ANNALES 2/'92 OCENE IN POROČILA godini, ali i o ranijim razdobljima. "Ratni dnevnik Mari­ jana Grbca, člana Okružnog komiteta SKOJ-a za Okrug Buzet" (str. 199-225), koj ega j e za objavi j ¡vanj e priredio Božo Jakovljevič, sadržajno je zanimljiv i nizom vijesti bogat iskaz sudionika i kreatora dogadaja, i to za razdob- Ije od kraja prosinca 1943. do 13. rujna 1944. godine, kada je Istra pod njemačkom okupacijom. Ivan Grah, "Arhivska grada Rovinjskog kaptola" (str. 229 - 242), donosi sumarni inventar vrela od sredine 16. st. do 1945. godine, dok se dio starije grade sačuvao u prijepisu; taj kaptol sadrži najbogatije i najvrednije crkveno arhivsko spremište u Istri, osim, naravno, biskupijskog arhiva u Poreču. PetarStrčič, "Razvoj arhivske službe na području Istre, Rijeke i Zadra (sjedinjenje opčine)" (str. 245 - 258), daje iscrpniji povijesni pregled arhivskog razvoja od prvih poznatih vijesti u srednjemu vijeku pa do suvremenih, naših dana. Martin Modrušan, "Priprema arhivske grade za mikrofilmiranje - preduvjet ispravnog mikrofilmira- nja" (str. 259 - 267), govori o ovome bitnom dijelu arhivske prakse; mirkoflmiranje se do sada pokazalo kao najbolji medij u zaštiti arhivske grade, iako je novijega datuma i još nedovoljno ¡spitanih rezultata. Bogdan Lekič, "Cilj i značaj razgraničenja arhivske grade" (str. 269 - 275), upozorava na nedostatnost i nepreciznost sadašnjih zakonskih akata o ovome značajnom pitanju koji, nerijetko, izaziva odredene teškoče u stručnim i drugim odnosima izmedu pojedinih arhiva (konkretno, i izmedu riječkog i pazinskog arhiva), ali i arhivskih i nearhivskih institucija. Objavljeni su i opsežniji izvještaji Tatjane Mušnjak i Martina Modrušana o posjetima labo- ratorijimaza restauraciju i konzervaciju Državnoga arhi­ va Madarske i Nacionalne biblioteke "Szechenyi" u Bu­ dimpešti, laboratoriji za restauraciju Centralnog drža- vnog arhiva Slovačke u Bratislave (str. 279 - 283), kao i odjeluza reprografiju u fotolaboratorijima istih institucija (str. 284 - 288). U oba zbornika objavljeno je i nekoliko drugih izvještaja, te prikaza i nekkrologa. U oba zbornika večina radova ima sažetak čak na dva strana jezika, što i nije baš čest slučaj u drugim sličnim zbornicima, pa to služi za pohvalu riječkom i pazinskom "Vjesniku". Oba ovaprimorsko-istarska zbornika: "Vjesnik" His- torijskog arhiva Rijeke i "Vjesnik istarskog arhiva", tj. Historijskog arhiva Pazin za 1990, odnosno za 1991. godinu, donose obilje izvornoga i drugog materijala koji govori o povijestizapadne Hrvatske, tj. Istre, Kvarnerskog primorja i Gorskog kotara. Neki od tih tekstova arheog- rafskog su karaktera a neki su znanstvene študije i stručni členci. Več iz samo ova dva zbornika očito je da postoji neiscrpna riznica vrela u nas i u stranome svijetu o torne najazapadnijem kraju Hrvatske; istodobno, vidljivo je da ima i dovoljan broj stručnjaka u samoj zapadnoj Hrva- tskoj, pa i izvan nje za pronalaženje izvora kao i za njegovu obradu, te - na temelju tih izvora - znanstvenu i stručnu obradu raznih povijesnih tema. Da je to tako dokazuje več i samo fizičko razdvajanje riječko-pazin- skoga "Vjesnika" na dva slična zbornika, jer to od sada omogučava objavljivanje - odjednom - dvostruko veče količine radova. Medutim, to od izdavačkih savjeta i uredništava oba "Vjesnika" zahtjeva i pojačani kritički napor kako bi radovi bilo što sadržajniji i vredniji, na primjernoj znanstvenoj i stručnoj višini. Jedino če se tako opravdati pojava dva arhivska