Par kratkih pa tehtnih besedi o gospodarstvu
z gozdom.
Gozdi so veliki dobrotniki človeštva, ne le s tem, da posestnikom donašajo lepih dohodkov, temuč tudi s tem, da pripomorejo k zdravju ljudstva in živine. Zato ne bi smeli njih lastniki lastni roparji gozdov biti, ampak prav skrbni gospodarji.
Vsak kmet ve, da mora, ko je žito požel, njivo pognojiti, obdelati in s semenom obsejati, če hoče drugo leto zopet kaj pridelati. ¦
Vsak živinorejec ve, če hoče par goved vsako leto iz svojega hleva prodati, da si mora zato vsaj ravno toliko mlade živine izrediti.
Tako misliti bi morali tudi gospodarji, ki bočejo iz svojega gozda kaj lesa prodati.
Žalibog pa je mnogo tacih gospodarjev, ki imajo gozde, da so jim sami najveci sovražniki!
Ko je mila narava o pozni jeseni gozd zasejala a semenom , ki je padlo z drevja, priženo se drugo spomlad koze v gozd, katerim je mladi drevesni zarod največa sladčica, ki ga vsega omulijo.
Kar je pa drevesnih mladik k sreči še ostalo, tem zanikerni gospodar, ki vso naštel j o iz gozdov pograbi, sleče tako rekoč nogovice in čevlje, da je drevesu poleti prevroče, pozimi pa premrzlo.
Razun tega pa pridejo še smolarji, ki drevesa, katerim je natura rane s smolo zaceliti hotela, še bolj ra-
208
nijo, zato, da požresneži še več smole ugrabijo in drevesa popolno pokončajo.
Ce se samopridnim barantačem z lesom prodad6 stareja drevesa, jih radi podirajo tako, da padajo na mlado drevje in ga poder6, barantač pa potem staro in mlado drevje iz gozda pobere.
Kaj pravite o takem gozdnem gospodarstvu? Ali je zato čuda, da gozdi naši čedalje bolj hirajo?
Živa potreba po takem je poduk mladim, kazen pa nečimurnim starim gospodarjem, sploh pa dobra gozdna postava in strogo njeno izvrševanje.