Spomini na Dunaj in okolico. Posnel po svojem dnevniku Josip Levičnik, Ijudski učitelj. (Dalje.) Moje načel0. Kar lepega vidiš, hvalevrednuga slisiš, koriatnega skusiš, zapiši! — t*o lej poli otmeš marsikaj pozabljivosti, in poitavJjaš likrati sam sebi stalni spominek po prislovici latinski; ,,Litera scripta manet"j ali po nasem ; ;,Zapisana čerka ostane". Zapustivši obširni vitežki grad podali smo se čez obokani most, na drugi, gosto zaraščeni otok. (Vsih jezerskih otokov je, ako prav vem, sedem, ki soblizo drugzadrugim.) Po velikem ovinku prišli smo na mejdan (Turnierplatz), ki ima veliko enakost z prostornim jahališčem. Okrog in okrog je obdan z zmerno-visocem obzidjem; na izhodni strani pa ima visoko galerijo za odlične gledavce. — Na daljni hoji prišli smo do romantične globoke skalnate struge, skoz katero se pretaka v tihem miru obširnega jezera temna vodica. Cez to strugo dviguje se derzovito visoki kamnitni most; poleg taistega pa se odpira globok podzemeljsk preduh, v kateri peljejo (navzdol) dobro vravnane stopnice. Tudi mračni tmini tega preduha zaupali smo, vesela družbica , življeDJe svoje, in stikovali po raznih oddelkih njegovih, vender nismo ondi nič posebnega vidili. Odtlej podali smo se do barkostaje, in stopili v eno iz med mnogih na vožnjo čakajočih ladij. S krepko roko zaveslal je prijazni brodnik od kraja, in peljal nas najpred v ouo skalnato strugo, katere sem zgoraj omenil. Mnogo čolnov srečalo nas je, in mnogotere družbice vozivši se v tistih, so ve selo marnjale. Iz tesne kamnitne soteske privozili smo se na bolj prostorno vodno plan, peljali se do umetnega slapa, ki je bil 1. 1801. napravljen, obvozili otok, na katerem stoji vitežki grad, in tedaj taisti lahko na okrog in okrog natanko ogledali. Res je kaj znamenita zgrada, prav kakor so bila starodavna vitežka domovja. Strehe na stolpih so narejene iz raznobarvnih opek; en stolp pa je brez strehe, ter se po planoti njegovega verha labko hodi. Razgled od tam pač more rajski biti. Brodnik nam je med vožujo marskaj mikavnega povedal; med drugem tudi, da se v jezeru (ki je prav za prav le ribnjak, kateri pa obsega 72.000n sežnjev prostora) nabajajo karpi 20 U težki. Cele trume zalih labudov vozilo se je poleg nas po vodeni planoti; tudi divjih rac je bilo veliko trop, ki so se z veselim ragljanjem zibale po ribnjaku, dvigale se enako tamnim oblakom kvišku, in v zmerni daljavi od nas zopet vsedale se na tibo-mirno vodeno poveršje. (Za kakega vnetega lbvca bi bila tolika množina povodne divjačine pač huda skušnjava; ali tu se ji menda ne godi krivica, ker je tako zelo ljudi privajena.) K vsemu temu zanimivali so me tudi ob obrežji uinetno nasajeni gozdiči; tu eden iz samih borovcev; tam iz prestarih visocih smrek; na enem otoku pa smo vidili gozdič iz samih topolov (Silberpappeln). Zdaj smo se privozili do Marianenega otoka (Mariannen - Insel), kjer se dviguje mični 1. 1840. pozidani gradič posebne lepote in dragocenosti. Vreden je, da tudi o njegovi krasoti nekoliko spregovorim. Po vsem kar se tu vidi, je soditi, da je ta gradič dal postaviti blagoserčni cesar Ferdinand I. svoji enako blagoserčni visoki gospej — soprugi incesarici Mariji Ani vposebni spomin. Poslopjiče, v gotiškem zlogu pozidano, ima le dvoje sob. V pervi so tla iz starega rimljanskega mozaika (kije pravi original, izkopan 1. 1820. na Loiger-poljih na Solnograškem — za starinoslovce jako znameniti predmet!); od stropa visi petero bogato pozlačenih svečnikov; na stenah ste obešeni veliki sliki cesarja Ferdinanda I. in njegove preblage sopruge Marije Ane.v dragocenih okvirih. Devetero okeu iz barvane steklenine, drugo lepše memo drugega, spušča svitlobo v toprekrasno dvorano. Na oknih k desni naslikano je šestero podob (obrazev) dunajskih; na oknih k levi enako toliko iz Češkega in Ogerskega; na oknih vhodne strani zopet šestero podob talijanskih. Druga, manjša, pa še lepša dvorana ima stene vse nakitjene s pozlačenimi gotiškimi rezljinami. Dva barvana okna z obrazi iz Sardinije (domovine presvitle cesarice Marije Ane); od stropa viseči dragoceni svečnik; pozlačeni stoli, prevlečeni z belo svilo in mnogo druge sprelepe oprave sili nas tu v občudovanje. Res! tacih krasot se človek skoraj ne more dovolj nagledati. — Ker smo želeli priti tudi še v znotranje prostore cesarske palače, smo naročili našemu brodniku, naj nas pelje zdaj do ,,barkostaje", kar je jaderno storil. — Nazaj grede skoz perivoj okrenili snio še na levo, da si ogledamo botaniški vert. Neštevilne sorte zelenjav, cvetk, germičev itd. je bilo ondi viditi, in da bi Človek hotel vse to popisati, napolnil bi celo knjigo. 0 vonjavah govoriti pa bi se djalo, napeljevati Savo v jadransko morje. Edine besede naj toraj zadoste: rajski vonj duhti iz mnogih cvetek in germičev laksenburškega botaniškega verta! (Dalje prih.)