glasila na primorsko-istar- skom prostoru zapadne Hrvatske. Petar Strčič BUZETSKI ZBORNIK Knjiga 17. V založbi Katedre Čakavskega sabora - Buzet, IKD "J u raj Dobrila" Pazin in Ljudske univerze "A. Vivoda" Buzet je izšel 17. zvezek Buzetskega zbornika. Ker je bilo leto 1991 obletnica Stjepana Konzula, so prvi trije pri­ spevki posvečeni dejavnosti tega protestantskega pisate­ lja, ki se je rodil I. 1821 v Buzetu. Dr. Nikola Benčič iz Železnega, (Eisenstadta) piše o S. Konzulu Istranu v avstrijskem Železnem (1568 - 1579). Po izidu Postila evanyelov 1568. v Regensburgu, se je Konzul preselil v današnje Gradiščansko, kjer je deloval kot pridigar; v Gradiščanskem je najbrž tudi umrl. Na povabilo plemiča VVeispriacha se je Konzul preselil v Gradiščansko in s seboj prinesel 100 izvodov Postil - to so teksti Ivana Brenza v hrvaškem prevodu iz latinščine. V tem času gre h koncu naseljevanje Hrvatov v dele Avstrije in Ogrske, ki so jih bili Turki opustošili, koso oblegali Dunaj. Konzul je postal prvi pisatelj Gradiščanskih Hrvatov. Stjepan Konzul je s knjigo Postila, ki se v tistem času ni ne po jeziku, še manj po vsebini, mogla razlikovati od literature v stari domovini, pobudnik gradiščanskohrvaške književ­ nosti. Konzul in Mekinič sta gradiščansko književnost kot enakovredno postavila ob bok srednjeevropskim knji­ ževnostim, posebej madžarski in nemški literaturi tega območja. Stjepan Konzul je bil poročen z VValpurgo in je imel tri otroke, sinova Nikolo in Osvvalda in hčer Ano. Dr. Josip Matešič, univerzitetni profesor iz Mannhe- ima, je pripravil članek o kulturno-jezikoslovni koncep­ ciji hrvaškega protestantizma. Hrvaški protestanti so ve­ liko dali na jezikovno izražanje. Prireditelji tekstov so nenehno skrbeli za modernizacijo pravopisa, bedeli pa so tudi nad razumljivostjo besedišča. Za jezikovno izpo­ polnjevanje in točnost izvirnih tekstov sta Stjepan Konzul in Antun Dalmatin za vzor imela latinske, italijanske, nemške in glagolitske tekste. Celotna prevajalska dejav­ nost hrvaških protestantov sloni na poskusih osvobajanja in oddaljevanja od jezikovne norme, obremenjene s krutimi literarno-Iiturgičnimi shemami; prizadevajo si, da bralec dobi razumljivo besedilo. Dr. Alojz Jembrih v prilogi Še o jeziku Katekizma iz I. 1561 in 1564 Stipana Konzula in Antun a Dalmate (Još o jeziku Katekizma iz 1561. i 1564. Stipana Konzula i 363 ANNALES 2/'92 OCENE IN POROČILA Antuna Dalmate) navaja nove argumente v korist preuče­ vanja hrvaške knjige v "egzilu" in njenega jezika. "Enako kot nam fizična geografija odkriva zgodovino nastanka • in oblikovanja območij, nam zemljepisna imena odkri­ vajo zgodovino naseljevanja, kažejo nam na odnos ljudi do zemlje, na kateri in od katere živijo," začenja svojo obsežno razpravo Toponimija na Buzeškem (Toponimija Buzeštine) dr. Petar Simunovič. Gradivo, ki ga avtor obdeluje, se predvsem nanaša na naseljene kraje, manj na vzpetine, njive in vode. Po motivih nastanka deli avtor imena glede na fiziografske značilnosti in pripadnost zemljišča posameznikom ali kolektivom. Svojo drugo prilogo, Razpravo o govorih na Buzeškem (Ogledigovora na Buzeštini), dr. Petar Šimunovičzačenja z besedami: "Skoraj na celotnem južnoslovanskem (pa tudi na slovanskem) jezikovnem prostoru je skoraj ne­ mogoče najti tako pisano in izd ife renči ra n o narečno sliko kot v Buzeški kotlini. Kotlina se nahaja na čakavski in slovenski periferiji, tako da so vplivi z vzhoda in s severa zelo močni in na gosto prepleteni. Gre