Dr. Ivan Prijatelj
Vloga «omladine» v prvem obdobju «mlados!ovenskega» pokreta
Dasiravno so «mladoslovenski» pokret v dobi njegovega prvega razmaha ob prelomu 60tih let idejno inspirirali in dejanjsko vodili v prvi vrsti nekateri starejši slovenski kulturni delavci ter politiki (zlasti Fr. Levstik, dr. Val. Zarnik, dr. Jos.Vošnjak, dr. Rad. Razlag, dr. Karel Lavrič, Dav.Trstenjak, Božidar Raič, dr. Janko Sernec, dr. Dominkuš i. dr.), vendar se mora reči, da so_dali temu znamenitemu gibanju, ki je yjrnalo letih napravilo konec staremu Blehveisovemu družinsko^čitalni* škemu, konservativnemu patriarhalizmu, največ žara in agilnosti vprav dijaki^akademiki. Na to, da stoje za tem pokretom predvsem visokošolski dijaki, so namigovali koncem 60tih let ne samo «Staroslovenci», ampak tudi nemškutarski dopisniki graških in dunajskih nemških listov v želji, da predstavijo širokemu svetu to mogočno «mladoslovensko» gibanje kot zaletelost neizkušene in nezrele ter zanesenjaške mladine, na kar je enim in drugim odgovoril v mladem glasilu te struje, v «Slovenskem narodu», Davorin Trstenjak, češ, da za novim pokretom ne stoje zgolj «graški ali dunajski dijaki, ne ljubljanski mladi nezadovoljneži (ožji Levstikov krog), nego domoljubi že dalje, kakor iz dobe našega konstitucijonalizma«.1 V resnici je tvorila — čeprav ne glavnega jedra — vendar pa najodločnejšo predstražo in napa* dalno četo «mladoslovenskega» pokreta vprav akademska mladina.
Večina slovenskih visokošolcev je študirala že izza predmarč? nih let na Dunaju. Tam se je bila v zvezi z nekaterimi starejšimi slovenskimi razumniki sijajno udejstvila v burnem letu 1848. s svojo prvo politično «Slovenijo», društvom, ki je vodilo vse slo* vensko narodno gibanje tega znamenitega leta. Ko je avstrijski absolutizem liki ogromna grobna plošča legel na mlade upe leta «pomladi narodov», je tudi slovensko akademsko dijaštvo stopilo z javnega poprišča in se od tistih dob dalje družilo samo še t gostilniških in kavarnskih omizjih, le redko skupno nastopajoč v večjih dunajskih lokalih ob zabavah na plesu, ob domači pesmi in pogovorih.
1 Slovenski narod z dne 1. januarja 1870., štev. 1.
150
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga   «omladine»  v  prvem   obdobju   «mladoslovenskega»   pokreta
Takrat se je zgodilo, da je prišla 1.1855. z ljubljanske gimnazije na Dunaj študirat slavna plejada «vajevcev»: Večeslav Bril, Fran Erjavec, Simon Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek, Valentin Zarnik s sošolcema Josipom Stritarjem in Valentinom Kermav? narjem, katerim se je dve leti kesneje pridružil še Janez Mencinger. Prvih šest je že 1.1854., sedeč v Ljubljani na klopeh osme šole, bilo poslalo Dragotinu Dežmanu, takrat najprosvetljenejšemu in iS4} še slovenskemu pisatelju, deputacijo, naj — seveda ž njihovo pomočjo — «on začne izdajati leposloven list slovenski», kar jim je Dežman ob tisti priliki obljubil, a pozneje odrekel, na kar so mladeniči sami začeli spisovati svoje dijaške rokopisne «Vaje».2 «Vajevci» so se tudi na Dunaju v tistih absolutističnih letih družili v zasebne dijaške krožke, z zanimanjem spremljajoč dogodke svetovnega in slovenskega javnega življenja, zlasti pa 1 i t e r a * ture. Posebno Janežičevemu «Slovenskemu glasniku» so bili od prvega leta njega izhajanja (1858) najmarljivejši sotrudniki. Takrat je celo oni Stritar, ki se je v tem času bolj receptivno in lepoumno naslajal ob svetovnih literaturah in kateremu se takrat «ni ljubilo pisati«,3 začel spisovati svojo deset let kesneje dovršeno povest «Svetinova Metka».4
Plastičen opis tega dunajskega družabnega življenja «vajevcev» nam je zapustil dr. Janez Mencinger v naslednjem pasusu svoje «Hoje na Triglav»: «Blizu eno leto smo stanovali tedanji dijaki Frančišek Erjavec, Simon Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in jaz v eni hiši Videnskega predmestja. Bil sem sicer na gimnaziji dve leti zadaj za temi odličnjaki, ki so bili med seboj sošolci, vendar so me sprejeli medse v prijateljsko družbo, ki se nikoli ni krhala. Vezalo nas je zvesto zanimanje za slovstvo sploh in za slovenščino posebe, in vsi smo tedaj pisali v Janežičev ,Slo= venski Glasnik' dokaj pridno. Gotov večer v tednu smo se shajali v gostilni ,Bordolo* poleg Terezij anišča. Tam smo pri svoji mizi kritiko vali, modrovali, načrte snovali ter se sploh moško veljavili, čeprav smo zmerno pili. Naš blagajnik je namreč za vsak dan določal neprekoračno vsoto, in v tisti bolj starinski gostilni niso
2  Prim. Levčev življenjepis Frana Erjavca v «Zabavni knjižnici«, V., str. IV. do V., in Dežmanov nekrolog iz peresa istega avtorja v «Ljubljanskem zvonu»,
'      1889, str. 255.
3  Zvon, 1880, str. 365.
4  Prim. Stritarjevo pismo Levstiku z dne 8. maja 1868., v katerem pravi Stritar: «Že pred kacimi 10 leti sem bil začel pisati to povest za neko literarno društvo in bil sem je spisal skoraj polovico.« (Ljub. zvon, 1919, str. 101.) — O tem dunajsko^dijaškem slovenskem «literarnem društvu« v teh zadnjih pet* desetih letih nimamo doslej nikakih podrobnejših podatkov.
151
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga   «omladine»  v prvem   obdobju   «.mladoslovenskega»  pokreta
poznali tiste pogodbe, ki se piše s krčmarsko kredo. Cesto je k nam priromal iz drugega predmestja tovariš Valentin Zarnik, a nikoli brez imenitnih novic. Kadar nam je on prisedoval, smo vselej obdelovali svetovno politiko z najvišjega stališča: pretreso* vali starikova države vodeča načela in nove v narode prodirajoče nazore ter popravljali zemljevid planeta ,Zemlje' v veliki meri po svojih željah, a v mali po svojih nadah. Časi je tjakaj prihrumelo večje krdelo rojakov. Tedaj smo ognjevito govorili, in orile so se domače pesmi. To so strmeli dobrodušni, filistejski meščani dunajski pri drugih mizah nad krasnimi glasovi in milimi napevi te žive mladine iz neznane »Ilirije* tam za morjem, ki je bila dunajskemu ,meželjnu'5 deveta dežela! Nekoč smo imeli jako obilen zbor. Posetil nas je dr. LovroToman, onda še zgolj odvetnik v Radovljici. Čarobno je pel in navdušujoče govoril. Tega mu pa nismo oprostili, da se ni dal prepričati, da pesnik Levstik presega pesmarja Koseškega... Skozi eno leto in dalj smo se ondi shajali na večere, Modricam posvečene, da pri pičlih mericah vina otre= semo prah podnevnega robotanja od praznično odetega duha. Marsikatera dobra ideja se je ondi zanetila. Koliko blagih misli, koliko vzornih načrtov se je pa prezrlo ali pozabilo, — ko smo bili vsi bogatini na duhu in vsi preverjeni, da bomo, čim smo starejši, tem večji dušni orjaki. Živel mladeniški ponos! Kadar je pa kdo izmed nas prejel od urednika Janežiča petkrat zapečačeno pismo, kar smo imeli vselej že nekako naprej zračunano, tedaj je bilo to vsi petorici, ,titulus mensae'. Srečni prejemnik je bil zares srečen, ker je navadno več prejel, nego je prej pričakoval, in rad je plačal, kar je večina odločila po previdnem preudarku. Trčili smo na zdravje blagega urednika Janežiča, ki naših prvencev ne ceni samo visoko, ampak jih celo više plačuje, nego smo jih sami cenili, in iskreno smo želeli sijajen uspeh listu, uredniku in pisateljem. Davno že so ostavili ,meželjni' svojo podedovano mizo, a mi, ljubljenci Modric, smo se še vedno postavljali in preslavljali. Vse nas je obsevalo duhovito, prešerno veselje. Tušek je vedel največ novic in kratkočasnic, a ni se hudoval, kadar smo mu očitali, da jih pogreva. Erjavec, naš ,Primož', je preudarno iz mirne duše proizvajal svoj prirodni, čestokrat prav drastični humor, in resno se je držal, čeprav smo se smejali vsi drugi. Tine Man dele je bil iskrejši, in dal je glasovati, da zve sodbo večine, če njegov bister dovtip ni ugajal. A cesto smo glasovali po dvakrat; zakaj njegov najmilejši prijatelj ,Šmonca' Jenko, ki se je tako rad in
5 «Meželj» je pomenil takrat slovenskim dijakom filistra. — Pisec.
152
Dr. Ivan   Prijatelj:  Vloga   «omladine»  v prvem   obdobju   «mladoslovenskega»  pokreta
tako veselo smejal liki nedolžno dete, je bil hkrati oster dialektik, in dovtip mu je moral biti tako duhovit kakor modroslovsko logičen, drugače ga ni pohvalil. Cesto je Jenko v nas sprožil perečo pušico v kratkih gladkih stihih, in če smo ga prav lepo — da, prav lepo! — prosili, nam je prečital pesem ravnokar ustvarjeno, in tedaj se ni smejal. Dali so besedo i meni najmlajšemu, in svo* bodno se mi je razvezal jezik. Kadar je pa Tine Mandelc svoj: claudite jam rivos! zaklical, ne govorniku, ampak naši dobrovoljni, stari krčmarici, onda smo vstali in se preselili v kavarno .. .»6
Po vseh podatkih, ki jih imamo o medsebojnem združevanju slovenskih akademikov na Dunaju izpred konca 50tih let, moramo reči, da so bila vsa tedanja njih društva po vsej verjetnosti bolj gostilniška in kavarnska privatna omizja konverzacijskega, pevskega7 in zlasti literarnega značaja. Takrat pa je prišel veliki avstrijski vojni poraz dne 4. jun. 1859. pri Magenti in dne 24. jun. 1859. pri Solferinu. Med avstrijskimi narodi se je okrepilo živahno ustavno gibanje, ki je zadobilo svojo prvo kodifikacijo v tako* zvanem «oktobrskem diplomu« z dne 20. okt. 1860. Dunajska slovenska akademska mladina se je začela odslej vneto zanimati za javna, zlasti tudi za politična vprašanja pod vodstvom nekdanjega «vajevca» Valentina Zamika. Ta je začel pošiljati v «Novice» svoje znamenite dopise z Dunaja (podpisane navadno s šifro H. B.), v katerih je opozarjal Slovence, da se morajo na podlagi tega diploma krepko organizirati kot narod, da bodo mogli uspešno braniti avtonomistične svoboščine tega diploma. Priporočal je svojim rojakom, da morajo gledati zlasti
6   Moja hoja na Triglav. Spomini Nejaza Nemcigrena. Knezova knjižnica. Izdaja Slovenska Matica. IV. zvezek. V Lj. 1897, str. 102—104.
7  V petju so bili v tem času dunajski slovenski dijaki naravnost mojstri. Vežbal jih je njihov tovariš Davorin Jenko, ki je ustanovil «s pomočjo priljub* Ijenega Zamika 1. 1859. na tihem .Slovensko pevsko društvo'« (Vencajz, Spo-menica o 251etnici akad. društva «Slovenija». V Lj. 1894, str. 36), v katerem so se pele zlasti nove Jenkove skladbe: «Pobratimija», «Mornar», «Naprej» itd. Stritar pripoveduje o tedanji pevski izvežbanosti slovenskega dunajskega dijaštva med drugim naslednje: «Takega zbora niso menda Slovenci imeli ne prej ne pozneje na Dunaji.. . Slovenci edini smo imeli svoje petje, izbrane in lepo ubrane glasove: pevce, ki bi bili lahko stopili na vsak oder! ... Zlasti na .Landstrasse' ali Kostanjevici, kakor smo rekli, poznalo nas je vse, in sploh tudi rado imelo; samo po noči smo bili nekaterim malo preživi in preglasni... Ta naš pevski zbor je tedanjemu imetniku gostilnice ,pri konji' do bogastva pripomogel... Skonca je imel samo dve sobici odperti; ko so pa naši pevci tija zašli, začelo je ljudstvo kar pritiskati, tako da je bil mož prav v zadregi. Odperl je potem sobo za sobo in kmalu je imel eno največjih in najbolj obiskovanih gostilnic.» (Zvon, 1880, str. 362. — Prim. tudi istega pisatelja «Lešnike», str. 220.)
153
Dr. Ivan  Prijatelj:   Vloga   «omladine»  v prvem   obdobju   «mladoslovenskega»   pokreta
na to, da si ustanove poleg primitivno^splošnih «Novic» poseben političen list po vzgledu Čehov, Hrvatov in Poljakov. Nemška žurnalistika je v teh dopisih takoj začutila vejanje novega, sve? žega in mladega duha, pripravljajoči se nastop mlade generacije, kateri je ona prva po podobnem «mladočeškem» gibanju vzdela priimek — «Jungslovene n», spočetka zbadljivo ime, katerega pa se je Zarnik takoj oklenil kot častnega imena v svojem dopisu, ki ga je poslal «Novicam» dne 8. dec. 1860. in v katerem je med drugim izvajal: «Znano je, da nova doba nam je nastopila... doba ustavnega življenja in razvitka na temelji cesarskega diploma od 20. oktobra... naj prejme in vživa vsak narod vse svoje ustavne pravice; razume se, da tedaj tudi narod slovenski. Odveč pa mislim da je že, če bi hotel razlagati, da tudi mi smo res narod... protivniki tega diploma so nevarni volkovi, če tudi na videz ovčjo kožo nosijo... Taki utegnejo mi reči, da mi preveč terjamo, ker terjamo po diplomu tudi pravice zase, pravice za narod, ki zadnje ne ve, ki so mu bolj tuje kakor Kina; da smo rni terjavci utopisti, ultra*, ,jungslovenci' in kdo ve še kaj! Kdor tako govori, je že obsojen, lahka mu žemljica! Za nas pa, rodo= ljubi! naj bojo tij^iimki, sicer zasramovani, častne imena.. .»s
____________________________________________________________________)_f_____________;______________________________
8 Novice z dne 24. decembra 1860., str. 418. — Podoba je, da so ime «Mlado-slovenci» (oziroma «Jungslovenen») javno res najprej rabili ljubljanski dopisniki nemških graških in dunajskih listov. Leta 1867. je dr. Zarnik med svojimi «origi= nali iz domačega življenja« narisal enega izmed njih, namreč ^slovenskega Nikodema«, kateremu je v svoji drastični maniri dodelil naslednje šaljive naslove: «doktorand modroslovja, literarni strah, pisatelj ,tihih izdihljajev kranjskega Knobeljna', razarhivar povestniškega društva v Ljubljani, član ameriškega društva na akcije za izdelovanje sveč iz narodnih uši, perovodja in natlačnik mrtvih ptičev in polžev muzejskega društva v Višnjigori, ud kranjske, štajerske, koroške, goriške, hrvaške in turške kmečke in gosposke družbe, dopisujoči član grmanske muzeje v Niirnbergu in pomagajoči član novo ustrojenega društva v Ribnici za mazilo starih cimbriških in tevtonskih napisov po Slovenskem itd. itd.» O tem svojem «originalu», v katerem je karikiral najbrž starega Costo ali Dimitza, piše dr. Zarnik: «... najrajše je dopisoval raznovrstnim časnikom, posebno pred 6 leti (1861) graškemu .Telegrafu'... Tu je bilo brati zmirom kaj prijaznega iz Ljub* Ijane, o čitalnici, o narodnem gibanji v obče od Nikodemove roke; tu se je bral prvikrat izraz ,mladi Slovenci' (Jungslovenen), kteremu se je ves naš svet toliko čudil, kajti je starih Slovencev še tako malo. Pa Boštjan si je mislil: bila je ,mlada Italia', ,mlada Evropa', ,mlada Nemčija' itdl, gotovo mi ne moremo obstajati brez ,mladih Slovencev'...» (Novice z dne 4. decembra 1867., str. 403.) — V razumevanje tega Zarnikovega stališča nasproti imenu «Mladoslovenci» v 1.1867. je treba pripomniti, da je v tem letu dr. Zarnik najbrž že mislil na mandat v kranjskem deželnem zboru, ki so mu ga v maju 1869. «Staroslovenci» v resnici tudi milostno naklonili. Zato se je najbrž še branil «mladoslovenskega» imena.
154
Dr. Ivan   Prijatelj:  Vloga  «omladine»  v prvem   obdobju   «mladoslovenskega»  pokreta
Ker Zarnik in njegov dunajski slovenski dijaški krog nista našla zlasti glede vprašanja slovenskega političnega časnika pri Bleiweisu poslušnih ušes, se je Zarnik v imenu «slovenskega dru* štva na Dunaju» (najbrž samo kakega klubnega «omizja») obrnil v pismu z dne 4. januarja 1861. (neohranjenem) na Dragotina Dežmana v Ljubljani s «peticionalnim jurišem zastran utemeljenja
/> političnega slovenskega časnika» (kakor pravi Dežman v svojem odgovoru Zamiku) — podobno, kakor so se bili že 1. 1854. «vajevci» obrnili na istega moža zastran<4eposlovnega lista. A
^ JDežman, čigar nemškutarska preorientacija se je bila začela oblikovati ravno 1.1854., da se je 1.1861., nekaj mesecev po orne* njenem Zarnikovem pismu zaključila, je odgovoril zastopniku dunajskega «mladoslovenskega» dijaštva, da «po svetlobi hrepe* nečemu Slovencu le nemška omika pravo pot napredovanja pokazati more», in je odklonil svojo udeležbo pri urejevanju samostojnega slovenskega političnega lista s stavkom: «Ako se nemščini popolnoma odpovemo, bomo kmalu obskurantizmu in ultramontanizmu zapadliV
Ko so avstrijski nemški liberalci revidirali oktobrsko ustavo z bolj centralističnim patentom z dne 26. februarja 1861., ustvarivši ž njim takozvano «februarsko ustavo», v kateri so kodificirali tudi razne društvene svoboščine, po katerih so se smela ustanavljati tudi akademska društva, se slovenski dijaki niti na Dunaju niti v Gradcu sicer še niso povzpeli do ustanovitve pravilnega, oblastvom prijavljenega akademskega društva, vendar pa so iz nekdanjega gostilniškega «bmizja» osnovali nekak «bolj pravilen krog, katerega so nazivali: Slo v en i j a'»; predsednik te druge dunajske «Slovenije» pa je bil Fran Erjavec.10 Tak «bolj pravilen» dijaški krožek z imenom «Slovenija» pa se v teh letih ni ustanovil samo na Dunaju, ampak najbrž tudi v Gradcu.11 Zlasti pa je ta improvizirana dunajska dijaška «Slovenija» začela z veliko vnemo zasledovati tok slovenskega predvsem političnega življenja, ki je bilo dobilo z novo ustavo nov razmah. Ko je v prvem deželnem zboru kranjskem v njega II. seji dne 6. aprila 1861. dr. Lovro Toman   «besedo   poprijel   za   pravice   slovenskega   jezika,
t omenivši dolgoletno zatiranje njegovo», in je dr. Bleiweis na koncu iste seje svečano izjavil,, da bi «vse naše brate slovenske želel v tem našem zboru videti», tako, «da bi se ves slovenski
9 Naši zapiski, 1909, str. 11—12.
10  Vencajz, o. c. str. 37.
11  Glej nižje.
755
Dr. Ivan   Prijatelj:  Vloga   «omladine»  v prvem   obdobju   «mladoslovenskega»  pokreta
narod zedinil pod eno deželno glavarstvo«,12 takrat je poslalo «nad 90 slovenskih visokošolcev»13 dunajskih obema slovenskima voditeljema zaupnico, o čemer so «Novice» javile, poročajoč, «da so na Dunaju bivajoči gospodje djaki slovenskega rodu, med kterimi je 69 Kranjcov, poslali gosp. dr. Tomanu in vredniku našega lista zahvalnico za to, kat sta se o narodnih rečeh pri? zadjala v pervem deželnem zboru».14 To dejanje nam kaže, kako se je že takrat ob začetku ustavne dobe slovensko akademsko dijaštvo izkušalo uveljaviti v slovenskem javnem življenju.
Ko je koncem aprila 1861. začel na Dunaju zborovati po ob* novljeni ustavi prvi avstrijski parlament, so ga člani te začasne dunajske «Slovenije» spremljali seveda z največjim zanimanjem. Slovesno so sprejeli slovenske državne poslance na dunajskem kolodvoru in priredili njim na čast dva komerza, katerih sta se udeležila tudi dr. Toman in Dežman, ki sta na komerzih oba govorila, Dežman v tem zmislu, da je rotil slovenske akademike, naj si jemljo edino pristne Slovenke v zakon.15 Toda skoro nato je začel Dežman kazati svoj novi lev. Tomanove interpelacije zastran ravnopravnosti slovenščine z dne 8. junija 1861. — ni hotel podpisati, kar je neki dopisnik z Dunaja, po vsej verjetnosti dijak, takoj javil «Novicam» s pristavkom: «Tukaj ni dopuščen nikak izgovor, marveč velja popolnoma: Kdor ni z nami, je proti nam; ta nam je protivnik... Res, vsacega rodoljuba bo zabolelo globoko v srce, ko bo to slišal; toda ne obupajmo... Narod je večen. Tolažimo se s pogledom na našo nadepolno mladino, ,ker njeno je nebeško kraljestvo'.«16 Končno je Dežman odkrito odpadel od slovenske stvari s svojim proslulim govorom » z dne 27. junija 1861. — Ta Dežmanov javni odpad, ki se je pri njem na tihem že dolgo pripravljal, pa se ni izvršil iz zavisti do drja. Tomana, bolj slavljenega na Šafafikovem pogrebu v Pragi, kakor meni Vencajz,17 ker se je Šafafikov pogreb vršil dan pozneje, dne 28. junija 1861.! — Slovenska dunajska akademska mladina je kot čuvarica nacionalnih idealov ostro nastopila proti odpadniku, ga pozvala dvakrat na dvoboj, kateremu se pa Dežman ni odzval, na kar mu je poslala v dunajskem nemškem listu za
12  Novice z dne 10. aprila 1861., str. 121.
13  Vencajz, o. c. str. 37.
14  Novice z dne 24. aprila 1861., str. 139.
15  Vencajz, o. c. str. 38.
16  Novice z dne 12. junija 1861., str. 192—193.
17  Vencajz, o. c. str. 38.
156
r
Dr. Ivan   Prijatelj:  Vloga   «omiadine»  v prvem   obdobju   «mladoslovenskega»  pokretu
slovanske interese «Ost und West»sai z dne 4. julija 1861. ne* zaupnico s 64 podpisi. «Novice» so iz te nezaupnice ponatisnile naslednje besede: «Mi slovenski mladenči čislamo sicer Vaše besede, ki ste jih izustili v zboru, rekši, ,da je naša mladež navdana pravega, čistega hrepenenja po učenosti'; al Bog nas obvari take ukaželjnosti, ki se ima opirati na to, da zatajimo in pokončamo svojo narodnost, in to hočete Vi, ker hočete našemu maternemu jeziku — dosedaj res pravemu pankertu (izraz iz govora slovenskega poslanca Črneta v parlamentu) — iz usmi* 1 jen j a le toliko milosti skazati, da naj bi ga samo terpeli v ljudskih šolah !»18
Kako je slovensko dijaštvo na Dunaju živelo od 1.1861. do 1. 1865., spremljajoč politične dogodke časa in udejstvujoč se na društvenem polju, o tem nam je zbral nekaj podatkov Vencajz v svoji «Spomenici». Tam se čita, da je ta začasna druga dunajska «Slovenija» brez «vsake določnejše jednake vezi» in z rahlo pri? poznanim «odborom» zbirala vsako soboto po 50 in več dijakov na gostilniške sestanke, na katerih enem sta Josip Tonkli in Hinko Dolenec izkušala prestrojiti to «Slovenijo» v pravo društvo, na kar pa je sledil še večji razpor, ki se je končal s policijo in preiskavo, vsled česar je društvo zaspalo. Zategadelj tudi tedanje dunajsko slovensko dijaštvo, katerega nekatere eksemplare je tako drastično karikiral Valentin Zarnik pod imeni Suka, Špencir, Lintvern, Kanalček, Modros itd. v svojih ^Originalih iz domačega življenja« (Novice, 1862), nekaj let ni več nastopalo v slovenskem javnem življenju, ne uveljavljajoč se niti na Dunaju tako skle* njeno in samozavestno, kakor spočetka 60tih let. Izmed agilnih «vajevcev» so vrhutega mnogi začeli po dovršenih študijah od* hajati z Dunaja v provinco v službe. Posebno se je občutil odhod živahnega Zamika, ki je odšel za vzgojitelja k baronu Rauchu na Hrvaško. O dunajskem slovenskem dijaštvu se 1.1862. čita, da je med seboj zbiralo denar za Vodnikov spomenik in poslalo deputacijo k drju. Tomanu, da se mu zahvali «za krepko zasto* panje pravic slovenskega naroda».19 Ostal pa je še nekaj časa na Dunaju preporoditelj slovenskega dijaškega petja, Davorin Jenko, ki je z nekaterimi češkimi rodoljubi ustanovil v jeseni 1.1862. pozneje tako znamenito «Slovansko pevsko društvo na Dunaju». Neki J. T. Jelovšekov je v svojem dopisu «Novicam» z dne 15. novembra 1862. vabil Slovence k vstopu v to društvo, pišoč
18  Novice z dne 10. julija 1861., str. 229.
19  Novice z dne 23. julija 1862., str. 251.
157
F. M. Dostojevski]: Stavroginova izpoved
med drugim: «Predragi rojaki! vpišite se in hodite vsaki četrtek spevat; saj veste, da letos nimamo ne enega zbirališča; v tem pa družtvu imamo lepo priležnost za toliko nam potrebno slo? vansko vzajemnost.«20 — V prvi vrsti dunajski slovenski dijaki so najbrž tudi sodelovali — dasi «Novice» dijakov izrecno ne omenjajo — ko se je šla v decembru 1862. «deputacija na Dunaji bivaj očih Slovencov» poklonit v avstrijsko prestolnico došlemu črnogorskemu knezu Mirku Petroviču in ko se je dne 18. decembra 1862. priredila pred odhodom dr j a. Tomana v domovino temu politiku na čast «slovesna beseda».21                   (Dalje prihodnjič.)
F. M. Dostojevski/ / Stavroginova izpoved
(Nenatisnjeno poglavje  iz romana  ,,Besi") —  Prevel Vladimir Levstik
(Nadaljevanje)
A kdo ve? Vse to, t. j. ti listi, ki naj bi se objavili, niso bili morda vendarle nič drugega kakor ,ugriznjeno gubernator? sko uho', samo da v drugi obliki? Zakaj prihaja to zdaj še meni na um,' ko je vendar že toliko pojasnjenega, si ne vem raz* ložiti. Tudi ne navajam dokazov in nikakor ne trdim, da bi bil dokument ponarejen, to je, docela izmišljen in neresničen. Naj* bolj verjetno bo, da je treba iskati resnice nekje v sredini... Toda preveč sem že posegel naprej; bolje bi bilo, da se vrnem k dokumentu samemu. Evo kaj je čital Tihon: «Od Stavrogina.»
«Jaz, Nikolaj Stavrogin, oficir na razpoloženju, sem živel leta 186* v Petrogradu in sem se vdajal razvratu, v katerem pa nisem našel utehe. Takrat sem imel nekaj časa troje stanovanj. V enem sem živel sam kot stanovalec s hrano in postrežbo; ondi je bila tistikrat tudi Marija Lebjadkina, moja sedanja zakonska žena. Obe ostali stanovanji sem si najel nalašč zaradi spletke: v enem sem sprejemal neko gospo, ki me je ljubila, v drugem pa njeno sobarico. Namen, zvesti ju tako, da bi se gospa in deklina srečali na mojem domu, mi je nekaj časa zelo rojil po glavi. Ker sem poznal oba značaja, sem si obetal od te neumne šale dokaj zabave. Ko sem počasi pripravljal srečanje, sem moral večkrat posetiti eno teh dveh stanovanj, v veliki hiši v Gorohovi ulici, zakaj tja je prihajala sobarica. Tam sem imel samo eno sobo, v četrtem nadstropju, ki sem jo najel pri nekih ruskih meščanih.
20  Novice z dne 19. novembra 1862., str. 394.
21  Novice z dne 24. decembra 1862., str. 440.
755
Dr. Ivan   Prijatelj:  Vloga  «omladine»  v prvem   obdobju   «mladoslovenskega»   pokreia

Andrej je tiho požvižgaval pod dišečimi okni. Tam gori pri Zebi pa je spala Marija. Ni ga cula. Utrujenost ji je sladko za* tiskala oči. Zeba pa je čepela pri oknu in tiho molila. «Bog ji 7 -i dodeli milost, v ,l}išo smrti''se Jb o možila.»
Starka je skozi nizko okence strmela v sosedovo hišo. Zganile so se nocoj matere in se prestrašeno spogledale. Nočni pogovor med njimi se ni razpredel. Stisnile so se bliže druga k drugi, da je ona na vogalu ležala samotna in žalostna. Obremenil jo je mrtvak, ki je spal v njenem kamenitem telesu. .x> IOtj&sk  r^«u*T jj**»J* %*y$r*n(A4 &"/^fT^Sfc Fry7-^^Xe(Dalje.prihf)dnjič:0nfc.' "faruuf//"*
.    .. .....            .
Dr. Ivan Prijatelj
Vloga «omladine» v prvem obdobju «mladoslovenskega» pokreta
¦
(Nadaljevanje)
V letih 1863. do 1865. slovenska akademska mladina, niti dunajska, ni bogve kako agilno posezala v javno življenje. Na Dunaju se je zopet bolj omejila na gostilniška in kavarnska omizja, v katerih se je zabavala in se pač tudi vežbala v literaturi. V poslednjem oziru je moral že takrat biti nekaka kristalizacijska točka, okrog katere se je zbiralo vse slovensko dunajsko dijaštvo, Josip Stritar, ki je od stare «vajevske» gene? racije še edini ostajal na Dunaju. V teh letih, v katerih so slovenski gimnazijci najprej v Ljubljani in potem v Zagrebu izdajali svoj spočetka litografirani, kesneje tiskani list «Torbico» (1862 do 1864), so se brezdvomno shajali dunajski slovenski aka* demiki na^ literarne sestanke, katerih duša je moral biti vprav Stritar. Na ta literarna zborovanja namiguje Levstik, ki piše dne 13. aprila 1866. Stritarju: «Meni so pač pripovedovala dunajska poročila, kako izvrstne humoristiČne, in druge spise si včasih bral v dijaških večernih družbah, kar sem slišal z veseljem .. .»a2 Najbrž ravno Stritar je tudi dal pobudo, da je dunajska akademska mla* dina slovenska v zvezi s ^Slovanskim pevskim društvom» poleg dotlej običajnih Vodnikovih «besed» 1.1864. prvič23 priredila slav? r~~-^ nostni večer na čast onemu Prešernu, katerega je dve leti pozneje /T\.,„. Stritar takorekoč nanovo odkril svojim rojakom.
