DEMOKRACIJA
Leto VIII. - Štev. 14
Trst - Gorica 2. aprila 1954
Uredništvo: Trst. ul. Machiavelli 22-H. - tel. 3-62-75 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 2-30-3» Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta it. 18. CENA: posamezna številka L 25. — Naročnina: mesečno L 100, letno L 1.200. — Za inozemstvo: mesečno L 170; letno L 2.000. — Poštni čekovni računi: Trst štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127
Izhaja vsak petek
/■ c-
Nujnost povezave
demokratičnih Slovencev
Politika totalitarističnega, režima v naši matični domovini do narodnih skupin in manjšin v zamejstvu jr dosegla v zadnjihi mesecih oblike, kakršnih nismo zabeležili že vse od tistih prvih povojnih let, ko so se na Primorskem in Koroškem začele pojavljati prve politične organizacije slovenskih demokratov. Ne bomo tu raziskovali, ali je temu razlog prepričanje sedanjih n-blastnikov, da lahko vsakomur vsilijo svojo voljo, ali pa je kar je verjetnejše — za vsem tem občutek, da jim teče voda v grlo. V vsakem primeru je značilno, da skušajo zamašiti vsako špranjo, skozi katero bi lahko prihajalo na beli dan resnično javno mnenje, tako v domovini kakor v tujini. To pa, je nekaj, ob čemer tudi zamejski Slovenci, pa čeprav niso politični e-migranti, ne smejo ostati ravnodušni.
Totalitarni, ideološko pobarvani režimu.katerih nosilci smatrajo, da morajo izvršiti v svetu neko posebno mesijansko poslanstvo, imajo namreč do svojih sorojakov po seben odnos. Ta je pogostoma zelo daleč od prave ljubezni in iskrenih očetovskih ali materinskih čustev. Glede tega so namreč bolj podobni tistim skrbnikom zapuščeni’ sirot, ki gledajo, da jim otrok kaj prrinese, da z njim kaj zaslužijo. Medtem ko se resnična demokratična država, ne oziraje se na stranko, ki je trenutno na oblasti, zanima za dobrobit svojih rojakov v tujini, ne da bi za to zahtevala posebno plačilo, ravnajo ideološki fanatiki drugače. Kakor v domovini, tako ločijo tudi v tujini ljudi v dobre in slabe. Dobri so tisti, ki ubogljivo in celo z navideznim, p'i čeprav hlinjenim veseljem sprejemajo vsak njihov ukaz; hudobni s o pa vsi ostali, ki tega ne delajo Med slednjimi so posebno nevarni in v totalitarčevih očeh vse obsodbe vredni taki, ki mislijo s svojo glavo. Imeti svojo misel, ustvarjati si svojo sodbo in se za uveljavljanje svojih nazorov celo zavze-
|W« Jfumms&A im&h.
r ril oln vse izravnane, smrtni greh.
Prav takšna samostojna misel pa je, kakor smo to že nekajkrat poudarili, v tujini še veliko bolj potrebna, kakor v domovini. Tu je vsaka naša najmanjša napaka obe■ ner prednost za tujca, s katerim se mora slovenski človek nenehno boriti za svojo zemljo, svoj kruh in svoje slovenstvo. Skupnosti bi torej samo koristilo, če bi pri vsakem koraku, pri vsaki potezi sli-j šali in upoštevali čim več mnenj, tako, da bi vsako izvršeno dejanje bilo sad tehtnega in vsestranskega, premisleka.
Prav tega. pa totalitarci nočejo. Oni vidijo v svojih rojakih v tu jini orodje in kapital, katerega je treba izkoristiti. Seveda ne v korist orodja samega, temveč, kakor pri vsakem obrtniku oziroma po djetju, v korist tistih, ki s tem o-rod jem upravljajo. Torej v korist njegovih lastnikov ali zakupcev In taki zakupci so prav totalitarci Kdo pa si tako nepreklicno prilašča države in narode, kakor prav oni?
Odtod izvira tudi totalitarno gle danje na vlogo narodnih drobcev v zamestvu. Hitler jih je uporabljal za svoje pete kolone, Mussoli ni ju so bili izgovor za imperialistične pohode, komunistom pa naj bi bili na ideološkem področju pomočniki pri uresničevanju ideoloških načrtov, v meddržavnih odnosih pa drobiž, s katerim bi si kupovali zavezništva in naklonjenost raznih strank in političnih, skupin, od katerih si obetajo strankarsko korist. Vedno in povsod pi bi morala narodna manjšina samo ubogati, upoštevati predvsem kori s ti režima matične domovine, tudi če so v očitnem nasprotju z njeni m lastnimi potrebami. Ne bi sme la niti črhniti, ko ji n. pr. ta režim ukaže, da mora vreči v staro šaro svoje samostojne organizacije da mora glasovati za to in to tuje stranko. Se več. V Trstu nekaterim celo strahovito zamerjajo, ker niso pripravljeni vedno z navdih Senjem ploskati vsak dan d-rugač nim predlogom, s katerimi tukajšnje. Slovence odkrito ponujajo tuji državi.
Takšno je gledanje ljudi, ki smatrajo sebe za gospodarje narodov in držav, ne pa za navadne zaupnike, katerim bi morali biti jnvo narodni in državni, nato pa šele lastni, strankarski interesi.
Kekli smo, da zamejski Slovenci pri tem niso in ne morejo ost'iti ravnodušni. Ob strahovitih napadih in natolcevanjih, katerih tarča so postali vsi, ki doslej še niso preit titovstvam upognili svojih
«1
Vzhodnonemška »suoerenost
in varljive sovjetske obljube
Ob sovjetskem naznanilu, da bo dobila Vzhodna Nemčija »suverenost«, se moramo nehote spomniti podobnih obljub, iki so jih dali Sovjeti drugim podložniškim državam.
Tudi Severni Koreji, Madžarski, Bolgariji, Albaniji, Romuniji, Ce7 škoslovaški in Poljski so v Moskvi zagotavljali, da bodo injihove vlade popolnoma neodvisne in da bodo uživale te države popolno suve-i renost. Toda v vsaki izmed njih je komunistična stranka pod nadzorstvom sovjetske komunistične stranke. Ker pa komunistična stranka (povsod nadzira vlado, je dejansko sama tista, iki vlada, ali bolje rečeno, preko nie vlada tem narodom sovjetska komunistična stranka. Isto velja seveda tudi za Vzhodno Nemčijo, kjer je Enotna socialistična stranka — ki je dejansko komunistična — le orodje sovjetske komunistične stranke in ima v oblasti vso upravo v deželi.
Sovjetska razglasitev vzhodnonemške »suverenosti« pa je bila še bolj nesmiselna, ker je Sovjetska zveza hkrati naznanila, da bodo njene čete še dalje ostale v Vzhodni Nemčiji. Zdaj je tam 300 tisoč .sovjetskih vojakov, k temu pa j,e treba prišteti še 120 tisoč članov vzhodnonemške policije, ki so jo izvežbali Sovjeti, pa tudi na tisoče drugih pripadnikov oboroženih enot.
Sovjetsko zunanje ministrstvo je že v svojem prvem komentarju o razglasitvi vzhodnonemške »suverenosti« izjavilo, da je to zgolj videa ia da je edino pomembno dejstvo pri tem to, da hoče Moskva tudi zanaprej ohraniti svoje zasedbene čete v Vzhodni Nemčiji.
Kako malo suverenosti dovoljujejo 'Sovjeti svojim podložniškim državam, pa je dobro opisal bivši poljski zastopnik pri Združenih B Vodiči, dr. Marek Korowiicz, ki, jgnil ~22; - septembra -1998-17 poslopja poljskega zastopstva v New Yorku in našel zavetje v Združenih državah. Napisal je namreč, da imajo komunistična zastopstva na mednarodnih konferencah povelje, da morajo stanovati skupaj, da bi jih tako lažje nadzirali. »Poli sko zastopstvo pri Združenih is-rodih je dobilo ob vsaki priložnosti navodilo, da mora tesno sodelovati s sovjetskim zastopstvom in poslušati njegove ukaze, kar posebno (poudarjam in na kar zlasti opozarjam« — je izjavil Korowicz »Vsak, bodisi velik ali majhen k<>' rak, ki ga napravi poljsko zastopstvo, je storjen v skladu -z navodi-i, ki jih je prejelo iz Sovjetske zveze.«
Taka suverenost torej čaka Vzh. Nemčijo.
nc vlogo novopečena »inteligenc:- [je partijska izkaznica posebno po-ja« katero je gibanje privlekel I trebna mladim ljudem, ki sele za-
prvi vrsti problem kruha in ka-'iere. Glavni smoter takih ljudi ’f seveda ohranitev pridobljenih položajev za vsako ceno.
Da se organizacija na ta način vedno bolj oddaljuje od ljudstva in njegovih teženj, nam dokazuje zredno nizko število članstva. Maribor - mesto, ki šteje 77.124 prebivalcev, ima, ikakor smo videli, samo 3886 včlanjenih komunistov, v okraju Maribor - okolica, ki šteje 105.853 prebivalcev, pa je samo 126° članov Zveze komunistov. Tr številke nam dovolj jasno povedo, kako tanka je tista plast, ki trenutno gospodari v Sloveniji in Jugoslaviji. Ce upoštevamo to dejstvo, nam postane več kakor razumljiv njen paničen strah pred sako organizirano opozicijo, bojazen, da ne bi zdrave narodne si''! nekega dne s silo razgnale to tenko lupino, ki jih vklepa v življenje, s katerim ogromna večina ne soglaša.
Vendar bi vse še šlo, ko bi vsai to maihno število bilo trdno, sigurno in delavno. A prav v obeh navedenih mariborskih okrajih, ki štejeta skupno 5.149 komunistov, je bilo lani iz Zveze komunistov zključenih 343 članov, t. j. skoro odstotkov. Med tistimi, ki so o-stali, pa dober del živi »spanje pravičnega«. Uživajo ugodnosti, ki jih prinaša »tessera del pane« (k n kor je to bilo pri nas pod fašu-mom!), ne delajo pa nič. Tov. Zorko je namreč na omenjeni konferenci povedal, da je med komunisti v okraju Maribor - mesto 1100 takih, iki so stari manj kakor 2? let (torej skoro ena tretjina - • znak maloštevtlnosti starejših razočaranih kadrov in nov dokaz, da
NEliUJEVCI lii TRST
V precepu med iredentizmom in dejansko krajevno stvarnostjo
Sli je Zveza homunistov
Zadnje čase se vrše po vsej Slo veniji okrajne konference Zve/e komunistov, na katerih razpravljajo predvsem o organizacijskih vprašanjih. Tako prihaja marsikaj za nimivega na dan.
Iz raznih poročil je, med ostalim, razvidno, da je Zveza komunisto/ vse prej kot delavska stranka. P^ tudi kmetov je v njej izredno malo. V okraju MaTibor - mesto, ki velja za delavsko središče, je n. pr. med 3886 člani samo 1316 delavcev torej komaj ena tretjina; v okraju Maribor - okolica pa je med 1264 člani samo 69 kmetov. Vkljub vsem režinskim ‘proglasom in izjavam poteka namreč v Jugoslaviji razvoj prav tako, kakor v Sovjetski zvezi: nekdanja stranka revolucionarjev im zapostavljenih postaja stranka koritarjev in funkcionar jev V njej ima, pri maloštevilne^ ostanku nekdanjih idealistov, glav
hrbtenic, je nujno in neizogibne da vsi, ki enatko mislijo, povežejo svoje sile. To je tudi edina pot, da uspešno zaščitijo resnične potreb sonarodnjakov, katere zastopajo obenem pa je tudi edini način, daj razgrete totalitarce vsaj v razme ju do sorojakov v tujini pripravi mo k razumu. Koncentričnemu na podu, ki ga v svoji strankarski za slepljenosti titovci usmerjajo na vse, kar ni v zamejstvu komun: stično ali vsaj sopotniško, bodo tu di slovenski demokrati s teh po dročij zoperstavili svoje skupne sile v vseh državah v zamejstvu kjer biva slovenski rod, ne glede na morebitne programske razlike ki jih ločijo.
Iz kDPDštiE volilne hampanije
Nekoliko ozadja, ki razkninkuje titovsko uničevalno delo med zamejskimi Slovenci in laži komunistično propagando
Ččnja^o svojo kariero!), a od teli jih komaj 350 astivno dela v raznih mladinskih organizacijah. Vse) komunistične in filokomunistične organizacije pa zajemajo v okraju le slabo tretjino mladincev, 9100 ou’ 30 000. Ce upoštevamo, da je med njimi cela vrsta dejansko obveznih organizacij, je treba ugotoviti da predstavlja to stanje najboljši dokaz o priljubljenosti »ljudske. oblasti« prav v .tistih mladih vrstah, ki bi morale biti njen up in njena nada.
Toda, da ne bi kdo mislil, da so takšne razmere samo v industrijskem Mariboru, bi omenili še dve številki, ki so jih navajali na konferenci za izrazito kmetijski okraj Krško, na Dolenjskem. Od 46.000 volivcev, jih je v tem okraju včlanjenih v Socialistični zvezi delovnega ljudstva (nekdanji Ljudski fronti) samo 44 odstotkov, v nekaterih vaseh pa čelo 20 odstotkov.
Od 13.000 kmečkih gospodarstev, pa jih je včlanjenih v eni ali drugi vrsti zadrug (torej obdelovalnih, prodajnih, konzumnih, strojnih itd.), samo fi.000. Tudi v tem primeru, 'ko gre zgolj za :pične »množične« režimske organizacije kjer je človek sumljiv že s tem. da ni član, so te številke kaj zna-’ čilne. Iz njih se vidi, kako živo čutij'o ljudje potrebo, da vsaj s svojo pasivnostjo pokažejo svoj odpor.
■ Če primerjamo te in podobne podatke s stanjem preteklih let, js-sno vidimo kako gre režimska pot stalno navzdol. Klika, ki je uvedla v naši matični domovini totalitarno oblast, postaja vedno manjša na: se vrne v Ljubljano in mu o-oklep v katerega je stisnila narod betal vsako mesto, tako dolgo ni-pa vedno tanjši.	'	|	smo brali v »Vestniku« (glasilu
Danes nadaljujemo in zaključujemo obljubljene drobce iz koroške volilne kampanje, ki naj našim čitateljem pokažejo del ozadja in vzdušja, v katerem so se te volitve vršile. Nesporno je, da je prav vztrajnost netitovskih Slovencev vplivala tudi na titovske pristaše, ki so v številnih občinah preprečili svojemu vodstvu, da bi do kraja izvedlo prvotni načrt o popolni prodaji slovenskih glasov avstrijskim socialistom.
Kar zadeva poročanje »Primorskega dnevnika« pa pripominjamo, da je isti list 16. fe-bruarja na pi'vi strani javil, da so liste »naprednih koroških Slovencev« dobiie 62 mandatov liste Tischlerjeve Krščanske demokratske stranke pa 11 mandatov. Dne 26. marca pa je isti list, prav tako na prvi strani vedel povedati, da so »demokratične slovenske listen dobile 44 mandatov, krščanske pa 15 mandatov. Tako se kljukec počasi počasi približuje resnici. Pri tem ,je seveda spregledal, da. je prvič javil 73 slovenskih mandatov, drugič pa 59. In to brez pojasnila! Vsekakor dosledna točnost. Vsak lahko sam presodi koliko mu sme verjeti. Op. ur.
Poučen primer
Gospod inž. Muri je že dve leti kamen spotike v takozvanem »naprednem ta/boru«. 'Dokler je za g. inženirjem Murijem, ki je bil do lani v. našem uredništvu, letal u-radnik jugoslovanskega konzulata, g. dr. Pavlin, in mu prigovarja!,
Zadnja številka glasila tržaških nennijevcev prinaša odgovor »nekaterim prijateljem, ki jim očitajo, da so šli (nennijevci) na zadnje tržaške volitve k odkritim nacionalim programom medtem ko podpira njihov zastopnik v tržaškem občinskem svetu neko tezo, ki je bolj tržaška kakor i t a 1 ' j a n s k a « .
Da, prav tako piše: »bolj tržaška kakor italijanska«. S tem so tržaški nennijevci poleg odkritega iredentizma izpovedali tudi, da se bore za italijanske in ne z p tržaške koristi. To priznanje si je vredno zapomniti, kajti očitno je, da ti dve koristi tudi po njihovem nista istovetni, kajti sicer bi bil pravkar omenjeni poudarek nepotreben. Značilno pa Je, da se vkljub temu izrekajo za italijansko tezo.
Poglejmo, kaj pravijo o tem sami.
'Od konca vojne pa vse do podpisa Pariške mirovne pogodbe se je Nennijeva socialistična stranka zavzemala za priznanje W i 1 s > -nove črte kot najboljše in najpravičnejše meje med Italijo .in Jugoslavijo. Njeni apetiti torej niso bili ravno skromni! V obdobju, ki je sledilo, in vse do znanih Pellovih izjav je zastopala stališče, da je italijanska mirovna pogodba d i k < a t , ki ga je treba spremeniti. Toda dokler se ne u -stvarijo pogoji, ki bi o mogočili zaželene po p ra vtke, bo nennijevci vendar smatrali, da je za Italijane najkoristnejše, da se uresniči « mirovne pogodbo predvideno Svobodno tržaško ozeml ie, ki pa v ostalem »sploh ni rešitev«, temveč je po njihovem samo »manjše zlo«.
Za nennijevce je torej uresničenje Svobodnega tržaškega ozemlja samo izhod v sili, začasni ventil, na čigar uporabi pa niso niti vztra jali, ker so bili vedno pripravljeni sprejeti vsako drugačno, po njihovem pametno in možno obliko reševanja tega vprašania. Zato niso soglašali z marčno ali oktobrsko deklaracijo, ki sta bili n e m o g o -č i , pač pa so pod orli Pellov predlog, ki sploh ni dor>u5čal glasovanj za ohranitev Svobodnega trž. ozemlja, ker set ■zdi »resen in iskren«. Radi venamemo, da je ta predlog v njihovih <}čeh imel navedeni lastnosti, toda še bolj drži ugotovitev, da je bil n e p 6
šle n, ker ni niti omenil .teženj izpričanih 42 odstotkov prebivalstva.
Aa za nennijevce, kakor za njihove zaveznike komuniste, so težnje prebivalstva merodajne samo takrat, kadar soglašajo z njihovimi lastnimi hotenji. V pravkar navedene^ primeru, pa bi se taka »nacionalna politika oddaljila od ■stvarnosti činjenic« (kakor so tc poudarili s podnaslovom svojega članka) in zato so se na voljo Tržačanov požvižgali. Vsekakor ii-virno pojmovanje demokratičnega socializma!
