Marjan Tršar 318 LIKOVNA UMETNOST DOSEŽKI, OBETI, MEJE (Ob razstavi Gatnika, Kraševčeve, Logarja in Novinca v Mestni galeriji) Čeprav razstava četverice »najmlajših« ni ne prva ne najbolj bučna manifestacija novih tendenc v naši likovni umetnosti — spomnimo se samo lanskih in predlanskih nastopov, tako skupine OHO kot tudi Gatnika, Logarja in še nekaterih razstav, povezanih s happeningi, presenečenji in mikavnostmi vsaj toliko uprizoritvene narave kot čisto likovne — pa moramo prav ob pričujočem pregledu dela četverice z dokajšnjo trdnostjo soditi o ravni realizacij mladih želja; o pravilnosti ali zgrešenosti naših upov, ki smo jih zapisali ob njihovem prvem nastopu; o očitnih preusmeritvah, o novinah, ki jih prinašajo v našo likovno dejavnost; in ne nazadnje tudi o mejah, ki se postavljajo njihovim na-merjenostim, pa o eventualnih nedoslednostih, ki se utegnejo povečati v nevarne razpoke. Kajpak bo zapisano veljalo le za tisti del novih teženj, ki mu likovno izražanje pomeni preoblikovanje videne ali domišljene stvarnosti v osebno obarvano likovno izpoved. Nisem privrženec mnenja, da bi morali delati razliko med šolanimi »akademijskimi« slikarji in kiparji ter »nešo-lanimi« samouki in amaterji. Vselej in povsod naj odloča edino kvaliteta dela. Zato bo ugotovitev, da so vsi štirje razstavljalci končali slikarsko akademijo in da dva od njih obiskujeta tudi specialko, le informacija, ki naj olajša gledavcu iskati vire, pobude, morebitno zgledovanje. Vsi štirje so torej uspešno končali akademski študij, se pravi dosegli tisto stopnjo akademskega znanja, ki jo označujemo z znanjem risanja ter slikanja po modelu. Pridobili so si osnovno spoznavo o tehnoloških postopkih kot tudi temeljne informacije z likovnoteoretskega in umetnostnozgodovinskega področja. Spet naj poudarim, da ne štejem obvladovanja risanja po naravi za nujni pogoj vsakršnega likovnega izražanja. Ne bi se torej strinjal s tistimi, ki bodo verjeli »modernemu slikarju« šele takrat, ko bo poleg svojih »modernih« stvaritev dokazal, da zna risati tudi realistično. Likovna kreacija ustvarja vselej svoj posebni svet. To ni nujno v realistično posnemalnem odnosu do narave, je pa vselej v globljem sorodstvu z zakonitostmi, ki ji vladajo. Zatorej tudi pravkaršnja ugotovitev, da naši štirje razstavljavci obvladajo risarsko in slikarsko približevanje naravnemu modelu, ali kot radi rečemo, da so dobri risarji in slikarji tudi v realističnem, akademskem načinu, še ne pomeni nekakšne predesti-nacije ali celo izpolnjenja conditio sine qua non. Rabila pa nam bo dobro pri presojah njihovega današnjega dela, saj kaže vezi med njihovo poprejšnjo izobrazbo, osebnim likovnim značajem ter privzemanjem zgledov, ki so jih očarali. Moram pa pritrditi, da se ne pridružujem mnenju tistih, ki trdijo, da je vsak akademski študij nesmiseln, nepotreben, da, celo škodljiv za likov- Dosežki, obeti, meje 319 nika, da ga bojda šablonizira, odvrača od bistva resničnih umetniških odzivov na čas in prostor, ter ga posiljuje s shematizmi in z rutinerskim drilom brez žive umetniške angažiranosti, brez iskrenosti. Z zahtevo dosledno absolutno svobodne umetniške rasti vsakega posameznika pridemo do absurda, naj Metka Kražovec: »Pokrajina IV« vsak začne »od začetka«, zakaj edino tako se bo mogel zares izogniti vsaki »posiljevalni« vzgoji. To pa bi pomenilo nenehno vračanje nazaj, konec kontinuiranega napredka posameznika in generacij. Ne smemo pozabiti, da je vsaka šola, vsaka vzgoja seznanjanje in posredovanje informacij; pa da je to mogoče le z metodičnim vzpenjanjem od trdnega, zaznavnega, do težje dojemljivega, zahtevnejšega in neposrednega. Opazovanje narave, študij po naravi je prav gotovo taka najtrdnejša začetna stopnica. Seveda ne sme biti cilj, ampak le sredstvo za spoznavanje estetsko-likovnih zakonitosti. Zakaj še vedno drži, da je vse, kar danes premore umetnost, pridobljeno iz takega globljega doživetja in doumetja narave, upoštevanje njej lastne zakonitosti. Tak uvod se mi je zdel potreben, zakaj prav pri naši četverici razstavljavcev lepo vidimo, da znanje risanja po naravi ne pomeni ovire za »neaka-demsko« sodobno izražanje. Kot v mnogih današnjih likovnih realizacijah novih hotenj opazimo zlasti pri Gat-niku izrazito malone »fotografsko« naravi zveste obrise, toda