22  Stritarjeva antologija, str. 19.
23  Vencajz, o. c. str. 40.
14
209
Dr. Ivan Prijatelj:  Vloga  <nomladine»  v prvem  obdobju  «mladoslovenskega» pokreta
Sredi 60tih let, takrat torej, ko  je obstajalo vse društveno življenje slovenskega dijaštva na Dunaju iz «večernih družeb», v katerih je imel literarno in humoristično besedo Stritar, v jeseni <-f 7/!         1.1865. je prišel na Dunaj na univerzo Josip Jurčič, obdan že
s slavo pisatelja najboljških slovenskih vaških povesti, po svoji naturi močan in živahen organizator. Slovenski dijaški element na Dunaju je v tej drugi polovici stoletja z Jurčičem vzbočil nov, že drugi val talentiranosti in agilnosti. Prvi tak val so predstavljali «vajevci». Jurčič se je takoj po svojem prihodu na Dunaj začel shajati s Stritarjem, se učiti od njega — v svojem pismu Levstiku z dne 25. maja 1866, imenuje Jurčič Stritarja svojega «mentorja» — obenem pa tudi s svoje strani vplivati na Stritarjevo lepoumno* receptivno, v javnost ne rinečo se naturo v tem zmislu, da je pač najprej Stritarja in pozneje še druge nadarjenejše akademike za* interesiral za idejo društvene in zlasti literarne dijaške organi* zacije. Mladi, podjetni mož, ki je bil že prejšnje leto kot ljub* ljanski osmošolec izdal s Fr. Marnom in Celestinom almanah «Slovensko vilo», je tudi med dunajskim slovenskim dijaštvom uspešno nastopil kot organizator. Že dne 20. decembra 1865. je poročal Jurčič (pod šifro «strelca») o rezultatu tega svojega pri* zadevanja Janežičevemu «Slov. glasniku» v dopisu, ki ima nasled* nji uvod, dobro označujoč pisca: «Današnji dan je čas splošnega združevanja. Svet je jel spoznavati, da več posameznih udov sklenjenih v eno telo veliko več stori, da tako posamezni celoto izpodbuja in nasproti da poedini noče za druzimi zaostajati. Tako z veseljem vidimo, da se v vseh kotih po Slovenskem ustanavljajo čitavnice in druge združbe, ktere počasno, skoro nevidno, pa vendar vselej in povsod več ali manj dosegajo svoj konečni namen: izobražen je našega jezika, naroda in narodnosti.« Po tem uvodu prehaja Jurčič k podrobnemu poročilu o oživljenem dru* štvenem gibanju med slovenskim in slovanskim dijaštvom na Dunaju, pišoč: «Tudi tu ste nastali ali nastajate dve družbi med mladino: ena splošno * slovanska in ena slovenska. Slovensko literarno društvo, k? se je<ravno te dni ustanovilo, ne more se sestavno hvaliti z obilnim številom svojih družabnikov, kajti ni vsak človek ni po naravi ni po osebnem nagonu ni vesel ji zato ustvarjen, da bi s peresom podpiral narodovo slovstvo; pre* verjen sem vendar, do, bode vsacega rodoljuba veselilo slišati, da se mladi pisatelji združujejo in tako vsi učenci in učitelji med seboj drug druzega izpodbujajo in v prijateljski zvezi delajo po moči za isto reč, povzdigo in razvoj materne besede. Društvo ima tedenske shode. Vsak družabnik se je z lastnoročnim podpisom
210
Dr. Ivan Prijatelj:  Vloga  «omladine»  v prvem  obdobju  «mladoslovenskega»  pokreta
zavezal ravnati se po osnovanih pravilih, kterih eno tirja, da pri* naša vsako pot posamezni (kolikor moč) kak izviren spis in iz teh doneskov se bodo pozneje tisti izdali, ktere celota potrdi. Kakor je videti, bodo spisi večidel lepoznanski, kar nas mora tolikanj bolj veseliti, ker manjka Slovencem dozdaj še najbolj lepoznanskih pisateljev. Saj imamo skoro samo nekaj prestavljačev!» Končno poroča Jurčič nekaj malega še o drugem, občeslovanskem društvu «Slaviji», o kateri pravi, da «bode sklepala mladenče vseh na* rodov» in da bo «razun artističnega menda imela namen, seznaniti in sprijazniti Slovane raznih narodov«.24
Ali je imelo kakšno posebno ime to slovensko «literarno dru* štvo», čigar ustanovitelj je bil po vsej verjetnosti Jurčič in arti* stični mentor Stritar, koliko članov in katere člane je imelo v prvih dveh letih svojega obstanka, o vsem tem ni ničesar znanega v dosedaj obelodanjenem gradivu. Najbrž se je imenovalo samo «literarno društvo«. Vemo pa, da je iz tega društva izišla ideja «Klasja», ideja izdaje slovenskih klasikov; ravno tako vemo, da je iz tega društva od mrtvih vstal pod pokroviteljstvom Levstika, ^( po organizacijskem prizadevanju Jurčiča in ob spremstvu lepo* umne Stritarjeve zgovornosti — naš Prešeren.25 To društvo je bila šola, iz katere je zavejal v dotedanji slovenski primitivni patri* arhalizem, ki je slonel na lepi laži, kritični duh, predvsem seveda duh literarne kritike, a v ozadju za njim obenem duh kritike tudi vsega ostalega javnega življenja — vse to v zmislu onega Levstika, kateremu je 1.1858. nekritično patriarhalno avto* kratstvo zaglušilo njegov sveže*pogumni vzklik: «Bog živi kritiko!» in čigar plodovite ideje glede društvenega in časopisnega udej* stvovanja so  se vso prvo polovico 60tih let pred  «noviškim»             ¦/
tribunalom metale pod mizo s pretvezo, da prihajajo od nekega «zdražbarja».
Citati je treba samo par mest iz tedanjih dopisov Stritarjevih, da človek spozna, kakšen duh je navdajal to dunajsko slovensko akademsko mladino, ki je po brezuspešnih prvih prizadevanjih «vajevcev» (z Zamikom na čelu) izrekla v slovenski javnosti prvo «mladoslovensko» besedo in ki je zdaj določno razvila «mlado* slovensko« ideologijo vsaj na literarnem polju, pridržujoč si svoje «mladoslovenske» nazore o politiki za enkrat še samo za privatno dopisovanje. V zgodnji spomladi 1.1866. piše Stritar Levstiku med drugim: «Kolikorkrat se nam je pri olu ali pri kavi vnela
24  Slov. glasnik z dne 1. januarja 1866., str. 38—39.
25  Prim. uvod moje «Stritarjeve antologije«, str. 16—28.
14*
211
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga   <aomladine»  v  prvem   obdobju   «mladoslovenskega»   pokreta
govorica o revni naši domovini, o naših ,veljakih' in možakih, o naši »literaturi' — kdo bi nam mogel pomagati tu in tam — in enacih žalostnih rečeh — vselej smo se spominjali Tebe.. .»2(i In dne 11. aprila 1866. piše isti Stritar v svojem pismu drju. Josipu Vošnjaku: «Po dozdajni poti se ne bo nikamor prišlo, vsaj t je ne, kamor želi v resnici orni k a n, domoroden in pošten člo* vek... Berite naše časnike! Kaj se v njih hvali? Vse vprek! Zrno ' in pleve, klasje in slama! Posebno pa je vse izvrstno, kar se piše in govori pod mogočno egido naših prvakov... To trnjevo ograjo predreti, po novi boljši poti naravnost se bližati svojemu namenu — izobraževati narod po tirjatvah zdajnega časa, po na? čelu prave omike, prave liberalnosti, brez vsih stranskih, samo* pridnih namenov, pokazati narodu, kaj je dozdaj storil na literar* nem polju, dokazati mu, kaj je dobro, kaj slabo, in zakaj — to je v kratkem namen našega novega početja.» V tem stavku je Stritar v splošnih besedah strnil ves program «mladoslovenske» literature. K njemu je pristavil še željo, tikajočo se širše družabne organizacije v istem duhu, željo, ki pa jo je ta mladina ostvarila v veliko manjšem obsegu nego svoj literarni program: «Želeti bi bilo, da bi se posebno mladost, in sploh vsi, kterim je v resnici mar omika našega ubozega, zatiranega naroda, posebno pa pri* prostega ljudstva, zbrali in združili krog tega bandera — majhna pa navdušena truma!»27
To široko zasnovano izdajateljstvo «Klasja» Jurčiču in Stri* tarju (pod Levstikovim pokroviteljstvom) zaradi založnikove *kride sicer ni uspelo preko prvega zvezka, v katerem je izšel Prešeren, zato pa sta se Stritar in Jurčič prihodnje leto z vso vnemo vpregla v «Slov. glasnik», izkušajoč literarno dvigniti to glasilo.
V jeseni 1. 1867. pa je prišla na dunajsko univerzo tretja nova, krepka četa «mladoslovenskega» dijaškega naraščaja, generacija, ki je študirala ljubljansko gimnazijo od prvega do zadnjega raz* reda že v ustavni dobi. Njena voditelja sta bila Fran Leveč in Fran Šuklje. Abiturientje tega leta so bili zelo smele in ognjevite glavice. Priredili so bili po maturi v Šiški na Vodni* kovem domu valeto, o kateri poroča v zvezi s posledicami, ki jih je imela, Leveč Kersniku v pismu z dne 28. avgusta 1867. naslednje: «Pravil sem ti še v Ljubljani, se ve, da samo mimogrede, da smo pri našem razhodnem ropotu v Šiški dobro ropotali in da je zlasti
26  Priobčil dr. Žigon v «Slovanu», 1916, str. 41.
27  Dr. Josip Vošnjak, Spomini, I.-—II., str. 219—220.         •¦-  ;
212
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga   «omladine»  v prvem  obdobju   «mladoslovenskega» pokreta
Šuklje tako debele klatil [nazdravljal je on, prejšnjeletni prosto* voljni avstrijski borec v bitki pri Kraljevem gradcu, sedaj — Rusiji in razpadu Avstrije!], da se je kamnitna miza z Vodnikovo zibelko vred tresla (ako je še niso črvi sneli). Se ve, da smo bili vsi vino cerevisiaque gravati in da je bolj nepremišljenost in pre= napetost iz nas govorila nego domorodnost. Pameten človek bi nas bil posvaril ali morda tudi okregal, gospod Honig [profesor p^ri ljubljanske gimnazije, Nemec] pak so nam bili tako gorki, da so nas vladi denuncirali.28 Vrag mu majko! Judežu! Posebno Šukljetu, Košmelju in meni so se tako usmiljenega skazali, da so nas kakor zapeljivce počrnili. Da je bil koj ogenj v strehi, to se ve. Ni minul teden, mi je že briČ pricitral sivkast list, na kterem je stalo tako zapisano, da se moram na Žabjeku oglasiti. Primaruha, sem si mislil, fant jezik nabrusi! Med tem zvem, da ima našo reč v rokah osmošolcev posebni prijatelj, znani nemškutar in biro* kratiški krokodil ©erifcfier, ki je tudi Sokolce panal. [Leveč ima tu v mislih člane «Južnega Sokola», udeležnike znanega izgreda zoper turnarje v Schantelovi veži na Mestnem trgu v noči med 23. in 24. julijem 1867., ki so takrat ravno sedeli v preiskovalnem zaporu na Žabjaku.] Lepo številce mojih součencev je bilo že pred menoj na vrsti in tako sem se malo orijentiral, kam pes taco moli. Vendar sem nekako pobitega srca pocukal za tisti zvonec pri vratih, da mi je žabješki angeljČek v podobi starega beriča odprl porto tega nebeškega kraljestva. Gospod ©ertfdjet so mi bili tako milostljivi, da so mi privoščili cele tri ure čakati, kar mi je bilo kar ljubo, kajti med tem sem se seznanil se strežaji (ki so pak tudi zaprti), ogledal sem več lukenj, videl, kje so tisti 4 Sokolci shranjeni ter sploh opazoval gnetenje i živenje okoli sebe. Našel sem, da je prekvato prozaično! Ta dan nisem druzega opravil, nego Žabjek ogledal ter s pomočjo svojih čikov in smodk nekaj znancev si pridobil. Šele drugi dan je bil pri nas somenj. Pomisli, cele tri ure me je ta h...., jaz ga ne morem drugače ime* novati, prešal in privijal, da bi bil dal kaj od sebe, pa dejal sem si: ne, primaruha, da ne! On ni odjenjal, jaz nisem odjenjal in se ve, da sva si na taki način prišla navskriž. Dvakrat sva se prav dobro skregala in že sem mislil, da potegne za zvonec ter pokliče dva angeljčka, da me spravita kje, kjer muh ni. Ta h.... je hotel na vsako vižo reči od mene zvedeti, ki se niso godile: na primer da smo napivali Rusiji, ruskemu carju, pereat F. J. I. k a r  vse
28 Kakor mi je lani pripovedoval dvorni svetnik Šuklje, je bil dijake ovadil profesorju Honigu njihov lastni sošolec Stare.                          .   .
213
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga   «omladine»  v prvem  obdobju   *mladoslovenskega»  pokreta
ni res! Vidiš, take reči so vladi denuncijantje prinesli na nos! Ko je videl, da sem iz trdega lesa, začel je priljudniše z menoj ravnati in na vse zadnje je bil celo prijazen z menoj. In tako sem srečno všel nemškutarskim krempljem in beriškim angeljčkom vsaj za en pot. Pa mislim sploh, da ne bode nič hudega iz vsega ne! K večemu če Šukljetu malo stopijo na rep; pa dosti mu tudi ne morejo, ker je bil pijan. Sicer se to ne vjema z estetiko (pija* nost namreč), pa je vendar dobro orožje zoper Grčarjeve para* grafe. Več o tem ti že še pišem ali ustmeno povem, saj mislim, da me ne boš izdal, dasi si sodnikov sin! Ljudje pa take leži pleto od nas, da je groza! Na vse zadnje se je še ta zlodjeva Urška [ljub. škof Vidmer] začela usajati, da nobenega ne vzame v semi= nar, b t e ctuf b a§> dtu\\tnt\xm geiruttfen f) a 5 en. Mene samo to jezi, da je moje ime kompromitirano, ker sem prišel s krvavo rihto (že ime je strašno) v dotiko. Pa naj se pes pobesi!»29
Rezultat te preiskave in nji sledečega sodnega postopanja je bil ta, da je bil samo Fran Šuklje par tednov v preiskovalnem zaporu in nato dne 2. septembra 1868. po § 65., al. a, obsojen na dva meseca težke ječe, katerih pa ni odsedel. Ko je bil Šuklje v preiskovalnem zaporu potem, ko je bil prišel po daljšem abi* turientskem popotovanju končno sodišču v pest, je pisal Leveč dne 18. septembra 1867. svoji nevesti: «Šuklje se mi kaj smili, da so ga zaprli. Saj hudega ne bo nič iz vsega, pa je vendar hudo, da nima prostosti.«30 Dvomesečnega težkega zapora ter njega pravnih in moralnih posledic pa se je Šuklje rešil na ta način, da je v pozni jeseni 1.1868. kot dunajski visokošolec dobil avdienco pri samem cesarju, kateri mu je z ozirom na njegovo radovoljno udeležbo v prusko^avstrijski vojni odpustil njegovo «pregreho».
Ko so prišli ti ljubljanski abiturientje iz 1. 1867. na dunajsko univerzo, je bilo društveno življenje med dunajsko slovensko akademsko mladino precej mrtvo. Sicer je poleg Jurčič^Stritar* jevega «literarnega društva« obstajalo še nekaj ozkih gostilniških omizij slovenskih dijakov; sporočena31 so nam imena nekaterih, n. pr. «Triglav», «Naprej», «Stella matutina», «Collegium noeturno* matutinum» (o poslednjem mi je nedavno pravil dvorni svetnik
29  Kersnikova zapuščina na Brdu. — Odlomek ponatisnjen v mojem «Janku Kersniku», L, str. 90—91.
30  Originali te zelo zanimive, več let trajajoče korespondence med Levcem in nevesto mu, Jerico Dolinarjevo s Primskovega, poznejšo njegovo ženo.  so \ danes uničeni. Prepise nekaterih odlomkov iž nje hrani pisec te razprave.
31  Vencajz, o. c. str. 41.
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga  «omladine»  v prvem   obdobju  «mladoslovenskega»  pokreta
Šuklje, da je eksistiralo od oktobra 1868. do aprila 1869. in da je bil tudi on njega član), a povečini so bili to zgolj veseli večerni gostilniški klubi brez prave organizacije in višjih ambicij. O dru* štvenem položaju med dunajsko slovensko akademsko mladino je poročal Fran Leveč gimnazijcu Janku Kersniku skoro po svo* jem prihodu na Dunaj dne 2. novembra 1867. naslednje: «Kar se dijakov tiče, sem se tudi jaz zmotil v svojih mislih o njih. Čisto nič društvenega živenja ni med nami in eden je hujši filister kot drugi. Vsaj ti, kar'jih jaz poznam, so prav plitvi, drugi so pre boljši, kakor mi Celestin pravi. Dosti je, ako ti povem, da S 1 o * venci so edini na univerzi, ki nimajo nobenega društva.32 A vprav takrat, ko se je v avstrijskem parlamentu porajala nova «decembrska ustava« na podlagi dualizma, takrat, ko so se slo? venski poslanci tako vneto potezah za ohranitev konkordata in tako popuščali v glavni ideji tedanjega slovenskega razumništva, čigar jedro je tvorila ravno akademska mladina, v ideji avto* nomne «zedinjene Slovenije«, vprav takrat so bili politično silno važni časi, ki so neodvisno in idealno mladino kar klicali na javno torišče. In res se je pričelo v jeseni 1.1867. dunajsko slovensko dijaštvo zopet živahno gibati. Ana čelo temu pokretu sta stopila «bruca» Leveč in Šuklje, ki sta začela z vso vnemo med dijaštvom agitirati za ustanovitev pravilnega akademskega društva sloven* skega. V že navedenem pismu Janku Kersniku z dne 2. novembra 1867. je o tem poročal Fran Leveč: «Po prizadevanju necih Štajer* cev in agitacijah nekterih Kranjcev imamo nocoj komers, kjer se bomo pogovorili o tem, kako bi se vsaj literarno in pevsko društvo spet dalo oživiti«.
Rezultat tega komerza z dne 2. novembra 1867. je bil «Poziv», ki ga je sestavil Fran Leveč, poudarjajoč v njem važnost akadem* skih društev in kažoč na «različna znanstveno^zabavna društva, ki so jih zadnja leta Čehi, Slovaki, Malorusi, Srbje, Hrvatje in Poljci na Dunaju ustanovili«, ugotavljajoč, «da mi Slovenci smo edini med slovanskimi dijaki, ki nimamo še enacega društva na Dunaju«. «Koga bi v živo ne peklo« — je izvajal Leveč v tem «Pozivu» — «ako vidi, da že celo drugi Slovanje spoznavajo po* trebo tacega društva tudi pri Slovencih ter ga že dolgo imenujejo »Slovenija*, »Triglav', ,Naprej* i. t. d. dasi ga do danes še nikjer ni
32 Pismo v Kersnikovi zapuščini na Brdu. — Slovanska akademska društva, ki so takrat že eksistirala na Dunaju, so bila naslednja: češki društvi «Vltava» in «Morava», poljsko «Ognisko», rusinska «Sič», slovaško «Okolje», hrvaški «Velebit» in srbska «Zora», izmed katerih je zlasti poslednje, ustanovljeno 1.1863. — kakor bomo še videli — imelo velik vpliv na javno življenje svojega naroda.
215
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga   «omladine»  v prvem   obdobju   «mladoslovenskega»  pokreta
bilo.»33 Na ta poziv, ki je med dijaki cirkuliral, se je takoj pod? pisalo 41 dunajskih slovenskih akademikov. Kako se je skoro nato na prvem občnem zboru dne 20. novembra 1867. v gostilni c<Vogel Gr_eif» (imenovani v šaljivem žargonu tedanjega slov. dunajskega dijaštva «Tiča Prjm») to dijaško društvo slovensko res ustanovilo, krstilo itd., o tem še je ohranilo nekaj podrobnosti v sočasnih Levčevih pismih prijateljem. Dne 4. decembra 1867. piše Leveč Kersniku, da se novoustanovljeno društvo imenuje «S„ava», in nadaljuje: «Ustanovilo ga nas je 17. novembra 7 Slo* vencev, trije Kranjci in štirje Štajerci, denes ima že 30 udov. Namen društva je, da se vadimo v govorjenju (Slovenci so znani kakor najslabši govorniki med dunajskimi Slovani), parla* mentariškem vedenju, pisanju, petju. Društvo se shaja vsaki jfe teden enkrat; vsaki ud mora enkrat vsaj v semestru kaj znan* stvenega spisati in govoriti, društvo ima tudi svoj časopis ,Sršen'. Predsednik je Štajerec Gregorič (čudno, pa vendarle res!), podpredsednik: Ulrich, blagajnik: Celestin, tajnik in vrednik društ. časopisa: Leveč, I. odbornik: Jurčič, 2. odbornik: Šuklje, 'pevovodja: Brezovar. Pa jaz sem tak pesimist, da zmirom mislim, da društvo ne bode dolgo časa trajalo, kajti kolikor jaz tukajšne ffH &h* Slovence poznam, so še večidel vsi v antidiluvialni periodi, kar se društvenega življenja tiče; razun pevcev, ki so res dobri. Bog daj, da bi se moja slutnja ne uresničila! Drugi Slovanje vzlasti Čehi nam dajo v tem obziru prelep izgled; ti v politični izobraženosti še tukajšnje nemške študente prekose. V petek 6. decembra imamo vsi slovanski študentje (razun Poljakov, ktere pa že več k Slovanom ne štejemo) shod, pri kteri priložnosti bode tudi ,Sava' prvič očitno stopila na oder.»34 — Svoji nevesti pa je Leveč poročal o t\Lf. tem društvu dne 10. decembra 1867. med drugim naslednje: «Zad* nji čas sem imel veliko opraviti in kaj mi je dalo toliko dela, ti hočem ob kratkem tu naznaniti. Prvič smo ,Savo* delali. Kakor sem ti že naznanil, Slovenci do letos niso imeli nobenega društva na Dunaju. Shajali so se sicer vsaki mesec enkrat ali dvakrat, pa samo, da so pili in — kregali se. Reda pri tacih shodih ni bilo nobenega. Zatorej jih je pa tudi zmirom manj prihajalo k tacim
33 Original tega «Poziva», ponatisnjen v celoti, dasi ne prav točno, pri Ven; cajzu, o. c. str. 43, se nahaja v Levčevi zapuščini v mestnem arhivu ljubljanskem.
3* Ker Leveč tega pisma, pisanega Kersniku, ni takoj oddal, mu je pripisal dne 7. decembra 1867. po prvem nastopu «Save» še naslednji postskript: «,Sava' je sinoč med vsemi slovanskimi društvi pri vseslovanskem shodu se svojim petjem exeelirala. Lehko si misliš, kako ponosni smo zato mi tukajšni Slovenci, ker smo celo Čehe v petju prekosili!))
276
Dr. Ivan Prijatelj:   Vloga  «omladine»  v prvem   obdobju   «mladoslovenskega»  pokreta
ropotom in na zadnje se je bilo bati, da ne bi vsa prijateljska in narodna vez med Slovenci ne razrušila se. Za tega voljo so Sta* jerci že lani poskušali društvo ustanoviti, pa so se nekaj skregali in vse je razpalo, tako da se letos v začetku semestra Slovenci še sniti niso hoteli. Ko midva s Šukljetom na Dunaj prideva ter spre* gledava, kako piškavo je društveno živenje med slov. študenti, začneva agitirati za društvo, zabavljati zaspanim ter vse razloge, ki so zoper najino prizadevanje govorili, pobijati. Kmalu fante malo omečiva, pa vendar si še niso upali na noge. Zatorej 17. no* vembra Šuklje, Celestin, Lavtar, Križaj, Lipold, Gregorič, Firbas, Babnik in jaz kar društvo ustanovimo ter druge Slovence k vstopu povabimo. Videli smo, da drugače ne bo nič. In le j, nismo se motili! Fantje so začeli pristopati in danes ima Sava (tako sem jaz nasvetoval, da naj se društvo imenuje) že 40 udov. Pa ne veš, kaj sem imel opraviti, ker še celo Celestin in Jurčič sta bila v zoper društvo, rekoč, da to med Slovenci ni mogoče; le za pri* * jateljstva voljo sta pristopila, — a zdaj se čudita, da nam gre -tako po sreči! Najhuje nam je bilo, ker nismo imeli nobenega sposobnega za prvosednika. Ulrich je bil od kranjske strani še najboljši, ker se zna posebno dobro obnašati, in društvo je vendar treba večkrat zastopati proti visocim osebam, torej smo Kranjci njega za kandidata postavili, dasi ne zna prav gladko slovenski govoriti. Pa saj, kdo pa zna izmed Slovencev sploh govoriti? 2tb Štajerci so pa močno za Gregoriča agitirali, ki je goreč domoljub, pa ima po mojih mislih premalo v glavi, da bi mogel spreten prvo* sednik biti. Kranjci smo bili pri volitvi zmage gotovi, smo malo agitirali — in tako so nas Štajerci z večino treh glasov posekali! Od naše strani tudi ni bilo vseh volit, Štajerci so pa vsi prišli. Pa naj bo, saj volitev velja samo za en semester. Drugi odborniki so ti po Novicah znani. Jaz imam sicer častno — pa naj bolj sitno mesto v odboru, ker imam veliko pisarije. Jezilo me pa ni malo, da nas je neki Štajerec po Novicah raztrosil, ker društvo še ni od vlade potrjeno; in ko bi tudi bilo, bilo bi vendar nepotrebno imena po svetu bobnati. — Namen društva je, da se spoznavamo, prijateljski zabavamo, in vadimo v pisavi, govorništvu, sploh par* lamentariškem vedenju. Vsaki teden imamo enkrat r o po t, pri kterem se spisi bero, deklamuje, poje in govori. Prav prijetno je pri tacih shodih, ker se vse redno vrši. Najbolj mi je pa ljubo, da je še celo Jurčiču všeč Sava, kajti on jej veliko lehko pomaga »e svojim peresom.»                                              (Dalje prihodnjič.)
217
Dr. Ivan Prijatelj
Vloga «omladine» v prvem obdobju «mladoslovenskegcP> pokreta
D
{.    (Nadaljevanje)
otični dopis v «Novicah», datiran z Dunaja dne 30. novem? bra 1867., ki ga omenja Leveč svoji nevesti, se je glasil eV«x ^ tako?le: «Obnašanje vseučiliščnih dijakov v obče je dan* denes tako živahno, da se mnogo o njem govori. Dovolite nam tedaj, drage ,Novice', da mi tudi o slovanskih dijakih bese? dico spregovorimo. Kakor da bi bila neka električna iskra šinila v žile vseh sinov matere Slave, si prav marljivo prizadevajo vsi, da se najpred vejice enega naroda zedinijo, potem pa kakor udje enega života združijo v eno močno slovansko deblo. — Naj naj? pred omenim o Slovencih, kteri dosedaj niso imeli pravega društva. V prvem letošnjem shodu, v kterem so se stareji in na novo na Dunaj prišedši Slovenci po stari navadi prijateljsko po? zdravili, izgovorila se je želja, naj bi se naredilo slovensko društvo. Od vseh strani se je ta predlog sprejel navdušeno. In 20. dne tega meseca se je ustanovilo društvo z imenom ,S a v a', na podlagi glavnih teh pravil, da družabniki v znanstvenih in narodnih rečeh napredujejo ter se prijateljsko zabavljajo. Odbor se je izvolil iz sedmih udov; za predsednika je bil izvoljen g. Gre? j^j^p goric, za podpredsednika g. Ulrih, blagajnika g. Celestin, tajnikavx/e^czz, g. Leveč in za odbornika g. Jurčič in g. Šuklje. Imamo tedaj sre? JLxv~* dišče, v ktero se sicer malo in še to po daljem mestu raztreseno število Slovencev zbira. — Ob enem se je tudi ponovil odbor za jugoslovanske občne shode iz treh južnih društev: iz hrva? škega ,Velebita', iz srbske ,Zore* in iz slovenske ,Save', in kteri se bode v velikem številu vsak mesec dni enkrat shajal. — Isti čas se je tudi po nasvetu slovaškega društva ,Okolje' napravil odbor za občne slovanske shode vsaki drug mesec iz vseh slovanskih društev .. .»35
O ustanovitvi «Save» je v tem času izšel v slovenskem časo? pisju še en dopis, in sicer izpod peresa nekega «Višanca» v «Slov. gospodarju«. Ta dopisnik, očividno dunajski slovenski akademik,36 je med drugim poročal o novem društvu naslednje: «Davno smo
35 «Novice» z dne 4. decembra 1867., str. 405—406.
3ft Po domnevanju dvornega svetnika Šukljeta neki Slemenik.
281
Dr. Ivan   Prijatelj:  Vloga   «omladine»   v  prvem   obdobju   «mladoslovenskega»  pokreta
že spoznali potrebo slovenskega dijaškega društva, pa mnogotere zapreke posebno pa različne misli o združenju, z kterim bi radi sebi pa tudi narodu našemu v literarnem obziru po svojih močeh vstregli, so nas zadrževale, da slovenski dijaki nismo imeli že poprej svojega društva, kakor vsi drugi Slovani na tukajšnjem vseučilišču. Vendar pa smo se zjedinili, ter pravila si naredivši vstanovili slovensko dijaško društvo z imenom ,Sava', kterega namen je, da se spoznamo in zabavljamo med sebo, posebno pa,
pit
da se pogovarjamo o narodnih zadevah ter izdelujemo različne znanstvene spise, ktere bi s časom lahko tiskati dali, ter z njimi še revni literaturi naši vsaj nekaj pripomogli. Bog daj, da bi dru= štvo ,Sava' dobro napredovalo, in sloga med nami nas podpirala, namen svoj doseči. Kakor navadno, smo se tudi letos posebno zavolj vstanovljenja društva bili že večkrat sošli ali po našem <*vrt 5 »imeli smo že večkrat ropot' (,ropote' namreč imenujemo slovenski dijaki svoje shode) in posebno pri enem je bilo prav živo.37
«Pravila slovenskega društva ,Sava',» o katerih pravi Vencajz v svoji «Spomenici', da jih ni našel nikjer,38 so se ohranila v za= puščini Frana Levca, s čigar roko so tudi napisana in datirana z dnem 12. januarja 1868. Bolj nego običajni društveno^upravni predpisi je v njih zanimiv § 1., ki predpisuje, da je društvu na= men: «a): da udje napredujejo v znanstvenih in narodnih rečeh; b): da se med seboj spoznavajo in prijateljsko zabavajo«. V § 2. se kot sredstva tega namena označujejo: «a): Podučivna in znan? stvena predavanja in govori o narodnih rečeh, b): Zabavni shodje in petje». V § 4. stoji, da more biti redni član društva «vsak slovenski slušatelj viših učilišč na Dunaju, in tudi še štiri leta po dovršenih študijah«. Glede izrednih članov določa § 5. naslednje: «Izredni ud more biti vsaki izobražen Slovenec na Dunaju. Kdo je izobražen, to določi odbor». O društvenih shodih govori § 15.: ^Društveni shod je vsaki teden ter je znanstvenega in zabavnega značaja»; dočim se glasi § 16.: «V znanstvenem delu se čita pisani društveni časopis in govori se o različnih znanstvenih zadevah». Tajniku društva nalaga § 37., da «je ob enem vrednik društvenega časopisa«. Izmed ostalih paragrafov je še zanimiv § 43., ki določa: «Ako društvo jenja, daruje se ves imetek »Slovenskemu drama* tiškemu društvu v Ljubljani'«.
Društvo «Sava» sicer ni bilo politično, ampak — kakor se razvidi iz vseh podatkov, ki sem jih navedel iz korespondence in
37  «Slov. gospodar» z dne 28. novembra 1867., št. 33.
38  Vencajz, o. c. str. 43, opomba.
282
Dr. ivan  Prijatelj:  Vloga   «omladine»   v prvem   obdobju   «mladoslovenskega»  pokreta
pravil — v prvi vrsti znanstveno*literarno ter zabavno. Vendar se^ je pod «narodne reči» subsumirala lehko tudi politika, ki je ob tedanjem, politično tako razgibanem in važnem času izredno za* nimala in razvnemala tudi takratno akademsko mladino. Zlasti neenotno, plaho, opj)rtunistično postopanje slovenskih državnih poslancev ob porajanju dualistične ustave, zraven pa njihova strastna bramba konkordata sta vzbujala ogorčenje v mladih, v tom^s, duhu tedanjega časa odločno svobodomiselnih in nacionalistično* demokratičnih dušah.
Zato je umevno, da je Imela biti eno prvih dejanj porajajočega se novega društva — nezaupnica voditelju slovenske delegacije^^^^v, v dunajskem parlamentu, drju. Lovru Tomanu. Že o prvem pri^cv^ / pravljalnem komerzu društva, sklicanem na večer Vernih  duš, je sporočil Fran Leveč Janku Kersniku v že navedenem pismu z dne 2. novembra 1867. med drugim naslednje o tej stvari: «Tudi o tem bomo debatirali, ali bi poslali mi dunajski dijaki Tomanu zavoljo njegovega surovega obnašanja v drž. zboru nezaup* nico ali ne. Večina je: za!  Povedati ti moram pri tej priložnosti, da ,biefer ©IottenenpuJ)tlmg (prav po indijansko!), ber burd) ®e<fl)eii uttb Stntnafjung ba§> erfetjen toitt, ft>aL iljm cm talent tmb SBilbung gefirtc^t (neue freie Pr.)' ni zadovoljen samo se škandalom, ki ga počenja v zboru, ampak tudi ondi, kjer stanuje, se svojo surovostjo svoj narod tako grdi, da s časom ,a Graner' na Dunaju še stanovanja^ ne bo mogel dobiti. Včerajšnji Figaro je samih Tomanov pofn// Ni  čuda, da Dunajčanje mislijo, da smo mi Slovenci manj iz* obraženi kakor Indijanci, ako so še naši ,h a u p 11 i n g i* tako divji! O blamage!!»
O nezaupnici drju. Tomanu se je na teh pripravljalnih shodih za ustanovitev «Save» v novembru 1867. mnogo debatiralo. V Lev* cevi zapuščini sta se ohranila dva koncepta, pisana (po poznejšem pripisu Levčevem) z roko jožefinca doktoranda Unterluggauerja, eden s svinčnikom, drugi s peresom, eden datiran z dnem 7. no* vembra 1867. Ker ta koncepta te nezaupnice, ki se sicer ni nikdar odposlala in tudi ni prišla v javnost, značilno osvetljujeta ne samo razpoloženje, ampak obenem vso ideologijo takratne slovenske akademske mladine, ju hočem navesti. Prvi, s tinto pisani kon* cept se glasi:
«Blagorodni gospodje poslanci!
S težkim sercem smo gledali Vaše dozdanje vedenje in ravnanje v deržavnem zboru, živo prepričani, da pot, po kteri vodite Vi naš narod, ne pelje do sreče in blagostanja.
283
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga   «omladine»   v prvem   obdobju   «mladoslovenskega»   pokreta
Z globoko žalostjo pa nas je navdalo Vaše zadnje početje o vprašanji, ki ima neizmerno važnost za prihodnost vesolne deržave in torej tudi naše dežele. In če smo molčali dosedaj, ne moremo in ne smemo molčati sedaj, ko se je vnel boj za duševno prostost, za luč, za napredek in omiko; boj, kteremu se umikati ne sme nihče, komur so mar nar imenitnejše pravice človeštva, v kterem se mora vsaki očitno vstaviti na to stran,
JEJ
ali pa na ono. Na tem polji vsaj mislimo nam ne boste mogli odrekovati razumnosti in kompetentnosti, ako ravno Vas nismo volili mi, ampak le naši očetje. In tako nimamo le samo pravice, imamo še celo sveto dolžnost, da povzdignemo glas pred Vami, pred našim narodom in pred svetom, da nn dunaj? ski Slovenci nismo nikakor na Vaši strani, ko se borite, ali pa vsaj stojite za stvar, ki jo je že zdavnej obsodil ves omikani svet. Vaše ravnanje ni po duhu našega veka, ne po duhu vesol? nega slovanskega naroda, kterega posamezno vejo/imate za? stopati Vi.
V živo nas peče sramotni pečat, kterega ste s svojim rav? nanjem Vi na čelo pritisnili nam in vsemu našemu narodu, kterega bo svet, žalibog! sodil po njegovih poslancih?izvoljen? cih. Ni nam sicer neznano, da niste tako ravnali iz lastnega prepričanja — kaj tacega misliti bi bilo dvomiti o Vaši razum? nosti — ampak le vsled tiste nesrečne nam vsem znane zveze, ktera pa — in to je naše živo prepričanje — ni nikakor našemu narodu na korist. Ali naj bo to že kakor hoče — mož ne sme nikoli govoriti zoper svoje prepričanje —! Vemo tudi dobro, da Vam ne bo težko dobiti na ta neprijetni dopis hvalnih adres, kjer jih bo sto in sto podpisanih, in tisoč podkrižanih iz vseh strani naše revne domovine. Za nami pa, to pač smemo reči očito, stoji slovenska inteligenci j a, ktera edina ima glas o takih zadevah.
