Clausus: Triolet.
231
I. 376. — Po Krasu razdajajo o vseh svetih (o vahtah) vahtič (vzhtič), to je: mal hlebec in poleg tega še kako sadje, posebno so v navadi koruzne latice (glavice). Otroci, pa tudi revnejši ljudje hodijo od hiše do hiše. Ko vstopijo, pozdravijo in zahtevajo svoj vahtič tako-le: »D6bro jstro! — Dijte vshtič!« V prejšnjih časih so tudi kako pobožno zapeli, dandanes pa zmolijo k večemu en očenaš in češČenasimarijo. Ko dobe, česar žele, se odpravijo k sosedu s pobožnim pozdravom: »Buh so. smili zs verm? dyš% wicah!« — Odkod je beseda vdhte, subst. f. pl., ki je znana po Goriškem? Jaz bi sodil, da je od nemškega Weih-Tag, katere prvi del se v južni nemščini izgovarja Weich: Weichpfinztag, Weich-brunn, VVeichkessel, Weichwasser (Schmeller-Frommann II. 881 ; Schopf, Tir. Idiot. 808). Kakor je nastal iz Handwerk naš antverh iz Speck naš špeh, iz medic-us naš me dih, tako je tudi iz Weich-tag s prva nastalo vahtah, kar pa je narod imel za loc. pl.; zato si je k temu lokalu napravil svoj nominativ vahte (pl.). V nemščini sicer nisem mogel najti, da bi se bila beseda VVeihtag (Weich-tag) zares rabila za praznik vseh svetnikov (pomen bi pač ugajal: zveich, srvn. zvich = heilig, sanctus, sacer), vender berem v Schmeller-Frommannu II. 882: Ebentveihtag, Tag der Beschneidung.
Prustof, fa, poleg pruštoh, prustoha, subst. m., die Weste (Kranjsko in Tolminsko). To je iz nemškega Brusttuch; ravno tako je iz besede Filrtuch Slovenec napravil firtof in firtoh. Tirolec pravi bmstig, der Brustlatz; das Mieder; (bei Mannern) die Weste, in filrtig (Schopf, Tirol. Idiotikon  64).
Piiziti, puzim, verb. ipf.,   peške   zametati,   kader  se je koščeno   sadje
(Vrhnika).                                                                                    (Dalje prihodnjič )
Triolet.
_Lri tebi, dekle, bi imel nebesa,                          Pri tebi bi srce si odpočilo,
Nad vse stvari bi s tabo srečen bil! Poljubov slast iz tvojih ust bi pil  —¦ Pri tebi, dekle, bi imel nebesa! Ljubo bi mir se v dušo meni lil, Ko tebi zrl v obraz bi,  v čar očesa , . .
Pri tebi, dekle, bi imel nebesa,                          Pri tebi bi srce si odpočilo,
Nad vse stvari bi s tabo srečen bil!                 Srce ljubezni trudno in želja.
Clausus.
Srce ljubezni trudno in želja.
O pač, v obližji tvojega  srca,
Pri tebi bi srce si odpočilo.
In pozabilo jadov bi, gorja
In čustva svoia v tvoja vsa bi vlilo: