Leto XIX.
Številka 7. in 8.
SLOVENSKI PRAVNIK.
Izdaja društvo ..Pravnik" v Ljubljani.
m
Odgovorni urednik:
DS DANILO MAJA KO X.
V LJUBLJANI.
Natisnila »Narodna Tiskarna" 1903.
VSEBINA.
1. Dr. Miroslav Stieber: Odstop zemljiškoknjižne prednosti
pa novi izvršilni red  ..........   193
2. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
a) Onega, ki si lasti na občinskem svetu pravico kot občan, ni moči tožiti negatorno; za take spore pristojna so sodišča..........204
b) Znesek, katerega stranki ob sklepu pogodbe pri tretji osebi založita, ni ara v zmislu §-a 908 o. d. z.   209
c) Pitanje odštete, kad je tko oštečen od čije životinje   211
d) Pogoji za povračila v zmislu §-a 866 o. d. z. .    .   216
e) K vprašanju o legitimaciji za lastninsko tožbo; razmerje med posestno in lastninsko pravdo .    .    .    220
f) Polag §-a 158 o. g. z. ne radi se o tome, je li je i kada punomočnik tužitelja doznao za rogjenje djeteta, nego o tome, je li je rkada sam tužitelj za to doznao.   Je li je pak ovaj znao, da je mati
tog djeteta bila noseča, nema važnosti ....   228
g) Ako prizivno sodišče razveljavi razsodbo .sodišča l. instance zaradi pomankljivosti postopanja v zmislu §-a 496 št. 2 c. pr. r. in naloži pravdnemu sodišču dopolnitev razprave, dopustna je dopolnitev postopanja le toliko, kolikor jo je ukrenilo prizivno\sodišče   232
h) K razlagi §-a 41 c. pr. r. .    .    .    .    .    .    .    .   235
i) Pravomočen izvršilen sklep nima učinka pravo-močne razsodbe; čeprav zavezanec ne izpodbija izvršilnega sklepa, s tem še nikakor ne prizna obstoja terjatve, za katero se je dovolila izvršba, če si je svest, da ostane izvršba brezuspešna    ....   237
j) Glede terjatev, za katere je bila na dan dražbe nepremičnine sicer vknjižena zastavna pravica tudi na drugih neprodanih nepremičninah-, ki so se pa v času med dražbo in razdelilnim postopanjem s teh neprodanih nepremičnin izbrisale, ni moči določiti ter prisoditi povračilnega zahtevka po §-u 222 izvrš. r.   238
k) Donatio mortis causa. — Za darilčeve dolgove je dopustna izvršba na nepremičnine, izročene in vknjižene na obdarovančevo ime na slučaj darilčeve smrti............240
/) O odločbi izvršbe, predno je ta predlagana, in do-tičnih stroških...........242
m) Začasna odredba je nedopustna, ako bi se z njeno ukrenitvijo že doseglo to, kar se hoče doseči s pravomočno razsodbo.........245
Kazensko pravo.
a) Kako je razlagati zakonita določila glede kupovanja glasov pri izvrševanju političnih pravic?   .    .    .   247
b) Kazenskopravna odgovornost po §-u 335 k. z.     .   250
c) Ponočna vožnja brez prižgane svetilke sama ob sebi
ne utemeljuje prestopka po §-u 431 k. zak.   .        252
3. Listek.  Nova c. kr. justiČna palača in nova jetnišnica
v Ljubljani.............253
4. Razne vesti.............255
Slovenski Pravnik.
Leto XIX.        V Ljubljani, 15. avgusta 1903.   Štev. 7. in 8.
Odstop zemljiškoknjižne prednosti pa novi izvršilni red.
(Iz češke knjige »Uhražovaci kapital služebnosti a realnich bremen«, spisal dr. Miloslav Stieber, v Pragi 1902.)
O zemljiškoknjižni prednosti se je napisala že cela literatura, ki je preiskovala nje učinke in pravni pomen. Predmet prepira je, se li učinki kažejo edinole obligatorno, le med strankami, ali pa absolutno ter preko strank in brez ozira na stranke. Najčistejši tip prve vrste kaže občno pravo pri razlagi legis Anastasianae,1) najčistejši tip druge vrste pa kaže t. zv. lokusova teorija, katera spaja zastavno pravico z gotovim mestom, spaja z njim pa tudi odstopljeno prednost.'2) Prvi njen zastopnik je Dernburg.3) V mejah teh tipov se pa sklepajo kompromisi drugih teorij z nijansami zdaj tega, zdaj onega tipa. Temelj pa ostaja jednak, na eni strani absolutnost, na drugi relativnost. Po tem se dele nazori v pruskem, saksonskem, bavarskem, virtemberškem, ha-noveranskem, meklenburškem in tudi avstrijskem pravu. Ti nazori izražajo se pa tudi v novejšem zakonodajstvu.4) Za nemške države rešuje današnje vprašanje § 880 nemškega državljanskega zakonika/')
') Pariš, Die Lehre von der Prioritatsabtretung, str. 63 in nasl.
2) Exner, Das oesterr. Hypothekenrecht, II. str. 464, 484.
3) Dernburg, Lehrbuch des preuss. Privatrechts, IV. izdaja, I. del, str. 855.
4) Glej § 440 saksonskega državljan, zakona: »Das Vorrecht einer eingetragenen Forderung nach dem Alter kann auch ohne die Forderung abgetreten vverden; dies erfordert jedoch zur VVirksamkeit gegen Dritte die Eintragung in das Hvpothekenbuch. Die betreffenden Glaubiger vvechseln ihre Stellen riicksichtlich der Summen, fiir welche das Vorrecht abgetreten ist, unbeschadet der Rechte anderer Pfandglaubiger.«
6) § 880.: »Das Rangverhaltnis kann nachtraglich geandert vverden. Zu der Ranganderung ist die Einigung des zuriicktretenden und des vor-tretenden Berechtigten und die Eintragung der Aenderung in das Grundbuch
13
194        Odstop zemljiškoknjižne prednosti pa novi izvršilni red.
V Avstriji si nasprotujeta Exner z obligatorno teorijo, a Strohal1) s teorijo stvarne dispozicije. Z Exnerjem se družijo Krasnopolski,2) Fleischer,:!) Schussler,') Kornitzer,"') Czornig,11) Bily,7) Tilsch.s) Strohalu pa se približujejo Ofner,'') Novak,1") Burckhardt,11) Krainz,1'2) Lošan in Dvorak.14) Pred njimi je v zmislu Exnerjevem, toda z neko modifikacijo, razpravljal o stvari David.1"')
Tudi pravni značaj odstopljene prednosti je sporen. Exner misli, da je to pravno opravilo posebne vrste, »sui generis«, Regelsberger l6) in Ofner17) jo imata za pravno opravilo po načinu
erforderlich . . . Soli eine Hvpothek, eine Grundschuld oder eine Renten-schuld zurucktreten, so ist ausserdem die Zustimmung des Eigentumers erforderlich. Die Zustimmung ist dem Grundbuchamt oder einem der Be-theiligten gegeniiber zu erklaren; sie ist unvviderruflich . . . Der dem vor-tretendem Rechte eingeraumte Rang geht nicht dadurch verloren, dass das zuriicktretende Recht durch Rechtsgeschaft aufgehoben wird. Rechte, die den Rang zwischen dem zurilcktretenden und dem vortretenden Rechte haben, werden durch die Ranganderung nicht beriihrt.«
') Strohal, Die Prioritatsabtretung, str. 29 in nasl.
'') Krasnopolski, Zur Lehre von der Prioritatsabtretung nach osterreich. Recht. Griinhufs Zeitschrift VIII. str. 458 in nasl.
3) G. H. 1880 št. 67.
«) G. H. 1880 št. 68.
5) Griinhufs Zeitschrift XVII. str. 657 in nasl.
6) Czornig, Vorlesungen str. 210.
h Češki Pravnik 1895 str. 654 in nasl.
8) Tilsch, Der Einfluss der Civilprocessgesetze str. 164.
9) G. H. 1880 št. 58 in 83.
10) Novvak, Die Vorrangseinraumung str. 22. ¦•) Griinhufs Zeitschrift XV. str. 690 in nasl. «¦) Krainz, Svstem 1899 I str. 831.
<3) Češki Pravnik 1900 str. 761. '*) Češki Pravnik 1901 str. 271.
15) G. Z. 1877 št. 98. Prednost je baje na obstanek odstopivše terjatve vezana s to utesnitvijo, da nasproti njej ne velja poplačilo odstopivše terjatve pred plačilnim, v listini določenim rokom.
16) Regelsberger, Das baverische Hvpothekenrecht II. § 91. str. 452; na drugem mestu (str. 453) govori tudi o intercesiji.
") G. H. 1880 št. 58. Svoje mnenje utemeljuje z oziri na kautele prakse. Če bi prednost ne imela stvarnih učinkov, bi se prednostni cesijonar za morebitno odškodnino zavaroval potom nadzastavne pravice na od-stopivši terjatvi. Če bi le-ta ugasnila, ostane nadzastavua pravica, če pa ugasne naprej stopivša terjatev, odpade nadzastavna pravica. To naj velja torej tudi za prednost.
Odstop zemljiškoknjižne prednosti pa novi izvršilni red. 195
nadzastavne pravice, Dernburg pravilno za cesijo, Burckhardt za nepopolno cesijo po načinu §-a 1395 obč. drž. zak. Kar se tiče terminologije, dela se razloček med odstopljeno prednostjo v ožjem zmislu (Vorrangseinraumung im engeren Sinne), kadar slede terjatve neposredno druga za drugo ali imajo jednako vrsto, in med odstopljeno prednostjo v širšem zmislu (Vorrangseinraumung im vveiteren Sinne) ali odstopom vrste (Rangabtretung), kadar se med njimi nahajajo drugi upniki. Prvo imenuje Strohal odstop mesta (Satzvveithung), drugo pa odstop prednosti v ožjem zmislu (Prioritatsabtretung im e. S.). K temu razločevanju se pride po tem, kakršno se zavzame stališče. Pri absolutnih teorijah se torej odstopa vrsta, toda vrste ni moči odstopiti, kadar imata obe terjatvi jednako vrsto. Mora torej biti »Vorrangseinraumung i. e. S.« ali pa »Satzvveichung«. Obligatornim ali relativnim teorijam je odstopljena prednost enakšno pravno opravilo, naj že stoje terjatve druga poleg druge, druga za drugo ali po drugih upnikih ločene med sabo.
Četudi pozna že naše starejše pravo lepe slučaje odstopljene prednosti, je dal posebni povod k nje formulovanju v našem zakonodajstvu neki vpis v nižjeavstrijski deželni deski z 1.1759.*) Tu je vpisana jedna »eingestandene Prioritat«. katera je enako glaseča se vsprejeta tudi v patent o češki deski in njegovo navodilo. Besedilo §-a 26 desk. pat. nas ne puščav nikakem dvomu zastran značaja prednosti.2) Pridobljena prednostna pravica se tu odstopa poznejšnjemu upniku. Ta prednost ima torej absolutne učinke. Vendar pa ta absolutnost nima svojega temelja v drugo-rodnem obsegu zastavne pravice predjožefinskega časa, iz katerega izvirajo temelji češkega deskovnega patenta. Eksekucija v ti dobi je merila seveda na bistvo zarubljene nepremičnine, ki se je do višine izvršljive terjatve preodkazala upniku, dotlej pa, dokler se v resnici ni opravila, je bila vsa imovina ravno tako zastavljena, kakor je zastavljena danes. Deželne deske v avstrijskih deželah so tako eksekucijo tudi ignorirale, tako da jo je šele jožefinski red spravil z njimi v soglasje.
') Krasno po l sk i, I. c. str. 474.
-) § 26: »Ein Glaubiger, der mit seiner Forderung in dem Hauptbuche friiher vorgemerkt ist, kann das erworbene Vorrangsrecht (Prioritat) den nachfolgenden abtreten.« Glej k temu navodilo za deželno desko § 49.
13*
196        Odstop zemljiškoknjižne prednosti pa novi izvršilni red.
Praksa pri čeških deskah je pa to absolutnost umevala relativno, ker je po izpričevanju Krasnopolskega izbrisala prednost, kadar se je izbrisala terjatev prednostnega cedenta. To pa po naših mislih ni izpremenilo pravega značaja prednosti, kakor je bila formulovana v patentu o čeških deskah. Njen pojem je iz-premenil šele provizorni knjižni red ogrski, določivši v §-u 61: »Ein Glaubiger kann einem Andern den Vorrang nur insofern einraumen, als dadurch die biicherlichen Rechte dritter Personen nicht beeintrachtigt vverden.« Iz besed »Vorrang einraumen« je moralo tu biti jasno, da se tu ustanavlja razmerje dveh terjatev, od katerih imej jedna »Vorrang« pred drugo. Točno je to izrazila že I. vladna predloga zemljiškoknjižnega zakona z dne 14. decembra 1869, ki v §-u 15 določa, da tedaj, če jedna terjatev pridobi pred drugo »Vorrang«, »so andert sich dadurch ... die Rangordnung d i e s e r F o r d e r u n ge n unter einander«. Komisija gosposke zbornice je sicer rabila drugo stilizacijo, ali tudi ona je pustila še »Vorrang«.1) II. vladna predloga se je po nekih stilističnih premembah vrnila k besedilu I. predloge. Stilizacija te predloge se nahaja v sedanjem §-u 30 zemljiškoknjižnega zakona. Smatramo torej, da je za pojem prednosti kodificirana teorija razmerja terjatev, torej obligatorna ali relativna teorija. Vprašanje je le, doklej sega ta relativnost, kakšne so njene posledice. Praksa se je večinoma držala njenega, od teorije zastopanega pojma in smatrala prednost za brezuplivno, kadar je ugasnila terjatev prednostnega cedenta.-) To postopanje pa ni ustrezalo potrebam tabularne varnosti. Izravnal je stvar šele izvršilni red, v §-u 218 določujoč, da stopa terjatev, kateri se je prednost odstopila, na mesto odstopljene terjatve. O namenu te stilizacije ne more biti spora. Ali še danes gredo nazori narazen, in še danes se misli, da ni ta § materijalnega prava niti autentično razložil, niti izpremenil.*) Kar se pa citira za to
') Krasnopolski str. 502. § 31 njenega predloga se je glasil: »Der Hvpothekarglaubiger ist berechtigt einer spateren Hvpothekarforderung seinen Vorrang abzutreten. Die Rechte der dazvvischen liegenden Glaubiger vverden dadurch nicht beruhrt«
2) G. U. VV. 12.603 (1889), 13.936 (1891), Links št. 773 (1889). A tudi drugi nazori o veljavi prednosti i po izbrisu odstopivše terjatve so se uveljavljali v praksi, tako G. U. W. št. 12.760 (1889), 14.081 (1892).
») Cz o er ni g, Vorlesungen, str. 212, Tilsch, Einfluss, str. 164.
Odstop zemljiškoknjižne prednosti pa novi izvršilni red.
197
mnenje iz motivov, to se da ravno tako lahko izkoriščati proti njemu.1) V motivih stoji jasno, da se sicer ne mara izpreminjati materijalnega prava, da se pa hoče olajšati uloga sodišču, in v tem tiči autentična interpretacija tam, kjer bi sodnik šele potom špekulacije moral najti zmisel zakona, in k temu se pripominja doslovno: »Nur in einzelnen Punkten waren zu gleichem Zvvecke erganzende Bestimmungen nothvvendig.« Če bi torej zakonodavec ne bil hotel autentično dopolniti §-a 30 z. knj. zakona, bi ga sploh ne bil omenil. Če bi ga pa hotel razložiti v zmislu strogo relativnega pomena prednosti, bi ne bil rabil besed, o katerih pomenu ni mogel biti v dvomu. Beseda »Stelle« ne kaže več na medsebojno razmerje naprej stopajoče in odstopajoče terjatve ob času izvršilne dražbe, ampak na trajnost mesta, katero zavzame brez ozira na usodo »der zuruckgetretenen Hvpothekarforderung«. Ker se je spor v judikaturi in teoriji dosedaj poglavitno sukal o tem, če v slučaju izbrisa odstopajoče terjatve prednost nadalje traja, bode nam iz tega jasno, da se je le na to stran, a na nobeno drugo izpopolnila določba knjižnega zakona o prednosti. Naprej stopivša terjatev ne zavzame mesta povsem tako, da bi je umaknivša se terjatev čisto opustila. Ako naprej stopivša terjatev ugasne, pokaže se odstopivša terjatev že zopet na svojem starem mestu. Odstopivša terjatev konkurira tudi z naprej stopivšo terjatvijo na prvem mestu, v vrsti seveda šele za njo, dokler ta vrstni red za to še zadošča, in tudi na drugem mestu, dokler prvi vrstni red ne prikrajšuje naprej stopivše terjatve (§ 218 izvrš. r.). Besede »Stelle« §-a 218 izvrš. r. ni jemati v zmislu lokusove teorije, temveč umevati jo je po vsem značaju naše zastavne pravice sploh. Tam, kjer ni še lastninska hipoteka znana, in kjer kali za razvoj bodočnosti zastavne pravice (§§ 469, 1446 o. d. z.) namesto naprej, gredo (čl. XXVIII. uvod. zak. k izvrš. r.) nazaj, tam, kjer imajo torej zadaj stoječi upniki že po zakonu formalizovano pravico, da se naprej pomaknejo (Vorriickung), tam ima »Stelle« zastavne pravice le začasen pomen in prednost naprej  stopivše terjatve si more po
') Lošan, Češki Pravnik 1900 str. 717. Lošan sam se pa izreka za absolutne učinke prednosti, glej 1. c. str. 761 ter se na motive sklicuje edinole v svrho obrazložbe prednosti pred preživitkom.
198        Odstop zemljiškoknjižne prednosti pa novi izvršilni red.
tem, ko ugasne odstopivša terjatev, ohraniti svoje mesto le s pomočjo ednake, po gospodarski potrebi izsiljene razlage, ali pa s takim izrecnim besedilom zakona, kakršnega obsega § 218 izvrš. r.
Oziraje se na te učinke prednosti, lahko dalje zasledujemo njen pravni značaj. Tu smo z Exnerjem edini, da se pri odstopu ali pridobitvi prednosti po našem pravu gre za obligatorno razmerje med prednostnim cedentom in cesijonarjem, pri katerem se prednostni cedent zavezuje, da vrste, ki gre njegovi pravici, ne uniči na škodo prednostnega cesijonarja. Exner pa zaostaja pri tej relativnosti, in če tudi pravilno trdi, da so temu zasebnemu obligatornemu razmerju zagotovljeni neki stvarni učinki, ko se provede v zemljiških knjigah, vendar meni, da se kažejo ti učinki le v tem, da obligatorno razmerje ni več med dvema osebama, nego med dvema hipotekama, da prehaja na vse naslednike, da uživa varstvo javne vere, da se nanje pazi uradoma in da se ga konkurz ne dotika. Toda stvarni učinki sicer obligatornega prava se ne tičejo le naslednikov v dotični pravici in nadalje tretjih oseb, ki dosedaj niso v nikakem odnošaju k književnemu telesu, nego ti stvarni učinki zadevajo tudi one tretje osebe, ki so v tak odnošaj že prišle, ki imajo torej svojo pravico na telesu že vknjiženo. Po Exnerju') mine prednost, kadar odstopivša terjatev medtem ugasne. Exner polaga torej vso važnost na obligatornost razmerja, a učinek vpisa, ki zagotavlja temu obligatornemu razmerju absolutnost, pušča iznemar. Po Exnerju deluje odstopljena prednost ex tunc, stoprav v trenutku dražbe. Dokler pa do te ne pride, je v knjigah le schema brez duha in življenja. Proti Exnerju se da navajati iz njegove lastne knjige, kar piše o formalnem učinku knjižnih vpisov. To mu je moč, »die eingetragene biicherliche Rechts-verfiigung (Entstehung, Modification, Endigung eines dinglichen Rechtes) als eine schon vermoge des Eintrags an sich giltige und bis auf Weiteres — d. h. insolange und insovveit sie nicht aus besonderen Rechtsgriinden von gevvissen Personen mit Erfolg angefochten ist — gegen Jedermann \virksame hinzu-stellen. Diese Kraft kommt jedem formgerechten Tabularakt zu,
') Exner II. str. 497,
Odstop zemljiškoknjižne prednosti pa novi izvršilni red. 199
sobald er rechtskraftig gevvorden ist.«1) Po lastnih besedah Exnerja deluje torej vpis prednosti s svojim formalnim učinkom ex nune in nikakor ne šele, ko pride trenutek izvršilne dražbe.
