Forum contractus in dokaz njegov.
(Odločba višje sodnije graške od 10. novembra 1880, št. 11824, po kateri se je potrdila razsodba okrajne sodnije v Ribnici od 20. avgusta 1880, št. 4374.)
J. L. iz G., okraja ribniškega, je pred c. kr. okrajno sodnijo v Ribnici na tožni poti pozval M. P. iz D., okraja metliškega, da naj mu poplača posojila 100 gld. c. s. c.
Pristojnost (korapetenco) sodnije ribniške je opravičeval s tem, da je toženi pri prejembi posojila govoril sledeče besede: Čez štimajst dni bom, ali po pošti sam poslal, ali bom pa sam prišel, ali bo pa moj sin sam prinesel plačilo.
Toženi je pobijal kompetenco sodnije v Ribnici, ter se izgovarjal tudi s tem, da je posojilo sicer njemu v roke ali za tretjo osobo odšteto bilo.
C. kr. okr. sodnija v Ribnici je z razsodbo od 20. avgusta 1880, št. 4374, tožnika zavoljo nepristojnosti takoj in brez dopuščenja kakega dokaza odbila. To razsodbo je višja sodnija z odločbo od 10. novembra 1880, št. 11824, iz prvosodnijskih razlogov popolnoma potrdila. Ker se je suniarično obravnavalo, moral se je tožnik podvreči,. brez da je najvišji sodnik o stvari govoril. — Razlogi prvega sodnika. Toženi, ki ima svoj domicil v metliškem okraji pol)ija kompetenco te sodnije. V zmislu § 43. jurisdik-cijske norme je toraj tožnik zavezan, da dokaže dejanja, iz katerih
- 25 —
Vknjižba servitut in realnih bremen.
(K §. 12. zakona od 25. julija 1871, št. 95. držav, zakonika.)
(Najvišega sodnijskega dvora dunajskega določba od 23. septembra 1880, št. 10799, s katero se je nadsod-nijska odločba od 26. maja 1880, št. 5969, po katerej je bil odlok okrajne radoljške sodnij.e od 23. svečana 1880, št. 920. odstranjen, potrdila.)
Okrajna radoljška sodnija je z odlokom od 23. svečana 1880, št. 926. vknjižbo zastavne pravice na korist komanditni družbi »Chemische Fabrik Goldsclimieden Loewig & Comp." pri Jurij Odar-jevem posestvu pod rekt. št. 988. zemljiščnih knjig graščine radoljške (ad Herrschaft Radmannsdorf) dovolila in izvršila.
bi izvirala na pogodbo se opirajoča pristojnost te sodnije. Njegovi v tem obziru ponudeni dokazi pa ne zadostujejo. Toženemu v dokaz kompetence naložena glavna prisega bi namreč prehitela meritalno razsodbo, ker bi se morala dopustiti o besedah: čez štirinajst dni bom, ali po pošti sam poslal, ali bom pa sam prišel, ali bo pa moj sin sam prinesel plačilo.
Če je naprinier toženi posojilo v istini zase, in ne za druzega, kakor sicer trdi, prejel, vendar pa povrnitve loco G. ni obljubil, bi omenjene glavne prisege z dobro vestjo nikdar odložiti ne mogel, ker bi iste besede v prisežni formuU, katere se tičejo sodnijske kompetence pač s prisego zanikati smel, nikdar pa ne istih, katere izključljivo njega samega kot dolžnika imenujejo.
Razločitev momentov, ki bi opravičevali tukajšno kompetenco, od onih, ki obsegajo priznanje dolga, v omenjenih besedah ni mogoča. Drugača sostava prisežne formule pa ni dopuščena, ker je tožnik pristojnost te sodnije jedino le z zgorejšnimi besedami opravičeval.