za kajkav- sko-čakavske in slovenske govore, za idiome s sloven­ skimi in čakavskimi primesmi ali pa za avtohtone čakav­ ske govore." Na koncu razprave najdemo obsežne vire o buzeških govorih in nekaj tekstov iz Nugle, Brula in Klenovščaka. Jakov Mikac se je rodil 1.1892 v Brestu pod Žbevnico. Je prvi istrski etnolog in folklorist. Kljub fašistični prepo­ vedi in onemogočanju delovanja je zbiral izjemno po­ membne podatke o nekdanjem življenju, šegah in ustnem sporočilu - ne samo za rodno Buzeško kotlino, temveč za celo Istro. Največ svojih zapiskov je objavil v knjigi Istrska skrinjica (Istarska skrinjica). OJakovu Mikcu v Zborniku piše dr. Josip Miličevič. Naslednja priloga so zapiski Alojza Čargonje, Ljudske pripovedi iz buzeške Bazgonije (Narodne priče buzetske Bazgonije). Parabole, anekdote in kratke povesti so "zapisane v govoru Buzeš­ ke kotline, ki je za jezikoslovno znanost izjemno po­ memben, a ne dovolj obdelan, in imajo zato posebno vrednost. Ta govor se zaradi prometnih vezi, razseljeva- nja, šole in množičnih komunikacijskih sredstev naglo spreminja in izginja," pravi recenzent dr. Petar Šimuno- vič. Dr. Branko Fučič, umetnostni in kulturni zgodovinar, je orisal kulturno-zgodovinsko sliko Buzeškega na pod­ lagi zapisnika apostolske vizitacije tržaške škofije, ki jo je v začetku leta 1580 po papeževem naročilu opravil Agostino Valier, veronski škof, pozneje kardinal. Do vizitacije je prišlo po znamenitem Tridentskem koncilu (Trento v severni Italiji, 1545 - 1563), ki je usmeril in reformiral srednjeveško zahodno cerkev na disciplinski, liturgični in dogmatski ravni. Valier je v istrski cerkvi uveljavljal zaključke z omenjenega koncila. Buzeški kler, ki je bil v glavnem glagolitski, po stopnji izobrazbe ni zaostajal za ostalo cerkvijo. Dr. Fučič na podlagi zapisni­ ka rekonstruira arhitektonske oblike cerkva, odkriva fre­ ske tam, kjer jih danes ni, rešuje odprta vprašanja cer­ kvenega pohištva, starih krstilnic in skrinjic za relikvije. V zaključku priloge Buzeško leta 1580 (Buzeština 1580. g.) avtor pravi, da nam Valier v bistvu orisuje še srednjeveško podobo buzeškega kraja pred reformacijo in barokom. Srednjeveško utrjeno mesto Roč je pripadalo sistemu obmejnih istrskih utrdb - rašporskemu kapetanu. O Roču, pomembni trdnjavi Rašporskega kapetanata v sto­ letjih renesanse, piše dr. Zdenko Balog. O komunalnem, še posebno kulturnem in umetniškem življenju Roča v času renesanse, pričajo mnogi dokumenti, zapiski in napisi, ohranjena pa je tudi zanimiva, stilska, kakovostna poznogotska in renesančna arhitektura. Roč je bil po­ membno glagolitsko središče - ime roškega glagoljaša žakana Jurija je povezano z začetkom tiskarstva pri Hrva­ tih in južnih Slovanih. Duhovnik Simun Greblo je najpo­ membnejši roški glagolit, ki je deloval na prehodu iz XV. v XVI. stoletje; prepisal je več liturgičnih knjig. V Roču je ohranjenih mnogo stanovanjskih, sakralnih in fortifikacij- skih spomenikov gotske in renesančne arhitekture. Od sakralnih objektov imamo dve gotski cerkvi, cerkev Sv. Bartula, danes župna cerkev, in cerkev Sv. Antuna opata. V majhni romanski cerkvici Sv. Roka sta se ohranili dve plasti gotskih fresk; mlajša je iz druge polovice XV. stoletja (okoli I. 1470). V Roču se je ohranil velik del beneškega obzidja s stolpi. Ko so Benečani I. 1412 zasedli Roč, so porušili mestno obzidje, da bi se Ročanom maščevali za nekatere žalitve, a so precej spoznali, daje nevarno, če to obmej­ no naselje pustijo brez obrambe, in