu smatram za
svojo dolžnost, da Vam sporočim dve najzna¬
čilnejši izmed mojih uslišan j, ki sem jih bil
zadnja leta deležen na njegovo priprošnjo.

Ne vem sicer, ali gre tu za “izredna” usli-
šanja, katera Vi iščete, ali ne. Vem pa, da mi
je svetniški škof v opisanih in še mnogih dru¬
gih primerih uspešno pomagal. Niti ena moja
prošnja k njemu ni ostala neuslišana, čim
večja je bila sila, tem hitrejša je bila vedno
njegova pomoč. J. M.

Za Božič 1945 leta je Pontificia Commisio-
ne di Assistenza nameravala obdariti sloven¬
ske begunske otroke v Avstriji. Za to obda¬
ritev je rabila njihove sezname, ki jih pa v
Rimu takrat še ni bilo. Zato sem bil v začet¬
ku novembra 1945 naprošen, naj grem iz Ri¬
ma v Avstrijo po te sezname.

Poštna zveza med Italijo in Avstrijo ta¬
krat še ni bila obnovljena. Legalno dovoljenje
za prehod meje je bilo nemogoče dobiti. Pre-
ostajala je samo ilegalna pot. Na ilegalnem
prehodu meje pa je bilo v poslednjih mesecih
mnogo Slovencev zajetih in bili so obsojeni
od 3 do 6 mesecev zapora.

V Avstriji sem poverjeno mi nalogo raz¬
meroma hitro opravil. 35. novembra sem bil
že na poti nazaj v Rim. Z menoj je bil prija¬
telj J. J. Omenjenega dne, približno cb 10
sva bila s prijateljem po nesreči zajeta od ne¬
kega avstrijskega orožnika. On naju je are¬
tiral in odvedel na najbližjo orožniško po¬
stajo. Ta je bila v Abfalttrsbachu pri Silianu.

V času, ko naju je orožnik gnal iz mesta
aretacije na orožniško postajo in ko sem že
premišljal, v katerem zaporu bom odsedel ka¬
zen, sem se spomnil svetniškega škofa Ba¬
raga. Prosil sem ga, naj izprosi od Boga re¬
šitev, zlasti ako bi nameravana obdaritev
izostala, ako seznami ne pridejo v Rim.

Po par urah čakanja na orožniški postaji,
ko sta naju z orožnikom preiskala in legiti¬
mirala in ko sva pokopala že skoro poslednje
npanje, da bi to pot srečno videla Italijo, je
prišel poveljnik straže, ki naju je kratko za¬
slišal in — izpustil.

Prepričan sem, da je pomagala Baragova
priprošnja.

Ko sem se 31. oktobra 1943 oženil, nisem
vsled velike stanovanjske stiske v Ljubljani,
nikjer mogel dobiti stanovanja. Vsa iskanja
stanovanja so ostala brezuspešna. Nato sem
prosil za pomoč Baraga.

že par dni potem me je tedanji predsednik
Delavske zbornice v Ljubljani dr. B. A. vpra¬
šal sam od sebe, ali sem že dobil stanovanje.
Na moj negativni odgovor mi je dejal, da naj

— 494  —

n '»pravim prošnjo za dodelitev prostorov v
nadstropju zborni Sne palače. Stvar je bila
to Uko bolj čudna, ker sem istega dr. A. že
Wej parkrat bag za iste prostore brezuspešno
Ptosil in ker je bil dr.A. strokovničar, ki je
Pripadal drugi svetovnonazorski delavski or¬
ganizaciji, kakor jaz in predstavnikom orga-
aizacije, kateri sem jaz pripadal, ni bil vajen
Ukazovati uslug. Zaprošeno stanovanje sem

nato tekom naslednjih dveh dni tudi dobil.

Ko sem Baraga prosil za pomoč v tej za¬
devi, sem mu obljubil, da bo dete, ki je bilo
tedaj na poti, nosilo njegovo ime. Toda dete
žal ni bilo živorojeno. Vsled tega sem obljubo
prenesel na naslednjega otroka, ki je bil ro¬
jen 20. junija 1945. Bila je punčka, ki jo je
žena dala krstiti na ime Ireneja Friderika
Baraga.

“BOG TE NESI, FRIO POBOŽNI!”

Pomlad je spet zavajala po vrtovih in poljih
111  drevju po šmartinski gori. Vrabčki so se

teli

jod

^UhE

Potikati po strehah in dimnikih, uganja-
Prešerna pobalinstva.

‘•ležeč

zeg, ježeg,” hiti dopovedovati farovška

barica Mica, ko nese s kuhalnico v usta
°zirek juhe. “Pri nas je vsak dan porcijun-
uia.” v lonec vrže pest soli, obriše dlan ob
^redpasnik in žlobudra: “Gospod Friderik

res bogaboječ mož. Hlače se jim na kolenih
^svetijo, toliko prekleče.”

Neža, ki je bila prinesla veliko sito, je že
bPrla nabrana usta, pa ji Mica ne dn do
b esede.

... Spijo gospod Friderik kar na deskah, pa
p nič kosti ne bolijo. Pa — saj malo spe.

renekntgrikrat že ob dveh ponoči ljudje sit-
ge ar ‘np z a spoved. Tako so pa tečni! In "botem
v tl š6ijo celo dopoldne okrog spovednice kot
,, e I e  okrog panja.”

^Radi imajo gospoda Friderika.”
p **adi Pa. radi. Od Kranja jo pritolčejo
^. dV  sem do šmartina samo zaradi njega.”
1 , Ca  Porine na ogenj močno poleno.

Oni dan so jo gospod kaplan kar bosi pri¬
dali domov.”

tol) Jad eta — ” Neža bi se skoro sesedla zaradi
ega  pohujšanja.

h«. ° vl i e  so kar na poti sezuli in jih podarili
e raču »

sko^ a ne more  P rav do  sape. Mica pokuka
atntf- 1 Pr torte duri po veži, jih tiho zapre in
Prav k Neži.

dan, 03 Pravijo pa precej gospod kaplan,” na
' lu je v Sepe' - - • -

a to°- “Kar ,

sobo ”° * Car v  k°s papirja, pa hajdi v svojo

<,? a  so suhi.”

Suhi,

3°N' ponavlja Neža in strmi, kot da

v šepetu, dopovedujoč z ogromno ku
,  a to°- “Kar jim po kosilu postavim na mizo

ne

suhi, kot naša hruška. Garajo

^ a rajo!” nnno^t;. XTr,S« lr«

razume
"Se

nekaj! A drži jezik za zobmi kot sveti

Krištof na steni! Gospod župnik jih ne mo¬
rejo, pa tudi gospod kaplan .Taka nos vihajo.
Sama ne vem, kaj imajo.”

Kaplan Friderik Baraga kleči pred taber¬
nakljem. Oči mu vise na oltarni podobi, kjer
jaha sv. Martin na močnem belcu na poti
pod njim se pa trese ves strgan berač.

“Sveti Martin, ti nisi več moderen svetnik,”
tako misli. “Usmiljen si bil z reveži. iDanes
bi ti slaba predla.” Friderik misli na mrzle,
janzenistične obraze, ki ubijajo veselje za vse
božje. Med trdimi besedami loputajo z vratci
spovednic, z leče grme o Bogu kot hladnem
sodniku, kruha življenja nočejo lomiti sestra¬
danim ovcam. Prav v zadnji kot cerkva je
zalezel ta mraz.

Potem se Friderik pogovarja z Bogom. Roti
ga in prosi, zahvaljuje in časti. Vrne se v
župnišče. Tu kuje načrte. Po kosilu bo nesel
kos pogače čevljarjevim in starki na koncu
vasi. K mlinarjevim bo treba z dobro besedo.
Pod večer se bodo otroci natepli v njegovo
sobo. Učiti jih bo treba branja in pisanja, pa
zraven pravega veselja in ljubezni.

Saj res, sestri Malki je še dolžan odgovora.
Sede za mizo in piše: “. . .Radovedna si, če
sta mi srajci, ki si mi jh poslala, prav. Ho¬
češ reči: še kakšno lahko dobiš! Oh, ljuba
Malka, čisto prav sta mi, popolnoma prav.”

Pa jih bo spet nekaj odblečenih, se smehlja
Friderik ob topli misli, ko zapira pismo.

Da pečene klobase lepše diše kot kuhano
zelje, to je Micin nos sijajno pogodil, saj je
bila izvrstna kuharica. A njen nos je bil vse
sposobnejši. Ni sc zmotil, ko je pred nekaj
dnevi dognal, da med gospodi v župnišču ni
vse tako, kakor bi moralo biti. Nekaj se kuha,
to Mica čuti. Kaj, pa njen nos še ne more
zaznati. Koncem maja je zavrelo.

Nekaj pred poldne, ko se, že kade v v ku¬
hinji na mizi zavaljeni cmoki in kuharica vsa
rdeča praži drobtine, se začuje iz nasprotne
sobe nizek glas: “Gospod Friderik!”

_ 4#6  —

"želite, gospod župnik?'’

“Stopite malo k meni. Ta le odlok je prišel
s škofije.” Mici je zastala sapa. Vedela je, ko¬
liko ura bije.

“Prestavljeni ste zaradi širjenja bratovščine
presv. Srca Jezusovega in pobožnosti k Materi
božji, s slavo in častjo kronani. . .”

“In zaradi župnikovega priporočila,” je
jezno dodala kuharica, ko so se vrata župni¬
kove sobe zaprla.

čez nekaj dni se je Baraga poslovil. Za¬
mišljen je odhajal iz kraja, saj se mu je srce
‘v dobrih treh letih močno navezalo na te
ljudi.

Enakomerno cvili prvo kolo lojtrnega voza
skozi Trebnje. Frideriku ni ne za razbeljeno
sonce ne za mehke smrekove gozdove, kot da
se pelje skozi svojo mladost, tako mu je. Saj
je tu rastel.

Onstran Gorjancev čepi vesela Metlika kot
zidanica sredi vinogradov. Tu bo odslej Fride¬
rikov vinograd.

Krepko mu seže v dlan dekan Marko Der¬
ganc. Potem se pozdravi s kaplanom Tonetom
ir Janežem. Tistih nekaj kosov pohištva je
kaj hitro raztovorjenih. Friderik jih razmesti
po svoji sobi.

“Tako, gospod dekan, jaz sem nared za
delo.”

Prve dni Friderik opazuje, pa brž opazi, kje
bo treba prijeti. Po dušah cvete plevel, vino¬
grad je zanemarjen. Globoko ga bo treba pre¬
kopati, trte zalivati in obrezovati, puliti ple¬
vel in zasajati nove mladike. Podružnih cer¬
kva je šestnajst, dela ne bo zmanjkalo.

Noče mu v glavo, kako da se boje ti veseli
Belokranjci spovednice kot cigan vode. Pou¬
čiti jih mora o dobroti božji, ki je v svoji vse-
odpuščajoči ljubezni zamislila tako čudovit
zakrament. Pa jim razklada s prižnice, da je
Bog Ljubezen, da nas ima tako rad kot nihče
na vsem ljubem božjem svetu. Le čaka kdaj
se bo spet kak izgubljeni sin vrnil v njegov
objem. Pa jim še pove, da je človek zares ve¬
sel, ko je brez greha in da je treba perilo po¬
šteno oprati, ko je umazano. Počasi klonejo
srca, moška še bolj počasi kot ženska.

Kaplanu Baragi so revni otroci posebno pri
srcu. Nihče jih ne uči črk. Friderik jo mahne
po hišah in jih zbobna v svojo sobo te ku-
štravče. ‘‘Tako. Tu bo odslej šola. Tudi za vas
je Bog učenost ustvaril.” Kupi jim abeced
nike, da bodo imeli iz česa brati. Vsak dan
se mu te in one otroške oči z iskrenim pogle¬
dom zahvalijo za kos kruha in veliko jabolko.

Frideriku se zdi, da se zadnje čase dobri
sveti Miklavž v glavnem oltarju nekam pusto
drži. Seveda, barva se lušči, jabolka, ki jih
dobrotni starček v roki drži, so že čisto rjava.
Kaplan kar sam najame delavce, da prebar¬
vajo glavni oltar, potem pa še stranska. In
k novim oltarjem spada nova mašna obleka.

V Friderikovem žepu je še nekaj denarja.
Kmalu se Metličani smehljajo nad novimi
plašči.

Iz Ljubljane dobi pismo, da bo “Dušna pa¬
ša” kmalu dotiskana. Saj je že čas, si misli

Baraga. Odslej se ne bodo fantini več oziral'
po ženski strani, pa tudi Kovačevki ne bo
treba zehati med sv. daritvijo.