To prepričanje nam daje moč, da se obračamo do vseh tistih slovenskih poslancev, kteri so glasovali zoper prosto? miselnost sploh, zlasti pa na duševnem polji, in protestujemo na vso moč proti ravnanju, ki je nasprotno dušni in telesni koristi naše domovine, nasprotno duhu slovenskega naroda in nam sramoto dela pred vsem omikanim svetom.
Na Dunaju 7. listopada 1867.»
Drugi koncept, pisan s svinčnikom, je naslovljen naravnost na drja. Tomana in ne na vse slovenske državne poslance ter ima par značilnih variant, izmed katerih naj navedem naslednjo kot načelno:
284
Dr.  Ivan   Prijatelj:  Vloga  «omladine»  v prvem   obdobju   «mladoslovenskega»   pokreta
«Posebno pa si mora omikana mladina, poklicana, da se vdeležuje velikega dela duševnega napredka, v sveto dolžnost šteti, braniti svobodo vednosti, ako ji preti nevarnost, ter jo ohraniti čisto i neoskrunjeno od ptujega, sovražnega vpliva! Branili ste vi, čestiti gospod, združeni z neko stranko, kteri je resnica — laž, laž — resnica — nekaj po govoru, nekaj po glasovanju znano pogodbo, ktera stavlja gibanje človeškega duha pod zakone, ki so se rodili v tminah srednega veka. Mi pa, verno udani poklicu vednosti, ki nam je edini vir resnice, imamo za sveto si dolžnost, da Vam odkritosrčno povemo, da s tem svojim početjem ste zažgali sramotni pečat...» itd.
Iz debate, ki se je v «Savi» razvila po tem povodu, so kar na enem izmed obeh konceptov s svinčnikom zabeleženi nekateri razlogi, ki so jih najbrž posamezni debatantje uveljavljali za in proti, na primer: «1.) Konstitucionalizem je bil ustavljen od vlade, da bi zatirala na duševnem polji. 2.) Adresa ni proti konkordatu, ampak osebna proti osebam. 3.) Ne moremo govoriti o političnih, deržavno*pravnih rečeh, ker nismo kompetentni...» itd.
Nekaj podrobnosti o vzrokih, zakaj se ni že takrat sprejela ta nezaupnica, je sporočil Leveč svoji nevesti v že navedenem pismu z dne 10. decembra 1867., v katerem piše med drugim: «Z nezaupnico dr. Tomanu ne bo nič. Bila je že zdelana, pa ko se je pri ropotu prečitala, začeli so Štajerci vsi zoper njo govoriti, dasi so bili prej zanjo (!!!). Mi smo jim spodbijali izgovore, nezaup* niča se je potrdila — pa vendar se je malokdo upal podpisati, Eden se je zbal svojega strica dekana, drugi svojega brata kap= lana, tretji svojega očeta i. t. d. Lehko veš, kako smo se nekteri jezili! Celestin je bil tako jezen, da nobenega ni pogledal, in da bi Slovence moralično prisilil adreso poslati, pisal je v ,Wan* dererju' med drugim: dass lediglich die Furcht vor den Klerikalen und nicht die Oberzeugung die famose Umstimmung bewirkte. Lehko veš, da ko bi bili imeli Slovenci kaj takta, bi si tacega razžaljenja ne bili dali dopasti — pa —! Pomagati si nismo mogli. Na Dunaju je 80 Slovencev, adreso pak bi bilo komaj 20 pod* pisalo. Se ve, da teh 20 ne more v imenu vseh govoriti, ker niso večina.»
Edino vest, ki je prišla o tej neuspeli nezaupnosti v slovensko javnost, je prinesel «Slov. gospodar« v že navedenem dopisu «Višanca».   «Slov. gospodar« je, kakor znano, v tem letu ostro
285
Dr. Ivan   Prijatelj:  Vloga   «omladine»   v prvem   obdobju   «mladoslovenskegat>   pokreta
kritiziral državno*pravno postopanje slovenskih državnih poslan* cev, a konkordat je branil zaradi vpliva narodne duhovščine na šolo. Dotično mesto o nezaupnici v «Višančevem» dopisu se je glasilo: «Gotovo ste brali v nemškem ,Wanderer' ono novico, ki je krivo pravila, da so slovenski dijaki dunajskega vseučilišča »soglasno* sklenoli, naznaniti dr. Tomanu v posebni adresi, da niso zadovoljni, da je glasoval za konkordat, ali kakor se je tam reklo, z tim poslati adreso proti konkordatu. Res je, da je občna na* vdušenost za adreso proti konkordatu vzbudila tudi v nekterih slovenskih dijakih željo, v adresi na dr. Tomana proti konkordatu pokazati, da so ,liberalni', tudi se je adresa z veliko večino spre* jela, nikakor pa ne ,soglasno', ampak nekteri smo bili zelo na* sproti. Gotovo, da dijakom viših šol nič ne škodi, ako kon* kordat pade in se šola od crkve loči, škodi pa (in to je vzrok zadosti, da ne želimo tega) škodi ljudstvu našemu in s takim ravnanjem bi le vodo livali na mlin nasprotnikov naših, ter pod* pirali reč, ki ako obvelja, nam in ljudstvu našemu gotovo drugega ne prinese, kakor zatiranje narodnosti. In duhovščina naša veči* delj vsa narodna in skrbeča za omiko naroda, gotovo ne zasluži, da ji mi nasprotujemo. Te in druge vzroke smo nasprotniki orne* njene adrese navedli zagovornikom njenim, ter smo rekli, da radi podpišemo adreso proti političnemu postopanju naših poslancev v obče, te pa nikakor ne.» Na koncu svojega dopisa izraža ta «Višanec» mnenje, da se je pa tudi poslancem že itak «zadosti na ušesa obesilo». Na volivcih pa je, da oni z Dunaja prišedše poslance pozdravijo, «kakor so si zaslužili«.39
Zlasti zanimivo pri tem slučaju s prvo nezaupnico drju. To* manu je to, da je bila večini tedanje dunajske slovenske akadem^ ske mladine stvar svetovnega naziranja važnejša nego stvar ^^j,^^^^!^0!011^11^ politike, ker se naposled tudi adresa zoper dualistično glasovanje slovenskih poslancev, s katero so, kakor se vidi, so* glašali vsi dijaki — ni odposlala.
Poleg splošnega slovenskega akademskega društva «Save» se ( je v jeseni 1867. po prihodu Levca na Dunaj med tamošnjim slovenskim dijaštvom nanovo oživilo «literarno društvo«, ki ga je bil leta 1865. po svojem prihodu na dunajsko univerzo pokrenil Jurčič s Stritarjevo pomočjo. Tega obnovljenega «literarnega društva« duša in neomejen ter občudovan estetični zakonodajatelj je bil postal sedaj Stritar; tako da bi se ta privatni klub mogel imenovati v tem letu naravnost «Stritarjevo literarno društvo«.
39 «Slov. gospodar« z dne 28. novembra 1867., št. 33.
286
Dr. Ivan  Prijatelj:   Vloga  «omladine»  v prvem   obdobju   «mladoslovenskega»  pokreta
Leveč, kateri je že kot osmošolec pošiljal svoje pesmi v presojo
prejšnjemu Jurčič*Stritarjevemu «literarnemu društvu»40, je sedaj
vstopil kot redni član v ta ozki zasebni literarni klub, katerega
ostali člani so še bili:  Stritar, Jurčič, Celestin in Jože Ogrinec.J^-^/Oy^
Ta dijaška literarna družbica se je sestajala ob nedeljah zvečer
v Celestinovem ali Stritarjevem stanovanju. Leveč je o tem klubu, W-tx
zlasti o njega literarnem  mentorju, pisaril Janku Kersniku in cf_
svoji nevesti navdušena in občudovanja polna pisma.41   Najvaž*
nejši literarni produkt, ki se je v tem društvu pripravljal pod konec
leta 1867. in v prvih dveh tretjinah prihodnjega leta 1868., je bila
«Mladika», to programatično in mejniško glasilo «mladoslovenske»
literature.
Pa tudi splošno  slovensko akademsko društvo «Sava»  je s prvo svojo javno prireditvijo nastopilo nekako programatično v «mladoslovenskem» duhu. Prva javna produkcija dunajske «Save>v začetkom decembra 1867. je namreč veljala — Prešernu!42
V ostalem pa je živelo ob tem času slovensko akademsko dijaštvo na Dunaju na ta način, da se je njega izbrana manjšina literarno urila in poizkušala v «Stritarjevem literarnem društvu«, večina pa vežbala v govorih ter po dijaško zabavala na «ropotih» «Save». Enim kakor drugim je največ preglavic prizadeval «nervus rerum». V tem oziru je bilo pač tipično za večino slovenskega dijaštva, kar je pisal Leveč svoji nevesti dne 23. decembra 1867. o sebi: «Pretečeni teden se mi je prav slabo godilo, tako slabo, da mi še nikoli ni bilo tako hudo, kar živim. Izpod Cvetličnika [Rožnika, kjer je Leveč kot gimnazijec tudi stanoval pri svoji stari materi v sedanji gostilni «pri čadu»] sem en teden pozneje denar dobil, kot bi ga bil moral dobiti, in ker sem bil skoraj popolnoma suh in tudi Jurčič in Šuklje nista nič imela, moral sem pet dni biti brez kosila. Živel sem večidel ob samem kruhu, pa še za tega nisem imel dosti denarja. Veliko pregovorov ima res Slovenec, pa tako resničnega menda nobenega ne, kakor tistega, ki pravi: Kdor gre na Dunaj itd. Nič več si kaj tacega ne želim, pa Jurčič pravi, da bom še dostikrat imel priložnost, to skušati. Pravi, da je za človeka prav dobro, da pride malo v šolo d un a j sko,xsamo spozabiti ,se ne sme v taki zadregi dobrih namenov delati, ker jih pozneje vselej pozabi.»        (Dalje prih.)
40 Fnm. moj uvod v «Stritarjevo antologijo«, str. 29.
« Ibidem, str. 30.
42 Vencajz, o. c. st. 44.
287
v**Y /
Dr. Ivan Prijatelj
Vloga «omladine» v prvem obdobju «mladoslovenskega» pokreta
(Nadaljevanje)
Kako je živelo to dijaštvo na Dunaju, nam nazorno slika Leveč v svojih pismih na nevesto, iz katerih razvidimo, da je „ ta mladina uživala edine prijetne urice v «literarnem dru* štvu», pri «ropotih» v «Savi» in kadar je dobila kake pozdrave od doma v denarju ali «in natura». Tako piše Leveč Jerici dne 30. decembra 1867.: «Na Štefan dan sem tudi izpod Cvetličnika dobil potico. Vse popoldne sva jo z Jurčičem zobala in F a u s t a sva brala. Le to je bila škoda, da sva bila spet oba suha — in pa žejna! Sicer je bilo prav prijetno. Na sv. večer smo imeli v S a v i ropot. Bil je prav lep, kratkočasen večer. Brezovar (g. profesor — je že kakih 6 ali 7 let na Dunaju) nam je bral pogovorz oslom, potem pak trobil in pel božične pesmi. Jurčič je pa tudi čital svoj humoristični spis: Moja ljubica (t. j. fajfa). Do polnoči smo bili skupaj... Na sveti dan popoldne smo bili v slovanski kavarni prav dobre volje Stritar, Jurčič, Knaflič in jaz. Ob 8 smo šli k Stritarju na dom, kjer smo krompir pekli in pivo pili. Stritar nam je igral na klavir, potem pak na glas bral Levstika, Lermon* tova in Mirza Schaffy*ja (perzijanskega pesnika). Oh, to ti je ženij! Od njega se človek več nauči kot od vseh knjig, kar jih je po dunajskih bibliotekah. Škoda, da Janežič neče njemu Glas* nika dati v roke. Pisal bo pa vendar letos bolj pridno vanj kot je lani. Prvi list prinese tudi eno mojo balado. Še to ti moram po* vedati, da 1. febr. začne v Mariboru izhajati politični časopis trikrat na teden. Vrednik mu bo jurist Tomšič, prvi pomočnik dr. Zarnik, besednik bo prevzel menda Jurčič.» — In v prihod* v CS*^^ njem pismu z dne 5. februarja 1868. ji je takole popisal svoje in syojih kolegov dijaško življenje: «Kedar imam, takrat živim! To pa nikoli ne trpi čez dva dni. Potem mi manjka denarja za svečavo in kurjavo, za večerjo, perico i. t. d. i. t. d. in treba je prijateljem puščati, enemu,za 1 ranjš, druzemu za 10 grošev, tretjemu za 30 kebrov, četrtemu za 10 kebrov i. t. d. treba je stradati, premišljati, dobre namene delati (o dobri na* meni!!!) i. t. d. in ko dobom kacih 5, 10, 15 fl, plačam dolgove, kupim par sveč, košek drv in — zgubim se ,tje, kjer vseh bolečin se pozabljivost pije'.   Pri vinu in črni kavi sem najbolj srečen,
343
Dr. Ivan  Prijatelj:   Vloga «omladine» v prvem  obdobju   «mladoslovenskega» pokreta
posebno, kedar sva z Jurčičem skupaj! Človeška duša ni ne v glavi, ne v srcu, a v želodcu, pravi Stritar. Pa bojim se te, da ne bi mislila, da sem prehud materijalist postal; pa denes sem po* sebno slabe volje, ker nimam več premoženja kot 4 cesarske „ kebre... Stritar menda po svojem instinktu ve, kako se nama \ godi z Jurčičem, zatorej naju povabi vsako nedeljo večer, da i prideva k njemu na večerjo in pivo. Se ve, da imajo pomenki o literaturi, lektira i. t. d. pri tacih shodih tudi važno mesto in tako edinimo z dobrim koristno in sladko. Ko bi Stritarja, Jurčiča (in Celestina) tukaj ne bilo, pa bi res ne bilo za obstati. Tako sem pa vsaj v nedeljo popoldne vesel, ko se v slovanski kavarni snidemo in pogovarjamo in pa zvečer. Stritar je tudi tako dober, da naju z Jurčičem francosko uči pri Kosu, ki je prav pošten in prijeten fant. Druzih Slovencev pa nisem nič kaj vesel, vzlasti tistih ne, s kterimi skupaj kosim, to so ti vsakdanji ljudje, brez izobraženja, brez občutka, brez vsake globlje misli. Pili so in jeli v krčmi, naredili 154 fl (!!) dolga, zdaj so pa — v drugo krčmo prebegnili! In ker vsi v eni ulici stanujemo, lehko veš, da mi to ne more biti nič prijetno, ker bode vsa ulica zvedela to nesramnost... Spomladi morda izdamo Jurčič, Stritar in jaz slovenski almanah, kakor je Vila, da bomo farje malo pošegečkali.»
Društvo «Sava» je tudi v prvi polovici leta 1868. prirejalo redno vsake sobote večer svoje «ropote» s petjem in znanstvenim, leposlovnim ter zabavnim čtivom. Kaj se je tu znanstvenega čitalo, nam v dosedaj dostopnem gradivu ni sporočeno. Največ* krat je pač moral kaj citati v pisanju verzirani Jurčič. Ta njegova berila so bila svobodomiselno=šaljiva in so cikala tudi na politiko in literaturo. Eno izmed njih, naslovljeno «Smrt moje ljubice fajfe», se nam je ohranilo v njegovem lastnem rokopisu. V tem kramljanju pripoveduje Jurčič tragikomično zgodbo, kako se je odbila glava njegovi lončeni pipi. In sedaj bi najrajši jokal, «bolj jokal kakor so judovski možje v babilonski sužnosti ob bregovih Evfrata in Tigrisa jokali in na citre brenkali... Legende, ki nam pripovedujejo, kako so svetniki feminini et masculini trpeli in umirali za svojo reč, pripovedujejo nam tudi, da so poredni neverniki svetemu Dioniziju glavo odsekali. Sveti Dionizius pak se ni nič zmenil za to — kakor pravi filozof, ki po Horacijevi priporočbi povsod zna aequum animum servare, vzel je svojo odsekano glavo pod pazho in se je šel sprehajat ž njo. To so bili pač lepi časi. Ali denašnji dan ni več filozofov, komur glava odleti, ta je noče pobrati ali je ne zna. Tako tudi moja ljubica.» Nato Jurčič šegavo kramlja o tem, kako je umrla ta njegova
344
Dr. Ivan Prijatelj: Vloga  «omladine»  v prvem  obdobju  «mladoslovenskega»  pokreta
«ljubica» — «čisto normalne, poštene smrti... brez spovedi, tiho, hitro, pa udana v božjo voljo.» A zgodilo da se je to na prav poseben način, ki ga Jurčič z lagodnim humorjem, pogosto osvet* ljujočim takratne slovenske kulturne razmere, takole popisuje: Rokopis šaljivega predavanja «Moja ljubica», ki ga je predavatelj čital v «Savi» na sv. večer L1867., je on nenadoma pogrešil. Po berilu ga je bil posodil prijateljem, da ga še bero in se na lastne oči prepričajo, kako izvrstne lastnosti ima njegova «ljubica». Kar naenkrat prijatelji rokopisa niso imeli več. Nekdo ga je moral ukrasti. In Jurčič humoristično razklada, kakšna skrb se ga je polotila zaradi te tatvine: «Bog ve, v kake roke je prišel, sem si mislil, morda v tako druščino, kjer bo očeta denunciral, da blas* femije piše, da je nečistnik in kar je še več v nebo vpijočih grehov.» [Namigovanje na Jeranovo stališče nasproti slovenski ljubavni literaturi!] Da bi dognal tatu, Jurčič satirično*zabavno razvija cel traktat o različnih vrstah tatov, ki mu vsi spadajo v razred kriptogam. V prvo vrsto tega razreda se uvršča «tatus vulgaris», pleme, ki ga proglaša kramijatelj za internacionalno. «Učenemu svetu je bilo znano, že predno so Mojzesu rogovi zrastli, ko je z gore Sinaj božje zapovedi na rami pritiral.» Druga species je predavatelju «tatus nationalis?>, ki se posebno plodi «na kameniti slovenski zemlji». Opisujoč pod to «zelo strupeno» rastlino slo* venske nemškutarje, ki hočejo Slovencem izmekniti narodnost, pravi: «Letos sem našel posebno lep eksemplar tega plemena, imenuje se ,tatus nationalis Klunus'. Njegov dvojček je ,tatus nationalis nemškutarius Dežmanius'... tretja species je tatus literaris. Ta vegetira povsod, kjer je omika doma, toraj je ne* pravilen izrastek kulture. On se večidel naje tu pa tam po knjigah i časopisih in ima tak slab želodec, da večidel ne trpi hrane v sebi, ampak jo iz sebe vrže zopet v časopise in knjige in nam ljudem prezentira ta izvržek kakor vkusno, dobro jed. Mi smo nevedni in dostikrat jemo z veseljem taka jedila in še hvalimo tega tatusa literariusa, da je dober in pošten. Na Slovenskem jih je več: en eksemplar je tatus Koseskius in več neimenitnih Glas* nikius. Ti tatovje so bolj ostudni kakor škodljivi.« Toda kam uvrstiti tatu njegovega rokopisa? Po dolgem ugibanju mu da krami jatelj mesto med bastardi iz literarnega in navadnega tatu. Ves vesel zavpije: bravo, bravo, fant! A pri tem se mu zgodi kakor krokarju v basni: njegova «ljubica» lončenega telesa mu pade iz ust na trda tla in se razbije. Ves žalosten jo nese pokopat «na posebno nezdrav kraj, bolj za mrtve ko za žive pripraven, ker mrtvi nimajo nosu in jim ne diši nič». Nato predavatelj šaljivo
345
Dr. Ivan Prijatelj:   Vloga  «omladine»  v prvem   obdobju   «mladoslovenskega»  pokreta
kramlja, ali bi si vzel drugo «ljubico» ali ne. Prvi njegov pomislek zoper tako namero se glasi: «Kdor ve, kako jaz Shakespearjevega Hamleta rad imam in kaj ta mož o tacih hitrih druzih ženitvah misli, ta mi bo pritrdil, da je popolnoma odpustljivo, če me je malo sram koj drugo ljubico vzeti, ko sem komaj prvo pokopal.» A glavni pomislek tiči v docela študentovski zadevi, ki jo Jurčič takole popisuje: «Bolnika imam v hiši, namreč moja sestra, de* narna mošnja, je jetiko dobila in tuberkuli naglo glojejo na njenih pljučih... Moja mošnja je tedaj na smrtni postelji. Kaj bi svet rekel, ko bi se jaz v tem hipu z drugo ljubico oženil in svatovščino obhajal, vpričo bolnice.» Zaključuje pa Jurčič svoje kramljanje s tragikomičnim vzklikom: «Ergo: če se domislite, da smo se logike učili, recite, da je res, če pravim: Jaz sem naj* nesrečnejši mož pod solncem. Amen.»43
Na tak in podoben način so mladi literatje zabavali slovensko dijaštvo v «Savi» takrat, ko so v svojem ožjem literarnem krogu v prvih mesecih leta 1868. pripravljali almanah «Mladiko», kateri so spočetka nameravali dati precej satirično ost, naperjeno zoper «staroslovensko», zlasti Jeranovo moralistično*ozkosrčno literarno ideologijo.
Kako velik vpliv sta imela Stritar in Jurčič na tedanje dunajsko slovensko dijaštvo, zlasti na ono, ki se je zanimalo za literaturo, se razvidi iz prihodnjega pisma Levčevega Jerici z dne 12. marca 1868., v katerem stoje besede: «Hotel sem ti denes teden pisati, pa nesreča je hotela, da sva se na univerzi dobila z Jur* čičem, ko sem bil ravno v biblioteko namenjen. Beseda da besedo, zmeniva se, da imava oba denar in — šel je ves večer, šel je še dober del noči! Tacih trenutkov sem prav vesel, kajti če sem z Jurčičem ali Stritarjem skupaj, zdi se mi, kakor bi imel biblioteko pred seboj. Ta dva človeka vse vesta!...»
Ko je dne 19. marca 1868. gosposka zbornica sprejela zakonsko postavo, s čimer je bil konkordatu zadan prvi udarec, in je dunaj* sko liberalno meščanstvo iluminiralo hiše, se je tega slavja vese? lilo tudi dunajsko slovensko, docela svobodomiselno orientirano
43 Lastnoročni avtorjev rokopis tega neizdanega Jurčičevega predavanja, spa* dajočega v satirično*dovtipen žanr literarne kozerije, redek v tedanji naši feljtonistiki, se nahaja v Jurčičevi zapuščini v mestnem arhivu ljubljanskem. Ekscerpiral sem ga malo obširneje ne samo, da ilustriram društveno življenje tedanjega našega dijaštva, ampak tudi zategadelj, da. označim feljtonistični talent onega Jurčiča, ki so ga dosedanje izdaje njegovih «Zbranih spisov» s te strani obsodile v popolno pozabo. In vendar tvori vprav feljtonistična nota eno glavnih črt ne samo «mladonemške» in «mladočeške», marveč tudi «mlado* slovenske« literarne generacije!
346
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga   «omladine»  v prvem   obdobju   «mladoslovenskega»   pokreta
dijaštvo, kakor se razvidi iz Levčevega pisma gospodični Doli* narjevi z dne 24. marca 1868.: «Zadnje tri dni je bilo kaj veselo na Dunaju. Vse mesto je norelo, ker je gosposka zbornica sprejela zakonsko postavo ter s tem podrla konkordat. Ko bi se to ne bilo zgodilo, gotovo bi bili doživeli na Dunaju revolucijo. Tudi Slo* venci smo bili v soboto večer in v nedeljo za tega voljo prav zidane volje. Jurčič, Kos in jaz smo jo dve noči vozili in razun dobrega dunajskega piva nas je navduševala tudi sladka zavest, da je zmagal liberalizem zoper absolutizem in ultramontanizem. Nekaj vrčkov in bokalov smo ga udušili. Aleluja!»
O Veliki noči leta 1868., takrat, ko je Leveč pisal svoji nevesti to pismo, ni bilo že nad mesec dni več akademskega slovenskega društva «Save». Nekateri njeni člani, predvsem štajerski rojaki, so bili že začetkom leta 1868. sprožili v društvu idejo, da bi se «Sava» zlila z «Velebitom» v eno enotno slovensko*hrvaško dru* štvo. In res se je po začetnem ugovarjanju (najbrž od strani Kranjcev) že dne 15. februarja 1868. posrečilo po vsej verjetnosti Štajercema Gregoriču in Babniku doseči, da se je iz «Save» in «Velebita» ustvarilo skupno slovensko*hrvaško akademsko dru* štvo «J u g», čigar predsednik je postal po naglem odstopu dok* torja Stjepana Spevca znani poznejši hrvaški zgodovinar Tade Smičiklas, podpredsednik pa Slovenec Gregorič.44 V to skupno društvo pa je vstopilo samo 24 Slovencev in med njimi le 16 prejš* njih «savanov», med njimi tudi Stritar, Ogrinec, Leveč in Jurčič (zapisan v imeniku članov pomotoma kot «Janez Jurčič»). To novo društvo «Jug» je v seji dne 2. marca 1868. sklenilo, da ne predloži statutov policiji, ker hoče ostati privatno («sukromno»). Poslovni jezik njegov je bil hrvaški in slovenski. Tudi zapisnike so pisali zamenoma enkrat hrvaške hrvaški tajniki (spočetka Mirko Divkovič, potem Josip Sieber, končno Ladislav Mrazovič), potem slovenske slovenski zapisnikarji (odkraja Vilibald Zupan* čič, nato Fran Leveč in naposled Josip Zelenik). S tedenskega shoda dne 17. junija 1868. poroča zapisnik: «Nazadnje je bil spre* jet predlog, naj odbor Juga' pozivlje pismeno brate Srbe, naj se v praznikih šolskih pogodijo z Omladino Srbsko, ako bi se hotli zjediniti se Slovenci in Hrvati v ,Jugu' in tudi v drugih mestih in društvih.«45 Slovenci so namreč že takoj spočetka pogrešali v «Jugu» Srbov in Bolgarov ter vrhutega izražali nevoljo nad dolgo* veznimi hrvaškimi debatami, ki so se v šestih sejah, vršečih se v
44  Prim. Vencajz, o. c. str. 44.
45  Zapisnik «Velebita» in «Juga» v arhivu akademskega društva «Jadrana» v Ljubljani.
347
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga  <nomladine»  v prvem  obdobju  «mladoslovenskega»  pokreta
prvem poslovnem letu «Juga» med 15. februarjem in 1. julijem 1868., vlekle brez konca in kraja.
O tem skupnem slovensko*hrvaškem «Jugu» je prinesel izmed slovenskih listov samo Janežičev «Glasnik» izpod peresa nekega «K.» dopis z Dunaja, ki se je takole glasil: «Pred enimi meseci smo bili ,akademični meščanje' skupaj stopili in smo ugenili, da ni dobro, če vsak sam sebi poje in pije, slovenščuje in politikuje. Rekli smo, da bodimo vsi eno telo. In zgodilo se je tako. Speli in zvezali smo se z dobro voljo, in rojeno je bilo društvo ,Sava'. Štirdesetglavna ta Slovenka začne živeti v strahu božjem, v rodo* ljubji, v dobrem imenu pred Bogom in pred ljudmi. Družabno smo vsako sredo pivo pili, peli ,Naprej' in druge himne, brali in poslušali humoristična in vednostna berila,46 — vse pro patria. In mislili smo, da bo zmerom tako. Ali Slovenec misli, Hrvat obrne. Pridejo Hrvatje in Bolgari in pravijo: ,Mi vsi smo kri od ene krvi, meso od enega mesa. Ne spodobi se, da bi dva želodca imeli in dve srci. Skupaj je denimo/47 In mi smo kupe povzdignili in smo djali: ,živili mi in vi!' In začela se je ,Sava' izlivati v ,Velebit' in iz tega pravijo, da se bo rodil slovensko=hrvaško= bolgarski ,Jug'.»48 — Ta dopis, ki je po vsem njega tonu in jeziku soditi Jurčičev (na koncu napoveduje izdajo «Slovenskega Alma* naha», poznejše «Mladike»), obenem poroča, da se je «nedavno» poprej vršil shod vsega na Dunaju bivajočega slovanskega dija* štva in da se bo skoro priredil drugi tak shod. Zraven se v njem pristavlja, da bi utegnili taki shodi privesti do enega, vsem Slo* vanom tako potrebnega «parlamentarnega» in «diplomatičnega» jezika. In v tak jezik je pri vsem zmislu za gojitev slovenščine v tem času veroval z mnogimi drugimi tudi Jurčič.
Okrog izenačevanja slovanskih jezikov v večjem ali manjšem obsegu so se povečini sukale tudi omenjene večne debate v prvih šestih sejah «Juga», kolikor se niso bavile s tekočimi in upravnimi društvenimi stvarmi,, zlasti pa s specialno hrvaško politiko. K temu pri Slovencih konstantno in kronično se povračajočemu vprašanju je v «Jugu» dne 6. maja 1868. zavzel tudi Jurčič svoje stališče, ki je bilo po vsej verjetnosti obenem tudi stališče vsega Jurčič* Stritarjevega literarnega kroga dunajskega. Na tej seji «Juga» je
46  Kaj se je zanstvenenega predavalo v «Savi», o tem nisem mogel ničesar dognati po dostopnih, mi virih.
47  Po tem dopisu bi bili torej Hrvatje in Bolgari (katerih poslednjih pa pozneje ni bilo v društvu) dali iniciativo za skupni južnoslovenski «Jug» in ne Slovenci, kakor poroča Venca j z, o. c. str. 44.
48  «Slov. glasnik* z dne 1. marca 1868., str. 117.
348
Dr. Ivan  Prijatelj: Vloga  «omladine»  v prvem   obdobju  «mlados!ovenskega» pokreta
namreč predaval Hrvat Petar Tomič «o slavenstvu u obče, a na? pose o južnom», na kar beleži sejni zapisnikar Divkovič naslednje poročilo o nadaljevanju te debate pri isti seji: «G. Jurčič i još drugi članovi raspravljahu pitanje: ,Imadu li Slovenci poprimiti jezik hrvatski za znanstvenu literaturu ili ne?' u kojem se pitanju razdieliše na dve strane.»49
Kakšno stališče je zavzel Jurčič v tem vprašanju ob priliki dotične debate? Po vsej verjetnosti takšno, kakršno je zastopal ne popolnoma mesec pozneje v «Slovenskem narodu» mladi Maks *rf ^ Pleteršnik v svojem drugem članku, naslovljenem «Naša prihod* nost», v katerem je Jurčiču gotovo iz srca razvijal naslednje misli: »Ogromno nalogo glede omike zamore le ves slovanski narod z zedinjenimi močmi kot jedna slovstvena celota iz* vršiti. Tega edinstva si ni mogoče misliti brez skupnega jezika. Slovani bodo tedaj gotovo imeli nekdaj svoj vseslovanski jezik. Kakošen bo ta vseslovanski jezik? Gotovo bo jezik kterega slo* vanskega plemena postal vsem Slovanom skupni jezik. Mešanice iz vseh narečij gotovo ne bodo nikdar kovali in varili. Take misli že imamo, hvala Bogu, za hrbtom! Katero pleme nam bo dalo vseslovanski jezik? Naravni odgovor na to vprašanje je: tisto, ktero je po številu ali omiki najmogočniše in ima že precej raz* vito slovstvo. To bi bilo naravno razvijanje; zato se bo brž ko ne tudi tako godilo. Teže je odgovoriti na vprašanje: V kaki razmeri bo vseslovanski jezik k posameznim slovanskim nareč* jem? Jih bo izpodrinil? Mislim, da nikakor ne. Spomnimo se, da si je slovanski narod več ali manj splošno na svojo zastavo zapisal pridruževanje, ktero svobodo posameznih delov le toliko orne* juje, kolikor je za splošni blagor treba. To pridruževanje bo tudi glede vseslovanskega jezika obveljalo. Narečja in njih slovstva bodo ostala poleg vseslovanskega jezika in vseslovanske litera* ture. Tudi glede omike bi to bil velik korak naprej. Pri enih plemenih namreč bi, kar je naravna reč, vseslovanski jezik dolgo ostal le lastnina izobraženega sveta. Če bi se narečje in njegova literatura celo zanemarila, pretrgala bi se s časom ona živa zveza • med prostim ljudstvom in izobraženimi stanovi, ktera je ne* obhodno potrebna za zdrav razvitek vsega naroda. Ako se pa literatura vsakega plemena poleg vseslovanske v primeri s po* trebami dotičnega plemena razvija, je mogoče, da omika vsem
49 Zapisnik «Velebita» in «Juga» v arhivu akademskega društva «Jadrana» v Ljubljani, str. 42.
349
Fr. Ločniškar: Bratje za mejami
stanovom brez vse sile v naj prijetnejši obliki dohaja. Pri do* sedanjih kulturnih narodih se ni za to skrbelo, da bi bila omika povsodi vsem stanovom enako lehko dostopna. Vsakemu je pustiti, da se po svoje razvija, manj ko je mogoče različne dele v ozke okove enoličnosti vklepati — to je zdravo načelo. Bog daj, da bi mu slovanstvo v vsem zvesto ostalo. — Ako vse to po* mislimo, se nam Slovencem ni treba bati, da bi morali kdaj naš jezik in našo literaturo vreči pod klop. Le razvijajmo jezik in množimo literaturo na vso moč. — Nas Slovencev razmere so pa že tudi take, da je izobražencem znanje srbščine skoro neobhodno
potrebno.«50                                                                         (Dalje prihodnjič.)
Fr. Ločniškar / Bratje za mejami
Zemlja
Toži, veter, toži             Spi kraljica^zemlja,
črez samotno plan,         težek sanja sen. —
jata vranov kroži           Kje mudiš se vitez,
spev ji svoj teman.        odrešitelj njen?
Cvet in sad bo dala odrešitelju, strupa nalivala bo tlačitelju.
Pismo
Prišlo je pismo žalostno,        Kalvarija ves naš je svet
obrobljeno s solzami:             bolesti temna gora —
«Oj, bratje, odrešite nas,        da hip samo poči jemo
iz ječe odpeljite nas,              in rane si izmijemo
oj, bratje za mejami!              nikjer ni več prostora.