Vkljub temu pa so v kratkem razdobju petih mesecev spoznali, »da je tudi plebiscit postal „carta senza v a 1 o -r e ” « in zato so se zopet vrnili k zahtevi po uresničenju Svobodnega tržaškega ozemlja, za katerega pa pravijo, da v tej fazi njihovega gledanja na Tržaško vprašanje ni »samo najmanjše zlo«, temveč celo »najvišje dobro« za Trst in njegovo okolico.
Tako so italijanski in tržaški nennijevci po številnih prelevitvah prijadrali do te svoje najnovejše teorije, za katero pa še vedno stoji pridržek »do pravične revizije mirovne pogodbe«. V tem so torej popolnoma enaki svojim gospodarjem togliat-tiievcem, ki ! ne marajo odtujit: tukajšnje?,! prebivalstva, javno prisegajo na*T§TO, v žepu pa drže figo in v njej »boljšo rešitev«.
Tržaški mestni smt
Na seji z dne 30. marca je biio govora o veliki krizi naših ladje delriic, ki ne morejo dati dela svojim delavcem- in ki imajo le 40 odstotkov vsega delavstva polno za poslenega. Z-upan Bartoli je prinesel nekai obljub iz Rima, ali kriza tržaških ladjedelnic s tem ne bo rešena. Nato občnski svetovalec dr. J. Agneletto naslovil na župana in na odbor dve interpelacij' Prva glede Prostega lesnega skladišča na Proseku, na katero so bile raztegniene z odlokom št. 15 od 19. ;anuar;a 1952 ZVU vse določba, ki veliaio za proste luke. Na tem prostoru ima svoia skladišča tud avstrijska lesna tvrdka »Waldbe-sitzer«, ki zaposluie okoli 150 domačih delavcev. Kakor se čuie, ie prišlo do spora med avstrijske tvrdko in carinarnico v Trstu, zaradi fesar b! bila tvrdka »Waldbe-
.sitzer« izrazila mnenje, da zapusti Prosek in ponese svoje skladišče na Reko.
Zato je dr. Agneletto vprašal župana, ali mu je kaj znano o omenjenem sporu; če ne ,naj bi se za stvar zanimal in posredoval, da se inozemskim tvrdkam ne da jajo p>-vodi, da zapuščajo s svojimi gospodarskimi podjetji naše Ozemlje. Zujpan Bartoli je odgovoril, da se bo za stvar zanimal.
Z drugo interpelacijo je dr. A-gneletto vprašal župana, aii je res, da je obč. odbor sklenil odpreti na Opčinah italijansko zabavišče. Dr. Agneletto je naglasil, da ni proti zabaviščem, kjer so ta potrebna in služijo izobrazbi mladine. Zato je on nedavno tudi pozval obč. odbor, da odpre slovenska zabavišča v Trstu. Ali kar se Opčin tiče, če se je obč. odbor res odločil za italijansko zabavišče, i-ma ta odbor ne samo moralno obveznost, ampak tudi dolžnost, da odpre istočasno na Opčinah tudi zabavišče za slovensko mladino. Kajti, odpreti na Opčinah samo i-talijansko zabavišče, brez slovenskega, bi pomenilo poklicati k življenju1 v tržaškem predmestju, ki nosi star slovenski značaj, nov zavod za raznarodovanje slovenskih otrok.
Odbornik Sciolis je odgovori!, da obč. odbor ni sklenil odpirati na Opčinah nikakega italijanskega zabavišča. Dr. Agneletto je to vzel na znanje, ali ob tej priliki je pn-'novil svojo zahtevo po slovenskih zabaviščih v Trstu.
K proračunu je govoril odbornik Rinaldini in končno še odbornik Sciolis. Ta je odklonil vse sloven ske zahteve glede otroških vrtcev, slovenskih šol, Mestne knjižnice in gledališča Verdi z navadnimi jalovimi izgovori, češ da slovenske šole niso zapostavljene, da otroških vrtcev niti Italijani nimaio dovolj da ea •zabavišča ni denarja in da upravlja z gledališčem Verdi »au-tonomr\i odbor«, ne pa občinski odbor. ki odloča, kdo v gledališču, nastopa.
Zaključil je. da ni mogpče pust:-ti 'Slovencev v to gledališče iz narodnopolitičnih razlogov. Na odgovor prof. Sciolisa se bomo še vrnili. Danes samo ugotavljamo, da se je prof. Sciolis tudi ob tej priložnosti strogo držal modrosti: Pravično je tisto, kar je prav mojemu narodu! Teh načel se je držal Ro-bespiere prav tako kot Hitler in Mussolini. Vendar so zgrešen«.
koroških titovcev) nobenega napada na g. inženirja. Ko pa je gospod inženir jasno povedal, da on po svojem gospodarskem gledanju in svojih gospodarskih izkušnjah ne more .sodelovati s komunističnim gospodarskim usmerjanjem, se je to .spremenilo. Od tega časa je postal belogardist, izdajalec in vse drugo in danes bi na Pristovnikovem posestvu ,v Kortah, katerega je Muriju odstopil njegov bratranec raje videli Steinacherjevesa pristaša!...
HoHo je »Primorski dnevnik" našel suojo listo?
Dne 6. marca je avstrijska tiskovna služba APA objavila, da Krščanska demokratska stranka nastopa v gotovem številu1 občin samostojno in da je vrsta občin, kjer so se Slovenci povezali v skupni oočinski listi. To poročilo so povzeli drugi avstrijski listi in po teh listih tudi poročevalec »Tanjuga«, jugoslovanske obveščevalne službe na Dunaju. To poročilo je objavil »Slovenski poročevalec« v Ljubljani. Ta objava je izzvala na uredništvu »Vestnika« v Celovcu pravo revolucijo, češ da je poročevalec »Tanjuga« na Dunaju nasedel reakcionarnim vestem, da na Koroškem črna reakcija nastopa samostojno....
Tako so .tudi tržaški titovci prišli lo vesti, da je neka1 »lista .'.a-pr dnih koroških Slovencev« do bil« 62 mandatov. Pri tem so si pa seveda po komunistični navadi prilastili nekaj, kar nd bilo ne njihovo, ne sad njihovega truda.
Resnica pa je biia drugačna
Prvotni sklep občnega zbora Demokratične fro-nte (it. j. koroških titovcev), da bodo sodelovali s socialistično stranko, je ljudstvo pa vseh svojili dosedanjih izkušajph 'odločno 06&lQniJo..,to»tal'jo	»i-
tovci zagnali v boj proti Krščansko demokratski stranki in vsemu, kar je še slovenskega.
Potovali so od vasi do vasi, slili, prigovarjali in celo grozili in zraven še lagali, ko so pripovedovali, da Krščansko demokratske stranke ■ni kakor pirav v občini, v kateri se je dotični »apostol« trenutno kretal. Naj bi nam raje gospodje povedali, kaj so izvedeli na svojih potovanjih pri svojih lastnih pristaših v Bistrici pri Pliberku, kaj sc slišali v Bistrici pri Rožu, potem .bo mogel narod pravilno soditi, kdo je vplival na sestavljanj" občinskih list, kdo je koga silil, kdo se je povezoval na eno ali drugo stran....
Da imajo volivci v demokratični državi pravico povezati se po svoji razsodnosti, tega ti »apostoli« demokracije pač ne morejo do.i-meti....
Tako se drugič potrjuje, da so skupne občinske liste nastale proti izrecni volji centralnega titovskega vodstva na Koroškem!
... Dvakrat smo objavili sklep občnega zbora »Demokratične fronte delovnega ljudstva«, kakor ga je objavil ljubljanski ^Slovenski poročevalec« dne 9. januarja 1954. Obakrat je »Vestnik« (t. j. glasilo OF ze Koroško) trdil, da lažemo. V zadnji številki pa je »Vestnik« objavil sam ta sklep in pozval svoje pristaše, maj z glasovnico na volilni dan 14. mar-.a podprejo socialistično stranko....
Ugotavljamo dejstvo, da je Demokratska fronta gnala Slovence leta 1953 in tudi leta 1954 v nemški tabor, v nemško stranko. Demokratska fronta je s tem zadržanjem dokazala, da nosi svoj slovenski program le na jeziku, da ga pa zataji, kadar bi ga morala postaviti na tehtnico. Prepričani smo, da bodo tudi ostali rojaki s časom uvideli io zlobno in škodljivo igro.
iStomsIio vprašanje
Radioaktivne ribe, potopljene morske škrbine, razmetani čolni in njihove posadke, to so bile vesti o razstrelitvah dveh vodikovih bomb v Tihem oceanu dne 1. in 26. marca. Z njimi se v teh dneh ukvarjajo politiki in državniki vsega sveto. Vprašanje pa je samo e-no: Ali bo atom ugonobil nas *li ga bo človeški duh vpregel v delo in korist vsega človeštva? To vprašanje sta v radioaktivne oblake «a-pisali obe marčni razstrelitvi. Na nji naj odgovorijo državniki svete?