Po mnogem trudu in molitvi počasi vino¬
grad dobro kaže. A Frideriku vedno močneje
gloje v srcu. (Dekan in kaplana so neodkrit'
do njega. Zavirajo njegovo delo in na vsak
korak mu groze s škofijo. Postaja mu tesno,
tako čudno tesno. Saj hoče biti ljubezen vsem
vse. Dobrota ne more zdržati sama, do kone«
se razda. Ne da se. ukleniti.

Po štirili mesecih je prišlo do končneg"
preloma. Baraga je kupil križev pot, ki ga do
tedaj v cerkvi še ni bilo. Ljudje so jokali o®
veselja, dekan je pa pošteno zameril. Tako j e
Friderik ostal ob prihodu novih dveh kapi"'
nov novomašnikov tretji kaplan.

Koncem oktobra 1830 je jelo po Metlik'
vršati.

Tolsti krčmar Pipa škili izza okna po cest',
kaplana šušljata na vrtu, dekan živčno kora¬
ka po pisarni. Kaj neki Friderik namerava-
Po hišah hodi in prodaja svojo ropotijo-
omaro, mizo, stol in obešalnik.

“Novo bo kupil,” se čehlja Pipa po bradi.
“Zmešalo se mu je,” se krohotata kaplana-
“Od nas gre,” ve dekan.

Vsa soseska stika glave: ‘‘Od nas g re '

do!” Ljudje povešajo glave, ni jim do dela o b
tej novici. Le v župnišču je praznik.

Friderik je bil že pred letom dobil v rok 1 '
knjižico “Očrt zgodovine cineinatske škofije v
Severni Ameriki.” Z Dunaja je dospela. Miše'-
da bo lahko neovirano nesel ljubezen med Im
dijance, ga je zagrabila. Mnogo ur je P re "
klečal, potem se je odločil. Sedaj ima vse P«"
pirje urejene in jutri gre.

Vse črno je pred župniščem. Tisoč oči
solznih in tu in tam je čuti glasen jok. F rl '
derik podaja roko še zadnjim znancem, potem
hoče na voz. Hudo mu je, posebno zarad'
otrok, ki neutrolažljivo hlipe v dlani kot °b
smrti očeta.

Med množico se prerine do voza gospod d® -
kan. Ves zelen je v obraz in nemirno mežik«-
Ljudje za trenutek utihnejo.

“Prosim, Friderik, kdaj boste plačali še v« 5
dolg za mašne plašče in oltarje?”

Baraga pogleda v tla, potem pa zajoče k ot
otrok. “Ničesar nimam, gospod dekan. Tol«
suknjo vam pustim,” jame slačiti novo črn 0
suknjo. Dekan povesi glavo od sramu. Obrn«
se in odkoraka proti župnišču. Pa podviza ko¬
rak, ker mu prihaja na uho sumljivo rohne¬
nje ljudi.

Ljudje spet jočejo, pozdravljajo, prosi.i 0
Friderika za molitev in se mu zahvaljujejo-
Vsevprek govore in kriče. Friderik na voz"
vstane, in naredi čez množico velik kri* :
“Blagoslovi vas Bog oče. . .”

Voznik požene. Tedaj je ihtenje še moč¬
neje. “Ostanite pri nas, molite za nas, k«J
bomo počeli brez vas?” Možje drže koles«-
ustavljajo konja, otroci vlečejo voz nazaj.

Skozi okno kaplanove sobe se začuje P°'
zdrav: “Bog Te nesi, Fric pobožni!”

Voz izgine v oblaku prahu. JANK^

— 496  —

sv. OČE O POMENU VATIKANSKEGA
RADIA

Holandski katoličani so podarili papežu
nov močan oddajnik za kratko valove. Sv. oče
.ie z odposlanstvom, ki mu je dar prineslo,
sprejel še 1.300 holandskih romarjev in jim
v  nemškem jeziku govoril o nalogah Vatikan"
snega radia. Vsi verniki naj bi sodelovali pri
'etn važnem apostolatu besede, ki si priza¬
deva, da v službi večne resnice rešuje duše iz
te ®in modernih zmot. Sodelovanje pri tem
delu pomeni deleželije pri apostolatu ljubezni,
ki se bojuje proti demonski oblasti sovraštva,
pinota in sovraštvo sta že zadala globoke rane
človeštvu in ne smeta več ogražati človeka z
novim trpljenjem in mukami. Sedelo vari j e pri
dolu pomeni včlanjenje v zbor pravih pri.
,'ateljev miru in pomoč tistim, ki so priprav-
■l°ui, da v resnici slede Kristusa v vseh me-
nah osebnega, družbenega in javnega življe¬
nja, da s tem znova prHegnejo svet k Njemu,
je pot, resnica in življenje.”

O SOCIALNEM VPRAŠANJU

3. junija je sv. oče sprejel udeležence med"
narodnega zborovanja za socialni študij. V
daljšem govoru je opozoril na najbolj boleče
nomanikljivosti v sodobni družbi in pozval
'•atoliške. sociologe- in javne delavce k njih
egitvi. — V začetku govora se papež nadela,
da bo tudi to zborovajne pospešilo dozorenje
' : adov, ki naj jih rodi leto povratka k Bogu, ta-
n. pr. duha pravičnosti, bratstva in miru.
Gotovo je pomanjkanje tega duha eden glav¬
ni 1  vzrokov zla. ki stiska milijone- bitij v mo¬
derni družbi.” Med temi je nepregledna mno-
’ica brezposelnih. Njihovo obupanost izrablja
^udobni duh, “da jih tira v materialistične- in
rezbožrte tokove in jih vključi v mehanizem
‘‘Upogljive socialne organizacije.”

CERKEV V ROJU ZA MIR

■^ot, ki vodi v nebo, je tudi edina pot k
v llu n a zemlji. Zanj si sv. oče prizadeva ves
as svojega vladanja. Posebni napori so po-
iz- ni " ^ anes - Dne 1. julija je papež dvakrat
Z1  ekel željo, da bi Gospod ne dopustil biča
y° js ke in da bi ljudem-vdihnil duha miru.

ukom je pri tem jiotrebna srčnost, kot jo
z  ' vseli nasprotovanjih kazal pred kratkim
svetnika proglašeni Vincencij Strambi. Le
_ ene  duše bodo privedle svet do krščanske
■ enovitve sveta in nravnosti; kar je najbolj
Y let:a  želja božjega- namestnika za sveto leto.
mednarodnem življenju mora zmagati tež-
a  Po edinosti, članom mednarodnega zboro.

vanja zasebnega prava je papež 15. junija pri¬
kazal panevropsko idejo kot. izraz te težnje,
potem pa jih pozval, naj imajo vedno pred
očmi tri točke: 1. učinkovita zaščita prega¬
njanih in bednih; 2. poenostavljenje odredb
za tiste, ki morajo večkrat potovati iz države
v državo; priznanje in uresničenje- človeku
vrojenih pravic. Ker so te pravice nujno po¬
vezane s človeško naravo, so vedno v skladu
z občo blaginjo in jih država nikdar ne sme
žrtvovati za kako svojo itak vedno le navi¬
dezno korist.

V boju za mir v skladu z božjo voljo in res¬
nično blaginjo človeštva, je sv. Cerkev izdala
odlok o izobčenju tistih, ki napadajo cerkveno
avtoriteto. Odlok je proglasila sveta koncil¬
ska kongregacija, podpisal ga je papež. Izob¬
čenju, pridržanemu sv. stolici, zapadejo tri
vrste ljudi: 1. tisti, ki kujejo zaroto proti
zakoniti avtoriteti škofa in se skušajo polastiti
njegove oblasti; 2. tisti, ki brez ozira na do¬
ločbe kanoničnega prava prevzamejo kako cer¬
kveno čast, službo, beneficij, -ali ki dovolijo,
da jih za navedeno imenujejo; 3. tisti, ki na
kakršen koli način sodelujejo pri teh zločinih
proti cerkveni oblasti.

Ta stroga odločba je naperjena posebej
proti poskusom novih razkolov za železno za¬
veso. Zločinski napadi proti Cerkvi so tani
postali kar običajni. Zato dosedanje uredbe
kanoničnega prava ne zadostujejo več, saj so
računale le s posameznimi primeri. Vsak tak
primer je prej Cerkev posebej obravnavala in
sodila, z novim cdlokom pa kazen izobčenja
kar sama po sebi deluje.

Boj za pravi mir se bije na vseh področjih.
V UNESCO — vzgojni, znanstveni in kulturni
organizaciji Združenih narodov —, kjer se je
pred kratkim odpovedal svojemu mestu pred¬
sednik Jaime Torres Bodet zaradi neprestanih
kritik, kako ta organizacija rešuje vprašanja
vere in človeških svoboščin. Ob zaključku
skupščine je govoril uradni vatikanski opazo¬
valec- msgr. Frančesco 'Bor gongi ni Duca. Po¬
zval je vse vzgojne ustanove, naj svoJe -delo
gradijo na ideji Boga. Brez te ideje izgube
tudi najbolj vzvišene be-sede vsak pomen. Ne¬
znatna manjšina med vzgojitelji vara -sama
sebe, če misli,' da se da'vzgajati brez Boga, ki
vendar vanj verujejo vsa ljudstva in ki-Vera
vanj živi v srcu vsakega'človeka. Ce sbbZna-io
mladi in stari, kdo je njihov oče; -bodo spo¬
znali, da so dmgi ljudje njihovi bratje : iri vsi
bodo ena družina. ” -

PO SVETU . ' , '. /

V Argentiniji preseneča moč in sijaj verskih
prireditev. V juliju so bili dnevi zborovanj

497  —

Katoliško akcije. Njeno g slo za obdobje
1951-52 je: ži\\-_o s Ctiktljo! V okviru

tega se pripravlja nadškofijski kongres za du¬
hovniške poklice. Pripravi naj dušs in raz¬
vname voljo za 1. nar; dni kongres za duhov¬
niške poklic‘3, ob oktobrskem evharističnem
kongresu. — Nemci so imeli julija v Frank¬
furtu liturgični kongres. Udeležilo se ga j;:
preko 800 duhovnikov iz Nemčije, Francije,
Španije, Severne in Južne Arne oko. — Rim bo
prizorišče 1. mednarodnega k ngreša katoi -
šk'h umetnikov. Pobudila sta ga Mednarodno
gibanje katoliških izobražencev Pax Romana
in Združenje italijanskih katoliških umetni¬
kov. V času od 1. do o. septembra imajo na
dnevnem redu mnogoštevilna vprašanja. N., pr.
Kriza kulture brez upanja. Umetnost — vi"
novega upanja. Današnja upodabljajoča umet¬
nost v duhu katolic'zma. Poklicno vprašanje
umetnika v sodobni družbi. — Na umetniških
razstavah, ki bodo ob t-j priliki, bo nas Slo¬
vence zastopal mojster France Gorše.

RDEČI ZA RDEČI MIR

Sveto leto torej poganja begate s:'love mi¬
losti, spoznanja, delavnosti. Tudi rdeča gospo¬
da po svoje pripomore k timu. Najbolj viden
škandal, ki so ga zagrešili v teh tednih, je bil
izgon papežvega nuncija msgr. O’ Hura Ge-
ralda Patricka, njegovega oskrbnika in tajni¬
ka, iz Bukarešte. Predpisali so jim rok 3 dni.
Uradno so obtoženi riorabe svoje 'diplomatske
službe za vmešavanje v notranje zadeve Ljud¬
ske Repuldike Rumunije V Vatik nu se niso
začudili. “II Quotidiano” je dejal: “Metoda
preganjanja Cerkve se vseh 2000 lot ponavlja.
Zlasti komunistične metodo se ponavljajo dan
za dnom z brezupno enoličnostjo.”

Sicer se- boj proti Bogu, Cerkvi, duhovni¬
kom in vernikom z vso strogostjo nadaljuie na
vsem ozemlju, ki ga vladajo rdeči. Omeniti bi
bilo, kako so našli sredstvo, da izprazniio
cerkev, no da bi jo bilo treba zapreti. Praška
cerkev sv. Ignacija je bila pre.i v rokah iezu-
itov in vedno polna. Zdai jezuiti žive kje v
Sibiriji, če- še žive, oblastniki so pa cerkev iz¬
ročili odpadniku Konasu. Kadar mašuje ta ne¬
srečnik ali pa njegov tovariš Jan Mara. ni v
cerkvi žive duše, vsaj katoliške ne. Ljudje
prihajajo molit, kadar obeh prodancev v cer¬
kvi ni.