Goram enaka je bolest: kriči, gori v višine! Zakoni, v srca pisani, za nas so vsi izbrisani v sramoto zgodovine!«

50 «Slovenski Narod» z dne 4. junija 1868., štev. 27.
350
C
3vey
Dr. Ivan Prijatelj
Vloga «ornladine» v prvem obdobju «mladoslovenskega» pokreta
(Nadaljevanje)
A ko odštejemo v tem znamenitem Pleteršnikovem članku, ki bi moral zaradi svoje tehtnosti in narodnokulturne pravilnosti izvajanj stati v naši narodnokulturni čitanki, avtorjevo vero v enoten vseslovanski jezik za višjo literaturo — ta podedovani residuum različnih panidej romantike, s katerim se bomo še srečali pri tej generaciji — moramo reči, da je v njem naš «mladoslovenski» romantični realizem že krepko podčrtal dve realno=organski ter narodno^psihološki ideji: potrebo bližine lite? rarnega jezika do ljudstva, prednost, ki jo imajo vprav slovanski jeziki pred velikimi kulturnimi jeziki drugih narodov, in pa slo? vanski individualizem, ki ne prenese pruskega uniformizma niti v jeziku. Zanimivo je, da je to drugo idejo skoraj istočasno (na prejšnjeletnem etnografskem kongresu v Moskvi) razvil in na slovanski prapor zapisal češki narodni voditelj dr. Rieger, pro* glasivši za narodni ideal slovanstva: «raznoterost v harmoniji«.51 Podobne debate o enotnem jeziku za Slovence in Hrvate so se v «Jugu» pogosto ponavljale. V eno izmed njih je ob priliki ali posegel ali vsaj hotel poseči tudi Fran Leveč. V njegovi za* /^           puščini se je namreč ohranil zanimiv koncept govora o tem vpra*
šanju, datiran z dnem 20. maja 1868., ki se glasi takole: «Zadnjič se je stavilo v Jugu vprašanje: Kako bi se dala znanstvena litera* tura jugoslovenska zjediniti? Odgovorilo se je, da za to nam je pred vsem enega knjižnega jezika potreba; tudi to se je določilo, da ta knjižni jezik mora biti srbsko^hr vaški. Zoper to, mislim, da ne more nihče biti, kteremu je blagosti Jugo* slovanstva mar, in tudi jaz nisem. Pač pa bi imel nekaj opomniti zoper nasvete, kako bi se posebno glede na Slovence do* spelo do enega knjižnega jezika na jugu. Djalo se je: Slovenci naj puste slovenski jezik, vse znanstvene knjige naj se pišejo v hrvaščini in k večemu kaka knjižica za kmetavsa naj se napiše v slovenščini. Pameten človek res skoro ne ve, kaj bi odgovoril na to pretenzijo, posebno, ako pomisli, da so nekteri izmed Slovencev samih stavili ta predlog. Gospoda, a 1 i
51 BcepoccificKaa  aTHorp. BMCTaBKa n ciaB. ci>i3p,rh bt>  Mafe   1867. ro,a;a.  MocKBa, 1867, str. 300.
414
Dr. Ivan   Prijatelj:   Vloga  „omladine"  v prvem   obdobju   „mladoslovenskega"  pokreta
naši najhujši nemškutarji kaj druzega zahtevajo? Ali oni ne pravijo tudi: za kmeta naj ostane slo* venski jezik, izobraženemu svetu pa naj rabi nemščina. Ne vem tedaj, zakaj tako vpijemo zoper nemškutarje, če smo pri volji literaturo v dva čepa ločiti, za kmeta posebej, za izobraženega posebej. Pa nemškutarji naši dobro vedo, kaj pravijo; oni vedo, da, ako se slovenski literaturi odtegnejo znanstvene moči, bi tudi tako imenovana kmetova literatura ne mogla napredovati; zastala bi izobraženost in narod naš bi se germaniziral. — Taka je tudi, če bi izobraženi Slovenci že z*daj (že zdaj, pravim) začeli hrvaški pisati. Literatura slovenska stoji na tako slabih nogah, da le, ako jo gospod in kmet podpirata, more napredovati; ako se jej pa odtegne eden teh faktorjev, bi propala. Ako mi že zdaj začnemo hrvaški pisati, bi kmet zaostal in greh bi bilo tako vedoželjnemu kmetu, kakor je naš, pot do izobraženja zapirati. Literatura se mora opirati na nerod — tudi na priprosti narod; izobraženost ni monopol učenjakov; človeštvu in narodu svojemu smo dolžni, da ga izobrazimo — in to mislim je samo v narodnem jeziku mogoče. Da se doseže en knjižni jezik in da se tako zedini. jugoslovanska literatura, djalo se je dalje, treba je, da se brž v slovenske šole vpelje h r v a * š č i n a. Če se ne motim, je g. Tomič to misel izrekel. Lepa misel je s tem izrečena, res prav lepa, pa kaj nam to pomaga, ker je pa nemogoča. Kako more g. Tomič od naše vlade pričakovati, da bi hrvaščino v naše šole vpeljala, ko nam še s 1 o v e n > š č i n e ne privošči, ko nam nemščino še celo v normalne šole vriva; podoba pa ni še, da bi vlada svoja načela v tej zadevi premenila. Prof. Macun je leta 1862. začel v Ljubljani hrvaški jezik na gimnaziji učiti, pa mu je vlada daljno predavanje prepovedala. Ali je verjetno, da bi ravno ta vlada hrvaščino sama v šole vpeljala? Kar se tedaj tega pričakovanja tiče, je po mojih mislih za sedaj samo pium desiderium. Pa predrznem se g. Tomiča specijalno še nekaj vprašati: Slišal sem že večkrat njega govoriti o slovanskej konfederaciji in mislil sem, da tudi nam Slo* vencem v tej zvezi kako pohlevno mestece dovoli, pa kakor se vidi, sem se j ako zmotil. Kaj misli, da je nam Slovencem naša ' individualnost glede Hrvatov manj ljuba in draga, kakor Hrvatom njihova glede Rusov? In vendar g. Tomič jasno izreka: Slo* venci naj se pohrvatijo. — Pa še nekaj je pomisliti! Pravijo ljudje, da Avstrija stoji na slabih nogah. Kar drugi pra* vijo, verujmo še mi! Mogoče je tedaj, da enkrat Prusija ali Italija stegne svojo železno roko po slovenskih pokrajinah. Kaj bo pa
415
Dr. Ivan   Prijatelj:  Vloga  „omladine"  v prvem   obdobju  „mladoslovenskega" pokreta
potem iz slovenskega naroda, ako se inteligenci j a naša v literaturi loči od kmeta? Hrvaška literatura še med slovenskim kmetom ne bo vkoreninjena, slovenske literature ne bo — ker se bi v hrvaško premenila — in naš kmet bi se v kratkem polašil ali pa ponemčil, ker bi v knjigi ne imel jezika, kterega bi umel ter tako tujstvu kljuboval. Gospoda, ali smo pa mi Južni Slovanje res tako močni, da zamoremo poldrugi milijon Slovencev brez škode tujcu ' v žrelo vreči? G. Smičiklas je enkrat očitno izrekel, da Slovenci so med Jugoslovani najbolj ukaželjni narod. Gospoda, ali bi ne bilo tega, dasi tudi malega, po vendar po izobraženosti hrepene* čega naroda na veke škoda, ko bi tujcu pal v roke? — Moja misel tedaj o bodočem knjižnem jeziku jugoslovanskem je ta: Z a sedaj še je Slovencem popolnoma nemogoče, popustiti slo* venski jezik ter začeti pisati hrvaški, zato ker o sedanjih političnih razmerah ni pričakovati, da bi to početje vspeh imelo, temveč bi bilo vzrok, da bi priprosti slovenski narod zaostal v izobraženosti, ker bi slovenska literatura propala. Kedar pak se razmere na Jugu tako daleč premene, da bomo Slovenci in Hrvatje politično zjedinjeni in da se nam ne bo treba bati, da bi slovenski priprosti narod propal: takrat pa Hrvatom damo ne le srce, kakor zdaj, ampak tudi jezik. Zdaj pa v lastnem jeziku izobražujmo svoj narod, da kedar pride čas, ne bomo samo gospoda in*učenjaki za zedinjenje, ampak tudi pro= bujeni, prebrisani, priprosti slovenski s e 1 j a k! Zdaj še nikakor ni čas med slovenskim kmetom propagando delati za J u g o s slavijo; narodna zavest je pri njem še premalo razvita, pred vsem mora naš narod čutiti, da je slovenske krvi, predno mu je mogoče ljubezen do zedinjenja z ostalimi Jugoslovani vcepiti.«52
Zanimiva nota tega Levčevega govora je ta, da govornik v njem sicer opira zagovor individualne slovenske literature že na docela pravilno, realno in demokratično načelo lažje in organske izobrazbe ljudstva s pomočjo knjige, pisane v domačem jeziku, a glavni razlog mu je vendar narodno^obrambnega značaja, torej takšen, ki lehko odpade, kadar bi bili Slovenci z ostalimi južnimi Slovani politično združeni. Poslednji, v tedanji dobi važni, a trajno manj pomembni razlog je poudarjal Leveč pač tudi iz kurtoazije do Hrvatov, češ: «kar ni, še lehko se zgodi». Zanimivo je, da Leveč, ki je bil v ozkem stiku tudi z literarnim ustvarjanjem, ni izteknil silno važnega razloga otežkočene kreacijske možnosti pri
52 Koncept v Levčevi zapuščini v mestnem arhivu ljubljanskem.
416
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga  „omladine" v prvem   obdobju  „mladoslovenskega" pokreta
Slovencih v slučaju sprejetja srbohrvaščine. Kot eden izmed prvih pa je Leveč v tem svojem govoru pravilno presodil nemožnost višje in nižje literature v dveh jezikih in zaslutil dejstvo, da bi bila takozvana «nižja» literatura (samo po sebi umevno tudi vsa leposlovna) pri vsakem narodu nezmožna napredka in seveda obsojena na smrt, ako ne bi dobivala živilnih sokov iz znanstvene literature, pisane v istem jeziku...
Slovenskoshrvaško zajedniško društvo «Jug» je začelo ob teh in takih od strani hrvaških članov neprestano se ponavljajočih in naposled utrudljivih debatah že v letnem semestru 1868. hirati, dočim je v zimskem semestru 1868./1869. skoraj zadremalo. Slo? venci so vedno redkeje hodili v «Jug» — poslušat hrvaške debate, a svoje načrte so snovali in kovali že zopet v ožjih samoslovenskih krogih in odtam nekatere pomembne tudi uspešno realizirali.
Najznamenitejše dejanje te akademske mladine, ki se je dru= žila spočetka v «Savi» in,potem deloma v «Jugu», je bil prvi slovenski shod akademske mladine dne 14. avgusta 1868. v Ljubljani. Ideje, ki jih je to dijaško pokolenje izkušalo na tem shodu razviti in uvesti v življenje, so bile zajete v tako veliki meri iz istodobnega pokreta srbske dijaške mladine, takozvane «Ujedinjene Omladine Srpske», da moramo, preden govorimo o tem shodu, izpregovoriti nekaj informativnih besed o tem dija? škem pokretu pri Srbih.
Srbska visokošolska mladina se je bila začela zlasti spočetka 60tih let posebno živahno udejstvovati v srbski javnosti in knji* ževnosti. Na čelu tega «omladinskega» pokreta so stali predvsem avstrosogrski Srbi, smatrajoči avstrijsko ustavo za izsiljeno in narodom nepravično. Tudi v Srbiji sami se je razvilo od leta 1858. dalje s premeno dinastije bolj ustavno življenje, zlasti ko je leta 1860. zasedel srbski knežji prestol Mihajlo Obrenovič. To, česar je mladoliberalna generacija pričakovala, namreč da se bodo odslej nadaljevale svobodomiselne ideje, nasiloma pretrgane in zatrte leta 1848., se sicer ni zgodilo niti v Avstriji niti v Srbiji, a nekoliko na bolje se je ipak obrnilo. Vezi so se vendar toliko zrahljale, da je mogla stopiti v akcijo predbojevnica aktualnih evropskih idej, dijaška mladina. Srbsko akademsko dijaštvo je takrat štu* djralo povečini na Dunaju in v Pesti. Politično je bilo orientirano predvsem v nacionalističnem duhu. V tem duhu se je zbiralo zlasti v dveh akademskih društvih, v «Preodnici» v Pesti (od-leta 1861. dalje) in v «Zori» na Dunaju (od leta 1863. dalje). Iz vseh nastopov in pojavov se je videlo, da se ta «omladina» organizira in med seboj veže v ta namen, da bi delovala v podobnem zmislu kakor
27
417
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga  „omladine" v prvem  obdobju   „mladoslovenskega"  pokreta
«Mlada Italija» in «Mlada Nemčija«. Na prvem svojem shodu v Novem Sadu leta 1866. se je to dijaštvo konstituiralo pod imenom «Ujedinjena Omladina Srpska». Živahno propagando pa je začelo razvijati po Vojvodini in Srbiji (pozneje tudi po Hrvaškem, Dal* maciji in Črni gori) po svoji drugi skupščini leta 1867. v Belgradu. Na tem kongresu je izdalo srbsko dijaštvo svoje «Odluke pro> glašene i utvrdene drugom skupštinom Ujedinjene Omladine Srpske u Beogradu na Preobraženje 1867. godine», in sicer v 34 točkah, katerih prva se je glasila: «Rodoljubi iz sviju zemalja i krajeva, i od svuda k d e ih ima, sjedinjeni za prosvetu i na* predak naroda, predstavljaju celokupnu omladinu srpsku ili mlado srpstv o.» V krog te združene mladine se je poživljala tudi vsa ostala srbska družba, moškega in ženskega spola, tudi trgovci in obrtniki. Točka IV. je izjavljala: «Mlado srpstvo smatra sebe kao člana omladine sviju Slovena, a naročito kao člana južnih Slovena.» Ves pokret je bil združen obenem z organizacijami pevskih, učiteljskih in trgovskih društev, ki so preprezala osobito Vojvodino in Srbijo. — V politično*idejnem oziru je bil pokret svobodomiseln in protiklerikalen ter predvsem nacionalističen. V literarnem oziru se je oklepal kulta narodne pesmi, Vukove jezikovne tradicije, gorel je za vzore nemške romantike in lite* rarne smeri «Mlade Nemčije«, visoko povzdigujoč Shakespearja. Po umoru kneza Mihajla leta 1868. so se pri tem umoru osum* ljeni «Omladini» začele staviti ovire v Vojvodini in kneževini, vendar so se njene letne skupščine vršile v Vojvodini še v letih 1868. do 1871. V naslednjem letu pa se je delovanje «Omladine» zaustavilo, ne samo zbog obojestranskega vladnega pritiska, am* pak tudi vsled različnih ideologij med tostranskimi in onostran* skimi Srbi, ki so temeljile v borbi med liberalci in socialisti. Leta 1872. je tudi prenehal izhajati centralni organ pokreta, «Mlada Srbadija».— «Omladina» pomeni v srbski prosvetni in literarni zgodovini eno najživahnejših in najsijajnejših dob. Prvič je ž njo nastopila celotna generacija v javno življenje s predavanji, bese* dami, shodi, časopisi, almanahi in knjigami sploh, s katerimi je v pravem pomenu besede elektrizirala vse javno življenje naroda. Kar imajo danes Srbi kulturno najpomembnejšega, se je rodilo po veliki večini iz tega pokreta... V dobi, ko so se ustanavljale razne nacionalne države, je ta mladina budila ne samo pri Srbih, marveč tudi pri Hrvatih in Slovencih idejo osvobojenja in držav* nega ujedinjenja. «Omladinci» so bili v marsikaterem oziru prepojeni s slavjanofilskimi idejami in tendencami nemškega ustavno*demokratičnega liberalizma^  Meaf ^im  je bil zvezna
418
Dr. Ivan Prijatelj: Vloga  „omladine" v prvem   obdobju  „mladoslovenskega" pokreta
balkanska republika v sistemu zedinjenih držav Evrope. Proslavljali so zlasti Črno goro kot zemljo, ki se je neprestano borila s Turki za svojo svobodo. Bili so častivci Garibaldija in Mazzinija. Za bližnji in praktični cilj svojega prizadevanja so pro* glašali v minimalnem svojem programu vsaj ustavno svobodo v Srbiji, v Avstriji pa nacionalno in antiklerikalno avtonomijo narodov.53
S tem srbskim dijaškim pokretom so se seznanili slovenski dunajski dijaki po vsej verjetnosti že v «Savi», ki je gojila stike z bratsko «Zoro». V Levčevi zapuščini se je našel en izvod gori omenjenih «Odluk» druge skupščine «Omladine», katerim je pri* ključena posebna nabiralna polna za vpisovanje članov, ki pa ni izpolnjena z nobenim slovenskim imenom. Zanimivo pa je, da je v obširni tiskani obrazložbi teh «Odluk», natisnjeni na njih drugi in tretji strani, podčrtal neki slovenski dijak edino naslednje mesto: «Zadatak nam nije mali, ali je neizmerno olakšan tirne, sto radnja naša nije zatvorena i svedena samo na neke zvanične krugove ili na neke isključne klase ljudi, nego su dveri opštega hrama narodnog napredka sirom otvorene muškome i ženskom, starome i mladom, ukome i neukom — svima i svakome.»
Dunajsko slovensko dijaštvo je bilo v letnem semestru 1868. formalno združeno s hrvaškim v «Jugu», v katerem pa so najbrž zlasti slovenski njega člani občutno pogrešali agilnih srbskih «omladincev».54 Kakor poroča Vencajz, se je bil sicer dosegel na seji dne 4. junija 1868. v «Jugu» neki prijateljski sestanek vseh južnoslovanskih narodnosti, torej tudi Srbov, vendar so se ti iz* govarjali, da nimajo pooblastila od «Omladine srpske» v Novem Sadu, in jih pozneje ni bilo več v «Jug».
Takrat so slovenski dijaki, precej disgustirani nad dolgovez* nimi in neplodnimi debatami v «Jugu», sukajočimi se okrog lokalne hrvaške politike in okrog hrvaških zahtev, naj Slovenci opuste svoj književni jezik, začeli pripravljati zunaj «Juga» za počitnice 1868. leta svoj prvi vsedijaški shod — jako v zmislu ideologije in delovanja «Ujedinjene Omladine Srpske».
Prvo vest o tem shodu je prinesel široki slovenski javnosti
t (za «Primorcem») «Slovenski narod» dne 1. avgusta 1868. v do*
pisu nekega ljubljanskega dopisnika v naslednji obliki: «Že dalje
časa je bilo slišati, da napravijo slovenski študentje nekterih viših
53  Prim. Jovana Skerliča knjigo «Omladina i njena književnost (1848—1887)», Beograd, 1906, in istega avtorja «Istorijo nove srpske književnosti«, Beograd, 1921, str. 218—239.
54  Prim. Vencajz, o. c. str. 45.
27*
419
Dr. Ivan Prijatelj:   Vloga „omladine" v prvem   obdobju  „mladoslovenskega" pokreta
učilišč letošnje počitnice v Ljubljani študentovski zbor. Te ideje, ktera se je, vsaj kolikor je meni znano, rodila v du* najski ,S a v i', poprijeli so se posebno vrli Slovenci graškega vseučilišča, ter izvolili že celo odsek, ki bi imel ves zbor aran* žirati. Toda med tem, ko smo na Dunaju mislili, da bi se k študentovskemu zboru povabili Slovenci samo iz viših učilišč, kliče graški odsek vse slovenske študente sploh v Ljubljano. (Gl. zadnjega Primorca*.) To pa nika* kor ne gre! Kaj graški odsek ne ve, da se gimnazijalci ne smejo vdeleževati nobenih poli tiskih shodov?! In političen bode ta zbor gotovo kolikor toliko. Ravnatelj naše gimnazije je tudi že strogo prepovedal študentom priti k temu zboru, rekoč: Kdor se ga udeleži, izključi se sam ipso facto! Nekemu sedmošolcu pak, ki ni druzega zakrivil, kot da je prinesel graškega odseka pismo v šolo, popravili bodo že spisano spričevalo!«55 V isti šte* vilki «Naroda» je vabil posebni pripravljalni odbor na prvi slo* venski tabor v Ljutomeru. — V prihodnji številki je istemu političnemu organu poročal njegov ljubljanski dopisnik med drugim tudi naslednje: «Mesec avgust nam precej prinese na? rodnega življenja v Ljubljano. Razen tega, da bo Matica svoje ude zbrala v posvet, pridejo menda 14. avgusta slov. študentje. Ta poslednji shod ni kaj priljubljen, kakor slišim, nekterim ime* nitnim narodnjakom. Vse eno pa smemo reči, da bodo dobro sprejeti in upamo, da se snidejo v obilnem številu.» Nato govori ta dopisnik o ovirah, ki jih delajo glede tega shoda gimnazijcem njih profesorji, trdeč, češ, da je nezakonit, kar mu daje priliko za vzklik: «Čemu dražite mladino, vi, ki vam je dana, da bi jo po očetovsko učili. Pridobite si njena srca in storili boste na svojem lepem polji veliko. Pedantizem škoduje vam in vaši reči.»56 — Ista številka «Slovenskega naroda» je prinesla končno oficialni poziv «Slovenskim študentom«, v katerem javljajo ime* noma podpisani sklicatelji med drugim sledeče:
«Bratje slovenski!
Viharen čas, v kterem je naš narod stopil na javno pozo* rišče, da bi si priboril svoje najsveteje pravice, da bi braneč se tujega elementa poplavi ohranil slovenski značaj čestitljivih svojih očetov, da bi se mogel v omiki, blagostanji in svobodi vrstiti k družim enake blage namere dosezajočim narodom, — stavlja nam sveto dolžnost, da tudi mi, bratje slovenski, zgodaj
55  «Slovenski  narod»   z   dne   1. avgusta   1868.,   št. 51.
56  «Slovenski narod» z dne 4. avgusta  1868.,  št. 52.
420
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga  „omladine" v prvem   obdobju  „mladoslovenskega"  pokreta
zberemo svoje moči, da se zgodaj dela lotimo na rodovitnem polji, ki ga nam odpira našega naroda čut in sprejemljivost za vse, kar je dobro in lepo, da se že zdaj pripravljamo za prihodnje delovanje, kajti — bodočnost je naša!... Zatorej se z veseljem poprimemo nasveta naših vrlih bratov na graški univerzi in uljudno vabimo vse slušatelje viših učilišč, vse abiturijente slov. gimnazij, ki nameravajo lotiti se akademičnih študij, in samo* stojne Slovence sploh, ki imajo srce za svoboden razvoj naše narodnosti, da se v obilnem številu udeleže slovenskega štu* dcntovskega shoda 14. d a n avgusta meseca. — Na dnev* nem redu, kterega bomo s graškimi kolegi sporazumevši se kakor mogoče prej v ,Narodu' razglasili, bode vsakakor posvetovanje o ustanovljenji slovenskega bratstva: »Slovenska Omladina'57 — in ako se ustanovljen je sklene, posvet o načrtu pravil, ktera se bodo prej osnovala in po skupščini potrjena na dotične više mesto predložila ...»
«V imenu dunajskih in praških slov. študentov* so ta poziv podpisali: A.Gregorčič, abs. jurist, J. Zelenik, abs. filozof, J. Jur* 7^a^.v ^f čič, filozof, Fr. Leveč, filozof, in Franc Tomšič, tehnik v Pragi. ^./«****, \
Ta odbor  dunajskega slovenskega  dijaštva je  bil s svojim pozivom nekoliko prehitel one graške visokošolce, ki so bili prav za prav dali neposredno iniciativo za shod (potem, ko se je bila ideja že prej rodila v «Savi») in ga napovedali na dan 12. avgusta 1868. Ko sta se oba odbora med seboj sporazumela, sta izdala nov,   skupen   poziv,   podpisan   razen   po   imenovanih   še   po   / M. Samcu, medicincu, R. Krištofu, medicincu, A. Pozniku, juristu, Čebularju, filozofu, L. Gorencu, medicincu, Fr. Marnu, filozofu^?^^^ in Fr. Oblaku, juristu.   Fran Leveč ni bil več podpisan pod tem*^ «"> drugim pozivom, ki je določal, da se bodo zbrani dijaki «posve* tovali in sklepali 1) o vpeljavi slov. jezika v ljudske in srednje šole; 2) o napravi slov. pravniške akademije v Ljubljani; 3) o dovršen ji  jugoslovanskega vseučilišča  v Zagrebu;  4)  o  osnovi literarnega društva slov. omladine».5s
Dne 12. avgusta 1868 — štiri dni poprej se je vršil prvi slo? venski tabor v Ljutomeru — so začeli prihajati prvi udeležniki prvega slovenskega vsedijaškega akademskega
57  Ta izraz v tej srbski obliki, ki ovaja tega slovenskega pokreta duševno sorodstvo z znamenito1 «Ujedinjeno Omladino Srpsko», srečamo prvič v sloven* skem jeziku v tem pozivu. Izraz se je pozneje udomačil v slovenščini za pozna* menovanje mlade generacije istotako kakor pri Čehih, pri katerih je po glasovitem «omladinskem» gibanju in procesu v Pragi izza prvih 90tih let prejšnjega stoletja prešel iz srbščine tudi v češki slovar.
58  «Slovenski narod» z dne  11. avgusta 1868., št. 55.
421
Dr. Ivan   Prijatelj:  Vloga   „omladine"  v prvem   obdobju   „mladoslovenskega" pokreta
shoda v Ljubljano, «ki ima biti Sloveniji glavno mesto», kakor pravi Jurčič v poročilu59 o tem shodu, označujoč s tem vrhovno devizo tega pokreta «mladoslovenskega» dijaštva, «zedinjeno Slo* venijo». Posebno svečano so bili na kolodvoru sprejeti zvečer dne 13. avgusta v Ljubljano došli štajerski visokošolci, na kar se je v predkonferenci v čitalnici določil program za glavno zbo* ro vanje prihodnjega dne. Že po tej predkonferenci so se dijaki razšli na prenočišča, kakor pravi Jurčič, «trdno prepričani, da se ima pričeti s tem shodom slovenski omladini nova, veselejša doba». Naslednji dan, 14. avgusta 1868., se je pričelo v čitalnici zborovanje, katerega se je udeležilo okrog 120 visokošolcev z Dunaja, Gradca in Prage ter tudi nekaj abiturientov. Shod je otvoril predsednik pripravljalnega odbora, medicinec Rudolf ,. Krjštof, in predlagal za predsednika doktoranda Antona Tom« ' L/M sl^a' urednika «Slovenskega naroda», za zapisnikarja pa filozofa Celestina in Levca. Izvolitev vseh treh se je izvršila z vzklikom. — Predsednik Tomšič je otvoril zborovanje z govorom, v ka> terem je naperil tri osti: eno zoper germanizujočo avstrijsko vlado, drugo zoper samovšečne voditelje slovenske oficialne po? litike, omalovažujoče pokret mladine, tretjo zoper ono Hiteli* genco, ki v poznejših letih le prerada pozablja na ideale, za katere se je navduševala v dijaških letih. Rekel je Tomšič med drugim: «Da smo se zbrali, rešili smo dolžnost do svoje časti in do naroda. Posvetovali se bomo o važnih rečeh, o šolah, ktere pri nas ne izrejajo mož, kakoršnih narod potrebuje. Naši sklepi so same želje, ker nemarno izvršilne moči. Oni pa, ki imajo praktično izvrševati želje vseh oddelkov narodovih, naj si dobro premislijo, predno zavržejo želje omladine, da si tako sami ne pretrgajo niti, ki jih ima vedno vezati z narodom. Sami pa bi bili krivi, ko bi zamudili kaj tam, kjer delamo lehko, in v to delovanje ima nas združiti literarno društvo »Slovenska Omla* dina'.» Končal pa je Tomšič svoj nagovor z naslednjim apelom na dijaštvo: «Delajmo tako, da, ko se bo zbirala čez dvajset let slovenska omladina, ne bomo pri oknih nastavljali ušes ter poslušali, kaj počenja, ampak da, čeravno se posta* ramo po letih, ostanemo v srcih vedno mladi, da stopimo med njo lehke vesti, in ji podamo roko ter ji zakličemo: ,M i smo, mi smo in bomo slovenska omladin a'.» «Gro* movito pohvalo» zabeležuje Jurčič po tem Tomšičevem nago* voru, pristavljajoč, da so bili s posebnim navdušenjem nato sprejeti pozdravi slovaške omladine iz Turčanskega Sv. Martina,
59 «Slovenski narocb z dne 18. avgusta 1868., št. 58.
422
Dr. Ivan  Prijatelj:   Vloga  ,,omladine" v prvem  obdobju  „mladoslovenskega"  pokreta
srbske omladine iz Novega Sada, hrvaških dijakov z Dunaja i. dr. — Nato se je pričelo zborovanje o treh napovedanih toč* kah programa. Zakaj se je «v zadnjem trenotku» črtala iz vzporeda točka o ustanovitvi slovenske pravne akademije v Ljubljani, se ne ve; morebiti jo je izpodrinila točka o «dopolnitvi jugoslovenskega vseučilišča v Zagrebu«. O taborski zahtevi glede uvedbe slovenščine v ljudske in srednje šole je govoril medicinec Samec, o izpopolnitvi južnoslovenske univerze v Zagrebu jurist Oblak,60 o najvažnejši ideji tega pokreta «mladoslovenske» dija* ške generacije, prevzeti od istodobnega mogočnega gibanja srb* skega dijaštva (ne od češkega, kakor sem pomotoma pisal na drugem mestu61), je zborovavcem poročal Josip Jurčič v daljšem govoru, v katerem je najprej protestiral proti Marušičevi goriški «Domovini», ki je ponovno ostro nastopala zoper «nezrele mla? deniče» in zoper ves ta dijaški pokret. Na ta naslov je Jurčič izpregovoril med drugim: «Mi ne živimo v stari Šparti, kjer so mladini zgodaj kazali pot, po kterem ima delati, in se je tako lepo spoštovanje med starostjo in mladino ohranilo, temuč živimo v tužni Sloveniji, kjer se mladini insinuacija stavlja, da bi bila nema in tiha statistinja na odru narodnega življenja in delovanja. Spoznavši, da le skupno moremo delati, da se mlade moči ne smejo zametati, moramo protestirati zoper tako insinua* cijo in sicer ne z besedo temuč z djanjem. Zatorej zberimo moči, in osnujmo društvo ,Slov. omladine'. Misel, ki je nas denes od vseh krajev tukaj zbrala, misel bratovstva in skupnosti, misel slovanstva in naše bodočnosti je tudi misel, ki ima roditi to društvo, toraj ga ni treba obširno priporočati.« Po teh Jurčičevih uvodnih besedah je shod v principu sprejel govornikov predlog, da naj se tako društvo osnuje. — Nato je isti govornik podrobno razvil načela, po katerih naj bi posebni odbor sestavil pravila društva «Slovenska omladina». Po tem Jurčičevem načrtu se je imelo društvo precej tesno — dasi najbrž v nekoliko skrom* nejšem obsegu — naslanjati na vzorec «Ujedinjene Omladine Srpske» (katere pa niti Jurčič niti kdo drugi na shodu ni izrecno omenil z nobeno besedo61a). Jurčič je dejal: «Namen društvu, v
60  «Slovenski narod» z dne  18. avgusta 1868., št. 58.
61  Glej mojega «Kersnika» L, str. 78.
6ia Prvi, ki je na to znamenito srbsko organizacijo opozoril slovensko jav* nost, je bil neki člankar «Slovenskega naroda«, ki je v 3. nadaljevanju svojega cikla uvodnikov, naslovljenih «Slovenci in narodna njih delavnost», pisal: «Za primer naj nam služi izvrstno vredjena srbska ,0 m 1 a d i n a', h katerej pak spadajo   tudi   sivolasi;  kajti   to  ime  uže   davno   nijma   več   svojega  prvotnega
423
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga  „omladine" v prvem  obdobju  „mladoslovenskega" pokreta
ktero sme pristopiti vsak slovenski slušatelj viših učilišč, abi* turijentje teh učilišč in popolno samostojni abiturijentje gim* nazij, kakor sploh vsak izobražen Slovenec, ki se zlaga s svo* bodomiselnimi načeli tega društva» — kakor smo culi, so bile pri srbskem društvu «dveri opštega hrama narodnog na> pretka sirom otvorene muškome i ženskom, starome i mladom, ukome i neukom» — «namen društvu je,» izvaja Jurčič, «z besedo in tiskom dosezati edinost v delovanju slov. omladine.» Ko so bila splošna načela društvenega ustroja sprejeta, so bili v pripravljalni odbor izvoljeni: A. Tomšič, J. Jurčič, A. Gregorič, Fr. Celestin in Leveč, da tekom enega meseca šesta* vijo in vladi v potrditev predlože pravila društva, ki bi naj imelo podružnice v Gradcu, na Dunaju, v Pragi, sedež pa v Ljubljani ter vsako leto po eno glavno skupščino v Ljubljani, na Bledu ali v kakem drugem kraju Slovenije, torej vse precej konformno z znamenito srbsko vzornico. — Predsednik Tomšič je zaključil to prvo slovensko dijaško manifestacijo z apelom: «Zdaj toraj na delo, da pri zboru prihodnjega leta že pokažemo sad na* šega truda!»
Opoldne se je nato vršil skupni obed zbranega dijaštva, pri katerem se je vrstila napitnica za napitnico. Jurčič teh napitnic v svojem poročilu ne navaja podrobno, pravi pa, «da te napitnice so bile živi protest zbrane slovenske omladine zoper naših po* slancev in vodnikov politiko; pokazale so, da se njeno mnenje zlaga s politiko štajerskih rodoljubov, s politiko* njihovega organa ,Slov. Naroda', posebno kar se tiče združenja vseh Slo* vencev v eno administrativno skupino.»
