Filozofski vestnih Letnik/Volume XXIII • Številka/Number 3 • 2002 • 69-79 GALILEJ: POMEN DELA IN NAUK ČLOVEKA* GEORGES CANGUILHEM Leto 1964 bo komaj dovolj dolgo za spominske slovesnosti, ki mu jih nalaga izjemno sovpadanje, mineva štiristo let od znamenitih smrti in rojstev, in če hoče naš čas razumeti samega sebe, se mora zamisliti v tistega takrat. Leta 1564 so umrli Michelangelo, Vesalius in Calvin in rodila sta se Galilej in Sha- kespeare. Današnja počastitev teh znamenitih osebnosti ne more osvetliti takratnih potez, oživiti takratne prisotnosti. Če vzamemo samo Shakespearja in Galile- ja: kolikšen razloček v tem, kar sence preteklosti zakrivajo našemu pogledu! Od prvega imamo opus, o katerem se še zmeraj prerekamo, ali ga res lahko pripišemo njemu. Mogoče je bil dramatik Shakespeare več kot en človek. Ne- kateri med našimi sodobniki so prepričani, da vedo veliko več o Hamletu ali Othellu kakor pa o ustvarjalcu teh likov. O Galileu Galileiju, rojenem v Pisi, sinu Vincenza Galileja, pa, narobe, zatrdno vemo, da sta človek in delo eno, dokaz za to j e sodni proces, k i j e bil sprožen proti človeku zaradi njegovega dela. Kadar sodišče pridobi priznanje od obtoženca in ga obsodi, tedaj temu človeku vsa družba izda najbolj neizpodbitni in tehtni dokaz o njegovem sa- mosvojem bivanju, tj. njegovi individualni resničnosti, kar bi sijih mogel žele- ti. Obsojen kot krivoverec, j e bil Galilej posvečen kot individuum. Simboličen individuum: mogoče celo preveč. Danes se zdi neovrgljivo, d a j e imel Galile- jev proces dolgo prevelik vpliv na sodbe, ki jim je šlo za vsebino in pomen njegovega dela. Vseeno pa v naših očeh omenjeni osebnosti skupaj z vsemi drugimi, ki so se rodile 1. 1564, druži ta skupna poteza, da so prišle nasvet pod istim nebom, ki so ga takrat vsi ljudje videli in pojmovali kot resničen svod, d a j i h j e omika- * Prevedeno besedilo j e nagovor, ki g a j e imel G. Canguilhem ob štiristoletnici Galile- jevega rojstva v pariškem Italijanskem inštitutu 3. juni ja 1964. Besediloje bilo prvič objav- l jeno v: Archives internationales d'Histoire des Sciences, XVII, 68-69, jul i j-december 1964. Prevedeno j e p o objavi v knjigi Etudes d'histoire et de philosophie des sciences, Vrin, Pariz 1975, str. 37-50. (Op. prev.) 6 9 G E O R G E S C A N G U I L H E M la kultura, skupna tako tistim redkim, ki so po letu 1543 mislili kot Kopernik, da Zemlja kroži okrog Sonca, kakor skoraj vsem drugim, ki so tako kot Aristo- tel mislili, da Zemlja nepremično stoji v središču sveta. Soglasno so slavili Har- monijo kot nebeški zakon. Človek bi rekel, d a j e Bog Geneze zapisal na nebe- sni svod besedilo glasbene kozmologije, katere skrivno sporočilo se je posre- čilo razvozlati pitagorejcem in ga prenesti v nauk. Pa poprosimo prav Shakes- peaija, naj nas spomni na to videnje sveta v času, ko j e v italijanski deželi, ki jo, posnemajoč glasbene proporce, na svojih platnih upodabljajo florentinski in beneški mojstri, prišel na svet Galilej. V Beneškem trgovcu pravi Lorenzo Jessici: »O Jessica, poglej, nebeški svod vložen je s patinami zlatimi; najmanjšega ni kroga, kar jih vidiš, da ne bi plul in kakor angel pel med kerubinov mladooki zbor. Kaj harmonije je v nesmrtnih dušah! A naša, vklenjena v minljivo odelo pozemsko to, ne more čuti jih.«1 Takšne besede nas še danes ganejo, seveda, ampak, priznajmo, govorijo nam nič več. In če nam nič več ne govorijo, j e tako zato, ker nekega dne niso nič več govorile Galileju, ker sta mu nekega dne Arhimedov jezik in račun odtujila jezik in račun pitagorejcev. Vedimo pa, da so take besede še govorile Galilejevemu očetu, instrumentalistu in glasbenemu teoretiku Vincenzu, tako kot vsem njegovim prednikom iz ugledne florentinske plemiške družine Bo- naiutijev. Zato mora biti prva naloga naše spominske slovesnosti naloga pozabe. Če naj res dobro zapopademo pomen Galilejevega znanstvenega dela in izmeri- mo njegovo pomembnost, moramo poskusiti in privzeti - ne naivno dušo, marveč tako, ki pozna za nas zastarelo, ovrženo, odpravljeno znanje, tako da bomo - čepravje to skorajda nemogoče - hote pozabili vse, kar se nam zdi, da je znano od zmeraj, in se namenoma vrnili k tistemu načinu pojmovanja sve- ta, ki ga zgodovina mišljenja razlaga kot zgodovinskega, tj. subjektivnega, če- tudi je bil kolektiven. Postaviti se moramo v položaj takih ljudi, ki bi morali imeti za zmoto in norost, krivoverstvo in brezbožnost vse, kar moderni človek ve zaradi tradicije, ki podpira izvajanje dokazov, zaradi domačnosti s kulturo, ki podpira postopno krotenje narave. Celo skromno izobražen človek v času pred Galilejem j e bil navajen videti 1 William Shakespeare, Beneški trgovec (prev. Oton Zupančič), MK (Kondor 128), Ljub- ljana 1972, str. 82. (Op. prev.) 7 0 G A L I L E O : P O M E N DELA IN NAUK ČLOVEKA svet z Aristotelovo vednostjo, s katero je bila prežeta katoliška teologija. Pred- stavljal sije, da gibljivega telesa ne določajo začetna točka in trenutek, ko se začne premikati, ter hitrost, marveč konec gibanja in cilj, h kateremu ga žene nekakšna sla. V gibanju j e videl nekakšno prehodno bolezen, zaradi katere svetne stvari izstopajo iz svojega naravnega stanja, počitka. Mislil je, da sta si zemlja in nebo zaradi pravil, k i ju urejajo, tako nasprotna, d a j e imel prvo za kvarljivo in minljivo, drugo pa za nekvarljivo in večno. Verjel je, da j e gibanje sfer ključ do vseh drugih gibanj. To nasprotje med zemljo in nebomje imelo za nasledek, da so bili pojmi, kot sta nebesna mehanika ali nebesna fizika, ki ju današnji ljudje povezujemo z imenoma Newtona in Laplacea, nepredstav- ljivi, nesmiselni. Izobraženec tistega časa j e imel celoto bitij za Kozmos, se pravi, red, v katerem ima vsako bitje lastnost, ki ga naravno umešča v neko hierarhijo, podobno hierarhiji v organizmu, katerega deli so vzajemno odvisni, narejeni drug za drugega, torej v dovršeno, dokončno, vase zaprto celoto. V takem Kozmosu ima človek središčno mesto. Zaseda vrh v hierarhiji živih bitij, ker mu njegov um, zrcalo reda, omogoča motrenje vsega. Pozna svet in hkrati ve, kako se ves svet nanaša nanj. To spekulativno spoznavanje sveta ni imelo kaj početi z mehaničnimi pri- pomočki, tehničnimi predmeti za teoretično rabo, tj., instrumenti. Srednji vek razen astrolaba, k i j e bil pomanjšana projekcija neba, ni poznal drugih instrumentov. Leče in celo lupe so služile zgolj za popravljanje vida, ne pa za izostrovanje ali povečevanje. Tehtnica je bila draguljarjev ali bančnikov pri- pomoček, nikomur ni niti na misel hodilo, da bi tehtanje lahko vodilo v spoz- navanje. Človekovo življenje nasploh ni bilo računska zadeva. Merjenje časa z nihalnimi in redkimi stolpnimi urami, določanje ureje zadevalo bolj religioz- no kakor pa praktično ali znanstveno življenje. Nekatere teh očitnosti j e Kopernikova heliocentrična kozmologija oma- jala že pred Galilejevim rojstvom. Predenje dopolnil petnajst let, so opazova- nja in izračuni Tycha Braheja spodkopali druge gotovosti. L. 1572 je Tycho odkril novo zvezdo v bližini Kasiopeje; 1. 1577je izračunal oddaljenost velike- ga kometa od Zemlje in ga umestil v Venerino sfero. Nebesni svod torej ni bil ontološko območje, ki bi bilo nedovzetno za novo, in v dovršenem svetu sfer se je našel prostor za telesa, katerih gibanje ni krožno. Tu ne moremo obnavljati zgodovine Galilejevih del in raziskav. Nujni predpostavki sta poznavanje mnogih spisov in podatkov ter zaupanje v naš povzetek, ne da bi njegovo vsebino podrobneje dokazovali. Galilejeve raziska- ve so usmerjali in urejali natančno določeni, iz bližnje ali daljne preteklosti podedovani problemi in pojmi na dveh, sicer združljivih področjih, ki pa sta bili v začetku ločeni, tako d a j e prišlo do poskusa njunega sistematičnega po- 7 1 G E O R G E S C A N G U I L H E M vezovanja dokaj pozno. Gre na eni strani za abstraktno preučevanje okoliščin, ki omogočajo gibanje, in na drugi za kozmologijo. Zdaj potekajoče raziskave2 sodijo, d a j e mogoče na to, da sta bili področji spočetka samostojni, sklepati iz dveh dejstev: 1. pri Galileju ni nebesne mehanike v pravem pomenu besede; Keplerjevi astronomijije dal mehanično podlago Newton in ne Galilej; 2. na teh dveh raziskovalnih področjih se uporabljata različni metodi: raziskovanje načel nove kozmologije napreduje z miselnimi eksperimenti, se pravi, z raz- stavljanjem in vnovičnim sestavljanjem idealnih situacij; racionalna mehani- ka pa se oblikuje z apriornim postavljanjem načel, katerih veljavnost se prei- skuje po dveh poteh, najprej z matematičnim dokazovanjem in nato z ekspe- rimentalno potrditvijo. Na neuglednih univerzitetnih stolicah v Pisi in Padovi s i je Galilej priza- deval, da bi dosegel nadvse občudovanega vzornika, »božanskega Arhime- da«. Že samo ta načrt j e zadoščal, da s e j e oddaljil od filozofije in fizike svoje dobe, ker je v nasprotju z mnenjem aristotelikov videl možen ključ za spozna- vanje narave v matematiki. Tako j e pred Descartesom in ne da bi bil doživel njegovo zanosno noč, oblikoval isti projekt kot on. L. 1604 je Galilej postavil zakon, ki ga vsi današnji šolaiji imenujejo z njegovim imenom, zakon, ki povezuje čas padanja nekega telesa z dolžino opravljene poti, prvi zakon matematične fizike. Tega zakona, k i j e za nas te- melj dinamike, Galilej ni objavil: z njim j e v pismu seznanil nekaj prijateljev, predvsem Paola Scarpija. Ne preiskujemo, zakaj se je Galilej potrudil deduci- rati pravilno zvezo iz načela, k i j e ni moglo implicirati, in kako. Alexandre Koyré je dal v prvi izmed svojih Razprav o Galileju (Études galiléennes) odločilni odgovor na to vprašanje. Ravno tako ne preiskujemo, v čem je Galilej pri svoji raziskavah dinamike sprva zavezan teoriji zagona (impetus), ki so jo v 14. stolet- ju razvili pariški nominalisti (Jean Buridan, Albert de Saxe, Oresme) in priz- navali Leonardo da Vinci, Cardano, Benedetti in Tartaglia, in v kolikšni meri. Zdi pa se, da je učeni avtor Razprav o Leonardu da Vinciju (Études sur Léonard de Vinci) in Sistema sveta (Système du monde) Pierre Duhem v svoji upravičeni skrbi, da bi rehabilitiral srednjeveško znanost, vendarle precenil Galilejev dolg do predhodnikov. Poudariti moramo edinole korenito in revolucionarno novost, ki jo je Galilej uvedel v fiziko: gibanje j e v neskončnost ohranjajoče se stanje predmetov. Zaradi tega ni treba iskati vzrokov gibanja, marveč samo vzroke za spremembe v gibanju nekega telesa. Tako j e Galilej odkril in definiral prvo matematično izraženo znanstveno konstanto. Vseeno pa samosvoji Galilej sodobnikom ni postal sumljiv zaradi tega za- 2 Pravkar končana razprava M. Clavelinaje bila objavljena pod naslovom La philosophie naturelle de Galilée, A. Colin, Pariz 1968. 7 2 G A L I L E O : P O M E N DELA IN NAUK ČLOVEKA kona. S tem se strinja večina zgodovinarjev. Do svojega 45. ietaje Galilej slovel med inženirji in mehaniki svoje dobe; senat beneške republike ga je močno cenil kot izvedenca za gnomoniko,3 obrambo in hidravliko. Leta 1610 pa je objavil Sidereus Nuncius, Zvezdnega glasnika. To sporočilo zvezd, ki gaje Gali- lej ujel in objavil, sestoji iz skopih besed: Aristotel se je motil, Kopernik ima prav. Galilej j e že dolgo menil, da ima Kopernik prav, in vsaj trinajst mescev prej j e to pisal Keplerju, preden p a j e to tudi javno izjavil, j e hotel heliocentri- zem podpreti ne samo z matematičnimi dokazi, temveč tudi fizikalnimi, s tem mislimo optične in kinematične. Te dokaze je Sidereus Nuncius