MOLITEV SVETEGA DETA —
PREPOVEDANA

Molitev svetega leta, ki jo je sestavil Pii
NIL, so za železno zaveso prepovedali. Srečni
uživatelji progresivne demok-acije je. ne
smejo ne poznati ne širiti. “L’ Osservatore Ro¬
mano” vidi edini razlog prepovedi v tem, ker
molitev ves čas prosi Boga miru. Kako.se to
sklada s podobo, Iti so jo o panežu napackali
učitelji rdeče l-esnice od novih Goebbelsov
do rajonskih komisarjev? Papež je vonda■
vojni hujskač, zaveznik zapadnih imperiab
stov in kapitalistov. V svetoletni molitvi p-
prosi nebeškega Očeta miru za vse ljudi, brr-
ozira na raso, narodnost, vero, družbeni r"
loža.i Niti besedice ni v nji, ki bi jo lali' -'
obtožil bojnega duha. Tudi ko moli za bra"

ki trpe preganjanje zaradi vere, n= uide naj¬
manjša grenkoba proti preganjalcem. Samo
zato je molitev svetega leta grožnja in več
kot grožnja za tiste, ki mečejo v papeža naj¬
bolj divje obtožbe; zato jo hočejo potlačiti, z
vsemi drugimi svoboščinami.

VZGOJA

Ne papež, ne Cerkev, ne molitev, ne Bog
—«• pravijo rdeči vzgojitelji. Kaj pa? Saj “mo¬
ramo po vsej sili rešiti duše (! !) otrok,” j<‘
dejal komunistični vzgojni minister Zdenek
Nejedly v eni nedeljskih praških oddaj. Za ko¬
ga? I, za boga Pepeta. Tista tako neverjetno
klavrna zgodba, ki smo jo brali že v prvih
poročilih Poljakov, rešenih iz sovjetskega pe¬
kla, se ponavlja po učilnicah novo osvoboje¬
nih dežel. Učitelj zahteva, naj malčki zmolijo
očenaš. (Kaj hoče ubogi učitelj, ko je- dobil
od staršev otroke, ki znajo očenaš?) Pota®
pa pravi: “Poglejmo, dragi otroci, če Bog v
resnici biva in če vam bo dal kruha, ki ga '
molitvi prosimo.” Kruha ni v razred! Učitelj
počaka še 10 sekund, 20 s = kund. potem P a
golči: “Zdaj vidite, da Boga ni. Bomo pa “po¬
molili k papačku Stalinu in boste spoznali-
kako čuje naše prošnje.” Niti dobro ne od¬
molijo, ali se ti ne odpro vrata, skoznje sto¬
pita dva junoša in šolska soba zadiši po slaš¬
čicah. “Vidite, otročiči, kako smo vso hvalo
dolžni voditelju delovnega liudstva!”

V srednjih šolah gre včasih malo teže. Tako

so je po čeških gimnaz-jah dogajalo, aa niso
študentje podpisali čestitke bogu Stalinu za
njegov rojstni dan _ božič za komuniste.

UNIČENJE REDOV NA SLOVAŠKEM

Noč na 13. april je bila noč nasilja za sa¬
mostane na Slovaškem. Policija je obkolila
jezuitske, frančiškanske, salezijanske hiše * n
hiše redemptoristov. Hrabri policaii sp si
puškinimi kopiti in' bajoneti izsilili vdor v '
postojanke. Iz mnogih samostanov je bilo sli¬
šati vpitje mučenih menihov. Potem so jih
kot živino odpeljali proti Rusiji ali pa v “kon¬
centracijske samostane”. Koliko je bilo teh
žrtev, se da sklepati iz  teh nekai podatkov:
Kongregacija božje Besede je imela v zavodu
v Nitri 15 duhovnikov, 40 študentov teolo¬
gije in filozofije, 50 novincev, 30 bratov ih
150 nižjih seminaristov. Vse te so 5. mala
na kamijonih z voiaškim spremstvom od¬
vlekli v Sovjetijo. Salezijanskega inšpektorata
ni več. Z inšpektorjem vred so zaprli 26d
salezijancev. Vse njihove hiše so zaplenili-
Kakor običajno so s policaji izginili tud'
kelihi, obleke in druge dragocenosti. Možj®
oblasti so svojo moč pokazali v božjih hramih-
Nekateri trezni, drugi pijani so počenjali P 0,
svetih krajih bogoskrunstva kot povsod, ka¬
dar božji sovražniki pridejo v cerkev. Nasi«*-
trie dni je bilo videti ganljive prizore. Prebi¬
valci so se zbirali, da popravijo škodo in da
zadoščujejo za bogoskrunstva. Osem dni kas¬
neje so doživeli podobno usodo kapucini. —"
Kongregacija božje Besede je imela v zavodu
časno natrpajo del menihov, so prave ječe 5
mučilnimi napravami

V vzhodni Slovaški močno pritiskajo na b a ~

49 S —

toličane bizantinskega obreda. Njihove du¬
hovnike — kolikor jih je še -— zapirajo, po¬
šiljajo pa jim pravoslavne. — Komunistična
Partija je dvignila gonjo proti duhovnikom
redovnikom. Med sredstvi se poslužujejo
n - Pr. fotografij oltarjev, v katerih so bistro¬
umno skrite zaloge orožja, ali pa fotografije
Vlačug, ki krožijo okoli duhovskega stano-
Va nja itd.

BOJ KLERIKALNI REAKCIJI NA
MADŽARSKEM

Na Madžarskem imajo učenega ministra za
ljudsko prosveto. Piše se za ožeta Revala. Ta
■lože Reval je 6. junija moško povedal: “Od¬
točeni smo, da likvidiramo peto kolono impe¬
rialistov, to je klerikalno reakcijo v državi.”
iJčeni minister za ljudsko prosveto Jože Re-
Val predlaga v ta namen: 1. Vatikan mora
Pristati na to, da madžarska vlada odobri
^enovanja katoliških škofov; 2. razne ka¬
toliške organizacije kot Katoliška akcija,

*''Užba otrok presvetega Srca, Rožno venska
bratovščina, pogrebna društva, itd. morejo
Priti pod državno nadzorstvo; 3, skrčiti je
število redov; 4. konča naj se s katekizmom
Po  šolah; minister za ljudsko prosveto bi ga
Uekako pustil le še na ljudskih šolah, a se-
' cc| a l e  fakultativno.

RIMINIJA  BREZ CERKVENEGA
POGLAVARJA

v  Rumuniji so zaprli zadnjega cerkvenega
dostojanstvenika. To
n ’ vikar

Albe

je mons. Boga, geheral-
... - „„„„ Julie. Ta škofija in Ško¬

fja v Jassuju sta b’li edini katoliški škofiji
vpadnega obreda. Mons. Glasser, vikar v Ja-
ss Vju, je umri pred nekaj dnevi.

VERSKO GIBANJE NA RUSKEM

Take vesti prihajajo iz vseh koncev
Tlečega cesarstva teme. A vse satansko priza¬
devanje- je zaman. “Collegamento”, mesečnik
'lalijanske Katoliške akcije, javlja, da je bilo
' Prvih mesecih tega leta likvidiranih kakih
PbO ljudi zaradi verskega prepričanja. V za-
Padni Rusiji se širi tajno krščansko gibanje
p. katoličanov in pravoslavcev — ki šteje
a.je že več milijonov pristašev. Ponavlja se
t0l 'ej zgodovina prvih stoletij Cerkve. Tudi
Poganski Ri m  je z vsemi izumi in močmi po¬
žugal uničiti delo sv. Duha. Verniki so pa-
Pod zversko silo mučilcev in s tem mo-
alno zmagovali — Cerkev je zrastla, temelji
Poganstva so bili spodkopani. Prav tam, kje"
^ a -l hi Kristusov križ za vedno padel, so je
- nagoslavno dvignil. Ne moremo soditi, ko¬

liko

v  globine sega versko gibanje v Rusiji,

a?! 0 ?. 0  P a  je, da je tudi tam božja Previdnost

''ločila uro, ko so bo Odrešenikov križ posta-
na  mesto srpa in kladiva.

NEKAJ z angleškega

„ , delavskem kraju Heaton Norris, ki spada
(j v^ustrijsko področje Manchestra, je neka
Pol' v- 1  kronala Marijin kip s preprostimi
rat' 8k ' mi cv °tl>eami - — prvič maja leta 1947,
0 s Pet maja naslednji dve leti. Vsi trije

venci so tako sveži kot prvi dan, niti en rožni
list ni odpadel. V cerkvico Naše Gospe sv. rož¬
nega venca, ki v njej stoji kip, romajo tisoči.
Dali so napraviti venec iz zlata, u  župnik
pravi, da ostanejo venci iz rož na svojem
mestu, dokler bodo ostali sveži. Cerkvena
oblast se o tem pojavu še ni izrekla, pač pa
so marsikaj vedeli povedati razni dnevniki.
Nekaterim je vse skupaj zvijača, drugi pa vla¬
čijo za lase raznovrstne ‘ ‘znanstvene” razlage.
— Med romarji je bilo že več spreobrnjenj.
O prestopih v katolicizem poročajo tudi iz
drugega konca Anglije. V Leedsu v Yorkshire
so se namreč vršili tečaji verouka za nekato-
ličane. 14 od teh jih je že prestopilo v katol.
Cerkev, 13 drugih si želi še temeljitejšega

pouka, preden se odločijo._V kraju Poole v

Dorsetshire so posvetili prvo cerkev na An¬
gleškem fatimski Mariji v čast.

KATOLIŠKA FILMSKA DRUŽBA

V Madridu se je pod pokroviteljstvom ško¬
fa Alcala in mons. Eijo Garaya ustanovila ki¬
nematografska družba “ASPA”, ki ima namen
izdelovati samo katoliške filme. Prvo njeno
delo je film “Balarrasa”. Obravnava misijon¬
ski poklic, dejanje pa se vrši povečini na
Alaski.

9. MEDNARODNI MISIJONSKI KONGRES

Dunaj se pripravlja, da bo po 2 6 letih nudil
gostoljubje mednarodnemu misijonskemu
zborovanju. Bo to 9. kongres. Glavno vpra¬
šanje: svetovna kriza in misijoni. Druge sno¬
vi: Cerkev in začetek nove dobe, pogani p>
vojni, socialni problemi v misijonskih deže¬
lah, domača duhovščina, karitativnost in me¬
dicina v misijonskem delu, misijoni in sloga
med narodi.

NOVT SVETNIKI

Tretja kanonizacija svetega leta se je vrši¬
la 18. maja. Za svetnici sta bili proglašeni
Jerneja Capitanic in Vincencija G e rosa. Obe
sta se posvetili skrbi za dekleta brez varstva,
sirotam in bolnikom. Ustanovili sta kongre¬
gacijo Sestra ljubezni v Loveru, ki šteje danes
650 zavodov z 8.500 redovnicami po vsem
svetu.

SV. MARIJA GORETTI

Kanonizacija Marije Goretti je bila izreden
dogodek v zgodovini Cerkve in za naš razbi¬
ram čas. španska revija “Ecčlesia” ugotav¬
lja: “Česar v dolgi vrsti .stoletij niso dosegle
kraljice, mod-i učenjaki, misijonarji, muče¬
niki, je dosegla preprosta deklica, ki ni imela
več učenosti kot katekizem, ki se ga je nau¬
čila v župnišču: da so se razbile- stroge rim-
se tradicije in da se je njena kanonizacija
vršila v soboto ob sedmih zvečer na prostem
v neizmernem odprtem templju trga sv. Pe¬
tra.” Še nikdar n ; so proglasili svetnika
pred toliko množico in še nobena mati ni ime¬
la to sreče, da bi bila pri tem navzoča, kot je
bila 85 letna Asunta Goretti. Vse, kar se je
vršilo na trgu sv. Petra, je gledala skozi okno

499

e papeževi palači. Poleg nje sta sedeli dve
hčeri, sinova pa sta v slavnostnem sprevodu
nosila velikansko bandero s sliko njune sestre.