^^ Specialna napitnica je veljala osebno navzočemu Levstiku. Izrekel jo je Jurčič, češ, da napiva «možu, kterega mladina spo* štuje kakor prvega  izmed  živečih   slov.  pesnikov, kterega na*
^sprotnike tudi mi za svoje spoznamo, kteri je vedno z mladino, in za kterim je in bode vedno mladina stala». Ta napitnica je izzvala viharno navdušenje in pritrjevanje. Oni Levstik, ki je ravno v tem letu obhajal desetletnico trdega boja z Bleiweis* Jeranovim primitivnim in ozkosrčnim patriarhalizmom, boreč se za naprednejše nazore v jeziku, literaturi, politiki in društve* nosti, je končno na tem shodu videl iti v klasje svojo oznojeno setev. Ves ginjen je Levstik vstal in odgovoril na Jurčičevo na* pitnico: «Najlepši dan mojega življenja je denašnji dan, ko vidim toliko mladih gospodov tukaj zbranih, ki so tako navdušeni za
pomena». («Slovenski narod» z dne 22. junija 1872, št. 71.) Ta člankar je bil po vsej verjetnosti prof. dr. Janko Pajk.
>-v«<6%^2.tet.
424
Dr. Ivan  Prijatelj:   Vloga  „omladine" v prvem  obdobju  „mladoslovenskega"  pokreta
srečo in napredek slovenskega naroda. Ali povem vam, gospodje, prišli bodo trenotki v vašem življenji, ko vas bodo silili in prosili, ko vam bodo priložnost dajali, da se izneverite načelom, ktere ste denes izrekli. Toda, slovenska omladina, zmerom taka ostani, potem bo denašnji dan slovenskemu  narodu   zgodovinski   dan!»
Ostale napitnice so bile precej ostro naperjene zoper «prvake». Anton Tomšič je napil ljutomerskim taboritom, «ki so bolje vedeli, kaj je slov. narodu potreba, kakor marsikter lepobradat državnik« (ta opazka je merila na dr j a. Tomana). Celestin je napil Tomšiču kot uredniku «Slov. naroda» ter pri tej priliki omenil lanske Levstikove akcije za ustanovitev slovenskega političnega časnika v Ljubljani, pristavljajoč: «Omahovali so dolgo naši vod* niki, izgovarjaje se, da dnevniku ne morejo najti vrednika; in ko se je vrednik našel, rekel je baje eden izmed njih, da na Kranjskem tacega lista ni treba!» Shod se je zaključil zvečer v čitalniški dvorani z dvema gledališkima predstavama mladega dramatič* nega društva, h kateremu je pristopilo ta večer 37 dijakov.62
Ta prvi shod slovenske akademske mladine je vzbudil pre* cejšnjo pozornost celo v nemški žurnalistiki, ki je istočasno iz* rekala nado, da vlada vendar ne bo tako neprevidna, da bi do* volila pravila nameravane «Slovenske omladine», k čemur je «Slovenski narod» pristavil: «Predno vedo, kaj naši mladenči hote, predno so statuti narejeni, da si ima biti glavni značaj literarni — že denuncirajo.»63 Dr. Bleiweis je o shodu poročal docela kratko in s svojega omalovažujočega prvaškega viška v «Novicah» javil, da se je po shodu vršila «živahna beseda v gostilnici, v kteri so si zbrani mladi gospodje zlajševali svoja srca, vsak po svoje. In kdo bi jim tega ne privoščil?«64
Človek bi pričakoval, da bodo dijaki, ki so se bili o počitnicah na tem shodu tako razvneli in razmahnili, v jeseni 1868. po po* vratku v univerzitetna mesta razvili osobito živahno delovanje. Toda v prvih jesenskih mesecih niti z Dunaja ni bilo ničesar posebnega čuti. Vse, kar je poročal Leveč svoji nevesti po svojem novem prihodu na Dunaj dne 16. oktobra 1868., je bilo naslednje. «Slovencev je letos prišlo več na Dunaj kot lansko leto. Nekteri
62  «Slovenski narod» z dne 20. avgusta 1868., št. 59.
63  Ibidem.
64  «Novice» z dne 19. avgusta 1868., str. 277. — Urednika «Zgodnje danice«, Jerana, pa je skrbelo, če so se vseučiliščniki na svojem blejskem zletu, ki so ga napravili po zborovanju tisti dan pred Veliko gospojnico, postili ali ne. Ker je domneval, da se niso, je protestiral proti takim «neslovenskim olikam». («Zgodnja danica«, 1868., str. 282.)
425
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga  „omladine" v prvem   obdobju   „mladoslovenskega"  pokreta
se prav kislo drže, kar jim jaz ne zamerim, ker vem, da so v materijalnih stiskah; drugi se pa norca delajo iž njih, namestu da bi jih milovali! Nekaj novincev je pa pravih ptičev, tako dajo za vino in pivo, da je kaj.» — Vzrok začasnega mrtvila je ležal v skupnem slovenskoshrvaškem dijaškem društvu «Jugu», v katerem se slovenska iniciativa ni mogla posebno udejstviti in v katerem so dajali ton Hrvatje s svojo pravaško politiko kljub temu, da je bil na prvi seji dne 24. oktobra 1868. izvoljen za društvenega pred? sednika Slovenec Josip Sernec s 7 Slovenci kot odborniki in Hrvat Kozič za podpredsednika s 5 hrvaškimi odborniki.65
Edina važnejša prireditev «Juga» se je vršila dne 2. decembra 1868. v dvoranah gostilne «Zum grunen Tor«, in sicer je bila to beseda na čast onemu slovenskemu poetu, ki so ga «staro? slovenski« veljaki skozi dve desetletji dosledno omalovaževali in Tv^eA/**. njegovo luč stavili pod mernik — Prešernu. Bila je to «beseda» — ta češki izraz se je bil pri Slovencih v 60tih letih udomačil po prireditvah ljubljanske čitalnice, ognjišča Bleiweisove «staro> slovenske« družabnosti — ki jo je v «Slovenskem narodu« v «Pismu z Dunaja« opisal Leveč z neprikrito ostjo zoper «Staro* slovence«, ono dotedanjo politično in kulturno generacijo, zopei katero je pripravljalo svoj nastop to izrazito «mladoslovensko» dijaško pokolenje. Pričel je Leveč opis tega slavlja z reminiseenco, kako je on kot gimnazijec kljub vsem strahovom pred profesorji rad zahajal kot «tihotapec» v ljubljansko čitalnico «ter ondi se stisnil za kak steber, za peč ali pa v tisti kot, kjer sicer dobro-^^j^Z^j^fii, a po dvoranah ne preveč navadni duh čitalniške kuhinje <H~&&^:~ udarja človeku nehote pod nos. In tako ponižno skrit, stisnen in zavarovan«, kramlja poročevavec, učenec «mladonemškega» felj? tonizma, «sem poslušal, kar se je pelo, govorilo in igralo, morda celo bolj verno in pozorno, kakor marsikteri tistih velikih gospo? dov, ki so spredaj, koj pod odrom, še pred gospemi, po usnjatih stolih sedeli, ter tako prosto se vedli, kakor bi bili doma. In vendar! Dasiravno sem hodil iz čistega domoljubja v čitalnico, ki mi je marsikako stvar lepše dalo videti ali slišati nego je bila res; vendar sem večidel vsako sredo v ,Nov.'[icah] debelo gledal in bral kritiko »prekrasne' besede pretekle nedelje. Tukaj je stalo črno na belem, da je, postavim, gospodična 1.1. tako ,ljubko' po? pevala, kakor slavček v grrniču (tako ljubko, da bi jo bil moral človek kar —) in da je njeno petje ,žvergolelo' po naših ušesih kakor škrjančkova pesmica po jasnem zraku. In jaz, ki sem jo tudi slišal, obsodil sem jo  za prav navadno pevko. Gospod L,
65 Venca j z, o. c. str. 46.
426
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga   „omladine"  v prvem   obdobju   „mladoslovenskega"  pokreta
postavim, je tako »izvrstno* igral in tako dobro rešil svojo nalogo, da bi ga bili želeli videti na vsakem očitnem odru. In jaz, ki sem ga tudi videl, sem bil prepričan, da bi mu občinstvo v vsakem očitnem teatru žvižgalo, — ako bi bil le slovensko igral; kajti tako je lomil slovenščino, kakor preklje. In v takem tonu je bila pisana vsa kritika, ter se končala z navadno frazo: ,Vodo bi v Savo nosili, ako bi hoteli o igri in petji te gospe, tega gospoda itd. le besedo hvale izgubiti.' In takih kritik nisem bral samo enkrat, ampak leto za letom, teden za tednom so se ponavljale.« — Po tej odločni in resnični kritiki stereotipnega kritiko vanj a patriarhalnih «staroslovenskih» kulturnih prireditev, pisani docela v duhu onega Levstika, ki se je v celovškem «Slovencu» leta 1865. prvi drznil na podoben način rešetati Bleiweisovo čitalništvo, nadaljuje Leveč, da se je bil on za svojo osebo zaklel, da nikoli nobenega referata o slovenskih «besedah» ne bo pisal. Ako postaja tej svoji prisegi nezvest sedaj, ko mu je pisati o «Preširnovi besedi« dunaj* ske slovensko^hrvaške mladine, pravi — zopet z razločno ostjo zoper «stare» — da dela to: «prvič ker je ta slavnost veljala naj* boljšemu Slovencu in največjemu jugoslovanskemu pesniku, pesniku, kterega Slovenci sicer visoko cenijo, v dejanji pak celo toliko ne slave, kakor veliko veliko manjšega Vodnika, da, še toliko ne, kakor nektere živeče pesnikarje [namigovanje na «no* viške» proslave Koseškega]; drugič so to slovesnost napravili dunajski ,vseučilišniki' (kakor nas g. Jeran imenuje), kterim so nekteri slovenski listi in gospodje prav gorki». Ko je nato Leveč s primernimi besedami opisal dbesedo«, pohvalil zlasti dijaški pevski zbor, obstoječ «iz trideset krepkih, večidel sloven* skih grl, pod vodstvom g. Jerneja Brezovarja», ter slavnostni govor o Prešernu, ki ga je govoril nekdanji podpredsednik «Save», Ullrich, poroča: «Telegrami, ki so z nami vred slavili velikega pesnika, so došli: iz Kranja od narodne čitalnice, iz Prage eden od ondotnih Slovencev in Hrvatov, eden pak od ,čtenarskega akad. spolka', iz Maribora od redakcije ,S1. N.' [v tej redakciji je takrat že sedel Jurčič], iz Ljubljane od dram. društva in od ,slo* venske emigracije', od več rodoljubov in — od ljubljanske gim? ' nazije. Gromovita slava je zadonela po dvorani« — piše Leveč — «.ko se je prečital zadnji telegram, kajti koga bi ne razveselilo videti, da vkljub vsem prečudnim dogodbam na Ijublj. gimnaziji [namigovanje na persekucije dijakov zaradi nacionalističnega gibanja, naraščajočega med dijaštvom v tem času sokolskih na* stopov zoper «turnarje»] so ondotni gimnazijalci vendar tako vrli
427
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga  „omladine" v prvem   obdobju  „mladoslovenskega" pokreta
domoljubi«.66 — Najbolj zanimiv med temi telegrami pa je bil telegram «slo venske emigracije v Ljubljani«, odposlan najbrž iz somišljeniškega kroga onega Levstika, ki se je v «staroslovenski» Ljubljani počutil kot tujec, a kot domačin razen med ljudmi, tvorečimi ožji sotrudniški krog «Slov. naroda», samo med to akademsko mladino, ki se je bila" tako brezpogojno priznala za njegovo četo na prvem dijaškem shodu v preteklih velikih po> čitnicah.
Iniciativa za to pomembno proslavo Prešerna je bila izšla iz takrat še obstoječega skupnega slovensko*hrvaškega akad. dru* štva «Juga», kateremu je po narodnostnem turnusu predsedoval v šolskem letu 1868./1869. Slovenec. Tozadevni predlog je bil stavil na drugi seji dne 7. novembra 1868. društveni slovenski tajnik Leveč.67 Kljub lepo uspeli prireditvi «Prešernove besede» društvo «Jug» ni uspevalo, kakor so si želeli slovenski njega člani. Na njega tretjo sejo dne 22. novembra 1868. so sicer prišli tudi Srbi,, toda samo kot — gostje, katere je predsednik Josip Sernec toplo po* zdravil. «Ovaj pozdrav odvrati od strane Srbah gosp. Velimir Gjorgjevič, koji nas je i uzradovao sa dviema veleliepima dekla* macijama,» poroča zapisnik «Juga» s te seje, nadaljujoč: «Pred* sjednik opomene družtvo, da je ciel družtvena i poučna i zabavna, nu da se dosad još ni je nista radilo na polju poučnom; neka dakle gledaju članovi, da bar u sliedečoj sjednici bude i nešto poučna». — Na četrti seji «Juga», ki se je vršila dne 8. decembra 1868., je interpeliral hrvaški član Sieber predsednika Sernca, zakaj se na Prešernovi slavnosti ni pela nobena srbska pesem, češ: «Zar odbor nije znao, da bi to moglo vriedjati narodnu čut nazočnih Srbah?» V daljši debati, ki se je nato o tej stvari razvila, je Ullrich zadevo pojasnil, češ, «da nisu imali nove pjesme, a stare nisu htjeli pje* vati». — Še daljša debata pa je na isti seji sledila Tomičevemu predlogu, «da Hrvati, kao što su več Srbi i Slovenci, stvore družinu omladinsku Hrvatsku», s čimer je Tomič predlagal, da se samo* stojno organizirajo hrvaški «omladinci» na isti način, kakor so bili že organizirani Srbi v svoji «Ujedinjeni Omladini Srpski» in kakor so se Slovenci v zmislu sklepa prvega dijaškega shoda pač
66  «Slovenski narod»  z  dne 8. decembra  1868., št. 106.
67  Zapisnik «Juga» (sedaj v arhivu društva «Jadrana» v Ljubljani) beleži to takole: «Levec predloži, da se svetkuje rodjen dan prvog slovenskog pjesnika Prešerna. Jednoglasno primljeno. Ulrich hoče, da se u to ime izabere odbor od 5 do 6 licah. Amruš hoče, da bude odbor juga' i za ovu svečanost. Šuklje i Levee podupiru Ulricha... Napokon odlučeno per scrutinium novi odbor izabrati. Izabrani su: Babnik, Dobrilovič, Kozič, Leveč, Martinolič, Mrazovič, Skaberne, Ulrich.»
428
Dr. Ivan  Prijatelj:   Vloga   „omladine" v prvem   obdobju   „mladoslovenskega"  pokreta
šele nameravali organizirati. Namesto tajnika Levca, ki je kot tak odstopil, je bil na tej seji izvoljen za odbornika in v odborovi seji dne 12. decembra 1868. za slovenskega tajnika Zelenik. Zakaj se je Leveč zahvalil na tajnikovi časti, nam nekoliko pojasnjuje pismo, ki ga je Leveč pisal Kersniku dne 13. decembra 1868., v katerem pravi: «Tudi o našem društvu Jugu ne bom preveč besed zgubljal, ker malo zahajam vanj. Naše društvo ima samo to napako, da svoje namere (spoznavanje.Slovencev in Hrvatov med seboj) ne spolnuje. Politike, posebno hrovaške, imam kmalu zadosti in mi je ni treba še v J u g učit se je hoditi, zabava se tudi drugod boljša najde, kregam se pa nerad in to je v Jugu na dnevnem redu, posebno ker imamo mevžastega predsednika. --Drugega slovenskega društva pa letos tukaj nimamo.»68
Značilno za rastoče mrtvilo, ki je zavladalo v «Jugu», je to, da se ena najtehtnejših in še danes aktualnih izjav dunajskega hrvaško^slovenskega akademskega dijaštva ni proglasila v «Jugu», ampak na posebni seji nekaterih zastopnikov te mladine, zbrane dne 16. januarja 1869. To je bil protest zoper pisavo drja. Matoka v takrat novem zagrebškem listu «Hervatu», v katerem je urednik Srbe in Slovence v pravaškem zmislu nazival Hrvate. V tem pro? testu izjavlja slovensko^hrvaška akademska dunajska mladina med drugim: «Našega odobrenja ne more pričakovati postopanje, kterega se vesele naši neprijatelji in ktero seje seme plemenskega razdora med Hrvati, Slovenci in Srbi. Mi Hrvatje, ki nad vse
68 Kersnikova zapuščina na Brdu. — Že preden je Leveč odložil tajništvo, je bil iz «Juga» izstopil njegov prijatelj Celestin, ustvaritelj rusofilske politične ideologije te dijaške generacije. Njegov izstop je bil brezdvomno posledica hegemonske politične orientacije Hrvatov, kakor razvidimo iz naslednjega pisma, ki ga -je pisal Celestin dne 30. januarja 1869. v Ljubljano Levstiku: «Naše društveno življenje hira. V Jugu* bi imelo biti koncentrirano, pa tam gospodarijo neki Ultrahrvati. Če Srba pohvališ, ali le omeniš, ne psovaje ga, brž si ,Hrvato* žderec* in Bog ve, kaj še. Jaz sem moral izstopiti zavoljo tega iz društva, Dalmatinci ne prihajajo in ena stranka Pozorjeva tudi ne prepogosto. Med nami pa je v navado prišlo, da se ne govori in se ne sme govoriti prav nič, kar bi le količkaj po politiki dišalo: V ,Jugu< ne, ker tam le Hrvatje govore, kje drugje pa tudi ne... Žalibog da moram reči, da so deloma krivi te apatije ravno g, Stritar, Jurčič in Leveč. G. Stritar je dejal: politika je kurba, (kar je res), Jurčič in Stritar sta smeje pritrdila in pustilo se je vse govorjenje o naših zadevah in o slovanstvu sploh (kar po mojem ni prav) ... Nezreli in slabi smo, da je strah. Nemara bo ,Omladina< oživela nas bolj. Te dni bomo oddali pravila. Menda se bodo vneli vendar za to društvo, ki ima nalogo, da ne bo ,mlada Slovenija' samo ena beseda več, da bo postala ,kri in meso'». (Objavil dr. Žigon v «Lj.zvonu», 1919, str. 703.)
429
Dr. Ivan  Prijatelj: Vloga  „omladine" v prvem   obdobju  „mladoslovenskega"  pokreta
ljubimo svoje hrvaško ime, mislimo, da potezati to ime na Slovence i Srbe, kteri prav tako ljubijo svoje slovensko i srbsko ime, se pravi zasmehovati svetinje i posameznega človeka i vsega naroda. Tako postopanje namesto vspeha rodi razdražbo. — Kar se nas Slovencev posebej tiče, pri* poznavamo korist i potrebo, da se združita hrvaški i slovenski narod. Ali če dopuste kdaj okornosti, da do tega pridemo, za kar hočemo tudi mi delati, to je naravno, da se združenje zamore uresničiti samo po dobrovoljnem dogovoru med brati, nikdar pak po sili celega enega naroda in še manj posameznega človeka. Toliko od naše srani, ker se nam zdi, da g. Matok govori tudi v imenu slovenskega naroda i njegove omladine.»69
Društveno življenje v «Jugu» se v prvi polovici leta 1869. ni oživilo tudi potem, ko je na društvenem sestanku dne 20. februarja 1869. odstopil stari odbor in se izvolil novi z Ullrichom kot pred* sednikom. V društvu so se sicer vršile priprave, da se priredi slav* nost na čast Strossmaverju in da se sodeluje pri vseslovanskem sestanku dunajskega slovanskega dijaštva dne 1. marca 1869.70 Na tedenskem sestanku «Juga» dne 27. februarja 1869. je poizkusil Petar Tomič s podučnim predavanjem in je čital «nekoje ulomke iz Grimmova suda v naših narodnih pjesmah i etnografičkih od* nošajih, popračujoč jih svojimi opazkami«. Pomembnejši nastopi dunajskega slovenskega in hrvaškega dijaštva pa so se vršili zunaj društva: tako n. pr. omenjena slovensko*hrvaška izjava zoper pravaša drja. Matoka, kakor tudi sprejem nezaupnice dunajskega "Z^tosju*^ * slovenskega dijaštva drju. Tomanu. To nezaupnico je sestavil ^'<^*^*YvHber$Lc in sprejeta je bila na posebnem sestanku dne 7. marca 1869. *|V gostilni «Goldene Ente» ter topot tudi objavljena v hrvaškem * «Pozoru» z dne 13. marca in v «Slovenskem narodu» z dne 16. marca 1869. V tej nezaupnici je izjavljala slovenska akademska mladina na Dunaju med drugim naslednje: «V srce nas je bolelo, ko smo videli, da ste se izneverili zastavi federalizma... da ste iz boječnosti pred vlado, iz strahopetnosti šli v ,nepostavni državni zbor' (da rabimo Vaše in Vaših tovarišev lastne besede); da ste ondi delali ne proti vladi, a za vlado, ne proti dualizmu, a za dualizem — .nesrečo' Slovenije!... Ne bomo Vam pripove*
69  «Slovenski narod« z dne 11. januarja 1869., št. 9. — Hrvaški original te «Izjave» se nahaja v zapuščini Frana Levca, kateri je po vsej verjetnosti ne samo sodeloval pri njenem koncipiranju, temveč tudi poslal slovenski njen prevod v «Slovenski narod«.
70  O tem sestanku glej notico v «Slovenskem narodu« z dne 9. marca 1869., št. 29.

430
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga  „omladine" v prvem   obdobju   „mladoslovenskega"   pokreta
dovali, kako ste žalili naša svobodomiselna načela s svojim glaso* vanjeni o konkordatu, o verskih postavah, ob odgovornosti mini* strov, ob izjemnem stanju na Češkem, o smrtni kazni, o. povišanju krvavega davka in o drugih jako važnih postavah... Vpra* samo Vas, kaj ste zaslužili s svojo neslovansko politiko? Kaj ste prejeli za to, da ste nesrečni mali narod slovenski odcepili od vsega pravega slovanstva? ... Nekaj pedi železnice! — In morda še kaj druzega? .i.. Za plačilo ste prejeli vlado, ki pravi, da naj si sami zidamo narodne šole, če jih hočemo imeti, da naj sami skrbimo za njene uradnike... vlado, ki pravi, da nikdar ne spolni prve točke slovenskega programa, da nikdar ne zjedini razkosane naše domovine v eno administrativno celoto... To plačilo pak sili tudi nas, da kot Slovenci, kot Slovanje in kot svobodomiselni ljudje izrekamo Vam, blagorodni gospod, in Vašim slovenskim tovarišem v drž. zboru svoje nezaupanje.«71 Med tem je društvo «Jug» životarilo dalje. Na društveni seji dne 17. aprila 1869. je predlagal Petar Tomič, da bi se hodili dru> štveniki učit ruščine v rusko akad. društvo «Russkaja osnova» in da bi se nemškemu federalistu Schuselki, uredniku dunajske <fRe^/^L^^Z^cs forme», izrekla simpatija južnoslovanskega dijaštva. Zadnjemu predlogu je ugovarjal podpredsednik Kozič z razlogom, «kei Šuselka zagovarja slovanske interese le v zvezi z avstrijskimi, ne pa kot interese narodov slovanskih, kteri niso odvisni od A v* strije». Kljub temu Kozičevemu ugovoru se je že bila sestavila deputacija, da gre k Schuselki, nje odpoŠiljatev pa se je odgodila, ^ ker je zmagalo Šukljetovo mnenje, «da za tako važne politične izjave bi trebalo, da je več udov navzočih«. S te seje «Juga» bi se dalo še omeniti, da je na nji Šuklje priglasil podučno predavanje «0 poljskem narodu in ruski državi»,72 ki ga je potem deloma res čital na sestanku «Juga» dne 15. maja 1869.         (Dalje prih.)
71  «Slovenski narod» z dne 16. marca 1869., št. 32. — Levčev lastnoročni kon* cept te nezaupnice v njegovi zapuščini v mestnem arhivu ljubljanskem. — Na to «odprto pismo» so odgovorile «Novice» čisto kratko, «da obsega mnogo krivice m neresnice», poudarjajoč zlasti to, «da bi bili naši poslanci proti mišljenju naroda slovenskega (ali vsaj velike večine njegove) glasovali, ako bi bili glasovali po ,svobodoumnih načelih' mladine dunajske. Kdaj neki so državni naši poslanci glasovali z a izjemni stan v Pragi? Kdaj zoper ministersko odgovornost? Glasovaje pa z a konkordat, zoper civilni zakon, z a smrtno kazen hudodelcev glasovali so prav v duhu ogromne večine naroda slovenskega«. («Novice» z dne 17. marca 1869., str. 89.) Primerjaj tudi odgovor «Novicam» nekega dunaj* skega dopisnika v «Slovenskem narodu« z dne 23. marca 1869., št. 33.
72  Rokopis tega Šukljetovega predavanja se nahaja v Levčevi zapuščini.
431
Dr. Ivan Prijatelj
Vloga ^omladine* v prvem obdobju «mladoslovenskega>> pokreta
(Nadaljevanje)
Ko se na tak način v skupnem hrvaškosslovenskem «Jugu» ni hotela razviti prava živahnost, zlasti pa ni mogla udejstviti slovenska iniciativnost, se je spomnil na lanskem prvem shodu slovenske akademske mladine v Ljubljani izvoljeni «odbor za osnovo društva slovenske omladine», čigar najagilnejši član je bil ravno Leveč, svoje prevzete naloge in je izdal posebej na du* najsko slovensko akademsko dijaštvo po Levcu stiliziran, z dnem1 5. maja 1869. datiran oklic, naslovljen: «Dragi rojaci i tovariši!« V tem oklicu so med drugim stale besede: «Ako hočemo zadostovati svoji veliki odgovornosti, moramo si misli izčistiti, moramo se združevati, moramo si postaviti program ter iz vseh svojih moči delati i živeti po njem. To potrebo je živo čutil tudi lanski študentovski zbor v Ljubljani ter je soglasno sklenil, osnovati društvo, ki bi obsegalo vso slovensko omladino. Ker pa se po § 33. društ. postave od 15. novembra 1867. tako društvo, ka* kor bi bila »slovenska omladina' v zmislu študentovskega zbora, ne more osnovati, zatorej svetuje ,odbor za osnovo d r u = štva slovenske omladine': Naj sevjgo vseh mestih, kjer prebivajo mladi Slovenci, osnujejo čisto slovenska društva slovenske omladine ter naj se skliče vsako leto študentovsk rj: a bor v Ljub* ljano, kjer bi se omladina pogovarjala o svojem programu in o druzih važnih vprašanji h.73 Oziraje se torej na ta sklep ,osnovalnega odbora' vprašajo zdolej podpisani vse na Dunaju živeče slovenske študente: Ali ste zadovoljnistem, dasenaDunajuzraven društva Juga4 in v prijateljski zvezi ž njim za čisto slo* ' venske zadeve osnuje čisto slovensko društvo ali ne?»74  Kot iniciatorji šota poziv podpisali:  Leveč, Šuklje,
73  S tem Levčevim predlogom se  je  še enkrat poizkušala popolna kopija vzorca «Ujhedinjene  Omladine  Srpske»!
74  Prim. Vencajz, o. c. str. 48. — Levčev koncept in original tega poziva v mestnem arhivu ljubljanskem.
34*
531
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga „omladine" v prvem   obdobju  „mladoslovenskega"  pokreta
Lavtar in Artelj. — Ko je tem iniciatorjem s svojimi podpisi pri* trjevalno odgovorilo še 41 slovenskih dijakov dunajskih, je nastopil na podlagi tega s podpisi izpolnjenega poziva Fran Leveč na seji «Juga» dne 9. maja 1869. z obširnim utemeljevalnim govorom.
V tem svojem govoru je Leveč, oprt na rezultate prvega študen? tovskega shoda v Ljubljani z dne 14. avgusta 1868., o katerem je dejal, da ga je rodila «misel združevanja«, izvajal, da slovenski omladini nedostaja enotnega programa, zbog česar ta omladina «še čisto nič ni delala za svoj narod«, «ker pri najvažnejših vprašanjih, tičočih se naše domovine, še celo v principu ni jedina tako, da so imeli, postavim graški Slovenci, ob eni ter isti reči vse druge, da, skoro nasprotne misli nego dunajski«. Glavni rezultat tega prvega ljubljanskega shoda je po Levčevem mnenju bil, «da se moramo večkrat shajati, spoznavati, podučevati, prepričevati, vsled česar se je sklenilo take vsakoletne shode ponavljati in jih organizirati potom centrale, namreč potom «politično4iterarnega društva slovenske omladine». Da se to društvo osnuje, se je bil izvolil tudi odbor petih članov, Ta pa je prišel do spoznanja, da § 33. novega društvenega zakona zabranjuje nepolnoletnim ustanavljanje takih društev. Zato nasvetuje govornik sedaj «za čisto slovenske, djal bi, za lokalno slovenske zadeve« društvo v zmislu poziva, podpisanega po 45 slovenskih visokošolcih na Dunaju, ki ga daje društve* nikom v vpogled. — Vprašali bodo Hrvatje in «morda tudi kteri izmed Slovencev«: Čemu Slovencem dijaško društvo poleg «Juga»? «Naj na to, gospoda, odgovorim nekoliko besed. Da je nam Slo* vencem posebnega društva treba, je meni vsaj» — izvaja Leveč dalje— «in kakor dobro vem, tudi ogromni večini mojih slovenskih tovarišev fait accompli... Mi Hrvatje in Slovenci imamo gotovo dosti, djal bi, skupnih zadev, katere nas tako rekoč v eno društvo silijo. In ravno zato nam je društvo «J u g» potreba postala. Razun tega, gospoda moja, je pa vendar tudi nekaj stvari, kterih ne gre pred «J u g o m» obravnavati. Naj povem en sam izgled. Ko so se Hrvatje pogovarjali o osnovi hrvatske omladine, sklicali so same Hrvate skupaj,75 in vsak jim mora pritrditi, da so prav storili, da te reči niso v J u g u postavili na debato. Ko smo mi Slovenci hoteli poslati slovenskim poslan? cem nezaupnico, sklicali smo tudi posebni slovenski zbor a d h o c.
75 Iz tega pasusa Levčevega govora se razvidi,  da so  se—Hrvatje že pred Slovenci na Dunaju posvetovali o tem, da bi si ustanovili svojo lastno posebno društvo «hrvaške omladine».,— oeividno tudi po vzorcu «Ujedinjene Omladine C^Srpske».
532
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga  „omladine"  v prvem   obdobju   „mladoslovenskega"  pokreta
In, gospoda, ko bi ho tel i-vse reči pretresavati, ki nas bole, naših bratov pa ne, morali bi pač še veliko tacih z b o r o v a d hoc sklica vat i. Taki ad hoc zbori imajo pa zmiraj nekaj nerodnega in nerednega... vse se dela v neki naglici — polovičarsko!... Pa še nekaj moram omeniti. Pri nas na Slovenskem, gospoda moja, ste v politiki ka ko r ^^^o^ v literaturi in posebno v literaturi dve stranki, stranka svo^^u^-smMt«^ bodomiselna i svobodi nasprotna, napredovalna i f a r š k a. Du= najski Slovenci pak so bili zmirom neka avantgarda slovenske liberalne stranke. Sicer mi na politiko napredovalne slovenske r^S^ stranke nimamo veliko upljiva, pa vendar daje njenim vodjem, kakor so poštenjaki dr. Vošnjak, dr. Srnec, dr. Lavrič i drugim, veliko srčnost, ako zamorejo reči, da vsa intelligentna slovenska omladina j e za njimi. Toliko več upljiva imamo pa na litera* turo. Da, lehko rečem, kajti naša literarna historija mi je priča, da najbolxša naša belletristična dela preteklih desetih let so^e^na Du= naji rodila. Levstik in Stritar, Erjavec i Tušek, Mencinger i Pajek, Jesenko i Jurčič, vsi so na Dunaji ali začeli pisati, ali deloma še pišejo. Vsako leto smo imeli Slo v"e rici še slovensko literarno društvo, samo letos ga nimamo. Tako pa ne sme, ne more dalje biti. Koliko moči je tukaj raztresenih, te se morajo koncentrirati, posebno zdaj, ko slišim od jako zanesljive strani, da se bo na Dunaji osnoval velik lepoznanski slovenski list. Ena poglavitnih idej slovenske omladine pa je tudi: izdajati almanahe i brošure. To idejo uresničiti se mi pa zdi v J u g u čisto nemogoče, zanjo je treba specifično slovenskega društva.« Naposled prihaja Leveč k zad* njemu razlogu, izgovarjaje besedo, o kateri pravi, da je «v privat* nih krogih že vsem znana skrivnost«, on da to besedo samo prvi v društvu javno izreka, «sicer težko, pa gotovo iz najboljšega namena«. «J u g, gospoda moja, je sicer lepa misel, a društvo Jug tako, kakoršno je, je — lepa fraza... Po Jugu bi se morali Hrvatje i Slovenci spoznavati i jediniti. Tega pa ni drugače mo* goče, kakor da se veliko govori i predava o hrvaških i slovenskih zadevah, političnih strankah, osebah, literarnih delih in zavodih — z eno besedo: o hrvaškem i slovenskem narodu. Toda, gospoda moja, jaz sem xže celih 15 mesecev član društva Juga in če se vprašam, ali za tega voljo kaj bolje poznam hrvaški narod i njegove zadeve, odkrito moram reči, da n e. Kar mi je o njem znano, sem zvedel iz časopisov ali pa od prijateljev v krčmi i kavarni, v J u g u pa nič. Ko j v začetku se je neki m o r * bus 1 o q u a x vgnjezdil v društvo, go/vorilo se je veliko, veliko,
533
Dr. Ivan  Prijatelj: Vloga  „omladine" v prvem  obdobju  „mladoslovenskega" pokreta
veliko. Pa o čem? Pričkali smo se o tem, kdo bode predsednik,
kdo njegov namestnik, kdo tajnik, kdo blagajnik, ali bomo volili
*- archivarja. Danes smo skovali nekaj novih paragrafov k statutom,
*  jutri smo videli, da so odveč. Kregali smo se cele ure o kakem
*  predmetu in potem, ko smo post tot diserimina rerum predlog - sprejeli, spoznali smo, da ga nimamo pravice 'sprejeti, zato ker «• ne vemo, ali smo  ,skupština' ali ,sastanak'. Zdaj  pa so prišli
pismouki, vrgli pravila na mizo ter gledali §§. kakor krava nova vrata, jih brali i premetavali ter nazadnje sami ne vedeli, ali so krop ali voda. Tedaj po 15mesečnem kreganji in prepiranji, pričkanji in pravdanji še pravil nimamo gotovih, določnih; potlej se pa človek za J u g navduši. Da bi bil pa kdo vstal ter djal: Nocoj bom govoril o slovenskih čitalnicah, o slovenskih taborjih, šolah, društvih, zavodih, strankah, ali da bi bil kdo dejal: Nocoj bom govoril o jugoslavenski akademiji, o hrvaškem vseučilišči, o hrvaških taborjih, literaturi i kulturi — tega, gospoda, sem jaz in z menoj marsikdo drugi zastonj pričakoval. Gospoda moja, dru* štvo Sava je živelo samo dva meseca, pa v teh dveh mesecih se je v Savi pitalo več znanstvenih, lepoznanskih i zabavnih spisov kakor v Jugu v 15! — Gospoda moja, to je nekaj vzrokov, zakaj se mi Slovenci za Jug ne moremo navdušiti, zakaj si želimo svo* jega društva. S tem pak, da mi ustanovimo svoje društvo, mine izstopimo iz Juga. Mi se shajamo vsaki mesec dvakrat, pa potem tudi še kakor dozdaj redno hodimo v Jug ter ostanemo prej kakor slej njegovi prijatelji.«76
Leveč spočetka ni nameraval tozadevno staviti v «Jugu» nika* kega predloga, a ga je končno vendar stavil v tem zmislu, da Slovenci s pritrditvijo «Juga» osnujejo svoje «politično*literarno društvo«, a ostanejo kljub temu še dalje «s hrvaškimi študenti zjedinjeni v društvu Jugu», ki naj «kakor dosedaj zastopa i repre* zentuje slovenske študente proti drugim slovanskim društvom na Dunaju». Ko so o tem predmetu govorili s slovenske strani še Šuklje in Bertold, s hrvaške Zahar, Posilovič in Mrazovič77, je bil Levčev predlog sprejet z večino glasov (po Levčevi opazki na konceptu njegovega govora).