dobil s speku- lativno uporabo optičnega aparata, perspicilluma, povečevalnega stekla. O tem, kdo j e iznašel teleskop v tehničnem pomenu besede, se mnenja razhajajo. Ampak iznajdba teoretične uporabe tehnične iznajdbe pripada Galileju. To j e bil torej prvi instrument za znanstveno spoznavanje. In pomembno je pripomniti, d a j e Galilej iznašel obe znanstveni rabi daljnogleda, astronom- sko za velike predmete in biološko za majhne. Micheletaje njegova ljubezen do simboličnih simetrij navedla, d a j e v svoji knjigi o Žuželki [L'Insecte] Swam- merdama primerjal z Galilejem: »Vsakdo ve, da j e Galilej leta 1610, potem ko j e iz Holandije dobil povečevalno steklo, sestavil teleskop, ga uperil navzgor in zagledal nebo. Manj znano pa j e , da seje Swammerdam genialno poslužil tega zasnutka mikroskopa, ga obrnil navzdol in prvi zagledal živo neskonč- nost, svet oživljenih atomov. Sledila sta si drug za drugim. Ko je umrl veliki Italijan, seje rodil ta Holandec, Galilej neskočno majhnega.« Naj Michelet ne bo užaljen, ampak Galilej neskončno majhnegaje bil najprej sam Galileo Ga- lilei. Katere fizikalne dokazne razloge je Galilejevo oko, zazrto skozi daljno- gled, odkrilo na nebu? Predvsem dva. Najprej je tu odkritje Jupitrovih sateli- tov. Dajmo besedo Galileju; potem ko je z nespremenljivostjo razmerij med oddaljenostmi utemeljil trditev, da opazovane zvezde skupaj zjupitrom kroži- jo okrog središča sveta, j e dodal: »Dejstva so taka, da morajo razpršiti pomisle- ke tistih, ki sicer dopuščajo, da v Kopernikovem sistemu planeti krožijo okrog Sonca, misel o gibanju Meseca okrog Zemlje, medtem ko se obe zvezdi giblje- ta okrog Sonca, pa j ih tako zmede, da imajo ustroj, ki ga ta ureditev prisoja vesolju, za nemogočega.« Drugi dokazni razlog je, da teleskop ne povečuje zvezd stalnic, kakor povečuje druge predmete. Zmanjšanje vidnega premera v teh okoliščinah ovrže ugovor Tycha Bracheja proti kopernikanskemu helio- centrizmu: zdaj ni več potrebno pripisovati zvezdam stalnicam velikosti, ki ni primerljiva s sončnim sistemom. Zato pa teleskop za toliko, kolikor pomanjša velikost, pomnoži število. 3 Gnomonika, spretnost postavljanja sončnih ur, imenovanih gnomon. (Op. prev.) 7 3 G E O R G E S C A N G U I L H E M Ozvezdja se obogatijo. Rimska cesta in meglenice se izkažejo za kopico nepre- števnih zvezd. Kdo bi odslej še veijel, da so bile te človeškemu očesu nedo- stopne zvezde ustvaijene samo za človeka? Vzemimo tukaj samo ta nova spoz- nanja o novem svetu in zanemarimo težo, ki j o opazovanje Meseca daje ena- čenju Zemlje z luno, tj., satelitom. Vprašajmo se rajši, zakaj Galilej navaja te - dobre ali slabe - fizikalne argumente v podporo zares prve revolucije mišljenja, ki bi jo lahko imenovali znanstvena? Nedvomno je leta 1543 prav delo O revolucijah nebesnih sfer [De Revolutioni- bus orbium caelestium] napovedalo konec dobe Kozmosa, končnega sveta, dobe, ki obsega, kot je pokazal Alexandre Koyre, antiko in srednji vek. Konec konč- nega sveta, konec kraljevanja zemlje, materinske do človeka, trdne in varne skale, orientacijske točke vsega prostorja in zatočišča po vseh blodenjih. Da, leto 1543je napovedalo, leti 1610 in 1613 (Pisma o sončnih pegah) pa sta razglasili »veliki kopernikanski sistem, nauk, katerega vesoljno razodet- je zdaj naznanjajo ugodne sapice, zaradi katerih se nam j e komaj kaj bati oblakov ali nasprotnih vetrov«. Zakaj j e moral Kopernik v peklu čakati, pre- den je zvedel, da biti kopernikanec ni le njegova pravica, marveč njegova dolž- nost? Srednjeveška kozmologijaje bila zmes Aristotelove fizike in Ptolemajeve matematične astronomije, čeprav se ta od prve oddaljuje tako dejansko kakor v zasnutku. Dejansko zato, ker Veliki matematični sistem ali Almagest opisuje gi- banja planetov s kombinacijo epiciklov in ekscentričnih