Obred je potekal po običaju. Ko se je dnevn
svetloba umaknila mraku, je v krasnem sijaju
zablestela slika nove svetnice. Vsi zvonovi po
Rimu so se oglasili in zadoneli preko radija
po vsem svetu. Sveti oče to pot ni govoril v
latinščini, temveč v materinem jeziku svetni¬
ce slavil ljubeznivo in malo mučenico čistosti.
Sam je povdaril, da se po ljubezni polni do¬
ločbi Previdnosti ta obred vrši s slovesnostjo
brez primere. Spraševal je prisotne, zakaj so
prišli v taki množini in zakaj se jim je Marija
tako priljubila. To je znamenje, je odgovoril,
da danes v tem svetu, ki navidez gine v neu¬
rejeni uživanjaželjnosti, ni le peščica izvolje¬
nih, ki išče čistega zraka, ampak cele množice,
neštevilne množice, ki jih nadnaravni vonj kr¬
ščanske čistosti privlači in opaja, da se mu
ne morejo upirati.” Poleg čistosti so polnile
Marijo Goretti druge kreposti: popolno gospod-
stvo duhovnosti nad tvarjo; nežna in posluš¬
na ljubezen do staršev; neprestano žrtvovanje
v težkih vsakodnevnih opravili: evangeljsko
prenašanje revščine z zaupanjem v Previd¬
nost; izpovedovanje vere z globokim prepri¬
čanjem in željo, da jo vedno bolj razume, vere,
ki ji je bila verski zaklad in ki jo je hranila

z molitvijo. Njeno srce je stalno goreče hre¬
penelo po Jezusu v Hostiji in končno je Ma¬
rija vse to kronala z ljubeznijo, z junaškim
odpuščanjem morilcu.

Ob sijaju mučeništva pa navadno naletimo
na senco kake hudobije. Ob Marijinem mu-
čeništvu so se ljudje spričo te sence zgražali
in pohujševali. A od tedaj “se nenravnost
zarotniško poslužuje knjig in podob, gleda¬
lišča in radia, mode, zabavišč in društev, ho¬
teč spodkopavati v družbi in v družinah av¬
toriteto tistih, ki so naravni čuvarji čistosti,
žrtev te zarote so že otroci. Mladina, ljubljeni
dečki in deklice, punčica v Jezusovih in na¬
ših očeh: recite: Ali ste trdno odločeni, da
se uprete vsemu, kar bi grozilo vaši čistosti?
Očetje in matere, ali boste spolnili slovesno
obljubo čuvati nad sinovi in hčerami? In vi
vsi, ki me poslušate, kvišku srca, kajti nad
izdajalskimi mlakužami sveta se dviga nebo
neizmerne lepote. To nebo je privlačilo malo
Marijo, vanj se je hotela povzpeti po edini
poti, ki vanj vodi: po poti vere, po poti stra¬
hu božjega, po ljubezni do Kristusa, po izpol¬
njevanju njegovih zapovedi do junaštva.” Za
zaključek je sv. oče sebe in svet priporočil
svetnici in ji predvsem zaupal v varstvo vse
otroke sv. Cerkve.

IZ ZASUZHJEHE
jtDOHOVIHE

V

Obnovljena cerkev v Strugah na Dolenjskem

Birmo so imeli v Strugah na Dolenjskem.
Za to priilko so popravili in olepšali ce-rkev,
ki je bila požgana 1. 1945. Na dan škofovega
prihoda se je zbrala fara v velikem številu k
sprejemu in naslednji dan so cerkev napolnili
in skoro vsi pristopili k zakramentom, škof s
tajnikom je spovedoval 4 ure. Na dan sv.
birme se je zbralo 11 duhovnikov. Cerkev se
iz zelenja skoro ni videla, tako pravijo pisma,
pa jo je tudi čistilo in krasilo 100 deklet. To
je bilo veselje pomožnega škofa msgr. Vovka,
ki nosi težko skrb vodstva škofije. —- Poroke
so v večini tudi še cerkvene, je pa tudi ž.e
več samo civilnih in tudi nekateri starši otrok
ne dajo več krstiti.

Veliko pomankanje duhovnikov vlada do¬
ma, saj jih je zaprtih še vedno okrog 60. No¬
ve maše letos ne bo nobene. Stari duhovniki
umirajo, lani jih je v Ljubljanski škofiji
umrlo 10, naraščaja pa ni. V nekaj letih bodo
kar brez duhovnikov.

Kresovi so goreli v velikem številu na ve-
velikonočno soboto zvečer, tako da je nebo kar
žarelo. Bili so kresovi, zakurjeni v različnih
oblikah, mnogi v lepi obliki križa. Ljudje
so položili v to svoje upanje in izrazili s tem
svojo vero v življenje.

500

Petdesetletnik

Vsebino grba razlagajo nekako takole: Napis v latinščini, ki pomeni ško¬
fovsko geslo, se v slovenščini glasi: V Gospoda zaupam. — Sredina grba:
Predstavlja podružno cerkev sv. Marka na Vrbi, župnija Breznica. Pod
Zvonom te cerkvice je bil Škot Vovk rojen, prav v isti hiši, kakor njegov
sorodnik pesnik France Prešeren, ki je v enem izmed svojih sonetov lepo
omenil patrona Vrbe: sv. Marka. — Vitki zvonik in visoko drevo kažeta
v  nebo. — Zgoraj na desni: Nad valovi ribiška mreža z ribo, kar ima
dvojni pomen. Namreč: Rojstna hiša škofa Vovka se imenuje “Pri Ri¬
biču”; Gospod pa ga je poklical v svoj vinograd kot višjega pastirja, kakor
•rekoč apostola: "Odslej boš ljudi lovil” (Lk 5, 10). — Zgoraj na levi:
Brezmadežno Srce Marijino, prebodeno z mečem bolečin. Označuje po¬
sebno pobožnost škofa do Brezmadežnega Srca Marijinega.

Ljubljanski pomožni škof msgr. Anton
Vovk — petdesetletnik. Kar čudno se sliši,
šele petdeset let je spolnil, pa že toliko let
opravlja tako vidne službe v škofiji. Rodil se
je kot sorodnik slovenskega pesnika dr. Fr.
Prešerna 19. maja 1900 na Vrbi v župniji
Breznica na Gorenjskem. Ljudsko šolo in
gimnazijo je obiskoval v Kranju, nato stopil
v ljubljansko bogoslovje tev bil 1. 192S na sv.
Petra in Pavla posvečen v duhovnika. Prvo
njegovo službeno mesto je bilo v belokranjski
Metliki, kjer je lepo deloval kot spovednik,
pridigar in voditelj Marijinih družb za. mla¬
dino. Ni bil dolgo tam, pa so ga prestavili za
kaplana v Tržič, kot sodelavca msgr. Matija
Skerbca, takratnega tržiškega župnika. Ko je
ta 1. 1928 odšel za župnika v Kranj, je škof
dr. Jeglič podelil tržiško župnijo osemindvaj¬
setletnemu kaplanu Vovku. Z vso mladostno
gorečnostjo se: je lotil dela in bil res župnik-
dušni pastir. Takoj je pokazal poleg duhov¬
niške gorečnosti velike upravne zmožnosti in
resnični gosodarski talent, kar je znal pove¬
zati z umetniškim čutom, vse skupaj pa po¬
svetiti lepoti cerkve in dobrobiti cerkvenih
ustanov. Solidno zgrajeno versko življenje
župnije je še zboljšal in utrjeval, lepo poskrbel
zlasti za zakramentalno življenje župljanov,
redno obiskoval bolnike in uredil župnijsko
dobrodelnost. — štiridesetletnega je škof dr,
Rožman imenoval za kanonika “ad baculum”.
Kar je prej delal v mejah župnije, je nada¬
ljeval v osrednjih ustanovah pri škofiji, že
takoj v začetku je prevzel nedeljske pridige-
v stolnici in spovednico, delal v duhovniških
Organizacijah in bil zlasti gospodarski sveto¬
valec v težkih cerkveno-imovinskih vpraša¬
njih. Eno najlenših njegovih del od takrat pa
se je začelo, ko je z zlomom Jugoslavije 1.
1941 nemški okupator pregnal skoro vse du¬
hovnike iz severnega dela škofije, ti so se
kasneje preko Hrvatslce in Srbije vrnili v
Ljubljano, njim pa pridružili duhovniki begun¬
ci z ozemlja, zavzetega po Italijanih. Takrat
.ie msgr. Vovk pokazal svoje dobro srce in go¬
spodarsko sposobnost. Nobena pot ni bila pre¬
težka, nobeno vprašanje presitno, da bi ga on
ne prevzel. Tega dela mu duhovniki begunci
he bodo mogli nikdar pozabiti, kakor se mu
nikdar ue morejo zadosti zahvaliti

Ko je prošt g. Ign. Nadrah zaradi starosti
Pustil mesto rektorja ljubljanskega semeni¬
šča, je bil na njegovo mesto 1. 1944 imenovan

Vovk. ki je tako blizu mogel porabiti svoje
izkušnje iz dušnega pastirstva pri vzgoji mla¬
dih duhovnikov. Eno polje več, prav tako pa
tudi ena skrb več in kmalu tudi velika bole¬
čina. V 1. 1945 je v nadomestovanju odsot¬
nega škofa dr. Rožmana nasledil kot gene¬
ralni vikar ljubljanske škofije prošta Nadra-
ha in stolnega dekana Kimovca. L. 1946 je bil
imenovan za naslovnega škofa v Sardiki. In
od takrat neprekinjeno nosi skrb vodstva ško¬
fije na svojih ramah v teh izrednih in težkih
razmerah. Ostal je to, kar je bil vse življenje:
dušni pastir, ki vidi in pomaga, kjer je sploh
mogoče. Težko je popisati življenje človeka,
ki živi daleč in v povsem drugih razmerah.
Voditi škofijo, ki je napol prazna duhovni¬
kov, ko ne delujejo več ustanove, ki so de¬
setletja nosile delavnost katoličanov, ko mo¬
derno življenje in zlasti sila organiziranega
brezboštva trga od Cerkve zlasti mladino in
otroke, to je- delo, ki ga bo znala oceniti šele
zgodovina. Ljubljanska škofija mora prositi
Boga, naj ji ohrani v zdravju in delu škofa-
namestnika, če že mora ostati toliko let ioče-
na od svojega pastirja. Ko gen. vikarju in
pomožnemu škofu msgr. Vovku eastitamo za
njegov življenjski jubilej, se mu za vse delo
lepo zahvalimo in zanj molimo. — Spodaj
objavljamo grb škofa Vovka.

— 501

Objavljamo slike cerkva v Buenos Airesu
in okolici, v katerih se vrši redna ali vsaj iz¬
redna slovenska služba božja. Kapelo g. Hlad¬
nika v l.anusu smo že zadnjič objavili. Gor¬
nja slika kaže cerkev v San Martinu

Umrl je nisgr. dr. Ivan Knific, ravnatelj
škofijske gimnazije sv. Stanislava. Dijakom
je poznan kot izvrsten matematik, splošno
vsem Slovencem pa zlasti kot vnet potnik
po svetu. Morda do dni bsgunstva zlepa ni
bilo Slovenca, ki bi videl toliko sveta, kakor
ga je- videl umrli gospod ravnatelj. Večino
svojega dela v življenju je posvetil šoli, rad
pa je ol) nedeljah in prostih mesecih v počit¬
nicah pomagal tudi v dušnem pastirstvu. Voj¬
ne razmere, zlasti selitev gimnazije iz št. Vida
v. Ljubljano in pa žalosten konec gimnazije v
teh letih, so strle sicer zdravega moža. Naj mu
bo Bog plačnik za vse, kar je dobrega na¬
redil !

Smrt g. Antona Lovšina, očeta  župnika
Vinka Lovšina. Na praznik presv. Trojice 4.
junija je umrl v 81. letu starosti, na pol
hrom, na svojem domu v Jurjeviči pri Ribnici
na Dolenjskem. Pred časom mu je umrla žena,
katere smrti ni mogel preboleti. Bil je brihtna
ribniška glava in silno delaven. Zelo zgodaj po
poroki je moral v Ameriko, da reši domačijo.
Po vrnitvi pa je doma v letnem času ure¬
jal nosestvo, pozimi pa navadno potoval na
Tirolsko, da si kaj prisluži. Veliko je naredil
za dom. pa tudi za vos domač kraj, bil je
cerkveni ključar in velik prijatelj domačih
duhovnikov; Bog mu je to plačal tako, da mu
jo v lastno družino dal duhovnika. Sedaj pa
se je spočil in Bog naj mu plača v večnosti
vse dobro, g. župtmiku Vinku pa naše sožalie.

