PRISPEVEK K PREUČEVANJU BOŽJEPOTNIH GRAFIČNIH PODOBIC V 18. STOLETJU NA SLOVENSKEM*
Maja Loicar štamcar, Ljubljana
Božjepotne grafične podobice, neločljivo povezane z romanji k priljubljenim domačim božjim potem in vpletene v pobožnosti vsakdanjega življenja, so izredno vabljiva kulturnozgodovinska tema. S tega stališča so našle mesto v delih zgodovinarjev in etnologov, medtem ko je njihova umetniška vrednost pogosto nezasluženo prezrta. Čeprav so bile zlasti božje potne grafične podobice v ljudski zavesti prisotne kot pomemben nosilec estetskega doživljanja, niso nikoli pritegnile širše pozornosti strokovnjakov, zato o njih nimamo obsežnejše literature. Redko so omenjene celo v pregledih grafične umetnosti in nikoli niso bile temeljilo raziskane.
Doslej najpreglednejše in najobsežnejše delo o podobicah je leta 1930 objavil Adolf Spamer,1 ki je zajel podobice različnih vsebin, tehnik in materialov ter arhivske podatke o avtorjih, času in kraju nastanka podobic. Knjigo spremlja bogato slikovno gradivo. To temeljno delo, ki je Se vedno zelo iskano, zato je bilo ]. 1980 ponatisnjeno, je tudi meni nudilo trdno metodološko in referenčno oporo. Drugi vidnejši avtor je Gustav Gugitz, ki je leLa 1950 izdal knjigo o avstrijskih božje potnih podobicah,2 razvrščenih po kronološkem in krajevnem principu. Dragocene so navedbe avtorjev predlog, vrezovaleev in tiskarjev, pa tudi oris razvoja in uporabe podobic v devocionalnetn kontekstu ter opisi nastankov avstrijskih boijih poti in čudežev v zvezi z njimi.
Za slovensko ozemlje je pomembna tudi Gugitzova kn jiga o koroških božjepotnih podobicah iz leta 1963.3
* Podlaga i.a članek je diplomska naloga z naslovom Božjepotne grafične podobice v Iß. stoletju na Slovenskem, Filozofska fakulteta, Ljubijanu, april 19S6 (mentor prof. dr. Nace Sumi), Gradivo je zajeto iz zbirk Grafičnega kabineta Narodnega muzeja (Winterjeva zbirka), Scrncniäke knjiinice CVei-derjeva in Gaberjeva zbirka) in Narodne in univerzi letne knjižnice v Ljubljani.
1 Adolf Spamer; Das Kletne Andachtsbild vom XIV. bis zum XX, Jahrhundert, München 193Ü, I9S0 (od tod citirano Spamer).
1 Gustav Gugitz: Dd.v Kleine Andachtsbüd den österreichischen Gnaden-
Stätten, Wien 1950 {od tod citirano Gugitz: Das kleine Andachtsbild).
Gustav Gugitz: Kärntens Gnadenstätlen in der Graphik ihrer Andachtsbilder,
K lagen für t 1963.
57
Med obsežna nemško literaturo o religiozni ljudski umetnosti je zelo izčrpna knjiga Manfreda Braunecka* s poglavjem o podobicah, ki se, podobno kot druga tovrstna dela, močno naslanja na že omenjeno S panterjevo delo,*
Iz slovenske literature omenimo najprej poljudnejši sestavek, izpod peresa Anteja Gabra Kaj nam pripovedujejo stare slovenske podobice,4 Pregleden prispevek na to temo je vključen tudi v knjigo Gorazda Mali a rovi ča o ljudski umetnosti,' medtem ko so na splošno o podobicah pisali še Emilijan Cevc* Janez Veider (glej. op. 19), Janez Saše] j Boris Orel, Lojze Gostiša in v zadnjem času S. čuk.10 V okviru opusov posameznih umetnikov so Stanko Vurnik, Marjan Marolt11 in Viktor Steska1* preučiti podobice, nastale po predlogah Valentina Metzingerja, Anica Cevc je raziskovala risbe Franceta Jelovška,u Polonca Vrhu ne pa je opisala podobice po predlogah S. T. V. Grahovarja.14 Ncsignirano podobico za ljubljansko avguštinsko cerkev razčlenjuje Viktor Steska v članku o Prešernovi ulici v Ljubljani,15 Milko Kos pa pri preučevanju pečata in grba Ljubljane omenja in ponali skuje odlično Grueberjevo podobico sv. Roka za ljubljanske Dravlje.1" Dragocene podatke o podobicah so zapisali avtorji umetnostnozgodovinskih topografij,17 Jože
' Manfred Brauneck- Religiöse Volkskunstj Köln 1978. pp. 352—176.
' Cf. Gustav Gußilz, Die Linzer Gnadenbildcr und ihre Verbreitung durch das kleine Andachtsbild, Kunst jahrbuch der S ladt Linz, Linz 1965: Peter Wenin-gcr: NiederösterreiclüscHen Wallfahrten itn Spiegel des kleines Andachtsbildes, 1966; Wolfgang Bruckner: Andachtsgrapliik, Keysers Kunst und Atl tiquitätenbuehfit. München 1967; Martin Scharfe: Evangelische Andacht s-bilder, Stuttgart 196S; Herbert Rothemand: Kitine Andachtsbildchen, München 1969; H, Bleibrun nor: Andachtsbilder aus Allbayern, München 1971; Dietmar Assmann: Qberösterreichischen Gnadetistütten in kleinen Andachtsbild, Linz 1985 [r.k.].
' Ante Gaber, Kaj nam pripovedujejo stare slovenske podobice, Obisk, 1II/5, 1942, pp.81—33 in 111/6—7, pp. 114—116 (od tod citirano Gaber). Gorazd Makarovic: Síoi'eiritd ljudska umetnost, Ljubljana 1981, pp. 332—339.
' Emilijan Cevc, Likovna umetnost, Sieverts fco ljudsko izročilo: Prekleti etnologije Slovencev, Ljubljana 1980, p. 243,
Janez Snäelj, O nekdanjih zaplaških kapelicah, Bogoljub, 36. 1938, pp. 131 — 132; ídem, Vesela gora nad St. Rupertom, ibidem, pp.20Ü—202 in reprodukcije podobic p. 204; idem. Stare podobice Matere Boije Z Žalostne gore pri Mokronogu, ibidem, pp. 180—182, reprodukcije podobic p. 179 in p. 190; Boris Orel, Slovenska božja pot in izvori njene ljudske umetnosti. Um et nos!, V11/4—6, Posebni edtis, Ljubljana 1943.
" Lojze Gostiia: Lesorez na Slovenskem. 1540—1970, Ljubljana 1970, s. p, [i . k.J; S, Cuk, Stare podobice s slovenskih Marijinih božjih poti, Ogn/iiči?, 25/5 1989. pp, 29—36,
11 Stanko Vurnik in Marjan Marolt, Metzingerjeva dela, ZUZ, XIII, 1936, p,bi
'■ Viktor Steska, Metzinger je v bakrorez Marijinega vnebovzetja i/, leta ¡750, ¿ÜZ, X, 1930, p. 37.