krogov, tj. krogov s središčem na krogih, katerih središče ni Zemlja. V zasnutku, ker ta matema- tična astronomija temelji na hipotezah, se pravi, predpostavkah o enakomer- nih krožnih gibanjih, katerih kombinacija se lahko zaplete tako, d a j e rešen videz, tj., da se ujema z opazovanimi pojavi. Fizikalna astronomija, katere za- četni zgled j e Aristotelov spis O nebu (Decaelo), pa, narobe, zahteva, da se hipo- teze skladajo z bistvom stvari. Različne hipoteze, tudi če podobno razlagajo iste vidne pojave, ne morejo biti enakovredne, ker ima samo ena utemeljitev v naravi. Kadar priznavamo, d a j e gibanje absolutno določeno z naravnim mestom gibljivega telesa, d a j e mirovanje absolutno, da sta zgoraj in spodaj absolutna, mislimo, da skladnost spoznavnih načel s stvarmi predpisujejo stvari same. Ptolemaj ni bil aristotelik, bi l je matematik: pri izbiri svojih hipotez se je ravnal po preprostosti opisa vidnih pojavov. In Kopernik je, zato da bi bil pri tem bolj ptolemajski od samega Ptolemaja, opustil Aristotelov geocentrizem, ki se mu je dotlej matematična astronomija bolj ali manj prilagajala. Hkrati pa Kopernik svoje teorije ni predstavljal kot matematično hipotezo, marveč kot tezo, ki ustreza načelom fizike, resda načelom Aristotelove fizike. No, De Revolutionibusje tik pred Kopernikovo smrtjo objavil Osiander, avtor predgo- 7 4 G A L I L E O : P O M E N DELA IN NAUK ČLOVEKA vora, katerega namen j e bil ublažiti učinek nauka, ki heliocentrizma ni širil kot domnevo, marveč kot resnico. Ta uvod predstavlja De Revolutionibus kot matematikovo hipotezo. Keplerje zmeraj ugovarjal temu tolmačenju in Gali- lej se je v nekem pismu iz 1. 1597 z njim strinjal. Res se katolištvo zaradi Kopernikove razprave sprva ni vznemirjalo. Tri- dentinski koncil ni heliocentrizmu namenil niti ene kritične besede. Precej Kopernikovih cerkvenih prijateljev in veliko jezuitskih astronomovje sprejelo heliocentrizem kot matematično hipotezo, utemeljeno na optični relativno- sti gibanja. Celo ob prvi obsodbi 1. 1616 je kardinal Bellarmino priznal, da Kopernikova hipoteza »pojasnjuje videz še bolje kot ekscentrični krogi in epi- cikli«, seveda pa si ni drznil trditi, da je »Sonce čisto zares v središču sveta in se vrti samo okrog svoje osi«. Edini, ki seje celo še pred objavo De Revolutionibus spotikal, češ da gre za sramoto in svetoskrunstvo, je bil Luter: »Ta tepec,« je rekel o Koperniku, »hoče obrniti na glavo vso astronomsko vedo.« Morali smo si priklicati v spomin te zamisli in stališča, če naj razumemo Galilejevo držo in objektivno presojamo okoliščine, v katerihje prišlo 1. 1616 do opomina in 1. 1633 do obsodbe. Galilej j e zavračal Osiandrovo razlago Kopernika, razlago, s katero so se zadovoljili aristotelovski filozofi in katoliški teologi. Zvest Koperniku sije za- dal za cilj dokazati, d a j e heliocentrizem pravilen kot fizikalna resnica. Zares genialna pa j e njegova ugotovitev, da daje nova teorija gibanja, galilejevska dinamika, model za fizikalne resnice, ki jih je treba šele uveljaviti, resnice, ki bodo utemeljile kopernikansko astronomijo kot korenito in celostno ovržbo aristotelske fizike in filozofije. In zaradi prizadevanja za ta cilj j e Galilej prisilil Cerkev, d a j e obsodila Kopernika, tako da je obsodila njega (1.1616 in 1.1633). Zdaj ne bomo obnavljali zgodovine okoliščin, v katerihje Sveti sedež Ga- lileju prvič izrekel prepoved izpovedovati resnico po Koperniku, drugič pa ga prisilil, da seje heliocentrizmu odrekel. Zdi se, da izvrstno delo, ki gaje pred desetimi leti objavil Giorgio de Santillana4, daje o tem vprašanju vsa pojasnila, kijih omogočajo doslej dosegljivi podatki. Nagibe in razloge našega junaka bi radi razumeli ne glede na to, kateri nagibi in razlogi so vodili njegove nas- protnike. Tem, ki so se ob to spotikali, priznavamo, da Galilejevi fizikalni argumen- ti ne v času Zvezdnega glasnika [Sidereus Nuncius] ne pozneje v Pismih o gibanju plimovanj ali Dialogu o dveh velikih sistemih sveta [Dialogo sopra i due massimi siste- mi del mondo], k i j e 1. 