Patriarh Gavrilo v Beogradu je umrl. Bil
je poglavar srpske pravoslavne cerkve do dne.
va, ko mu je srčna kap končala življenje. L.
1941 so ga Po vdoru v Jugoslavijo Nemci od¬

vedli v koncentracijsko taborišče, odkoder je
bil kasneje rešen ter je odšel v Rim, kjer jo
bil gost papeža Pija XII., ki mu je dal na
razpolago vilo. L. 1946 ga je povaDil Stalin
v mosivvo. ivakcr so si Komunisti usužnjili
pravoslavno cerkev v Rusiji in Romuniji, so
isto želeli tudi s srbsko, pa se ni dal Gavrilo
pregovoriti, dvo se je vrnil v Beograd, je živel
takorekoč kot ujetnik. Letošnje leto je v ja¬
nuarju izdal pastirsko pismo, kjer opisuje ko¬
munizem v pravi luči. Za Veliko noč je pisal
duhovščini, ki se je udinjala komunizmu,
pismo, v katerem sicer svetuje sodelovanje z
režimom, obsoja pa komunistično organizacijo
srbske duhovščine- “Zveza srbskih duhovni¬
kov’’. Pri volitvah novega patriarha ima po še
predvojni ustavi veliko besedo kralj; kaj bode
sedanji oblastniki naredili, je vsekakor za¬
nimivo.

Umrl je trpin. V nedeljo 25. junija 1950
ie v Selcih nad škofje Loko umrl duhovnik
Valentin Benedik. Malokdo ga je v življenju
poznal. Toda kljub temu zasluži, da se ga
ob smrti posebej spomnimo. Bil je velik trpin.
Tri mesece po novi maši je hudo zbolel. Nje¬
gova bolezen je bila neozdravljiva. Strašno je
trpel na sklepnem revmatizmu in osrednji
živec mu je odpovedal. Trpel je neprestano
nad pet in dvajset let. Lani je obhajal srebrno
mašo. Poznal sem ga izza semeniških let; po¬
zneje sva bivala petnajst let pod isto streho.
Zato morem pričati, da ie trpljenje nrenašal
moško. Nikdar ni tožil. Vdan v voljo božjo je
vztrajal na najtežji postojanki trpljenja, ka¬
mor ga je postavila neumljiva božja Previd¬
nost. Nad pet in dvajset let nas je učil mrlič
ob živem telesu z lastnim zgledom, kako se
prenaša trpljenje. Naj mu Bog obilno po¬
plača. Dr. Alojzij Odar

V nedeljo 23. maja sta praznovala zlato po¬
roko šolski ravnatelj in pisatelj g. Julij Slap-
šak ter žena g. Jerica. Odgojila sta 4 sinove
in 6 hčera, od katerih sta duhovnika gg. Julij
v Clevelandu v Sev. Ameriki, Božidar pa je
služboval v Ljubljani. Imata tudi eno hčerko
nsmUienko, menda sedaj v Voloskem v Dal¬
maciji.

Postopanje s Cerkvijo pokaže naslednji pri¬
mer: V Strugah so zaprli prejšnjega župnika
g. Janka Oražma in je za njim prevzel dušno
pastirstvo stari gospod Franc Kralj, ki jc bil
prej že dolgo v pokoju. Ta ima hu'j > boje z
oblastniki, čeprav je že ves gluh in nadložen,
da celo težko spoveduje, štirikrat so ga za¬
prli. Neko dekle je nameravalo zbežati čez
mejo, prej pa je želela dati za sv. mašo in je
zato prišla k g. Kralju. Ta za mašo ni vzel
in je ni vprašal, kam bo šla. Na poti so jo
ujeli, na je povedala, da je bila pri gospodu za
mašo. Stražniki so šli k njemu in ga obdolžili
sokrivde pri begu dekleta. On jim je pa od¬
govoril: “Kar ubijte me, da boste siti," pa
mu odvrnejo: Mi ne ubijamo. On jim pa reče:
“že 70 duhovnikov ste ubili.” Radi tega je
zgubil vse državljanske pravice, ne sme v šolo
in še v cerkvi sme učiti samo stare ljudi, živi
kot berač od darov, ki jih dobi.

V cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani so stranske
oltarje razbili in uničili tudi slike, glavnt

— 502

oltar so pa zazidali, ker ima umetniško vred¬
nost.

Pogreb na meji. Po svoje nam pokaže raz-
mere v sedanji Jugoslaviji pogreb, ki je bil
17. aprila na mirenskem pokopališču, preko
katerega gre jugoslovansko-italijanska nitja.
Umrl je g. Anton Devetak iz Mirna pri Gorici.
Grob so izkopali kake 4 metre od železne za¬
vese. Pogreb, ki sta ga vodila župnik g, Pahor
in lazarist g. Mlakar, je spremljala skupina ju¬
goslovanskih vojakov, ki so imeli pa nalogo,
da preprečijo vsak stik sorodnikov s 'svojci z
italijanske strani. Nekaj časa niso Jugoslo¬
vani pustili ljudi niti na pokopališče, ko so
Pa videli, da jih Italijani pustijo, so storili
oni isto, a pod strogim nadzorstvom, da ne
bi kdo spregovoril z njimi kake besede. Ko se
je pokojnikova sestra sklonila k meji, da bi
Par besedi spregovorila s svojo nečakinjo,
hčerko pokojnikovo, so jo straže potegnile
Proč od meje. Prav tako ni mogla s hčerko
s. Marijo Doloroso spregovoriti besede njena
kastna mati, ki jo bila od nje oddeljena le
8 metrov. Pri pogreba so nosili veliko rdečo
zastavo, preko katere so obesili malo krpo
kot žalni trak.

Sardenkovo “Mat e r Dolorosa" so predsta¬
vile 1  na odru Marijine drnžbenice v Gorici.

Prvo sv. obhajilo v fJcrVi. V nedeiio dne
2l. maja je bilo v cerkvi sv. Ignaciji nivo
Sv. obhajilo slovenskih otrok. Cerkov je bila
nabito polna, ko so vstopili otroci v .sprem¬
stvu svojih učiteljev in učiteljic. Med sv. ma¬
lo, pri kateri so deloma prepevali nrvoobha-
ianci. deloma cerkveni zbor. jim je- govoril
katehet g. Mazora, nato pa je nristopilo fiO
°trok prvikrat k sv. obhaiilu. Drugi duhov¬
niki so na vernike obhajali kar po cerkvi —
Dobri liudie so malčkom po sv. maši pripra¬
vili zajutrek, opoldne- pa so imeli lepo sno
finsko prireditev v Marijinem domu, le ško¬
da. Ho i» tii' 0 'tnr tako maiben in ni mogel
sm-piotf vseh tistih, ki bi se radi prireditve
lldelp-tili.

Zaklad geriške stolnice bodo uredili ob dve-
s *°letnici ustanovitve nadškofije. Večina tega
Za klada je cerkev dobila od oglejske bazriike.
’’n ip njj ukini« 11  oglejski patriarhat. Za nas
Slovence je goriška nadškofija važna, ker je
bila dolgo vrsto let do konca prve svetovne
y°.ine nadškofijsko središče večine slovenskih
Škofij. Zadnji slovenski metropolit je bil dr.
Dranc Borg : a Sedej.

Skupina slovenskih tretjerednikov je iz Go.
odšla nod vodstvom d. Fidelisn. p Al-
f °hza na sv l toletno romani e v K'm. Vmes so
ot ' i «kali tudi Asisi. Padovo in Loreto,

Procesijo sv. Bešnjega Telesa so imeli no-
s °bno veličastno rojaki v Trstu in Gorici:
Pravijo, da že več let ni bilo tako lepe proce¬
se-, v Gorici jo je zaključil nadškof msgr.
•largoti z govorom in blagoslovom.

Smrt v Ajdovščini je pobrala tamkajšnjega
^°lgoletnega Cerkvenika g. Srečka Poljšaka.

mladih letih je bil v službi v kapucin-
j. m samostanu pri Sv. Križu in bil vse živ-
,; 1f, bje znan kot dober katoličan, ženi. ki jo
" a Pujča doma, hčerki Marici in sinu Antonu,

Salezijanska cerkev na Ilelgrano, kjer je glav¬
na slovenska služba božja

ki sta tukaj v Argentini, naše sožalje, očetu
pa večni pokoj!

župnik Špacapan in vikar Tuna sta po uspe¬
lih operacijah spet zdrava. Prvi je odšel na
okrevanje na svoj dom v Podgori, drugi pa
zdrav na faro.

Jubilej slovanskega usmiljenega brata. V
hiši v Brescia je praznoval redovno 50 le-tnico
Vilibald Belec, doma iz št. Vida nad Ljub¬
ljano. Glavo so mu okrasili z lepim vencem z
željo, da bi v večnosti dobil še lepšo krono.
Hkrati z njim sta zlati jubilej obhajala še dva
druga slovanska brata Gotfrid in (ioMiard.
~' r  -avdiu je pa osem Slovencev in sicer dva
duhovnika, pet bratov in en civilist.

Bogoslovno semenišče v Trs l u je toliko do¬
delano, da bodo z novim šolskim letom bogo¬
slovci svoj študij že začeli doma, ko morajo
biti sedaj raztreseni po različnih drugih se¬
meniščih. V nedeljo 21. maja je škof msr.
Santin blagoslovil temeljni kamen za seme-
niško cerkev Brezmadežne.

MarUino zmagoslavje v Trs l u. Skoro ni
bilo verjeti, da je kaj takega mogoče tudi v
Trstu. Kakor o drugih mestih Evrope, poseb¬
no po Italiji, prirejajo tudi v Trstu romanje
Marije, morske zvezde. Njena pot od sv. Ja¬
koba do Skednja, pravijo, je bila pravo zma¬
goslavje. Marijin obisk v ladjedelnicah sv.
Marka in drugih tovarnah bo ostal v neiz¬
brisnem spominu vsem. Delavci so Marijo pov¬
sod slovesno in dostojno sprejeli in je bilo
videti med njimi resnično zadovoljstvo in po¬
božnost. Duhovnik-misijonar, ki je sliko
spremljal, je dal ravnatelju tovarne v spomin
Marijino podobo. Splošno mnenie je, da s tem
češčenjem Matere božje resnično raste, no
njem pa se utrjuje tudi vera v človeških srcih.

503

Cerkev v Floridi, še ne dodelana

Prelat Valentin Podgorc — bis e romašnik.

Vsa Koroška pozna prelata Podgorca, ki je
letos 10. maja pri Gospej sveti praznoval svo¬
jo biserno mašo. Dolga leta je vodilno sodelo¬
vat v slovenskem javnem življenju. — Rojen
.ie bil 14 . februarja 1866  in prihaja v 84 . leto.
Doma je od Sv. Ruperta pri Velikovcu. Po
starših je podedoval močno zdravje, pri njih je
užil tudi trdno slovensko vzgojo. Je zalo na¬
darjen duhovnik, tako da po zmožnostih pr-
vuje pred drugimi. Odlikuje pa ga tudi ne¬
izmerna pridnost in velika vestnost. Znan je
kot govornik in pevec, že iz dijaških let se¬
je udejstvoval v narodnostnih bojih za Slo¬
vence, kar je posebno nadaljeval kasneje kot
duhovnik in je bil mnogo le-t voditelj koro¬
ških Slovencev. Začel je s tem delom v celov¬
škem Marijanišču pri dijakih in tako vzgojil
veliko koroških slovenskih inteligentov. Ka¬
sneje- je postal profesor verouka na uršulin-
skem učiteljišču,, kjer je imel lepe uspehe,
tako da se ga učenke še danes s hvaležnostjo
spominjajo. Leta in leta je bil slovenski pri.
digar pri sv. Duhu, kjer je imel veliko po¬
slušalcev, zlasti ker je- bil zelo jasen in iz¬
viren. Rad je šel tudi po slovenskih farah
na i-azlično cerkvene, slovesnosti. Znan je tudi
kot pisatelj v slo.venske-m in nemškem jeziku.
Bil je dolga leta predsednik Mohorjeve družbe
in zelo odločno nastopil sedaj po vojni, ko so
Družbi grozili s. prenosom v Jugoslavijo. Bil
:ie lastnik slovenskega verskega lista “Nede¬
lja”. Pridno, je sodeloval pri organizaciji. za :
družništva. _ Po drugi svetovni vojni je ves
čas ostal pravih misli in z odprtimi rokami
sprejel begunce., ki so na Koroškem izkali ,za :
vetja. Zdrav je-, še pel svojo biserno mašo, pri
kateri je sam pridigal o. hvaležnosti do Boga,

Naj ga Bog ohranja .še naprej v zdravju slo¬
venskemu koroškemu ljudstvu; mi mu k ju¬
bileju častitamo.