Kakor smo že navedli, storili so se razni poskusi, kako bi se pojasnil značaj odstopljene prednosti. Mislimo pa, da se Ex-nerjeva teorija, vsled vpisa prednosti v zemljiški knjigi poglobljena v absolutnost tega vpisa, najboljše sklada s tem, kar terja praksa od pojma prednosti. Exnerjeva teorija, pri kateri se naglasa edinole obligatornost razmerja, in kjer torej ugasne prednost, če ugasne odstopivša terjatev, ne ustreza praksi, ker si le-ta želi tako prednost, katere učinki prežive usodo odstopivše terjatve. Lokusova teorija spaja zopet naprej stopivšo terjatev definitivno z dobljenim mestom, tako da takrat, kedar vgasne ta terjatev, ne pride odstopivša terjatev več na njeno mesto. Dalje ne dopušča lokusova teorija, da bi se jedni terjatvi dala prednost pred več terjatvami, kajti ni možno, da bi jedna in ista terjatev bila na več mestih. Nasprotno pa tudi ne dopušča, da bi dala jedna terjatev prednost več terjatvam, ker ni mogoče, da bi več terjatev, ki presegajo njeno svoto, bilo na nje edinem mestu. Istotako ne soglaša z njo, da bi obedve terjatvi dobile poplačilo na2) svojih starih mestih, naprej stopivša pred odstopivše Lokusova teorija razpolaga z dobljenim mestom dalje, obligatorna pa ga opušča edinole na korist svojega pogodnika. Vsem tem težkočam se ogne Exnerjeva teorija, ako se nje relativnost poglobi z absolutnostjo književnih vpisov. Absolutnost vpisa ohrani pravico iz relacije tudi tedaj, če vsled ugasle svoje terjatve pride prednostni cedent iz relacije; vendar pa oprosti relacijo, če stopi iz nje prednostni cesijonar. —
Sporno vprašanje o pomenu prednosti, ki se vedno rešuje, a nikdar ne reši, nas je primoralo, da smo glede njega zavzeli svoje stališče, hoteč razpravljati o odstopu prednosti pri služnostih in realnih bremenih.
') Exner I. str. 83, in njegov »Publicitatsprincip« str. 70.
') Prim. pojasnila minist. k §-u 208 izvrš. r., po katerih ima naprej stopivša terjatev tudi na svojem prvotnem mestu prednost pred odstopivšo terjatvijo. Poprejšnja judikatura je tu včasih odrejala sorazmerno povračilo; glej Kafka, G. H. 1895 št. 22.
200        Odstop zemljiškoknjižne prednosti pa novi izvršilni red.
Teorija se tu loči od prakse, in s teorijo se ločimo od nje tudi mi. Exner dopušča sicer odstop prednosti med služnostmi in terjatvami, ki so se istočasno vknjižile ali ki neposredno stoje druga za drugo. Ako ni to tako, je prememba mest baje nemogoča, ker denarna vrednost služnosti ni likvidna. Strohal ne pozna drugega učinka odstopljene prednosti, nego pravico po §-u 32 konk. r., da se namreč nepremičnina brez bremena proda, ali pridobitev vrstnega reda pred odškodnino za ugaslo pravico. Bil^1) zametava to prednost, ker je po §-u 30 z. knj. zak. pogoj, da so si sorodni prizadeti faktorji. Praksa se z ozirom na mnogobrojne služnosti in zlasti na preživitke pri nepremičninah ni mogla zadovoljiti s takimi nazori. Tavala je po temi, dokler ni naposled, ne vedoč kje izgaziti, sama si pomagala, kot je znala, in odkazovala obresti založbenega kapitala na terjatve, ki so si pridobile prednost. Njene nazore je zbral Lošan,-) ki je tudi utemeljeval, da je preživitek terjatev in da je zatorej prednost pred njim po §-u 30 knj. z. in §-u 218 izvrš. r. mogoča, a da je nemogoča pri služnosti, ker ta je pravica stvarna.
Akoravno govorita oba citirana §§ le o odstopljeni prednosti pred terjatvami, vendar mislimo, da jo je analogno raztegniti tudi na služnosti in realna bremena, ker tvorijo passivum nepremičnine in tak6 torej del najvišjega ponudka, ako so glede trajanja neomejene, popolnem absorbujejo, ali ga pa, če je njih trajanje omejeno, vežejo vsaj nekaj časa. Vprašanje o prednosti terjatev pred služnostmi in realnimi bremeni mislimo, da rešimo lahko, ako si pokličemo v spomin zaključek, do katerega smo dospeli premotrujoči koncem 1. poglavja vzroke za določitev založbene glavnice. Ta zaključek nam je pomagal rešiti težavno vprašanje vkupne zaveze realnih bremen in ta zaključek nam pomore rešiti tudi vprašanje o njih prednosti. S prisilno dražbo ne minejo služnosti in realna bremena, izvzemši §-a 226 izvrš. r., nego trajajo dalje, in upravičenec izvršuje svojo pravico kakor prej, tudi poslej. Založbeno glavnico pa je določiti radi tega, da ima zdražitelj primerno povračilo za izvrševanje teh pravic, ki mu delajo gospodarsko škodo.  Obresti od založbene glavnice
») Pravnik, 1895 str. 658.
2) Pravnik, 1900, str. 723 in nasl.; 1901 str. 28, 618.
Odstop zemljiškoknjižne prednosti pa novi izvršilni red. 201
gredo zatorej zdražitelju (§-a 219 in 225 izvrš. r.), a ne subjektom dotičnih pravic. To pred očmi, ne moremo drugače, kakor da zamembo, katero dela praksa zastran odstopljene prednosti služ-nostij in realnih bremen z naturalnimi dajatvami, ozir. z izvrševanjem pravice, proglašamo za nepravilno ter za protivno taktičnim razmeram in vsej logiki. Lošan sicer utemeljuje z bistro dialek-tiko: »Z odstopom književnega reda pridobi naprej stopajoči upnik toliko pravice, kolikor je je odstopajoči upnik izgubil v svojem prvotnem redu; kedar gre torej za odstop knjižnega reda pred preživitkom, pridobi toliko, kolikor znaša denarna vrednost pre-živitka v prirodninah, katere je užitkar v prvotnem redu izgubil.« Lošan pa je tu prišel v zmote vseh onih odločeb, ki so utemeljevale za prednostnega cesijonarja pravico, da sme zahtevati obresti od založbene glavnice. Njim in Lošanu je jasno, da ima preživitkar le pravico dobivati dajatve preživitka, toda naenkrat se napravi nikakor ne utemeljen skok, ko se mesto teh dajatev odkazuje obresti od založbene glavnice. Odstop prednosti pa ni nikaka cesija dajatev, ki bi imela posledico, da bi jih ta cesija izpremenila v denarne dajatve. Ta cesija je tudi protipravna, ker se tukaj odstopa v denar spremenjeno izvrševanje služnosti, čeprav je to proti njenemu pojmu, in nadalje preživitkarske dajatve, četudi ni to zadeva §-a 330 izvrš. r. Tak odstop je tudi proti namenom strank. Kaj podobnega ne namerava niti upnik, niti preživitkar; upnik ne, ker se mu s tem jemlje pravica dobivati obresti, ki mu gredo od dneva dražbe naprej, preživitkar pa, ker pride po odstopu prednosti skoro zmerom ob svoje dajatve.
Vsled opisanega značaja obresti od založbene glavnice moramo torej povsem zavreči dosedanjo prakso in iskati za prednost drugo pot. Težišče našega vprašanja je v §-u 30 z. knj. zakona. Odstop prednosti se nima dotikati pravic upnikov, ki se nahajajo med naprej stopajočo in odstopajočo terjatvijo. Naš odgovor je torej nekoliko drugačen kot Exnerjev: Med služnostmi ali realnimi bremeni in terjatvami v redu poleg sebe ali za seboj je odstop prednosti brez vsake utesnitve mogoč; če se pa med temi pravicami nahajajo drugi upniki, pa le takrat, če se ne dotakne pravic teh upnikov. Taka prednost pa ne učini, da se obresti od založbene glavnice odkažejo prednostnemu cesijonarju, temveč da dobi le-ta naravnost iz najvišjega po-
202        Odstop zemljiškoknjižne prednosti pa novi izvršilni red.
nudka svoje poplačilo. Preživitkar ali kak drugi subjekt služnosti ali realnega bremena popusti z odstopljeno prednostjo edinole svojo pravico, da bi založbena glavnica njegove pravice dobila mesto v tisti vrsti, ki mu gre po knjižnem stanju. Ta založbena glavnica je torej del najvišjega ponudka, tedaj fond, iz katerega propali upniki, kedar ugasne založena pravica, dobe" poplačilo svojih terjatev. Če se zatorej med terjatvijo, ki je dobila prednost, ter med služnostjo ali realnim bremenom nahaja kak upnik, se temu upniku ne more odvzeti fond za njegovo poplačilo, del najvišjega ponudka, ki se mu v svrho zadostitve služnosti in realnih bremen le začasno zadržuje. Če je torej knjižno stanje tako, da zadošča tudi za tega, vmes se nahajajočega upnika, ni njegova pravica potem nikakor prikrajšana, ne krši se načelo §-a 30 zem. knj. zak. in odstop prednosti ima torej ta pomen, da prednostni cesijonar dobiva svoje poplačilo naravnost iz najvišjega ponudka. S tega stališča je treba rešiti vsa nadaljna, tu nastajajoča vprašanja. Ako založbena glavnica deloma propade, se bode mogoče izreči za veljavnost odstopljene prednosti pač le v obče varnih slučajih, ko namreč še kaj pripade na upnika, katerega brani §30 knj. zak., ko ugasne pravica. V drugih slučajih ne bo imela odstopljena prednost nobenega učinka. Da bi bil popolnoma varen, bo torej treba upniku, da si pridobi tudi prednost pred upniki, katere brani ta §, kajti potem jo uživa nemoteno in gotovo.
S stališča, katero smo zavzeli, da se pa tudi lahko odgovoriti na vprašanje, kaj se zgodi s prednostjo, kadar služnosti in realna bremena ugasnejo prej, nego pride do prisilne dražbe. Služnost in realna bremena, če niso po svojem trajanju neomejene, ne uničijo, kakor zastavna pravica, v slučaju prisilne dražbe nikakega dela najvišjega ponudka, marveč zadržujejo ga le nekaj časa. Zatorej se da pri njih naprej videti in po računu verjetnosti tudi izračuniti, kako dolgo bodo trajale. Če tedaj poprej vgasnejo, nego li pride do prisilne dražbe, zgodi se le to, kar se je že naprej pričakovalo in česar bi se moral nadejati tudi prednostni odstopnik. Ne pride se torej navskriž s stvarnimi posledicami vpisane prednosti, ako je usoda prednosti pred začasnimi služnostmi in realnimi bremeni odvisna od njih trajanja.
Odstop zemljiškoknjižne prednosti pa novi izvršilni red. 203
Če se da prednost terjatvi, katera, dasi se nahaja pred služnostmi in realnimi bremeni, vendar po principu §-a 150 izvrš. r. propade, dočim se odstopivše služnosti in realna bremena ohranijo po prevzetju brez zaračuna, ni to krivda premalo učin-Ijive prednosti, marveč krivda zagrešenega principa te določbe. § 150 izvrš. r. ima pa na prednost še drug slab vpliv. Po prejšnjem pravu ni bil čas, doklej se prednost more dati, omejen. To se je lahko zgodilo tudi po izvršilni dražbi, dokler ni še prišlo do razdelbe. Princip §-a 150 izvrš. r. pa tega ne dopušča. Ako namreč pravomočni postanejo dražbeni pogoji, kateri določajo, da je treba kako služnost ali pa realno breme prevzeti brez zaračuna na najvišji ponudek, se ta njihova določitev ne da izpremeniti, prednost pa, ki je bila šele pozneje dana pred temi pravicami, nima zato nikakega učinka. Nasprotno mnenje bi privedlo do nerednosti pri dražbenem postopanju, ker bi se morala najnižji pjnudek in cenilna vrednost izpreminjati, in če bi se tako ne zgodilo, bil bi njegov temelj docela prevržen. Vsled tega mora oni, kdor služnost in realno breme izpodbija iz razlogov izpodbojnega zakona, ob času skrbeti za zaznambo izpod-bojne tožbe, da izpodbijane pravice pridejo v sfero zaračuna, ali vsaj pri ustanovitvi dražbenih pogojev pristati na to, da se te pravice vzamejo na zaračun, sicer bo v poznejšem dražbenem postopanju stal s svojo dobljeno pravdo brez moči nasproti pravomočnim dražbenim pogojem. Ako § 150 izvrš. r. s tem svojim učinkom ne brani, mogoče je prednosti prav do trenutka razdelbe vpisati, da so veljavne za razdelbo.1)
') Drugačnega nazora je Lošan (Pravnik 1900 str. 727), ki se sklicuje na besedilo §-a 214 izvrš. r. (der bis zum Tage der Anmerkung der Zu-schlagsertheilung erganzten Buchausziige). § 214 izvrš. r. ima pa le formalni pomen. Če bi veljal absolutno, bi se morala odkazati tudi terjatev, ki se je po domiku izbrisala.
204
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Iz pravosodne prakse.
Civilno pravo.
a) Onega, ki si lasti na občinskem svetu pravico kot občan, ni moči tožiti negatorno; za take spore pristojna so sodišča.
Občina P. G. je tožila občana A. Š. na ugotovitev, da nima pravice služnosti gnojišča in skladanja drv na njej lastni parceli št. 1785/1 v zaznamku 111. kat. obč. G.
V tožbi se je navajalo med drugim, da je sporna parcela označena v zemlj. knjigi za pot in da je za nje lastnico vknji-žena občina P. G. že od sestave nove zem. knjige sem. Prostor je od pamtiveka občinska pot in je prost vsake služnosti. V zadnjem času jel sije A. Š. lastiti služnostne pravice s tem, da je že pred 17 leti spravljal na pot gnoj in drva. Prostor si je deloma ogradil. Parcela, ker javen občinski svet, pristopna je vsem občanom v porabo, seveda kakor to določuje občinski odbor, vendar se je toženec postavil na stališče, da ima že služnost za izvrševanje navedenih pravic in da se mu toraj ni treba več umakniti. Tožencu je mnogo do tega, da bi se navedenih pravic polastil, zato si je že pred 4 leti prizadeval kupiti dotični svet od občine ter je ponujal zanj 250 K. — Opetovani opomini, da odstrani toženec gnojišče in drva, ostali so brezvspešni.
Okr. sodišče v Ljubljani je z razsodbo od 28. oktobra 1902 C 190/2-4 zavrnilo ugovor nepristojnosti, pa tudi tožbo.
Iz dejanskega stanu je posneti:
Glasom zemljiške knjige je zemljiška parcela št. 1785/2 ad P. G. kot občinska pot upisana v zaznamku III. ad P. G. (»Gemeindegut«). —• Na enem delu te parcele ima toženec priznano svoje gnojišče in skladišče že 16 ali 17 let, ne da bi bila taka pravica zanj vknjižena. Občina P. G. dala je 1. 1902. celo parcelo št. 1785/2 v najem. Ko je bil toženec pozvan, naj se umakne z gnojiščem in skladiščem za drva, je to odklonil. — Toženec ugovarja v prvi vrsti, da občina ni aktivno legiti-movana k tožbi, ker se k občinski seji niso povabili vsi občinski odborniki, v kateri se je sklenilo  njega tožiti, in se sklep ni
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
205
storil z nadpolovično večino. Ugovarja dalje, da si ne lasti in da si ni nikdar lastil kake služnostne pravice na imenovanem občinskem svetu, ampak da je gnojišče imel in drva skladal na dotičnem občinskem svetu kot občan, kakor tudi drugi občani to obč. parcelo na drugih krajih uporabljajo; tako imajo na njej nekateri grede, drugi zlagajo na njo kamenje, šuto in gnoj. Na pravoveljaven način pa sploh nikdar ni bil pozvan, naj opusti prostor; dobil ni nikakega sklepa in sploh ugovarja, da bi se bil storil pravoveljaven sklep za drugačno uporabo te parcele kot obč. premoženja (§§ 40, 43 in 63 obč. reda in §§9 in 15 naredbe ministrstva za notranja dela z dne 11. decembra 1850 št. 13353); sklep z dne 13. aprila 1902 je pa tudi radi tega neveljaven, ker je podpisan svetovalec Franc G., kateri bi kot prizadet ne smel glasovati, kajti on je parcelo vzel od občine v najem. Slednjič pa ugovarja toženec absolutno inkompetenco sodišča, ker se ne gre za privatnopravne pravice, in so za take spore med -občino in občani kompetentna le upravna oblastva. — Sklep občine P. G. z dne 6. aprila 1902, s katerim se je sklenilo tožiti toženca, se je storil v navzočnosti 5 odbornikov, podpisani so pa štirje. Tožnica priznava, da je odbornikov 12, a vsi niso bili vabljeni, ker gre tukaj izključno za premoženje vasi P. G. in navedeni zadostujejo.
Pri drugi razpravi predložila je tožnica občinski sklep z dne 5. oktobra 1902, kateri je v zmislu toženčeve zahteve storjen. Občinski sklep z dne 13. aprila pravi, da se je navedena parcela licitacijskim potom dala v najem Francetu G. Podpisanih je pa poleg 7 odbornikov tudi še 5 posestnikov iz P. G. Te zadnje podpise je tožničin zastopnik pojasnil v tem zmislu, da ima po pravnem mnenji vaščanov v P. G. le 21 starih posestnikov pravico do obč. sveta pare. št. 1785/2, ne pa pozneje došli, in ti stari posestniki so deloma podpisani na sklepu z dne 13. aprila 1902, ker so bili mnenja, da je njih privoljenje za vnajemdajo potrebno.
Tožencev predlog na dokaz po pričah o tem, da predlagane priče obč. svet tako rabijo, kakor bi imel vsak do gotovega dela svoje pravice, se je kot nerelevanten in tudi radi tega zavrnil, ker toženec priznava, da je brez posebnega privoljenja občine popolnoma samostojno pred 16 leti, ko je zidal
206
hišo, jel odkladati gnoj in drva na obč. svet, kakor je druge videl, in je obč. odbor to uporabo molče pripustil. Tudi se je kot nerelevanten zavrnilo tožencev predlog na zaslišanje prič o tem, da imajo navedene priče na obč. svetu grede, kamenje itd., ker s tem še ni dokazano, da ima tudi toženec tako pravico.
Tožničine priče, navedene v dokaz, da si toženec lasti služnost, so zaprisežene izpovedale nastopno: Priča Franc G. pravi, da se je k obč. seji, v kateri se je sklenilo dati p. 1785/2 v najem, povabilo le odbornike za vas P. G.; zdražil je on za 2 gld. in po Jožefu Š. dal tožencu vedeti, naj umakne gnojišče in drva. Ta pa je to zahtevo odklonil, češ da se bo raje pravdal če velja tudi 50 gld. Prostor pri gnojišču je na spodnjem kraju zagrajen, menda za to, da se gnoj navzdol ne pogreza. — Priča Jožef V. pove kakor prejšnji, in pristavi, da ima toženec, kakor se mu zdi, gnojišče tudi ob straneh ograjeno. Če je tožencu kedaj občina prepovedala uporabo tega sveta, mu ni znano. — Priča Jožef Š. pravi, da toženca ni obvestil o obč. sklepu, da se bo navedena parcela v najem dala, pač pa je to storil po nekaterih drugih hišah. Po naročilu Frana G. je pa šel takrat k tožencu, ko je G. že zdražil obč. svet v najem; vsled naročila G-ovega povedal je tožencu, da se mora v 8 dnevih umakniti z občinskega sveta, ker je G. obč. svet v najem vzel. Toženec je odgovoril, da tega ne bo storil, da se da tožiti; če bo 50 gld. zapravdal, bo pač toliko zapravdanega; če se bo pa G. umaknil s komun-skega sveta, bo pa tudi on to storil. —¦ Priča Matija S. o lastitvi toženca ne ve ničesar, pač pa potrdi, da ima osobito Marija K. na obč. parceli št. 1785/2 eno gredo.
Razlogi.
Ugovor nepristojnosti sodišča ni utemeljen, ker so služnosti možne na javnih prostorih in tudi priposestovanje ni izključeno. Ker pa tožnica trdi, da si toženec lasti gori navedene pravice na podlagi dosedanjega uživanja, se pravda tiče privatnopravnih pravic, katere razsojati je sodišču.
Kar se tiče aktivne legitimacije tožnice, res sklep z dne 6. aprila 1902 v očigled določbi g§ 5 in 31 obč. reda za Kranjsko ni pravilen, ker se ni bilo vabilo vseh odbornikov, a ta nedostatek
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
207
se je glasom sklepa z dne 5. oktobra 1902 popravilo in tako po §§ 6 in 7 c. pr. r. ne pride dalje v poštev.
V negatornih pravdah mora tožnik po § 523 o. d. z. dokazati, da si nasprotnik lasti služnost. Ta dokaz se pa tožnici ni posrečil. Toženec je že s tem, da se je z občinskega sveta po prvi razpravi umaknil, v zmislu svojega zagovora pokazal, da si ne prisvaja služnosti. Posneti je to tudi iz pričevanja edino merodajne priče Jožefa Š., s katerim je toženec govoril in se takrat izrazil, da se bo umaknil le takrat in takoj, ako se tudi Franc G. umakne s komunskega sveta na drugi parceli. S tem je očividno namigaval, da noče biti prikrajšan nasproti drugim občanom, kateri si tudi prisvajajo pravico uporabljati občinski svet na različen način, in da hoče uživati enake pravice s svojimi občani.
Negatorna tožba pa sploh ni bila na mestu, ker zahteva bistvo servitute, da je lastniku onemogočeno izvrševati tiste pravice, katere izvršuje služnostni upravičenec. Toženec pa je imel stalno svoje gnojišče in skladišče na gotovem delu parcele; občini, oziroma njenim udom je bilo torej onemogočeno na dotičnem prostoru tudi gnoj in drva skladati. Za to bi si pa bil toženec, da so bili dani vsi pogoji priposestovanja, priposestoval lastninsko pravico na dotičnem prostoru, ne pa servitute. Tudi ta uvaževanja so prepričala sodnika, da si toženec ni lastil servitute —; in zato je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljena.
