KAJ NAM PONUJA GLASNIK SED?
V	uvodniku Glasnika SED (letnik 25/1985, št. 1—4) lahko preberemo, da sama sprememba oblike Glasnika še ne zagotavlja boljše oziroma bogatejše vsebine, kar je nedvomno res. Toda — kako in kam z vsebino?
V	uvodniku je zapisano, da je le-ta odvisna od bralcev in članov Glasnika SED. Stavek, ki govori o tej odvisnosti, pa vsebuje zaimek »vas«, tako da dobimo: »od vas, dragi bralci in člani SED«! Takoj za tem sledi stavek, ki pravi, da ima uredništvo najboljše namene, da >»ob vlogi Glasnika kot društvenega glasu poudari še vlogo tehtnega strokovnega glasila, ki bo vsem nam v korist in ponos«. Ta izjava pa bistveno pripomore k vzpostavitvi dveh relacij: od VAS-VT in od NAS-MI. To pa pomeni distanco, pri kateri se nam zdi, kot da se samo uredništvo Glasnika SED ne uvršča med bralce Glasnika oziroma člane SED, čeravno je na čelu reprezentančnega glasu SED.
Apel uredništva na bralce in člane Glasnika SED, češ da je vsebina odvisna od njih, lahko razumemo na dva načina: Ali s tem uredništvo zaščiti sebe in opraviči njegove »najboljše namene« ali pa se identificira z »najboljšimi nameni« kot cenzor oziroma selektor gradiva, ki mu ga pošljejo bralci Glasnika in člani SED. Del izjave, ki govori o Glasniku (kot o tehtnem strokovnem glasilu), ki bo (z najboljšimi nameni) nam vsem v korist in ponos, nikakor ne more biti ustrezen za neko strokovno glasilo, v katerem naj bi bila implicirana znanost. Zakaj? Beseda, kot je ponos, učinkuje na bralca prej kot ne čustveno, lahko bi rekli v določenem pogledu tudi zavajalno in demantira vsakršno objektivno razumsko razsodnost, ki je velik primanjkljaj v slovenski etnologiji nasploh. Prav tako zavajalno deluje izjava, ki govori o 10-letnici Slovenskega etnološkega društva kot o spodbudi pri poudarjanju vloge Glasnika SED kot tehtnega strokovnega glasila {da bo le-ta nam v korist in ponos). Pri tem pa je zanikana formalnost na račun prepričanja. To prepričanje — kot je zapisano v uvodniku — pa so novi uspehi, ki nas čakajo po dosedanjih. Naj se ob tem spomnimo parol, ki so jih ob raznih državnih praznikih in obletnicah izrekle politične cminence in funkcionarji, na primer »z novimi uspehi do novih zmag« ipd. Vidimo lahko, da izjava v uvodniku, ki jo omenjamo, simpatizira in sovpada s političnim jezikom, ki ga uporablja vladojoča ideologija za prepričevanje množic, to je članov skupnosti. Izjava (o 10-letnici SED kot spodbudi) torej deluje na formalni ravni, še več: tudi omenjeno prepričanje deluje formalno.
Naj pozornost usmerimo še na stavek v uvodniku, ki govori o hotenju po boljšem in kvalitetnejšem Glasniku. Kot lahko preberemo, si tega 69
hotenja ni izmislilo sedanje uredništvo, ampak — kot piše — so se hotenja učili od prejšnjih odborov, ki veljajo za zgled. Najbrž je vsakomur jasno, da za izboljšanje in dvig vsebinske kvalitete kateregakoli glasnika, časopisa ali revije, v tem primeru Glasnika SED, nikakor ni zadovoljivo le hotenje, in to pojmovano kot priučeno hotenje, ki nam kaže obrtniško miselnost.
[Jbadanje z uspehi, ponosom, spodbudami, prepričanjem in hotenjem ima za etnološko stroko dokaj negativen predznak, kajti razkorak med ideološkim in znanstvenim poljem je v slovenski etnologiji majhen; včasih je videti tudi njuno prekrivanje.
Oglejmo si še tako imenovan kolofon (velja za Glasnike SED nasploh), zapisan na zadnji strani Glasnika. Naj ga na hitro obnovimo. Najprej (in na vrhu) je zapisan predsednik SED kot odgovorni za Glasnik SED. Po navedbi, kdo omogoča izdajanje Glasnika, sledijo člani izdajateljskega sveta in takoj za tem je zapisan glavni in odgovorni urednik Glasnika SED. Za tem so navedeni člani uredništva, prevajalci, lektor, grafična zasnova, tiskarna, naklada in naslov uredništva ter podatki o ceni in načinu plačevanja, čisto na koncu pa lahko preberemo, da za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji sami. Kaj se nam ponuja? Vidimo torej strukturo odgovornosti (odgovornih), hierarhično razdeljeno, ki že sama po sebi deluje paradoksalno. Komu in za kaj je odgovoren predsednik SED {govorimo o odgovornosti za Glasnik SED), če posebej obstaja že glavni in odgovorni urednik Glasnika? Se več! Izjava, ki govori o odgovornosti avtorjev za prispevke, potemtakem izgubi pomen in je odveč. Če pa je resnična, izgubi pomen odgovornost glavnega urednika in s tem tudi predsednika SED. Ker pa vemo, da odgovornost glavnega urednika Glasnika in predsednika SED svojega pomena ne izgubi kar tako, vsaj ne na polju ideologije, lahko zaključimo, da je izjava, ki govori o odgovornosti avtorjev za prispevke — in s tem tudi sama odgovornost avtorjev — le fiktivna. Ali nam je s tem sugerirana samoeenzura? V omenjenem primeru je razvidno, kako hierarhično razdeljen trialš-zem odgovornosti konsolidira tako imenovano politično ideološko prakso v samo znanost. Kolofon s triado odgovornih nam ponuja entiteto etnološke stroke, in to v položaju odvisnosti in konformnosti do — recimo temu — družbene stvarnosti oziroma političnega sistema; ponuja nam model družbe.
Jože Rehberger
70