upodabljene v čisto nove »neposnemalne« namene. Pri Logarju je podobna »nenaturali-stično naturalistična« silhueta rahlo zabrisana s potezno ekspresivnostjo. Pri Kraševčevi ugotavljamo premik proti simbolno-znakovnemu pomenu figure, ki loči slikarko od vsake navidezne zvestobe naravi. Novinec je na začetku poti, na stopnji luščenja nepo-menskih oblik iz pomenskih, ki jih odkrije v naravi. Pri vseh štirih pa je očitna bolj ali manj uspešno realizirana želja po novem estetskem ocenjevanju prikazovanega sveta; po predru- Kostja Gatnik: »6013« gačeni nesentimentalni simboliki, ki s svojo suhoparnostjo zanikava naše pojmovanje simbolnosti. Mlada generacija se bori za celotno spremenjen odnos do sveta, ki ga živi. Zato zanika prej čaščeno parcialnost, analizo zavoljo užitka ob analiziranju. Išče vedno sintetično celoten odziv na gledano resničnost. Analiza, še prejšnji genera- Marjan Tršar 320 ciji izhodišče in metoda iskanja, pa najsi se je kazala v cepljenju celote ali v povzdigovanju detajla v prvi plan, je nastopajoči generaciji odbijajoča. Slikarji se izražajo v zaprtih, kompleksno arabesknih ali celo fotografsko naturalističnih likih, ki pa jim vlivajo docela novo likovno vsebino, največkrat izražajo odtujenost, brezciljnost našega visoko civiliziranega življenja. Bistveno se razlikujejo od tako imenovane srednje generacije tudi po pojmovanju barve. Dokončno so se osamosvojili, ne priznajo nobenih fakturno čustvenih ekspresij. Ne snovne ne teh-nicistične strukturnosti. Z barvo dosegajo hermetične, neosebno informirane plosko vite površine, ki jim le kromatična in svetlobna kvaliteta in kvantiteta dajejo izrazno vrednost. V vsej poprejšnji plejadi naših slikarjev, z izjemo Bernika in Jemca, nismo mogli ugotoviti podobnega odnosa do barvne površine. Tisti »milimeterma-lerei«, tipičen še posebej za slovensko slikarstvo, je odstopil mesto velikim, neniansirano popolnjenim barvnim ploskvam, ki zbujajo pri nekaterih ljubiteljih tradicionalne umetnosti sveto jezo in očitke kozmopolitizma. V resnici pa je to odločen korak mladih k reševanju bistvenih likovnih problemov, odmik od nekdanjega gurman-dizma, od uživanja nad tehnicističnimi detajli vsakega koščka površine. S pre-drugačenim barvnim nanosom je izginila tonsko naturalistična barva in predmetna barvna snovnost. To slikarstvo se poganja za čisto, čeravno ne več komplementarno kontrastno paleto. Ostre hermetične silhuete in ploskovni, površinsko enoviti barvni nanosi zbujajo vtis dekorativnosti. In prav tu se rišejo nevarne razpoke v težnjah mlade generacije. Iz zgodovine umetnosti vemo — spomnimo se zlasti na pozni opus Matissa! — da je mogoča in za polnokrvno sli- karstvo neogibna združitev dekorativnega z izpovednim. Pri mnogih Novin-čevih transformacijah elementi stili-zacije še niso dvignili dekorativnosti na tak izpovedni nivo. Narobe pa že čutimo pri Gatniku in Logarju nedvomno izpovednost, kljub kdaj privzetim izraznim pomagalom že znanih »vizualnokomunikacijskih« elementov — npr. pri Gatniku točkovana menja-čica, arabeska, zvarjena iz nasprotujočih si tonskih vrednosti krožcev. Podobno smemo reči za Kraševčevo. Moramo pa izvzeti njene »kokošje nalepke« v smislu popartističnega kadriranja, ki učinkuje ob njenem izvirnem »deformirano prostorskem« oklepaju figurnih hieroglifov slabokrvno, preveč epigonsko. Tudi Gatnik bi se nemara zlahka ognil že prevečkrat videnemu modelu s cigareto. V kratkem: razstava četverice dokazuje, da nastopajoča generacija brez milosti trebi fakturno čustvenost in skuša izraziti svoje doživetje zgolj z likovno preciziranimi vrednotami: z jasno, hermetično barvno ploskvijo, z naturalističnim »fotografskim« obrisom ali pa čistimi vizualnokomunikacij-skimi prvinami. Nedvomno gre za očitno in obetajočo secesijo od poprejšnjega, že do kraja kristaliziranega in dostikrat uživaško samozadovoljnega slikarstva. Z računanjem na celoto so se mladi znebili kompleksa uživanja v detajlih in se lotili reševanja kompleksnejših likovnih vprašanj. Hkrati pa ostaja ob njihovem delu odprto vprašanje o umetniški biti in nebiti, ta tiči v odnosu med dekorativnostjo in osebno prizadeto izpovednostjo, ki je vselej nujen pogoj za pravo umetnino. Na koncu še pripomba: nobenemu od štirih ne bi mogli očitati, da se zgleduje po akademskem učitelju. Marjan Tršar