Deželno prizivno sodišče v Ljubljani je z razsodbo z dne 29. decembra 1902 potrdilo prvo razsodbo iz razlogov:
Niti oceni stvarnega položaja oziroma dokazov, niti pravni presoji sporne stvari po prvem sodniku ni moči očitati kake nepravilnosti, osobito ne v tem pogledu, če se na podlagi ugotovljenega dejanskega stanu ni prišlo do sklepa, da si toženec lasti na spornem občinskem svetu kako zasebno-pravno pravico, a dokaz take lastitve bi moral biti dognan, da bi bil opravičen tožbeni zahtevek.
Uvaževati je v tem oziru, da je pare. št. 1785/2 k. o. P. G. občinski svet ali občinsko zemljišče, katerega uporaba pristoja po zmislu §-a 288 o. d. z. vsakemu občanu; toženec se sklicuje na svoje občanstvo ter na pravice, ki mu kot članu občine P. G. pristojč do običajne rabe občinskega sveta;  nesporno je po
208
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
ugotovitvah prvega sodnika, da so občani tožnice občinski svet, kolikor ga je v vasi in poleg posameznih hiš, in osobito tudi sporno parcelo rabili do sedaj na posameznih krajih na enak način, kakor toženec, kateri je brez ugovora tožnice že 16—17 let imel na koncu pare. št. 1785/2 poleg svoje hiše gnojišče in skladišče za drva. Taka raba občinskega sveta po občanih je bila toraj dosedaj običajna, in če se je toženec nje do zadnjega držal, ne izhaja iz tega še nikakor, da si on s tem lasti kake pravice iz naslova zasebnega prava.
Tožnica je po svojih zastopnikih sedaj sklenila, da se način uživanja občinskega sveta izpremeni in ta svet da v najem; toženec se je taki izpremembi dosedaj običajne rabe res upiral; a iz njegove opombe, da se bo rajši pravdal in da bo gnojišče ter skladišče odstranil le tedaj, če se tudi drugi umaknejo z občinskega sveta, izhaja pač jasno, da se je on temu upiral le, ker je menil, da ima kot občan iste pravice, kakor drugi občani; nikakor pa ni iz tega njegovega postopanja sklepati, da si on na spornem svetu lasti kako pravico iz naslova zasebnega prava. Pritrditi je toraj povsem mnenju prvega sodnika, da ni dokazano, da si je toženec na spornem svetu lastil kakšno pravico, zoper katero bi se bilo tožnici braniti z negatorno tožbo in ker je dokaz take lastitve pogoj te tožbe, je bil tožbeni zahtevek, o katerem pristoja sodba le rednim sodiščem, po pravici zavrnen.
O vprašanju, je li občina bila upravičena izpremeniti do sedaj običajni način rabe občinskega sveta, ali ne, nadalje o tem, je li dotični sklep občinskega odbora pravilen in veljaven ali ne, in če je toženec upravičen, tej izpremembi se upirati — seveda ne pristoja razprava in razsoja sodiščem, a o tem se tukaj tudi ničesar ni razsodilo.
Z razsodbo z dne 26. marca 1903 je c. kr. najvišje sodišče zavrnilo tožničino revizijo iz razlogov:
Revizija upira se na razloge §-a 503 št. 2, 3 in 4 c. pr. r.
Kar se tiče revizijskega razloga št. 2, ni se piti mogoče spuščati v njegovo podrobnejo razpravo, kajti v reviziji ni najti temu revizijskemu razlogu edino odgovarjajočega predloga, da se prizivna razsodba razveljavi ter stvar vrne v zmislu §-a 510 c. pr. r. na prizivno sodišče v dopolnitev baje  pomankljivega
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
209
prizivnega postopanja, a revizijsko sodišče je pri presoji prizivne razsodbe po § 504 c. pr. r. vezano na predloge, stavljene v revizijskem postopanju.
O revizijskem razlogu št. 3 očividno ne more biti govora. V prizivni razsodbi ni rečeno, kakor se v reviziji napačno trdi, da si toženec ne lasti na prepirnem svetu nobenih pravic, marveč le, da si ne lasti privatnih pravic. Ta izrek je pa sklep iz cele vrste dejanskih okolščin ter se ne da izpodbijati s stališča št. 3, marveč le po št. 4 §-a 503 c. pr. r.
Pa tudi zadnji razlog ni podan. Kdor nastopi negatorno pravdno pot, dokazati mora lastitev servitutne pravice, toraj privatne pravice, ne pa lastitev sploh kake pravice na svoji stvari (§ 523 o. d. z.). Ta dokaz se tožnici ni posrečil, kakor ste obe nižji sodišči na podlagi od njih navedenih okolščin po vsej pravici povdarjali.
Ako se pa tožnica spozabi v reviziji do trditve, da le-ta tožba ni le negatorna, zadostuje v zavrnitev, ako se opozarja na spis de praes. 14. avgusta 1902 C lil. 190/2/1, ki je naslovljen: »Actio negatoria«, in pa na vsebino tožbenega zahtevka: »Ugotovi se, da tožencu ne pristoja servitutna pravica, dolžan je odstraniti gnojišče in drva ter se v prihodnje vzdržati izvrševanja takih ali enakih služnostnih pravic«
Dr. Fr. Poček.
b) Znesek, katerega stranki ob sklepu pogodbe pri tretji osebi založita, ni ara v smislu §-a 908 o. d. z.
Dominik L. in Franc G. sta se pogodila, da le-ta priskrbi prvemu 28. avgusta 1902 trideset takih telet, kakoršna je dajal preje Ciru T. in drugim, ter založila ob sklepanju pogodbe pri Jožefu C. vsak po 200 K in sicer Franc G. v zavarovanje, da bode dne 28. avgusta 1902 teleta priskrbel, Dominik L. pa v varnost, da bode teleta sprejel. Franc G. doposlal je 28. avg. 1902 dogovorjeno število telet; sprejem blaga pa je Dominik L. odklonil, češ da njegova kakovost ni v zmislu pogodbe. Franc G. prodal je na to teleta drugemu kupcu za višjo ceno. V tožbi, katero je vložil Dominik L. proti Francu G. pri c. k r. okrajnem sodišču v Kočevju, je zahteval vgotovitev, da se pogodba iz
14
210
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
krivde toženca ni izpolnila in da je vsled tega ara, ki jo je toženec pri Jožefu C-u založil, zapadla ter je tožnik upravičen dvigniti nele svojo, ampak tudi aro toženca.
Prvi sodnik je ugodil tožbenemu zahtevku v celoti.
C. kr. okrožno sodišče v Rudolfovem pa je ugodilo toženčevemu prizivu v celem obsegu, spremenilo prvosodno razsodbo ter zavrnilo tožbeni zahtevek iz razlogov:
Od strank ob sklepu pogodbe založena zneska po 200 K nimata pravnega značaja v §-u 908 o. d. z. določene are, marveč je smatrati, da obojestransko založeni znesek po 200 K pomeni odškodnino, ki sta jo pogodnika, odpovedujoča se pravici zahtevati izpolnitev pogodbe, v naprej dogovorila in z založbo pri tretjem zavarovala, in ki jo mora oni pogodbeni del, ki bi pogodbe ne izpolnil, plačati sopogodniku, nekrivemu na neizpolnitvi pogodbe. Tožnik je sprejem blaga odklonil trdeč, da njegova kakovost ni po zmislu pogodbe, toda pogodbi nasprotujoče kvalitete telet ni dal ustanoviti po zvedencih. Prizivno sodišče se iz navajanj prič — resničnost ali neresničnost njihovih navedeb se glede na to, da v pogodbi kakovost telet, katera naj priskrbi toženec, ni bila označena po določilnih znakih, kakor starosti, teži, vrsti mesa itd., ne da preskusiti — ni moglo prepričati, da bi dobavljena teleta ne bila pogojene kakovosti. Pač pa izhaja iz okolnosti, da je toženec teleta drugam dražje prodal, dejstvo, da je tožnik doposlal blago, odgovarjajoče zahtevi čl. 335 trg. z., kakoršno dobaviti je bil glede na to zavezan, da v pogodbi kakovost ni bila določena.
Reviziji tožnika je ugodilo c. kr. najvišje sodišče z razsodbo z dne 10. junija 1903 št. 7297 deloma in sodbo pri-zivnega sodišča v toliko spremenilo, da je spoznalo toženca dolžnim dovoliti, da tožnik dvigne svoj pri Jožefu C. založeni znesek 200 K, dočim je tožbeni zahtevek v ostalem zavrnilo.
Razlogi.
Naravi are v zmislu §-a 908 o. d. z. ne odgovarja, če založita pogodnika v varnost izpolnitve pogodbe znesek pri tretji osebi, kajti ara je to, kar se ob sklepu pogodbe naprej da, torej sopogodniku vroči. Prizivno sodišče je ta dogovor po pravici smatralo za določitev konvencijske kazni, in le pripomni se, da pri
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
211
presoji pravne narave tega stranskega pogoja ne more biti merodajno mnenje strank, oziroma označba, kojo ti dasta.
Konvencijska kazen namenjena je po §-u 1336 o. d. z., da nadomesti škodo, katero je povrniti; pogoj da se lahko zahteva plačilo, oziroma da se izroči kot konvencijska kazen založena kavcijska svota je torej to, da je neizpolnitev prepozna in da se škoda vsaj zatrjuje. Iz spisov, oziroma iz nižjesodnih ugotovitev pa ni posneti, da zadene toženca krivda na neizpolnitvi pogodbe, niti, da je tožnik zatrjeval kako škodo vsled neizpolnitve. Nedostaje torej pravnega razloga, iz katerega bi tožnik zamogel zahtevati izročitev varščine, po tožencu založene. Zatorej je revizija v toliko neutemeljena. Tudi toženec nima pravnega razloga, ki bi ga upravičeval, da ne dopusti izročitve varščine, po tožniku založene, ker iz njegovih izjav izhaja, da je teleta za višjo, nego s tožnikom dogovorjeno ceno prodal drugam, da torej ni trpel nikake škode; razun tega pa izhaja iz navedeb prič, da ni zahteval, naj bi tožnik sprejel teleta, da je bil marveč z razveljavo pogodbe takoj zadovoljen.
Zato je bilo reviziji deloma ugoditi.
Pernuš.
c) Pitanje odštete, kad je tko oštečen od čije životinje.
Tužitelj N. G. pitao je odvojenim tužbama, o kojim se je skupno raspravljalo, da tuženik V. B. bude osudjen platiti: a) njemu samomu K 34296 spp. u ime efektivnog troška za l i j e-čenje mld. A. G.; b) njegovomu malodobnomu sinu A. G. K 1000 spp. u ime pretrpljenih boli i umanjene privredne sposobnosti — radi toga što je tuženikov konj, splašiv se na ulici i trčeči neobuzdano svaho malog A. G. te je ovaj usljed pada i jer su preko njega išla kolesa, ostao težko ranjen na desnom bedru i nakon kirurgične pomoči iznio skračenu desnu nogu za 3 cm.
Presudom c. k. kotarskega suda uPuli bile su tužbe odbijene u samom osnovu, ne da bi se niti raspravljalo o višini štete
Činjenično stanje. Mirno je medju strankama u pravdi, da je konj tuženikov dne 16. rujna 1902., upregnut pod vozom, na kom je bio sam
14*
212
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
tuženik, splašio se iznenada na ulici Sv. Martina i potrčav ne-obuzdanim tekom svalio desetgodišnjeg dječaka A. G., koji je usljed toga odnio prebijeno desno bedro i gornju trečinu lijeve noge. Dočim tuženik tvrdi, da se u nazočnom dogadjaju radi o pukom slučaju, nastalom možda iz toga, što se je konj splašio radi buke i vike djece, koja su izlazila u ono dobo iz škole — hoče tužitelj nasuprot, da je konj bio jogunast i plah več od naravi i da su te mane bile poznate tuženiku, jer je o tome bio obaviješten od nekog J. P., koji mu je konja prodao, i jer je isti konj, malo dana prije dogodjaja, pobjegnuv iz stale, trčao ko bijesan po ulicama gradskim. Tuženik priznava ovu okolnost, ali opaža, da konj ne bijaše pobjegao iz stale, nego da kad ga je htio napojiti na ulici te mu bijaše snimio uzde, čim se očuti slobodnim, poteče ulicom svom brzinom.
Upirajuč se svaki na svoje tvrdnje, pitao je tužitelj, da tužbeni zahtjev bude prihvačen, a tužbenik predlagaše, da isti zahtjev bude odbijen.
Svjedok J. L. izjavlja, da je prodao konja tuženiku malo dana prije nesretnog dogodjaja, ali da konj ne imaše nikakve mane. Svjetovao je tuženiku, da ga ne kupi, primječujuč mu, da je životinja premlada i preveč živahna za porabu, kakvu imaše na umu tuženik; opazio je tuženiku izričito, da nebi smio ostavljati konja samoga, bez čuvarja, na ulici, kad bude morao nositi mli-jeko iz voza u kuče, nego, da bi morao uzeti sobom kakvog dečka. — Svjedokinja L. C. vidila je kritičnoga dne, da je tuženik htio zavrnuti konjem iz ulice Sv. Martina u vižačku ulicu, ali konj nastavi trčati po ulici Sv. Martina. Drugo nije vidila, jer se je odmah udaljila s prozora. — Svjedoci A. F. i S. B. izjavljuju, da su bili prisutni, kad je voz groznom brzinom silazio po ulici Sv. Martina. Opaziše, da je zavor bio posvema zatvoren, jer se dva stražnja kotača ne micahu, a tuženik je, stoječ na vozu, natezao svom snagom uzde nebi li zaustavio konja. Pričinilo im se je, da je tuženik vješt u stvari. — Svjedok R. V. občinski redar, izjavlja, da je doznao, da konj bijaše obijestan, to jest živahan, a sam svjedok L. mu je rekao, da je svjetovao tuženiku nek ne kupuje konja, jer da nije za naumljenu porabu (vožnju mlijeka po gradu), buduč premlad. — Svjedoci B. C. i D. C. vidili su dne 10. rujna 1902., kad je konj bez  uzda i  bez
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
213
vodiča trčao po ulicama gradskim. Tuženik im reče, da konj neima nikakve mane, ali da je mlad i živahan. — Svjedokinja J. U. poriče, da je njezin sin bio ikada u pogibelji, da ga tuženikov voz ne svali.
Bivaju odbivena, jer bez važnosti, predložena svjedočanstva B. i C. o tome, da je konj pogibeljan; isto tako predloženo pre-slušanje vještaka.
Razloži.
Tužitelj osniva svoj zahtjev odštete na krivnji tuženikovoj, što se je ovaj služio konjem, o kom je znao da je plah i zato pogibeljan, a da je upotrebio nuždnu pažnju i marljivost, bio bi ga takvim spoznao. Obzirom na poricanja tuženikova, bila je dužnost tužitelja dokazati istinitost svojih tvrdnja: nu taj mu dokaz nije uspio.
1 zaisto, po onome što seje ispostavilo na raspravi, osobito na temelju svjedočanstva J. L., sudac je zadobio osvjedočenje, da je konj doduše bio živahan i vatren, pošto su u obče mladi konji, ali nipošto pogibeljan; svjedok J. L. pa če to isključuje kategorično, a i svjedok V. izjavlja, da je istraživanjem doznao te je upitni konj »obijestan«, nadodajuč, da to znači isto što i »živahan«. Dakle, dopustiv makar da je konj bio plah i postajač — ako te mane nije opazio J. L., koji je konja rabio toliko vremena, još ih je manje mogo opaziti tuženik, pa bilo i uz največu pažnju, kad ga je držao tekar malo dana.
Činjenica, da konj bijaše utekao sa napajališta te je trčao po gradskim ulicama, nije mogla poroditi sumnju o spomenutim manama, jerbo nije što čuditi se, da konj uteče, kad se očuti riješenim od uzda: jednostavno, to nije bilo mudro snimiti mu uzde na cesti u sred grada.
Svjedočanstvima pak A. F. i S. B. mora se smatrati utvr-djenim, da se nesreča nije dogodila radi nespretnosti vozača, današnjeg tuženika, jer obojica suglasno potvrdjuju, da je nesreča bila neizbježiva, pošto se nije moglo zaustaviti konja, ako-prem je vozač rratezao svom snagom uzde, te je bio podpuno zatvorio zavor; pače opažaju, da su dobili utisak, te je tuženik vješt u rukovodjenju konja.
S toga, ne našav nikakve krivnje u tuženiku, moralo se je odbiti tužbu i osuditi tužitelja na isplatu parničnih troškova.
214
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Na priziv tužitelja proti ovoj osudi riješio je c. k. o k r u ž n i kao prizivni sud u Rovinju: Ne udovoljuje se prizivu te se presuda prvoga sudca potvrdjuje.
Razloži.
Tužitelj bi bio morao, da pobijedi u nazočnoj parnici, dokazati: da je konj bio pogibeljan; da je tuženik poznavao tu njegovu manu; da se je nesreča 16. rujna 1902. slučila krivnjom tuženika; da se je moglo izbiječi toj nesreči, ako bi tuženik bio upotrebio običajno pažnju i marljivost (§§ 1295 i 1297 o. gr. z.). Ali sve to nije bilo nipošto dokazano.
Iz toga što je tuženik ponudio prodavaocu L., nek pristane na razvrgnuče pogodbe, to jest na to da uzme natrag konja, pošto bijaše opazio, da nije za njega, jer se je bojao, da ako ga pusti na javnim ulicama bez čuvara, konj če bježati — ne može se zaključiti, da je tuženik znao te je konj pogibeljan i da je bio u krivnji kad ga je rabio kritičnoga dneva: nije bo prije-porno, da tuženik u onom času nije ostavio konja bez čuvanja.
Niti iz dogadjaja od 10. rujna 1902., kad je konj, po pri-povijedanju svjedoka D. C, trčao največom brzinom prama Lace-jinoj ulici, gdje se je srušio na tlo pa je skočiv opet potekao Lacejinom i Epulovom ulicom, dok nije bio zaustavljen — ne može se izvadjati, da je konj pogibeljan, jer se to dogadja cesto s konjima, koji nisu nipošto opasni, s posve drugih razloga, koji nisu s tim u savezu, n. pr. sbog nespretnosti kočijaša, sbog uplašenja itd.; dočim svojstva živahnosti, vatrenosti, obijestnosti i jogunluka, pripisana konju, ne stoje u nikakvoj sveži sa svoj-stvom opasnosti, za koje se hoče, da bude naveden čin, koji se je sbio; a to se nije dogodilo. Niti može služiti za podkrijepljenje te zasade navadjanje čina, sbivšeg se nekoliko dana prije, kad je konj, riješen od uzda, utekao sa napajališta u vižačkoj ulici.
Nasuprot je tuženik kritičnoga dana, zatvaranjem zavora i natezanjem uzda, učinio sve moguče, a da izbjegne nesreči, ali nije uspio; što ne dokazuje da je u njemu krivnja, jer je moguče, da se je konj splašio s uzroka neodvisnog od tuženika. Dokaz, koji je tužitelj htio dalje izvesti, jest bez važnosti: Svjedočanstvo B-a naime, jer i ako je tuženik poslije dogadjaja rekao svje-doku: »žalibože, jerbo znam vrlo dobro, da je konj munjen«, te
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
215
riječi nebi promijenile stvarima lice, a svjedočanstvo C-a., koji bi imao »uputiti, da li je konj pogibeljan ili ne«, nije dopustivo, jer se ne odnaša na sbivše se činjenice; isto tako je nedopustivo i preslušanje vještaka u svrhu utvrdjenja konjevih svojstava, jer se tirne još nebi dokazalo, da su konjeve mane bile poznate tuženiku.
C. kr. vrhovni sudbeni dvor odbio je tužiteljevu reviziju na temelju slijedečih razloga:
Revizija pobija presudu prizivnoga suda obzirom na razloge po §-u 503. točka 4. i 2. gr. p. p. ali bez temelja.
Razlog revizije po §-u 503. t. 4. gr. p. p. ne obstoji. Pri-zivni je sud pravom smatrao, da bi tužitelj, hoče li pobijediti u parnici, bio morao dokazati: daje konj bio pogibeljan, da je tuženik poznavao tu njegovu manu, da se je nesreča 16. rujna 1902. slučila krivnjom tuženika, da se je moglo izbiječi toj nesreči, ako bi tuženik bio upotrebio običajnu pažnju i marljivost (§§ 1295, 1297. 1325 o. gr. z.). Ali i zaključci izvedeni od prizivnih sudaca iz činjeničnog stanja, koji je ostao neprominjen i u pri-zivnom postupku, jesu opravdani. Jerbo tuženik bijaše kupio konja tek malo dana pred nesrečom, a nije proizašlo takvih okol-nosti, iz kojih bi se dalo izvadjati, da je tuženiku bila poznata budikoja mana konjeva te bi se bilo moglo smatrati opasnom životinju. To, da je htio vratiti konja prodavaocu, jer se bojao, da ako ga ostavi sama na cesti, mogo bi mu uteči, ne oprav-dava jošte zaključak, da je konj bio pogibeljan; a to tim manje što se radi o mladom konju, kog je tuženik sbog svojeg posla morao cesto ostavljati s vozom na ulici.
