NAR. ŽELEZNIČARSKO GLASBENO DRUŠTVO
,SLOGA“ V LJUBLJANI/
priredi
na čast udeležencem zadružnega kongresa „Zveze nabavljalnih zadrug držav, uslužbencev“
KONCERT
s sodelovanjem
gospe Pavle Lovšetove in g. Franca Schiffrer-ja
V ponedeljek, dne 28. junija 193?
Frančiškanska dvorana Začetek točno ob 20. uri 30 min.
LJUBLJANA
SPORED:
1. Leskovšek:
2. Ferjančič: Kimovec-Ipavec:
5. Sattner: Sattner: Tpolit-lvanov:
4. Krek:
Lajovic: Pavčič:
5. Adamič: Premrl: Vilhar:
6. Adamič: Prelovec: Vodopivec:
?. Lajovic : Puš: Premrl:
Zadružna himua
Tone, sonce tone Večerni zvon Ej tedaj
)
Izvaja mešani zbor „Sioge"
Dedek6Krim	) lzTaia že,,*ki zbor "S1??'“
Vilinski ples	' S sPremMevanIem klavirja
Ob zidu Pesem o tkalcu Vesela pomlad
)
)
Poje gospa P. Lovšetova (sopran*
ODMOR
Nocoj je pa lep večer Bolhač Mornar
Bolhač	^	Poje	g.	Franc	Schiffrer	(bas)
Šel sem po zelenem travniku
Nageljni rdeči Ob večerni uri
)
Izvaja moški zbor „Sloge“
lica ^
Pastirčki
Kaj ti je deklica | Izvaja mešani zbor „Sloge4 V Korotan
Pri klavirju: g. Marjan Lipovšek
Zadružna himna.
Ing. D. Leskovšek
Zadružni prapor plapolaj in čete naše vodi!
Sedmerih barv nam tvoj sijaj simbol združenja bodi!
Iz dneva v dan najbolj močan pritok bo v trume naše in prapor naš oboževan, krepi naj vrste naše!
Zadružna misel, plamen svet, ti vodi nam dejanja in z duhom bratstva naš pokret navdajaj brez nehanja! Razvnami kri, da zagori v ljubavi upa upapolni! Sebičnosti koren zatri, z drugarstvom nas napolni.
Zadružni dan, ti zbiraj nas kot vojsko vneme svete, da ko napoči borbe čas nebrojne bodo čete!
Oj bratje vi zadrugarji in sestre, sestre drugarice, prisezimo zvestobo si in branimo pravice.
Tone sonce, tone . . .
S. Gregorčič
Tone sonce, tone za večerne gore, ž njim le moja toga vtoniti ne more. Zjutra sonce vstane lepše žareče, ž njim pa radost meni vstati nikdar neče. Toni, sonce, toni drugim topi boli, njim na srečo vstajaj, če zame nikoli.
Večerni zvon.
Tiho sonce plava, že počivat gre, Mati božja zdrava! kliče nam srce. Zdrava Marija, zdrava Marija . . .
Ej, tedaj . . .
Utoa
Na platani slavček plaka, plaka v tihi mrak, na gredicah noči čaka koprneči mak.
Ko pa vtihne bolni slavec in zaspi,
in ko mak se v nočno temo potopi:
ej, tedaj pa fantič pride k meni v vas,
da poljubi mi oči, ustni in obraz,
da mi pravi o ljubezni, o lepših dneh,
da privabi mi na ustni spet brezskrben smeh.
Tiho je legel mrak.
Utna - Kraguljčki
Tiho je legel mrak, v žitu zasanjal mak, mehek je san.
Zvonček utihnil je, lučko upihnil je trudni zemljan.
Pikapolončice, pridne devičice so zadremale.
Toda kresničice, tiste noričice, so zaplesale.
Švignil iz temnih lin nočni je fantalin, mrk netopir,
in je kresničice, tiste noričice, vabil na pir.
Pa so sledile mu, prišle nič več domu, tam so končale.
To so menile se pikapolončice, ko so vstajale.
Dedek Krim.
Utna - Kraguljčki
Dedek Krim puha dim,
da zavite vse stezice in ceste so v megle,
čeprav Rožnik, ta pobožnik,
znani s stolpa že poldne.
Ali pride čas ta,
da se nam rodi junak, oj junak, tak in tak, tak in takšen . . . Mama kakšen?
No da, takšen, da bo dedku pipo vzel,
več kaditi ne bo smel,
in takrat bo že zarana
v sončni gloriji vsa Ljubljana
tja do Sname gore, samo sonce in še črez.
Mama! Mama ali res ?
Vilinski ples.
Shakespear: Sen kresne noči
Le sem, le brž! le zberimo se v krog, tu zeleni je log!
Vesela in hrupna naj družba tu raja! Praznujmo prelestni čar kresne noči razigrani, med živi ta raj, vsak se podaj!
Pesem vesela v gozdu lepo bo zvenela, v rojih metulj, v luči kresnic, v lokih nad nami bo krožil, vencev iz rož in duhtečih cvetov spleti vsak si nocoj.
V	zlate pa čaše še kapljice rosne ob zori nasuj!
Na kresno to noč,
gozdni naj praznik prežene sen,
naš kralj je tu, Oberon!
Divna je noč, jasne so zvezde, v blesku, sijaju srebrne lune priroda miruje.
Utihnil šum je gozdov, kraj vonjave omamne polne, cvetke poljske duhte,
kapljice rosne po travi bleste jasne, kot zvezde svetle.
Divna je noč, jasne zo zvezde, v blesku, sijaju srebrne lune si vendar prišla k nam oj, kresna ti noč.
Ej, ko nebo razsvetli zora jutranja zlata, tiho nas skrije zeleni ta gozd.
Ob zidu.
O. J. Bierbaum>
Ob zidu, kjer bister potoček Šumija,
kjer pozdravlja rožnata jablana zeleno, resno rast dreves, tam cvetje najlepše raste.
Različnih oblik, barvno bogato, vonja sladko v senco odeto, smeje iz mehkih se nežnih trav, hoče umreti v pomladni sij? Utrgam ognjeno rdečo, za tebe ljubica,
ki v kopreni črni hodiš žalostna skozi slutnje glas in cvetno prelest. Na tvojih grudih naj vzcvete svetlo in srce tvoje navdahne naj, zapoje naj ti njen sladki vonj:
i tebi se log smehlja . . . tudi tebi se log smehlja!
Pesem ö tkalcu.
Burns - 'Zupančič
Kjer lije reka se v morje, kjer cvetke pisane žare, tja moje si želi srce — tam lep prebiva tkalec.
Naj oče le besedo da njemu, ki več sveta ima! Ne dam jaz roke brez srca, srce sem dala tkalcu.
Imela snubcev sem devet, blago in svoj denar neštet vsak mi ponujal je razvnet, srce pa lepi tkalec.
Dokler cvetice še cveto, dokler še sestre v klas gredo dokler mi je srce gorko — ljubila bodem tkalca.
Vesela pomlad.
Saoa Radič - Mirt
Sanek cvetoč je zemlja sinoči zasnula ž njim je ob noč vse trnje in grmje obsida. Martinček na bregu se greje žareče se solnčece smeje čez njivo, čez travnik, čez polje, martinčkove danes sem volje.
Pevcev tisoč pozdravlja in kliče iz spanja ptiček pojoč visoko v nebo se zaganja jasnina nebeška se bliska, škrjančkova pesemca vriska čez njivo, čez travnik, čez polje, škrjančkove danes sem volje.
Nocoj je pa svetla noč.
Narodna
Nocoj je pa lep večer, nocoj je pa svetla noč, — nocoj je svetla noč, mesec sije vso noč, spati ni — mi moč.
Jaz pa pojdem na vas, jaz pa zapojem na glas, zavriskam Čez tri — gore, da me bo slišalo moje dekle.
Bolhač.
/z Goethejevega Fausta - Poslovenil Funtek Anton
Bil kralj nekje je davno, ki bolhača je imel; ni ljubil ga malo ravno, ker za sina ga je štel.
Poklical je krojača, pristopil je krojač:
„Plašč stori za bolhača, ureži lik mu hlač!“
In v žamet je in svilo naposled bil odet, pa imel trakov obilo in tudi križ pripet.