1 Anica Hlepet, Risbe Franceta JelovSka v Layerjevi zapuščini» 7V7., n.v. L, 1951, pp. 156—175, zlasti pp. 164 in 165.
" Polona Vrhune, Simon Tadei Grahovar, ZU Z, n.v. VIII. 1970, pp. 107-132.
" Viktor Steska, Pieiernova ulica v Ljubljani pred 170 leti, K rot lika slovenskih tttesi, 1937, pp. 52—53.
14 Milko Kos, Pečat in grb mesta Ljubljane, ZU Z, XIX, 1943, pp. 38—49.
17 Avguštin S legen Še k: Dekani ja gOrnjegrajska, Maribor J 905 (od t ud citirano
Stegenšek), p, 199; France Stele: Sodni okra j Kamnik: Umelnustnozjiodu-
vinski opis, Ljubljana 1922—1929, pp. 145, 146, 148, 361. 376 in 484.
58
Curk pu jih je obravnaval v članku o vedutah štajerskih trgov in n le s Lls Končno podobice omenjajo tudi božje potne knjižice,1'
V 18. stoletju je krožilo med ljudmi precej samostojnih tiskanih nabožnih listov s podobami, ki so opravljali različne funkcije, Znani so na primer hišni žegni, ki so viseli na častnem mestu v kmečki izbi, potem moralizirajoče kompozicije,20 spovedni lisi ki, votivne slike, odpustki in molilni lističi. Pogoste so bile tudi podobice za uživanje kot zdravilo za ljudi in živino. Vsi ti grafični lističi so bili odtisnjeni ročno, z besedilom in podobo, vrezanima v isto, leseno ali bakreno, ploščo. Za samostojne upodobitve svetnikov brez obširnejšega besedila se je uveljavil izraz podobica,21 za upodobitve čudodelnih svetniških podob v posameznih božjepotnih cerkvah pa je ustaljen termin boijepotna podobica. Besedilo na tej vrsti podobic je večinoma omejeno na nekaj vrstic pod upodobitvijo, ki označujejo upodobljenega svetnika in kraj. kjer ga Častijo, včasih pa je dodan opis svetniške legende in čudeža, ki je bil vzrok za nastanek božje poti. Nekatera besedila so formularji za osmrtnice, pogosto pa tudi krajše molitve. Prevladujoča grafična tehnika je bakrorez na papirju, redko na pergamentu, včasih tudi na platnu in barvni svili. Ob bakrorezu občasno srečamo »žametne« odtise mezzotinte, ob koncu stoletja pa biografije, ki napovedujejo industrijsko izdelavo podobic v 19. stoletju. Grafične podobice v smislu reproduktivne umetnosti se niso mogle kosati z dragocenimi barvnimi slikanimi ali čipkastimi podobicami,22 tipičnimi izdelki ženskih samostanov, vendar jim barva ni popolnoma neznana. Precej odtisov je
" Jože Curk, Vedute štajerskih trgov in mest, ČZN, n.v. I., 19&5, pp, 316, 321 in 326.
L' Janez Veider je pisec božjepotnih knjižic in zapisov: o G robi j ah iz leta 193 S (na p.41 je opisal bakrorez za Krepiie pri Trstu), o Skaručni iz leta 1940 (na pp. 84, 86 in 87 opisi podobic), o Crngrobu iz leta 1936 (na p. 57 opis po dobice); V zapisu o cerkvi Sv. Rešuje krvi v Radovljici je v Ra S Z tj i/4, april 1945, pp, 108 in 109, omenjal podobico za to božjepotno cerkev. Prof. dr. Marjan Smolik pa mc je ljubeznivo opozoril tudi na njegov zapis z omembo podobic o Mariji Kraljici miru pri ljubljanskih uršulinkah v Bogoljubu, 40, 1942, pp. 244—246. Pred d runo svetovno vojno je nastalo še prccej drugih božjepotnih knjižic, na primer za Homec, Novo Štifto pri Ribnici, za Vele-sovo idr,, med povojnimi pa omenimo knjiž.ico Jožeta Gregoriča Sv.Kozma iti Damjan, Krka na Dolenjskem, Ljubljana 1977.
Na tem mestu naj omenim tudi t. i. knjige čudežev, ki so bile po vsebini predhodnice božjepotnih knjižic. Seznanjale so 7. legendo nastanka božje poti iri « številnimi opisi čudežev utrjevale njen sloves, na primer knjižice za božjepotne cerkve sv. Frančiška Ksaverija v Radmirju (avtor Ahaci j Strži-nar), sv. Jošta nad Kranjem, za sv. Višarje, za sv. Peregrina na Brdu pri Lu-kovici idr. Največ je o teh knjižnicah pisal Ivan Vrhovnik v I zvest jih Muzej skeii« društva za Kranjsko fv letih 1907 — pp. 168—170, in i 90S — pp. 35—36, pp. ni—m, PP 112—114.
™ Glej opombo 8,
" Podobico v nemščini preva jajo z das kteine Andachisbitd; tovrstna nemška terminologija je sistematično obdelana v knjigi Wolfganga Briicknerja Populit re Druckgraphik Eumpas, Milne hen 1975.
'* Spa mer, p, 73 ss.; Gugitz: Das kleine Andachtsbild, pp, 25, 26; cf. Gregor Martin Leehnor, Das barocke Spitzenbild, Alte und Modeme Kunst, 144, 1976, pp. 6—10; Fritz Bemhard, Fritz Glotzmann: Spitzenbildet, Dortmund 1979; Mathias T. Engelfi: Das kletne Aiidachtsbild: Pragedrucke and Stanz-spiti&tbilder des 19. Jahrhitnderts, Recklinghausen 19113; Gunter Dimi; Pergament und Spitze: Andacftisbilder des IS. t in d 19. Jahrlumderts at is den Bes i ¡index de s Oberosierreicbisches Landesmuseutitj Linz 1965.
59
ročno koloriranih z lazurnimi barvami, ki simbolično zaznamujejo posamezne dele upodobitev in prispevajo k prikupne j šemu videzu. Že pomanjševal na oblika podobica kaže, da gre največkrat za manjše pokončno pravokotne liste, ki merijo v višino od 8 do 15 cm in v širino od 5 do 10 cm. Srečamo pa tudi večje grafične liste, ki omogočajo bolj zapleteno kompozicijo in natančnejšo izdelavo nadrobnosti, največkrat v vlogi bratovščinske slike (prim. Ptujska gora).
Božjepotnih grafičnih podobic ne moremo gledati zunaj konteksta ljudskega verovanja in običajev, ki so se razvili ob čaščenju kultnega predmeta na določenem kraju, Razen neposredne likovne vsebine so podobice predvsem predstavljale in širile legendo in sloves božje poti. Pogosto so bile posvečene tako, da so jih pritaknili k čudodelni podobi, kar je večkrat natiskano na neopaznem delu lističa,® S tem se je po ljudskem verovanju nanje prenesel del čudodelne moči milostne podobe. Ponekod je taka podobica postala celo podlaga za novo božjo pot. Komarji so jih vtaknili v žep ali romarsko bisago in jih nesli domov za darilo prijateljem in sorodnikom ali pa so jih obdržali za spomin in varstvo pred nesrečami. Pred požarom, tatvino in drugimi nadlogami so se skušali zavarovati s tem, da so jih lepili na hišna vrata, na vrata skednjev in hlevov, pa tudi na notranje strani skrinj in omar. Ker so preprosti ljudje verovali, da podobice izžarevajo zdravilno in varovalno moč, so si jih polagali na boleča mesta in jih dajali mrtvim v k rs toUporabljali so jih tudi kot kazala, ki so jih vstavljali
Besedila na podobicah, ki so najpogosteje v nemščini, so vključno z omenjeno besedno zvezo pisana pravopisno zelo nedosledno.