Istotako se neda izvadjati opasnost iz okolnosti, da je konj, malo dana prije riješen uzda, utekao sa napajilišta, pao negdje na ulici i opet trčao dalje. Utvrdjeno je pak u presudi prvoga sudca, da je tuženik, kad se je dne 16. rujna 1902. splašio i svom brzinom potekao, vukuč voz, niz ulicu, zatvorio zavor i natezao uzde što je više mogao te je nastojao izbiječi zlu. Ako je dakle prizivni sud došao do zaključka, da se tuženiku ne može pripisati nikakva krivnja obzirom na nesreču, koja se dogodila, ne smije se u tom viditi pogrešno pravno prosudjenje
216
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
stvari, te je prizivna presuda, kako je valjano obrazložena, posvetna utemeljena u pravu.
Ne obistinjuje se niti razlog revizije po §-u 503. t. 2. gr. p. p., jerbo u tome što je bio odbijen dokaz po svjedocima B. i C. ter po vještacima, ne može se nad manjkavost postupka u smislu §-a 503. t. 2. gr. p. p., dočim je isključenje tih dokaza opravdano razmatranjima prizivnog suda.
Dr. I. Z.
d) Pogoji za povračila v zmislu §-a 868 o. d. z.
C. kr. okrajno sodišče v G. je v pravnem sporu reg. firme S. proti Ivanu grofu A. na plačilo 60240 K tožbi ugodilo in toženca obsodilo v zmislu tožbenega zahtevka.
Razlogi.
Na podlagi sklepa c. kr. okrajnega sodišča v G. od 12. maja 1899 in oklica od 15. maja 1899 je izkazano, da se je nad tožencem, ki je dne 12. julija 1899 spolnil 24. leto, radi lahkomišljenih dolgov in potrate podaljšala očetovska oblast.
Iz izpovedeb javnih družabnikov tožeče firme J. S. in S. S., in proti njiju verodostojnosti ni pomisleka, se je sodnik prepričal: da je toženec dnč 11. oktobra 1899 pri tožnici naročil v računu od 7. decembra 1899 zaznanovane dele uniforme, ki so se mu tudi resnično napravili; da je toženec pri naročitvi tožnici zamolčal, da se je očetovska oblast nad njim podaljšala; da je, v nasprotju z resnico, tožnici pripomnil, da ga je k njej priporočil njegov civilni krojač N.; da je trdil, da rabi naročeno uniformo za glavni raport dne 4. novembra 1899; daje poizvedoval, ako dela tožnica tudi za njegovega strica grofa A., brigadirja v B.; da po toženčevem nastopu tožnica ni imela povoda sumiti, da bi toženec ne bil zmožen za pravne čine, radi česar tudi ni o njem poizvedovala; da se je naročilo držalo mere, kakoršno rezervni častniki po svojih predpisih neobhodno potrebujejo.
Mnenje zvedencev je vgotovilo, da je vtožena cena za napravljeno uniformo popolnoma primerna, tudi če se jo takoj plača.
Med strankama sklenjena kupčija je neveljavna; vzlic temu je bilo tožbi ugoditi.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
217
Ni moči namreč, ne da bi se grešilo proti duhu zakona, zanikati, da je toženec, ki je spolni! 24. leto, s tem, ko je zamolčal okolščine, da se je očetovska oblast nad njim podaljšala, ko je nadalje pri tožnici naročil in od nje prejel uniformo, ka-koršne rezervni častniki neobhodno potrebujejo, in sploh s svojim obnašanjem in nastopom napravil vtis, da je zmožen za pravna dejanja, tako porabil tožničino nevednost ter jo vedoma v namenu, varati jo, torej zvijačno zapeljal k kupčiji, katere ona sicer ne bi bila sklenila. Že to zamolčanje ima značaj pozitivnega dejanja. Da pripravi tožnico do naprave uniforme, je toženec storil še več: trdil je v nasprotju z resnico, da rabi uniformo za glavni raport, da ga je tožnici priporočil njegov civilni krojač N., ter je poizvedoval, ali dela tožnica tudi za njegovega strica, brigadirja v B., gotovo le z namenom, da izključi pri tožnici vsak dvom o gotovosti plačila.
Vse te okolščine so lahko varale, in to tembolj ker tožnica z ozirom na stan in zatrjevano visoko sorodstvo toženca ni imela vzroka, dvomiti o njegovi pravni samostojnosti, in bi nasprotno ona ne ravnala lično, ako bi poizvedovala o tej okolščini.
Toženec je torej v zmislu določbe §-a 866 o. d. z. dolžan, plačati tožnici vse, kar bi imela zahtevati, ako bi se bila sklenila veljavna pogodba, tukaj torej kupnino, ki se je vtožila.
C. kr. okrožno sodišče v G. je toženčevemu prizivu vgodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.
Razlogi.
Kdor zahteva zadoščenje v zmislu §-a 866 o. d. z., mora dokazati dvoje: da se je za pogodbo nezmožni s pozitivnimi, krivimi navedbami delal za takega, ki more pogodbe sklepati, in da sopogodnik o tem t. j. o resničnosti njegovih navedeb ni mogel lahko poizvedeti, da torej sopogodnika v tem oziru ne zadeva nobena nemarnost.
V obeh pogledih pomanjkujejo v le-tem slučaju zahtevani pogoji in je vporaba določbe §-a 866 o. d. z. izključena.
Če je toženec pri naročitvi uniforme nasproti tožnici zamolčal, da se je nad njim očetovska oblast podaljšala, je to zgol negativno dejstvo, katero po zakonu ne zadostuje; zakon zahteva izrecno, da pogodnik nekaj »navede«, govori tudi v specijalnem
218
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
slučaju § 248 o. d. z. o »navedbah« in zahteva torej vsaj neko delovanje, pozitivno zadržanje.
Ravnanje in stan toženca, njegov nastop, ime in visoko sorodstvo so okolščine, katere so pač objektivno mogle odvzeti tožnici vsak dvom, da je toženec v najlepših kondicijah; ali če govori zakon o »zvijači« in »prevari,« je s tem dosti jasno povedal, da mora tist, kdor vara, tudi subjektivno imeti namen varati, da mora njegovo zavedno in namišljeno ravnanje obuditi v prevarancu tisto zmoto, pod katere vplivom se je odločil k ničnemu opravilu. V konkretnem slučaju ni povoda trditi, da je toženec svoje ime in sorodstvo zato navedel in lepo nastopal zato, da pripravi tožnico v zmoto glede svoje sposobnosti za pravna opravila. Enako ravna toženec gotovo tudi pri vseh drugih svojih opravkih, ali vsaj tožnica ni dokazala, da se je o predmetni priložnosti in z namenom, da jo spravi v zmoto, posebno lepo obnašal.
Navedene okolščine in poizvedovanje toženca, ali dela tožeča firma tudi za njegovega strica, brigadirja v B., ne ustrezajo v §-u 866 o. d. z. zahtevanim »krivim navedbam« tudi radi tega ne, ker so tožnico pač lahko zmotile gledč plačilne zmožnosti ali kreditne veljave toženca, ne pa tudi glede njegove sposobnosti za pravne čine. Iz one še ne izhaja le-ta, in zmota o prvi še ne obsega zmote o drugi. Če je firma iz navedenih okolščin sklepala, da je pridobila za plačilo zmožnega odjemalca, še ni bila upravičena k sklepu, da je toženec tudi samostojen in zmožen za pravna opravila; njeno sklepanje v zakonu ni utemeljeno.
Toženčeva opazka, da ga je njegov civilni krojač N. k tožeči firmi priporočil, bi bila »zvijačna navedba« po zmislu §§-a 866 o. d. z. le tedaj, ako bi bil toženec vedel, da je krojač N. za tožečo firmo v priporočenju odjemalcev posebno zanesljiva oseba, in bi bil to vednost v škodoželjnem namenu izrabil. Ali J. S. sam priznava, da toženec razmerja med firmo in N. ni prav nič poznal. Toda če bi tudi popisane okolščine imele značaj »krivih navedeb«, bi pomanjkoval še vedno drugi zahtevek §-a 860 o. d. z., da tožnica ni mogla lahko poizvedeti njih resničnosti. Iz pravde izhaja jasno, da tožnici ni bilo težko preskusiti veljavo toženčevih navedeb; posledice tega, da je opustila vsakatero previdnost, pa mora sama trpeti.  Sploh zadene tož-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
219
nico še druga velika nemarnost, brez katere bi bila obvarovana vsake škode. Ako nečemo, da izgube zakonske določbe o javni razglasitvi postavitve pod kuratelo in drugih, osebnega stanu se dotikajočih prememb vsak pomen, moramo trditi, da je bila tožnica o sklepu kupčije zavezana znati, da se je oblastno odredilo in javno razglasilo podaljšanje očetovske oblasti nad tožencem; in to tembolj, ker se je razglasilo tudi v »N. F. P.«, listu, izhajajočem v bivališču tožnice. Ako bi bila tožnica, kakor hoče zakon, vedela to dejstvo, in ako bi bilo toženčevo postopanje toli zvijačno, da bi jo bil zmotil preko te vednosti, potem bi se tožbenemu zahtevku ne delalo nobene ovire. Opuščena previdnost toženke in njena postavno neopravičena nevednost omenjenega dejstva pa ne dopuščajo trditve, da je izpolnjen drugi zahtevek za povračilo po zmislu §-a 866 o. d. z., in govore za odklonitev tožbenega zahtevka.
Iz navedenega je razvidno, da je toženec opustil vsak korak in zamolčal vsako okolščino, po kateri bi tožnica, '— lahko umljivo — prišla na sled njegovi nesamostojnosti, da se mu pa na drugi strani ni dokazala nobena pozitivna, kriva in taka navedba o njegovi samostojnosti, katere resničnosti tožnica ne bi bila lahko poizvedela.
Na določbo §-a 866 o. d. z. zakona oprto pravosodno razsodbo je bilo torej premeniti ter, ugodivši prizivu, tožbeni zahtevek zavrniti..
C. kr. najvišje sodišče je z odločbo z dne" 18. aprila 1901 št. 4130 ugodilo reviziji, premenilo prizivno razsodbo in obnovilo pravorek prve stopinje.
Vzemši za podlago dejanske ugotovitve prvega sodnika izhaja najvišje sodišče od pravnega nazora, da ustanavlja v zmislu določeb §-a 248 in 866 o. d. z. obvezanost k povračilu že golo zamolčanje nesposobnosti za pravna opravila, in da je pravna presoja stvari s strani prizivnega sodišča tembolj kriva, ker se na škodo druzega ne sme nihče obogatiti, I. grof A. pa uniforme doslej zlepa ni vrnil.
Pripomnja priobčevalca. Očevidno nasprotuje vrhovna razsodba i zdravi tendenci zakona i stališču, katero zavzema domača, na zgodovino in inozemske zakone oprta književnost (Schuster); ni torej posnemanja vredna.       Dr. L.
220
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
e) K vprašanju o legitimaciji za lastninsko tožbo; razmerje med posestno in lastninsko pravdo.
Južno od občinske ceste parcele št. 583/1 leži tožiteljeva njiva pare. št. 508, severno pa toženkini parceli št. 518 in 517 d. o. P. Tožitelj je dal napraviti za svoje potrebe čez cesto most, katerega je njegov tesar preveč premaknil na parcelo 508, pozneje je pa dal prestaviti most višje, celo nekoliko v toženkino parcelo 518 in tukaj tudi razširil jarek. Radi tega je v posestni pravdi C 52/00 kot toženec bil obsojen spraviti vse v prejšnji stan. V poznejšnji lastninski tožbi je tožitelj zahteval, da mora toženka pripoznati obseg njegove parcele 508 do cestne parcele 583/1, kakor jo kaže mapa.
Okrajno sodišče v Š. je po končani sporni razpravi razsodilo z razsodbo 1. septembra 1902 C 97/2-6, da je toženka dolžna priznati lastnino tožitelja glede parcele 508 d. o. P. v zmislu mapne meje in do cestne parcele 583/1, — vendar samo do točke P6 načrta II, dočim je tožbeni zahtevek na priznanje lastnine tudi glede daljnje, 120 m široke proge do točke »z« načrta zavrnilo.
Dejanski stan.
Neprepirno dela občinska cesta parcela 583 d. o. P. mejo med toženčevo njivo, parcelo 508 d. o. P.; neprepirno sega tožiteljeva lastnina do južnega in toženkina lastnina do severnega cestnega roba občinske ceste, parcele 583/1; neprepirno sega toženkina parcela na večerni strani do ravnočrtne, prvotno samo okoli 40 cm široke, pravokotno k cesti ležeče grabičice.
Tožitelj navaja, da je moral pred 15 leti napraviti most za silo čez občinsko cesto, oziroma tamošnjo grabičico, ker se je odtok na drugi strani vsled časa naravno zasipal in vsa voda osredotočevala v grabičico. Leta 1896. ali 1897. je tožitelj kakih 150 korakov od grabičice na svoji, čez to grabičico dalje se raztezajoči parceli 508 na njenem večernem koncu napravil opekarno. Leta 1898. je imel odvažati posebno mnogo opeke in potreboval močnega mostu. Naročil je svojemu tesarju S. V. napraviti novi most in se pri napravi mosta držati bolj na lastni svet, na parcelo 508. Tesar pa je postavil most preveč v njegovo parcelo in omejil s tem njivne vrata (izgon), kar je tožitelj takoj
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
221
grajal. Vkljub temu pa je most ostal na tem mestu do svečana 1900 nespremenjen. Svečana 1900 pa je tožitelj dal most toliko više ob grabičici prestaviti, da je po njegovem mnenji most prišel nazaj v vrsto prvotne občinske ceste 583/1, ob enem je tožitelj grabičico od črešnjevega štora (»k« načrta) do sedanjega severnega mostnega roba v razdalji 393 m in dalje tudi pod mostom čez celo svojo parcelo 508 razširil in poglobil v izdatno grabo. To dejstvo je bilo povod posestne, proti tožitelju rešene pravde C 52/11.
Vsled te pravde je bil tožitelj zvršilnim potom primoran, svet spraviti v prejšnji stan, in je res sicer v nenavzočnosti toženke po svoji dobri veri prestavil most na prvotno mejo nazaj. Tam je pa prikrajšan za kos svoje parcele 508 in zahteva priznanje nje lastnine za 3 m na sever od sedanjega mosta v zmislu resnične (objektivne) mapne meje in do južnega roba občinske ceste, parcele 583/1, in zatrjuje slednjič, ponujajoč dokaz s pričami, da je zahtevani sporni svet od nekdaj rabil in priposestvoval.
Toženka priznava, da je stališče mosta, prestavljenega vsled posestne pravde in poznejšnje izvršbe v prejšnji stan, sedaj isto, kakor pred posestno pravdo. Toženka pa ni nikoli prerekala tožiteljeve lastnine glede parcele 508 do južnega roba občinske ceste parcele 583/1; ona je marveč sedanjega tožitelja v posestni pravdi tožila samo zaradi tega, ker je most porinil čez severni rob ceste v njeno parcelo št. 518 in ker je vsled tega tudi preložil občinsko cesto pare. 583/1 ter skopal grabo na njeni parceli do črešnjevega štora »k«, torej jo s tem motil v njeni posesti. Toženka slednjič ni lastnica, ampak samo zakup-nica, odnosno vžitkarica parcele 517 iz predložene pismene posojilne, odnosno zakupne ali vžitne pogodbe z dne 27. okt. 1899 in parcele 518 istotako na podlagi ustne, dodatne enake pogodbe. Iz previdnosti pa ponuja dokaz s pričami, da je priposestovala trikotni svet P6 — k — y (zeleno barvan v načrtu II), in zahteva zavrnitev tožbenega zahtevka in povračilo stroškov.
Zvedenec je po dokončani posestni pravdi na prošnjo sedanjega tožitelja po razmerjenju od določenih točk v naravi našel, da se je strinjal južni cestni rob občinske ceste parcele 583/1 z južnim robom, 270 m širokega mosta »P6« načrta II
222
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
in je denašnje razmerje nje od istih določenih točk imelo isti vspeh.
V posestni pravdi C 52/00 prepirni most je toraj vsled svoje širokosti prekoračil severni rob občinske, samo 150 m široke ceste parcele 583/1 za 1 "20 m in posegel v tej meri v parcelo toženke št. 518 do točke »z« načrta II. Iz današnje lege mostu je dognalo zvedenčevo razmerjenje, da gre pravi južni rob občinske ceste parcele 283/1, kakor se nahaja cesta v mapi, skozi točko P° načrta v razdalji 030 m od severnega mostnega roba; dalje, da je sedanji 2 20 m široki most s svojim južnim robom za 190 m preložen v tožiteljevo parcelo 508, in da je le-ta parcela vsled tega izgubila v isti meri 190 m sveta v korist toženkine parcele 518.
Tožiteljeve priče navajajo: 1. A. K. je kosil 1. 1878. prvič za tožitelja na spornem svetu. Takrat mu je tožiteljev ded pokazal mejo in kot mejnik neki kamen, ki se je nahajal v sredi vrbovega grma, rastočega tik pod črešnjevim štorom, in je priča takrat kosil na parceli 508 in sicer čez občinsko cesto 583/1 do vrbovega grma in na obeh straneh sedanje grabe. Takrat sicer še ni bilo grabe v sedanjem obsegu, ampak samo mala znižina, čez katero se je s čez položenimi deskami na-pravljal most za silo. Leta 1900.; že za obstoja novega mosta je bila ob košnji trava že pokošena (od toženkine strani) do severnega cestnega roba. Leta 1901. je priča s pomočjo Luka B. po tožiteljevem naročilu prestavil most iz prepirnega stališča posestne pravde v sedanje stališče. Vmes pa je priča, čeprav enkrat 5 let nepresledno odsoten, kosil do meje, ki mu jo je pokazal tožitelj, ne da bi priča v tem oziru mogel navajati krajevne natančnosti, in tudi ne ve, kdo in kdaj je odstranil vrbov grm. — 2. Luka B. je kosil večkrat pri tožitelju, toda nikoli ne na pre-pirnem svetu, ne spominja se na vrbov grm in stari, začasni most. Leta 1901. sta on in priča A. K. most prestavila proti jugu (508) za 2—3 korake. Za časa tega višjega stališča mosta se je sicer kosilo na tožiteljevih vrateh, vendar je priča bil zadnji kosec, ni kosil na meji, in ne vč, kje so kosili drugi. —¦ 3. A. V. ve, da je pred kakimi 10 leti stari začasni most stal, ne da bi mogel navajati mero, nekaj više (bolj na sever), kakor sedanji. Nekaj više od starega mostu je bil grm; na črešnjo se  ne spominja,
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
223
in ne ve, kdo je grm odstranil. Priča je kosil »vzred« z mostom, do severnega mostnega roba; o novem mostu pa nič ne ve. — 4. S. V. je leta 1898. na tožiteljevo povelje nekaj proti tožiteljevi njivi (508) prilično na sedanjem mostnem stališču zgradil novi most, glede katerega je potem tožitelj grajal, rekoč, da sega preveč v njegov svet. Kolomija pred zgradbo novega mostu je šla deloma više (na sever), deloma niže (na jug), kajti vodna znižina je bila jako mala, in voznik je vozil, kjer se mu je bolje zdelo. —
Toženkine priče navajajo: 1. F. J., toženkin brat, je bil od svojega 16—36 leta, ker Žagar, malokdaj doma, potem se je odženil, ne pozna meje in ni nikoli kosil čez mejo. — 2. B. J. toženkina tašča, priča, da je mož M. J. zaradi toženkinega posojila po 600 K parceli 517 in 518 s pismeno pogodbo izročil toženki, s pogojem, da obe parceli proti vrnitvi 600 K pripadeta zopet k prvotnemu zemljišču; če bi pa lastnik ne hotel teh 600 K plačati, ostanete porceli toženkinim dedičem. Priča je 29 let pri hiši; parcela 518 se je kosila vedno do severnega cestnega roba, včasih je kosil priča sama, včasih mož ali kateri pastrkov. Na mestu črešnjevega štora raslo črešnjo so podrli domnevno domačini; kdo je odstranil vrbov grm, tega priča ne ve. Vsled redke rabe se je kosilo v prejšnjih časih tudi na s travo obrašeni cesti samo do polovice. Stari most je stal za spoznanje višje (severno), kakor sedanji, določne mere pa priča ne more navajati. Ob času s travo obrašene ceste se glede malenkostne prekošnje ni nikdo dosti zmenil; hlapci so vozili včasi bolj na sever, včasi na jug, kakor jim je bolje ugajalo. — 3. B. J., toženkin oče, zemljiškoknjižni lastnik vi. št. 12 d. o. P. navaja glede izročitve parcel 517, 518, kakor prejšnja priča. Sam je prevzel zemljišče leta 1852. ali 1853., ded sedanjega tožitelja mu je pokazal tožiteljevo mejo (508) do spodnjega (južnega) roba ceste in pričino mejo do gorenjega (severnega) cestnega roba parcele 580/1, kakor tudi v cesti zasajeni kamen-mejnik. Cesta je bila takrat obvožena, obrašena in ne izrazita. V teku časa se je mejnik pogreznil. Priča je s koso udaril ob tla iskoč kamen, če je kosil, ali pa je poiskal mejnik z vilami. Šele, ko je cesto močno rabil tožitelj, je postala cesta izrazita, trava se je pokončala, na cesti ni bilo ničesar kositi. Mejnik se je izgubil,
224
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
stal je prilično ob gorenjem robu sedanjega mosta, ne da bi mogel stališče natanko določiti, ker je most sedaj že tretjič prestavljen in je graba razširjena. Novi most je stal s prva prilično na sedanjem mestu, pozneje so ga prestavili više proti črešnjevemu štoru. Na prepirnem torišču je svet nekoliko proti tožiteljevi parceli 508 nagnjen, in so tožiteljevi hlapci vozili sedaj višje, sedaj nižje, koder je bilo boljše, in jih je priča časih kregal, če so vozili čez severni cestni rob, vendar ne more imenovati ne določnega časa, ne imen, ker je že dolgo tega. Kosil je navadno do ceste, in za časa s travo obrašene ceste do polovice. Sosedje in komljani ne vozijo po tej, ampak po drugi, 200 korakov oddaljeni cesti na vzhodni strani, ali pa za toži-teljevo opekarno, koder drži občinska cesta, dočim je predmetna cesta takozvana »stara cesta«, ki se je poslužujejo sosedje, samo izjemoma.