«Jug» se je potem v letnem semestru 1868./69. še parkrat sestal, zadnjič dne 8. julija 1869. in nato — zaspal. Na prvem sestanku dunajskega hrvaškega dijaštva v novem šolskem letu 1869./70. dne 27. novembra 1869. so Hrvatje na predlog Mrazoviča zopet obnovili svoj stari samohrvaški «Velebit».
----Vf--------------------------------------------------:-----
7?~Koncept govora v Levčevi zapuščini v mestnem arhivu ljubljanskem. 77 Zapisnik  «Juga» in  «Velebita» v arhivu ljubljanskega  «Jadrana«.
534
Dr. Ivan Prijatelj: Vloga  „omladine" v prvem  obdobju  „mladoslovenskega" pokreta
Kakor se torej razvidi iz navedenega zanimivega Levčevega govora, so se slovenski visokošolci na Dunaju odločili ustanoviti svoje posebno slovensko akademsko društvo zategadelj, da iz njega intenzivneje in iniciativneje posežejo v slovensko literaturo ter politiko in pa zato, ker skupno društvo «Jug» ni izpolnjevalo svoje glavne naloge: vzajemnega spoznavanja kulturnih odnošajev med Slovenci in Hrvati.
Takoj nato so se dunajski slovenski dijaki polotili organizacije svojega posebnega akademskega društva. Društvena pravila jim je sestavil Leveč, v nemščino jih je v svrho predložitve oblastvom prevedel Šuklje. Novo društvo je bilo spočetka zamišljeno še jako po vzorcu «Ujedinjene Omladine Srpske» — že v naslovu. Prvi Levčev osnutek statutov nosi namreč naslov: «Pravila društva slovenske omladine«. Ta naslov je popravljen in izpremenjen najprej v «Mladiko», katero ime se končno umakne naslovu: «S 1 o v e n i j a«. Kot namen društva označuje prvi načrt pravil v § 1. naslednje: «Doseči med slovensko omladino (ali mlado Slo* venijo) edinost v duhu svobode in omike ter tako po omladini širiti narodno zavest in napredek med slovenskim narodom«, dočim § 2. tega prvega osnutka določa: «Doseči pak se ima ta na* mera se shodi in z razširjanjem društvenemu namenu primernih spisov«. V redakciji, ki je končno obveljala, sta se te dve progra* matični točki pravil «Slovenije» glasili takole:
«§ 1.) Namera društvu je: Napredek in omika njegovih članov v svobodomiselnem in narodnem politično*znanstvenem oziru.
§ 2.) Doseči pak se ima ta namera s tem: a) da se družabniki shajajo v zborih; b) da se pri zborih prepeva, govori in predava o stvareh političnega, znanstvenega in belletrističnega obsega; c) da se izdajajo in razširjajo društvenemu namenu primerni spisi.«
Glede rednih in izrednih članov so pravila «Slovenije» določala naslednje: «§ 3.) Družabniki so r e dni in iz r e dni. a) Redni družabniki morejo biti slovenski slušatelji vseh dunajskih višjih učilišč in še deset let po dovršenih študijah, b) Izredni družabnik more biti vsak izobražen Slovenec« — Z ozirom na članstvo se je torej «Slovenija», ki je hotela biti «društvo slovenske omladine« po vzgledu «Ujedinjene Omladine Srpske«, že takoj pri rojstvu nekoliko razločevala od svoje vzornice. Dočim je bil pri srbski vsenarodni omladinski organizaciji lehko pravi član vsak Srb, se je «Slovenija» postavila bolj na akademsko dijaško stališče in je nedijakom (samo izobražencem!) odkazala zgolj izredno članstvo.
535
Dr. Ivan  Prijatelj: Vloga  „omladine" v prvem  obdobju  „mladoslovenskega" pokreta
Precej v zmislu srbske organizacije pa je Leveč v prvem osnutku pravil koncipiral zadnji paragraf 20., ki se je glasil: «Društvo stoluje v Ljubljani, vendar sme tudi po drugih krajih v zmislu teh pravil osnovati podružnice«. Kolikor bolj se je v podrobnem raz* pravi j an ju o «pravilih» izkazovalo, da slovensko dijaštvo ne bo moglo ustanoviti vsenarodne omladinske organizacije, toliko bolj se je tudi ta točka izpreminjala. V-drugem konceptu «pravil» se je kot sedež društva (že bolj samodijaškega) določal Dunaj, še vedno s pristavkom o možnih «podružnicah v drugih krajih«. - Tretji koncept, ne več pravil «društva slovenske omladine«, ampak že pravil «akademskega društva Slovenije» je določal v § 21. krat* ko: «Društvo stoluje na Dunaju«.7S — Izmed ostalih točk društve* nih statutov, kakor so naposled obveljali, ima posebno zanimivost še § 12., ki določa, da se odbor društva, obstoječ iz 12 odbornikov, deli v: a) literarni razdelek, kterega posebni nalog je presojati in pripravljati spise za tisk, in b) v gospodarski razdelek. Med posli, katere je Leveč preodkazal odboru, je bil tudi ta, da odbor «ukreplje, katere knjige se izdade ob društvenih stroških«; tajniku se je med ostalimi agendami predpisovala tudi ta, da «preskrbljava tisk knjig, katere društvo izdaja«.
Podoba, ki nam torej ostane iz študija vseh teh treh načrtov «pravil», je naslednja: Spočetka sta Leveč in Šuklje snovala širše «društvo slovenske omladine«, ne sicer popolnoma konformno z organizacijo «Ujedinjene Omladine Srpske«, vendar še toliko po njenem vzorcu, da so se imeli v društvo vsaj kot izredni člani spre* jemati tudi nedijaki (a samo inteligenti). Tudi sedež v Ljubljani in institucija podružnic sta bila posneta po srbskem vzorcu. Po* zneje pa so se v pravilih «Mladike» in končno v statutih «Slo* venije« izoblikovali obrisi že docela akademskega društva s sede* žem na Dunaju, a še vedno s precej literarnim značajem, torej namenom, da to pokolenje s pomočjo društva energično poseže v slovensko literaturo.
Kot takšno se je akademsko  društvo   «S 1 o v e n i j a«   tudi
J^^Sejanjsko ustanovilo  dne 2 6. m a j a 1. 1869.79  in začelo  takoj
/ živahno delovati. Na ustanovnem občnem zboru imenovanega dne
je oddal predsednik pripravljalnega odbora, Leveč, vodstvo dru*
sy stva novoizvoljenemu predsedniku Ullrichu in mu položil na srce
78  Vsi trije Levčevi koncepti «pravil» s Šukljetovim nemškim prevodom prvega koncepta v  Levčevi  zapuščini v mestnem  arhiva ljubljanskem,
79  Venca j z, o. c. str. 49.
536
Dr. Ivan  Prijatelj:   Vloga  „omladine"  v prvem  obdobju   „mladoslovenskega"  pokreta
«blagor in napredek društva, kojemu geslo je: Vse za svobodo in narodnost!»80 Že na tem ustanovnem občnem zboru se je pričelo v društvu tudi znanstveno delovanje s Šukljetovim predavanjem: «Kaj je socialno vprašanje in kako je nastalo?«81
Prvo vest o ustanovitvi «Slovenije» je med slovenskimi časniki prinesel «Slovenski narod» v dopisu «Iz Dunaja» izpod peresa tedanjega svojega stalnega dopisnika iz tega mesta, nekega H. G. Ta je v uvodu svojega dopisa posvetil par vrstic prejšnjemu skup* nemu društvu «Jugu» ter nadaljeval: «To društvo obstaja še. Letos pak so prišli Slovenci do prepričanja, da jim je treba zraven vzajemnega «Juga» tudi še posebnega slovenskega društva. Zedi? nilo se jih je torej nad 60 v društvo ,Slovenijo'. Na svobodnem Dunaji, na viru cislajtanskega liberalizma pa vlada tega društva ni dovolila in njegovih pravil ni hotela potrditi, in sicer zato, ker je društvo po § 1. politično. Namen društva je omika in izobražen nje njegovih udov v politično^zhanstvenem, narodnem in svobodo-miselnem oziru. Od Slovencev izbran prvosednik osnovalnega odbora [Leveč] je šel namestnijskega svetovalca, ki ima referat o društvenih rečeh, interpelirat, pod kterimi pogoji bi se društvo dovolilo in pravila potrdila. Rekel je komisar, da dokler je dru* štvo političnosznanstveno, se ne more dovoliti. Odbornik reče, da so pripravljeni to izpustiti. Ali gospod svobodnjak hofralh je d j al, da tudi v besedi ,narodno' — »svobodomiselno^-tiči politika, da se torej to akademično društvo nikakor ne more potrditi (ker niso vsi udje polnoletni, kar je pri političnih društvih potrebno). Slovencev odbornik ga je na to vprašal: od kod prihaja dvojna mera, da je vlada potrdila več nemških in madjarskih štu* dentovskih društev, ki imajo določno političen program? ... Ali ,quod licet Jovi, non licet bovi'... To je avstrijska svoboda... sicer pa moram reči,» zaključuje dopisnik, «da kar časa jaz Dunaj poznam, ni bilo še tako sploh vrlih, za domovino vnetih mladeničev slovenskih, kakor so zdaj.»82                                          (Dalje prih.)
80  Ibidem, str. 50.                                                               .    /                           -
81  Ibidem. — Na str. 129. svoje «Spomenice» Vencajz pomotoma pripisuje to predavanje Levcu. — Pripomnim, da je nekako ob istem času, ko je imel Šuklje v «Sloveniji» to predavanje in~ko so se na Dunaju in na Češkem vršili sociali« stični in anarhistični nemiri — v Ljubljani se je v tem letu ustanovilo prvo delavsko društvo — pričel priobčevati v «Slovenskem narodu» (od dne 10. do 29. julija 1869, št. 80 do 88) Ferdo Kočevar svoj podlistek «Socijalno vprašanje«, prvo daljšo razpravo b tem vprašanju v slovenski publicistiki.
82  «Slovenski narod» z dne 26. junija 1869., št. 74.
\,
537
Dr. Ivan Prijatelj
Vloga «omladine» v prvem obdobju «mladoslovenskega» pokreta
(Nadaljevanje)
D asi je ta dopisnik sporočal «Narodu» tudi to, da <<policija zdaj baje jako skrbno na Slovence pazi in je nektere odgovorne storila za to, da se ne shajajo«, se Je policijsko nepotrjena «Slovenija» vendar shajala (dne 2., 16. in 30. ju? nija 1869.) in na teh sejah v zvezi z odborom za ustanovitev «Slovenske omladine», izvoljenim na I. dijaškem shodu 1.1868., delala živahne priprave za prireditev II. shoda akademske mla* dine v Ljubljani 1.1869. in za ustanovitev omenjene omladinske organizacije.83 — Dočim je dunajsko slovensko dijaštvo v «Slo= veniji» pri določanju programa za ta II. ljubljanski shod stavilo v ospredje bolj točke, obravnavajoče vprašanja svetovnega na* ziranja, ter zahtevalo, naj se tudi nameravana organizacija «slovenske omladine» osnuje naravnost kot oficialna «liberalna stranka», so graški in mariborski slovenski dijaki (po sporočilu obiskavšgga jih Levca) želeli, da pride na program II. študentov* skega shoda predvsem tudi točka: «Kateri jezik naj rabijo Slovenci za višjo literaturo?«84 Medtem ko so imeli Štajerci v tem pogledu v mislih srbohrvaščino, se je bilo dunajsko slovensko dijaštvo orientiralo takrat že bolj ali manj v zmislu malo poprej v «Narodu» izišlih Celestinovih člankov, naslovljenih: «Slovenci in slovanska vzajemnost«.85 V teh člankih se je bil Celestin odločil za ruščino. Kako je Celestin v tej stvari vplival na svoje dunajske tovariše, nam kaže zanimiv dopis «Iz Dunaja 29. jul.», ki ga je «Slovenskemu narodu« doposlal po vsej verjetnosti kak Celestinov in Levčev dijaški pristaš in v katerem je izvajal med drugim naslednje:
83  Pripravljalno delo za ta II. shod se je vršilo po vsej verjetnosti samo v «Sloveniji», ne pa v «Jugu». Zategadelj je slonela najbrž na nezadostni informa* ciji naslednja notica «Slovenskega naroda» (z dne 10. julija 1869., št. 80.): «(S 1 o * venski študentje) na Dunaji v društvu ,Jug' s Hrvati zedinjeni so imeli zadnji četrtek zbor, v kterem so se posvetovali zastran študentovskega shoda meseca avgusta v Ljubljani«. — Omenjeni četrtek dne 8. julija je bila res zadnja seja «Juga», toda ohranjeni nam zapisnik te seje ne ve ničesar povedati o kakšnem takem posvetovanju.
84  Vencajz, o. c. str. 51.
85  »Slovenski narod» z dne 10. in 24. julija 1869., št. 80. in 86.
594
Dr. Ivan Prijatelj: Vloga  „omladine" v prvem  obdobju  „mladoslovenskega" pokreta
«Vaši članki »Slovenci in slovanska vzajemnost' zbudili so tudi tu pozornost. Reči smem, da smo Slovenci, čitaje one članke, oddehnili se, ko da bi nam kdo odvzel veliko breme s prs... Zanimalo bo torej vsaj gosp. pisatelja onih člankov kratko po* jasnenje, kako se kaže tu ona ideja vzajemnosti, tu, kjer dohajamo v dotiko vsi elementi jugoslovanstva: Bulgari, Srbi, Hrvatje in Slovenci, in tako sami po sebi moramo vsaj nekoliko soditi, na kaka tla pada zrno one vzajemnosti. Hrvatje in Slovenci so pred tremi leti86 tu ustanovi j ali jugoslovansko društvo, a pristopili niso ni Bulgari ni Srbi. Bulgarov je sploh malo tu, večina bulgarskih študentov obiskuje ruske visoke šole... Smemo mari meniti, da sosedstvo rusko, ena vera, živa dotika, ki jo ima skoro vsa inteligencija bulgarska z ruskim narodom, da bo vse to na njihov jezik imelo velik, a literarni enoti na jugu s srbskim jezikom ravno nasproten upliv. Društvo je torej postalo, ker Srbi po dolgem pregovarjanji vendar niso pristopili, hrvaško*slovensko. Štelo je izprva obilo udov, ki so redno prihajali k shodom. A izostali so najprej Dalmatinci, kakor so mi dejali nekateri, za* voljo pretiranega hrvatizma nekterih Hrvatov, potem nekteri Hrvatje in Slovenci, in zadnje leto je pri navadnih shodih na* vadno število bilo k večemu petnajst glav. Slovenci, vide hiranje društva in čute potrebo društvenega življenja, ustanovili so ,Slo* venijo' zraven ,Juga', in k shodom ,Slovenije' sešlo se je vselej veliko število. Od kod ta prikazen? Slede pisatelja omenjenih člankov, ki je prvi tako odkrito spregovoril in nam idejo na bojišče postavil, in prepričani, da je tako za konečno spoznanje pričel duhovno boritev, ne strašimo se pripoznati, da je hiranja društva Juga' krivo medsobno nezaupanje inne odkrito* srčnost. Dokler so se govorile navadne fraze o vzajemnosti, ni bilo sence nesporazumljenja. A s tako megleno hrano se tudi tu ni dalo dolgo živeti. Vprašanje, kaj ima nam biti vzajemnost, je pokazalo različnih misli, in sicer ono: da se imamo vsi poprijeti hrvaško*srbskega jezika, in ono: da nam je treba učiti se ruščine kot prihodnjega vse*slovanskega jezika za višo literaturo. To nasprotje se je čutilo kot težko breme, in o tem si ni upal govoriti , nikdo resno, in če je vendar kdo kaj omenil, molčali so oni, ki so bili nasprotnega mnenja in — izostali. Odtodi ono hiranje društva. Lahko si torej mislite, kako veselo smo pozdravili v vašem listu
86 Ta datum ustanavljanja «Juga» — za drugi poizkus takega skupnega društva ne vemo! — je morebiti po tiskovni ali memorialni pomoti potisnjen nekoliko preveč nazaj.
38*
595
Dr. Ivan   Prijatelj:  Vloga   „omladine" v prvem   obdobju   „mladoslovenskega"  pokreta
glas, ki je pretrgal ono neprijetno molčanje, in stvar samo porinil tako naprej, da se je očitna diskusija ogniti ne more.»87
Po teh in takih diskusijah v javnosti in seveda najbrž še inten* zivnejših v zasebnih dijaških krogih so se en dan pred izidom tega dopisa v «Narodu» določile na občnem zboru «Slovenije» (dne 30. julija 1869.) kot program II. študentovskega shoda v Ljubljani naslednje tri točke: ustanovitev in sprejem programa «društva slovenske omladine» z značajem literarnega društva in z namenom «podpirati med Slovenci liberalno stranko«,88 ki se kljub nepotrpežljivosti te «mladoslovenske» mladine nekako ni hotela roditi; določitev ruščine kot višjega literarnega jezika za Slovence in končno razgovor o slovenski univerzi, glede katere pa se je na tem občnem zboru zaradi različnih mnenj o njeni mož? nosti in potrebi dalo glasovanje vsakemu udeležencu shoda — na prosto voljo.
Dne 1. avgusta 1869. je izšel v «Slov. narodu» prvi poziv na II. študentovski shod v Ljubljani, podpisan po naslednjih zastop* nikih dunajskega in graškega slovenskega dijaštva: Ullrichu, Levcu, Zaplotniku, Sukljetu, Skabernetu, Samcu, Fran ju Pozniku, ^e^T^^ajtingerju in Kleinmavrju. Za namen shoda se je označevala potreba, «da omikani možje ne opuste nikoli priložnosti s p o = z n a v a t i, kar jim je dobro, t i r j a t i, kar jim gre». «Bodi naš shod v Ljubljani znamenje,» se je zaključeval ta poziv, «da si želimo roke podati, naj smo že rojeni v tej ali oni slovenski deželi, porok, da z e d in jena Slovenija živi že v srcih svojih sinov.»89 Torej ne samo dijaški študij in spoznavanje kulturnih razmer ter potreb naroda je bil namen tega shoda, ampak za njegov cilj se je predvsem označeval in napovedoval
87  «Slovenski narod» z dne 31. julija 1869., št. 89. — Ko bi ne govoril precej nespretni slog tega dopisa za kakega manj verziranega stilista, bi človek pripisal ta dopis — Levcu, kateri se je ob izidu tega dopisa nahajal ravno v redakciji «Slovenskega naroda« v Mariboru, kamor je bil prišel za nekaj dni iz Gleichen* berga, kakor je pisal svoji nevesti dne 1. avgusta 1869. Najzanimivejši podatek, ki ga dobimo iz tega dopisa, je ta, da je bila razpad «Juga» povzročila med drugimi v prvi vrsti tudi ta okoliščina, da večina ccmladoslovenskega« dijaštva, orientirana rusofilsko, ni soglašala s hrvaškim piemontstvom. Tega razloga si celo Leveč, ki je povedal hrvaškim članom v «Jugu» na seji dne 9. maja 1869. zaradi njihovega «govorunstva» marsikatero trpko besedo, v onem svojem govoru ni upal navesti A delil je to mnenje ta «Narodov» dopisnik ne samo z Levcem, ampak zlasti tudi s Celestinom, ki je bil najbrž vprav zavoljo tega razloga popolnoma izstopil iz «Juga».
88  Vencajz, o. c. str. 51.
89  «Slovenski narod« z dne 6. avgusta 1869., št. 91.     *_     ^
596
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga  „omladine"  v prvem   obdobju   „mladoslovenskega"  pokreta
dejanjski nastop te mladine v slovenski javnosti, zlasti v prilog glavne ideje tistega časa, «zedinjene Slovenije«.
Oficialni voditelji slovenskega naroda so ta shod akademske mladine še bolj omalovaževali, nego shod, ki se je bil vršil prejšnje leto. «Novice» niso o njem črhnile niti besedice. Tudi A/cr^'cu' od naprednih veljakov se je zanimal zanj in mu pripisoval veliko važnost, kakor se zdi, edini — dr. Karel Lavrič v Gorici, ki je ob tem času uril goriške slovenske gimnazijce v govorništvu in deklamatoriki ter priredil s svojimi učenci dne 28. avgusta 1869. v Gorici razhodni sestanek, na katerem je opozarjal zbrano dijaštvo osobito na samoizobrazbo ter na krepitev zna? čajev v teh pomembnih mladih letih, češ: «Kdor hoče do* movini zares koristiti, gotovo si mora pridobiti veliko znanosti in skušenj; ali glavni pogoj, conditio sine qua non, je krepka volja, je žlahtni značaj. To je tista lastnost, vsled ktere človek ne* omajljivo trdi in izvršuje to, kar je spoznal za pravo in potrebno.« Goriškim abiturientom, odhajajočim na shod v Ljubljano, pa je na srce polagal tehtne besede: «Pazite na*se, odgojevajte se tudi sami, da postanete krepki in žlahtni značaji sebi in narodu v korist. To Vam svetujem za celo življenje, in ta nasvet naj Vas spremlja tudi v Ljubljano k dijaškemu shodu 4. sep* tembra. Na ta zbor ponosno gledam kot Slovenec, kajti gotovo je to nadepolna prikazen, da se že v drugič resnobno in navdu* seno snidejo slovenski mladeniči, in da bodo tam sklepali o rečeh, ktere so dosihmal pretresovali le starejši možje.»90
Drugi  shod   slov. aka d. mladine   se   je   nato  vršil dne 4. septembra 1869. v dvorani ljubljanske čitalnice ob navzoč* nosti   90  visokošolcev   in   abiturientov.   Shodu   je   predsedoval dr. Fran  Celestin.   O  prvi točki  dnevnega  reda,  o  ustanovitvi slovenske univerze v Ljubljani, je kot prvi referent razpravljal jurist Oblak in predlagal naslednjo resolucijo: «Zbrani študentje .. v Ljubljani zahtevajo od vlade, da je ona pravična tirjatvam ". slovenskega naroda ter ustanovi univerzo v Ljubljani z učnim ' jezikom   slovenskim.» To  zahtevo  sta precej  oslabila pri* hodnja dva dijaška govornika, izmed katerih je filozof Zaplotnik %sK^J.<r^ ^°f^> (ki  se je  par let pozneje ponemškutaril)  izkušal dokazati, da ' Slovenci še ne zmorejo univerze, češ: «Narod naš je majhen in manjka mu mecenov, ki bi mu tako pripomogli k tej narodni napravi; od vlade pa tudi ni upati nikakoršne podpore. Pa ko bi tudi to bilo, nam manjka moči, ki bi bile sposobne, predavati na univerzi, in više literature nimamo še in je tudi upati nimamo,
90 «Slovenski narod» z dne 31. avgusta  1869., št. 102.
597
Dr. Ivan  Prijatelj:   Vloga  „omladine" v prvem  obdobju  „mladoslovenskega"  pokreta
dokler ostane ta pod klerikalno cenzuro; in vendar vsakemu je očito, da brez te si univerze še misliti ni mogoče.« V istem ne* /wK4kativnem zmislu je govoril tudi Franjo Šuklje, poudarjajoč, «da naš narod nima še dovolj inteligencije; manjka mu še sposobnih učiteljev za srednje šole, kje bi je imel za univerzo..., šjkodljivo bi bilo, narod s slabim vseučiliščem odvračati od više omike, ker bi potem moral zaostati in bi se nikdar ne mogel meriti z drugimi omikanimi narodi«. Pri glasovanju se je vendar večina odločila za Oblakovo resolucijo. — O drugi točki dnevnega reda, o vpra* šanju, «kterega slovanskega narečja naj se Slovenci poprimejo za višo slovesnost«, je razpravljal Fran Leveč, opozarjajoč v uvodu svojega referata, da obstojata glede tega vprašanja med dijaki dve struji: «Ena pravi: Nas Slovencev je premalo. Nikdar ne bomo imeli velike svoje literature. Začnimo torej hrvaški pisati; slovenski jezik obdržimo samo za spise, namenjene slo* venskemu kmetu in skušajmo se tudi politično s Hrvati zjediniti. Druga pak jej odgovarja: Da je Slovencev malo, je res. Gotovo tudi, da nikdar ne bomo imeli velike literature. Kar brez pre? misleka pa hrvaški pisati nikar ne začenjajmo. Pišimo slovenski za naobražene in nenaobražene, za kmeta in gospoda. Desetkrat premislimo to stvar, predno pustimo svoj jezik in ako ga že moramo pustiti, desetkrat se ozrimo na vse strani, da za to dobimo primerno odškodovanje in gotovo garancijo za našega naroda če ne obstanek pa vsaj napredek.» Glede prvega nazora pravi Leveč, da ga zastopajo «razun posameznih domo* ljubov posebno študentje graške univerze«, dočim da se drži drugega stališča «ogromna večina slovenskih domoljubov, skoro vsi slovenski pisatelji in razun kakih petih — vsi slo* venski študentje na Dunaju«. Na to drugo stališče - se postavlja tudi Leveč, ki v svojem referatu nadalje izvaja: : «Puščati slovenski jezik ter začenjati pisati hrvaški bi bila našega * naroda poguba, s Hrvati politično se ediniti, bi bila — vsaj za •¦ zdaj — naša nesreča. Slovencev, pravite, je premalo, da bi kedaj osnovali veliko svojo literaturo. To je res. Toda jaz vas prašam: Kaj bode potlej kaj bolje, ako začnemo hr o vaški pisati? Nikakor ne. Južnih Slovanov razun Slovencev je v vsem skupaj 11 milj ono v, med temi 6 miljonov Bulgarov. Srbi in Hrovatje, kterih je vseh skupaj tedaj komaj 5 miljonov, pišejo res en jezik, toda v dveh alfabetih, njih jezik ima dve literaturi. Samo znamenitejše knjige, ki se pišejo na Hrvaškem,, bero se tudi na Srbskem in nasprotno. Neizobraženi Hrvatje ne znajo cirilice citati, neizobraženi Srbje ne latinice. Srbje se krvavo
598
Dr. Ivan   Prijatelj:  Vloga   „omladine"  v prvem   obdobju   „mladoslovenskega"  pokreta
malo brigajo za hrovaško akademijoV Hrovatje nič za srbsko učeno društvo; hrvaški univerzi Srbje naravnost nasprotujejo. Ko smo pred dvema letoma Južni Slovani na Dunaju hoteli na čara poslati adreso ter prositi ga, da bi dovolil utemeljenje univerze v Zagrebu, so Srbje zoper to na vse kriplje protestirali. Za dubrovniške pisatelje se oboji še pulijo, kakor za današne Dalmatince. Hrvatje pravijo: hrovaški so bili, Srbje pravijo: srbski so bili. Vse to so dokazi, da Hrvatje in Srbje hočejo biti dva različna naroda. Hrvaška in srbska literatura ni ena literatura, in če mi hrovaško začnemo pisati, se na Jugu še daleč ni osnoval en knjižni jezik. — Toda Vzemimo tudi, da Hrvatje, Srbje in Slovenci pišemo en jezik. Koliko je nas vseh skupaj? Komaj 7 miljonov. Za boga svetega, kaj bode kedaj temu številu Jugoslovanov, ki, kar se tiče kulture in naobraženosti, leže v plenicah poviti, mogoče osnovati tako literaturo, da bode spod* rinila vpljiv že sedaj na vrhuncu stoječe ogromne laške, nemške in — ruske kulture? Nikdar ne! Kultura je meč, ki sam reže! Kakor sedaj, ko pišemo slovenski, bi tudi potlej naš uka io zabave žejni duh hrepenel po hrani, in ker bi je doma ne našel, šel bi na tuje ponjo. Slovenci bi kakor sedaj segali po nemških knjigah, nemških časopisih; nemška kultura in literatura bi se kakor dosedaj tudi potlej šopirila po slovenski zemlji. Čemu tedaj svoj jezik puščati, če s tem nismo na boljem? — Čisto prazen in votel pa se mi zdi izgovor, da bi se mi germanizacije ubranili, ako bi začeli hrvaški pisati... Da, jaz se predrznem celo trditi, da puščati slovenski jezik in začenjati pisati hrvaškega bi bilo toliko, kakor germaniziranju na Slovenskem vrata na stežaj od* preti. Inteligencija, hočete, da bi pisala hrovaški, samo kmeta našega bi se toliko vsmilili, da bi mu privoščili domačo besedo. Ločiti pa literaturo v dva jezikia, to se meni zdi nemogoče. Kmečke literature brez znanstvene, lepoznanske jaz ne po* znam. Inteligencija bi bila hrovaška, kmet pa nekaj časa slo* venski, potlej pa za boga ne hrovaški, ampak nemški; kajti še zdaj, ko vse pišemo slovenski, germaniziranje napreduje, kaj še le potlej, ko bi prostemu narodu samo prazne lupine podajali. (In, gospodje moji, to je tudi zoper človeško dostojanstvo. Kmet ima ravno tisto pravico do izobraženosti kakor gospod.) Zatorej pravim, če ga hočemo popolnoma germanizirati, začnimo precej hrovaški pisati! Hrovaški jezik — naša poguba!» — V nadaljnjem delu svojega referata opozarja Leveč na to, da bi se v takratnem času slovenski pisatelji tudi težko naučili hrvaščine v toliki meri,  da bi mogli v tem  jeziku svobodno  ustvarjati.
fKA«** j*.            p^y    c> u^^ftj}^ J±4^   599
t
Dr. Ivan  Prijatelj;  Vloga  „omladine" v prvem   obdobju   „mladoslovenskega"  pokreta
. Smešno se mu pri tem zdi pričakovanje, da bi takratna avstrijska vlada, «ki nam še slovenskega jezika ne privošči, kedaj hrovaški jezik vpeljevala v naše šole, kakor Hrovatje pričakujejo«. Tega ne bi storila po referentovem mnenju že zategadelj, «ker bi s tem most zidala k političnemu združenju Slovencev s Hrvatk Glede politične združitve s Hrvati pa je Leveč mnenja, da si ga Slovenci ne morejo želeti, dokler tiče Hrvati v madžarskem okviru: «Ako se mi zdaj s Hrvati politično z je* dinimo, prodamo se brez vse milosti madjarski h e g e = m o ni j i. Med vsemi narodi pa, kterim bi se jaz kot Slovenec uklanjal, bili bi Madjari zadnji; če že mora slovenskega naroda konec biti, naj se desetkrat raji vtopi v nemški kulturi, nego v madjarski ošabnosti in oholosti!« — Nato prihaja Leveč k naj* globlje v srcu vseh tedanjih Južnih Slovanov ležeči, tihi, pobožni in takrat še v sanjski pajčolan zaviti ideji južnoslovanskega ^jL«^?^» kraljestva. Skeptičen je pri tedanji politični konstelaciji njegov pogled na to idejo, ki bi se po njegovem mišljenju dala realizirati samo v slučaju, «ko bi bila Evropa kedaj tako velikodušna, da bi se pod slovansko lipo vsedla, roke križem djala ter rekla: No, vi Slovenci, Hrovatje, Srb je, Bulgari, zdaj se pa genite! Osnovajte si jugoslovansko kraljestvo!« In še v tem slučaju meni, da bi se ta državna stavba javaljne posrečila «zdaj, ko se Srbi in Hrvatje tako mrze, zdaj, ko od ene strani Italija sega po Dalmaciji, od druge Madjarija po Srbiji in Hrvaški, od tretje Turčija in tudi Rusija po Bulgariji, od četrte Grška in od pete Cislajtanija po vsej Jugoslaviji«. Pravi, da bi bilo «presangvinično» misliti, «da bi se pri tacih razmerah osnovalo južnoslovansko kraljestvo in ako se osnuje, da bi nas peščica ubogih Jugoslovanov kljubovala vsem: velikanski Rusiji, požrešni Madjariji, pohlepni Italiji, Grčiji in družim državam, ki se kar trgajo za nas!«
V ostalem pa se izreka Leveč v zmislu tedanje Celestinove rusofilske orientacije, ki si jo je bila prilastila tudi večina dunaj* Jc|lf L° skega «mladoslovenskega» dijaštva, zoper hrvaško piemontstvo na slovanskem jugu ter vzklika: «Katera grana na jugu ima kako pomenljivo prihodnjost? Če se že na Jugu hočemo s kom jediniti, < zjedinimo se se Srbi!« Sklicuje se Leveč na tozadevni, malo poprej izišli članek «Še enkrat slovanska vzajemnost« v «§k^ venskem narodu«,91 o katerem listu pravi, da je «mladih Slovencev evangelij«. Iz tega članka podčrtuje referent zlasti ono mesto, ki se glasi: «Čeprav se tu in tam trdi, da bi jugoslovanstvo le
91 «Slovenski narod» z dne 31. avgusta 1869., št. 102.