* O ljudskem verovanju in običajih cf, Gugitz; Das kleine Andachtsbild, pp. 79—69; Gustav Gugitz, Österreichs Gnadens tat te in K t ti t und Brauch, Band 4, Kärnten und Steiermark, Wien 1956; Lenz Kriss-Rettenbeck; Bilder und Zeichen religiösen Volksglaubens, München 1 %3; Leopold Schmidt: Volksglaube und Volksbrauch, Berlin 1966; Martin Scharfe, Rudolf Sehen da, Herbert Schwedt; Volksfrümmigkeit, Stuugart 1967, pp. 76 ss.; Klaus Behl: Volksglaube, Salzburg 197ß, pp. 21—23; Dietmar Assman: VolksfrÖmmigkeit in Oberösterreich, Liflz 1985 [r. k,].
O božjih poieh cf. tudi; Janez Volčič: Marijina boija pota, Celovec 1689; Viktor Steska, Kranjska Marijina božja pola pred 200 leti, IMK, IX, 1899, pp. 119—124; Alfred Hoppe: Des Österreichers Wallfahrtsorte, Wien 1913; J. l^viiiar: Marijina boija pota v Evropi, Ljubljana 1939; Gregorij Rozman. Gremo v Korotan — na božjo pot. Mohorjev koledar za leto 1945, Ljubl jana 1944, pp. 53—53; Opombe k božjim potem v Posoč ju, ibidem, p. 61; Fran Ksa-verij Lukman, Božje poli med Dravo ¡ti Savo, ibidem, pp. 62—65; Alej Na-pret, Romarske cerkve na Kranjskem, ibidem, pp. 66—69; v Bogo Ijuhu je izilo poleg Veiderjevih in Saši je vi h Se precej drugih člankov o slovenskih božjih poteh, včasih ilustriranih /. reprodukcijami podobic iz iS. in 19. stoletja, zlasti iz Winterjevc zbirke (zdaj v I as i i Narodnega muzeja v Ljub Ijani): žalostna gora nad l'resei jem, Bogoljub, 2, 1904, pp. 291—293; Božja pot Sv. Križa pri Belih vodah na Štajerskem, ibidem, 3. 1905, pp. 119—121 in pp. 137—138; lože Knitic, Božiepotna cerkev Matije roženvenske v TomiiI ju, ibidem, 6, 1908, pp. 304—306; Mari ja Pomočnica na Homcu, ibidem, 11, 1913, pp.229—230; Čudodelna varhinia ljubljanskega mesta (Žalostna M;ui božja pri sv. 1'lorijanu), ibidem, 13, 1915, p. 377; Alojz KranarŠiČ, Sv. Marija zagor :ska (Zagorje pri PUMajnu). ibidem, 21, 1923, pp. 105—106; Viktor Steska, Vele sovo (Ob 700-lemici ustanovitve Marijine božje poli), ibidem, 36, 1936, pp, 147—149; ¡dem, Bratovščina sv. Jožefa v Rosuljah, ibidem, 42, ¡944. pp.5l— 54; samostojno so rep rod utirane božjepume podobice: Marijina podobica za Sveto goro pri Gorici i Bogoljub, 1, 1903, p. 140), Marijina podobica na Srnami gori (tbidem, 2, 1904, p. 248), podobica sv. Peregrina za Brdo pri Lu-
60
v molitvenike in druge nabožne knjige, in kot predloge ita siike na stekio.15
Iste buk rar eine plošče kakor za samostojne podobice so tiskarji uporabljali tudi za tiskanje knjižnih ilustracij in za dodatke k božje-polnim knjižicam, le spremno besedilo so sproti prilagajali namenu. Tako so iste plošče uporabljali Sc več naslednjih desetletij, seveda pa je bilo treba izrabljeno ploščo kdaj na novo vrezati in osvežiti ali pa jo celo spremeniti,^
Grafične podobice so začele nastajali vzporedno z razvojem grafične umetnosti od začetka 15. stoletja dalje. Njihova kvaliteta jc rasla, saj so se z njimi ukvarjali tudi pomembni umetniki, med njimi npr. Mojster E. S. Reformacija je V začetku 16. stoletja povzročila padec popularnosti in kvalitetne ravni tega grafičnega žanra, že v drugi polovici Stoletja pa so zlasti jezuiti v katoliški prenovi spel začeli spodbujati izdelovan je predvsem bakroreznih podobic kol učinkovito propagando, Glavno s redil če izdelovanja podobic je ob koncu 16, in v prvi polovici 17. stoletja postal fJamski Antwerpen, kjer so delovali med drugimi člani bakroreznih družin Galle, S ad el er in Wolfgang. V tem času sc je božjepotna piidobica izoblikovala kot posebna grafična zvrst z značilno zgradbo, ki je nebeškemu polu s čaščeno podobo v zgornjem delu upodobitve dodala zemeljski pol s krajino in božjepotno cerkvijo v spodnjem delu.
Vztrajno se je krepilo še drugo umetnostno središče, južnonemSki Augsburg, ki je v drugi polovici 17. stoletja preraslo v največji center izdelovanja grafičnih podobic v srednji Evropi. Pomembna je bila predvsem družina Kilian. V prvi polovici 18. stoletja je Augsburg dolgoval svoj sloves bakrorezcem in včasih tudi založnikom in tiskarjem Martinu Engelbrechtu, Johannu Andreasu Pfefilu, Pliillipu Andreasu in Georgu Christianu Kilianu ter Jeremiasu Gottlobu in Georgu Phillipu Rügend asu. Sc posebej pa izstopajo risarji predlog in vrezovalci brata Josef Sebastian in Johann Baptist Klauber ter Gottfried Güz. Njihova vil-tuoznost v modelaciji figur in izrabljanje grafičnih sredstev za slikovitost harmonično zgrajene celote se lahko merita le z neizčrpno razno vrstnostjo in količino grafičnih Hslov, ki so jih izdelali. V drugi polovici stoletja sla se posebej uveljavila bakrorezca Johann Georg Grueber in Johann Esaias Nilson. Poleg Augsburga so še nekaiera druga nemška mesta postala središče, kjer so izdelovali podobice v večjih serijah; München, Nürnberg. Bamberg in Regensburg.
V Avstriji je bil med tovrstnimi središči na prvem mestu Dunaj z družino Schmuzzer in Franzom Leopoldom Schmitnei jem v prvi polovici 18, stoletja ter i družino Assner in Jacobom Adamom v drugi polovici,
kovici (ibidem, 35. 1937, p. S5) in Marijina podobica za rožnovensko bratovščino v Kranju {ibidem, 42, 1944, n. 169); Odilo Hajnšck: Marijine bat je poti, Celovec 1971; Rudolf Kriss: Walffiifirtnirlc Europas, Miinchen 1950; in Marianisehe Watlfehrten in Osterreich, Wien 1954 [r, k,].