Razlogi.
Iz zvedenčevega izreka izhaja: 1. da je bil most ob času posestne pravde zgrajen deloma na parceli 518 vsled svoje širokosti in segal v le-to parcelo za 1'20 m in da je s tem neizogibno bila za to mero preložena tudi občinska cesta 583/1 na toženkin svet; 2. da je po sedanjem stališču most za 190 m zgrajen na tožiteljevi parceli 508 in je toraj tudi občinska cesta za to mero preložena na tožiteljevo parcelo. Ker pa toženka zahteva le-to stališče mosta za pravilno in pravo, in je prisilila s posestno pravdo, da tožitelj pripozna in spoštuje njeno posest, zahteva toraj v naravi 1'90 m široko progo tožiteljeve parcele 208.
Nasprotno zahteva tožitelj priznanje lastnine za parcelo 508 do mapne meje, to je v naravi do južnega mostnega roba, kakor je stal most ob posestni pravdi — in s priznanjem lastnine do domnevne, po mostnem stališču ad 1 določene mapne meje zahteva razun lastnine glede parcele 508 do objektivne, po zve-dencu določene mapne meje, tudi priznanje lastnine glede V20 m široke proge od tožinkene parcele 518.
O priposestovanju na obeh straneh ne more biti govora. O tožiteljevem ne a) ker je po obojestranskih pričah dognano, da sta obe stranki tekom daljšega časa cestno mejo spoštovali, kajti podrobne navedbe priče M. J. o svojih odnošajih do toži-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
225
teljevega deda so take, da zaslužijo popolno verjetnost; b) ker se je priposestovanje motilo po obojestranskih posestnih dejanjih čez prvotno mejo; c) ker je tožitelj vsled izgubljene posestne pravde očividno izgubil dejansko posest, in ne more dokazati tridesetletne priposestovalne posesti, in bi se v slučaji obojestranskega priposestovanja šlo konci za soposest; in slednjič d) ker tožitelj more zatrjevati lastninsko pravico (po besedilu tož-benega zahtevka) samo do prave cestne meje. — O priposesto-vanju toženke ni govora: iz razlogov pod a) b) in d) in tudi zato ne, ker zahtevani priposestovalni svet P 6 — y — K po zvedenčevem razmerjenju ne spada k tožiteljevi parceli 508, ampak deloma v lastno parcelo 518, deloma v občinsko parcelo 583/1, glede katere pa tu ni razsojati.
Ugovor toženke zaradi nedostatne pasivne legitimacije, ker ona ni lastnica parcel 518 in 517, ni utemeljen, nego je po lastni navedbi zakupnica obeh parcel, po navedbi priče B. J. in M. J. kakor po navedbah pismene pogodbe celo prevzemnica teh parcel, dočim za njeno legitimacijo zadostuje že imetje in ni treba, da je toženka knjižna lastnica (§ 366 o. d. z.).
Ker sta obe stranki in sicer v enakem razmerji (1'90. m: P20 m) deloma zmagali in podlegli, je bilo stroške v zmislu § 43 c. pr. r. pobotati.
Okrožno sodišče v Celju je z razsodbo od 19. decembra 1902 Bc I 118/2-4 tožiteljev priziv odbilo, a toženkinemu ugodilo in tožbeni zahtevek povsem zavrnilo.
Dejanski stan.
Prvi sodnik je tožbenemu zahtevku deloma ugodil in stroške medsebojno pobotal. Tožitelj navaja, da prvi sodnik stvarnega položaja in dokazov ni prav presodil, in da zakonitih določil glede stroškov ni prav upošteval. On navaja, da je bil vsled posestne pravde in poznejšega zvršila primoran most prestaviti, in sicer tja prestaviti, kjer je stal poprej. Ker pa most v novi legi preveč sega v njegovo, tožiteljevo posest, se je njemu omejila lastninska pravica, in je zato zahteval priznanje lastninske pravice po mapni meji, in je bilo temu zahtevku glede na zvedenčev izrek ugoditi.
15
226
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Toženka povdarja v svojem prizivu nepravo presojo dokazil in pobotanje stroškov za prizivna razloga in izvaja, da po vspehu dokazov nedostaja vsakega kratenja tožiteljeve lastninske pravice, da toraj sploh ni povoda lastninski tožbi in da je bilo tožbeni zahtevek zavrniti.
Razlogi.
Kdor vloži lastninsko tožbo, mora dokazati, da ima toženec tožni predmet v svoji oblasti (§ 369 o. d. z.). Kakor izhaja iz stvarnega položaja, dela cestna parcela 583/1 naravno in obojestransko priznano mejo med tožiteljevo parcelo 508 in tožen-kino parcelo 518. Spor je še-le nastal, ko je toženec v lažje izkoriščenje te ceste kot kolovoza prenovil most in pri tem toženko motil v posesti. Če pa je tožitelj potem, ko je v posestni pravdi podlegel, in ko se mu je na toženkin predlog naložilo, most postaviti v prejšnji stan, le-to izvršil v svojo škodo tako, da je novi most, kakor je določil zvedenec, za 190 prišel v njegovo parcelo, tedaj je pred vsem uvaževati, da tožitelj sam priznava, da je to prestavitev mosta sam in brez poziva toženke izvršil.1)
Dalje je uvaževati, da je toženka v posestni pravdi zahtevala samo odstranitev nasledkov motenja: prestaviti občinsko cesto proti jugu, da ne bo več vodila po njenem svetu.
Iz tega izhaja v prvi vrsti, da si toženka s tem predlogom ni lastila lastninske pravice v tožiteljevo škodo. V tem oziru toraj nedostaje nobenega tožbenega povoda proti toženki, ker se ne da proti njej najti kršenja kake pravice.
Objektivni zvedenčev izvid pa tudi ni dognal, da bi toženka imela v posesti kak del tožiteljeve parcele št. 508. Iz razmerjanja marveč izhaja, da se je s prestavitvijo mosta prestavila cesta v tožiteljevo parcelo 508, da pa ne spada niti oni trikot, glede katerega toženka v svojem zagovoru vsled nepravega umevanja položaja zatrjuje priposestovanje, v toženčevo parcelo 508, ampak sestoji iz delov cestne parcele 583/1 in parcele 518, ki nesporno gre toženki. Ker pa tožitelj niti sam ne trdi, da je
') Na zvršilni predlog je bil toženec zaslišan, obljubil postavitev mostu v prejšnji stan in je zaradi stroškov sporazumno in brez naroka na licu mesta sam most postavil v prejšnji stan.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
227
cestna parcela 583/1 njegova lastnina, zato iz tega razloga nima nikakega naslova k lastninski tožbi; on ni upravičen k lastninski tožbi, če so s prestavitvijo mosta prišli kosi cestne parcele 583/1 v posest toženke. Zato mu nedostaje aktivne legitimacije.
Pomoten je toraj sklep, če prvi sodnik iz predrugačene lege mosta in iz njene prestavitve za 190 m izvaja, da ima toženka ta del tožiteljeve lastnine v posesti, in je s to omejitvijo ugodil tožbenemu zahtevku.
Le-tega je bilo marveč do cela zavrniti, ker niti ni dokazano, da si je toženka lastila na tožiteljevi lastnini posestne pravice, niti da je tožiteljevo lastnino dejansko imela v posesti, in toraj predpogoji lastninske tožbe niso dani.
Glede na druga pravdna razmotrovanja je uvaževati, da je toženka po dejanskem stanu prvega sodnika imetnica parcele 518 in da bi bila kot taka, če bi bili dani drugi predpogoji, k lastninski tožbi pasivno legitimovana. Dalje je uvaževati, da je most v prvotno stališče in v vsa poznejša stališča postavil le tožitelj sam, da torej tožitelju, če je toženka po dobljeni posestni pravdi zahtevala postavitev v prejšnji stan, tedaj v stan, katerega je tožitelj svoj čas sam povzročil, tudi v tem oziru nedostaje tožbenega razloga proti toženki. Iz te dejanske ugotovitve izvajani razlog prvega sodnika za delno ugoditev tožbenemu zahtevku temelji toraj na docela nepravem uvaževanju stvarnega in pravnega položaja.
C. kr. najvišje sodišče z razsodbo od 17. marca 1903 št. 2256 reviziji ni ugodilo.
Razlogi.
Revizija ne navaja nobenega izrecnega revizijskega razloga, po vsebini pa navaja onega po § 503 št 4 c. pr. r. Pritožba pa ni utemeljena.
To, kakor je postopala toženka v pravdi, ne more ustvariti tožbenega razloga; ta se mora dogoditi že pred vložitvijo tožbe. V le-tem slučaju pa tega ni, ker toženka pred vložitvijo tožbe ni storila ničesar, kar bi tožitelja opravičilo, naperiti proti njej tožbo glede parcele 508 d. o. P. Ona je v prejšnji posestni pravdi dokazala, da jo je tožitelj v posesti določenega zemljišča parcel 517 in 518 d. o. P. motil, ker je občinsko cesto v ta
15*
228
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
kos preložil, tukaj grabo izkopal in čez njo postavil most, in iz-poslovala je sodnikovo pomoč glede svoje posesti. V predmetnem zvršilnem predlogu de pr. 29. januvarja 1901 ni zahtevala nič drugega, nego da tožitelj odstrani one naprave, s katerimi jo je motil v posesti. Če pa je tožitelj most postavil tako nazaj, da sega čez prejšnji stan v njegovo lastno parcelo 508, — tega toženka niti ni zahtevala, niti zakrivila, niti se mu ni sodno ukazalo, ker je toženka izvršilni predlog umaknila, predno se je meritorno rešil.
Razprava pa je v le-tej pravdi tudi dognala, da gre za prepirni svet, ki sploh ne spada k tožiteljevi parceli 508 o. d. P., ampak je deloma na eni strani del cestne parcele 583/1 d. o. P., katera priznano ni lastnina tožitelja, na drugi strani spada nesporno v toženkino parcelo 518. Potem je dognano, da se parcela 508 d. o. P. nahaja po celi katastralnomapni velikosti v tožiteljevi posesti, in si je toženka tudi dejansko ni nikoli lastila. Tako pa nedostaje predpogoja §-a 369 o. d. z. k lastninski tožbi.
Če pa je prišla toženka vsled prevelike prestavitve mosta po tožitelju morda v posest današnjega spornega sveta, tožitelj v tem oziru po navedenem ni legitimovan k lastninski tožbi, ker niti ne more trditi, da je ta svet njegova lastnina (§ 369 o. d. z.). Po vsej pravici se je toraj toženka uprla današnjemu tožbenemu zahtevku in predlagala njegovo zavrnitev, dočim se njeno povdarjano priposestovanje ne nanaša na parcelo 508, ki obsega edini predmet tožiteljevega lastninskega zahtevka, ampak se nanaša na svet, kateri spada deloma k parceli 518 nesporne toženkine posesti, deloma k cestni parceli 583/1.
Reformatna prizivna sodba se toraj povsem strinja s pravnim in stvarnim položajem, in je morala ostati revizija brezvspešna.
Dr. Fr. Mokorič.
f) Polag §-a 158. o. g. z. ne radi se o tome, je li je i kada puno-močnik tužitelja doznao za rogjenje djeteta, nego o tome, je li je i kada sam tužitelj za to doznao. Je li je pak ovaj znao, da je mati tog djeteta bila noseča, nema važnosti.
Činjenično stanje. Po navodu tužitelja rodila je njegova žena Antonija rogj. D. dne 9. maja 1902. dijete, kršteno
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
229
dne 12. maja iste godine imenom Anton. Tužitelj je dne 18. novembra 1896. odputovao u Ameriku, te se odanle vratio u Omišalj dne 23. novembra 1901. i našao svoju ženu noseču. Čim je to saznao, izdao je odvj. dru. A. posebnu punomoč u svrhu da pobija zakonitost rogjenja djeteta, kad se ovo rodi. Megju tim je tužitelj odputovao več negdje 27. aprila 1902. a svakako prije nego se je dijete rodilo, ponovno u Ameriku, te nije još ni danas doznao za tuženikovo rodjenje. Stoga predlaže tužitelj, da bude sugjeno, da je tuženi malodobni Anton nezakoniti sin njegove žene Antonije. Tuženička stranka gledom, da se je tužitelj povratio kuči šest mjeseca prije nego se je dijete rodilo i gledom da se je rogjenje zbilo dne 9. maja 1902., dočim je tužba bila podnesena tek dne 17. oktobra 1902., dakle nakon roka od tri mjeseca ustanovljenog od §-a 158. o. g. z., predlaže, da se odbije tužba.
Prvostepeno sudište presudom od 22. januara 1903. posl. br. Cg. 1. 139/2-7 nije udovoljilo tužbi iz razloga:
Dokazano jeste priznanjem tužitelja, da je ovaj, kad se je povratio kuči dne 23. novembra 1901., ovlastio svoga punomoč-nika odvj. dr. A., da pobija zakonitost rogjenja djeteta, današnjeg tuženika, čim se ovo rodi, Rečeni odvjetnik kao tužiteljev puno-močnik zastupa ovog u granicama punomoči, tako da poslovi preduzeti po punomočniku imaju se smatrati kao učinjeni po samom tužitelju.
U upitnom slučaju bio je rečeni odvjetnik polag punomoči tužeteljeve dužan pobijati zakonitost rogjenja djeteta u roku od tri mjeseca kako naregjeno od §-a 158. o. g. z. i to od kako je saznao za rogjenje, pošto je tužitelj odputovao u Ameriku i nije dao od sebe glasa. Po izkazu svjedoka pomenutog odvjetnika dokazano je, da je isti saznao za rogjenje djeteta malo dana iza ovoga, dakle u mjesecu maju 1902., dočim je tužba bila podnesena dne 17. oktobra 1902. Tim je dokazano, da se tužitelj nije držao roka §-a 158. o. g. z. i toga radi imala se je tužba odputiti.
Tužiteljevu prizivu drugostepeno sudište presudom od 20. marta 1903. posl. Cg. I. 139/2-10 nije udovoljilo s razloga:
Promatranje prvih sudaca prikazuje se osnovanim docijela i prizivni sud pozivlje se na ono. U pobijanje dokazivanja prava,
230
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
kako ga u prizivu razlaže, nek se prigovori slijedeče: pravo pobijati zakonitost podrijetla, koje patri mužu po §-u 158. o. g. z., ne smije pomiješati se s pravima čisto osobnim, navedenim u §-u 1458. istog zak., koja prava ne priznavaju ni zaposjedi ni zastar-jelosti; u stvarnom slučaju nista ne dokazuje odnosno nava-gjanje zakona u prizivu sadržano, (odsutnost i susljednje pre-kidanje zastare, protivno propisu §-a 1494. o. g. z. nijesu upo-ravljivi na druge rokove ustanovljene zakonom).
Mjerodavna jesu samo pravila punomočnice. Kako je obično, več skrbniku odredjenom kakvom mužu slaboumnom ili otsutnom (§§ 269 i 270 o. g. z.) patri pravo pobijati zakonitost podrijetla, radi moči tužbe držanjem roka ustanovljenog zakonom, koji rok teče jamačno od dne, kad doznaše za rogjenje tobožnjeg neza-konskog djeteta, pak toliko manje može se zanijekati izvršivanje ovoga prava punomočniku ad hoc imenovanom od muza, koji, došav kuči posljednje dane novembra 1901. godine iz Amerike, uvjerio se o sumnjivi punoči svoje žene, kako je to naročito iztaknuto u tužbi, pribaviše potrebitih dokazala, sposobnih za zaštitu svojih prava, e da potom u mjesecu martu 1902. godine, kada mu moralo biti znano, da če za ne dugo žena poroditi, dade naročito punomočje svomu ovlaščeniku, podijelivši mu tim sve oblasti, koje u ovom slučaju imaše on, te ovlastivši ga, da shodno po-stupa; za posljedice svoga djelovanja ima odgovarati ovlaščenik (§ 1012. o. g. z.). Dakle ne upustivši se dalje u stvar valjalo je izreči kako prije.
C. kr. vrhovno sudište presudom 24. junija 1903. br. 7930 udovoljilo je reviziji tužitelja i preinakom presude pri-zivnoga suda presudilo je: 1. maloljetni Anton rogjen po svjedožbi krštenja i rogjenja župničkog ureda u Omišlju od 12. maja 1902. br. 1, dne 9. maja 1902. od Antice žene Antona M. rogj. D., ima se smatrati njezinim nezakonitim sinom; 2. tuženik je dužan, da podnese svoje parnične i prizivne troškove i da naknadi tužitelju za 14 dana pod ovrhom troškove parničnog postupka i pravnih sredstava u iznosu od Kr. 180 i 60 para.
Razloži.
Uložitelj revizije iznosi revizijske razloge br. 3 i 4 § 503 gr. p. a ovaj je posljednji opravdan.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
231
Zakonski zastupnik mld. tuženika tvrdi, da je nazočna tužba docno prikazana. Njegova je dakle dužnost, da dokaže, da je tužba bila predana iza kako je minuo razmak vremena odredjen u §-u 158. o. g. z. biva iza tri mjeseca od dana, kad je tužitelj doznao za rogjenje djeteta.
To nije dokazao zakonski zastupnik maloljetnika i nije oprovrgao tvrdnju punomočnika tužiteljeva, da se ovaj od 27. avrila 1902. opet nalazi po moru u tugjini i da još ne zna za rogjenje maloljetnog tuženika. Ne radi se naime o tome je li je i kad je punomočnik tužitelja doznao za rogjenje djeteta, nego o tome, je li je i kad je sam tužitelj za to doznao. Je li je pak ovaj znao, da je mati tog djeteta bila noseča, nema važnosti. Pošto stoga nije dokazano, da je sam tužitelj više od tri mjeseca prije nego li je bila podnesena tužba, znao za rogjenje maloljetnog tuženika, to je tužba u pravo vrijeme zametnuta.
Naprotiv tužitelj je morao dokazati nemogučnost, da je tuženik po njem začet, netom tvrdi, da ovaj rogjen od njegove žene dne 9. maja 1902. nije njegovo. U tom pravcu presudom je utvrgjeno, da je tužitelj dne 18. novembra 1896. iz svog zavičaja i od svoje žene pošao po moru i da je od svojih dalekih puteva povratio se istom 23. novembra 1901. u svoj zavičaj i svojoj porodici. S ovoga ishodi, da on za to doba nije mogao spolno opčiti i nije opčio sa svojom ženom, koja je ostala kod kuče.. Nemogučnost, da je tužitelj začeo tuženika, dokazana je a s obzirom na odredbe §§-a 138., 158. o. g. z. ne može se tužitelja smatrati otcem maloljetnog tuženika. Pravno pogrešno je stoga prizivni sud prosudio stvar. Pošto več zbog postojanja revizijskog razloga br. 4, § 503. gr. p. valja udovoljiti reviziji i preinakom presude prizivnoga suda udovoljiti tužbenom traženju, ne treba baviti se revizijskim razlogom br. 3, § 503 gr. p. Sud o troškovima parnice i pravnih sredstava osniva se na prepisima §§-a 41. i 50. gr. p. _ ršk _
Piščev pripomenak. Presuda drugog stepena izdana je li u hrvatskom jeziku, očiti prevod, pa za to u pomanjkanju izvornika nije moguče izpraviti neke nejasnoče razloga iste.
232
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
g) Ako prizivno sodišče razveljavi razsodbo sodišča I. instance zaradi pomankljivosti postopanja v zmislu §-a 496. št. 2. c. pr. r. in naloži pravdnemu sodišču dopolnitev razprave, dopustna je dopolnitev postopanja le toliko, kolikor jo je ukrenilo prizivno sodišče.
Zoper razsodbo c. kr. okrajnega sodišča v Tr. z dne 29. junija 1902 opr. št. C 61 2—5, s katero se je v pravdi Franceta C. iz M. proti Antonu G. iz M. spoznalo, da je tožnik pridobil služnostno pravico do napajanja svoje živine v toženčevi luži potom priposestovanja, prizval se je toženec tudi iz razloga pomankljivosti postopanja (§ 496. št. 2. c. pr. r.), ker je prvi sodnik odklonil po njem ponudeni dokaz po pričah A, B, C, D, E, F in G o okolnosti, da je tožiteljev prednik France C. star. do pred 9 leti napajal živino v svoji luži in šele potem, ko se je ta luža posušila, začel napajati živino v njegovi luži, a da mu je on to napajanje branil in da se je tožiteljev prednik končno temu odporu udal.