VESTI z GORIŠKEGA
Tito In prapice Slonencen n »aiiii
Bolestno občuti naš preprosti človek žalostno dejstvo prodajanj« Slovencev raznim italijanskim strankam izdaj izgradi enega, zdaj zar-i-di drugega izgovora. V teku enega samega se ne dov.ršenega leta doživljamo Slovenci v Italiji kar dvi taka slučaja. Temu iso krivi nezavedni Slovenci, kajti njim je le do strankarskega ali do osebnega trenutnega uspeha.	j
Vsako opravičevanje ni zaleglo lani in ne zaleže letos. V zgodovini našega težkega položaja, ki Je zaradi tega še bolj ogrožen, odjekne zelo slabo ta stran v Italiji, seveda na račun krivcev!
Monopola nad Slovenci v Italiji ne sme in ne more imeti nobem oseba in nobena stranka sama, ker je prvi pogoj našega obstoja absolutna disciplinirana sloga v okvira absolutne svobode in prostosti posameznikov na temelju narodne zavednosti in spoštovanja demokratičnih človečanskih pravic!
Zraven te naše sloge imamo Slovenci v Italiji vso pravico zahtevati od vlade, da nas na podlagi ustavnih določil popolnoma zaščiti in nam na ta način zagotovi življenje in razvoj odkritosrčno. Tak zaščitni zakon pa mora vlada tudi dejansko spoštovati in 'Uveljavljati, ne pa izrabljati ga v raznarodovalne namene! Zadnje čase smo i-cneli priliko čitati, da je rimska vlada objavila neko statistiko glede Slovnecev v Italiji. Statistiko, ki temelji na gorostasnih netočnostih, namenjenih širši svetovni javnosti, da <z njimi prikrije njeno nedovoljeno raznarodovalno politiko nasproti nam, ki smo še vedno nezaščiteni in vsaj v videmski pokrajini tudi brez ljudskih šol, kar ■mora biti vladi samo v sramoto.
Omenjena statistika sicer priznava, da živi v videmski pokrajini nad 28.000 Slovencev. Ne glede na ■zgrešenost tega števfla, ki je mn«-go višje, je vlada kriva, ker tem
28.000	Slovencem ne da niti enega samega razreda slovenske ljudske šole.
Nas ne briga, ali so ti Slovenci spoštljivi in vdani italijanski podaniki. V svetu vedo, da vsi državljani spoštujejo državo, kateri pripadajo, in njene zakone!
Nas pa ranima dejstvo, da tem, recimo tudi samo 28.000 Slovencev v videmski pokraini, vlada noče odpreti niti enega samega razreda slovenske šole!	•
Ce ima do lastnih osnovnih šo!
pravico vsi Italiajji, vsi Francozi, Nemci in 'Ladinci v Italiji, zakaj bi te .pravice ne smeli imeti tudi Slovenci v videmski pokrajini?!
V	tem krivičnem ravnanju in zadržanju rimske vlade se zrcali njena raznarodovalna politika v naših krajih!
Pa vrnimo se k tistim Slovencem, ki nas prodajajo italijanskim strankam in italijanskim namenom
Brali smo v frontaških komunističnih listih, da imajo namen »razvijati svojo delavnost tudi na socialnem področju«.
tPrav to nas danes zanima, ker vemo, da smo Slovenci v Italiji in na Tržaškem resno ogroženi tudi na socialnem poprišou, tudi po krivdi samega Titovega komunističnega režima in njegove politike! Na 'Sto slovenskih družin na Goriškem in Tržaškem ima svojo zemljo na drugi strani sedanje državne meje. Od te zemlje, ki so si jo a velikim trudom in znojem priborili in jo skozi veke trdo, a pridno obdelovali, je odvisno njihovo življenje.
Zakaj je Tito to zemljo kratko in malo tem slovenskim družinam vzel? Zakaj ne bi te zemlje njenim lastnikom pustil v prosto obdelavo in izkoriščanje, ko vsak pameten človek ve, da je obs.toj 'Slovencev v Italiji mnogo odvisen tudi od tega?!
Titov komunistični režim ima ključ našega obstoja v temi oziru sam v rokah. Naj odpre vrata, naj vrne zemljo upravičenim in poštenim lastnikom, naj to njihovo pravico spoštuje on prvi.
Zadnje čase prihajajo k nam zj-poredoma ljudje, ki tožijo, da jim pospešeno onstran meje odvzemajo zemljo in poslopja. Imajo sicer dvolastniško izkaznico za prehod meje za obdelovanje zemlje, ko pa so tam, jim to pravico kratijo. Ne samo to, ampak to zemljo Slovencev v 'Italiji in na Tržaškem Titoi ve oblasti onstran, meje tudi prodajajo, skoro bi rekli za vs-ako ceno.
Pred kratkim se je zaradi tega vršil v Solkanu pri Gorici sestanek odvetnikov in sodnikov, na katerem so ta resen in nevaren slučaj obravnavali in ga prikazali kot -protizakonitega ter ga ocenili za krivično ravnanje s Slovenci v Italiji, ki njihov obstoj le še boii ogroža.
Poleg opcijske zadeve, kjer so titovci izročili škarje v roke rim-
skim oblastem, uganjajo še krivično gospodarsko politiko z našim ljudstvom v zamejstvu. Pameten in razumen človek mora z bridkim sjjozSnanjem v srcu sklepati, da .ga Titov režim res tujcem prodaja, ko ga pod krinko socialističnega u-smerjanja naganja v naročje Cuc-chija in Magnanija!
To so živa dejstva, ki jih naš človek v zamejstvu resno premišljuje, se jezi in z dneva v dan trpko spoznava do dna gnilo i'n prevarantsko politiko Titovega komunističnega režima v njegovem zadržanju ne le do ljudstva v matični državi, ampak tudi do Sloven cev v zamejstvu.
Ne bo odveč, če povemo tudi to, da imajo pri izvažanju 'blaga v Ti-tovino vsako in absolutno prednost le trgovci italijanskega poko-lenja in jezika ter prepričanja in .zavednosti! Šopirijo se z razkošnimi avtomobili in živijo kot milijonarji! Naš ubogi trgovec pa ostani trgovčič in živi od svoje narodne zavednosti, v občudovanju in čaščenju Titovega komunističnega režima, ki te ne pusti živeti.
Razumemo tudi ravnanje Titovih komunističnih oblastnikov: Ce
podpiramo italijanske trgovce, si mislijo komunisti, ne škodimo sebi ničesar, ker oni niso naši, to je niso Slovenci, in nimajo med Slovenci nobenih pravic. Ce se okoristijo slovenski ljudje, utegnejo živeli! Vsak živ Slovenec, ki ni zaveden komunist, pa je naš nasprotnik. Tako mislijo in ravnajo Titovi komunisti!
Koliko bi Slovencem v zamejstvu pripomoglo svobodno razpolaganje z njihovim premoženjem onstran meje! Tako pa so zapostavljeni prav od strani tistih, ki jih kot rešilno zdravilo silijo v pogu-bonosen objem Cucchija in Magnanija!
Koliko manj bosih in lačnih slovenskih otročičev .bi lahko bilo v zamejstvu, če bi Titov komunistični režim ne odjemal zemlje in pridelkov njihovim staršem!
Cucchi in Magnani ne prinašata kruha, ne prinašata jezikovnih in ostalih pravic Slovencem v Italiji. Se sama potrebujeta pomoči Slovencev, kaj še da bi jim kaj nudila!
Zato je dolžnost vsakega zavednega Slovenca, da povsod in ob vsaki priložnosti razkrinka vsakogar, ki vodi politiko prodajanja slovenske manjšine v zamejstv.i, naj se skriva pod tako ali drugačno haljo!
GOSPODARSTVO!
ŠKROPLJENJE 'SADNEGA DREVJA
Zimsko škropljenje je ob tem času vsak kmet že opravil. O tem škropljenju smo svoječasno pisali in upamo, da so se naši čitalci po tem tudi ravnali. Ob tem času smemo škropiti le še z brozgo modre galice, in sicer škropimo s to brozgo samo češnje in češplje. Češnjam škropimo zato, da jih obvarujemo rje; češpljam pa, da jih poleg rje obvarujemo pred rožič-kanjem sadu. Rožičkanje češpelj je glivična bolezen, to je neke vrste kodra, ki pri češpljah napada sad kakor napada pri breskvah listje.
Kmalu bo pa potrebno pomladansko škropljenje hrušk, jabolk in marelic. ;n sicer bomo opravili prvo škropljenje čim se začne pop-je odpirati — brsteti. To škropljenje je potrebno zaradi grintavosti, ki napada vse zelene dele drevesa, torej tudi sadje. To glivično bolezen gotovo vsak pozna, ker jo že ime označuje. Od te bolezni napadeno sadje se težko prodaja in, kar je še hujše, se prodaja pod ceno. Škropili bomo z brozg«* modre galice in apna v razmerju 3/4 - 1 odstotka. Se bolje pa je za to škropljenje uporabljati prah »Caf-
faro« v razmerju 1-11/2 odst., ker ‘škropljenje z brozgo modre ■galice pusti tu pa tam na sadežu madež —temnikaste pege — kar se ne dogaja, če škropimo s »Caffaro«. Se najbolje pa je škropljenje s tako imenovanim. »Polisolfuro ramat\>,<
v	razmerju 1-2 odstotka.
Tovrstno škropljenje bomo ponovili čim sadje ocvete, in še dvakrat pozneje v presledkih po 14 dni. Pri teh treh škropljenjih bomo zgoraj imenovanim škropilorn dodali še po 400 gr na 100 1 svinčenega arzenata, da tako uničimo zalego sadnih črvičev.