1632 dejansko vrgel iskro v sod papeškega smodnika, niso imeli dokazovalne vrednosti, kijim jo je pripisoval, in da Galileju zlasti ni uspelo priskrbeti dokaza v podporo zemeljskemu gibanju, ki g a j e zahteval Tycho Brahe: gre za odklon prosto padajočega telesa proti zahodu. Vprašanja 4 The Crime of Galileo, Univ. of Chicago Press, Chicago 1955. (Op. prev.) 7 5 G E O R G E S C A N G U I L H E M o tem in celoti Galilejevega dela, tako mehaniki kakor kozmologiji, j e Alexan- dre Koyré pojasnil z nedvoumnostjo, ki kot plod natančno razločujočega in hkrati strogega duha sili k premisleku. Če z izkustvom razumemo običajno, pragmatično izkušnjo, se Aristotelova fizika s to izkušnjo ujema bolje kot Ga- lilejeva; če z izkustvom razumemo eksperimentiranje, ki ga izvajamo zato, da bi dobili hipotetično razlago, se nobenemu od Galilejevih poskusov (in danes vemo, da j ih je naredil veliko manj, kot so mu jih pripisovali, ko so izdelovali njegov portret, jemaje si za model Bacona) ni posrečilo potrditi matematičnih predvidevanj, nobenemu se ni posrečilo prepričati niti tako nearistotelovskih učenjakov, kot je bil sam. Popolnoma res je, da v drugi polovici 17. stoletja Kopernikov sistem še zdaleč ni dosegel soglasja. Na eni strani ga niso imeli za kaj dosti preprostejšega od Ptolemajevega, zatrjevali so celo, da vsebuje osem epiciklov več (48 nasproti 40); po drugi strani pa j e dokaz, ki naj bi ga bil do- končno uveljavil, meijenje paralaks zvezd stalnic, dokaz, ki ga Kepler zaradi pomanjkanja astronomskih instrumentov ni mogel dati pa zato predlagal Gali- leju, naj ga poišče, delno priskrbel šele Bradley 1. 1728, v celoti pa komaj 19. stoletje. Pascal, ki ni bil prijatelj jezuitov, j im v 18. pismu provincialcu [Lettres écrites à un Provincial ali Les Provinciales] meče v obraz Galilejevo obtožbo: »Zaman je tudi bilo, da ste proti Galileju izposlovali ta rimski odlok, ki obsoja njegovo mišljenje v zvezi z gibanjem Zemlje. To pač ne bo doka- zalo, da miruje; in če bi imeli zanesljiva opazovanja, ki bi dokazovala, da se vrti, ji vsi ljudje skupaj ne bi preprečili, da se ne bi vrtela in da se ne bi vrteli z njo.« Pascal govori v pogojniku: če bi imeli zanesljiva opazovanja. Mar ni on 1. 1647 pisal Božičku: »Vsi pojavi gibanj in retrogradnih gibanj planetov popolnoma sledijo Ptolemajevim, Tychovim, Kopernikovim hipotezam in še mnogim dru- gim, ki jih je mogoče postaviti, od vseh p a j e lahko le ena pravilna. Ampak kdo si bo drznil izreči tako pomembno razsodbo in kdo bo lahko brez nevarnosti, da se zmoti, podprl eno na škodo drugih...?« Kdo bi se tedaj čudil slavni Misli218 (v Brunschvicgovi izdaji): »Zdi se mi dobro, da ne bi poglabljali Kopernikovega mišljenja.« Pa vendarle bomo skupaj z Alexandrom Koyréjem rekli, da ima prav Ko- pernik. Imeti prav ne pomeni zmeraj prav govoriti. In tukaj nastopa nauk človeka in osvetljuje pomen dela. Ker j e Rimokatoliška cerkev čakala triinsedemdeset let, preden je 1. 1616 obsodila heliocentrizem, ker druga obsodba 1. 1633 večine evropskih vladar- jev (med njimi francoskega kralja) ni zavezovala k prepovedi njegovega šiije- 7 6 G A L I L E O : P O M E N DELA IN NAUK ČLOVEKA nja in ker j e veliko duhovnikov lahko brez škode izjavljalo, da so jih Galilejeve teorije prepričale, j e več zgodovinarjev znanosti poskušalo Galilejevo zadevo predstaviti kot dogodek, ki se m u j e Cerkev na vso moč trudila izogniti in ki bi ga bil manj ponosen, trmast in strasten človek lahko prihranil sebi, krščans- tvu in zgodovini. Pragmatistično nastrojena filozofija znanostije s tem krepila povsem naravno prizanesljivost katoliških zgodovinarjev do cerkvenih odloči- tev. Glede na to, d a j e bila heliocentrična hipoteza pri Koperniku kinematič- na hipoteza in d a j e pri Galileju taka ostala,je Henri Poincaré 1. 