C. k r. okrožno sodišče vNovemmestujes sklepom . z dne 17. oktobra 1902, opr. št. Bc l. 48/2—9 prizivu iz navedenega razloga ugodilo in prvosodno razsodbo po §-u 496. odst. 1. civ. pr. r. razveljavilo ter pravdnemu sodišču naložilo dopolnitev postopanja po zaslišanju imenovanih prič o navedeni okolnosti.
Pri dopolnilni razpravi pa pravdno sodišče ni le dopolnilo postopanja po zaslišanju zgoraj navedenih prič, nego je tako na predlog tožnika, kakor na predlog toženca dopustilo in izvršilo tudi še dokaz po nadaljnih pričah o že trjenih okolnostih in dalo razpravljati še o novih po strankah trjenih okolnostih in o njih zaslišalo priče — ter izdalo potem razsodbo z dne 5. decembra 1902 opr. št. C 61/2—14, s katero je, uvažujoč vse dobljeno pravdno gradivo, tožbenemu zahtevku vnovič ugodilo.
Toženec se je tudi zoper to razsodbo prizval iz razloga nepravilne pravne in stvarne presoje, ki ga je med drugim utemeljeval tudi s tem, da so se zaslišale še nadaljnje priče ter da se je razpravljalo še o novih okolnostih in o njih izvršil dokaz po pričah.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
233
Prizivnosodiščejez razsodbo z dne 27. januvarja 1903. opr. št. Bc I 3/3—21 priziv tožencev sicer zavrnilo in potrdilo izpodbijano razsodbo, a le uvažujč pravdno tvarino do inclusive izpovedeb prič, katere je bilo po njegovem sklepu z dne 17. oktobra 1902 opr. št. Bel 48/2—9 z asi i sati in je to omejitev pravdne tvarine tako utemeljilo:
Pri dopolnilni razpravi pravdni sodnik razprave ni le dopolnil z zaslišanjem v tukajšnjem sklepu z dne 17. oktobra 1902 Bc l 48/2—9 navedenih prič, nego je dopustil in izvršil tako na predlog tožnika, kakor na predlog toženca tudi še dokaz po drugih pričah o že trjenih okolnostih in razpravljal o novih trditvah strank ter o njih zaslišal priče. Ker sta zastopnika strank pravočasno drug glede drugega grajala to postopanje in dotične dokazne sklepe pravdnega sodnika (§ 196. c. pr. r.) in tudi v prizivnem postopanju označujeta to postopanje prvega sodnika za nezakonito in zahtevata drug proti drugemu izključbo dotičnega pravdnega gradiva, je prizivnemu sodišču v zmislu §-a 462. odst. 2. in 277. odst. 4. c. pr. r. odločiti tudi o pravilnosti ali nepravilnosti omenjenih dokaznih sklepov prvega sodnika in o tem, ako je uvaževati pri presoji dotično pravdno gradivo.
V tem oziru je pa opomniti, da se v §-u 496. odst. 2. c. pr. r. izrecno določa, da se mora postopanje pred pravdnim sodnikom v slučaju §-a 496. št. 2 omejiti na dele postopanja in razsodbe, ki so vsled pomankljivosti prizadeti. Ta določba je tudi utemeljena, ker bi sicer pravdni stranki proti določbi §-a 193. odst. 2. c. pr. r. smeli navajati nove okolnosti in nove dokaze in bi se v slučaju zopetne jednake razveljave prvosodne razsodbe tako postopanje moglo nadaljevati in infinitum, stem bi se pa predpisi o obnovi postopanja v zmislu §-a 530. in nasl. c. pr. r. storili brezpotrebni.
Prvi sodnik bi bil torej moral vsprejeti le dokaze, ki so po tukajšnjem sklepu z dne 17. oktobra 1902 Bc I 48/2—9 bili za važne označeni in iz tega izhaja, da so njegovi sklepi, s katerimi je dopustil še druge dokaze, nezakoniti in da sme priz. sodišče pri rešitvi pričujočega priziva uvaževati le pravdne podatke do inclusive zaslišanja v prej navedenem sklepu imenovanih prič.
234
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Zoper razsodbo prizivnega sodišča je vložil toženec revizijo, v kateri po zmislu §-a 503. št. 2 c. pr. r. očita tudi po-mankljivost prizivnega postopanja, ker se je pravdno gradivo deloma izključilo.
C. k r. najvišje sodišče je pa razsodbo z dne 21. aprila 1903, št. 3994 tudi v tem pogledu potrdilo razsodbo II. instance.
Razlogi.
Kar se tiče revizijskega razloga §-a 503. št. 2. c. pr. r., kateri je bajč utemeljen v tem, da prizivno sodišče ni uvaževalo izpovedeb vseh toženčevih zaslišanih prič, ni opravičen. Opustitev uvaževanja izpovedeb teh prič ne ustanavlja pomankljivosti priz. postopanja, nego trjeni nedostatek zadeva razsodbo priz. sodišča, katera ni uvaževala vseh izvršenih dokazov. A ne gledč na to, pritožba v tem pogledu tudi zaradi tega ni utemeljena, ker gre tukaj za izpovedbe prič, gledč katerih prizivno sodišče po pravici trdi, da jih po prvem sodniku ni bilo zaslišati in da zato njih izpovedeb ni uvaževati.
V revizijskem spisu zastopani nazor, da je določbo §-a 496. št. 2. c. pr. r. v našem slučaju tolmačiti tako, da se je s sklepom z dne 17. oktobra 1902 opr. št. Bc 1 48/2—9 prvosodno dokazno postopanje izreklo za pomankljivo in da se je ukrenjena dopolnitev morala omejiti le na dokazno postopanje sploh, da pa strankama ni bilo zabranjeno navajati tudi še novih prič, je pravno-pomoten. Prizivno sodišče je v svojem sklepu tako okolnosti, gledč katerih je imel prvi sodnik dopustiti še dokaze, kakor tudi dokazna sredstva določno z imenovanjem prič označilo in tako določilo obseg dopolnitve, katero bi bil moral izvršiti prvi sodnik. Dopolnilno postopanje pred prvim sodnikom moralo se je tedaj po §-u 496. odst. 2. c. pr. r. zares omejiti na določene okolnosti in priče in teh mej ni smelo prekoračiti. Prizivno sodišče bi bilo po določbi §-a 496. odst. 3 c. pr. r. po okolnostih tudi samo opravičeno izvršiti dopolnitev, a bi bilo pri tem vezano na določbo §-a 482. c. pr. r.; poslednja določba pa se zaradi tega ne sme puščati v nemar, ker se dopolnitev ni izvršila po II., nego po I. instanci. A. Leveč.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
235
k) K razlagi §-a 41. c. pr. r.
Na zemljišču tožiteljice je temeljem pravnomočne sodbe potom prisilne osnove uknjižena zastavna pravica za izvršilno terjatev toženca v znesku 574 K s. pr. Tožiteljica je vsled mobilarne izvršbe plačala tožencu del te terjatve, glede ostanka pa izdala menico. Ker ona ni pravočasno plačala ostanka te terjatve, je toženec v izterjanje tega ostanka zopet segel z izvršbami in sicer z osnovo zastavne pravice in s prisilno dražbo na navedeno zemljišče, potem pa tudi z mobilarno izvršbo. Končno je tožiteljica plačala ves dolg in zastopnik toženca je izdal o tem začasno pobotnico z dne 15. decembra 1902. Tožiteljica je potem zahtevala od toženca izbrisno pobotnico in zastopnik poslednjega jo je sestavil in poslal tožencu, ki biva v Siciliji, v podpis. Ker tožiteljica ni dobila odgovora, je njen zastopnik dne 19. januvarja 1903 pisal toženčevemu zastopniku, da mu mora poslati pobotnico do vštetega 21. januvarja 1903, sicer bode vložil tožbo. Zastopnik toženca je dobil pobotnico od svojega klijenta dne 21. januvarja 1903, toda nepoverjeno. To je precej pismeno sporočil zastopniku tožiteljice, mimo tega pa še tisti dan ustno izjavil koncipijentu tožiteljičinega zastopnika, da on pripozna, da je ves dolg plačan in da naj — ker legali-zovane pobotnice ni moči dobiti — zastopnik tožiteljice napravi kratko tožbo, on pa bo pri naroku submitiral.
Tožiteljica je potem po svojem zastopniku vložila dne 30. januvarja 1903 tožbo na pripoznanje, da je imenovani dolg poplačan in da mora toženec privoliti, da se zgoraj navedene zastavne pravice izbrišejo. Ta tožba pa je bila zelo obširna, kajti v njej se je na dolgo in široko razložil ves dejanski položaj o postanku obeh terjatev in zastavnih pravic in o izvršbah, s katerimi je toženec segal na imovino tožiteljice. Tožbi je bilo pridejanih 6 prilog. — Na ustni razpravi je toženca zastopnik takoj priznal, da sta obe terjatvi (prvotna in ostanek), ki sta uknjiženi na zemljišču tožiteljice, plačani in da se smeta zastavni pravici izbrisati. Upiral pa se je zahtevku tožiteljice glede stroj-š k o v in predlagal, da naj se ji prizna samo toliko stroškov, kolikor bi jih naraslo z enostavno tožbo po tarifi in s priznalno sodbo, viši zahtevek pa naj se zavrne in stroški razprave priznajo tožencu.
236
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
C. kr. okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19. febr. 1903 opr. št. C II 65/3—4 glede stroškov ugodilo predlogu toženčevega zastopnika in določilo stroške, katere mora toženec povrniti tožiteljici, na 32 K 52 h, stroške pa, katere mora povrniti zadnja prvemu, na 15 K in sicer iz razlogov:
Obe stranki soglašata v tem, da je zastopnik tožiteljice dal zastopniku toženca rok do vštetega 21. januvarja 1903, in da je ta še isti dan obvestil koncipijenta prvega o priznanju in naročil enostavno tožbo. Zastopnik tožiteljice je torej vedel, da do spora ne pride, in zato bi zadostovala enostavna tožba brez prilog. Zato so se stroški tožbe odmerili po tarifu in za razpravo priznala samo pristojbina za priznalno sodbo. Drugi stroški niso potrebni za zasledovanje pravi-c (§ 41 c. pr. r.). In ker se je spor vrtil samo okrog vprašanja stroškov, v tem pa je zmagal toženec, bilo je stroške razprave njemu prisoditi.
Vsled rekurza tožiteljice je c. k r. deželno kotrekurzno sodišče v Ljubljani premenilo sodbo prvega sodnika in tožiteljici priznalo stroške za tožbo izven tarife, za vse priloge in mu prisodilo tudi vse stroške ustne razprave, iz razlogov:
Toženec je vsled svojega ugovora, da ni bila potrebna tako obširna tožba, razpravljanje o tej edino le sporni točki sam povzročil in je v tem pogledu tudi propadel. Tožiteljica je morala biti pripravljena na vse eventualnosti, čeravno je nasprotnikov zastopnik zagotovil, da bode submitiral. Zato je morala oziraje se na kakovost pravne stvari vložiti obširnejo, vsem zakonitim določbam (§ 78, 226 c. pr. r.) ustrezajočo tožbo. Le-te tožbe, o kateri se ne more trditi, da vsebuje kaj nepotrebnega, gotovo ni prištevati tožbam, katere pripuščajo po svoji priprostosti poprečno ocenilo in ki po zmislu zak. 26. marca 1890 drž. zak. št. 58, odnosno ukaza pravosodn. min. z dne 11. februvarja 1897 št. 293 drž. zak. spadajo pod tarifo. Nazoru prvega sodnika, da bi bila zadostovala za zasledovanje pravic bolj enostavna tožba in da je torej toženec v tem vprašanju zmagal, po vsem tem ni pritrditi; vrhu tega je mogel prvi sodnik o primernosti dotič-nih nastavkov brez obširnega razpravljanja presojati.
C. k r. najvišje sodišče je z odločbo 28. aprila 1903 št. 5942 zavrglo revizijski rekurz tožencev, iz razlogov, ki se bistveno popolnoma zlagajo z razlogi druge stopnje. K.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
237
i) Pravomočen izvršilen sklep nima učinka pravo močne razsodbe; čeprav zavezanec ne izpodbija izvršilnega sklepa, s tem še nikakor ne prizna obstoja terjatve, za katero se je dovolila izvršba, če si je svest, da ostane izvršba brezuspešna.
C. kr. okrajno sodišče v Metliki je dovolilo zahtevajočemu upniku M. P. temeljem razsodbe z dne 19. avgusta 1876 s sklepom z dne 1. avgusta 1893 št. 5092 izvršba na premično imovino Ivana J. v izterjanje glavnice in 10% obresti; za dobo od 1. januvarja 1871 do plačila. Zavezanec tega sklepa ni izpodbijal. Še-le leta 1902. vložil je pri izvršilnem sodišču tožbo, v kateri je zahteval, da je toženi zahtevajoči upnik M. P. dolžan priznati, da so 10% glavnične obresti za ves čas od 1. januvarja 1871 — 1. avgusta 1893 zastarele.
C. kr. okrajno sodišče v Metliki je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in izreklo z razsodbo od 4. marca 1902 C2 6/2-4, da so obresti za dobo od 19. avgusta 1876 do 1. avgusta 1893 zastarele, a ostali tožbeni zahtevek je zavrnilo.
Prizivno sodišče je odbilo tožbeni zahtevek docela, ker je zavezanec pustil, da je sklep z dne 1. avgusta 1893 št. 5092 postal pravomočen ter je le-temu zato priznati isti pravni učinek, kakor razsodbi, in ker je to opustitev izpodbijanja smatrati za priznanje terjatve.
C. kr. najvišje sodišče pa je z odločbo z dne 22. julija 1902 št. 9193 izpremenilo sodbo prizivnega sodišča ter obnovilo sodbo prvega sodnika.
Razlogi.
Ne more se 'pritrditi nazoru prizivnega sodišča, da obresti za dobo od 19. avgusta 1876 do 1. avgusta 1893 radi tega niso zastarele, ker zavezanec ni izpodbijal izvršilnega sklepa z dne 1. avgusta 1893 št. 5092, s katerim se je zahtevajočemu upniku dovolila v izterjanje teh obresti izvršba z rubežnijo premičnin, kajti izvršilni sklep nima pravnega pomena razsodbe. Izvršilni sklep ne more odločevati o obstoju ali neobstoju terjatve, mora se marveč opirati na drugo listino, dokazujočo izvršilni naslov.
238
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Vsekakor je za obresti, narasle po razsodbi začelo teči zastaranje iznova in čeravno se more smatrati, da je zastaranje vsled izvršilnega predloga z dne 1. avgusta 1893 št. 5092, v kolikor tedaj že ni bilo nastopilo, prekinjeno, je zastaranje vendar, ker so pretekla 3 leta brez opomina, po zmislu § 1480 o. d. z. od tedaj nastopilo.
Tako pa je tudi nepravilno, če smatra prizivno sodišče, da je s tem, ker zavezanec ni izpodbijal gori navedenega izvršilnega sklepa, priznal obrestno terjatev za dobo od 19. avgusta 1876 do 1. avgusta 1893, kajti mogel je zavezanec, ki si je bil svest, da izvršilni predlog ostane vsled pomanjkanja predmetov izvršbe brezuspešen, — to se je tudi res zgodilo - - misliti, da je izpodbijanje izvršilnega sklepa brez pomena, in torej to, da ni porabil pravnega sredstva, ne more po zmislu §-a 863 o. d. z. biti dejanje, katero ne dopušča nikakega pametnega razloga, dvomiti o tem, da je zavezanec hotel priznati to obrestno terjatev.
Reviziji je bilo radi'tega ugoditi.
Peruitš.
j) Glede terjatev, za katere je bila na dan dražbe nepremičnine sicer vknjižena zastavna pravica tudi na drugih neprodanih nepremičninah, ki so se pa v času med dražbo in razdelilnim postopanjem s teh neprodanih nepremičnin izbrisale, ni moči določiti ter prisoditi povračilnega zahtevka po §-u 222 izvrš. reda.
Pri razpravi o razdelbi najvišjega ponudka za zemljišče, ki se je na javni dražbi prodalo, je knjižni upnik H. S. predlagal, naj se za njegovo knjižno terjatev v znesku 1600 K in 338 K 50 h, ako iz razdelbne mase ne pride do pokritja, določi in prisodi povračilni zahtevek po zmislu §-a 222 izvrš. r. vsled terjatev posojilnice v Č. v znesku 450 K, 990 K in 520 K, katere se poplačajo iz razdelbne mase, ker je bila za le-te terjatve ob času dražbe vknjižena vkupna zastavna pravica tudi na drugih neprodanih nepremičninah, te nepremičnine pa so se stoprav po dražbi izpustile iz zastave.
Z razdelbnim sklepom c kr. okrajnega sodišča v Č. z. dne 11. julija 1902, se je ta predlog zavrnil, zategadelj,
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
239
ker terjatve posojilnice v Č. v znesku 450 K, 990 K in 520 K pri dotičnih knjižnih vložkih niso več vknjižene ter bi H. S. moral najprvo pravnim potom dokazati, da je po dražbi zgodivša se oprostitev teh vložkov od hipoteke neveljavna.
Rekurz H. S-a je druga instanca s sklepom z dne 1. septembra 1902 zavrnila iz razlogov izvršilnega sodišča; kajti edinole knjižno stanje na dan preračuna je odločilno, a nikakor ne z dne dražbe (arg. § 210 izvrš. r.); saj more vedno med obema terminoma poteči dolga doba, v kateri je knjižno stanje podvrženo stalnim izpremembam.
Najvišje sodišče z odločbo od 28. oktobra 1902 št. 14381 revizijskemu rekurzu ni ugodilo.
Razlogi:
Po pravici sta obe nižji sodišči zavrnili predlog H. S., naj se določi in njemu prisodi povračilni zahtevek, ki mu gre po §-u 222 izvrš. r. glede njegovih terjatev 1600 K in 338 K 50 h, zastavnopravno zavarovanih na izdražbani nepremičnini, z ozirom na terjatve posojilnice v Č. v znesku 450 K, 990 K in 520 K, ker ta določitev služi edinole v svrho, da se prikrajšanemu poznejšnjemu knjižnemu upniku preskrbi povračilo v zmislu §-a 222 izvrš. r., gredoče mu iz onih sovložkov, kateri bi morali sorazmerno prispevati k plačilu prejšnje knjižne terjatve. Po §-u 222 izvrš. r. ni izvršilni sodnik uradno dolžan določiti to povračilo, nego le na predlog prikrajšanega poznejšnjega upnika. Ta predlog je moči staviti šele pri razdelbnem naroku in potem šele se ga more vpoštevati. To izhaja brez dvojbe iz določila drugega odstavka §-a 222 izvrš. r., da je namreč oni znesek razdelbne mase, katerega treba za poplačilo vkupnozastavno zavarovane terjatve, izračuniti po ostanku te mase, ki po plačilu prejšnjih zahtevkov preostaja za ono vkupno terjatev.
To potrjuje predpis predzadnjega in zadnjega odstavka §-a 222 izvrš. r., odrejujoč drugo izračunanje, pri katerem se je treba ozirati na vse vkupne hipoteke; to kaže tudi uvrstitev §-a 222 izvrš. r. v oddelek o razdelbi najvišjega ponudka, za katero je treba po §-u 209 izvrš. r. določiti narok, da se pri njem urede vsi zahtevki glede najvišjega ponudka.
240
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Ako torej ob času razdelbnega naroka za katero teh terjatev ne obstoji več vkupna hipoteka, je predlog na vporabo §-a 222 izvrš. r. nedopusten in je torej vsled tega vse eno, če so za določeno terjatev ob času dražbe ali domika ali začasne ustanovitve bremenskega stanu (§ 166 izvrš. r.) za to terjatev bile vkupne hipoteke, katere niso bile prodane. Tudi ni izvršilni sodnik upravičen razsojati o tem, če je vkupnozastavni upnik s tem, da se je pred razdelitvijo najvišjega ponudka odrekel kateri iz vkupnih hipotek, oškodoval kakega poznejšnjega upnika, in če je nasproti njemu zavezan v povračilo, ker je onemogočil uporabo §-a 222 izvrš. r.; kajti to vprašanje presega meje razdelbe najvišjega ponudka.
Tu se je pa še ozirati na to, da terjatve H. S-a niso terjatve, ki so najprej propadle, da sploh ni gotovo, da bi bil on glede svojih terjatev 1600 K in 338 K 50 h v resnici prikrajšan zato, ker so se terjatve posojilnice v Č. v zneskih 520 K, 450 K in 990 K preodkazale; kajti njega bi se ne moglo smatrati za prikrajšanega poznejšega upnika, če bi s svojimi terjatvami 1600 K in 338 K 50 h iz razdelbne mase ne prišel do pokritja niti tedaj, ako bi vse vkupne hipoteke sorazmerno prispevale k pokritju terjatev posojilnice v Č., ter ako bi se oziralo torej na vse bivše vkupne hipoteke.
Revizijski rekurz je torej neutemeljen.
k) Donatio mortis eausa. — Za darilčeve dolgove je dopustna izvršba na nepremičnine, izročene in vknjižene na obdaro-vančevo ime na slučaj darilčeve smrti.