Toženi, ki je glavno prisego v konečnem svojem odgovoru sprejel, moral bi se v zmislu §. 36. sum. postopanja k ti prisegi obsoditi. Ali prišel bi s svojo vestjo v težko zadrego in če bi ne prisegel bi iz tega še ne sledilo, da je ta sodnija kompetentna. Tudi potem bi se še vedno lahko pripetilo, da bi v glavni stvari sodbo govoril nekopetentni sodnik. —
— 26 —
Meja sodnikove oblasti v oficijoznem postopanji.
(K §. 7. cesarskega patenta od 9. avgusta 1854, št. 218, derž. zakonika.)
(Odločba  nadsodnije   graške   od  21. avgusta   1879, št. 8074, po kateri seje odlok okrajne sodnije logaške od 17. junija 1879, št. 5549, potrdil.)
M. M. je v svoji oporoki imenovala glavnega dediča svojo vnukinjo A. H., in sicer se sledečo substitucijo: „če pa bi A. H. pred 24. letom, ali tudi pozneje v prostem stanu (im ledigen Stande) umrla, substitujiram ji petero otrok svojega sina A. M., i. t. d.....''
A. H. se je pred svojim 24. letom omožila, ter potem takoj prosila, da naj se ji zapuščina v neomejeno last prepusti. V svoji vlogi je prošnjica trdila, da je omenjena fldejkomisarična substitucija vsled njene možitve po §. 615. o. d. z. ugasnila, ker se mora ta substitucija po volji zapustnice tako intei-pretirati, da se poudarja
Ta vknjižba zastavne pravice se je dovolila v varstvo „stvame ali rečne pravice" do neomejenega kopanja in prostega pridobivanja vseh, kakor koU imenovanih ilovic in druzih koristnih mineralov, nahajajočih se v Jurij Odarjevih zemljiščih; katero „stvarno ali rečno pravico" si je omenjena komanditna družba kot pra\Tia naslednica po Edvardu Loe\vig-u na podlagi kupnega pisma od 4. julija 1869 in izjave od 27. prosinca 1880 prisvojevala.
Opiraje se na zapoved §. 96. zemljišnokjižnega zakona, ki zemljišnokujižnega sodnika tesno na prošnjo, po stranki izrečeno, navezuje; opiraje se na to, da se je v tem slučaji odločno za vknjižbo brezpogojne zastavne pravice v varnost „stvarne ali rečne pravice" prosilo; in opiraje se na §. 14. že omenjenega zakona, vsled katerega se zastavna pravica samo v varnost s številkami določenega zneska vknjižiti sme, je visoka c. kr. nadsothiija v Gradci odlok prvega sodnika pokončala, ter z odločbo od 26. maja 1880, št. 5969, prošnjo komauditne družbe „Chemische Fabrik Goldschmieden Loevvig & Comp." odbila.
Visoki C kr. najviši dvor dunajski je potem iz razlogov druzega sodnika nadsodnijsko odločbo s svojo določbo od 23. septembra 1880, št. 10799, potrdil. —
— 27 —
jedino le pogoj „smerti v prostem stanu". Čas smrti, in posebno tudi dosega 24. leta, pa nimata nikakega vpliva.
Ali substitujirani dediči so nasprotno trdili, ter poudarjali dosego 24. leta: substitucija ugasne še le tedaj, kadar bode A. H. dopohiila svoje 24. leto. Če pa se je prej omožila, nima to nika-cega pomena.
Ker se stvar suče krog prepiraega pravnega vprašanja; ker je v §. 7. cesarskega patenta od 9. avgusta 1854, št. 208. drž. zakonika, sodniku naloženo, da se z določilom v nepravdnih stvareh prehiteti ne sme, temuč da mora v slučajih, v istem §. naštetih, ali posta\-no. natančno obravnavo dopustiti, ali pa stranke na pravdno pot zavrniti; ker se toraj vprašanje, je li predstoječa substitucija ugasnila aU ne, v oficijoznem postopanji rešiti ne sme, in ker prošnjica 24. leta dopolnila še ni — je c. kr. okrajna sodnija logaška z odlokom od 17. junija 1879, št. 5549, prošnjice vlogo odbila.