Zlato mašo imajo letošnje leto sledeči du¬
hovniki ljubljanske škofije: 1. Bešt^r Janez,
ki je bil dolga leta dekan v Postojni, nato
icot oegunec živel nekaj časa v Zagrebu, dokler
ni prišel na župnijo Dob pri Domžalah, od¬
koder so ga pregnali Nemci; sedaj pa živi v
Rimu.

2. Gnidovec Karel, brat škofa dr. Franceta
Gnidovca, že vrsto let dekan v Žužemberku,
kjer je zlasti med vojno ve-liko pretrpel.

3. Kralj Franc, ki je več let kot vpokojeni
duhovnik opravljal dušno pastirstvo v Litiji
pred ustanovitvijo samostojne, župnije, sedaj
upravlja župnijo Struge pri Dobrepolju.

4. Evgen L e gat, katerega pozna vsak Ljub¬
ljančan kot upravitelja mestnega pokopališča,
sedaj pa živi pri mestni župniji sv. Petra v
Ljubljani.

5. Sever dr. Jože, mornariški nadkurat v
pokoju, ki je posebno pod ne-mško okupacijo
vestno oskrboval v dušnopastirskem oziru žup¬
nijo št. Vid nad Ljubljano z okolico; tam
sedaj živi.

6. Erjavec Ivan, bivši župnik iz želimelj, je
šel v pokoj na Breg pri Kranju, odkoder so
ga pregnali Nemci, po sedanji vojni pa j e
ostal kot namestnik župnika ižanske fare.

7. Mrkun AiPCn, poznan Slovečem kot de¬
lavec za treznost,. Cirilmetodijsko gibanje in
misijone. Prvi je obiskal slovenske naseljence
v Argentini. Bil je nazadnje, župnik v Dobre-
poPah. Danes živi kot begunec v Barbetonu
v USA, kjer se živahno udejstvuje tudi s pi¬
sano besedo.

H. Razboršek Jakob, župnik iz Tunjic, od¬
koder je odšel ko vpokojenec v Lahoviče pr'
Cerkljah. Ko so ga pregnali Nemci, je prišel
za upravitelja v Želimlje.

Vsem gospodom jubilantom zlatomašnikoni
častitamo in z njimi hkrati zahvalimo Boga,
kar je dobrega naklonil njim in po njih vsemu
slovenskemu ljudstvu.

Srebrno mašo to leto slavijo:

I. Bartol Mirko, ki je bil zadnja leta sub-
sidiarij v št. Vidu z namenom, da ustanovi
župnijo v Zgor.. šiški. Sedaj je v domovin'
zaprt.

2. Franc Fister, do vojske župni upravitelj
na Osilnici, je ostal v domovini. Upravlja žup¬
nijo Srednja vas v Bohinju.

3. Plečnik Ivan, župnik, Nemci so ga pre¬
gnali v Srbijo, odkoder je prišel ves .strt po
koncu vojne.

4. Štrus Ivan, župnik v Adlešičih v Bel'
Krajini, kjer po vesteh še sedaj živi,

5. Cunder Viljem, ki je bil do te vojne
župni upravitelj. v Sorici, potem pregnan P°
Nemcih, po vojni se. je vrnil v, župnijo Boh-
Bistrico.

O. Glinšek Franc je bil. profesor francoščine
v škofijski gimnaziji, sedaj je bil prefekt J.
malem semenišču .y Ljubljani..

7. Gcdina Jožef. . poznan po svojem del«
zlasti .v kajpniški .dekaniji .iz Grobelj, kjer. iz¬
vodil Misijonsko tiskarno, urejal "Kat, M'"

— 504 .—

sijone” ter sicer v katoliškem gibanju kam¬
niškega okraja veliko pomenil. Nekaj let pred
vojno je bil kaplan na Jesenicah, odkoder so
ga pregnali Nemci. Sedaj živi v Clevelandu,
kjer vodi slovensko pisarno. V begunstvu je
bil priden sodelavec pri osrednjih organiza¬
cijah za Slovence zunaj meja.

8. Jeraša Franc, ki je bil do vojne župnik
»a Krki pri Muljavi, odkoder je odšel v be¬
gunstvo, katerega je delno preživel v Italiji
v taborišču in na župniji, sedaj je v Severni
Ameriki. Mnogo je trpel zlasti po vdoru ko¬
munistov po razpadu Italije 1943.

9. Kristanc Leon, župnik iz Kresnic, je. kot
begunec živel kot pomočnik svetniku Krum-
Pestarju pri sv. Gregoriju, se na begu pred
komunisti ponesrečil, da še sedaj nosi posle¬
dice. živi v USA.

to. Lamovšek Matija, ki je bil do begun¬
stva kaplan v Devici Mariji v Polju, eni naj¬
težjih fara v ljubljanski okolici, je kasneje
Vsa leta vodil kot taboriščni župnik dušno
Pastistvo v št. Vidu in Spittalu; živi sedaj v
Argentini, v Quilmesu.

tl. Siapšak Julij, o katerem smo pisali zad-
»jič.

12 .  Studen Franc, ki je bil do bega
ga kaplan na Vrhniki, živel je po tabo¬
riščih v Italiji, kjer živi v enem od sa¬
mostanov bratov krščanske šole.

Tudi tem srebrnomašnikom častita-
hio in želimo še dolgo živi jen ie ter mno¬
go blagoslova pri dušnopastirskem delu.

MED ROJAK

Ferkov v Itatncs Mejili, iti jo dru¬
ga najvažnejša slovenska duhov¬
na postojanka v Velikem Huenos
Airesu

ARGENTINA

Praznovanje zapovedanih praznikov je ved¬
no težko vprašanje za slovenske delavce po
argentinskih tovarnah, ki cerkvenih prazni¬
kov večinoma ne praznujejo. Slovenci so zlasti
''adn.ie praznike Vnebohoda, Sv. Rešnjega Te-
le ea in sv. Petra in Pavla lepo praznovali.
So odšli nekateri na delo zaradi važnih razlo¬
gov, tako da jih je opravičiti, drugod so pa
tako zgledno ostali doma, da so mnogi Aren-
tinci, ki so to videli, rekli: tako bi morali
narediti tudi mi. Praznovanje praznikov je
v 81iko zdravilo proti življenjskemu materia-
''ztnu, pred katerim tudi Slovenci nismo za-
v arovani. če bodo vsi Slovenci, kar jih dela
“hupaj no istih podjetjih dajali drug drugemu
°Poro, bodo rešili praznike sebi in dali lep
z gled drugim.

Tri nenadne smrti smo imeli v zadnjem ču-
Su - Dne 11. junija je v Mar del Plata umrl
•"adiotehnik Tone Kavelar, doma učitelj, ki je
Ml uslužben na radiooddajni postaji “Luz Mav
a ®l Plata”. Njegov prijatelj piše o smrti: "V
Nedeljo ob 18.30i, ko je oh zamenjavi službu¬
jočega hotel opozoriti namestnika na napako
klikih izhodnih žarnic, ki delujejo s silo
7 ®00 voltov napetosti, se je nevarno približal

in dolg blisk je preskočil na njegovo telo. Pa¬
del je in po dveh urah umrl. V trenutku ne¬
sreče sem bil na kontrolnem oddelku iste po¬
staje, ki je v središču mesta pri studio. Ob¬
vestil sem takoj rešilno nostajo in č, g. Koma¬
na, našega duhovnika. Dopoldne sva s Tone¬
tom še bila pri sv. maši ob 11. uri kakor vsa¬
ko nedeljo in ob 22,30 je že umrl. Pogreb je
oskrbela radiopostaja. Pogrebne molitve in
mašo je opravil č. g. Koman.

čez en mesec 13. julija opoldne je pa zadela
kap sodnika g. Jožeta Rezlja v tovarni Munro.
kamor jo hodil na delo; zgodilo se je par
metrov od poslopja. Bil je na mestu mrtev.
Pokopali so ga naslednji dan popoldne na po-
kopališče v San Mart' n. Pogrebne obrede je ob
asistenci gg. Oreharja in Knaflja opravil g.
Škulj, ki je imel tudi lep nagrobni govor ob
veliki udeležbi Slovencev, čeprav je bilo to na
delovni dan. Pokojni sodnik je bil rojen v
Mir"i r>cči na Doleniskem. v veliki revščini ie
študiral in se posvetil po končani gimnaziji
pravnim študijam. Ko je dokončal, je služ¬
boval kot okrajni sodnik v Metliki in Črnom¬
lju, dokler ni prišel k okrožnemu sodišču v
Novo mesto, odkoder ga je pregnala revolu¬
cija. V času slovenskega odpora proti komu¬
nizmu je bil tudi on vojak, in sicer je služil

— 505

Justo. Morda je prav ta, za 65 letnega moža
neobičajni vsakodnevni napor kaj pripomogel
k hitri, nenadni smrti, ki ga je doletela v pe¬
tek, dne. 21. julija, ko se je vrnil z dela do¬
mov. Potožil je, da so slabo počuti, legel in
čez kake pol ure izdihnil. Njegova dobra žena
,n otroci so zajokali in še žalujejo za blagim
pokojnikom, vendar jih lahko tolaži zavest,
da je bil ranjki krščanski mož, ki se je vse
življenje truuil, da bi vzgojil Cerkvi božji
in narodu slovenskemu čim več dobrih sinov
In hčera. Tu v Argentini so tri dekleta in trije
fantje, od katerih starejši dela v tovarni,
mlajša dva pa se šolata pri salezijancih. Na
pogrebu v soboto dopoldne, ki ja bil z mašo,
katero je opravil in pogreb vodil č. g. Ciril
Demšar CM, se je zbralo vse, kar je sloven¬
skega v Lujanu in okolici, pa tudi nekaj ar¬
gentinskih prijateljev je prihitelo na to zad¬
njo pot moža, ki so ga brž vzljubili in vedno
bolj cenili, čim dalje, časa so ga poznali. Na
grobu je pokojniku spregovoril v slovo č. g-
prof. dr. Fran Jaklič, ki so mu šle besede prav
iz srca. Res, lu.janski Slovenci so s pokojni¬
kom izgubili prijatelja, s katerim se je dalo
tako lepo pokramljati in ki si od njega od¬
hajal poln življenjskega optimizma. — Naj
Bog pokojnemu da zasluženo p ačilo, njego¬
vim svojcem pa nadnaravno tolažbo.

“Ira molitve izseljencev”, je knjižica, ki j°
je izdalo Slovensko dušnopastirstvo v Buenos
Airesu. Namenjena in priličena je slovenskim
naseljencem, ki naj v tej molitvi počaste, za-
doste in prosijo Gospoda v sv. Rešnjem Te¬
lesu. Vse zadeve svoje v tujini, domačih v
Sloveniji, zadeve sv. Cerkve na sploh, predlo¬
žijo Bogu. Res je knjižica pisana iz duše na¬
seljenca z vsemi njegovimi skrbmi za dušo ih
telo. Zelo primerna za zasebne ure- molitve ih
skupno češčenje.

ŠPANIJA

Promocija slovenskega doktorja v Madridu-
Kot doktor gospodarskih In političnih ved ,i e
promoviral na madridski univerzi g. Koren
c'rano. rodom iz Žužemberka. Postal je že po¬
znan v španskem svetu po svojih člankih v
različnih revijah, posebno pa je postal znan
s svojo razpravo o Trstu, kjer dokazuje, da
-or-on t k svoiemu slovenskemu zaledju. Or¬
je med prvimi, ki so v Španiji dosegli dok¬
torski naslov, dočim jih je študije že neka!
dokončalo, tako gdč. Velikonjeva in Strletova
ter g. Antolin. Drugih nekateri so tik pred
tem, da študije dovršijo. —- Sedaj „pet Po¬
pravljajo svoj počitniški študijski tečaj za
Veliki šmaren.

Španijo je zapustila skupina slovenskih la¬
zaristov. sedem po številu. Srečno so dospel-
v Argentino, o čemer poročamo na drugem
mestu.

BELGIJA

Romanje v Banno smo imeli skupaj Slo¬
venci in Hrvatje v nede jo 21. maja. Ena slo' r -
skupina je prišla iz Limburga na 3 avto¬
busih. Hrvatje in Slovenci pa tudi iz Jem e '
ppa. Službo božjo je imel slovenski duhovnik
g. Vinko Žakelj, doma iz Sv Jošta nad Vrhni¬
ko. To je komaj eno leto stara božja P ot -
Lansko leto je na praznik Marijinega Broz® 8 '

Cerkev v Quilmesn

na pravnem oddelku slovcnskego domobran¬
skega poveljstva. Bil je vse skozi zaveden ka¬
toliški izobraženec, tudi član Slovenskega ka¬
toliškega akademskega starešinstva. Dobro je
vzgojil svojo družino. Naj mu poplača Bog na
drugem svetu vse dobro, njegovi družini pa
naše sožalje.