S sklepom 19. februvarija 1902. I. ni ugodilo c. k.r okrajno sodišče v K. izvršilnemu predlogu zahtevajočega upnika P. proti zavezancu Ivanu S. radi plačila K 655:76 s p. za izvršbo s prisilno osnovo zastavne pravice po vknjižbi iste na nepremičnine pod vlož. št. 245, 279 in 380 kat obč. G., ker so te nepremičnine vknjižene na ime Jožefe S. na slučaj smrti Ivana S. (zavezanca).
R e k u r z u zahtevajočega upnika je c. kr. deželno kakor rekurzno sodišče v T. ugodilo s sklepom 25. marca 1902.1.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
241
opr. št. R II 22/2-1 in spremenivši izpodbijani sklep dovolilo predlagano izvršbo in to iz razlogov:
Z daritno pogodbo ddo. K. 17. januvarja 1899. 1. je Ivan S. izročil v last in posest svoje žene Jožefe S. gori omenjene nepremičnine s pravico vknjižbe in prepisa za slučaj svoje smrti.
Rečene nepremičnine so sedaj v lastninskem listu vknjižene na ime Jožefe S. za slučaj smrti Ivana S.
V zmislu gorinavedene pogodbe in zemljiškoknjižnega vpisa je lastnik gorinavedenih nepremičnin Ivan S. in šele v slučaju njegove smrti postane lastnica njegova žena Jožefa S.
Ivan S. je izročil ženi v last in posest vprašavne nepremičnine le za slučaj svoje smrti in samo za ta slučaj ji je dal pravico zemljiškoknjižnega prepisa na njeno ime. Na podlagi gorinavedene pogodbe pred uresničenjem onega slučaja izvršeni prepis ni pravilen.1)
Uvaživši torej, da je Ivan S. (zavezanec) lastnik prej omenjenih nepremičnin, smatrati je izvršilni predlog na vknjižbo zastavne pravice njemu nasproti opravičenim z ozirom na določbo §-a 87 izvrš. r. in §-a 21 zemlj. zak.
C. k r. vrhovno sodišče ni ugodilo revizijskemu re-kurzu, opiraje dotični sklep od 7. maja 1902 št. 6426 na sledeče razloge:
Z daritno pogodbo 17. januvarja 1899 št. 4857 je današnji zavezanec daroval svoje, v ravnokar omenjeni daritni pogodbi navedeno nepremično imetje le za slučaj svoje smrti. Ker pride torej ta daritev šele z darilčevo smrtjo do prave perfekcije, in ker ni še nastopila njegova smrt, ne more okolnost, da se je lastninska pravica do omenjenih nepremičnin za slučaj zave-zančeve smrti že vpisala na ime revizijske rekurentinje, ovirati zahtevajočega upnika, da si poišče pokritja svoje terjatve iz vprašavnih zemljiškoknjižnih nepremičnin. Dr. R.
') Na nekih primorskih sodiščih obstoja zelo čudna praksa, da se daritne pogodbe za slučaj smrti vknjižijo na ta način, da se darilca popolnoma izbriše (z rudečim podčrtanjem), a obdarovanca vknjiži kakor lastnika »na slučaj darilčeve smrti«, tako, da nimajo take nepremičnine pravzaprav nikakega tabularnega lastnika.
16
242
lz pravosodne prakse. Civilno pravo.
1) O odložbl izvršbe, predno je ta predlagana, in dotienih
stroških.
Tožena firma A. D. bila je z razsodbo okr. sodišča v P. z dne 11. septembra 1902, potrjeno na drugi in tretji stopinji, obsojena izročiti tožitelju N. v 14 dneh pod izvršbo nekatere krčmarske priprave, ali pa plačati svoto 154 K 28 h s pr.
Preden bi se bil tožitelj niti ganil, da zahteva izvršilno postopanje, prišla mu je protivna firma A. D. v okom ter dne 13. marca 1903, sklicuje" se na dejstvo, da je glede protivnikovega izvršilnega naslova naperila tožbo v zmislu §-a 530 št. 2, 7 c. pr. r. za obnovo postopanja, stavila predlog, da jej bodi dovoljena odložba izvršbe na dlani §-a 42 točk. 2 izvrš. r.
Okrajno sodišče v P. je zavrglo predlog, češ, da je nedopusten in to radi nedostatnega predmeta, o katerem bi bilo sploh mogoče sklepati.
Razlogi.
Doslej tožitelj ni predlagal izvršbe. Dasiravno ima pravico predlagati jo na temelju svojega izvršilnega naloga, vendar se ne ve, ako se bode sploh kedaj hotel posluževati svojega prava. Odložiti izvršbo je mogoče le, ako jo je sploh kdo kedaj predlagal, a odlagati postopanje, katerega sploh ni, je nemogoče. Zategadelj je smatrati, da je tak predlog nedopusten. Odmeriti je bilo samo stroške predloga, ne da bi se naložila komu dolžnost, da jih plača.
Proti temu sklepu vložila je zavezana firma rekurz, katerega je podpirala z določbo §-ov 33 in 45 izvrš. r. C. k r. okrožno sodišče v Rovinju je s svojim sklepom z dne 28. marca 1903 opr. št. R. IV. 32 3-1 ugodilo rekurzu, razveljavilo izpodbijani sklep I. instance ter naložilo prvemu sodniku, da zaslišavši stranke izda nov sklep ne glede na izpodbijani razlog nedopustnosti.
Razlogi.
Zakon namerava s pripomočkom odložbe izvršbe zabraniti sploh take važne spremembe v prejšnjem stanju stvari, katere bi lahko provzročile zavezancu kako občutljivo škodo v njegovih imovinskih razmerah, ako bi bilo dvomiti o dopustnosti  ali pa
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
243
pravilnosti dovoljene izvršbe, naj si bodi že s stališča materi-jalnega ali pa formalnega prava.
Iz zmisla določb v §-u 42 izvrš. r. treba je izvajati, da je dovoljeno zahtevati odložitev izvršbe preje, nego je bila ta zapo-četa, in še poprej nego je upnik podal svoj predlog za dovoljenje izvršbe. Zavezanec ni dolžan poizvedovati, ali je bila proti njemu uvedena izvršba, in jeli upnik stavil dotični predlog ali pa ne. Prav zato bila bi mu v nasprotnem slučaju odvzeta možnost, porabiti za morebitni predlog odložbe oni čas, ki teče od postanka izvršilnega naslova do dostavljenega mu obveščenja, da se je zoper njega započela izvršba. Še le začetkom izvršbe pa dospe zavezanec do spoznanja, da se je dovolila zoper njega izvršba.
Ali že s prvim činom izvršilnega izpolnjevanja dogodi se lahko zavezancu nepovračna škoda na njegovi imovini.
Iz tega pa izhaja, da sme zavezanec pod pogoji §-a 42 izvrš. r. zahtevati odložbo izvršbe, predno je bila le-ta dovoljena in še poprej, ko jo je upnik sploh predlagal.
Ker je razlog nedopustnosti, katerega se je poprijel prvi sodnik, neosnovan, je važno, da se o stavljenem predlogu po določbah §-ov 42 št. 2, 45 št. 1 in 3 in 55 št. 2 zaslišijo stranke in da šele potem izda nov sklep prvi sodnik — z ozirom na dotlej narasle stroške. —
Vsled navedenega sklepa določilo je okrajno sodišče v P. narok za preslišbo strank na dan 4. aprila 1903. Tu je zavezana firma ponovila svoj predlog in zahtevala povrnitev vseh stroškov. Protistranka se je uprla predlogu in terjala lastne stroške.
Na to je prvi sodnik sklepom z dne 6. aprila 1903 dovolil odložbo izvršbe po zmislu §-a 42 št. 2 izvr. r., dokler bode rešena tožba firme A. D. za obnovo postopanja; ugotovil je stroške predlagateljice na 30 K 82 h ter jo obsodil, da povrne protivni stranki znesek 6 K in 72 h na stroških preslišbe.
Proti temu sklepu vložila je firma A. D. rekurz glede stroškov, češ, da naj jej bodo povrnjeni vsi stroški bodisi, ker je bil njen prvi rekurz uspešen, bodisi ker se je protivnik uprl predlogu, dasi mu je sodnik ugodil.
C. kr. okrožno sodišče vRovinju je sklepom 5. maja 1903 opr. št. R IV 46/3 ugodilo deloma rekurzu firme A. D. ter premenivši prvosodni sklep ugotovilo stroške firme A. D. na 30 K
16*
244
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
82 h, in 15 K 52 h (za poslednji rekurz), a stroške protivne stranke na 6 K 72 h. Sklep o dolžnosti, katera izmed strank, da jih mora trpeti, pridržan je konečnemu rešenju o ustavitvi izvršbe.
Razlogi.
Bila je firma A. D., katera je povzročila vmesni prepir o odložbi izvršbe z dotičnim svojim predlogom. Da-li so bili stroški za uresničenje zahtevka potrebni; da li ima predlagateljica A. D. pravo zahtevati, da jej protivna stranka povrne vprašavne stroške, vse to bode zavisno od končnega uspeha, ki ga šele doseže ali pa ne doseže tožba o obnovi postopanja. Odložba izvršbe je samo začasno stredstvo, po katerem se odganja nevarnost bližajoče se izvršbe, ako je bil dotični predlog stavljen pred začetkom izvršbe. Ako je bil pa stavljen šele potem, ko se je bilo že pričelo njeno izpolnjevanje, tedaj ostanejo za odločeni čas mrtvi že provedeni izvršilni čini in ne more se sploh nadaljevati izpolnjevanje izvršbe. To opoviranje traja pa le začasno, in sicer dokler ni biti ustanovljeno, ali da konečno nehaj izvršba po ustavitvi ali pa da se mora nadaljevati izvršba, ker so razpali razlogi, iz katerih je bila dovoljena odložba.
V le-tem slučaju ni govora o izvršilnih stroških, ki bi jih bila provzročila zavezana stranka, in ki bi bili neogibno potrebni za uresničenje upnikove terjatve. Zategadelj ni moči glede teh stroškov uporabljati določbe §-a 74 izvrš. r. Nasprotno, vprašanje gre za stroške o vmesnem prepiru iz §-a 42, druge točke izvrš r., katerih pa isti zakon nikjer izrecno ne omenja. Zato pa treba jih je presojevati po navodilu §-a 78 izvrš r. v zvezi z določbami §-ov 40 in 52 c. pr. r.
Stvarno ima predlog firme A. D. značaj vmesnega prepira, ako se pomisli, da s tem, ko jej je dovoljena začasna naredba odložbe, ni še rešeno glavno vprašanje o konečni ustavitvi izvršbe. Dokler pa ni rešeno glavno vprašanje, ni moči trditi, da so imeli rekurzi firme A. D. uspešne posledice, akoprav so bili povoljno rešeni.
Zategadelj ni bilo niti pravično, niti primerno naložiti začasno protivni stranki po §-ih 41 in 50 c. pr. r. dolžnost, da povrne firmi A. D. stroške le-tega vmesnega spora, do katerega ni dala doslej nikakega povoda.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
245
Upnik N. ima na razpolaganje veljaven izvršilni naslov, katerega se lahko vsaki čas poslužuje, ne da bi se mu bilo treba bati, da žali tujo pravico, ako brani sam svoje pravo.
Drugače seveda bi bilo treba razsojevati stvar, ako se v bodočnosti pokaže povoljen uspeh tožbe o obnovi postopanja, ter bi se firmi A. D. posrečilo razveljaviti izvršilni naslov svojega upnika. Samo v poslednjem slučaju bi bil upnik N. dolžan povrniti zoperniku vse stroške vmesnega spora za odložbo in nadaljnje za konečno ustavitev izvršbe.
Ako bi pa v nasprotnem slučaju firma A. D. podlegla v tožbi za obnovo postopanja, tedaj bi odpali razlogi, da se nadalje ohrani v moči odložba, tem manj bi bilo povoda za ustavitev izvršbe. Pač bi pa morala v tem slučaju firma A. D. ne le trpeti lastne stroške, temveč tudi plačati protivniku njemu provzročene potrebne stroške.
Iz tega se razvidi, da spor med strankami ni še končno dovršen za instanco v glavni stvari ustavitve, ter da mora zato potom neprednine vsaka izmed strank nositi lastne stroške, v zmislu §-a 40 c. pr. r., dokler se bode moglo sklepati, po eventualnem izidu vložene tožbe za obnovo postopanja, kateri izmed strank je naložiti dolžnost, da jih plača. Prvi sodnik bi se bil moral omejiti samo na vgotovljenje rečenih stroškov, ter pridržati sklep o dolžnosti povrnitve končnemu rešenju o ustavitvi izvršbe. V kolikor se ni držal te meje, ugoditi je bilo treba deloma rekurzu v zmislu navzočnega sklepa. Dr. Sz.
m) Začasna odredba je nedopustna, ako bi se z njeno ukrenit-vijo že doseglo to, kar se hoče doseči s pravomočno razsodbo.
V pravdi Franceta C. iz M. zoper Antona G. iz M. zaradi pripoznanja, da je tožitelj priposestoval služnostno pravico do napajanja svoje živine v toženčevi luži, je c. k r. okrajno sodišče v Tr. z razsodbo z dne 29. junija 1902 opr. št. C 61/2-5 razsodilo po tožbenem zahtevku in v zmislu nadaljne zahteve tožencu tudi še naložilo, da mora plot, ki ga je napravil ob potu in ob straneh luže v 14 dneh pod izvršbo odstraniti v toliko, da zamore tožiteljeva živina k luži in da se more napajati
246
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
v nji. Ker se je toženec zoper razsodbo prizval, je pravdno sodišče na predlog tožiteljev s sklepom z dne 15. septembra 1903 opr. št. C 61/2-7 dovolilo za čas, dokler se pravda ne konča, začasno odredbo, s katero je tožencu zapovedalo, da takoj odstrani plot okoli luže v toliko, da zamore tožiteljeva živina k luži v svrho napajanja v nji, sicer bi smel tožitelj sam odstraniti plot. Svoj predlog je tožitelj podprl s spričevalom županstva v Tr., v katerem se potrjuje, da tožitelj nima drugod napajati svoje živine, kakor v vaški in luži toženčevi, da je vaška luža popolnoma suha, dočim ima toženčeva luža še dovolj vode, da druge vode ni blizo in bi se morala živina goniti med poljem.
Vsled rekurza toženčevega je c. kr. okrožno sodiščev Novemmestu s sklepom z dne 29. septembra 1902 opr. št. R. I 66/2-10 navedeni sklep I. instance spremenilo in tožiteljev predlog za začasno odredbo zavrnilo.
Razlogi.
Začasna odreba v zmislu §-a 381 izvrš. reda sme imeti samo le smoter, urediti začasno stanje spornega pravnega razmerja v svrho, da se omogoči poznejše uresničenje tožbene zahteve, s predlagano začasno odredbo pa se namerava doseči od toženca že izpolnjenje zahteve. Z izpodbijano začasno edredbo se je tožitelju dovolilo to, kar od toženca zahteva s tožbo in kar hoče doseči po svoječasni pravokrepni razsodbi. Izpodbijana začasna odredba posega torej v svoječasno končno razsodbo, kar pa ni dopustno.
Tožitelj pa z izjavo županstva v Tr. tudi ni overovil, da je vsled tega, da ne more napajati svoje živine v toženčevi luži, v nevarnosti, da mu živina pogine (§ 381 št. 2. izvrš. r.); kajti toženec je napravil v vprašanju stoječo ograjo že konci mesca marca t. 1., od katerega časa je tožitelj svojo živino kje drugod napajal, in vsled tega, da se je posušila vaška luža, morajo tudi drugi vaščani razven toženca, ki ima svojo lužo, kam drugam goniti napajat svojo živino; iz izjave županstva pa ne izhaja, da ne more tega, kar morejo storiti tožiteljevi sovaščani storiti tudi tožitelj. —
C. k r. najvišje sodišče je s sklepom z dne 28. oktobra 1902 il. 14575 revizijski rekurz tožiteljev zavrnilo in po-
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
247
trdilo sklep rekurznega sodišča iz njegovih razlogov, katerim je še dodalo, da imajo začasne odredbe drugega oddelka izvršilnega reda, kar je jasno razvideti iz vladnih nagibov, namen zagotoviti svoječasno izvršbo s sodno odločbo ustanovljene pravne zahteve in zabraniti, da bi zavezanec s kakim dejanjem ali kako naredbo izvršbo otežkočil ali preprečil, da pa tožitelj niti ne trdi, da je toženec kaj ukrenil ali da bi ukreniti utegnil, kar bi izvršbo izposlovane razsodbe otežkočilo ali preprečiti moglo, kajti plot okrog luže obstajal je že poprej in je njegova odstranitev že del tožbene zahteve.
A. Leveč.
Kazensko pravo.
a) Kako je razlagati zakonita določila glede kupovanja glasov pri izvrševanju političnih pravic?
Nedavno je c. kr. deželno sodišče v Ljubljani izreklo načelno razsodbo o stavljenem prašanju in temu pritrdilo je tudi državno pravdništvo, ki ježe oglašeno ničnostno pritožbo konečno umaknilo in sicer vsled posvetovanja z višjim oblastvom. Slučaj je bil ta:
Načelnik A nekega krajnega šolskega sveta bil je obtožen po zmislu člena VI. zakona z dne 17. decembra 1862 št. 8 drž. zak. ex-1863, češ da je doslovno besede napram soprogi nadučitelja B in kmalu potem tudi napram B samemu izpregovoril: »stvar je takšna; volitve so pred vratmi; izvrševalni odbor narodno-napredne stranke Vam stavlja alternativo, da ali z nami volite, ali pa se volitve vzdržite. Roka roko umije, obe pa lice; če tako storite, se Vam bo stanovanje popravilo, drugače pa ne. Kako mislite, da bom jaz denar založil, ko ga v blagajni ni, saj ne morete zahtevati, da bi jaz komu dobrote izkazoval, ki zoper mene voli.« —
S temi besedami je po mnenju državnega pravdništva bil učinjen pregrešek po zmislu navedenega zakona, ker se je hotelo nadučitelja B primorati, da voli z liberalno stranko pri bodočih volitvah v občinski odbor, in sicer se je mislilo, da je ustanovljen poskus kupovanja glasov. Dejanski položaj je pokazal, da ob času tega pogovora med A in nadučiteljem B še dotične
248
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
volitve niso bile razpisane, marveč da je šele bil imenik vo-lilcev na vpogled razpoložen. Dalje se je dognalo, da še rekla-' macijski rok davno ni pretekel, ampak da so se glede tega imenika različni rekurzi vložili, ki še do dneva razsodbe, ki je vsled obtožnice iztekla, večinoma niso bili rešeni, in da še volitve do tega časa sploh ni bilo in sicer po preteku več kakor 6 mesecev od inkriminiranega kupovanja glasov. Dalje je bilo dokazano, da je krajni šolski svet, kojega ud je tudi nadučitelj B sam, v neki prejšnji seji redno sklenil, da se stanovanje nadučitelja mora popraviti, ter je bila v to svrho svota 400 K preliminirana; vendar je bilo obtožencu kakor načelniku naročeno, da je sestaviti podrobni načrt o potrebnih popravilih v stanovanju B-a in natančneji proračun ter vse to predložiti v bodoči seji, koja še vendar ni bila sklicana. — Nadučitelju se je mudilo in prosil je obtoženca, da si saj najpotrebnejša popravila ogleda in primerno ukrene, da se delo začne. Obtoženec je zares govoril z mizarjem C in naročil, da naj pregleda, kar bi bilo nujno popraviti, namreč okna in vrata; mizar C je šel v šolsko poslopje in stvar, kakor naročeno, pregledal, pri tem pa je nadučitelj kar sam naročil, da se naj napravi kuhinjski tlak in okna ter je tudi sam dogovoril cene z mizarjem in delo glede tlaka celo na svojo pest najel. — Obtoženec je zvedel, kako je nadučitelj samolastno postopal, in ker sam ni imel mandata, je mizarju daljno delo prepovedal, češ, naj B sam plača, kar je naročil. Vsled tega prišla je potem soproga nadučiteljeva k obtožencu in ga vprašala, zakaj je delo ustavil, in to je bil povod, da je obtoženec zgoraj navedene besede izustil ter iste še doslovno ponavljal napram nadučitelju samemu. Konstatiralo se je še tudi, da je nadučitelj še komaj prišel vsled premeščenja na to novo svoje mesto, da še v do-tični občini nikdar ni volil in tudi o nobeni agitaciji od njegove strani ni bilo slišati; vendar je bil na glasu, da je klerikalec.
