—   87    —
Novičar iz austrianskih krajev.
Iz Gradca. Naša kupčijska zbornica je nasveto-vala ministerstvu, naj bi se napravila železnica čez Lipnico na Koroško in čez Spielfeld v Veliko Kanižo na Ogersko.
Iz Pole v Istrii. Ker že dolgo časa ni bilo nič od tega kraja v 55Novicah" pisano, mislim, da jim na bo neljubo od tukaj kaj slišati. — Naj poprej nekoliko od mesta.
*
Pola — to je, kraj poleg morja, košček hriba ali kakošnega drugega kraja zemlje — je sla venska beseda; in to nam kaže, da so bili tudi njeni vtemeljitelji ali Slaveni ali pa ljudje, ki so tukaj na slavenski zemlji s Slaveni v spravi živeli. Koliko je tega res, koliko ne, ne bomo pretresovali, samo povemo, kar ljudstvo pripoveduje, rekoč: da stara Pola bila je sozidana na bližnjem hribu morja, na kterem je se zdaj en del mesta; sozidali so jo bili Kolki, kteri so prišli od černega morja v ta kraj, ob času ko so Argonaute podili in lovili, in mislili jih tukaj z ukradeno Medeo in z zlatim runom najti; ker jim je pa kraj dopadel, so se tukaj naselili. — Morebiti pa tudi, da v tej pripovedki je preseljevanje ljudstva ob času Darija zapleteno, ker tačas so tudi Istri #) (prebivavci pri reki Istri, Donavi) sem prišli. Verh hriba je bil s plaščem vterjen, in mesto je bilo tudi kakor terdnjava. V medprostorju na hribu je stal tem-pel (molivnica) pagaoskega boga Jupitra. V sredi 17. stoletja je bil ta kraj od Benečanov v terdnjavo prena-rejen.
Ob času rimske oblasti je bila Pola, kar okraj zadene, enmalo vekši ko zdaj, samo da hiše so bile bolj tesno ena pri drugi sozidane, kar se še zdaj lahko vidi na razvalinah okoli hriba in po hribu. Rimci so bili mesto olepšali z veliko lepimi poslopji. Molivnice Au-gusta, boginje Diane itd. so bile dela, kterih ostanjki še dan današnji serce človeka s čudenjem polnijo. Am-fiteater je stal zvunaj obzidja na severno-iztočnem kraju; njegovi zidovi stoje še zdaj; v njem je ob orjaških igrah lahko 40.000 oseb prostor imelo. Še drugo gledišče je stalo na drugem kraju mesta, bolj proti jugu, in tudi od tega je bilo nedavno podstavno zidovje najdeno. Stalo bi še gotovo kakor amiiteater, pa Genuezi so ga v 14. stoletju poderli, in z njegovim kamnjem terdnjavo na hribu popravljali. Od teh dveh poslopij naprej so bile male koče, za kmete, za ubogo ljudstvo in za sužne.
Iz tega malega se vidi, da Pola je marsikaj doživela; nekaj časa je bila samostalna, potem so se Rimci tukej naselili, in v 10. stoletju je prišla pod beneško ljudovlado pod beneškem vladarjem Petrom Orseolom. Benečanov se je večkrat rešila, pa bila je spet premagana. Doze Jakob Tiepolo jo je pervikrat požgal, in to nesrečo je Pola mogla večkrat terpeti; celo Genuezi so jo v letih 1354 do 1379 večkrat obropali in popalili; komej pa, da se je od teh nesreč malo okrepčala, so jo terle in gulile strašne in kužne bolezni, in v benečanskih letopisih se bere, da je v teh nesrečnih časih skorej vse stanovnike zgubila, da so Benečani begunce in malopridneže iz turške vojske sem naselovali, pa vse zastonj, ker po dokončani bolezni je — kakor se bere v beneški zgodovini — komej 30 oseb ostalo.
(Dalje sledi.)
Iz Zagurja na Notranjskem. Žn. Tudi pri nas je dan za dnevom revšina hujši, ker so pičli poljski pridelki ljudem večidel čisto pošli, zaslužek po cestah pa je redek in slab. Ni tedaj čuda, da se zmeraj bolj čujejo mili glasovi: „kaj bo, kaj bo spomladi!" Bog daj, da bi se železnice pri Ko sani kaj bolj živo prijeli delati; če ravno je zaslužek majhen, ker ne plačujejo višje kakor 33 do 40 kraje, na dan, bi se ljudstvo vendar preživilo, dokler Bog kaj boljšega da. Pred malo tedni ste dve mlade ženski, ko je hud mraz na Pivki razsajal, med Zagurjem in Knežakom, ki nista več kot če-tert ure vsak sebi, pozeble.
Iz Gorenskega. Na Dolgem je ponoči od 10. do 11. t. m.   oginj  štiri  hiše  vpepelil;   v  hiši,  kjer je
*) Ali je Istrija prijela svoje ime od Istrov, ali od pol-ostroga (polotoka), ker kraj pri morju je poln ostrogov, se ne ve za terdno; jaz sem poslednje misli.                Pas.
goreti jelo, je tudi bolna ženska v ognji žalostno smeri storila. Rešili si reveži razun živine niso nič; k sreči je bila noč tiha, in da so iz bližnje vasi (Mojstran) ljudje urno v pomoč prihiteli in ubranili, da oginj ni dalje segel. Z žalostjo pa moram pristaviti, da nobena pogorelih hiš zavarovana ni, in tudi v celi vasi le maloktera. Ljubi kmetje, kdaj bote že dobroto zavarovanja spoznali! Naj si vsaka soseska saj pri tacih nesrečah nadlogo pred oči postavlja in v roke seže eden druzega k zavarovanju spodbadati. Lahko se pozabijo krajcarji, ki se za to vsako leto izdajo, ako pomisli gospodar nesrečo, ktera ga vsaki dan zadeti za-more.                                                             J. Peternel.