600
Dr. Ivan  Prijatelj:   Vloga  „omladine" v prvem   obdobju   „mladoslovenskega"  pokreta
nekako prestopno stanje bilo, mi hrvaškim obljubam nič kaj ne
verjamemo. Nam se dozdeva, da Hrvatom jugoslovanstvo, če še
tako pokvečeno, ni sredstvo, ampak cilj in konec...   Nam se
abotno zdi, da Hrvatje hočejo z Rusi konkurirati.« — Nato se
referent historično ozre po dotedanjih poizkusih uvedbe hrvaščine
v slovensko literaturo, rekoč: «Že pred dvajsetimi leti se je oživela
ta ideja pri Slovencih. In takrat, gospodje moji, ni ostalo samo
pri besedah, ampak začele so se po malem rabiti hrvaške oblike
v slovenski pisavi. Toda Novice, ki so takrat te oblike rabile,
so zdaj  čisto slovenske. Dr. Razlag, ki je takrat izdal almanah f\eJht*S}.
Zoro, pisan bolj  v hrovaškem nego slovenskem jeziku,  piše^^vsJT^V
zdaj  čisto  slovenščino. Janežič, ki je izdajal Slovensko Bčelo, rdsv****^
pisano v hrovaško^slovenski zmesi, je zdaj vzor čistega sloven?' -   .
skega gramatikarja, Dr. Toman, ki je takrat svoje na pol hrovaške
pesmi celo v cirilici tiskal, nu, Dr. Toman zdaj ne piše več cirilice,
pa hvala bogu tudi latinice ne! Edini Majar je ostal, ne, še Majar'^^*^"^ f*
ne.   On, ki je pred petnajstimi, dvajsetimi leti koval jezik iz
slovenščine in tako imenovane ,ilirščine', še on je svojo kovačnico
raztegnil zdaj  na vse slovanske  jezike z marljivostjo in prid*
nostjo, ki bi bila vredna boljšega uspeha in boljšega — predmeta.»
— Zaključek tega Levčevega referata glede slovenščine se glasi:
«Ostanimo pri svojem  slovenskem  jezici, rabimo ga vselej  in
povsod, v javnem in privatnem življenju, ne pa samo  z a p a s
rado  po  zborih  in   taborih.:*   Utemeljuje  pa  Leveč  ta   svoj
zaključek z naslednjimi demokratičnimi in prosvetnimi razlogi:
«Le s tem jezikom je mogoče probuditi slovenski narod, kar ga
ni še probujenega, le s tem jezikom ga je mogoče tako izobraziti,
da noben Slovenec ne bo za Slovanstvo izgubljen. In to mora
biti predvsem naša naloga. Jaz mislim, da mi le še premalo po?
znamo svoj lastni narod; naš kmet je tako ukaželjen, tako radA>W^  k>*
čita, on je tako jedrnat, moralično močan, da bi zaslužil, da ga
mi vse bolj ljubimo... Ne pričakujmo preveč od   hrovaške
akademije, naj nas ne slepi preveč hrovaška univerza.  Kajti
take  naprave  brez  izobraženega   naroda  so  njiva  brez  gnoja,
drevo brez korenin. Na Hrovaškem je inteligenca res izobražena,     .""
pa korumpirana, narod se pa ne zaveda; pri nas nam manjka
inteligencije, pa imamo zato korenjaškega kmeta... Ponemčenja^*^^ ^
se mora slovenski narod samo" s pripomočjo slovenskega jezika
obraniti, kedar pa ta ne bo več izdal, nas ne bo obvarovala ger*
maniziranja Jugoslavija, ampak edina  R u s i j a.»92 — V zmislu
92 Po Levčevem lastnoročnem konceptu v njega zapuščini v mestnem arhivu ljubljanskem.
601
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga   „omladine" v prvem   obdobju   „mladoslovenskega"  pokreta
teh svojih izvajanj je stavil Leveč na II. študentovskem shodu naslednjo resolucijo: «Glede na to, da, ako se mi poprimemo kterega si bodi jugoslovanskega narečja, ne vidimo nobenega napredka, ne nahajamo v. tem za našo slovansko bodočnost prave garancije, izrekamo svoje trdno prepričanje o tem, da za višo slovesnost je neobhodno potrebno, poprijeti se jezika ruskega.«
Namenoma sem tako obširno ekscerpiral ta zanimivi Levčev referat zategadelj, ker to predavanje značilno osvetljuje pretežno miselnost tedanjega «mladoslovenskega» dijaštva, miselnost, -ki je tej generaciji določala smer njenega delovanja tudi v poznejši, moški dobi. Zasidrovalo je to pokolenje vsaj kulturno — čeprav ne toliko gospodarsko in organizatorično— temelje svojega delo* vanj a (docela v zmislu mladočeškega in mladonemškega svobodo? miselnega, sicer bolj meščanskega demokratizma) v narodu kot zvezi inteligence z ljudstvom; stremilo je potem, da dvigne na organičnih vzmeteh razvoja in življenja zmožnih domačih tradicij in vrednot svoj narod v evropsko svobodomiselno kul* turo, da bi ga držalo na ta način nad vodo dotlej, dokler bi ga ne sprejela v svoje naročje Rusija, ne caristična, absolutistično* nivelizujoča Rusija, temveč ona slavjanofilska Rusija svobodno* radovoljnega medsebojnega sporazuma, v kateri je zrlo to pokolenje poslednje in najvišje zatočišče svobodne kulturne bo* dočnosti vsega Slovanstva. — V imenu tega ideala oni Leveč, ki je v tem svojem referatu, kakor že poprej v navedenem svojem govoru v «Jugu» docela pravilno odklanjal dve literaturi, višjo v enem, nižjo v drugem jeziku, tudi ni opazil glavne nedosled* nosti svojih izvajanj, priporočajoč v njih Slovencem za «višo slovesnost» — ruščino, torej vendar jezikovni dualizem...
Ideologijo, ki jo Leveč razvija v gori razbranem referatu, je bil tej prvi «mladoslovenski» dijaški generaciji izdelal pred svojo preselitvijo v Rusijo dr. Fran C e 1 e s t i n. Ta se je tudi na tem *PJH, ftt dijaškem shodu dvignil takoj za Levcem, priporočajoč Levčevo resolucijo z razlogom, «da naj se narod izobražuje na specifično slovenski podlagi, da se krepi in materijalno povzdigne. S tem pa še ne more si zagotoviti svoje slovanske bodočnosti. Treba je Slovanom vsemu svetu, ki nas je preziral do zdaj, postaviti pred oči impozanten faktor in sicer sprejembo vseslovanskega jezika», glede katerega pravi Celestin, da ne more biti drugi nego ruski.93 Edino v ruskem jeziku, so mislili mladi gospodje, naj bi Slovenci pisali svoje znanstvo. O tem, kako bi si slovenski znanstveniki v
93 «Slovenski narocb  z  dne  7. septembra  1869.,  št. 105.
602
Vladimir Levstik: Rdeči Volk in Minehaha
v.zadostni meri prisvojili znanje ruščine, si niso belili glave .. .94 'S0V. Levčevo resolucijo so vendar sprejeli soglasno.
O tretji, v zadnjem momentu vrinjeni točki dnevnega reda, o ustanovitvi stolice za slavistiko na graški univerzi, je poročal Oblak. Tudi njegovo resolucijo je shod soglasno sprejel.
(Dalje prihodnjič.)
Vladimir Levstik
Rdeči Volk in Minehaha
Indijanska povest
(Nadaljevanje)
Beži, beži!» je hihiknila Monika, nič hudega ne sluteč. «Doli pojdi pa tiho bodi, ko nisi za rabo.» — «Hoj, to bomo videli!» Potegnil se je više, prijel se z eno roko in zagrabil z drugo, preden je dekla utegnila stisniti krilo med noge. — Lojz, ki mu je sledil z očmi, jih je tisti mah nekam preplašeno izbuljil, nato pa je v brezmejni zadregi pobesil obraz in hitel pobirati jabolka, kakor da gre za življenje. Roke so mu vidno trepetale in vsa njegova glava je bila en sam plamen rdečice.
«Pusti me, grdoba!» je vreščala Monika. «Zatožim te... pusti, pravim ... pomagajte!...».
Napol ogorčena, napol že zapeljana se je branila z eno roko, držeč se z drugo za vejo. Toda njen krik je bil presramežljiv, da bi segel do doma, in ena roka je bila premalo, da bi se otepla izprijenega zelenca. Ostalo ji ni drugega kakor odnehati ali pa izpustiti vejo in telebniti z drevesa.
«Mirko!...» se je ujezil tudi Lojz. «Doli pojdi, slišiš? Da te ni sram!... Tak, Monika, daj mu že po zobeh!»
A kje bi sirota udarila mladega gospoda, ne glede na to, da je slabel njen odpor od trenutka do trenutka; če ne bi bilo Lojza spodaj in je ne bi bilo tako strašno sram pred njim ... oh, Bog pomagaj!
Profesor je začul njeno ihtenje baš tedaj, ko se je pripravljal, da bi zaigral vlogo Previdnosti. Zazehal je s poudarkom in za* šumastil v svojem skrivališču. ,
s^      94 y_prihodnjem šolskem letu se je napravil ta poizkus, da si je dunajska
'"'    ¦-- «SJovenija» najela učitelja ruščine.  (Prim. Vencajz, o. c. str. 52.)  Kakšen je bil
uspeh  tega  poizkusa,  lehko   sklepamo  iz  dejstva,   da  niti  najnadarjenejši prvi
«slovenijani»   (kakor:   Leveč,   Šuklje,   Ogrinec,   Jurčič,  Kersnik,  Stritar...-)  niso
nikdar obvladovali ruskega jezika.
Dr. Ivan Prijatelj
Vloga «omladine» v prvem obdobju «mladoslovenskega?> pokreta
(Nadaljevanje)
Nato je prišla na razpravo četrta točka: ustanovitev in pro* gram^cDruštva slovenske omladine«, glavna, že od lanskega I. štiktentovskega shoda podedovana ideja, v zmislu katere naj bi se bilo to pokojen je organiziralo kot strnjena generacija po p^ . vzorcu znamenite «Ujedinjene Omladine Srpske». O tej centralni HT^ točki je poročal Šuklje, dokazujoč, «koliko važnost bi imelo društvo ,Omladina' za razvoj slovenskega naroda kot središče omikane mladine«. A takoj nato je moral referent z obžalovanjem kon* statirati, da se pri izpremenjenih političnih razmerah, nastalih po decembrski ustavi, tako društvo ne da realizirati. «Illiberalni dru? štveni zakon prepoveduje nepolnoletnim, biti udje političnega društva, in ravno tako političnim društvom, imeti podružnice. ' On predlaga toraj, da naj se poskuša, namen mladine doseči po drugem potu: naj se napravijo po posameznih vseučiliščih, kjer študirajo Slovenci, akademična društva na podlagi enega pro* grama. Ta program naj bo narodno*svobodomiseln; prava slo* vanska zavest, ljubezen do domovine in ljubezen do najlepše ideje človečanstva, do svobode, naj se goji v teh društvih. Go* vornik svoje tovarše opominja na Hus=a, slavnega mjučenika češkega naroda, kf je tudi v svoji osebi zedinil idejo svobode z idejo narodno. Tako naj bode tudi geslo slovenske mladine:
¦¦¦:¦¦
Vse za svobodo in narodnost!«95 Glede na nemožnost ustanovitve
b, "  -                  ¦      ¦¦-'-¦                                   ...        :¦¦-¦                   ..    ...                                     ¦ ¦"'                                                          ¦¦¦¦¦¦-.                           ..     :                     ¦                                                        ....
«Društva slovenske omladine» kot političnega društva se je stavil predlog, da bi se to društvo osnovalo kot literarno. V tem oziru pa je Leveč obrnil dijaštvu poglede rajši nalžcSlovensko matico«. — Drugi študentovski shod se je nato zaključITzvečer s komersom, kateremu je predsedoval «prijatelj slovenske mladine in poslanec aroda slovenskega«, dr. Valentin Zarnik. Na komersu se je na* pivalp najprej napredni duhovščini na Štajerskem (Davorinu Trstenjaku, Božidarju Raiču itd.), potem Levstiku, Stritarju, Jurčiču, Husu, Strossmaverju itd.
Ko so se po preteku počitnic dunajski slovenski visokošolci zopet sešli v svoji «Sloveniji», je bilo število članov tega društva narastlo že na 95.   Na  drugem občnem zboru  društva v tem
85 »Slovenski narod« z dne 7. septembra 1869., št. 105.
670
Dr. Ivan  Prijatelj: Vloga  „omladine" v prvem  obdobju  „mladoslovenskega" pokreta
šolskem  letu  dne 6. novembra  1869.  je  vstal filozof Leveč  in f^j. f%
razlagal zlasti novodošlim prvoletnikom, da se je «Slovenija» usta*
novila predvsem v ta namen, «da bi se v nji Slovenci urili v
g SlZSSI^ n i in Pisani besed i», kex«so Slovenci na Dunaji
znani kot najslabši govorniki.   Govorništvo pa ima v sedanjem  r; ; -*
času pomen, ki se ne more in ne sme prezirati...  Ne smemo pa
zadovoljni biti samo s tem, da znamo malo parlamentaričnih fraz
lomiti in urno jezikati.  Tudi v pisavi slovenski se moramo uriti,
v to, bi rekel jaz, moramo polagati težišče našega društva.  Kajti
govorjena beseda se zgubi, pisana ostane. Zatorej bi prosil vse
tiste gospode, ki imajo zmožnost za to, da bi nam tukaj večkrat
kaj spisanega brali.  Bodi si resno ali šaljivo, znanstveno ali ne*
znanstveno, politično ali lepoznansko: vse nas bode veselilo.))96
Zlasti pa opozarja Leveč dijake v tem svojem nagovoru na to, da
naj nikoli ne pozabijo, da Dunaj ni njihova domovina, marveč da
morajo njihove oči biti vedno obrnjene domov. A v tem oziru
poprijemlje Leveč Stritarjevo pobudo97 in pravi: «Kar se tega tiče,
je moja misel o tej zadevi ta, da bi.se mi  javno  ne utikali v
skoz in skozgnjilo slovensko politiko.  Saj veste, precej se nam
očita, da smo še nezreli, da ne umemo teh stvari itd.   Pokazala
sta tudi dva študentovska shoda, da v tej zadevi nimamo sreče
in vspeha.»   Govornik omenja, kako slovenski veljaki omalova*
žujejo dijaštvo, zbirajoče se okrog dunajske «Slovenije», in da je
baje dr. Costa izrekel v ljubljanski čitalnici besede, «da bo vsac^-.^rv^ o**
»Slovenija' letos gotovo dobila ,sauferwahnsinn'» itd., ter nadaljuje:
«Obrnil bi pa Vašo pozornost na ,Slovensko matico'. Vsakemu je
znano, kako škandalozno je organiziran prvi naš znanstveni
zavod.» Te slabe organizacije «Matice» pa je po Levčevem mnenju
HM -.
sokriva «škandalozna lenoba mlajših Slovencev«. Odborniki «Ma*
Ml~""«llHtl|iliiiHi |i i H...........I IHTA i ii,_ J|iil|»"»'"lll«ii1i>lMWM| i          i iji    ji  K "i*1 ni' ¦' i n ii    n i               m, |             ,11
tice» se včasih na občnih zborih volijo z borimi 35 glasovi. «Ko bi se nas torej vsaj dvajset zapisalo v Matico, ko bi dalje na počitnicah nabrali med znanci volilnih listov, potem vdeležili se občnega zbora, pa bi lahko izvolili matičen odbor, kakoršnega bi mi hoteli... in v dveh letih vso njeno delalnost preobrnili... Ako mi to dosežemo, da matico reorganiziramo, potem smemo z našim   društvom   prav  zadovoljni   biti.»9S — Iz   teh   poslednjih
9B Znanstvenih in šaljivih predavanj zaznamuje Vencajz v tem šolskem letu v okrilju «Slovenije» — šest od predavateljev: Šukljeta, Levca, Drganca, Lj.avtJLrJa in JojiD^jOgrinca.   (Prim. Vencajz, o. c. str. 129.)
97  Prim. Stritarjevo «Kritično pismo« IV. v «Slovenskem glasniku* z dne 1. marca 1868., str. 93., in «Zbrane spise» V., str. 31.
98  Po konceptu v Levčevi zapuščini v mestnem arhivu ljubljanskem.
671
Dr. Ivan  Prijatelj: Vloga „omladine" v prvem   obdobju   „mladoslovenskega"  pokreta
Levčevih besed se razvidi, da je torej od Levca in iz dunajske «Slovenije» izhajal načrt naskočitve «matičnega» odbora po «Mladoslovencih», ki se je 1.1871. pripravljal in 1.1872. brez uspeha poizkusil."
Dne 2. decembra 1869. je priredila «Slovenija» na svojo roko
in s svojimi silami na Dunaju zopet Prešernovo slavnost, ki je
gmotno in moralno lepo uspela. Slavnostni govor na tej prireditvi
Aa t c    je imel Leveč. Iž njegovega govora naj navedem samo dve mesti,
nfiO -r?©.*^ ki kažeta, kako se je čutila ta «mladoslovenska» mladina v nasprot* ju s «Staroslovenci» — Prešernovo: «Prva knjiga,» je dejal preda* vatelj, «ki je ne le v naši domovini, ampak tudi drugod po slovanskem svetu izbudila splošno čudenje in strmenje, knjiga, s katero se vsak pravi domoljub diči in ponaša, katero pa tudi Neslovenec, ki jo pozna, visoko ceni, prva knjiga, ki nima stalne veljave samo za slovenski narod, ampak ki se zamore uvrstiti medjsrva poetiška dela vsega naobraženega sveta — so P r ešir* nove p o e z i j e.» Končal pa je Leveč to svoje prvo predavanje o Prešernu z naslednjimi besedami: «In kadar pride odmenjeni čas, da bo mati Slava sklicala svoje otroke pod svoja krila, smel se jej bo brez strahu približati tudi mali slovenski narod, podal jej bo drobno knjigo — Prešernove poezije — ter ponosnega srca
r^l^r      rekel: Storil sem svojo dolžnost!*100
O življenju in duhu, ki sta vladala koncem leta 1869. v aka* demskem društvu «Sloveniji», je vrhu tega poročal Leveč dne 29. decembra 1869. svojemu prijatelju, ljubljanskemu osmošolcu
wr^^r^^Janku Kersniku naslednje: «Kar se tiče naše dunajske Slove* ni je, sem je jaz prav vesel. Vsacih 14 dni se snidemo, eden ali dva kaj znanstvenega bereta, potlej pa kritikujemo, včasih po več ur. Jaz si prizadevam, kar je mogoče, da bi se v politiko preveč ne mešalo. Spodbil sem zaupnico Zamiku in pa pozdravilni
L? ?f«^*v> cv^telegram ,farju^ Hermanu. Nisem mogel drugače. Fantje so tudi
pametni in dasiravno nas je 84 v Sloveniji, nimamo nikdar osebnih
konfliktov. Šuklje je postal junak, da ga je človek vesel, sa|no!
malo na žnori ga je časi treba držati, pa malokdaj. Štajarci so
I  se pa skoro čisto ločili od nas. Kranjci in Goričanje smo 1 i b e*
99  Prim. mojega «Kersnika» L, str. 192 in 195.
100  p0 konceptu v Levčevi zapuščini v mestnem arhivu ljubljanskem. — QjLeJ Prešernovi besedi je pisal Leveč dne 7. decembra 1869. svojemu dekletu, da «je bUa Jako lepa... Ljudi je bilo okrog 300, denarja nam je ostalo kakih 90 gld.». Sicer pa pristavlja Leveč v tem pismu, da mu gre že trda s časom, «društva bi rad popustil, pa se bojim, da bi preveč ne hirala, ko bi mene ne bilo ..., ker drugi nego Šuklje in jaz se tako veliko ne brigajo za vso stvar. Excelira še kdo rad, dela se pa vsak ogne, če se le more ...»
672
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga  „omladine" v prvem   obdobju  „mladoslovenskega" pokreta
r a 1 ni Slovenci in potem Rusi; Štajarci pa farški Hrovatje? Slovenci. To so naše politične stranke.» V ostalem Leveč * v tem pismu obširneje poroča Kersniku o Stritarju in ojprigrav? ljajoči^se: izdaji «Zvona», o katerem pravi, «da bo delal sensacijo» s svojimi leposlovnimi, zlasti Stritarjevimi spisi, ter pristavlja značilne besede kulturnospolitične orientacije, ki je bil ž njo prožet literarni del vse te «mladoslovenske» dijaške generacije: «... pa le malo bo takih, ki bi spoznali, da edino slovstvo, katerega je nam čez vse treba, so b e 11 e t r i s t i k a in pa š o 1 s k e knjige. Po čemu znanstveno slovstvo? Saj nimamo bodočnosti! Ali bomo^' f/ ~\ Prusi ali pa Rusi!»101
V prihodnjem koledarskem letu 1870. je dijaštvo, zbrano v dunajski «Sloveniji», snovalo razne načrte; mislilo je na prireditev slavnosti na čast slovenskim protestantskim pisateljem, ki bi naj bila po mnenju Levca in večine priredila v «liberalnem», po predlogu manjšine s Šukljetom na čelu pa v «reformatoriško* demonstrativnem* duhu.102 A do prireditve te slavnosti ni prišlo, kakor tudi ne do izdaje istotako nameravanega humorističnega lista, čigar idejo je spodrinil Levstikov «Pavliha», ki je začel v tem letu izhajati na Dunaju.
Ker se je na sestanku «Slovenije» dne 2. februarja 1870. povo= dom preureditve društvenih pravil izkazalo, da je en del društven nikov za to, da se društvo postavi načeloma zgolj «na podlago dognanih rezultatov«, drugi del pa za to, da se v svetovnem naziranju izreče za določnejšo «svobodomiselno podlago», je nastopil Leveč v odborovi seji proti zagovorniku prvega teksta, tovarišu Golii, z značilnim govorom, ki nam odpira zanimiv vpogled v miselnost večine takratne «mladoslovenske» mladine. Ustanovitelj «Slovenije» je pri tej priliki izvajal: «Ko smo prete* ceno leto maja meseca gg. dr. Celestin, Lavtar, Šuklje, Jenčič, S^berne iiLiftz začeli snovati Slovenijo, vodila nas je pred vsem misel, da bi ž njo osnovali središče vseh mladih inteligentnih slovenskih moči na Dunaju. Jug z ekskluzivno hrvaškimi in narodnimi tendencijami nam ni bil po volji. Saj veste, da se je celo stavilo zahtevan je na nas, da bi storili salto mortale ter poganjali se za to, da se na Slovenskem že v narodne šole vpelje hrvaški jezik... Večina Slovencev se je lani izrekla zoper Jug in oživila se je Slovenija. V njej smo se hoteli izobraževati v govorjeni in pisani slovenski besedi. Zraven pa smo imeli še drug namen — vrhu ljubezni  do  domovine smo  v Sloveniji hoteli
101  Levčevo pismo v Kersnikovi zapuščini na Brdu.
102  Vencajz, o. c. str. 53.
43
673
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga  „omladine" v prvem  obdobju  „mladoslovenskega" pokreta
gojiti ljubezen do svobode. V tem zmislu smo pravila osnovali in precej v prvi seji smo si postavili za geslo ne: vse za vero, cesarja in domovino, ampak: Vse.za svobodo in domovino!» Po teh uvodnih besedah Leveč v zanosnih izrazih opisuje, kako je hrepenenje po svobodi preosnovalo že ves moderni svet. Edino to hrepenenje more po govornikovem mnenju «pomagati tudi mali slovenski domovini«. Svojo trditev utemeljuje Leveč z nasled* njim ekskurzom v slovensko politično in literarno zgodovino: «JCdor je bil v ljubljanski čitalnici, videl je gotovo v zadnji sobi viseti podobo očeta Janeza Bleiweissa... Pod njo stoje zapisane besede: Vse za srečo domovine!... Pod njimi stoji datum: V Ljubljani, dne 20. maja 1848. leta. Precej pod Bleiweissovo podobo je pa miza, na kateri navadno leže njegove Novice. Naj jih [človek] vzame v roko: na vsaki strani bo bral, da geslo očeta Bleiweissa in njegove stranke se več ne glasi: Vse za srečo domo* vine, ampak da se je zdaj bistveno premeniloPVse za vero, cesarja in domovino! — V teh besedah, gospodje, imamo pa vso zgodo* vino slovenskega kulturnega življenja zadnjih 20. let, v teh besedah imamo zapisano vso našo žalostno prihodnjost! Slovenski domo* ljub je, ki so se 48. leta borili samo za srečo domovine, bore se danes tudi za vero, bore se tudi za cesarja! In kdo jih je tako premenil? Njih zveza si ar j iv— Precej po 48. letu, ko se je narodna stranka začela bližati farški, vidijo se žalostni nasledki za zgodovino slovenske literature. Poglejmo malo! Najprej so se začeli zadirati nad Preširnom. Pa ta jim je bil prevelik. Res, da ga psujejo le kot malovrednega pesnika mesene ljubezni — pa zrastel jim je vendar že čez glavo, dasiravno si v Novem mestu, kakor sem slišal, že en profesor prizadeva dokazovati, da njegove poezije so same otročarije. Gospodje, učence tega Nazarenca smo že nocoj slišali med nami! Za Preširnom je prišla na vrsto '^.f>f«fanežičeva Bčela. Prinesla je nekaj zaljubljenih pesem. Križajte ga, križajte ga! kričali so ob Savi in Dravi —- kričali so tako dolgo, da so jo zatrli. Leta 1854. je bil prvi zdaj živeči slovenski pesnik, /t*jr*^Cfeg. Levstik, tako predrzen, da je izdal svoje pesmi. Pr^le so pjo d pečat. Ljubljanski farji, sami odlični narodnjak i, so zažugali založniku: Če boš ti te pesmi prodajal, ne bomo tiskali pri tebi nobene slovenske knjige! Blaznik se je dal ostrašiti, in bile so Leystikove pesmi celih 12 let konfiscirane. Pa to jim ni bilo dovolj. Ravno ti ljubljanski farji, sami odlični narodnjaki in zdaj podpredsedniki čitalnice in matice, so denuncirali takrat v Olomucu živečega Levstika pri njegovem predstojniku, da je zgubil svoj vsakdanji kruh.  In ko je tako preganjan prišel v
674
%SkJO^   Jfi**X&SM**~ L<*t&?fX4*S '¦f**g^tf^<&^fo-y^L^;***]'$ Jiajvo, ^CtA f»& /CM, Dr. /van  Prijatelj: Vloga  „omladine" v prvem  obdobju  „mladoslovenskega" pokreta
Ljubljano, napovedala mu je policija, podšuntana od ljubljanskih farjev, samih odličnih narodnjakov in zdaj  podpredsednikov matice,103 da mora še tisti dan zapustiti Ljubljano! Ko je 1858. <Janežič začel izdajati Glasnika ter je prinesel novelo Jela iz časa<y^^<^
""-slovenske reformacije, brž se je oglasila truma svetlih farjev/ odličnih narodnjakov, in od takrat Janežič ni prinesel več nobene nedolžno zaljubljene pesmi! Kdor je bral Danico tako pridno kakor jaz, vedel bo, kolikrat je brusila jezik o Glasniku. Pa ali hočete še več izgledov? Leta 1863. je začel izhajati v Ljubljani Naprej. Prinesel je enkrat dopis, če se ne motim, iz Knježaka /\y«^?tV o duhovnu etc. Zatrli so ga —. Leta 1864. smo storili korak dalje. Prišle so na svitlo Jenkove pesmi. Pozna jih vsak izmed nas. Pa T^Ao^^t' čujte! Danica je dobila svojo pomočnico — Novice. Ko je g. Luka v Sveteč^Jenkove pesmi kritikoval v Novicah, očital jim je, da so 1.) nembralne, 2.) babje, 3.) mesene. Kako se je kritizirala Jurčičeva Vila, o tem bom molčal. Tudi tega ne bom pravil, kaj se piše in govori zoper Zvon. Saj je vsakemu znano. Čisto napačna je misel, da če se mi v politiki s farji edinimo, da bi to imelo na naše literature razvoj kakšen vpliv. Poglejmo le matico! Pred tremi leti je predlagal Marn, da izda Fabiolo. Predlog je pal. 4foyvv? Drugo  leto  je  predlagal  Košar,  da naj  izda  Matica  J&Tikovo/fG*xS<kA dogmatiko.  Predlog prvo leto tudi ni obveljal, drugo leto je pa zmogel zoper predlog prof. Janežiča in dr. Kočevarja,  da naj Matica podpira bolj lepoznanstvo. Drugo leto hvala bogu dobomo dogmatiko v slovenskem jeziku. Tistim gospodom, ki se nocoj poganjajo za farje, jo prav gorko priporočim! Za njo je napovedal Košar že otroško odrejo, in če gremo tako dalje, bo slovenska Matica čez 10 let izdala Svllabus v slovenskem jeziku z Blazni* kovimi ilustracijami... Saj daleč več nismo od tega. Saj je že letos v kranjskem zboru g. Costa oklical, da brez vere ni znanstva! In danes sem bral v positivnem Svllabu ravno to misel. Kdor pri nas v politiki rabi farje, jim mora priznati vpliv tudi v litera* turi, kajti pri nas sta politika in literatura čisto zvezani, tako da 3/' ^ ^rm veljavni možje v politiki imajo, kar je dosti škandalozno, odločivno^/^*^/^ besedo tudi v literarnih zavodih. In zoper ta za slovensko lite^ra*^*^/*^ turo, za slovenski narod sramotni in pogubljivi vpliv smo mislili j*
. mi, ki smo osnovali pretečeno leto Slovenijo, da se bodo navdu*    XJ sevali slovenski mladeniči na Dunaji, da bodo vernivši se v svojo domovino kakor aposteljni oznanjevali pravo omiko ter netili hrepenenje po svobodi in izobraženosti...  Zatorej  vse svoje prijatelje, katerim je kaj na tem ležeče, da društvo ohrani svoj
103 v tem letu je bil podpredsednik «Matice» duhovnik dr. Leon Vončina.
43*                                                                                   675
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga  „omladine" v prvem  obdobju  „mladoslovenskega" pokreta
svobodomiselni značaj, prav presrčno prosim, da glasujejo za odborov predlog.«104 — Ko je še Leveč zapretil, da bi v slučaju, ako obvelja prvi predlog, dotedanji odborniki odložili svoje man* date, je pri glasovanju zmagala «svobodomiselna podlaga« v pra= vilih društva.
Slovensko dijaštvo na Dunaju se je v tem času v obilnem
*;L%yK«-številu podpisovalo tudi na adreso, ki so jo južnoslovanski dijaki
^^i^cuj^^^OO podpisi poslali v Rim na vatikanski koncil Strossmaverju,105
<**«* *co"***if# katerem je že malo poprej neki dunajski, najbrž dijaški dopisnik
v «Slovenskem Narodu« pohvalno pisal, češ, da pobija «kakor
vselej absolutizem v politiki tako v Rimu cerkveni absolutizem« —
dogmo o papeški nezmotljivosti.106
Zadnja važna prireditev, ki se je vršila še v tem drugem letu ob* stanka«Slovenije», je bil slavnostni večer na čast na Dunaj došlemu Levstiku dne 12. marca 1870. «Slovenski narod« je poročal o tem večeru docela kratko: «Deputacije vseh slovanskih omladinskih društev so bile prišle pozdravit zaslužnega delavca na slovenskem literarnem polji; tako da je bilo zbranih nad 300 slovanskih mladih mož. Govorov^je bilo več v slovenskem, ruskem, hrvaškem, če? škem jeziku.«107 Slovenski govor Levstiku je na tem večeru govoril zopet Leveč, ki je Levstika dvignil na ščit te omladine. V dopol? nilno ilustracijo miselnosti tedanjega «mladoslovenskega» dijaštva naj navedem iz tega Levčevega govora nekaj mest. Leveč je dejal: «Kako pomenljivo je Levstikovo ime za vsacega poštenega Slo? venca, očito vam bo najbolj iz tega, če omenim, da dosedaj sem opazoval jaz v vsej sedanji slovenski literaturi in v vsem slo ven* skem javnem življenju — dve stranki, in sicer ena je za Levstika, druga je zoper Levstika. Na njegovi strani sem videl talent, napre* dek, značajnost, pravo svobodo in domoljubje, na nasprotni pa tartuferijo, egoizem, farštvo, koristolov, dušno gnjilobo — skratka vse, kar beseda ,pervakarstvo' najbolje zaznamuje.108 Na
104  p0 konceptu v  Levčevi  zapuščini  v(jnestnem  arhivu ljubljanskem.
105  «Slovenski narod» z dne 17. marca 1870., št. 32. 108 «Slovenski narod« z dne  11. januarja  1870., št. 4.
107  «Slovenski narod« z  dne 22. marca  1870.,  št. 34.