Opominjamo, da je za časa cvetenja prepovedano — po zakonu ---škropiti sadno drevje z arzeinati in drugimi strupovi. To pa zato, ker -bi s takim škropljenjem uničili čebele, ki so nenadomestljive pri oplojevanju sadnega cvetja. Poleg tega pa že z vsakim, kakršnem koli škropljenjem ob cvetenju oviramo oplojevanje, kar je umaže pestre itd.
- v
Sola v luči ministrove okrožnice
»II Gazzettino« od 6. marca t. 1. je pod beneškimi vestmi priobčil članek z naslovom: »Ministrska navodila. Za trimesečno ocenjevanji po tenkovestnosti«.
V	članku je rečeno, da je minister za prosveto, Martino, poslal krajevnim šolskim oblastem ir ravnateljem zavodov »resno opozorilo« (un forte richiamo) glede kriterija, s katerim bi se moralo
v.ršiti delo svetov razreda Oconsi-gli di classe) za določitev trimesečnih ocen. Minister Martino toži, da se pogostokrat posvetovanja ne vršijo po predpisih pravilnika, včasih pa tudi iz neupravičeno odsotnostjo učnih moči. »Opozarjam«, piše minister, »da .mora biti ocenjevanje gojencev strogo pretehtano tudi v prvih dveh trimestrltt, pretehtano morda še bolj kot ob zaključku šolskega leta.« In prosi ravnatelje šol, naj pazijo, da vršijo sestanki učnih moči svojo nalogo do popolnosti, ker je to tudi naloga za koordinacijo in zbiranje
99
£e čevlje sodi naj kopitarf“
Goriški dopisnik »Primorskega dnevnika« je po dolgem in pazljivem brskanju po »Demokraciji« klisiral iz našega lista naslednji odlomček: »ker v Italiji vlada' še vendar to, kar lahko rečemo, da je demokracija!« in ga zmagoslavno postavil na »sramotni oder«. Mislil si je, da je s tem pritisnil na . pripravno ročico in nas nekako prisilil k obrambi italijanske demokracije. Ta obramba bi nas po ^njegovih tihih računih mogla speljati na spolzke stezice komunistične dialektike, po katerih bi se zvrnili naravnost v objem tako priljubljenih rimskih emisarjev, ki so postali edina rešilna bilika ti-tovskh potapljancev. Ubogi pripravnik za poklic ljudskega tožilca! Ne, ne! Kar smo napisali, drži kot jeklen žebelj!
Današnja Italija ima demokratično ustavo že zato, ker jo je izglasovala kvalificirana večin a strank najrazličnejših nazirenj, ki vrhovno zastopajo ogromno večino italijanskega naroda. To je e-den izmed neovrgljivih dokazov iza teoretični obstoj italijanske demokracije. Drugi dokaz pa je prav v tem, da demokratični ustroj ni izbrisal s tisto temeljitostjo totalitarističnega fašizma, kakor s svojimi nasprotniki načelno obračunavajo totalitaristične vladavine. Med temi drži svetovno prvenstvo vsekakor komunizem. In prav zato, ker demokratični ustroj tega ni storil po komunističnih receptih, treskajo danes bombe pro'' slovenskim šolam. To je morda res pogrešek italijanske demokracije.,,.
Da ne 'bo nesporazumov, podčrtamo, kat smo že neštetokrat storili, da je namreč italijanska demokracija hudo šepava in se vsi resnični demokrati upravičeno bo-jč, da se bo nekega dne sprevrgla v rdečo ali pa črno diktaturo. To; kar je danes, pa je še vedno demokracija, četudi resno bolehna. Toliko glede teorije.
Kaj pa praksa? V Trstu izhajata dva slovenska časnika, titovski »Primorski dnevnik« in skromen itedniik demokratičnih Slovencev »Demokracija«. Oba imata izven
STO svoje dopisnike v Gorici in, recimo, tudi y Ljubljani, ,to je v, inozemstvu. Dopsnik »Primorskega dnevnika« v Gorici je, recimo, g. Marinčič. 'Dopisnik »Demokracije« v Ljubljani pa bi bil, recimo, g. Ribičič. iSedaj si oglejmo praktično razliko obeh dopisnikov v obeh demokracijah.
Gospoda Marinčiča pozna v Gorici-prav tako dobro ravnatelj go-riške policije kot ga verjetno poznajo ostali 'Uniformirani in neuni-formirani stražniki. »Primorskega dnevnika« lahko v Gorico neovirano pošiljajo tudi na vagone. G. Marinčič lahko nemoteno obiskuje vse javne politične sestanke, she-de in vse tisto, kar zanima dobrega časnikarja in čitateljski krog njegovega lista. O vsem tem piše in poroča tako, kakor se njemu zdi prav in tudi 'tako kot se dopa-de njegovim gospodarjem. Vsakdo ima zopet polno pravico, da g. Marinčiču ugovarja, ga 'hvali ali zmerja. List lahko prodajajo kjerkoli p 20 lir, za polovično ceno z« o-troke in vojake ali ga lahko tudi oddajajo in celo vsiljujejo brezplačno, Demokratična svoboda pač...
Gospodu Ribičiču v Ljubljani se ne godi tako. Gorje njemu, če bi ga spoznal g. Kraigher ali katerikoli njegovih vohačev. Pogreb na državne stroške bi mu bil zagotovljen. »Demokracijo« čitajo legalno v Ljubljani le prav redki državni uslužbenci. Prebirajo jo po službeni dolžnosti.... Njena vsebina je po predpisih za navadne smrtnike popolni tabu. Ce bi v Ljubljani nenadoma zavladala, čeprav šepava demokracija, bi pošiljali »Demokracijo« v slovensko prestolnico na vagone, seveda pod pogojem, da bi ljubljanski komunistični tisk ostal še nadalje zvest svoji sedanji liniji.
Tudi g. Ribičič lahko nemoteno obiskuje politične sestanke Zveze komunistov in Socialistične zveze delovnega ljudstva, kaT pa mi niti potrebno. Kar namreč1 na prvih povedo, na drugih enostavno ponovijo. Se več, g. Ribičič celo mora take sestanke posečati. Lahko si ustvarja tudi svoje sodbe in ob-
sodbe — v spominu. Gorje mu, če bi j.ih napisal po svoje, trikrat gor-i je, če bi jih poskušal dostaviti svojemu listu. Zato g. Ribičiču nihče ne ugovarja, nihče ga ne hvali in nihče me zmerja.
Pravijo, da najdeš »Demokracijo« ludi v Ljubljani. Velika redkost, taka, kakor so bile pred leti šivanke in gumbi. Pravijo .tudi, da plačujejo »reakcionarji« za en izvod — pri vsej mizerni plači tudi po 500 dinarjev. Ce bi ji bila pot odprta, kakor je to navada v demokratičnih vladavinah, bi je ne bilo treba deliti po polovični ceni. še manj zastonj in še najmanj je vsiljevati. Ljudskodemokratična svobod? pač....
To bi bil čisto majhen utrinek razlike med nekakšno, pa četud: šepavo demokracijo in ljudskode-mokratično demokracijo. Uredniški štab »Primorskega dnevnika« seveda teh preprostih misli ne more za popasti in še manj prebaviti. Nikdar se niso tam 'ukvarjali z demokracijo. V mladostnih letih jim je krojila poglede na svet totalitaristična fašistična vladavina, v Jugoslavijo so prispevali naravnost pod streho Zivkovičeve diktature in se končno znašli pod Titovim diktatorskim dežnikom. O demo, kraciji nimajo pojma, oči jim senčijo diktatorske poloknice in ušesa so jim nabita stisnjene vate. Njim je diktatorska pest najvišji življenjski ideal, čeprav ta pest zavija vratove tudi njihovim dozdevnim prijateljem; resničnih itak ne poznajo.
Utvarjajo si, da bo prav njim ta pest prizanesla. To je pač modrost tistih prostodušnežev, ki si domišljajo, da ne bodo nikdar umrli, ker bi hoteli biti prav oni izjeme naravnega zakona, saj vendar izjeme potrjujejo pravila.
O marsičem y morda lahko razpravljali Titovi uslužbenci, denvv kracijo pa naj kar lepo pustijo pri miru, kajti že naš Prešeren je napisal, in mi dodajamo nekaj so-dobnih značilnosti, ki jih njegov čas ni poznal:
»Le čevlje sodi naj kopitar!
Nasilju služi le korltar!«
gradiva za oceno dijakov. Na drugi strani pa obstoja točno določilo zakona, po katerem mora vsako o-ceno spremljati kratka sodba o gojencu. V ta namen so ravnatelji šol pozvani k spoštovanju tega določila zakona in morajo vedeti, da ocena, zlasti negativna, tae pove še vsega ali pa ne pove najvažnejše, to je »tisto, kar morajo učne moči povedati ravnatelju in staršem gojencev«.
To je torej povedala ministrova okrožnica, in vsak človek, ki je za okrožnico vedel in ki mu je šola pri srcu, je menil, da velja okrožnica za vso državo in za vse šole.