so že 1.1421 ukazali ponovno gradnjo obzidja. Srednjeveške in renesančne hiše v Roču spadajo v beneŠko-istrski tip enonadstropnic s kvadratnim tlori­ som, s širokimi vrati in majhnimi okenci v pritličju in z dvema simetrično postavljenima v nadstropju. Hiše so razporejene v majhne enojne in dvojne nize, ni še zaprtih blokovz dvorišči - ta oblika se bo razvila pozneje, v XVIII. in XIX. stoletju. O zaslužnih učiteljih na Buzeškem do I. 1941 piše mag. Božo Jakovljevič. Kot številni izobraženci so tudi učitelji, poleg šolskega dela, vneto delovali kot narodni razsvetljevalci, prednjačili pa so tudi pri ohranjanju kul­ turne dediščine tega kraja. O nekaterih učiteljih so že pisali, to pa je nov prispevek in spodbuda, da se še naprej zbirajo in objavljajo novi podatki. V članku najdemo krajši prikaz življenja in dela Josipa Bačiča, Gaše Licula, Kazimira Rade, Tereze Golmajer (prve hrvaške učiteljice v Buzetu), Josipa Sirotiča, Marka Zlatica, Josipa Zlatica in še nekaterih učiteljev. Spomine na zdravstveno delo v Okraju Kras v prvih povojnih letih je zabeležila dr. Vlasta Vince Ribarič. Kot mlada zdravnica seje avtorica odločila pomagati prebi­ valcem Čičarije - v Čičariji so Vodice, rojstni kraj njenega očeta. Prispevek Rastlinska odeja na Čičariji (Biljnipokrov Čičarije) je napisal dr. Ivan Šugar. Raznoličnost rastlinstva 364 ANNALES 2/'92 OCENE IN POROČILA v tem delu Istre je predstavljena z glavnimi značilnostmi travniške in gozdne vegetacije. Člana Odbora za revitalizacijo zgodovinskih mestnih jeder Božo Jakovljevič in Gino Piutti v prispevku Skrb za starine na Buzeškem (Briga za starine Buzeštine) pišeta o dosežkih pri zaščiti kulturne dediščine I. 1991. Ena od značilnosti starega Buzeta je mestno obzidje, zato je bila prva naloga Odbora njegova zaščita. L. 1991 so na zahodni strani mesta izvajali gradbeniška dela in sanirali robnico buzeške razgledne točke, zgrajene I. 1658 pred Malimi vrati, in Malo cisterno, ki je bila obnovljena med leti 1517 in 1522 in ponovno zgrajena I. 1563. Nadalje­ vali so tudi s saniranjem mestnega obzidja in sakralnih spomenikov v Roču. V desetem letniku Istra kroz stolječa je izšla knjiga Vrnitev v rojstni kraj (Povratak u zavičaj) Miroslava Sinči- ča. Urednik Zbornika je izbral šest pesmi iz cikla Ognji s pogašenih ognjišč (Vatre s pogašenih ognjišta) iz omenje­ ne knjige; v tej številki Zbornika pa je tudi nekaj pesmi Renata Pernica. O buzeškem bajsu, glasbilu folklornih skupin, pišeta Dario Klarič in Josip Hrvatin - Pino, ki opisujeta lastni način izdelave glasbila, katerega izdelujeta za svojo sku­ pino Tri muzikanti. Saša Nikolič, kustos Domovinskega muzeja (hrvaško: Zavičajni muzej) je napisal kratek prikaz Občasne likov­ ne razstave v organizaciji Muzeja I. 1991. 17. zvezek Buzetskega zbornika je uredil odbor: Antun Hek, Božo Jakovljevič, Alojz Jembrih in Josip Miličevič; glavni in odgovorni urednik (kot za vse dose­ danje zvezke) je bil Božo Jakovljevič. Božo Jakovljevič KOPER-CAPODISTRIA Monografska izdaja Pokrajinskega muzeja Koper in Založbe Lipa Koper, založnik Izvršni svet Skupščine občine Koper, Koper, 1992, 200 strani. Predstavitev Kopra z njegovo pestro in bogato zgodo­ vino, dragoceno kulturno dediščino in ne nazadnje z njegovim današnjim družbenoekonomskim utripom je bila že dolgoletna želja, pa tudi potreba tako posame­ znikov, kulturnih inštitucij, izobraževalnih ustanov kot širše družbenopolitične skupnosti. Očitno je lahko te želje uresničila šele sedanja generacija, ki