Milanu Lampretu ob slovesu
Nadvse težko seje poslavljati od človeka, ki odhaja tako mlad, koje komaj 47-leten šele dosegel vrh svoje življenjske in delovne zrelosti. Stari Latinci so že zapisali, karjihje naučilo iiv-Ijenje: de mortuis nil nisi bene, oziromapo naše: o mrtvih najse govori samo dobro. Opokojnem Milanu Lamprelu kaj drugega kot dobro sploh ni mogoče po-vedati. O tent mladent, prijaz-nem, poštenem in delavnem mo-žu, ki je osnove svoje zdrave osebnosti gotovo dobil že v dru-žini, zlasti pri svojem očetu, dr. Milanu Lampretu, od katerega smo seprav tako na stiškem po-kopališču poslavljali pred tremi . leti in pol.
Milanova generacija, sošolci in prijatelji, sosedje in znanci so ga ie od otro&tva poznali kot pridnega, lepo vzgojenega, mir-nega in kulturnega fanta, nad-povprečnega dijaka in študenta, kije že takrat radprijelza vsako delo, doma in v kraju v okviru mtadinske organizacije in druš-tev. Ko seje izšolal za dipl. inže-nirja elektrotehnike in postal pokončen mlad strokovnjak, je bil enako vztrajen tudi pri svo-jempoklicnemdelu. Nad20letje vztrajal pri isti delovni organi-zaciji, Elektro Ljubljana, kjerje tudi primerno napredoval in bil zelo cenjen med sodelavci.
Ko sije ustvaril družino, seje za nekaj časa odselil v Višnjo Goro in na Grosuplje, toda to ni bila prava odsotnost, saj je v domačem kraju kmalu začel gradid hišo, v kateri seje komaj pred dvema letoma za stalno naselil. Posebejje treba poudari-ti, da seje zlasti zadnji dve leti molno vključil v delo krajevne skupnosti Stična in koje bilapo-treba največja, prevzel odgovor-no, težko in nehvaleino nalogo predsednika skupščine krajevne skupnosti. Toje storil, ker seje zavedal, da delo in razvoj mora-ta teči naprej, da mora storiti ne samo to, karje dolian, ampak vse, kar zmore. To so bili težki časi, ko seje gospodarsko naza-dovanje že krepko čutilo in obe-talo, da bo še slabše, aje vendar bilo nujno potruditi se, da bi na&i krajani še enkral poskusili s samoprispevkom, ki je res uspel, in razrešili najbolj nujne potrebe. Tako danes sicer težko in počasi, a vendarle napreduje gradnja trgovine in kulturnega doma, ureditev pokopališča in mrliške vežice, nadaljuje se as-faltiran/e cest in vse osialo, za kar seje toliko trudiL
Težke nalogeje prevzemaj, ko je ie nosil v sebi kal neusmUjene in neustavljive bolezni, vendar ni nikoli tožil, ampak delal tiho in vztrajno. Tudibrezvelikihinpa-tetičnih besed sem prepričan, da smo mu vsi, ki smo ga poznali, v kraju in v okviru občine, iskreno hvaleini za njegov prispevek, ki bo za zmeraj vgrajen v Stično, in ki bi bil zagotovo še veliko večji, če bi tnu bilo dano živeti dJje.
Na neki način muje to vendar-le res dano, saj smo v tej zreli pomladi vrnili zemlji samo pe-pel, ki ga pai zemlja zmeraj ne-izprosno terja zase. Resje hudo, da gaje groiotna bolezen poko-sila toliko prezgodaj in ga iztr-gala tako mladega njegovi vzor-ni družini, ter ga odvzela nam sosedom, prijateljem in vsem občanom, res pa je tudi, da je vendarle živeldovoljdolgo, daje vsadil svojim štirim otrokom vse najboljše iz svoje osebnosti, da bodo lahko oni, če bodo boljše sreie, razvtjali naprej na dolo-čen način iudi njegovo iivlfen/e.
V svojem kratkem zivljenjuje vgradil tudi toliko dela in spo-sobnosti za skupno dobro vseh krajanov Stične, da bo, čeprav skromen in zadrian, raje v oza-dju, kol vsem na oček, skozisvoj prispevek, če se bomo Ijudje za-vedali ali ne, med nami trajno prisoten. Tako bo tudi on, če-pravmrtev, iivelskozi nas, iive.
Primetnoje, daseod Milana Lampreta, prijaznega in vses-transko omikanega človeka, v imenu KS Stična in vseh njenih organizacij in društev preprosto poslovimo z veliko zahvalo za vse, karje storil tukaj in vdrugik skupnostih, kjerje iivel, in mu zaželimo miren veini počitek.
Stava njegovemu spominu.
M.G.