" Cf. Friedrich Kneipp; HinterglaS Bilder, Linz 1973, p,213.
™ Nekatere crngrobskc podobice so tiskane na papir z vodnim znamenjem Ilirskih provinc, torej že v začetku 19. stoletja, ali pa je na njih podpis Blazni ko ve tiskarne: Kamnotiskarniai J.BUiznika (na podobici za Brdo pri Lukovici). Ponatiskujejo pa jih tudi še v našem času, denimo podobico sv. Frančiška Ksaverija za Mirno goro pri črmoSnjkah.
61
Za slovensko ozemlje je ob Dunaju pomemben predvsem štajerski Gradec. Štajerska je bila v 16. stoletju močno protestantska,3 zato so se jezuiti Se posebej potrudili s protireformacijško propagando, zlasti s pospeševanjem razvoja božjih poti in izdelovanjem podobic. Ta proces je dusegel vrh v 18. sioletjti, ko je Gradec kot središče izdelovanja podobic za slovensko ozemlje pomemben vsaj toliko kakor Augsburg in Dunaj. Oče .lohann Michael in sin Johann Veit Kauperza sta začela v Gradcu z množično izdelavo grafičnih podobic, ki je zasenčila izdelke drugih izšolanih bakrorezcev, npr. Bernharda lohannesa Herrmanna in Miir-cusa Weinmanna. Izpričane so tudi selitve mojstrov iz kraja v kraj, kjer se je pač pokazala možnost boljšega zaslužka. Na Dunaj sta iz Augs-burga prišla Johann Adam in Benjamin Kenckel, iz Munchna Johann Christoph Winckler, v Gradec pa se je preselil izurjeni C hr i s top h Dietell V vzhodni Evropi se je v \A. stol. izdelovanju podobic razcvetelo v Pragi, ko je bi ¡a povezana zlasti z imenom Johanna Balzerja,39 še bolj pa so tam podobice zaslovele v 19. stoletju.
Za slovenske kraje je ohranjena tudi peščica božjepotnih grafičnih podobic iz 2. polovice 17. stoletja. Večina je delo anonimnih avtorjev, nekaj podobic pa je tudi signitanih. Sodclavec znamenitega Valvasorjevega kroga na Bogenšperku Anton Trost je podpisan na podobici za bratovščino sv. Trojice v Ljubljani, Objavljeni v članku Anteja GabraM. Tiro-lec Jacob (?) Jezi je izdelal Marijino podobico za Trst. Ob koncu 17. stoletja pa je domnevno nastala podobica sv. Jožefa za Rosule v Savinjski dolini.31
Omeni i i smo že, da so v 18. stoletju prihajale v naše kraje pošiljke podobic, vrezanih predvsem v treh umetnostnih središčih, v najodmevnejšem Augsburgu, na Dunaju in v Gradcu, Na slovenskih podobicah so v prvi polovici iS. stoletja izpričani augsburški bakrorezci Martin Engel breeht, Benjamin Kenckel, Bernhard Sockler, Abraham Kaltschmidt, Georg Christoph tali Christian) Kilian in Simon Sondermayr. Ce lahko njihovo kvaliteto presojamo pu ohranjenih listih, gre za izurjene bakrorezce, ki so znali z risbo in senčenjem doseči polno modelacijo figure v prostoru, prikazane v čutno poduhovljenem razpoloženju baročnega časa. Sredi stoletja so ustvarjali prav tako kvalitetni bakrorezci Josef Anton Schmidt, Jeremias Gottlob Rugendas in predvsem brata Josef Sebastian in Johann Baptist Klaubcr, ki sta delovala še v drugi polovici
" Cf. Gufcitz; Des kleine Andachtsbild, p. 37,
!t Cf. F. Wi hiral: Dar Werk der Grazerfamilie Kauperz, Graz 1909; Gugitz: Du a Ideine Andacht sbild, pp.39 ss., med našimi zgodovinarji omenjata J. V. Raupe r/a Peter Pavel Eadics (Umeteljnost in umeteljna obrtnost Slovencev, LMS, 1880, p, 43) in Viktor Steska (Slovenske umetnine v Zagrebškem »Die-cezanskem muzeju«, ZUZ, XIX, 1943. p.552), ki ¡^a imenuje slovenskega umetnika. Iz razstavnega kataloga avtorice A. Pandžič: .S/iirc karte i atlasi Povile siiog muzeja firvalske, Zagreb, 1987. pa i/vemo. da so Kauperzi poleg nabožne grafike tiskali tudi zemljevide (p. 95, kat. ŠL.89).
J CL Gugitz: Das kleine Andacht sbild, p. 48, Sicer se Balzerjeva dela zaenkrat pri nas še niso našla.
"" Gaber, p. 81.
11 Stegenšek, p. 199, si. 28. Dva redka zapisa o podobicah 17. stoletja (o eni Trostovi) sta vključena v razstavni katalog Ume!nosi XVI!. slalet/a na Slo venskem, Ljubljana 196S (pp, 150 in 170), Marijino podobico za Nazarje (poznejši Otitis) pa v razstavnem katalogu Celjske cerkvene dragotine iz zgodovine r naS čn.s, Celje 1985. omenja Emili jan Cevc.
62
stoletja. Podpisovala sta se le s priimkom in sta po kvaliteti izenačena, podobicc pa sta vrezovala predvsem za gorenjske hoi.je poti, denimo za Kranj, Crngrob, Mekinje, Škof jo Loko, za ljubljanski kapucinsko in avpuštinsko cerkev, nekajkrat tudi /a dolenjske cerkve. V nasprotju s prej omenjenimi mojstri je doslej znanih klauberjanskih podobic že okrog dvajset, pri čemer niso vštete variante v formatu in različna stanja plošč. Njuni izvrstni grafični listi se odlikujejo po virtuozni risarski liniji, po mojstrski uporabi črtkastega in pikčastega senčenja za doseganje globine in spretno razgibani kompoziciji.