Pričakoval je, da nastane kaj novega v luči ministrove okrožnice, ki jasno pove, da v šoli nima posameznik monopola: niti gojenci, niti učne moči, niti ravnatelji
Sola je javna ustanova, zato mora biti do tenkovestnosti resna in pravična. Okrožnico so ministra morda narekovali tragični dogodki, ke se po raznih šolah v notranjosti države vrstijo. Prve dni a-prila se bo vršil v Rimu pri zap -tih vratih proces proti mladoletnemu dijaku Conti-ju, ki je zmotno segel po samokresu in svojega lastnega profesorja ustrelil. To je bi! zločin, ki je" hudo in mučno odjeknil, in ki ga je ves svet obsodil, hkrati pa se tudi spraševal: zakaj7
Proces ,bo pri zaprtih vratih, ker gre za mladoletnega! Morda pa niso to odločitev narekovali samo predpisi zakona, kar se tiče sojenja mladoletnih! Kaj vse pove' mladi morilec v svojo obrambo?!...
Pa pustimo to žalostno stran in vprašajmo si raje, ali so pri mas vzeli ministrovo okrožnico resno na znanje? Ali so njena navodila, zlasti še tisto »točno določilo z.i-kona«, ki ga ona omenja, spoštovali? Iz tega, kar smo izvedeli, videli in slišali moramo sklepati, da okrožnica na Goriško ni prišla! Drugače ne bi mogli verjeti, da sc prav pri ocenjevanju gojencem možni dve merili, ki na vzgojo mladine zeld mučno in porazno vplivata. Hudo in mučno občuti mladina še tako majhno krivico, ki se ji godi! Minister je to razumel in ukazal paziti, da se krivica, nikomur ne godi!
Gorje mu, ki jemlje mladini zavest njene zmožnosti in jo očitno ter krivično pred součenci in drugimi učnimi močmi zapostavlja. Sc hujše odjekne, ie kdo nekoga zapostavlja, ker ne odgovarja njegovim simpatijam ali ideologijam. In gorje tistemu, ki s svojim ravnanjem in vzgledom jemlje mladini zaupanje in vero v pravičnost, ko ta mladina še veruje v poštenost in v'pravičnost.
Zgodilo se je. ko je pisec tega članka obiskoval šolo, da je priden in marljiv prijatelj padel v e*nem samem predmetu. Težko je občutil ta poraz! Drugo leto je umrl! Pa ni moči ravno trditi, da je smrt bila povezana s prejšnjim dogod kom. Pokopali smo ga z velikim slovesom in pogreba so se udeležili vsi profesorji in vsi dijaki. Nemi in težkega srca. Vsi smo čutili, da nekaj ni bilo v redu! Zgodilo se je ta leta, da je neko mlado bitje (ne samo eno!...) padlo tudi v enem samem predmetu. Mlado bitje letos ponavlja.
Značilno pa je dejstvo, da se je to mlado bitje pri izpraševanju tako prestrašilo, da se je vse treslo
in prebledelo! Kaj je svet učn’’h moči zaradi tega dogodka ukrenil? Ka' je ukrenil gospod ravnatelj? Nič! Pa vendar vemo, zakaj je mlademu bitju prišlo slabo! Maxi-ma debetur puero reverentia! Sala bodi kraj vzgojevanja, ne mučilnica! Bodi šola v duhu ljubezni do gojencev, ne simpatije in mrž-;nje.
Mnogo pišejo te dni o šoli in roditeljskih sestankih italijanski listi. Vendar samo italijanski listi, ker so za druge šole roditeljski sn Stanki baje nezaželeni! Zakaj?!
Vojna šftoda
■Opozarjamo, da poteče 15. aprila t. 1. zadnji rok za prijavo vojn-’ škode. Kakor smo že pisali, imajo pravico do odškodnine tudi vsi vojni 'oškodovanci, bivši italijanski državljani, ki niso državljanstva izgubili po svoji volji potem, ko je vojna škoda nastala. Med te u-pravičence spadajo torej vsi bivši italijanski državljani, ki so zaradi mirovne pogodbe postali državljani druge države, na .primer Jugoslavije.
talucicnaren odioh finančnega ministra
Vlada je v torek 30. marca odc-brila odiok finančnega ministra, ki:
a)	dviga najnižjo mero dohodkov za odmero dopolnilnega davka od
480.000	na 540.000 lir; b) uvaja prisego, ki jo davkoplačevalci morajo položiti, če ne pristanejo na uradno ugotovitev dohodkov, na podlagi katere izhaja, da je davkoplačevalec prijavil za dve tretjini dohodkov, kot jih je v resnici ime!; c) določa kazen šestmesečnega zapora za vsakega, ki je prijavil za (i milijonov iir dohodkov manj, kot jih je v resnici imel, poleg že predvidene globe, ki jo davčni zakon določa.
Kdor na prisego ad b) ne pristane, se smatra, da je uradno u-gotovitev sprejel! Kdor pa položi prisego, da so uradne ugotovitve njegovih dohodkov zgrešene in ne odgovarjajo resnici, bo kaznovan z zaporom do šest mesecev, če i;e izkaže, da je prisegel po krivem!
Delo tržaškim ladjedelnicam
Iz Rima poročajo, da je, po nastopu notranje komisije t rž iški h ladjedelnic, ki se je pretekli teden podala v Rim, kjer ;e bila sprejeta na pristojnem ministrstvu, ministrstvo odredilo, da bodo tržiške ladjedelnice v prihodnjih dveh letih prejele isto višino naročil kot do sedaj. Pravzaprav 'bodo naročila še povečali za 370 milijonov li1,1 S tem je zaenkrat nevarnost še večje brezposelnosti na Goriškem odpravljena!
POMLADANSKO GNOJENJE
Velike važnosti je za dober in bogat pridelek grozdja in sadja sploh, če trtam in sadnemu drevju pravilno gnojimo. Pravilno gnojenje obstoja v tem, da damo rastlini fosfor, kalij in dušik. Fosfor pospešuje cvetenje in oplojevanje, skratka plodovitost; kalij veča slad-koho, kar je zelo važno pri grozdju; dušik pospešuje raščo .in pomnoži pridelek. Dušik pa moramo rabiti v primerni količini, ker b: drugače poslabšali pridelek:	sad
postane voden,
Ce gnojimo s hlevskim gnojem, dodamo samo fosfor, ki ga je v gnoju malo, in sicer po 30 ki na
I.000 kvadr. metrov. Ce pa gnoU-mo samo z umetnimi gnojili, bc-mo potrosili za trte na 1.000 kvadr. metrov po 50 kg superfosfata, 2'i kg amonjaka in 25 kg kalijeve st;
II. Sadnemu drevju pa pognojimo z 1 kg prej amenjenega skupnega gnojila na vsakih predvidenih 20 kg sadja. Po cvetju je priporočljivo pognojiti sadnemu drevju še z 1/2 kg apnenega ali amonjakove-ga nitrata na vsakih 20 kg predvidenega sadja.	^
Sadna dpsuesca
•Pri pokrajinskem kmetijskem nadzorništvu razdeljujejo sadna drevesca, ki so bila pred časom naročena.
Žena tatica v plamenih
Domačinka Antonija Ciglič vd. Gravner, stara 74 let, je v ponedeljek čistila polje in zažgala nekaj dračja. Pri tem so zublji plamena zajeli njeno obleko. Ogenj jo je opekel tako hudo. da je obupno klicala na pomoč. Pomagali so ji sicer takoj in jo prepeljali v go-riško .bolnico, kjer pa je v torek, 'zaradi opeklin umrla! Ni dolgo tega, kar smo pokopali njenega brata, ki je bil vzor poštenih in pridnih poljedelcev. Preostalim iskreno sožalje.
STEVERJAN
Kmetijsko predavanje v fluoru
V	soboto 3. aprila ob 8. uri zvečer bo v Dvoru kmetijsko predavanje s filmom. Vabljeni so vsi kmetovalci, ki naj se predavanja udeležijo polnoštevilno.
LEKCIJE iz italijanščine, latinščine in grščine daje gimnazijcem in licejcem izkušena o-seba v Gorici. — Za pojasnila obrnite se do kavarne Bratuž.
DROGERIJA
ilHTOH FODBOHHIK
Prodaja na debelo in na drobno
GORICA Trg De Amicis, 12 na Kornu Telefon št. 3009
Vsakovrstno pohištvo: SPALNICE • JEDILNICE -KUHINJE ITD. — PO NAROČILU IZVRŠI VSAKO DELO — POROŠTVO ZA DOBER NAKUP — TOVARNIŠKE CENE - DELO SOLIDNO — DOMAČA TVRDKA
Tovarna pohištva Tel. 32
Cormons - prov. Gorizia
Stran 3.
Rimski škandali vznemirjajo svet
Smrtni slučaj, ki je zadel ljubko dekle najlepših let v okoliščinah, k, doslej še niso bile dovolj raziskane, je vzbudil pozornost vsega sveta. Celo v Tokiju listi obveščajo svoje čitatelje v zadevi Mon-tesi.
Ta primer je torej mogoče primerjati z najglasovitejšimi kriminalnimi doživljaji novejše zgodovine.
