ŠOTORI         
Matej   Bor
Šotori sredi polj. Nesrečnih taborišče. Bolnišnica. Grobišče. Kirurg. N»ž. Kri. Lizol.
Zdaj je polnoč. Vse spi. A jaz ne spim. Razgrizel rjuho sem. Tu blizu ndkdo ječi.
Kdo je?   Je to moj drug, ki gine, ali vrv, ki se je vanjo uprl neutrudni jug?
Ne. Zdaj vem, ko držim v zobeh kakor zverino   , sam svojo bolečino: jaz sam ječim.
Šotori. Kaim drsi trop trudnih bark, ki ziiblje se v noč in izogiblje grobov se kot čeri?
987