—   88   —
—   91    —
Novičar iz austrianskih krajev.
Iz Pole v Istra. L Dalje.) Akoravno je prestala Pola take velike nesreče, je vendar večkrat cvela; s kupčijo po morji in z Oglejem po suhem si je pridobila bogastvo in čast. Kinčale so jo, kakor je bilo zgorej rečeno, lepe poslopja: tempeli, gledišče, kopališče, pre-luka, cerkve, stan za romarje v sv. deželo, in drage velike palače; ali vse to je minilo s 14» stoletjem, in od tega časa so nam le razvaline spominek njene nekdanje velikosti. Benečanski jarm ji je zapustil samo eno terdno sozidano ječo; skorej vse druge spomine pasta skrušila vse premenljivi čas in blagoželjnost človeka. Za to, kar se še vidi, se mora hvala dati cesarski miloserč-nosti, od ktere se je nadjati, da bo obderžala, kar je zuamenito, in napravila, kar je potrebno; — vidi se že, da Pola spet iz teme vstaja, ker Franc Jožef ji veleva: „Pola vstani!" Pola vstaja, zdihuje: kdo kliče na dan? Da! na dan se dviguje spet Pola, ali kaj zagleda po tako dolgem spanju? Odpira se jej ves nov svet. Ona vidi, da si veliko ljudi tukej živež pridobiva pri zidanju * velicega arsenala za cesarsko mornarstvo; pri naprav-ljanju terdnjav, ki bodo krepčale bližnje hribce okoli in okoli, da inostrani sovražnik ne bo mogel se bližati mestu. — Kar pa ljudstvo tega kraja zadene, se vidi resnica pregovora, ki pravi: „narod brez narodnosti je telo brez kosti", ker naroda v sebi lastnega tukej ni, ampak troje jih je, ki začudeno eden druzega gledajo, osno-vaje si prihodnost vsak po svoji misli.
Istrija , ki je nekdaj bila bogata, je zdaj revna; nima ne derv, ne vode, — dva uzroka, zavolj kterih se Istrijanom po krivici lenost očituje, ker kodar nI ne derv ne lesa,  tudi  ni mogoče ne kuriti ne  graditi;  in
-kjer vode ni , je zastonj ves trud o poljodeletvu; ako ee že kal v zemlji posuši, ni mogoče sadu pričakovati. Kako je pa to, bo marsikteri vprašal, da Istrija je bila nekdaj bogata, zdaj pa ne? Zastavica ta se lahko da rešiti. Istrija je imela nekdaj lepe gojzde , kteri so po-sečeni bili za benečaneko in angiežko roornarstvo; večji del benečanskih bark je bil iz istrijanskega lesa; in an-gležkih ladij je morda še zdaj nekoliko, ki so narejene iz tukujšnega lesa. —- Pozor tedej Krajtci in Štajarci! ker je bilo — če se ne motim — že slišati, da Angleži hočejo za njih brodovstvo vaše gojzde pokupiti. Vaše deželi ste lepe, ali vendar ne prebogate; s tem bi Vas eicer utegnil doleteti začasen dobiček, ali vašim vnukom bi se znalo tako goditi, kakor sedanjim lstrijanom, ki letos po poti lakote pomirajo. (Konec sledi.)
Iz Celja. Veseli smo brali v 19. listu „Novica naznanilo iz Beča, da gosp. C. pridno vreduje in dover-šuje slovenski besednjak. Način, po k tereni ga izdeluje, je pravi način in vse hvale vreden. Če bi kaj pristaviti imeli, bi bilo, da bi samostavnim imenom in glagolom se obilo izrekov, izgledov, posebno pa narodskih poslovic dodalo *) (kakor jih ima iz-verstni serbski rečnik Vuka Štefanoviča). Taki prikladi še le ožive slovd, ter olajšajo pisateljem pravilno in v duhu jezika pisati.
Presvitli podpornik pa tega veličanskega dela, gosp. knezoškof Ljubljanski, si bojo z izdatvo tega slovarja spomnilo postavili, ktero bo zares
Monumentum aere perennius.
Hvaležni eo jim zato vsi prijatli slovenskega slovstva.
Ko bo ta slovenski besednjak na beli dan stopil, elovenšina ne more več poginiti! Vtemeljena bona krepki podlagi, na kteri dalje zidali bomo mi živeči, za nami pa še mnogi verii sinovi matere Slave.                  J. Š.
Iz Gorenskega. V Mošnjah so bile 6. dan t. m. bilje in pridiga po čast. g. Ja n. Kociančiču, kterega je nemila smert 25. listop. 1853 v Hartumu v srednji Afriki dosto prezgodaj si. misionstvu vzela.
Iz Ljubljane. S vitli škof gg. Baraga so došli pretekli teden iz Rim a spet v Ljubljano, kjer bojo menda ostali do prihodnjega tedna in se potem vernili čez Dunaj v severno Ameriko.
*) To se bo zgodilo , ker to željo je že odbor v svojih vodilih gosp. vredniku naznanil in tudi Vodnikov rokopis je deloma tako osnovan.                                                         Vred.
—   92   —