108  Ta Levčeva karakteristika označuje laične «prvake» nekoliko strogo, a^ b^vujjesnično. Najbolj nesimpatična črta značaja «staroslovenskih» prvakov je njih""3vbličnost v svetovnem naziranju, drugačno, skrito naziranje pri sebi in drugačno v javnosti, okoliščina, iz katere mora slediti hinavstvo. Tega licemerstva ne olepšuje niti izgovor domoljubja, češ, da so ti možje morali tako nastopati, da se ne oddaljijo od ljudskega nivoja in mišljenja tedanje ozkosrčne ter zelot*
</tw**.    r-ft-čtttflte Jeranove duhovščine, glavne gojiteljice narodnega gibanja v širokih vrstah ljudstva. To je bil o b sk u r a n t i z e m, to se pravi: ne dviganje ljudskih mas
676
Dr. Ivan  Prijatelj:   Vloga „omladine" v prvem  obdobju  „mladoslovenskega"  pokreta
kteri strani smo mi? ... G. Levstik po svojem jeklenem značaju, posvoj^m^talejatu in po svojem delovanju kot pesnik in pisatelj gotovo zasluži, da si ga je slovenska inteligenca izbrala za svojega načelnika. O njegovih zaslugah ne tom tukaj govoril... opomniti hočem samo nekaj malega: Gospoda, če je Bleiweiss prvi za Preširnom se svojimi Novicami 43. leta začel orati njivo slovenskega slovstva, bil je g. Levstik prvi, ki je na tej njivi začel sejati rumeno pšenico... Da so moje besede resnične, pre* pričal se bo vsak, kdor vzame v roke knjige in časopise, tiskane od 1843.—1855. leta. Jezik, v katerem so pisane vse, je neslovensk, mešanica iz slovenskega in hrvaškega. Še le g. Levstik je sloven* skim pisateljem se svojim spisom ,Napake' etc, ,K e r p a n o m', kritikami v Glasniku pokazal pravo pot, kajti rekel je: Če hočete slovensko pisati, poslušajte n a r o d, učite se, kako narod misli, kako narod govori. In vsi dobri slovenski pisatelji od Valjavca do Jurčiča — vsi so poslušali njegov glas. Toda namesto da bi se bilo takemu možu, kakor je g. Levstik, življenje lajšalo, skrbeli so naši- domoljubni duhovni in pervaki... da se mu je grenilo na vso moč... In g. Bleiweiss je notorično pri černi kavi najemal ljudi, da so pisali zoper Levstika, se ve, s kakim vspehom — to je drugo vprašanje. Kajti kakor Argos opazoval je Levstik zadnja leta vse javno in skrivno dejanje in nehanje naših prvakov ter brez usmiljenja šibal njih egoizem in njihovo nedoslednost pri vsaki priložnosti. In reči se mora, da njegove zasluge v žurnalistiki niso manje nego v lepoznanski literaturi. Ni čuda, da so ga torej hoteli ugonobiti, naj velja kar hoče... Cre^pii^^^sjoJl d^rJfljmd!qk bilo je in je še njih geslo. Pa kakor kaže, tudi tukaj jim bo spod* letelo, kakor jim je v literaturi, kajti, kakor vidite, je g. Levstik
v evropsko višino, ampak poniževanje svoje miselnosti v nižine primitivizma, ne najmanj iz namena sebične in koristoljubne želje po vodstvu nad narodom, vodstvu, označenem po vrhu še po brezobzirnem avtokratstvu. Ves drugačen je bil seveda oni Levstik, ki je tem «prvakom» zabrusil v obraz kitice (zložene na Dunaju dne 6. novembra 1870.):
«Jaz nesem popom upogibal                 Pred jasli, kder se dolgouha
Ni licemerom se krivil;                          Redi žival, da rezgeta,
Poniglavce sem vedno šibal:       .          Iz polnega kriči trebuha:
Zato vražen sem vedno bil.                 ,Kdor tu ne žre, ta dom izda!'
Pesa ste me imenovali, Ker biti nesem htel vaš pes;
Od vseh stranij ste v me ščuvali, Vaš Izrael ščuval je ves!»
Uboštvo, skrb, od vas teptanje Ugtp i^ki^em-Dretrpel,
Izgubil zveze vse nekdanje; Pred  jasli  vaše  nesem  šel!
677
Janko Glaser: Na pot — Gustav Strniša: Trsje
še zdrav in vesel na duši in hvala bogu tudi na telesu, in tacega naj nam bog ohrani še prav mnogo, mnogo let.»109
Levstik se je za ta Levčev homagij in za druge nagovore na tem večeru zahvalil s posebnim govorom, iz katerega zabeležuje zapisnik «Slovenije» besede: «Dolgo je želel priti v sredo slovenske mladine, ker mu niti ni bilo mogoče ostati v mestu, v luži, kjer si sebičnost, lakomnost in slavohlepje, kakor nesramne živali, odje* dajo druga drugi glave.» Nato je on, sam vzor slovenskega značaja, zbranim dijakom priporočal predvsem «trden značaj».li0
*
(Konec prih.)
Janko Glaser / Na pot
(V spominsko knjigo)
S kamenjem posute          S kamenjem posuta
ceste so in sprane —       pot življenja, sreče —
glej, da si obuješ              glej, da si ne raniš
črevlje podkovane!           duše hrepeneče!...
Lahko nogi drobni:
varno se obuje;
težko duši nežni:
bosa v svet potuje. /L Arv#\ M^to
Gustav Strniša / Trsje
Živa. stena, mejaška močvirja in polja.
Z žametno streho vrh blatnega valovanja šušteča, zelena utica, polna mehkega drugo vanj a. —
Ko ga zarja oblije, zadrhti tisoč ognjenih čopičev in slika v zrak zemlje nemirna vprašanja — iz šepetanja —
ko vse miglja nad njim — zlato, cinober, glen mušic, in pod mrak se oživlja kotanja. —
A iz polja monotoni glas prepelic — ubiti, potopljeni zvon pozvanja.
109 Po ^onceptu v Levčevi zapuščini v mestnem arhivu ljubljanskem. m Venca j z., o. c. str. 54.
678
Dr. Ivan Prijatelj
Vloga «omladine» v prvem obdobju «mladoslovenskega» pokreta
(Konec)
V šolskem Letu 1870./1871., v katerem je dunajski «Sloveniji» predsedoval njen ustanovitelj Leveč s podpredsednikcm Jurčičem (kateri je bil v prvem semestru zopet na Dunaju, doj^ej^ni okrog Novega leta 1871. odšel v Sisek), je igralo dunaj* sko slovensko dijaštvo še vodilno vlcgo v slovenskem omladinskem pokretu. Zlasti sijajno se je obnesla to leto obligatorična «sloveni* janska» Prešernova slavnost, ki jo je priredila «Slovenija» dne i €a«&v 2. decembra 1870. To slavlje se je vršilo cb času nemško*francoske vojne in v onih dneh, ko so slovenski listi povodom znamenitega južnoslovanskega shoda posebno živahno razpravljali južno* slovansko vprašanje, o katerem je bila — spričo pruske nevar* nosti — začela na skupnih shodih debatirati tudi južnoslovanska dijaška mladina na Dunaju.111 Program te Prešernove slavnosti, ki je obsegal razen muzikalnih točk tudi nagovor Šukljeta, preda? vanje Levca112 in deklamacijo Kersnika, kakor tudi poročilo o dobro uspeli tej prireditvi sami, so poleg «Slov. naroda« topot, v dobi kratkega premirja, prinesle tudi — «Novice». Slavnost se je obhajala v znamenju slovanske obrambe proti zmagoslavja pija^-> > nemu prusaštvu, medsebojna nasprotja, tudi v domači politiki in kulturnem naziranju, so bila stopila za trenutek v ozadje. Namesto običajnega plesa so se po izvršenih produkcijah vrstili govori v ruskem, češkem in srbskem jeziku ter čitali došli telegrami. S po* sebnim navdušenjem je bila sprejeta brzojavka češke mladine iz Prage z besedilom: «Mi, mladež, kteri nosimo bodočnost svojega naroda, stojimo na prvi straži slovanske svobode.» Celo iz daljne ŠviLe,_._sj3_telegrafirajj^janj...Študirajoči slovanski dijaki: «Iz svo* bodne zemlje, kamor zatiranje ne seže, bratovski pozdrav!» In neka domorodna duša je poslala «težak in pomembe poln» tele* gram: «Praznovaje Preširna, ne pozabite tudi njegovih besed: Na , tleh leže slovenstva stebri stari!«113 Vse je stalo pod vtiskom pru* skega triumf a...
111  Prim. mojega «Kersnika», L, str. 133.
112  «Vodnik in Prešeren. Slavnostni govor Fr. Levca», priobčen v «Slovenskem narodu« z dne 10. decembra 1870., št. 144.
113  «Slovenski narod» z dne 6. decembra 1870., št. 142. — Predsednik «Slove= nije» Leveč se je topil radosti nad uspehom te prireditve. «Celo Razlag, Costa in
729
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga  „omladine" v prvem   obdobju  „mladoslovenskega"  pokreta
Od šolskega leta 1871./1872. dalje se'opaža, kako vedno bolj splahneva med dunajskim slovenskim dijaštvom oni duševni vzgcn in oni elan, ki je bil koncem 60tih let za «Savo» in «Jugoma poklical «Slovenijo» v življenje. Smelemu vzboku vala sledi mir* nejša usedlina, za pionirsko generacijo manj razmahnjen rod. sšn~sAi          ČrtomirsPrešernov rek: «Tak se zažene, se pozneje vstavi mla?
denič» velja za razna pokolenja, vrsteča se v kulturnem gibanju narodov, velja pa še posebno za dijaške pokrete... V tem splošnem, takorekoč biološkem dejstvu je iskati vzrokov tudi delnemu zatišju, zavladavšemu v dunajski dijaški «Sloveniji» v 70tih letih. Vrhutega je v tem desetletju gospodujoča reakcija in persekucija AuerspergsLasserjeve vlade pritiskala plamen mladeniškega ognja slovenskim dijaškim generacijam, prihajajočim v 70tih letih štu? dirat na Dunaj, k tlom. Končnega vzroka delnega zatišja je iskati tudi v csebah. Takšnih osebnosti, kakršni sta bila leposlovca Jurčič in Stritar v literaturi ter Leveč in Šuklje v kulturno^društvenem pokretu, ni v dobi, nastopivši v neposredno sledečih letih, prihajalo več mnogo na Dunaj. V «Sloveniji» se je že jako občutila vrzeL
t ,fJ^eferv jeseni 187L odšel v Gorico za suplenta Fran Leveč in ko **€#¦# «^#"5 mu Je eno le^° pozneje sledil ravno tja Šuklje. V prvem letu novega desetletja so sicer vanjo stopili taki markantni talentje, kakor Ivan Tavčar, Karel Slane in Fran Detela; za temi so pri* hajali v kesnejših letih še novi nadarjeni mladi možje, vendar takega razmaha kakor ob svojem rojstvu «Slcvenija» pozneje skorajda ni več dosegla. To se je kazalo zlasti v tem, da splošnega študentovskega shoda par desetletij ni mogla več spraviti na noge, dasi ga je v društvu predlagal še v letnem semestru 1871. tedanji društveni predsednik Širok in v zimskem semestru 1872. jurist Ivan Tavčar, poslednji z izrecno ugotovitvijo, da so počitniški dijaški shodi «ime slov. dijaštva silno povzdignili«.114 Viden znak prvega zastoja po začetnem silnem vzgenu nam kaže dejstvo, da je društvo «Slovenija» v letnem semestru 1873. celo začasno suspendiralo svoje delovanje. Odtod se da razlagati, da je nekako ob tem času, namreč v dobi prvega kulturnega boja na Slcven*
Blehveis so nam telegrafirali,» je pisal svoji nevesti dne 4. decembra 1870., ajjva dni pozneje ji je poročal še naslednje: »Kamor grem, mi srečo voščijo tuji slo--' vajoski in neslovanski dijaki kot predsedniku prvega akad. društva dunajske univerze! Ali nismo velike živine? Vsak pravi, da take besede kakor Slovenija ne more napraviti nobeno drugo društvo ... Ljudi j je bilo okoli 700... Ljudje so kar od navdušenja plesali. Celo Dunajčanke, ki niso nič razumele, so bile vse navdušene; ostale so do 1. čez polnoč med nami.»
114 Vencajz,  o. c.   str. 59.                                                                                      -
730
Dr. Ivan  Prijatelj:   Vloga  „omladine"  v prvem  obdobju   „mladoslovenskega"   pokreta
skem, vodilna vloga v pokretu slov. akademske mladine provi* zorično prešla v roke graškega slovenskega dijaštva. Zato morebiti ne bo odveč, ako v primerjavo in v nekak pendant k početkom dunajske «Slovenije» podam par podatkov o gibanju slovenske akademske mladine v Gradcu ob času, ko se je rodila in delala prve korake v svet dunajska «Slovenija».
Gradec je bil za Dunajem slovenskemu dijaštvu drugo naj* važnejše univerzitetno mesto. Podobno kakor v avstrijski sb se tudi v štajerski prestolici zbirali slovenski akademiki že 1. 1848. v družbi z inteligentnimi nedijaki okrog političnega društva, noše* čega kakor na Dunaju ime «Slovenija». Ta graška «Slovenija» se je nepcsredno pred nastopom reakcije (dne 17. aprila 1849.) z na* menpm, da si reši življenje, preustrojila v literarno društvo.135 Kdaj je to nepolitično društvo prenehalo živeti, do sedaj ni znano; omenjena spomenica «Triglava» pravi, da okrog 1.1850., trdeč obenem, da so se poslej v 50tih in 60tih letih graški slovenski akademiki zbirali v privatnih «zabavnih družbah, v omizjih, v literarnih krogih, in sicer skupno z drugimi Jugoslovani«. V na* sprotju s to trditvijo pa sem zasledil v slovenskem časopisju do sedaj neopazen osamljen sled, da je neko dijaške društvo z ime? nom «Slovenija» v Gradcu živelo prav tja do oktobra 1. 1868. in šele v tem času sklenilo, da preneha, poživljajoč dijake, naj odslej pristopajo h graški «Slovanski besedi».116 Graško «Slovansko besedo« so bili ustanovili in dne 1. marca 1868. slovesno otvorili graški^Čehi in Slovenci, izvolivši si za prvega društvenega pred? sednikajdrja. Gregorja Kreka. Ob tej priliki je neki «.1 «'6i>» poslal «Novicam» dopis, iz katerega je razvidne, približno odkdaj je ta graška, dijaška «Slovenija» obstojala. Omenjeni dopisnik po* zdravi j a ustanovitev «Slovanske besede« v Gradcu, obžalujoč, da dotlej slovanski rojaki v Gradcu niso imeli osrednjega društva, in nadaljuje: «Res, da smo imeli »Slovenijo', ktero je pred tremi leti nekoliko rodoljubnih dijakov tukajšnjega vseuči* lišča ustanovilo z namenom, da bode s časom podloga večemu društvu, toda »Slovenija' je ostala le dijaško društvo«. Poleg slo* venskih dijakov, pravi ta dopisnik, so imeli do tega časa v Gradcu tudi Čehi svoje «pevsko društvo«, ki je imelo med drugimi nameni tudi ta cilj, da «zedini tukajšnje- sinove in hčerke vseh slovanskih rodov... Posebne zasluge pa, da je iz gorečih želj postala resnica,
115 Glej  Kelemina * Hrašovec:* Serajnikovo   spomenico   «Akad. tehn. društvo ,Triglav'». V Ljubljani 1906., str. 8.
110 Prim. «Slovenski narod» z dne 31. oktobra 1868., št. 90.
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga  „omladine" v prvem   obdobju   „mladoslovenskega"  pokreta
imajo vrli naši bratje Čehi.117 Ko je «Slovanska beseda» v Gradcu wr^H^c^e<jne 18. marca 1868. slovesno obhajala Strossmaverjev god, je v «Slovenskem narodu» izšel dopis, v katerem se pripoveduje o sodelovanju Čehov in graških «slovenijanov» v tem skupnem društvu, dočim se pristavlja, da se «Slovanske besede» «Hrvatje in Srbi žalibog precej ogibljejo». Iz nadaljnjih besedi tega dopisa bi se dalo sklepati, da se je že ob tej priložnosti mislilo na to, da ta «Slovenija» preneha v korist «Slovanske besede». «Strcss* maverjevo godovnico 18. dan marca meseca smo obhajali z dija* škim društvom »Slovenijo* skupaj ... Večina družabnikov ,Slove* ni je' je sklenola podati nam bratcvsko roko in z združenimi močmi spešiti slogo in vzajemnost med slovanskimi prebivalci tu v Gradcu.»118
Potemtakem v zadnjih 60tih letih ni imela graška slovanska akademska mladina nobenega dijaškega društva. Pač pa je imela najbrž že takrat, kakor tudi v prvih 70tih letih, svojevrstno insti* tucijo: nekak vrhovni vseučiliški dijaški kcmitet, ki se je vsako jesen nanovo volil in imel dolžnost, zastopati interese slovanskih akademikov na graški univerzi. Kesneje so se začela tudi v Gradcu ustanavljati posebna slovanska akademska društva, v prvi vrsti literarna in zabavna. V tem oziru so slovenski graški aka* demiki že zgodaj kazali precej iniciative, dasi ne še v toliki meri, kakor ob istem času njih dunajski kolegi. Kakor smo culi, so Gradčani krepko aktivno sodelovali pri I. študentovskem shodu v Ljubljani 1. 1868. in istotako pri II. študentovskem zboru 1.1869. istotam. V tem letu se o njih tudi čita, da so priredili «velikansko baklado s petjem» pogumnim slovenskim poslancem, sedečim v štajerskem deželnem zboru.119 Ko v jeseni istega leta niso hoteli goriški slovenski deželni poslanci podpisati ŽigonsTonklijeve interpelacije za «Zedinjeno Slovenijo», jim je «85 slovenskih študentov gra^kih^vJ^^Jh šol» poslalo krepko nezaupnico.120
V času, ko je na Dunaju že nad pol leta živela in delovala «Slovenija», se je dne 3. decembra 1869. sešlo deset graških slo? >:enskih tehnikov pod vodstvom Radivoja Poznika in ob tej priliki ustanovilo skupno južnoslovansko literarno društvo na tehnični visoki šoli v Gradcu z imenom «V e n d i j a». To društvo je imelo namen: «izobraževati tehnike v slovanskem slovstvu z izvirnimi sestavki v kterem koli predmetu; s prevajanjem dobrih tujih iz*
117  «Novice» z dne 11. marca 1868., str. 85.
118  «Slovenski narod»  z  dne  2. aprila  1868.,  št. 1.
119  «Slovenski narod» z dne 28. oktobra 1869., št. 127.
120  «Slovenski narod« z dne 9. novembra 1869., št. 131.
732
Dr. Ivan   Prijatelj:   Vloga  „omladine" v prvem   obdobju   „mladoslovenskega"  pokreta
delkov v slovanščino; vaditi jih v govorništvu; pomije vati jim kraj splošne omike in razveseljevanja».121 Literarni proizvodi «vendijancev» so se zapisovali v pcsebno knjigo, ki je imela naslov «Rad slovstvenega družtva Vendija» in ki je bila okrašena tudi z izvirnimi ilustracijami sotrudnikov.122
A tudi o ostalem graškem dijaštvu, stoječem zunaj «Vendije», se v tem času sem pa tja čita kaka vest. Tako poroča «Narod», da je v novembru 1871. poslala južnoslovanska omladina graških višjih šol pozdravno adreso voditelju Čehov, dr ju. Riegerju.123 Slovenske dijake, ki niso imeli prilike greti se ob literarnem ognjišču «Vendije», je zbral dne 8. decembra 1871. prejšnjeletni dunajski, toletni graški visokošclec Janko Kersnik k literarnemu večeru, na katerem je udeležencem on sam podal kratek pregled slovenske literature, dočim je njegov tovariš Turek predaval o odporu češkega naroda zcper nemško tlačiteljstvo.124
Po kolosalnem pruskem zmagoslavju v nemško=francoski vojni L 1870./1871. se je podobne kakor med dunajskim pričelo tudi med graškim slovanskim dijaštvom živahnejše slovansko?vzajemno gibanje, ki je rodilo tudi v Gradcu celo vrsto novih dijaških društev. V februarju 1873. se je poleg «Vendije» ustanovilo podc? vodstvom Slovencev: Hubada, Schmidingerja, Štiftarja in Vodo? pivca južnoslcvansko akademsko društvo «Sloga» z namenom xfr-*-P~** «širiti idejo vseslovanske vzajemnosti».125 Člani te «Sloge» so krepko posezali tudi v dnevna vprašanja in so na svojem graškem shodu dne 1. julija 1873. — torej v času, ko dunajska «Slovenija» ni delovala — cdločno obsodili pristop «Staroslovencev» h.....kon* servativni Hohenwartpvi «pravni stranki», proglasivši to stranko za nasprotno «razvitku slovenskega naroda na podlagi vsestranske svobode in omike».126 «Vendija» in «Sloga» sta nato sklenili brat* sko zvezo in živeli z ostalimi graškimi južnoslovanskimi društvi, srbskim «Sokolom», «Hrvatskim Adrijatikom» ter «Hrvatsko danico» v ozkih prijateljskih stikih prav dotlej, dokler ni «Sloga» in končno (dne 4. maja 1875.) tudi «Vendija» bila policijsko pre=
121   Glej «Slovenski narod« z dne 3. maja 1870., št. 51; zlasti pa zgodovino te «Vendije» izpod peresa drja. J. A. Glonarja, naslovljeno: «Iz Poznikovega gra= škega kroga» v «Vedi», L, str. 343—355.
122  Tq knjigo hrani sedaj dr. Janko Polec.
123  «Slovenski narod» z  dne 2. decembra  1871.,  št. 141.
124  «Slovenski narod» z dne 9. decembra 1871., št. 144. — Prim. tudi mo>ega »Kersnika*, I. del, str. 167.
125  «Slovenski narod» z dne 20. februarja 1873., št. 42.
126   «Slovenski narod» z dne 5. julija 1873., št. 152. — Prim. tudi mojega «Kersnika», I. del, str. 205.
733
Dr. Ivan   Prijatelj:  Vloga  „omladine" v prvem   obdobja   „mladoslovenskega"  pokreta
povedana z ostalimi graškimi slovanskimi akademskimi društvi vred.127 V jeseni istega leta pa se je naposled ojunačilo osem slovenskih graških visokošclcev (med njimi poznejši profesorji: Rutar, Sket in Sinkovič) in je osnovalo dne 6. novembra 1875. slovensko akademsko društvo «Triglav», ki živi še danes in iz katerega je izšlo mnogo cdličnilr slovenskih kulturnih delavcev. Slovensko dijaštvo, kakor se je družilo in zbiralo okrog dunaj* ske «Slovenije» in graške^a «Triglava», je v zmislu svobodo« miselne «mladc slo venske » ideologije)' prevzeto od utemeljiteljev dunajske «Slovenije», v 70tih letih pogosto in odločno posezalo v slovensko politično, kulturno in literarno javnost, odlično so* delujoč zlasti pri «Slovenskem narodu», «Zyonu» in «Zori». Posamezni markantnejši nastopi te mladine posebno v dcbi prvega slovenskega kulturnega boja v letih 1872. do 1874., dalje v letih 1875. do 1878. ter v istih letih ob debatah o «miru in spravi» med obema slovenskima strankama ter ob obnovi Stritarjevega «Zvcna» so vsaj deloma registrirani v mojem «Kersniku».
V splošno karakteristiko dijaškega pokreta v prvem obdobju našega «Mladoslovenstva», to je v prvih dveh desetletjih ob* novljene avstrijske ustave, se mora reči, da je ravno ta dijaška generacija prinesla novo življenje in nove, širše ter evropske vidike v dotlej patrijarhalno*primitivno «staro* slovensko» javnost v političnem, literarnem in vobče kulturnem oziru. Ta doba se mora smatrati brezdvcmno za najlepši list v zgodovini našega dijaštva.
Ta mladina, zlasti ona, ki se je šolala na Dunaju in ki je
dosegla dve svoji kulminacijski točki: 1 i t e r a r n o, ko sta 1.1865.
sklenila tesnejšo zvezo literarni organizator Jurčič in estetični
Ph^r4uM s.Y?1tc)vl:iia)c Stritar, k u 11 u r n o * p o 1 i t i č n o, ko sta 1.1867. vsto*
-    pila med dunajsko dijaštvo Leveč in Šuklje, je stala pod vplivom
^^pXv4^J^nodcbnih «mladonemških» idej in kesneje pod vtiskom mogoč*
nega pokreta «Ujedinjene Omladine Srpske». Mladi, takrat prvič
triumfirajoči svobodomiselni meščanski demokratizem ji je raz*
žarjal glave in srca ne samo kot znanstveno prepričanje, ampak
tudi kot čuvstvena vera. Zato je umevno, da je ta mladina, polna
še neoslabljenega, po nikakšni skepsi še ne izpodrezanega entu*
ziazma za ideale mladega pozitivističnega in filozofsko*materija*
lističnega znanstva, precej omalovaževala celo socialni in etični
127  Glede vzrokov te policijske prepovedi prim.  Glonarjevo razpravo 1. c. str. 347—349 in Kelemina*Hrašovec*Serajnikovo spomenico «Triglava», str. 11.
734
Dr. Ivan   Prijatelj: Vloga  „omladine"  v prvem   obdobju   „mladoslovenskega"  pokreta
pomen verstva, ne čuteč potrebe niti po individualno*verskem iskanju. Od angleških in nemških intelektualcev (Bucklea, Dra= perja, L. Steina i. dr.) je bila prevzela za svoj vrhovni nauk geslo: «Z intelektualno omiko in edino samo ž njo je najtesneje zvezan človeštva nravni napredek«, geslo, ki ga je pri nas izrekel Fran Šuklje v svoji razpravi «Pravi vzroki francozke revolucije».128 Ako si predočimo obskurantizem, ki je dotlej vladal v slovenski javnosti, moramo priznati, da je pomenil ta in tak nastop «mlado* slovenske* mladine v slovenski duševnosti največji napredek, najsi imamo danes o golem intelektualizmu in filozofskem ma= terijalizmu še tako umerjene in kritične pojme. Kakor pripoveduje Šuklje v svojih «Spcminih», so se pogovori te mladine v dunajskih . dijaških društvih v obilni meri «sukafi okolo velikih znanstvenih in umetniških vprašanj, modroslovnih problemov, slovstvenih pojmov».129 Zavoljo primitivnosti tedanjih naših publikacijskih razmer so sicer debate te mladine ostavile le malo sledov v slo* venski literaturi in niso tako globoko preorale naše miselnosti kakor ideje in nazori sorodne ji srbske «Omladine». Vobče se mora reči,  da uspehov svoje srbske vzornice, pckrenivše vso
128  «Zvon», 1870, sr. 69. — Opozarjam na navdušene besede, s katerimi Šuklje na navedenem mestu Slovencem priporoča vprav Bucklea. V istem duhu piše tudi Leveč gimnazijcu Janku Kersniku dne 21. decembra 1869.: »Posebno bi Ti svetoval dve knjigi, če ju moreš dobiti: 1.) Geschichte der Civilisation in Europa von Draper... 2.) Geschichte der Civilisation Englands von Thomas B u c k 1 e ... To je paša za/Te ...To je prava zgodovina... Naučil se boš neizrečeno veliko iz njiju.» Zadnjo knjigo je Kersnik res tudi pridno študiral v prvem svojem dunajskem letu, kakor se razvidi iz pisma, ki ga je pisal materi dne 11. decembra 1870.: «Ves ta teden nisim bil nikjer. Ekscerpiral sem neprestano Buckleovo .Zgodovino civilizacije'...» Za Bucklea in Draper j a se je navduševal tudi mladi dr. Ivan Tavčar, kateri ta dva kulturna zgodovinarja pogosto citira v svojem eseju «Narava in civilizacija« (Vestnik. Znanstvena priloga «Zori», 1873, št. 2—6). Bucklea omenja dr. Tavčar tudi v svojih «Mrtvih srcih» (Povesti, V., st. 56). Tudi vsa miselnost drja. Fr. Celestina je slonela na angleških in nemških pozitivistih, kakor se razvidi iž njegovih člankov, ki jih je pisal prva 70ta leta v «Slovenski narod» (prim. Glaserjevo «Zgodovino», IV., st. 203), iž njegove nemške knjige o Rusiji in tudi iž njegovih esejev «Naše obzorje« («Ljubljanski zvon», 1883). Celo dr. Janez Mencinger je bil v mladosti najbrž vnet čitatelj Bucklea (prim. njegove »Zbrane spise», III., str. 135). V splošno oznako pripominjam, da je bil avtor takrat tako znamenite, v ostalem nezaključene knjige «History of civili* sation in England» (1857), ki je skoro nato izšla tudi v vseh večjih evropskih jezikih, Henry Thomas Buckle (1821—1862), empirični pozitivist, iščoč in oi krivajoč v materialističnem zmislu v zakonih prirodne kavzalnosti pogoje kul* turnega napredka, omalovažujoč pri tem vlogo, ki jo igra pri dviganju napredka človeška individualnost, zlasti njena čuvstvenost.
129   Fran Šuklje, Moji spomini, I. (Po ljubeznivo dovoljenem vpogledu v rokopis.)
735
Dr. Ivan  Prijatelj:   Vloga  ,,omladine"  v prvem   obdobju  „mladoslovenskega"  pokreta
novejšo srbsko literaturo, preosnovavše vso novejšo srbsko politike in prekvasivše ves socialni razvoj srbskega naroda, «mlado* slovenska« omladina daleko ni dosegla, posebno pa ne v društveni organizaciji, dasi je tudi to nameravala. V tem oziru bi se ji bilo najbrž posrečilo več, ko bi je ne bil zaradi njenega nekoliko pre? poznega nastopa oviral avstrijski« društveni zakon. Še skromnejši so uspehi te mladine, ako jih pomerimo ob uspehe sorodnega in istodobnega «mladoeeškega» pokreta. A njih obseg je samo kvan* titavitvno manjši z ozirem na neznatnejše slovenske pogoje. Kvalitativno pa so bili uspehi isti tudi pri naši «mladoslcvenski» dijaški generaciji. V slovenskih državno^političnih vprašanjih je ta mladina silno in mogočno popularizirala idejo «zedinjenega Slovenstva«, ki ga je docela organsko in demokratično izkušala zasidrati v ljudstvu. V ljudstvo samo sicer še ni šla, ker je bila še docela zaposlena ob tvorbi, v kateri naj bi naš rod iz ljudskih mas in maloštevilne inteligence px^                     Zakaj pravno to
kvaliteto je takrat še odrekalo Slovencem gospodujoče Nemštvo. Pred očmi je imela ta mladina narodno-kulturno stavbo, ki bi imela svoje korenine v domači zemlji in svojo najvišjo kupolo v vseslovanskem hramu s slavjanofilsko zamišljeno rusko streho. Misleč, da so slavjanofilske ideje mnego bolj razprostranjene v ruski inteligenci, nego so faktično bile, je smatrala vse južno? slovanske zajedniške državne tvorbe zgolj za prehodne stadije. Teh svojih ideologij se je oprijemala tako dclgo, dokler se ni v osebi svojega tozadevnega ideologa, drja. Celestina, na licu mesta preverila o nasprotnem, nakar se je vrnila k postavljanju real* nejših, manj veličastnih ciljev: k južnoslovanski državni tverbi, o kateri je upala, da bo mogel v nji tudi slovenski narod v bratskem objemu zasidrati svoj obstanek in stopnjevati svoje lastijtosti do najvišjih kulturnih potenc.130
Prigovarjati Bi se dalo temu dijaštvu, da se je nekoliko pre? zgodaj rinilo v dejanjsko politiko. Vendar se mora reči, da so se tudi v njega vrstah že takrat oglašali posamezni modri glasovi mož (Stritarja, Levca), ki so podobno kaker v 90tih letih Masarvk dajali dijaštvu pameten nasvet, da je njega glavni namen pri
130 Zanimiva je v tem oziru preorientacija Levca, stoječega v teh mladostnih letih vedno pod vplivi: v literarnem pogledu pod Jurčičevim in Stritarjevim, v jezikovnem in kulturnopolitičnem pod Levstikovim, v naziranjskem pod Šuklje= tovim, v državnopravnem pod Celestinovim; ta mož se je po 1.1870. odločno izrekel za praktično gojitev srbohrvaščine v naših srednjih šolah. (Prim. njegov podlistek v «Slovenskem narodu» 1871, št. 10.) — Za Celestinov preokret po njegovem povratku iz Rusije je najznačilnejši njegov uvod v knjigo «Russland seit der Aufhebung der Leibeigenschaft». Ljub. 1875.
736
Dr. Ivan  Prijatelj:  Vloga  „omladine" v prvem   obdobju „mladoslovenskega" pokreta
vsem potrebnem zanimanju za vprašanja javnosti: objektiven šjtjudij teh vprašanj, ne pa definitivno in priprežno vklepanje članov v politične stranke. Prve letnike «Slovenskega naroda« je
A                                                                                                                                                                                                                              <-=*                                                            "ve
včasih docela napolnjevalo akademsko dijaštvo s članki, ki sicer .. niso bili vedno povsem pretehtani in zreli, a pri tedanji primitiv*  ; nosti naše žurnalistke še vedno naravnost žive iskrice in svetle zvezdice — lux in tenebris, Tako da ima tudi to po naših sedanjih  ^ pojmih in razmerah prezgodnje javno nastopanje te mladine svoj relativno važen pomen. Z druge strani pa se mora seveda kon-statirati, da ta generacija pač najbolj zaradi prezgodnjega javnega nastopanja in zategadelj  prenaglo  ter prenezadostno dovršene samoizobrazbe ne prihaja do dovolj  globoko fundiranega sve* tovnega nazora.   In tako vidimo, da mnogi njeni markantni za* stopniki  izpovedujejo  z   ozirom  na  svetovni  nazor  v  starosti drugačna načela, nego so jih izpovedovali v mladih vseučiliških letih, vračajoč se v osebah Levstika, Levca, Šukljeta, Tavčarja Detele itd. h — konvencionalnemu katoličanstvu...
Pri vsej tej mladostni pretirancsti, poznejši recidivi v naziranj? ski konservatizem, pri vsej nezadostni organizacijski udejstvitvi v ljudstvu moramo reči, da je «mladoslovenska» dijaška genera^ cija 60tih in 70tih let prinesla povišano živahnost v dotlej tako zaspano slovensko javnost, zlasti pa je to javnost napolnila s svežim pogumom in razpehnila mala okenca in nizka vrata njene koče na stežaj ter pokazala slovenskemu svetu široke razglede velikega sveta. V tem oziru ni bila samo «avantgarda» slovenske svobodomiselne politične stranke, katero je v njeni cincavosti rinila krepko naprej, ampak obenem glasnica humanske,- od vseh predsodkov in vse konservativne zaplesnelosti osvobojene kulturnosti. Svojo mladost, to «beaute du diable», je dokumentirala in udejstvila lepše ter močneje, nego katerakoli poznejša naša mlada generacija.
Največja zasluga te prve «mladoslovenske» omladine pa leži in ostane globoko zaorana na polju slovenskega leposlovja. Svojo novejšo slovensko knjigo so prejeli Slovenci skoraj docela iz rok tega pokolenja. Vzravnala je ta generacija v tedanjo Blei=^Vtš>* w-e*-weis*Jeranovo nizko in ozko slovensko literarno ozračje večno^^ mlado drevo Prešernove poezije ter se sama vcepila na njegove   & veje v podobi svežih «mladik», iz katerih se je razraste) gaj novo? dobile slovenske literature. V tem pogledu rezultati te omladine ne zaostajajo za rezultati «Ujedinjene Omladine Srpske». Literarni pomen predstavlja tudi večnostno vrednoto njeno ...
47
737