Minister bil je hkrati, je nosil red zvezdat, pa bil je mož med brati na dvoru kaj bahat.
Pa grizli so gospode, gospe napadali, kraljico so brez škode in hišno zbadali,
nihče ni smel jih treti, ne praskati ta čas, a mi jih smemo mleti, če eden pikne nas.
Mornar.
France Prešern
Nezvesta, bodi zdrava, Čolnič po mene plava, Na barko kliče strel! Po zemlji varno hodi, Moj up je šel po vodi, Mi drug te je prevzel.
2.	Pri Bogu sem obljubil,
Da pred bom dušo zgubil, Ko nehal te ljubit’.
Si z desno v desno segla, Pri Bogu si prisegla,
Mi vedno zvesta bit’.
3.	Morja široka ces<a Peljala me je v mesta, Kjer lepe deklice; Obrazov njili lepota,
Sneg beli njih života Zmotila nista me.
5.	Le jadra spet napnimo, Valovom se ’zrocimo,
Kak je Čisto morje!
Kaj njemu upat’ smemo, Mornarji dobro vemo, Dekletom kaj, — kdo ve P
4.	Spet so se jadra bela Od južnih sap napela, Prinesla me nazaj; Dekleta moj’ga ženo Sem našel poročeno, — Prestal, sem Bog ve kaj!
6.	Ne straši moč viharja.
Ne grom valov mornarja. Se smrti ne boji.
Spomin v potopu mine. Ljubezni bolečine Vsak dan spet oživi.
7.	Po morju barka plava, Nezvesta, bodi zdrava, Sto tebi sreč želim!
Po zemlji srečno hodi, Moj up je šel po vodi, Le jadrajmo za njim!
Šel sem po zelenem travniku.
Štajerska narodna
Sel sem po zelenem travniku, slišal sem no drobno tičico. al’ to ni nobena tičica, moja to je ljubica, trajlala, trajlala hodijo . . .
Tako dolg’ sem pod drevesom stal, da me je ta beli dan obsjav, da mi je zapela ptičica, kot zna moja ljubica, trajla, trajlala, hodijo ho.
Nageljni rdeči.
Ido Peruzzi
Nageljni rdeči iz zemlje gore, polnih prs poje v pomlad polje.
V	mojih pa gajih spev molči, v mojih poljanah pa rožic ni. Davi so nesli ljubico tod, zvezde svetile njej so na pot,
moja jo tuga spremila je, v tihi jo gaj položila je.
Jaz pa med svate vesele bom šel, pa jim okrogle pesmi bom pel, pa me bolelo bo v dnu srca, tam kjer je mrtva ljubica.
O večerni uri.
Simon Jenko
O večerni uri stal sem poleg Save, oj, oj, Drla z glasnim šumom je z višav v nižave. Mladi fant iz zdrave, iz strani gorate, grem na južne kraje, grem med tvoje brate. Tak s šumečim glasom bistri val mi pravi, Dam mu naročilo: Srčno jih pozdravi! oj, oj.
Pastirčki.
Oton Župančič: Ciciban
Bilo je sedem hudih let, bilo je sedem pustih paš, bilo je sedem suhih krav. Sedmero je pastirčkov nas, zdaj tolste krave gonimo, na polno pašo hodimo, okrogle pesmi piskamo.
Saj smo prebili sedem let, prebili sedem hudih let, prestali sedem pustih paš, prepasli sedem suhih krav, da ni nobeden joj, dejav.
Kaj ti je deklica . . .
Narodna
Kaj ti je deklica,	Fantič na vojsk leži,
da si tak žalostna ?	fantič le vstani mi!
Kaj mi je, nič mi	ni,	Kako ti vstati Čem,
srce me boli.	k’ me krogla teži.
Oblekla bom črni gvant, saj to je bil moj fant, k zdaj mrtev leži.
Korotan.
Mej juhej čez gore, ravan, preko tujih mej gremo v Korotan.
Sončece povej za najbližjo pot, kje dospemo prej med naš bratski rod? Tam le za goro je že Korotan, drija, drija, dro.