Obtoženec se je zagovarjal, da je nekako agitacijsko postopal, češ, da je hotel le namigniti nadučitelju, kako se naj obnaša nasproti po večini liberalno mislečemu krajnemu šolskemu svetu; odločno pa trdi, da je nadučitelju pri navedeni priliki rekel: »pa ne mislite, da vas hočem pregovoriti za našo stranko.« Zadnjih besed nadučiteljeva žena ni slišala; nadučitelj
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
249
je pod prisego trdil, da se na te besede ne spominja, pač pa, da mu je obtoženec na njegov odgovor: »kako bi z Vami volil, ko mi je Vaša stranka na leto za 500 gld. škode naredila?« — rekel: »prav imate, tudi jaz ne bi volil.« —
Sodni dvor je oprostilno sodbo takole utemeljeval: Namen zakona o kupovanju glasov pri izvrševanju političnih pravic je ta, da se volilna pravica kolikor mogoče prosto in neprisiljeno izvrši ter izid volitve ne stori odvisen od protizakonitega uplivanja drugih, marveč, da se izkaže kolikor toliko prosta in resnična volja volilcev pri izvrševanju volilnih pravic; toraj ima zakon že sam nekak »v o 1 i 1 n i akt« v mislih, in po besedilu zakona: »kdor pr'i volitvah i. t. d.« je to tolmačenje naravno in utemeljeno. Nikakor pa ni prepovedano, da se za volilne namene agituje in tudi pri tem je neizogibno, da volilcem posamezne stranke gotove koristi obljubujejo ali zajamčijo; vendar pa nihče ne bi trdil, da se je s tem izvršilo ali nameravalo kupovanje glasov. Napor in delovanje kaznivega kupovalca mora tedaj biti že v ožji in neposredni zvezi z volilnim aktom samim in le takšno nezakonito uplivanje dalo bi se spraviti pod obtožbo. V našem slučaju pa še sploh volitev ni bila razpisana; še celo to ni dognano, o katerih volitvah bi bil obtoženec govoril; res je samo, da se je imenik volilcev dal na ogled, da še vsi rekurzi do danes niso rešeni in da še sploh volitve ni bilo; dokler pa reklama-cijsko postopanje ni končano, še sploh o volilnem aktu ne more biti govora; saj je mogoče, da ta ali ona stranka dobi dovolj somišljenikov, da ravno nasprotujoči elementi odpadejo ali da sploh do nobene volitve ne pride, kakor tudi v tem slučaju do danes še ni bilo dozdevne volitve za občinski odbor. Ako bi tedaj tudi obtoženec sploh samo inkriminirane besede bil spregovoril, iste niso kaznjive, ker manjka v objektivnem oziru bistveni znak pregreška po zmislu obtožbe.
Na drugi strani pa vse vedenje obtoženčevo le kaže, da je s svojimi besedami sploh le hotel nadučitelja privabiti k narodno-napredni stranki in to je le agitacija, ki ga morebiti stori odgovornega pred disciplinarnim oblastvom, nikakor pa ne pred kazenskim sodnikom! To prepričanje sodnega dvora se še osobito upira na dejstvo, da je obtoženec, kakor je nadučitelj
250
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
sam pod prisego potrdil, pristavil: »prav imate, tudi jaz ne bi volil«, in je sodišče tudi dokazanim smatralo, da je obtoženec svoje prvotne besede v tem zmislu rabil, da ž njimi noče uplivati na politično prepričanje nadučiteljevo. O kupovanju glasov ne more biti govora že iz teh razlogov; nadalje pa obtoženec sploh ni mogel nadučitelju B kaj dati ali obljubiti, do česar B že sploh ne bi bil imel pravice. Dokazano je namreč, da je že v seji krajnega šolskega sveta bilo sklenjeno, da treba stanovanje nadučitelja popraviti, in to je nadučitelj kot ud iste korporacije tudi sam dobro vedel. Kaj je tedaj treba bilo obtožencu, ki je vendar samo le izvrševalni organ krajnega šolskega sveta, obljubiti? Nadučitelj pa je gotovo imel tudi pravico, eventualno potom pritožbe to doseči, kar se je v seji sklenilo in mu že bilo obljubilo namreč za slučaj, da se stvar opusti ali zavleče. O kakem kupovanju glasov se tudi s tega stališča ne da govoriti.
Vse, kar je obtoženec storil in govoril, je gotovo le agitacija, čeprav neumestna; drugega zmisla njegove, pod obtožbo stavljene besede očividno ne morejo imeti, ako se še namreč upošteva tudi dejstvo, da v dotični občini sploh ni nobenega izvrševalnega odbora narodno-napredne stranke in toraj gotovo obtoženec v njegovem imenu ni mogel govoriti, tem manj kaj dati ali obljubiti. Oprostilna razsodba je povsem ter zakonito utemeljena. K. W.
b) Kazenskopravna odgovornost po §-u 335 k. z.
Državno pravdništvo v R. tožilo je krčmarico Ž. in živinskega prekupca J. pregreška po §-u 335 k. z. češ, da je prva L-u dala toliko tropinca piti, drugi pa da ga je s tem, ker je z njim pil, k tolikemu pitju vzpodbudil, da se je opijanil in ob hudem sneženju dobro daleč domov se vračajoč od ceste zgrešil, ter v pijanosti v snegu obležal in zmrznil. V razlogih se je tudi navedlo, da sta L. in J. v imenovani krčmi dotični večer nekako do 9. ure izpila 7 osmink litra tropinca. Krčmarica priznava, da je vedela, da sta namenjena na še dobro oddaljeni dom, da zunaj sneži in mete; njej je moral biti znan tudi uspavajoči učinek točenega žganja; vzlic temu pa, dasi je mogla iz vsega sklepati in izprevideti, kako utegne preobilo zavžiti alkohol
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
251
postati usodepoln za življenje jednega ali druzega izmed pivcev, ni se kar nič obotavljala, ter je donašala žgane pijače, dokler in kolikor sta onadva hotela. J., ujec ponesrečenca, je ž njim pil in bi bil, ko bi bil uporabljal potrebno marnost, lahko uvidel, da se tovariš od prevelike množine žganja upijani in da utegne kje v snegu ostati. Njegova dolžnost bi bila odsvetovati mu od nadaljnjega popivanja, ne pa ga še k temu vzpodbujati s tem, da mu je pomagal piti. Vsled tega se je L. upijanil, napotil se je sam proti domu, zgrešil pot, zablodil v sneg, obležal v snegu in zmrznil.
Proti tej obtožnici napravila je ugovor samo Ž. in c. kr. višje dež. sodišče v Gradcu je razsodilo dne 31. decembra 1902 Vr. III 630/2-22: Obtožnici se ne daje mesta in postopanje se ustavlja po §-u 213 št. 1 k. pr. r.
Razlogi.
Oba obtoženca sta obdolžena, in sicer ugovornica, ker je toliko opojne pijače dala, J. pa, ker je z L-om popival, — da sta storila dejanje, iz katerega bi bila že po njegovih naravnih, vsakemu lahko znanih nasledkih sprevideti mogla, da utegne provzročiti nevarnost za L-a, ki je vsled tega resnično v snežnem metenju zgrešil pot in prišel ob življenje. V tem stvarnem položaju pa ni uvideti kaznjivega dejanja
Pred vsem nedostaje tu zahtevka, da je bilo nevarnost za ponesrečenega že naprej videti. Od krčmarja ne moremo zahtevati, da presodi do kolike stopnje so njegovi gostje upijanjeni in kaki nasledki lahko iz tega nastanejo, posebno ker se le-ti pojavljajo zelo različno. V drugem pa količina danega žganja, dasi velika, vendar ni bila nenavadna, nikakor tolika, da bi morala ali mogla delati nemirne skrbi zaradi popolne pijanosti, kajti znano je, da ljudje na deželi preneso velike množine opojnih pijač.
Nedostaje pa tudi vzročnostne zveze. Lahko da je bila pri L-u pijanost souzrok njegovi smrti, ostaja pa še vprašanje, v koliko sta jo zakrivila utrujenost in vpliv mraza.
Konečno ni prezreti, da je bil ponesrečenec polnoleten, da torej glede njega ni bilo kake nadzorovalne dolžnosti, katere pri krčmarskem obrtu sploh biti ne more, ker bi se taka skrb
252
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
dejansko ne mogla vršiti pri vsakem posameznem, morda pijanem gostu. Ako bi krčmarjem in drugim zasebnikom, katerim zakon ne nalaga nadzorne dolžnosti, naložili odgovornost za nasledke pijanosti glede vpijanjenega ali drugih, tedaj bi jim morali dati tudi pravno oblast, da bi posegli v voljo vpijanjenega in da bi omejili njegovo osobno slobodo in to ne samo v silobranu, temuč že v naprej za odstranitev kakega mogočega dogodka.
Iz navedenih razlogov, ki veljajo tudi za J-a, ni bilo v obtožnem dogodku razvideti kaznivega dejanja, pripadajočega sodišču; obtožnici toraj ni bilo dati mesta, ter je bilo postopanje v zmislu §-a 213 prvega in zadnjega odstavka k. pr. r. ustaviti nasproti obema obdolžencema.
—u—
c) Ponočna vožnja brez prižgane svetilke sama ob sebi ne utemeljuje prestopka po § 431 k. zak.
Zadnja leta se voznike, ki v kronovini kranjski po noči vozijo brez luči, naznanja sodiščem, katera jih tudi samo radi tega dejstva navadno obsojajo po zmislu §-a 431 k. z. C. k r. najvišje sodišče pa je z odločbo z dne 13. januvarja 1903. št. 17628 iz 1. 1902. k neki prvosodni razsodbi opomnilo v tem oziru naslednje:
Razsodba ugotavlja, da je obtoženec vozil v temni noči na javni cesti brez prižgane svetilke, in omeni, da je to dejanski stan v zmislu §-a 431. k. z., namreč dejanje, sposobno, da pro-vzroči kako nevarnost za telesno poškodbo osob, tembolj ker so bili v tem oziru razglašeni posebni predpisi. — Vsekako določa § 12 cestnega policijskega reda za Kranjsko z dne 28. junija 1893 št. 24 dež. zak., da imej vsak voz, vozeč v temni noči, gorečo svetilko, toda kdor ne ravna zgol po tem predpisu, zakrivi le prestopek po §-u 23. rečenega policijskega reda, k dejanskemu stanu §-a 431. k. z. pa je treba še neobhodno ugotoviti, da voznik, ki ne izpolnuje tega predpisa, uvidi nevarnost za telesno poškodbo ljudij. V tem oziru pa manjka razsodbi potrebnih ugotovitev o postranskih okolnostih take vožnje, posebno, je li bila tema huda ali ne, kaka je bila pot in kako je bila obiskovana (frekventovana), in tudi v kaki hitrosti je obtoženec vozil. — č.
Listek.
253
LISTEK
Nova c. kr. justična palača in nova jetnišnica v Ljubljani.
(Konec.)
V glavni veži na levo je v vratarjevem stanovanju tudi prodaja kolkov. Na glavni fronti, kjer se križa Miklošičeva cesta s Sodnijskimi ulicami je nabiralnik za pisma.
Na južni strani sodnega poslopja, z njim po koridorjih zvezano, se nahaja jetnišnica, zidana v obliki križa in obstoječa iz podzemlja, pritličja in treh nadstropij, v katera drži dvoje posebnih stopnic. Vsi stroji so iz betona po Monierjevem sistemu. Tla v stanovanjih so iz trdih deščic, v drugih prostorih iz mehkih desak, po hodnikih in straniščih pa iz cementovih plošč. V podzemlju so parni kotli za centralno kurjavo, kopel-nice s kotli, kuhinja s postranskimi prostori in prostori za kotle, desinfektor na paro, štiri disciplinarne celice, popolnoma opravljene delavnice za mizarje, ključavničarje, kovače, knjigoveze, krojače in čevljarje, ter zaloge. Celice za okrajnosodne jetnike so v južnem pritličnem traktu in so, kakor omenjeno, po koridorju -v zvezi s kazenskosodnimi pisarnami. Deželnosodni jetniki so porazdeljeni po ostalem delu pritličja in po treh nadstropjih, in sicer se nahajajo v severnem, panoptično postavljenem traktu celice za samotni zapor, v južnem, vzhodnem in zahodnem traktu celice za skupni zapor in — toda po prostoru ločeno — za preiskovalni zapor. Celice za jetnice so v severnem traktu, za mladostne kaznence v zahodnem traktu tretjega nadstropja, kjer se nahaja tudi jetnišnična bolnica, najnovejše higienično opravljena, s prostorom za 24 moških in 8 žensk, zdravniška ordinacijska soba z lekarno, kopelnice za bolnike, dve izolirani celici in prostorna kapela z zakristijo in sprednim prostorom. V južnem traktu drugega nadstropja je prostorna šolska soba in zraven soba za učitelja z jetniško knjižnico. Normalno je prostora v jetnišnici za 380 jetnikov, med temi za 74 v samotnem zaporu, v sili pa gre notri 500 jetnikov.   Jetnišnica je zidana
254
Listek.
tako, da bo moči v njej prestati kazen tudi po najnovejših kazenskih sistemih, ne da bi jo bilo treba veliko prezidavati.
Od odzunaj je moči priti v jetnišnico skozi štiri vrata. Troje vrat je zmiraj zaprtih in se jetniki dovajajo in odvajajo skozi glavna vrata na vzhodni strani na Miklošičevi cesti. Po hodniku, ki drži v notranje prostore, prideš najpoprej do sprejemnih in preoblačevalnih prostorov in do celic za dovedence.
Vsi prostori in vsa krila, kakor tudi celice, se zapirajo z močnimi avtomatnimi vratmi iz železnega omrežja. V vseh nadstropjih so pazniške sobe, ki leže tako, da dotični paznik pregleda in pazi lahko na vse kaznjence, ki so v dotičnem traktu ali na izprehodišču. Neoženjeni pazniki so v teh sobah tudi nastanjeni. Vsi pazniški prostori in pisarne so med seboj, kakor tudi s celicami in s sodnim poslopjem zvezani z zvonci in telefoni, ki so centralizirani v inšpekcijski sobi v pritličju. V svrho kontrole pazniških organov, ki opravljajo nočno službo in imajo kontrolne ure, je v vseh nadstropjih napravljenih šest kontrolnih postaj.
Vodovodne, kurilne in svečavne naprave so take kakor v sodnem poslopju. Voda je napeljana tudi po vseh straniščih in odvaja odpadke naravnost v kanale. Razsvetljava je napeljana po vseh celicah, koder so skupne svetilke zavarovane z žicasto mrežo. Tok lahko sklenejo in prekinejo samo pazniški organi s posebnimi ključi. Jetnišnica je krita z opeko. Vzhodno in zahodno sta prizidani hiši za stanovanja uradnikom in paznikom jetnišnice s posebnima vhodoma v Miklošičevih, oziroma Ciga-letovih ulicah. V vzhodni hiši so v pritličju pisarne jetnišnične uprave in zraven njih so sprejemni prostori.
Obe hiši sta po hodnikih zvezani z notranjimi prostori jetnišnice. Južno od le-te stoji pralnica, v kateri je moderno opravljeno parno prališče. Prav tako je cela jetnišnica urejena po najnovejših načelih jetnišnične tehnike.
Med jetnišničnimi poslopji in okoli njih leži proti severu veliko gospodarsko dvorišče, proti vzhodu in zahodu pa sta izprehodišči, ki ju po noči intenzivno razsvetljujejo električne obločnice, tako da jih pazniki s hodnikov natančno lahko pregledajo in ni treba postavljati posebne ponočne straže.
Celo poslopje obdaja 3 metre širok trotoar iz porfirja. Pred poslopjem na južni strani je 20 metrov  širok   prostor  z
Razne vesti.
255
vzvožnim klančkom. Vzhodni in zahodni strani sodnega poslopja je prizidan 6 metrov visok zid, ki obdaja jetnišnico in dvorišče. Ob zidu pa do trotoarja se razteza vrtič, ograjen z železno ograjo s kamenitimi stebri.
Kakor že omenjeno je cela zgradba obdana od štirih cest, je blizu južnega kolodvora in blizu postajališča električne cestne železnice ter je po Miklošičevi cesti neposredno zvezana s prometnim središčem.
Razne vesti.
V Ljubljani, 15. avgusta 1903.
— (Iz kronike društva »Pravnika«.) Društveni izlet dne 29. junija t. I. v Devin se je obnesel jako lepo. Udeležba je bila nepričakovano velika. Sešli so se pravniki največ iz Ljubljane, Trsta, Gorice in Celja, a tudi od drugod iz Istre, Primorja in Kranjskega. Pri skupnem obedu, pri katerem je bilo nad 60 oseb, so govorili zdravice društveni načelnik gosp. dr. Ferjančič, g. dr. Tavčar in g. dr. Fran ko iz Gorice.
— (Najvišje odlikovanje.) Cesar je podelil predsedniku deželnega sodišča v Ljubljani Albertu Levičniku viteški križ Leopoldovega reda in dež. sodnemu svetniku v Ljubljani dr. Viktorju Wagnerju viteški križ Franc Jožefovega reda.
— (Osobne vesti.) Imenovan je: okrajni sodnik dr. J. Kladva v Tržiču za dež. sodnega svetnika ravnotam. — Premeščen je: sodni pristav dr. K. Snider iz Tolmina v Ajdovščino. — Preselil se je odvetnik dr. J. Brejc iz Ljubljane v Celovec.
— (Zastran kolkovne prostosti nekaterih pismenih vlog pri sodišču) je izšel naslednji ukaz pravosodnega ministrstva z 6. junija 1903: V zadnjem času je pravosodno ministrstvo opetovano dobivalo pritožbe, da so nekolkovane pismene vloge, v katerih ni nikakega predloga, ki naj bi ga sodišče rešilo, temveč nadomeščajo le ustno poročilo ali vprašanje, dale povod k predpisu zvišanih kolkovin. Da se temu opomore, se sporazumno z finančnim ministrom naznanja to-le: Kolka proste so vloge: 1. Pismene vloge na sodišče, kojih vsebina bi se lahko vzela na zapisnik in ki ,ne vsebujejo nikakega predloga, o katerem ima sodišče odločevati (analogija iz §-a 2, lit. b cesarskega ukaza od 26. decem 1897, drž. zak. št. 305). — Potemtakem so proste n. pr. zahteve, naj se izplačajo pričnine (§ 313. št. 11 sod. opr.), dalje prošnje strank za odpravke, izpiske in prepise iz sodnih spisov (§ 323, prvi odstavek, prvi stavek, sodn. oprj, dalje so prosta navadna pojasnila, ki jih podajajo stranke, bodisi vsled sodnih
256
Razne vesti.
pozivov, bodisi iz lastnega nagiba, o sedanjem bivališču, o vzgoji in preskrbi varovancev ali o drugih osebnih razmerah (§ 321, št. 1 sod. opr.). 2. Pismena poročila, naznanila in vprašanja na sodišča ali na izvršilne organe, katera lahko nadomeščajo ustno poročilo v zmislu §-a 322 sod. opr. in kojih reševanje spada v področje sodne pisarne. — Potemtakem so prosta na pr. naznanila o premembi bivališča ali stanovanja (§313, št. 3 sod. opr.), dalje naznanila strank v zmislu §-a 88 sod. opr.; potem zahteve, naj se opravi kako izvršilno dejanje po oglasbi (§-a 161, 383 sod. opr.), poročila o tem, da na kak predlog še ni bila dostavljena rešitev; vprašanja, če je kak predlog že rešen; vprašanja o dostavitvi kakega spisa, kakor tudi vprašanja, če se je kako izvršilno dejanje že opravilo; zahteve, naj se vrnejo neporabljeni kolki; vprašanja, kdaj je moči s kakim sodnim uradnikom govoriti v uradnih stvareh in kdaj je moči vpogledati spise in dr. Vloge pod št. 1 in 2 so lahko pisane tudi na dopisnico. Ako piše stranka na dopisnico z odgovorom, tedaj mora biti na povratni dopisnici natančen naslov stranke. 3. Naročila zemljiško knjižnih in depozitnih izpiskov, potem hipotečnih certifikatov (ukaz pravosodnega ministrstva od 24. februarja 1900, ukaznik pravosodnega ministrstva št. 11), ki se pišejo na odrezek poštne nakaznice, s katero se pošilja potrebni znesek za kolkovino za omenjene izpiske in certifikate, ali na dopisnico ali na navaden naročilni list.
— Koledar pravnikov za leto 1904. izide v založništvu V. Krausa v Taboru. Letošnji letnik bo obsegal šematizem konceptnega uradništva v političnih, samopravnih, sodnih, finančnih, železničnih, poštnih in rudarskih uradih, trgovinskih zbornic, bank, hranilnic, zavarovalnic in učnih zavodov v deželah češke krone, seznam odvetniških in notarskih kandidatov, dalje odvetnike in notarje v avstro-ogrski državi, auditorje ter naša poslaništva v tujini. Razun tega bo obsegal letošnji letnik profesorje na vseh slovanskih pravniških fakultetah, slovanske pravniške časopise in društva, kakor tudi poročilo o vsepravniškem shodu. Društva in izdajatelst va časopisov, ki svojih poročil še niso predložila, se prosi, da bi to kar najprej mogoče storili pod naslovom: Dr. Navratil, Praha, II. Resslova 3.
— (Pravni drobiž.) Sklepi rekurznega sodišča, ki razveljavljajo kak sklep prve instance, in naročajo temu sodišču vnovično odločanje, ne da bi odredilo prej zaslišanje strank, se dado izpodbijati z rekurzom, ako v njih ni določeno, da je šele po nastopu pravomočnosti izvršiti naročilo prve instance. Take sklepe rekurznega sodišča je moči izpodbijati tudi takrat, kadar stvarno pravzaprav samo izpreminjajo prvosodni sklep, a le nepravilno izrekajo njegovo razveljavljenje. (Odločba od 4. februvarja 1902, št. 1502 priloge k ukazniku.)
»Slovenski Pravnik« izhaja 15. dne vsacega meseca in dobivajo ga člani društva »Pravnika« brezplačno; nečlanom pa stoji za vse leto 10 K, za
pol leta 5 K.
Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani, Miklošičeva cesta št. 26; naroča se tudi pri O. Fischerju, knjigotržcu v Ljubljani, na Kongresnem trgu.
i