Srečni Slavko
(Spisal Peter V—y.)
Jl|jjf akega jutra vže dolgo ni bilo, kakor je bilo jutro na dan sv. Alojzija. Zrak \3?*§ je bil čist kakor ribje oko, niti najmanjšega oblačka ni bilo, in ko je po-gledalo zlato solnčece izza gore, našlo je vže vse vaške otročiče na nogah. Nii ne samo na nogah, nego lepo umite, oblečene v najlepša oblačilca, saj pa tudi Di bil navaden dan, dan sv. Alojzija. To so bili veseli, ko so se zbrali z belimi lilijami v rokah v lepo okrašenej vaškej cerkvici, da sprejmo prvič sv. obhajilo. To je velik dan, najlepši dan v človeškem življenji, kdo bi ga ne bil vesel? —
Pa vender je bil Vrtnikov Slavko žalosten, zelo žalosten. In kaj bi ne bil žalosten! Meseee in mesece se je veselil dobri otrok denašnjega dneva, štel tedne in dneve, učil molitvice na izust, kakor nihče drugi, poslušal svoja roditelja, da ni moge] bolje, a prikrala se je nadležna bolezen, izpodjedla rau šibko telesce in bolan leži na svojej posteljiei dobri Slavko vže več kakor mesec dnij. Pa naj bi bil bolan, da bi le mogel v cerkev, da bi prejel tudi on, kakor drugi otroci prvo sv. obhajilo!
Danes mu je godovni dan. Žalosten godovni dan. Dobra roditelja sta rau kupila za vezilo innogo lepih stvarij, ab' mirno leže tam na mizici, niti dotaknil se jih ni dobri Slavko. Zvonovi tako milo zvone in vabijo pobožne otročiče v cerkev, a Slavko je prikovan na posteljico. Pač se sklone in pogleda na prosto, od koder tako gorko sije zlato solačece, a snežno bele lilije na vrtu pod oknom mu kimajo tako prijazao se svojirai cvetočimi glavicami, kakor bi hotele reži: nPridi dobri Slavko, utrgaj nas in nesi v eerkev, da počastiš in nakitiš z nami svojega varuha
sv. Alojzija. Pridi, dobri Slavko, pridi!" A on leži v posteljici bolan, hudo bolan. Žalostna ga gledata skrbna roditelja in kako bi ne bila žalostna, ko vidita, da njiju jedinec toliko trpi? In vender mu ne moreta pomagati! — —
*                 *
Zaspal je popoludne Slavko. Koditelja sta mu bila v sobi; oče je nekaj pisal, a mafci je šivala pri šivalnej mizici. Večkrat se je obrnilo skrbno materino oko na malega bolnika, večkrat se jej je prikradel iz ljubečih prs žalosten vzdih.
—  Morda pa vender ozdravi — reče naposled možu.
—  Bog daj, ali le malo imam upanja,  le poglej, kako ga je vzela bolezeu. Tudi zdravnik dvomi, da bi ozdravel najin Slavko.
Ko sta se roditelja tako pogovarjala, stresel se je hkrati mali Slavko, sklonil se po konci v posteljici in plaho gledal po sobi.
—  Mama, mama, kain je odšel? — vzkliknil je naglo.
—   Kdo, dušica moja?
—  Nu, oni mali deček.   Kaj ga nisi videla nialega dečka v belej  srajčici? Malo popreje je bil pri meni, poprašal me,  ee grem z njim,   da mi bo tam pri njem lepo in da ne bodem nikdar več bolan.   Iu odpeljal me je nekam, sam ne vem, kam? 0 jejmina, mama, ali je bilo tam lepo, Prišli smo v velik vrt, tam je bilo vse polno otrok,  skakali so po stezicah,  trgali evetiee in peli, lepo so peli. Ko so ugledali naju, prišli so vsi k nama: rNu, Slavko, si vender prišel k nam, zdaj nas pa ne zapustiš več!" ¦— upili so. In jaz — — — hotelješe dalje go-voriti, ali hud kašelj mu ,je zapiral sapo.
—  Mama, — — mama — —• ne morem — — dih—a—ti ¦— — stokal je sirotek.
—  Slavko,  Slavko,  ne  zapusti naju! — vzkliknila je  plakajoča se mati in poljubljevala umirajočega sineeka.   Ovil je deček krčevito svoje tenke ročice okoli materinega vvatu, zastokal je se nekolikokrati in zaprl za zmirom svoji modri očesci. Srečni Slavko! — —
Hitro so prihiteli k mrtvemu Slavku njegovi tovariši, natrgali v yrtu belih, snežnobelih lilij in ovenčali z njimi malega mrliča Zahajajoče solnčeee je uprlo v sobo svoj svetli obrazek in poljubovalo se svojimi žarki angeljsko, smrtnobledo ličece Slavkovo. V vrtu pa je začel drobni slavček svojo večerno pesenco žgoleti. Vsem je bilo tako milo pri srci, vsem se je zdelo, da prepeva o srečnem Slavku, ki goduje svoj godovni dan pri dobrem Jezušku in svojem varuhu sv. AJojziju gori v zlatih nebesih — — —
Srečni Slavko! — — —