Na Dunaju sta sprejemala naročila za podobice iz naših krajev v prvi polovici stoletja brata Johann Adam in Josef Schmuzzcr. Učenec tret jega brata Andreasa Schmuzzerja Franz Leopold Schmitner je delal 7lasti za gorenjske božjepotne cerkve in bratovščine. Dunajčani so bili tudi bakrorezci Johann Assner. Thomas Bochacz, Johann Wenzel Lngclman in Bernhard Johann 14errmann. ki je pozneje deloval v Gradcu. Časovno se s Herrmannovim ujema delovanje graskega mojstra Christopha Dietlla, ki je enako kot prejšnji prišel / Dunaja in je podpisan na podo bieah s celotncga slovenskega ozemlja. J. Fall gum je siccr na podobici sv. Htacintc za kamniške frančiškane podpisan kot »delujoč v Gorici«, a šteje med graške bakrorezce,32 enako kakor mojster Pcler Wurzer in znamenita družinska bakrore/.nica Kau p erz, ki je v drugi polovici stoletja presegala ponudbo podobic vseh drugih grafikov na svojem področju. Oče Johann Michael in sin Johann Veit sta signirana — največkrat le s priimkom, laku da njunega dela ni mogoče zanesljivo ločiti — na več kot tridesetih bakrorezih za slovenske božje poli. Na njuni Marijini podobici za Petrovče je dodano tudi ime znane graške tiskarne Wid-mannstätterjevih dedičev,
Tudi v drugi polovici IS. slolelja je za naše kraje delalo več augsbur-škili bakrorezcev: Johann (Jacob?) Got I fried Thelott je izdelal Marijino podobico za Petrovče; Joseph Erasmus Belling je podpisan na eni izmed Marijinih podobic za Sveto goro pri Gorici; bakrorezec Stocklin, znan le po priimku, pa je avtor podobice sv, Uršule za UrŠljo goro. Marijina podobica 2a škofjeloške klarise je, tako kakor podobica praškega Jc-zuščka za isto cerkev, nastala v dclavnici Franza Karla Heissiga. Augs-buržana Sta bifa tudi Johann Martin Will in Johann Georg Grucber. Slednji je za nas pomembnejši, ker je sodeloval s slikarjem Markom Laserjem kot risarjem predlog; izpričan je kot avtor podobic za enajst gorenjskih božjih poti. Med mlajšimi dunajskimi bakrorezci so za slovensko ozemlje delali Thomas Müs s m er, ki je s tiskarjem Reichard torn iz Ljubljane podpisan na Marijini podobici za ljubljanske kapuc i ne in na podobici s trnjem kronane Jezusove glave iz Celovca, Johann Christoph Winekler je izdelal Marijino podobico za Gos|>o Sveto tn Josef Kollanet/ Marijino podobico za Šentvid na Koroškem, ki jo je leta 1772 natisnil celoviki tiskar Klcinmayr. Srečamo tudi izredno kvalitetnega umetnika Johanna Ernsta Mansielda z dvema podobicama, in sicer z radmirskim sv. Frančiškom Ksaverijem in z millstadtskim sv. Domicijanom s sv. T ro-
" Gugitz ga v svoj i knjigi o avstrijskih boijepotnih podobicah predstavlja kot graikega mojstra, ker je na podobici ta Pernegg podpisan z Grciecii. NTii naši podobici pa je signatura I. Fah tali i i) gmti Goriciae sc.
63
jico ter bakrorezca Jakoba Adama 7. Marijino podobico za Planino (Planinska gora?) pri Rakeku.
V Gradcu se je v tem grafičnem žanru v drugi polovici I&. stoletja uveljavilo nekaj članov družine Weinmann. Marcus Weinmann, učenec dunajskega mojstra Leopolda Schmitnerja, je deloval v tretji četrtini IS. stoletja in je med drugim podpisan na Marijini pudobici za Tinsko, Johann Georg Wein mann je avtor celovške podobice s trnjem kronane Jezusove glave. Pri drugih, le s priimkom podpisanih podobicah, je nemogoče ugotovili, kateri Weinmann je avtor. Poleg teh odkriva podobica sv. Mihaela za Smihel nad Laškim s Signa t uro D, L Weinmann Sc. Graecy zaenkrat še neidentificiranega člana le bakrorezne družine, Podobici ?.a Novo Štifto pri Gornjem gradu in Radmirje, ki sta signitani z Laibach, pa kažeta, da se je moral kak Član te družino vsaj nekaj časa muditi ludi v Ljubljani, Clan graške bakrorezne družine je tudi Johann Fcrstler. Njegova de!a zaznamujeta poljudnost in šibka izrazna moč. Na dveh Marijinih podobicah 7.a Tinsko jo podpisan graški mojster M. Kumbs, katerega življenje se je izteklo že v 19. stoletju.
Mojster Jakob Andreas Friedrich ml. je deloval v slutlgartskein in mirnberškein okolju, Johann Hendl pa v zgornjeavstrijskem; z.a nas sta izdelala podobici za Gospo Sveto in Sv, Višarje,
Uelcž na Slovenskem delujočih umetnikov pri ustvarjanju božjepot-nih grafičnih podobic se je večinoma omejil na risanje predlog. Misel, da se je z risanimi osnutki ukvarjalo precej več slikarjev, kakor jih je mogoče ugotovili iz signiranih listov, je gotovo upravičena, saj so ti slikarji najbolj poznali svojo deželo in so bili za tako delo tudi dovolj kvaliLetni. Tako se je Valentin Melzinger, eden izmed četverice najvidnejših na Slovenskem delujočih baročnih slikarjev, podpisal na grafična lista L G- Rugendasa iz Augsburga. Prvi list je podobica Brezmadežne za nemško bratovščino pri sv. Jakobu v Ljubljani, datirana z letom 1749, drugi pa je leto mlajši in je bil namenjen Marijini kongregaciji za gimnazijce v jezuitskem kolegiju v Ljubljani. Metzinger je avtor grafične predloge, sopudpisan i dunajskim bakrorezcem Franzom Leopoldom Schmitnerjem na podobici Smrti sv. Jožefa za avgustinsko cerkev v Ljubljani s prizorom rayvnetih objokovalcev. Franc JelovSek je na podobicah Rožno venske Marije za Kranj in škapul irske Marije v ljubljanski frančiškanski cerkvi so delu val z družino Klaub er. Avtor podobice sv. Lucije iz Dražgoš je slikar Juže Layer, ki se je podpisal z z.ačetnicama L L. P., slikar Ivan Franc Rainvvaldt (I. F. R.) pa si je zamislil Marijino podobico za Ihan. Graški bakrorezec I.B.Herrmann je po predlogi Tržičana Simona Tadeja Volbenka Grahovarja vreza! podobico Trpečega Kristusa za ljubljansko uršulinsko cerkev, za katero je nastala ludi samo z Grahu varje vi m imenom podpisana podobica Marije, Kraljicc miru, zelo verjetno spet s Herrmannovim grafičnim deležem. Herrmannovo ime je povezano še s sinom Franca Jelovška Andrejem, in sicer na božjepolni podobici za cerkev sv. Jošta nad Kranjem, na kateri so kot arhitekturna študija upodobljene svete stopnice, ki so sicer na podobicah precej redek motiv. Viktor Steska omenja" ljubljanskega slikarja Daniela Savojcta (Savoye) iz prve polovice IS, stoletja, ki je risal predloge za dunajska bakrorezca Andreja in Jožeta Schmuzzerja, a se z njegovim imenom
" Viktur Steska: SioviiuJta liWtiVito.sf i. del. Pre val je 1927, p. 124.