Oziraje se na prvega sodnika razloge in opiraje se na to, da med strankama prepirna interpretacija M. M-ve oporoke določilo o prepimih, privatnih pravicah involvira, katero določilo se pa v oficijoznem postopanji izreči ne sme — je c. kr. nadsodnija graška prvosodnijški odlok z odločbo od 21. avgusta 1879, št. 8974, potrdila.
Ali SO slovenske razsodbe sodnijam dovoljene ali ne.
Slavna c. k. okrajna sodnja v Kamniku izdala je sledeči nad-sodnijski intimat:
Z. 9710 m. 501/1880
An
Peter Keber zu Handen Dr. Piniat
in Stein.
Das hohe k. k. Oberlandesgericht in Graz hat in der in possessorio sumarissimo verhandelten Rechtssache des Peter Keber durch Dr. Pirnat gegen Josef Mazovic und Andreas Jančigai, wegeu Besitzstorung, iiber Rekurs des Z\veitgeklagteu Andreas Jančigai gegen den diessgericlitlichen Erkenntnissbescheid ddto. 1. Oktober 1880, Z. 6854 in der Er\vagung, dass die in slovenischer Sprache erfolgte Hinausgabe und Abfassung des Erkenntnissbescheides vom
— 28 —
1. Oktober 1880 Z., 6854 dem bei den Gerichten dieses Oberlandes-gerichtssprengels aufrechten Bestandederdeutschen Amtssprache und insbesondere den Bestimmungen der boben Justizministerial-Erlasse ddto. 15. Miirz 1862, Nr. 805 und vom 5. September 1867, Nr. 8036 und 8396, \velche den Gebrauch der slovenischen Spracbe bei den Gericbten dieses Oberlandesgerichtssprengels regeln, um so weniger entspricbt, als dieserErkenntnissbescheid die in deuts cher Spracbe gepflogenen Verhandlungen vom 7. Juni und 5. August 1880 in slovenischer Spracbe erlediget, den bezogenen Erkenntnissbe-scbeid dabin zu bebeben befunden, dass dem k. k. Bezirksgerichte aufgetragen \yerde, die in sloveniscber Spracbe ausgefertigten Parien desselben von den Parteien abzuverlangen, den Erkenntnissbescbeid in der deutschen Amtsspracbe auszufertigen, den Parteien zuzu-stellen und das weitere gesetzlicbe Amt zu bandeln.
Hievon werden sammtlicbe Parteien in Folge der herabge-langten boben obergerichtiicben Verordnung vom 22. Dezember 1880, Z. 13364 in die Kenntniss gesetzt.
Zugleicb werden Herr Dr. Pimat, dann die Geklagkten auf-gefordert, zu Folge dieser Verordnung die slovenischen Erkenntniss-parien sofort anber vorzulegen.
K. k. Bezirksgericht Stein am 28. Dezember 1880.
(Podpis)
Mi smo tiskali nemški tekst, da bralcem nijedna nijansa te prevažne odločbe prikrita ne ostane.
Iz jurističnega stališča moramo omenjati le toliko, da so omenjeni, justičnega ministra ukazi nameravali pospešiti slovensko lu-ado-vanje pri sodnijab in da bi to uradovanje, da li so se omenjeni ukazi točno izpolnjevali, drugače razvito bilo, kot pa je sedaj.
Če pa so ti ukazi rabi slovenskega jezika napravljali kake zapreke, tako so iste zapreke poginile pod vplivom velevažnega zakona od 21. decembra 1867, št. 142 drž zakonika. Ta zakon, ki je med stebri državne ustave, določuje namreč, da ima vsak narod pravico, trjati razvitje svojega jezika; in da vživajo vsi jeziki enakopravnost v uradih in javnem življenji.
Proti nadsodnijski odločbi pritožile sta se obe stranki, in mi bodemo ob svojem času, ko nam dospe v roke najvišega sodnij-sliega dvora določba, o ti stvari še govorili. Dr. I. T.