!*. -ut dourega družinskega očeta. Ne samo
številno družino Bohinc, ampak vse lujanske
Slovence je težko prizadela nenadna smrt
‘Bohinčevega očeta’ Alojzija iz mešač pri Pod¬
na’tu. ko ie bil vendar še rc!n živ'jen ja. saj je
vsak dan hodil, bolje rečeno, se vozil na delo
več kot dve uri daleč — iz Bujana v S n

Cerkov v Batatvi (Kanada)

■— 506

dežnega Srca lueteški škof v pridigi povedal,
da se je Marija prikazala na tem mesta deset¬
krat 12 letni deklici Marij. Beco, ter ji na
vprašanje, kdo je, odgovorila, da je “Devi,",
ubogih”. — Popoldne smo imeli še slovenske
Pete litanije Matere božje. Pel je slovenski
pevski zbor, ki je s svojim nastopom vzbudil
veliko pozornost med drugimi narodnostmi.

KANADA

Smrt mlade Slovenka v Burlingtomi. Zju¬
traj 12. maja je šla še na delo in nikomur ni
Padlo v glavo, da bi se moglo kaj hudega
zgoditi. Zvečer je dobila hude bolečine v že¬
lodcu in ob prevozu v bolnišnico jim je pod¬
legla. Zdravniki so ugotovili, da se je razlil
žolč v želodcu. Bila je to Ivanka Cedilnik.
Pokopana je bila 17. maja na katoliškem po¬
kopališču. Pogreb ji je .lepo oskrbela družina
Vrenjakova. Posebno se je zanimal tudi do¬
mači župnik, ki razume Slovence, čeprav jim
je tujec po jeziku in narodnosti.

Spomin padlih žrtev so imeli tudi v Kanadi,
in sicer je v Toronto priredilo akademijo Dru¬
štvo Najsvetejšega imena ob 8 zvečer 11. ju¬
nija v poljski dvorani. Sledile so si pevske
točke, recitacije in govor. Vse v spomin ve¬
liki žrtvi in zgledu naših tisočev, ki so legli
v zemljo ter dali zgled zvestobe veri in svo¬
jemu rodu.

Resno pojmovanje svojega izseljenskega
življenja so pokazali slovenski naseljenci v
Alberti. Ob obisku g. Vukšiniča, ki je ostal
med njimi 14 dni, so opravili svoje verske
dolžnosti, ob koncu so pa z vso dozorelostjo
Premislili svoje stališče do življenja v novi
deželi. Na skupnem zborovanju jim je ka¬
plan g. Vukšinič najprej govoril o prilagodi¬
tvi v novih razmerah v verskem, narodnem in
gospodarskem oziru. Razumljivo je, da vsak
hoče čimprei dobiti soliden gospodarski te¬
melj življenja, a gledati je treba, da se uri
tern v verskem in narodnem oziru ne zane¬
marimo. Nevarnosti ie zadosti. Življenjski ma-
te-ializem sega po najboljših, tudi slovenski
naseljenci niso izvzeti. Za obstanek naseljen-
“v ,r» važna zveza, med seboj v Posameznih
^ajih, potem na povezanost z večjim sredi¬
nem, kakršen je za kanadske Slovence v To¬
rontu. Zvolili so si poseben odbor, ki bo vse
d io vodil in vzdrževal tudi zveze z drugimi
slovenskimi skupinami, zlasti s središčem.

Orkev Naše (»osne Brezmadežne«-« si>oč*>tia
PMada Guelph. Skoraj prav iz vsakega ko-
1'čka tega mesteca s 27.000 prebivalci mo-et.e
'rdeti mogočno gotsko svetišče. Glavna cesta
v^nenia na srrič. ki°r stoii cerkev. Lahko
slišali čudovite zgodbe o tej zgradbi, kako
irski misijonarji tu postavili leseno cer¬
kvico, o poznejši kameni, posvečeni sv. Barto-
mpleju. — L. 1850 pa so prišli v Guelph av¬
strijski jezuitje, ki jih ie vodil neki sošolec
resaria Maksimilijana. Ta jezuit je hotel na
® v etem griču postaviti cerkev — popolni po¬
snetek katedrain v Koelnu. Z velikanskim
delom je začel, ker mu je Maksimilijan vedno
P°š>ljal dobesedno cele sode denarja. Ko pa
Mehikanci cesarja ubili, je delo obstalo.
Gradivo so porabili za skromnejšo cerkev, ki
ie še vendar mogočna in ena najlepših.

Cerkev v kumisu

V tej cerkvi se zbiramo tudi Slovenci v
Guelphu k službi božji. Kadar pride med nas
dr. Kolarič, imamo tu tudi duhovno obnovo.
Takrat pridejo sem še Slovenci iz okolice
(Acton, Preston, Kitchener). — Za pet slo¬
venskih parov pa pomeni cerkev Naše Gospe
začetek nove življenjske poti.

Hoženvenska akcija je zbraia med Slovenci
v Toronto 250 podpisov za vsakdanjo molitev
rožnega venca. Med temi je 39 družin s 106
člani, ostali so poedinci, ki nimajo družine.

VSEM NAROČNIKOM V KA¬
NADI javljamo, da nam bodo na¬
pravili veliko uslugo, ako naročni¬
no za leto 1950 (in če je še kaj iz 1.
1949 ) plačajo našemu zastopniku

g. TURKU FRANCETU, 150 Ge-
offrey Str. TORONTO.

Cerkev v Guelphu (Kanada)

Bilo je popoldne na delavnik v začetku
avgusta. Pri Tončkovih je bilo tiho kot
v grobu. Zunaj pa je sijalo zimsko južno¬
ameriško sonce. Mama je pletla nogavice
in mislila, samo mislila. Nič ni govorila.
Otroci so se čudili, zakaj mama tako
molči. Zakaj je še žalostna po vrhu? Saj
so bili v zadnjem času vsi pridni. Vsi na¬
tančno izpolnjujejo vse, kar so obljubili
mami za sveto leto.

Tonček si pa misli: "Naj bo, kar hoče.
Vprašal bom mamo, na kaj tako misli
in zakaj je žalostna." Res se ji tiho pri¬
bliža in jo zaupno vpraša. "Mama, kaj ti
je? Na kaj tako misliš? Zakaj si žalostna?"

Mama vzdihne in reče. "Otroci, mislim
nai domovino. O kako je bilo doma v av¬
gustu lepo! Romali smo na Brezje, na Ra¬
kovnik, na Dobrovo, na Šmarno goro pri
Ljubljani, na Žalostno goro pri Preserjah,
na Krko in Zaplaz pri Čatežu na Dolenj¬
skem, k Novi Štifti in Svetemu Križu na
Štajerskem. .

Kaj ste pa delali tam?" seže Metka
mami v besedo. "Otrok, peli, Marijo ča¬
stili, k spovedi smo šli in. Jezusa prejeli,
potem pa mnogo, mnogo molili. Otroci,
ne morem vam povedati, kako je bilo po¬
sebno pri Mariii na Brezjah lepo. Zdaj je
vse to minilo. Zato se mi tako toži po do¬
movina!"

"Mama, ali je bilo še lepše ko v Lu-
janu?" vpraša Janko. "V Lujanu je lepo,
zelo lepo, a pri Mariji na Brezjah je bilo
še lepše. Pa tudi na Rakovniku je bilo na
vse moč torao. »edai. ko škof v

procesiji tja nesli križ, bogoslovci pa sli¬
ko Marije z Brezij, ki je bila tedaj v Ljub¬
ljani. Pred to sliko smo se posvetili Mari¬
jinemu brezmadežnemu Srcu

"Mama, zakaj so pa škof nosili križ? Ali
ni bilo nobenega drugega strica, da bi ga
nesel?" vpraša Metka in upre v mamo
svoje žive in radovedne oči.

"Pripovedovala sem vam že, da se je
v Fatimi na Portugalskem Marija prika¬
zala trem pastirčkom. Naročila jim je, naj
ljudje delajo pokoro in naj se posvete Ma¬
rijinemu brezmadežnemu Srcu. To Mari¬
jino naročilo smo hoteli Slovenci izpolniti-
Zato smo šli na Rakovnik med vojsko v
spokorni procesiji. Škof so za pokoro nesli
križ in imeli pred Marijo z Brezij zelo lep
govor. Potem smo se pa posvetili Mari¬
jinemu brezmadežnemu Srcu. Otroci, to
ie bilo tedaj lepo, to je bilo tedaj lepo!'”
Mama se je spet zamislila.

"Mama, Srcu Jezusvemu smo se že po'
svetili. Posvetimo se še Srcu Marijine¬
mu!" veselo zakliče Tonček.

"M aira.sai re~ še Mariu se nosvetirno/

brž povzameta Janko in Metka. "Otroci-
zelo sem vesela vaše želje," reče mamo-
"Prosite tudi ata!" Če bo še ata s te®
zadovoljen, pa se bomo vsi posvetili Ma¬
riji."

Otroci so tisti dan zelo težko čakali ata«
Popoldne se jim je zdelo tako dolgo ka¬
kor več dni skupaj. Sonce kar ni hotelo
zaiti in pustiti mraku, da bi poslal na
zemljo večer. No. zvečer je ata res P rl
šel. Otroci so se kakor čebele usuli protJ
atu in se ga oklenili. "Kaj boste povedali-
malčki?" jih je prijazno vprašal utrujeni
ata. "Ata, posvetimo se Marijinemu Srcu-
Mama pravi, kako je bilo lepo na Rakov¬
niku tedaj, ko ste se posvetili. Ata-
prosimo, prosimo

Še niso končali, ko je ata pritrdil: 'Otro*

— 508  —

ci, posvetili se bomo. Mama« povej, kdaj
hi se mogli posvetiti?"

"Posvetimo se na Veliki Šmaren ali na
praznik Manjinega vnebovzetja. Ta praz¬
nik je za nas tako lep in poln najlepših
spominov. Otroci, zdaj pa na delo! Na
Posvetitev Marijinemu brezmadežnemu
Srcu se moramo vsi lepo pripraviti. Ma¬
rija nas mora biti na ta dan vseh vesela.
Jaz in ata bova šla za ta praznik k spo -
v edi in svetemu obhajilu. Kaj pa boste
vi naredili, otroci?"

“Jaz bom dal iz svojega hrar.ilčka de¬
nar za cvetlice," s° odreže Tonček. “Jaz
hom pa kupil lepo posodo za cvetlice,"
Pripomni Janko. “Jaz pa nimam nič de¬
narja, ker sem še premajhna. Zato bom
Prinesla vode za cvetlice in Mariji
ocm dala svoj srček," počasi govori Met¬
ka.

“Draga Metka! Ti si obljubila Mariji
najlepši dar. Da, poleg drugih darov mo¬
rate prinesti v dar Mariji čista, nedolžna
srca. Tega daru bo Marija najbolj vesela.
Toda dovolj besed! Zdaj pa vsi tekmujmo,
kdo bo Mariji v teh dneh napravil več
veselja. “Mama je odšla in pustila otroke
same pri atu, ki jih je ves večer učil, ka¬
ko naj delajo Mariji veselje.

V času, ko to berete, pri Tončkovih
Vsi tekmuiejo: ata, mama ir. otroci., kdo
se bo lepše pripravil na posvetitev Mari¬
jinemu brezmadežnemu Srcu. Vsak bi
r °d dosegel pri Mariji najlepšo nagrado.
Ro večerni molitvi vedno zapojo prav le-
Po. a čisto tiho, Marijino pesem, da dru¬
gih v hiši ne motijo, ki že spe.

Kdo se bo najlepše pripravil, kdo do-
Se 3el pri Mariji najlepšo nagrado in kako
b o na dar. posvetitve, vam zdaj še ne
rnorem povedati. Pišite, če ste kaj rado¬
vedni, pa vam bom povedal prihodnjič!

GREGOR MALI

MALI "JORGE"

Lustrar, sehor"

Rahel, skoraj otroški glas me je zmotil
v mojem razmišljanju, ko sem na večer
Pešjačil po razsvetljeni Avenidi de
l* a Yo proti “domu". Ozrem se za glasom,
nes, deset, dvanajstleten deček morda
Se di na: nizki pručici in me gleda: bo ali
Pe bo?

Sežem v žep in mu ponudim nekaj

Ali so tile trije mali Tončkovi. . .? Ne vemo;
samo to vemo, <la jih je foto l)ž v Lanusu
■pobral. . .

drobiža. Samozavestno, skoraj z nevoljo
ga odkloni: “Nisem berač, gospod! Čevlje
snažim."