Pravda o kraljičini ogrlici, ki. je tekla takorekoč neposredno pred izbruhom francoske revolucije, Dreyfusova afera, denarni škandali •- Franciji iz časov .tretje republike, Hardenov proces v Berlinu, vse to je zbujalo približno enak' senzacijo in ni. pretirano, če rečemo, da je v vseh teh primerih prišlo do odkritij neslutenih ponorelosti družabnega življenja prizadete države. Toda, če je pravda o kraljičini ogrlici odkrila pokvarjenost francoske aristokracije, če so francoski' finančni škandali odkrili vso razrvanost francoske denarne buržoazije, če je Dreyfusova afera ■osvetlila bolehavo neuravnoteženost francoskih vojaških krogov, moremo vrsto škandalov, ki jih odkrivajo v današnji Italiji, brez oklevanj oceniti za moralni zlom Aružaibnega reda, ki si zaman prizadeva, da bi se vsaj do neke me re opiral ma načela krščanske družabne etike. Bilo bi brez dvoma hudobno, če bi trdili, da Italija m toliko domovina številnih velikanov v književnosti, likovni in sli-k.prski umetnosti itd., kolikpr domovina raznih odvetnikov Azzec cagarbugli. In vendar v danih primerih ne vemo, ali nas preseneča bolj pokvarjenost kriminalnih tipov ali pa popolna onemoglost o-blasti.
Ne čudimo se, če nam stopajo pred oči ljudje brez vsakega moralnega čuta. Saj je tudi Italija re-nesance poznala ljudi, ki niso bili nič manj cinično nečloveški in brez vsake* morale. Toda topot niso prišle do izraza le razvrataost okrutnost in neobčutljivost, pač pa se nam te lastnosti predstavljajo kot .kolektivni greh, ki je izajel never jetno obsežen in razširjen družabni krog. Nekatere posameznosti so
v tej zvezi vendarle preveč pomembne, da bi jih mogli smatrati za izolirani greh, ali pa za nedo-■siatek. Število kemikov, ki se ba
vi jo s tajino izdelavo mamil in taj ne tovarne za heroin, kokain, opi hašiš, ki svoje proizvode iz po!i tičnih pobud ne izvažajo samo > Ameriko, pap pa tudi v komuni stične države, kaže na širši in ne verjetno razširjen obseg izdelovanja.
Toda, kar tej izdelavi daje poseben pomen, je zloraba cele vrste deklet in mladeničev, ki tej jari gospodi služijo kot predmet nenasitne naslade.
Ta niso le sredstvo za pobijanj'; odporne sile nesrečnežev, pač pa da vzbujajo neprirodno spolno razdražljivost, povezano s težnjo za vse večjo razvratnostjo. Ljudje, ki to finansirajo, razpolagajo z neverjetno visokimi denarnimi sredstvi, do katerih so se prikopali ns r.ačin, ki se odtega vsaki kontroli. Toda, kar je še težje, ti ljudje so se iz .skromnih in revnih začetnikov takorekoč čez noč dokopali dr, neverjetnih svot, kakršnih si delavec ali uradnik tudi ob dolgoletnem požrtvovalnem delu ne moreta niti zamisliti. Ti ljudje vzdržujejo zveze z vplivnimi osebami, zveze, ki jim odpirajo vrata. Indro Montanelli sporoča, da je bil »markiz« Montagna v stanju, da je za 15 minuit izadržal odhod brzeca samo zato, ker je njegova ljubica Anna Maria Moneta - Caglio namenoma zamudila vlak. Druga junakinja ,te drame skriva svojo nemarnost nasproti najosnovnejšim poj-
mom sramežljivosti z eksistencia-izmom. Kar je v tej zvezi še pomembnejše, je dejstvo, da se ti zastopniki razvratnosti obnašajo kot poborniki določene politične miselnosti. Montagna ki more zadrževati in ustavljati brzojavke, utemeljuje svojo politično preteklost v fašizmu in nacizmu. Njegove prijateljske zveze s poglavarji tedaj vladajočih političnih struj nam da-
o	misliti na možnosti, da se s poredno s povezavo sužnjev razvratnosti in pokvarjenosti v Italiji kotijo podzemske politične težnje, ki nosijo klice, ki jim zaradi njihove vijugavosti ni mogoče spoznati smeri.
C pri tem oblast odpove, je z« one, ki so prebirali Stendhalova poročila o Italiji, o razmerah v Rimu, v Lombardiji ter o skrivnostih malih italijanskih dvorov, stvar precej razumljiva. Tudi mi smo že večkrat občutili, da sodne in redarstvene oblasti v Italiji pod določenimi pogoji odpovedujejo poslušnost kategoričnemu imperativu .zakonitosti. Prav v primeru Mon-tesi, v primerih razpečevalcev mamil ter v primerih prometnih predpisov se je izvrševalec zakona u-strašil pred osebami, ki imajo določene »zveze«. Pod takimi pogoji si pač nismo na jasnem, kje v današnji Italri pričenja splošno zaupanje in kje to zaupanje preneha. 'S tem pa nastane drugo vprašanje, kakšno 'zaupanje more obstojati do kolektivne sredine, kjer
so rodbinske zveze in osnovne morale izpostavljene tako težkim in usodnim preizKUšnjam.
Zato grmenje s komunistične strani zaradi takih prizorov ni brez podiage. V casu, ko .raziskujejo uničevalno moč atomske bombe prisostvujemo odkritju uničujočega moralnega učinka razvratnih navad. Destruktivna sila prvih je fizične, destruktivna sila drugih je moralne prirode. Toda uničujoči učinek enih v ničemer ne zaostaja za uničujočim učinkom drugih.
Francoska politika XVIII. stoletja, politika Nemčije ob začetku tega stoletja in politika današnjih dekadentnih držav imajo mnogo stiščič. V vseh teh primerih se je pustolovcem posrečilo, da so si pridobili zaupanje merodajnih krogov in da izza kulis upravljajo državo. Postavljajo in odstavljajo viade. V prejšnjih in kasnejših primerih je vladalo načelo, da je potrebno samo priti do najvišjih mest in tako vplivati na potek javnih zadev. Prav ti ljudje pa, ki se poslužujejo takih sredstev, krijejo svoje zle namene in svojo pokvarjenost z bleščečimi ideološkimi trditvami in se dičijo z ideali, ki jim služijo le kot ščit. Koga pa zadene krivda za nasprotje med konvencionalno in stvarno resnico, med moralnimi revindikaeijami in njihovimi stvarnimi osnovami? V navadi takih zastopnikov javnega mnenja je, da dvigajo 'laž na oltar
svoje domišljavosti in lažnivim i-doiom podrejajo srečo m bodočnost človeštva. Italija bolj ‘kot .kateri koli drug narod boluje na zme-u, poiiticnin pojmov in na neutemeljenosti in pretiravanju svojin poluicmn. revindikacij. Ne čudimo se torej, ce orezvestnost na področju nacionalne politike rodi tudi Brezvestnost na področju ljudskega življenja.
Ce je ODseg vseh teh težkih ugo tovvtev izzval preplah pri vseh ti stih ljudeh, ki jim je pri srcu o-zdra.vitev italijanskega javnega življenja, potem se ne smemo čudi.i prepadu, pred katerim stoji današnja Italija. Zato 'e nedvomno zaželeno, da bi Scelba in njegovi ljudje — ne samo v sebi, ampak tudi pr' svojih sodelavcih našli vso potrebno moralno resnost. Casi so taki, da mnogi grehi niso več dopustni. Reči bi mogli še več: da nobena pogreška ni več dopustna Kajti samo z uveljavljanjem neizprosne strogosti nasproti vsakemu moralnemu popuščanju si bo vla-da pridobila splošno zaupanje, ki ga potrebuje za izvedbo novih volitev in za ohranitev ugleda države.
To želimo Italiji v svojem lastnem interesu, ker nimamo nič od tega, če imamo pred seboj neko a-moralno državo, ki jo upravljaj i amoralni ljudje, saj nam jo takšno prikazujejo neverjetne izjave, ki jih pripisujejo veleposlaniku gospe j Clari Luce.
t Dr, }osip Tominšek
Smrt, ki si posebno v pomladan- na tamkajšnjem zavodu vsa pri-
skih mesecih izbira tiste žrtve, ka-term sicer ne more pokositi, je v noči od 21. na 'i'l. marca v ljubljanskem sanatoriju Emoni upihnila luč življenja sirom Slovenije znanemu pedagogu, slavistu in organizatorju dr. Josipu Tominška. \Z njim je zapustil svoje sorojase mož vsestranske izobrazbe, globokih misli izredne delavnosti ter vztrajnosti ki je zapustil pomembne sledove svojega dela tudi pri nas, na Primorskem. Leta 1910 je namreč služboval kot ravnatelj na goriški gimnaziji in leta 1912 je postal nadzornik pouka telovadbe za ves slovenski in italijanski jug, t. j. za Kranjsko, Primorsko, Istro, Dalmacijo in Južno Tirolsko. Naši, oziroma nam bližnji problematiki j?a je razen številnih spisov posvetil .tudi dve knjigi: Vilharjev življenjepis, katerega je izdala Slovenska Matica in leta 1908 potopisno delo »Italija, nje slava in beda«.
Dr. Josip Tominšek se je rod 1 4. marca 1872 na Slatini, med Bočno in Gornjim gradom, v trdni kmečki hiši. Oče ga je poslal v C»-lie na gimnazijo, od koder se je nato podal v Gradec, kjer je študiral slavistiko in klasično filologijo. Leta 1908 je na graški univerzi tudi doktoriral. Medtem pa je že od leta 1895 poučeval na celjsui gimnaziji ter opravil usposoblje-nostne izpite za profesorja slavistike, latinščine in grščine. Njegova služba ga je vodila na gimnazijo v Kranj, v Ljubljano in leta 1910 v Gorico z nalogo, da izvrši
Gospa Clara iiuce in tržaško vprašanje
piavljalna dela za uvedbo sloven-sk.n in italijanskih vzporednic. Leto kasneje je bil premeščen v Maribor, kjer je ostal tudi po prvi svetovni vojni. Njegova zasluga je uspešna reorganizacija tamkajšnjih nekdaj nemških srednješolskih z.-i-vodov v slovenske.