64
sign i rana podobica Sc ni našla. V kranjskem glavnem mestu jc delovai Lud i Abraham Kaltschmidt, ki zastopa redke pri nas delujoče bakrorezce in je bil siccr zaposlen kot inženir za utrdbe. Leta 1742 je vreza! Marijino podobico iz Vclesovega.^ Kakor sem omenila žc zgoraj, je deloval VSflj nekaj Časa v Ljubljani eden izmed bakroreznih mojstrov Weinman-nov. najverjetneje Marcus. Mojster s slovenskim priimkom Simon Aliačič (Achatschiz) je podpisan na kvalitetno modelirani podobici sv. Jošta nad Kranjem, drugih podatkov o njem pa žal ni. Pretehtani kompozicija in modelacija figur zaznamujeta skupno delo slikarja Marka Layer ja in augsburškega bakrorezca Johanna Georga Grueberja; z. ohema imenoma so sign i rane podobica sv. Koka za draveljsko ccrkev, Jezusove Rešnje krvi za mestno župno cerkev v Radovljici in sv. Jošta za cerkev nad Kranjem. Kokrška Marijina podobica, delo augsbu rškega mojstra L A. Schmidta, je podpisana z začetnicami F. L. M., ki bi tudi lahko pomenile Fecil Layer Marcus- Avtorja grafičnih predlog sta tudi v Celovcu delu joči slikar Anton Stockhamber za gosposvetsko Marijino podobico, ki jo je vrezal Jakob Andreas Friedrich mL, in slovenjegjcaški slikar L M. Sartory, ki je izdela! predlogo za podobico Žalostne Matere Božje za Homec pri Slovenjem Gradcu, vrezal pa jo je graški mojster C h ris topli Dieteu.
Iz pregledanega gradiva je mogoče izluščiti le peščico imen tiskarjev podobic. Ljubljanski Lis kar Adam Fr idr ich Reine ha r L (Reiehardt, Rein-chardL) se je ob tiskanju knjig ukvarjal tudi s podobicami. Njegov podpis najdemo na Schmuzzerjevi podobici sv. Notburge za Grobljc pri Domžalah in na Mossmerjcvi Marijini podobici za ljubljansko kapucinsko cerkev. V Celovcu je podobice tiskala družina Kleinmayr — najprej Janez Friderik, pozneje pa njegovi nasledniki, zlasti Ignac Alojz v zadnji tretjini stoletja. Ta je natisnil Kristusovo podobico za Peravo pri Beljaku in Marijino podobico za Podgorje na Koroškem. Tržaški tiskar Johann Thomas Trattner jc izdelal podobico sv. Družine za ccrkcv sv. Jožefa za Ricmanje, za vzhodni del slovenskega ozemlja pa so izpričano Liskali podobice Widmannsiättcrjevi dediči v Gradcu (podobice sv, Ma-ksimiljana v Celju, sv. Frančiška Ksaverija za Radmirje, sv. Marije za Petrovče in za hrvatsko Marijo Bistrico).
Nedvomno so se podobice tiskale v naših tiskarnah v večjem številu, kot je mogoče ugoLoviti iz podpisov na listih, saj je logično, da so bakro-rezne plošče, ki so sem in tja šc ohranjene po župniščih in v zbirkah, naročniki uporabljali za nadaljnje tiskanje še poiem, ku jc prvotna zaloga, tiskana v kakem večjem grafičnem središču, pošla.
Poleg sign i ran i h je ohranjenih tudi veliko število nepodpisanih podobic, ki se po kvaliteti mnogokrat uvrščajo ob bok podobicam znanih avtorjev,
S precejšnjo gotovostjo smemo sklepati, da so podobne srednjeevropske politične razmere narekovale tudi podobne kulturno-umctniške okoliščine in enotno širjenje podobic z naročaiško-trgovskega stališča. Odločilen dejavnik pri pogostosti in kvaliteti podobic je bil nedvomno sloves božje poti, ki se jc širil bodisi samodejno ali pa so zanj skrbeli načrtno; najizrazitejši tovrstni primer je božja pot pod okriljem jezuitov, posvečena sv. Frančišku Ksaveriju v Radmirju. 2 vsemi različicami
M Emilijan Ctve, Romanski Marijin kip v Velesovem, ZUZ. n. v. 1951, p, 114.
.i Zbornik
65
je za to božjo pol naslalo več kol trideset različnih podobic.35 Geografsko sodi Radmirjc v osrednjo Slovenijo, od koder se je ohranilo največ podobic. Močno prednjači Gorenjska, sledi ji še Savinjska dolina, drugod pa so, vsaj po pregledanem gradivu sodeč, naročali podobice le v manj Sem številu. Pomemben naročnik božjepotnih in hkrati bratovščinskih podobic so bile cerkvene bratovščine.* ki so biic s svojim delovanjem, tudi z izdajan jem podobic, vmesni člen med vernikom in cerkvijo. Ohranile so se na primer bratovjčinske slike žalostne Matere Božje za ljubljansko cerkev sv. Flori jana, podobica Marije Tolažnice za bratovščino Črnega usnjenega pasu za Cerkev sv. Martina ob Paki, VVeinmannova podobica sv. Barbare za njeno bratovščino v Šentvidu pri Lu kovici in druge- Z zatrt jeni bratovščin v času jožefinskih reform je širjenje božje-potnih podobic doživelo hud udarec, saj je usahnil pomenihen denarni vir. Poleg bratovščin so podobice naročali skrbniki bOŽjepOtnih cerkva, včasih pa tudi posamezni posvetni meceni. Nikakor ne moremo trditi, da so bile med naročniki in ustvarjalci podobic kake trajnejše povezave. Pregledano gradivo prej narekuje misel, da so bi i a naročila naključna. Izjemna primera sta dunajski bakrorezec F, L. Schmitner in Augsburžan J. G. Grueber, ki sta izdelala serijo podobic posebej za gorenjske in ljub Ijanskc božje poti, iz česar jc mogoče sklepati, da so bile posredi kake osebne naročniške pobude.
Slogovno združujejo grafične boŽjepotne podobice 18. stoletja baročni patos svetniških figur z nemo eleganco gibov in telesnih zasukov, ki so poudarjeni n bogato nabranimi gubami oblačil, Čutnost in podu-hovljenost se zlivata v uravnotežen baročen izraz, svete podobe, ki pritegne s svojo ljubkostjo in hkrati vabi k pobožnemu razmišljanju. Ornament, ki pogosto obroblja podobice, se razbohoti na kar rušah ali se raz-prede po draperiji Marijinih upodobitev, jc v prvi polovici stoletja poudarjeno simetričen in pojmovan plastično. Gre za stilizirano cvetje, akantovc liste in volute, včasih dopolnjene s simboličnimi predmeti, z vpletenimi drevesnimi debli in z oblački v slikovitih skupinah. Na podobicah druge polovice stoletja pa prevladujejo mnoge izpeljave ro-cailla in stilizi ranega listja, k j močno spominja na ognjene plamene. Nesomerno zasnovane figuralne kompozicije, obrobe in kart trše dosežejo skrajno stopnjo razgibanosti, ki se še pred koncem stoletja izlije v umirjenost klasičnih form, na podobicah izraženo pravzaprav le s posameznimi elementi klasicistične oblikovne zakladnice, na primer s kitami in venci. Bistvena zasnova boŽjepotne podobice je upodobi lev čaščenega svetnika z napisom in imenom božjepotne cerkve. Mnogokrat je v to
O priljubljenosti čaščene podobe umirajočega azijskega misijonarja sv. Frančiška Ksaverija cf. Viktor Steska, Ahaci j Steržinar t 1741, ßiitfu-ljub, 39, 1941, p. 375; Viktor Sieska, Čaščenje sv,Frančiška Ksaverija na Slovenskem. Bogoljub. 39. 1941, pp. 414—417; R. Friess & G, Gugit/, Die Franz Xaver-Wall fahrt zu Oberbtirg: Eine unter Steierl sc he Barockkultstätte und die räumliche Reichweite ihres Einflusses, Österreichische Zeitschrift für Volkskunde, 61, I95K, pp. 83—140; A.Csatkai, Beiträge zu den mitteleuropäischen Darstellungen des Todes des heiligen Franz Xaver im 17. und 18. Jahrhundert, Acta historiae artium Academiae scientarunt hunga-ricac, XV/3—4, Budapest 1969, pp. 593—301; Lexikon der christlichen Ikono graphie (Verlag ¡leider), VI, Wien 1974, pp.324—326,
- Cf Bratovščine na Kranjskem 1 1730. IM K, VI. !&%p pp. 12ä—130; Ivan Vrhovnik, Stare l jubljanske bratovščine, IMK, V, 1895, pp. 86—87.