1906 zapisal v Znanosti in hipotezi [La Science et l'hypothèse]: »Ta dva stavka: 'Zemlja se vrti' in 'udobneje je domnevati, da se Zemlja vrti' imata en in isti pomen; v nobenem ni nič več kot v drugem.« Torej bi lahko Galileja in kardinala Bellarmina postavili z ramo ob rami. Zanimivo je, da Arthur Koestler v delu, objavljenem 1958 in prevedenem v francoščino z naslovom Mesečniki [Les Somnambules] 1. 1960, poskuša dokazati, da se Galilej, glede na to, da ni imel tehtnih fizikalnih argumentov, v proko- pernikanski boj ni spustil zaradi znanosti, marveč zaradi svojega družbenega prestiža: »Rekel je, da ima Kopernik prav, in kdor koli je bil drugačnega mnenja, j e žalil ugled največjega učenjaka tiste dobe. V bistvu je Galileja gnalo v boj prav to, in to je postajalo bolj in bolj očitno. Njegovih nasprotnikov to sicer ne opravičuje; vseeno pa ima to dejstvo svojo težo, ko se sprašu- jemo, ali je bil spor zgodovinsko neizbežen« (str. 420). Avtor Španske oporoke in Niča in neskončnosti, kije navsezadnje na svoji koži spoznal izkušnjo in teorijo ideološkega disidentstva in njegovih posledic, v vsej knjigi - ki ni brez pomena, in to celo zgodovinskega - razglablja tako kot zgodovinar znanosti in branilec vere Pierre Duhem: »Logika je bila na strani Osiandra in Bellarmina, ne pa Keplerja in Gali- leja. Samo prva dva sta doumela celotni doseg eksperimentalne meto- de.« V skrajnem primeru j e bilo pragmatistično in nominalistično razlago znanstvenih teorij do Einsteinove in Planckove fizike še mogoče braniti. Koest- ler pa se zdi, kot da ne ve, da si v 20. stoletju privošči manj širine kot Pierre Duhem. Ko bi bil Galilej pristal na kompromis, k i je hotel, da naj bo heliocentri- zem hipoteza, ki ne ogroža Svetega pisma, Jozuetovega slovesa in dogem, bi bil po Koestlerjevem mnenju priznal, da nima nobenega dokaza, in se osme- šil. Od tod njegova trma. 7 7 G E O R G E S C A N G U I L H E M Koestler se tako kot veliko drugih ne zaveda, d a j e bilo to, kar j e Galilej imel za dokaz, veliko več od tistih nekaj opazovanj, ki j ih j e lahko opravil, in tudi veliko več od tistih dokazov, ki so j ih od njega zahtevali njegovi nasprot- niki, kajti razumeli so lahko samo take: dokaze aristotelske vrste, absolutne reference, naravna gibanja, formalne vzroke in lastnosti. Vendar pa Galileje- va znanost ni vrgla v zrak zgolj Kozmosa poganov, usklajenega s Svetim pi- smom kristjanov, marveč vso kulturo in mentaliteto, ki ju j e ta Kozmos pred- stavljal. Galilej j e bil o tem iskreno prepričan, ko je sklenil, da mu bo uspelo dokazati združljivost Kopernikove in svetopisemske resnice, natančno pa je tudi sprevidel, zakaj ga ne morejo razumeti. V Pismu monsinjorju Pieru Diniju [Lettera a monsignorPiero Dini] pravi: »Z neovrgljivimi dokazi bi bilo treba pokazati, da je (Kopernikova teori- ja) pravilna in da njej nasprotna nikakor ne more biti taka. Ampak kako naj bi to storil in kako naj vsa ta prizadevanja ne bi bila zaman, če mi zapirajo usta, če se ti peripatetiki, ki naj bi jih prepričal, kažejo nezmož- ne razumeti celo najpreprostejša in najlažja sklepanja?