je tu pognala korenine ali pa je to okolje sprejela za svoje in si z dolgoletnim študijem in raziskavami nabrala dovolj zna­ nja in izkušenj, da je lahko pripravila dostojen monog­ rafski oris svojega mesta. Ko smo natanko pred dvema letoma predstavili pub­ likacijo Kraški rob in Bržanija in se z njo poklonili spomi­ nu na 500-letnico hrastovskih fresk, si gotovo nismo nadejali, da bo v tako kratkem času izšla še publikacija o Kopru, s katero se pravzaprav uspešno uresničuje tudi zamisel o kompleksni obdelavi celotnega območja kop­ rske občine, saj bi s tretjo edicijo čez nekaj let predstavili še svet med Rižano in Dragonjo. Monografski oris Kopra je seveda predvsem prispevek k dosedanji bibliografiji Kopra, ki je dokaj obsežna in bogata, za razliko od dosedanjih del pa morda vendarle bolj celovita, pregledna ter vsebinsko in likovno bogatej­ ša. Publikacija o Kopru je strokovno-poljudni prikaz in v bistvu ni nastajala po znanstveni metodi, saj ni namenje­ na zgolj strokovnjakom in poznavalcem koprske zgodo­ vine in umetnosti, pač pa vsem, ki se želijo o svojem okolju temeljiteje poučiti in se seznaniti z njegovimi prirodnogeografskimi značilnostmi, daljno, pa tudi bli­ žnjo preteklostjo, običaji in navadami starejših generacij, bogato kulturno dediščino, etnično podobo in razvojem v zadnjih štiridesetih letih. To so obenem osnovni sestavni deli te publikacije, ki so nanizani drugob drugem v kronološkem in tematskem zaporedju, vsi po vrsti pa skušajo biti kar najbolj nazorni, verodostojni in objektivni v prikazovanju časa, ljudi, dogodkov in razmer, ki so zaznamovale to okolje v dolgem in burnem zgodovinskem razvoju. S publikacijo o Kopru nismo želeli odpirati nekaterih starih ran, travm in usodnih mejnikov, ki so zaznamovali predvsem novej­ šo zgodovino, zlasti ne do te mere, da bi z njimi zbujali polemike in negodovanje, saj menimo, da je o teh vprašanjih že dovolj druge literature, pa tudi priložnosti, da se bodo ta vprašanja posebej osvetlila. Pred bralca smo želeli predvsem tehtno, kritično in objektivno razgrniti nekdanjo in sedanjo podobo Kopra, ki je v vsej svoji dolgi in razgibani zgodovini predstavljal enega najbolj značilnih in pomembnih predelov istrske­ ga polotoka oziroma širšega območja severnega Jadrana. Tako kot je današnji Koper s svojim živahnim gospo­ darskim in družbenim utripom prerasel v največje središ­ če ob slovenski obali, je bil pred stoletji gospodarsko, politično in kulturno središče nekdanje beneške Istre, ki je prekipevalo v kulturnem, intelektualnem in umetniš­ kem ustvarjanju. Današnje moderno mesto z bogatim kulturnim izročilom si torej ne more dovoliti, da se mu bodo porazgubili in pretrgali stiki s preteklostjo, saj da­ našnji hitri in površni čas zahteva, da moramo segmente preteklosti oživiti, na novo ovrednotiti in bolje spoznati. Tu ob istrski obali, na stičišču dveh svetov, kultur in jezikov, je toliko bolj pomembno, da spoznavamo lastne korenine, začetke svoje družbene, gospodarske in kultu­ rne rasti. Zgodovina Kopra pripada tako romanskemu kot slovanskemu svetu, njegova politična, gospodarska in kulturna rast je povezana že z antičnim Rimom in Bizancem, kasneje z Oglejem, zlasti pa z Benetkami, Dunajem in s slovenskimi deželami, ki so vnašali vanj svoje vplive in hranivo za oblikovanje njegove lastne specifične kulturne govorice, tradicije in sloga življenja, skratka tiste identitete, ki jo je potrebno, seveda v novih razmerah, ponovno oblikovati in umestiti v ta prostor. 365