66
shemo vključena ludi upodobitev krajine pod svetniško iiguro, s čimer je ustvarjena značilna dvodelna kompozicija, Edini zanesljivi dokaz, da je božjepotna podobica iz naših krajev, jc napis, saj tega iz same upodobitve največkrat nc bi bilo mogoče ugotoviti. Napisi so večinoma v nemščini in pisani v golicj, na podobicah zahodnega dela slovenskega ozemlja pa se uporabljata ludi latinščina in italijanščina. Slovenščina v 18. stoletju skoraj ni zastopana, vendar ob koncu stoletja na mestu izbrisanega nemškega včasih že srečamo slovensko besedilo.
Kratek pregled ikonografije1' kaže, kako priljubljena je bila Marija, saj je kar dve tretjini podobic posvečenih njej. Po eni strani je čaščenje Marije kot zmagovalke nad sovražniki katoliške vere, tako protestanti kot Turki, pospeševala Cerkev v okviru pro t ¡reformacije z beraškimi redovi in jezuiti, po drugi strani pa so vse družbene plasti od plemstva prek meščanstva do preprostega ljudstva, združene V bratovščine, prispevale svoj delež, k Marijinemu kultu. Ikonografski prototipi Marijinih milostnih in Čudodelnih podob so bizantinske ikone. Iz njih izpeljani tipi so se širili po vsej Evropi. Tako imenovana Kretska Marija, denimo, nastopa na naši podobici za Planino pri Rakeku. Ravno tako prihaja z vzhoda ikonografski tip (pri nas Olimje). Marija z nagnjeno glavo jc postala ena najpomembnejših p roti reformacijski h Marijinih podob in jo srečamo na mnogih podobicah za kapucinsko cerkev v Škof ji Loki. Ljubkujoča mali Marija jc na podobicah redka, primer zanjo pa je Herrmannova podobica za Polšnik v Posavju.
ZahodnokiSčanska umetnost jc ustvarila precej novih Marijinih ikonografskih tipov, ki neprimerno pogosteje kot vzhodnjaške nastopajo na grafičnih podobicah 18, stoletja na Slovenskem, žalostna Mati Božja jc upodobljena kot mati z mrtvim sinom v naročju bodisi z mečem v prsih ali brez njega ali kot tako imenovana Mati Božja Sedem žalosti s sedmimi meči. Najbolj izrazile so Žalostne Marije na podobicah za Žcbnik pri Radečah, Žalostno goro pri Mokranogu in Žalostno goro nad Prescrjem ter za Sorico.
Baročne Marijine upodobitve so našle vidno mesto v naših božje-potnih cerkvah in s tem tudi na podobicah. To so zlasti Brezmadežna, Marija Tolažnica in Marija Dobrega sveta. Brezmadežno je upodobljena na primer na podobici za škofjeloške klarise. Marija na mesecu in z otrokom nastopa še v drugačnem kontekstu kot zmagovalka nad hudim (podobica za ijubljansko cerkev sv. Jakoba) in kot Rožnovenska Marija oziroma Kraljica sv. rožnega venca (podobice za Novo mesto, Cerknico in Kranj), Pri Mariji Tolažnici ne moremo govoriti o značilnih ikonografskih potezah, ker so tako poimenovane precej različno upodobljene Marije (podobice za Tinsko, Ljubno, Nemško Loko, Dražgoše, ljubljansko frančiščansko cerkev). Največkrat pa vendarle gre za mater z otrokom v bogati obleki s kronama in z močnim sijem okrog glave in telesa.
" Cf. France S tele: SrovinsJte Marije, Celje 1940; France Stele: Bizantinske in po bizantinskih posnete Marijine podobe med Slovenci, Ljubljana 1944, pp. 35J—397; Hyns Au run ha m mer: Die Matiengnadenbilder Wiens und Niederösterreichs in der Barockzeit: Der Wandel ihrer Ikonographie und ihrer Verehrhung, Wien 1956 (Veröffentlichungen des österreichisches Museums für Volkskunde); Gertrud Schiller: Ikonographie der christlichen Kunst, 4.1, Gütersloh 1980, p. 179 {geslo Maria).
5*
67
Mati H ožja Dobrega sveta postane v IS, stoletju zelo priljubljena; izpeljana je iz različice Ljubkujoče Marije. Kvalitetni primerki so podobice za ljubljansko avguštinsko cerkev, za Siinovice pri Kostanjevici in za Šentvid na Koroškem. Večkrat srečamo Marijo v družbi svetnikov z zgolj asistenčno vlogo, kakršno imata na primer na podobici za Gozd pri Kamniku sv, Mihael in sv. Barbara, lahko pa svetniki nastopajo kot priproš-jijiki, na primer sv. Ignacij in sv. Frančišek Ksaverij na bratovščini k i podobici za cerkev sv. Volbenka v Poljanski dolini.
Romanja k Mariji kol osrednji priprošnjici pri Bogu ob vsakovrstnih nadlogah in nesrečah so bila pogosto združena s hkratnim postankom na božjih poteh k svetnikom, k.i so bili posebno priljubljeni v zvezi z določenimi boleznimi, kot godovni in živalski varuhi in podobno. Tudi s teh božjih poti so romarji prinašali podobice. Svetnik je bil na njih upodobljen i. značilnim atributom in v značilnih oblačilih ter z napisom, ki poimenuje božjepotno cerkev, kjer ga častijo, Pogosto svetnik irontalno stoji na ozkem pasu tal pred krajino ali pa se v molitvi obrata k Mariji ali Kristusu, Med večfiguralnimi podobicami pritegne pozornost mučenje sv, Peregrine na Kauperzovi podobici za Tunjice z vehementno razgibanimi postavami. Vabljivo je vprašanje najpogosteje upodobljenih svetnikov. Ob tem je treba povedali, da ohranjene božjepotne podobice nc ustrezajo nujno tudi priljubljenosti kakega svetnika, ampak je včasih prav nepoznavanje Cerkev spodbudilo, da je naročala podobice v večjem številu. Največ podobic je ohranjenih za božje poti k varuhu pred vremenskimi nevšečnostmi misijonarju sv. Frančišku Ksaveriju, ki je upodobljen umirajoč. Pogosto srečamo tudi drugega jezuitskega svetnika sv. Janeza Nepomuka, odetega v duhovniško obleko s kratkim krznenim plaSčkom čez ramena in s Križanim v rokah. Sv, Ana nastopu v družbi hčerke Marije, sv. Jožef pa v krogu Svete družine. Drugi svetniki nasit> pa jo na podobicah za štiri božje poti: sv. Valentin ob bolniku, tirolska svetnica sv. Notburga s srpom v zraku, priprpšnjica za oči sv. Lucija, sv. Jošl l ribo in sv. Uršula. Kristus, dasi najpomembnejši upodobljenee v krščanski umetnosti, stopa ob množici Marijinih boŽjepOtnih podobic kar močno v ozadje. Ob ose m ins edem desetih Marijinih podobicah se v zajetem korpusu pojavijo samostojne Kristusove upodobi I ve le šestnajst krat, Predvsem gre za Križanega, nekajkrat tudi za Trpečega Kristusa. Nefiguralnih podobic ni veliko. Oltarji so upodobljeni, denimo, na podobicah za sv. J ušla nad Kranjem in žalostno goro pri Mokronogu, m on Št ranča pa za Laško.