« Tu vidimo dokaz Galilejevega zavedanja, da bi lahko, ko bi ga bili pustili delati v miru, pripomogel k prihodnosti svoje vede, razvoju nove znanosti, k zbliževanju matematike, astronomije in fizike. Dokazje bila obljuba, da bo ob bok razsežnostim vesolja postavil moč računa, k i je omogočil formulacijo pr- vega zakona matematične fizike. Tragika Galilejevega položaja j e bila, da se zato, ker je ostal bolj aristotelski, kot s i j e mislil, ni zavedel, da mu j e dajal Kepler v astronomiji na voljo ravno takšne in tako trdne argumente, o kakr- šnih je sam sodil, da so dobri v fiziki. L. 1609 mu j e poslal Kepler svojo Novo astronomijo [Astronomia nova], ki vsebuje prva dva zakona (eliptične orbite; zakon o površinah). Vendar pa je Galilej ostal v kozmologiji privrženec krož- nic, saj j e imel elipso zgolj za metamorfozo kroga. Sploh pa j e bil Kepler do Newtona vsem in po njegovi lastni izjavi zlasti samemu sebi tako nerazumljiv, da bi bilo Galileju zatekanje h Keplerju povzročilo več zadrege, kot pa mu pomagalo. Edino vprašanje, ki si ga naj bi danes zastavili, se mi zdi naslednje. Ali j e imel Galilej prav ali ne, ko je brez zadostnih dokazov sebi in svojim nasprotni- kom obljubljal dokaz, ki ga danes sestavljajo vsi dokazi njegovega sistema, dokazi, kij ih je sam predpostavljal, a j i h ni mogel predvideti nihče drug? Je imel Galilej prav ali ne, d a j e bil zaradi tega robat, ohol in nespravljiv do nasprotnikov, med katerimi si j ih j e nemalo želelo kompromisa? Na to vprašanje odgovarjam, kolikor mene zadeva, d a j e imel Galilej prav. Nauk človeka je, d a j e svoje življenje podredil prepričanju, ki g a j e imel o pomenu svojega dela. Ko se je zavezal, da bo predložil dokaze, če mu bodo 7 8 G A L I L E O : P O M E N DELA IN NAUK ČLOVEKA dali čas za to, se je jasno zavedal moči svoje metode, vendar pa je sebi, v svo- j e m človeškem življenju, naložil neskončno nalogo merjenja in usklajevanja izkustev, nalogo, ki zahteva čas vsega človeštva kot neskončnega subjekta vede- nja. No, danes vemo, d a j e bila njegova slutnja o rodovitnosti matematične fizike do kraja pravilna. Veda o naravi napreduje, povezuje to, kar je Galilej povzdignil v dostojno znanosti: namreč matematiko in rabo instrumentov, in tako da prelamlja s preteklosyo po zgledu Galilejevega preloma, ki ga nene- homa obnavlja, ustvarja Novega znanstvenega duha. Kako naj bi se nam tedaj zdelo graje ali samo obžalovanja vredno, ker je mož, kije ustoličil cilj in meto- do moderne znanosti, izpričeval tolikšno trmoglavost, da g a j e spravila v sti- sko, v kateri j e njegov odpor popustil? Dovolj znano je, d a j e postal Galilej simbol v 18. stolteju. Zgodovinarji raziskujejo razlog za pomen, ki seje najčešče prisojal njegovi zadevi: svobodo- mislec, ki ga preganja nestrpnost. Dejansko ne gre samo za sovražnost do teologij in klerikalizma. Gre tudi in predvsem za ustvarjanje odmika, k i j e nujno potreben, če naj razumemo, da Newtonova znanost, zgled vse znanosti svojega časa, dovršuje Galilejevo. L. 1684 Matematična načela naravne filozofije [Philosophiae naturalis principia mathematica] potrdijo in utemeljijo to, kar je 1. 1604 začenjal in pripravljal zakon o pospešenem gibanju. Šele v 18. stoletjuje bilo mogoče razumeti, d a j e bilo upiranje Galileja, človeka, da bi sprejel kom- promis, znamenje upiranja njegove dinamike znanstveni kritiki. Od 18. stoltejaje zgodba o zadevi Galilej zelo dobro orisana v Santillano- vem delu. Zorni kot se s časom in krajem, tj. taborom spreminja. Po eni strani so bila nekatera sektaška in delna vrednotenja upravičeno popravljena. Po drugi pa j e vznemirljivo ugotavljati, kako v časteh so pri nekaterih zgodovi- narjih kompromisne rešitve. Vseeno se danes, po nekaterih nedavnih aferah, ko sta znanost in politična oblast marsikod prihajali v spor, zdi, da lahko vsa- ko družbo osumimo ustvarjanja možnosti za podobne situacije, ko t jo j e bole- če živel mož, katerega rojstva se slovesno spominjamo. To j e nedvomno doda- ten razlog, da ne pustimo popačiti pomena, ki ga je imel Galilejev boj, da ne gojimo naklonjenosti do zgodovinskih ali epistemoloških razlag, o katerih se še danes zdi, da potrjujejo grenke in prenicljive besede, ki jih je Galilej izrekel ob koncu življenja: »Človeku težko oprostimo krivico, ki smo m u j o prizadeli.« Prevedla Mojca Mihelič 7 9