Odgovor me je osupnil. Nisem ga bil
vajen od te vrste ljudi. Fant me je zani¬
mal, zato sem položil nogo na stojalce —
prvič v Argentini. Z vso skrbnostjo se je
/‘ant lotil dela. Vmes sva pa kramljala.

“Kako ti je ime?" — “Jorge." — “Koliko
si star?" — “Dvanajst let, v trinajstem
sem." — “Hm, takle fant," sem nadalje¬
val, “mar bi se kaj učil! Pa zgubljaš čas
s takšnim praznim delom. Kajpak, zaslu¬
ziš že. A časa, ki ga izgubljaš tako-Ie
zvečer, je pa le škoda!"

'Gospod, živeti j,e treba!" je odvrnil z
glasom, kakor da leži vsa teža življenja
na njegovih ramenih. “Sicer se pa tudi
učim," je dopolnil svoje pojasnilo.

Skoraj si nisem upal dalje vpraševati.
Jmel sem občutek, da so moja vprašanja

509  —

Tole sta pa bratec in sestrica Kopačeva iz
Spitala, it; čaka kitajskega misijonarja Janeza
Kopača. Očka jima je zelo bolan; otroci, po¬
magajte jima z molitvijo, (la izprosita očku
zdravje

}orgeju neprijetna. Vendar sem nada¬
ljeval.

Mar ata ne zasluži dovolj?"

"Nimam ateta," je odvrnil kratko in
sklonil glavo n.ad čevelj, ki ga je snažil.

'A  tako! Najbrže pomagaš mami s svo-
jim delom. No, to je pa res lepo. Všeč si
mi!" sem hotel zabrisati neprijeten obču¬
tek, ki se mu je zbudil ob spominu na oče¬
ta. A Jorge je sklonil glavo še niže k mo¬
jemu čevlju in komaj slišno dejal: "Tudi
mame nimam!"

Mučno mi je postalo ob tem odgovoru
in res nisem vedel, kaj bi. Želel sem, da
Ji dečko čimprej skončal svoje delo.

Čez nekaj hipov me Jorge pogleda. Na¬
jina pogleda sta se srečala. Menda je
bilo to vzrok, da je dobil zaupanje vame.
Pa je kar sam nadaljeval.

"Živim pri teti. Do lani je še nekam skr¬
bela zame. Letos pa je dejala: "Dva najst
let imaš in čas je, da začneš skrbeti sam
zase. Stanovanje imaš pri meni. Za drugo
pa glej, kako boš zaslužil in plačal..." —

Tako. In sedaj se dopoldne učim, popol¬
dne pomagam teti. Zvečer sn.ažim čev¬
lje. Še nekako gre. Teti plačujem, kolikor
zahteva za hrano. Le časa za učenje mi
včasih zmanjka."

Presunjen sem gledal tega malega deč
xa,  ki ga je življenje tako zgodaj poteg¬
nilo v svoj vrtinec. Njegove drobne roke
so se urno gibale pri delu. Njegove mi¬
sli pa — Bog ve kje so romale?

"Učiš se, Jorge, praviš? Kaj pa?"

Svetlo me je pogledal: "Da, gospod,
učim se. V šolo hodim. Veste, duhovnik
som postal," je povedal na koncu čisto
tiho in zaupno.

Skoraj da me je smeh posilil ob teh
njegovih besedah. Res si nisem mogel
predstavljati, da bo ta le mali snažilec
čevljev stal kdaj pred oltarjem Gospodo¬
vim kot duhovnik.

"No, lepo," sem mu dejal. Nekaj sem
moral pač reči. "Lep poklic je to in dobro
£« ti bo godilo."

Pol začudeno, pol dvomljivo me je po¬
gledal: "Kako mislite to, gospod?"

"No, tako." Nekonko neprijetno mi \ e
postalo ob njegovem vprašanju. "Duhov¬
niki, pravijo, živijo dobro."

"Ne. r°! Ne zato! Ne mislim tako!" ) e
vzkliknil Jorge užaljeno. Pomolčal je ne¬
koliko, potem pa nadaljeval bolj umir¬
jeno: "Vi ste tujec, aospod, in ne veste,
Kako je pri nas. Duhovnikov je pri nas
premalo. Ljudje vedo o Bogu zelo malo-
Treba jih je učiti. Med njimi delati, V cer¬
kev — v cerkev jih bolj malo pride, zato
je treba iti med nje. O! Jaz bom vse dru¬
ga"« delal!"

‘Le kje je fant staknil te misli?" mi ) e
rojilo po glavi. Hotel s°m zvedeti, zato
sem dejal: “Dobro te učijo v šoli!"

‘V šoli? Motite se gospod. Poglejte!
Potegnil je iz žepa revijo in mi jo pokazal:
"Primeras armas." Tu, vidite, tu sem se
naučil tega. Ir. če bo božja volja tudi
bom!" je na koncu pribil.

Ves se je razgrel pri teh besedah. Oci
so mu bleščale od gorečnosti in ponosa-
Nisem več dvomil; ta Jorge, ki ga vidim
cedaj pred seboj, bo gotovo postal du¬
hovnik!

Poslovila sva se. Plačilo za delo ie od¬
klonil: "Prvi ste. ki ste se zanimali za me
ne, zato naj bo zastonj." Pa nisem odne¬
hal: "Vzemi, Jorge, da ti ne bo treba to
likokrat na delo, pa boš lažje študiral do-

510

toa," sem mu dejal, ko sem mu ponudil
v ečjo vsoto. "To pa, to!" je dejal in spravil
denar.

Od takrat se večkrat vidiva. Kadar rav¬
no snaži komu čevlje, mi veselo pome¬
žikne. Če je pa prost, kramljava o tem,
kar je Jorgeju najljubše: o duhovniškem
Poklicu. INE

ali ste prav odgovorili?

Namreč na 10 vprašanj v zadnji števil¬
ki. Pravilni odgovori so tile:

1. Najpotrebnejši zakrament je SVETI

KRST.

2. Jezus je bil rojen v BETLEHEMU v
JUDEJI.

3. Največji praznik v letu je praznik

Vstajenja.

4. Jezus je postavil zakrament sv. Reš.
telesa PRI ZADNJI VEČERJI.

5. Glavni deli svete maše so: EVANGE¬
LIJ, DAROVANJE. POVZDIGOVANJE in
SVETO OBHAJILO.

G. Pri zakramentu svete pokore so naj¬
potrebnejše tri stvari: izpoved grehov,
kesanje s trdnim sklepom in spovedni¬
kova odveza.

7. Obredne barve mašnih oblačil so:
Sela, rdeča, vijolična, zelena in črna.

8. Staršev in predstojnikov ne smemo
PSogati, kadar nam ukazujejo greh.

9- Največji čudež, ki ga je naredil Je-
2 Ps, je, da je sam vstal od mrtvih.

10. Ali opravljaš redno dnevne molitve
ne, na to si pa le ti sam moreš odgovor

dati. ± i

5 NOVIH VPRAŠANJ

!■ Kje in komu je Bog dal 10 božjih za¬
povedi?

■nsez|op\[ Inuig uo6 d^t

2. Kdo je bil obvarovan izvirnega gre¬
ha?

•i}D^[ n[zcq

3- Katera molitev je najpopolnejša?

■snueoo

■L Katera je največja zapoved?

■ ; uzeqn[i s^sucosjjj  peAodnz

J - Ali molite pri vas vsak dan rožni
Ve n,ec?

■UIDS UOAOfipo etUDSDJdA O}

SLOVENSKA PESEM

Dajte mi zlatih strun, mili zvonovi,
da bo odmevalo s tisoč glasovi;

Ave Marija, Ave Marija!

sta peli Gorše Mimi in Pepca Vidervol na
šolski proslavi v Minneapolisu, Minesota.
Tudi na skrajni meji USA se razlega slo¬
venska pesem v čast in s’avo Mariji, božji
Materi.

*

ZANKE IN UGANKE

ONE V ZADNJI ŠTEVILKI SE TAKOLE
REŠIJO:

KLINOPIS: "KOGAR KAČA PIČI, SE
BOJI ZVITE VRVI". — Ključ: koprive
žgoč plevel, steza = pot, gcba gozdna
rastlina, čaj pijača.

ČAROBNI KVADRAT: "KUJ ME, ŽIV¬
LJENJE, KUJ; ČE SEM STEKLO, SE ZDRO
BIM, ČE SEM JEKLO, SE RAZISKRIM!"
OTON ZUPANČIČ.

Reševali in PRAVILNO SO REŠILI sle¬
deči: Stanko Žužek, Capital; Tomazin Vin¬
ko, Hcedo; Barle Janko, Quilmes; VIDA
AVGUSTINČIČ, Capital; Marko Bajuk,
Mendoza; Alenka Augustinčič, Capital;
Janez Habat, Moron; Tomazin Franci, Ha-

— 511  —

edc; GRILJ MARTINA, Haedo; SUHA¬
DOLNIK IVANA, Lanus; Avanzo Marija,
Quilmes; Barle Miha, Quilmes; Tomazin,
Jožica, Haedo.

DEBELO TISKANI so tisti, ki jih je do¬
ločil žreb: teden dni pred Velikim sreče¬
lovom naj pridejo v Dušnopastirsko pisar¬
no, kjer bodo prejeli vsak svoje NAKA¬
ZILO za 10 zastonjskih srečk srečolova.

K SVETEMU LETU

ALI VEŠ, da tudi ti lahko mno¬
go pripomoreš k uspehu svetega
leta? — KAKO? Tako, da vestno
izpolnjuješ šolske dolžnosti; da
ubogaš starše; da si dober z
brati in sestrami — sploh z vse¬
mi, s katerimi prideš skupaj. Po¬
izkusi! SVETI OČE KLIČE!

Nosim 0 ,

svetoleh 11

znak!

VSEBIMA AVGUSTOVE ŠTEVILKE

VSEBINA: Stran: VSEBINA: Stran:

Naslovna slika: Ljubljana z Gradu . . 449

Cerkev in narodnost (Odar) . 450

Domovina je kakor mati... (Selivec) 4 57
Pesmi: Vodilo (Budnik), žalne strune

(Mali), Lahko noč (Narodna) ....  460

Potovanje v svobodo (škof dr. Gregorij

Rožman) . 461

Pesmi: Prostost srca (Budnik), Jona

(Srebrnič), Grozdje (Janko) . 464

Marija Vnebovzeta (Langus) . 465

Oče nag (Ahčin) . 466

Krščanstvo in katolištvo (Odar) . 471

Nesebična ljubezen (Pij XII) .. 478

Otrok naj se igra (Hanželič) . 4 81

Podlasica (Kk) . 483

Voditeljeva beseda (Dr. Miha Krek) . . 485

Cerkev na Koreji (Arh C M.) ........  486

Misijoni na Kitajskem (Petek C.M.) . . 4  89

Dr. Janež poroča . . . . .. 491

Pogovor o svetnikih (Gorenc) . 492

V zaupanju nisem bil varan (M. J.) . . 494
“Bog te nesi, Fric pobožni’’ (Janko) . . 495

Po katoliškem svetu . 497

Iz zasužnjene domovine . 500

škof Vovk 2 — petdesetletnik . 501

Med rojaki v svobodi. 505

Pri Tončkovih tekmujejo (Mali). 508

Mali “Jorge” (Ine) . 509

A'i ste prav odgovorili? .  511

:♦> <♦> <♦> <«• <«• » •:♦> <♦>

Sir"'

!

I

l

I

i

m

I

i

9 ,

|

I

i

1

f

Svetovno znana knjiga španskega pisatelja HEREDIA,
ki jo je prevedel v slovenščino France Kremžar,

„  V 1 K NAJVEČJE SILE"

je izšla. Dobite jo:

V ARGENTINI: DUŠNOPASTIRSKA PISARNA, Victor Mar
tinez 50, Buenos Aires, in v trgovini “SANTA JULIA” na isti

ulici, št. 39.

V KANADI: France Turk, 150 Geoffrey Str., TORONTO, Ont.

V USA: Slovenska pisarna, 6116 Glass Ave, CLEVELAND, Ohio

Broširana stane v Argentini 15.— pesov

<♦> <♦> <♦> <«■ <♦> <♦> <♦>

■»y/

i*

■

i

■

*

s?

1

v

2

v

2

v

2

2

v

2

!f

2

s

2

Talleres Graficos “POLIGLOTA”, Corrientes 3114