število ohranjenih grafičnih božjepotnih podobic daje slutiti, kako pomembno vlogo so imele v vsakdanjem življenju v 1H. stoletju na Slovenskem. Med preučevanjem izvora grafičnih podob«: se je spet potrdila resnica o neločljivi povezanosti naših krajev z drugimi srednjeevropskimi deželami. Južnonemški umetnostni tokovi so dajali spodbudo avstrijskim umetnostnim središčem, hkrati pa so se tam oplajali /. likovno govorico grafičnih božjepotnih podobic, za katere pogosto ugotavljamo, da so uglašene na lirično ljudsko noto. Na podobicah je eteričen rokokojski svet z zadržano čutnostjo in omamen I i, porojenimi iz bujne domišljije, našel ustrezen likovni izraz. Včiisih mu pomagajo
68
barvni poudarki, največkrat pa je dovolj krepka črno-bela govorica linij in senčenja, ki pričara kompozicijsko skladno grafično miniaturo. Tudi 7. okorne jšo roko nastalim podobicam ne moremo odreči ekspresivnosti in moči, ki jim je bila pripisana in jo izžarevajo že I udi same oblikovne prvine kot udejanjen je umetnostnega navdiha pod hkratnim vplivom ustvarjalne ljudske umetnosti in Širokopoteznih, po vsej Evropi razširjenih umetnostnih slogov baroka in rokokoja.
Naj za konec ponovim v uvodu zapisano misel, da se preučevalcu podobic ponujajo neslete vabljive poti in da je pričujoča študija le prvi korak po eni izmed njih. Docela je še neraziskano področje drugih grafičnih podobic 18. in 19. stoletja, pa tudi virtuoznih miniatur na perga men tu ali papirju z nabožno vsebino, podobic, ki z bogatim koioritom in pre tanj eno risbo nedvomno zaslužijo vidno mesto v naši likovni dediščini, saj enako kot grafične podobice dopolnjujejo vedenje o likovnem ustvarjanju v 15. stoletju na naših tleh,
EIN BEITRAG ZUR ERFORSCHUNG VON KLEINEN GRAPHISCHEN ANDACHTSBILDERN IM 18. JAHRHUNDERT IN SLOWENIEN
In den kleinen Andachtsbildein des IB. JahrhUderts (Graphik, vor allem Kupferstiche) berühren sich zwei Wellen — einerseits eine große Nachfrage nach den kleinen Andachtsbildern im Rahmen der Volksfrömmigkeit, andererseits aber Meister der graphischen Kunst, die gerade im 18. Jh, dem kleinen Andachtsbild zur höchsten künstlerischen Qualität verholfen haben. Zahlreiche Wallfahrtskirchen in Slowenien wollten ihrer Tätigkeit durch Verbreitung von kleinen Andachtsbildern ein Zeichen setzen. Sie ents landen nach Vorlagen einheimischer Maler, gestochen und gedruckt wurden sie jedoch in großen Kupfcrstichzentren in Augsburg, Wien und Graz. Als Vorlagezeichncr kommen namhafte slowenische Maler vor wie Valentin Melzingen France und Andrej Jelovsek, Ivan Franc Rainwaldt, Simon Tadej Volbenk Grahovar, Daniel Savoye, Marko Layer und I. M, Sartory. Zu den meist signierten Kupferstechern gehören die Augsburger Josef Sebastian und Johann Baptist Klauber sowie Johann Georg Grueber, die Wiener Andreas Sehmuz-zcr. Franz Leopold Schmitner, Bernhard Johann Herrmann und die Grazer Meister Christoph Diele!!, Johann Michael und Johann Veit Kauperz sowie Marcus Weinmann, Neben den signierten hat sich auch eine größere Zalii anonymer kleiner Andachtsbilder erhalten, deren Bildqualitäi hinter den ersteren oft nicht zurücksteht. Stilistisch fügen sich diese kleinen Andachtsbilder in die Barock- und ftokokowelt der lebhaft gestikulierenden Figuren ein, die von Engelchen und Wolkchen reichlich umgeben sind. Vor allem das Ornament drückt ihnen das Gepräge der Zeit auf, umrahmt und verbindet die Heiligengestalten mit dem Bild der Wallfahrtskirche in der Landschaft und mit der KarLuschc der Aufschrift. Im Laufe des 18. Jahr hunderis gehl die Entwicklung von betont symmetrischen und plastisch gezeichneten Voluten sowie Akanthus zum fiammenarligeil, asymmetrischen, mit reizenden BlUtemzweigen verflochtenen Ornament, Die LandschaftsdarStellungen zeigen das idyllische Bild unseres hügeligen Landes mit zahlreichen kleinen Kirchen, sorgfältig bebaute Felder und Weinberge mit winzigen Figuren. Neben den zeichnerischen und studier liehen MiniaturKunstwerken mit durchdachter Komposition, verfeinertem Gefühl für Ornament und geschickter Helldunkel-Schattierung gibt es volkstümlichere Versionen derselben Kompositionen, ausgeführt mit plumper Hand eines volkstümlichen, meist unbekannten Künstlers. Trotz der grundlegenden seliwarz-weißen Kunstsprache ist den kleinen Andachtsbildern die Farbe nicht fremd, denn manche zeichnen sich durch unaufdringliche durchsichtige Farbtone aus, die einzelne Gest alt Partien akzentuieren. Es hat sich eine
69
zweiteilige Kompositions weise mit Hei ligenge st alt im uberen Teil und Landschaft mit Wallfahrtskirche im unteren Blattei! durchgesetzt. Zwei Drittel des kleinen Andachtsbildes sind Maria als Fürbitterin vor Gott gewidmet, andere aber zahlreichen Namenspat ronen, Beschützern vor Krankheiten und ähnlichem, an erster Stelle dem Jesuit enhciligen Franziskus Xavier.
Prijazno zahvalo ra dragocene napotke dulgujem a k ad, dr. Emilijanu Cevcu.
70