Dr. Josip Tominšek ni deloval samo v svoji stroki temveč je posegal prav na vsa področja. Poleg številnih filoloških razprav, s področja klasičnih in slovanskih jezikov, je .izdal poleg že omenjenih knjig, številne potopise, kritike- ni književne študije. Bibliografija njegovih del obsega okrog 800 spisov. Sodeloval je pri »Ljubljanskem Zvonu« polnih 33 let. Od leta 190H do 1- 1941 je urejal »Planinski vestnik«, dvanajst let je bil predsednik Glasbene Matice in dolgo let odbornik Slovenske Matice, ki mu je zaupala ocene raznih spisov za objave. Verjetno pa v Sloveniji sploh ni bilo pomembnejše kulturne ali športne organizacije, kateri pokojnik ne bi del j ali manj časa posvečal svojih dragocenih sposobnosti. Tako je bil tudi eden izm?d vidnih članov Aerokluba ter se je uril za jadralnega letalca.
Dr. Josipa Tominška je odlikovalo spretno pero, bistra misel, če je .bilo treba tudi jedek humor. B ! je odličen govornik, prijeten družabnik in izkušen organizator. Vkljub visoki starosti 82. let je še vedno pisal in smrt mu je iztrgala pero sredi del# ob razpravi o pokojnih velikih slovenskih planinskih pisateljih, p je nepričakovano sam poromal k njim, v višave, s katerih ni vrnitve.
Slava njegovemu spominu!
Današnji komunistični tisk, ki je itak že nahujskan po slučaju Mon-tesi, je našel novo gradivo za besne napade proti italijanski vladi v objavi govora gospe Clare Luce, ki ga je 28. marca t. 1. priobčil časopis »L’ Europeo«. Govor, ki ga objavlja Nicola Adelfi, je izrekla gospa Clare Luce 5. januarja na banketu, ki so ji ga priredili ameriški časnikarji. Adelfi naglaša potrebo, da je treba izjave ambasadorke podrobno ipreučiti, ker o svetljujejo razloge, zakaj se na a-.meriški strani pojavlja nerazumevanje za italijanske potrebe. »Cor-riere della Sera« je pa k temu dodal, da tako nerazumevanje italijanskih političnih dogajanj ni neredek pojav pri tujih diplomatskih ■zastopnikih, ki italijanskih razmer dovolj ne poznajo. V čem je nerazumevanje gospe Clare Luce, ugotovimo lahko iz njenih osebnih o-cenjevanj.
» Italijanski narod je v krizi — pravi gospa Clare Luce. Morda se je podal na zgrešeno stezo in, po moji .sodbi, so se Italijani tega še v času zavedli. Netočno je pa, ka1, pravi Drew iPearson, da bi Italija tekom šestih mesecev mogla doživeti komunistični preobrat. Nedvomno postaja komunistična u-smeritev vse močnejša, vendar pa še dve do tri leta ne bo prišlo do prevrata.
Da bi razumeli zmedo in nestalnost italijanske politike, zadostuje, da se ustavimo na rezultatih volitev od preteklega 7. junija 1953. De Gasperi je uspel uveljaviti zakon o nagradi večine. Ce bi se našla politična grupacija, ki ibi dosegla 50.1 odstotek glasov, bi dosegla 65 odstotkov razpoložljivi!! mandatov. Zakon je izhajal s stališča, da namen 'opravičuje sredstva in da Italija potrebuje stalno vlado. -In prav zaradi tega zakona se je vnela srdita volilna borba Toda na volitvah vlada ni dobila pričakovane večine glasov, ampak samo 49 odstotkov. De Gasperi se
je zato raje izognil daljnji borbi s komunisti, bržčas -zato, ker bi se v takem sp>oru moglo izkazati, da je vlada prejela še manj glasov, kot -=o jih izkazovali uradni podatki. Odtod vse težave s, sestavo vlade, ki so končno privedle do tega, da je predsedstvo vlade dobil Pella.
Toda Pella se je zameril svoji lastni stranki, ker je sestavil vlado brez njenega predhodnega odu-brenja. Predsednik republike jft slednjič odločil, da je Pellova vlada le začasna vlada, ki ne bi smela trajati dalj kot do konca poletja. Ker je pa Pella čutil, da nobena italijanska vlada ne more trajati dolgo, če ne bi poskušala premakniti z mrtve točke Tržaškega vprašanja, je Pella pograbil prvo priliko, ki mu jo je dal Beograd in oborožil mejo. Tedaj sem bila v Ameriki ter z vso naglico odhitela nazaj v Rim, kjer sem slišala, da se Tržaško vprašanje neprestano pomika iz mrtvila do popolne zaostritve (to alternativo smo svojčas imenovali politiko plinskega kuhalnika). V razdobjih zaostritve je najpametneje počak.i-ti, da se vročina sama poleže. V času mrtvila je pa zopet najbolje počakati, da se pojavi poostritev. 'Naglasila sem sicer, da bi se te alternative ne smelo dopustiti, kajti zaostritev je na pragu, in zato je potrebna končna odločitev.
Najboljša se mi je zdela odloči tev, ki smo jo predlagali že od začetka. Toda ameriški predlog so zamenjali z Edenovo osnovo. Eden je namreč mislil, da je po razgovoru Titom dosegel sporazum. Obvestila sem Washington, da se Italija ne bo protivila rešitvi, kot sta jo določila Eden in Tito, toda Tito se sporazuma ni hotel držati in s tem se je vprašanje poostrilo.
Pred letom dni mi je Eden, ko se je vračal iz Beograda, pri kosilu pripovedoval, da ni drugega izhoda kot delitev tržaškega pod roč ja, ker je Tito bil gotov, da bodo
njegovi na .tako rešitev pristali. Iti v parlamentu okoli 60 kormini-Italija pa bi na tak predlog gotovo stičnih zastopnikov (Clare Luce o-
pristala. Z rimske in moje strani je bila stvar torej gotova. Zataknila se je na nasprotni strani.
Nam Američanom je bilo jasno, da bi tudi .ta rešitev mogla povzročiti slabo kri. Zato smo se zatekli postopku, ki je omogočil, da bi bili kos vsakemu položaju. Sporočili smo zadevo obema strankama in počakali, da vidimo, kakšno stališče bosta zavzeli. Naši načrti so predvidevali sklicanje krajšega sestanka, na katerem naj .bi se zagotovile pravice narodnih manjšin.
Zjutraj 8. oktobra je padla odločitev, po kateri je bila sprejeta E-denova zasnova. To smo storili potem, ko mas je Eden opozoril, da ne smemo več oklevati. Bilo mi je, da bi se proti temu uprla, ali vse je bilo zaman. Washington je pristal na Edenov načrt. Stvar ni prišla iznenada. 2e dve leti so o tem razpravljali v State Departementu. Vsi telefonski razgovori so se vrteli samo okrog Tržaškega vprašanja. •
Naš predlog od 9. novembra, da ■bi Italijanom odstopili 14 ključnih položajev v tržaški upravi, je Tito odbil. Njegov protipredlog je bil zopet nesprejemljiv za Italijane Slika bodočnosti je torej poštah mračna. Ce bi bili Trst dali Italiji pred 7. junijem, bi bil De Gasperi še danes predsednik vlade. Nobena italijanska vlada pa brez Trsta ne bo pristala na obveze evropske, obrambe.
Toda vrnimo se na volitve 7. junija. Odbor za preiskavo volilnega postopka je nedavno objavil rezultate, po katerih bi 'bilo treba vladi prisoditi še 700.000 glasov, in da je vlada potemtakem 7. junija dosegla večino 52 odstotkov in s tem pravico na 65 odstotkov mandatov
Vse to ie ameriški javnosti znano, verjeti pa je mogoče le, če bi to potrdil kak član vlade. Toda no-, ben član vlade si tega ni upal izreči. Po tej trditvi bi ne smelo bi-
čitno prišteva, tudi nennijevce komunistom). Ali kdo naj načne to vprašanje? Zato tudi ni mogoče priti do potrebnih 65 odstotkov.
Demokrščani ne morejo trditi, da so bili okradeni, ker bi dobili odgovor: Da, res ste okradeni, ke-r so bili drugi pametnejši od vas. Toda prav dejstvo, da so bili drugi pametnejši od demokrščanov, je bilo za te usodno, kor jih je spravilo v kaj neugoden položaj. Vprašanje novih volitev je bilo pač nerešljivo, ker ni bilo izgledov z.-, vlado.
Zato je Pella — tako nadaljuje Clare Luce — moral odstopiti, tem bolj, ker je načeloval vladi, ki ni imela odobritve večinske stranke, ter ga je vrhu tega še dezauviraia. Na volitvah se je izkazalo, da Italijane komunizem ,tem bolj privlači- čim bolje se jim godi. To je b:! primer pri kmetih z juga, ki so jim komunisti obljubljali brezplačno po pet hektarjev zemlje.
V tej smeri komunistov resna vlada ne more pobijati. Edini način bi 'bil, če bi vodili socialistično politiko in s tem pognali državo v bankrot. «
Clare Luce se je pomudila tudi na vprašanju Cerkve v Italiji. P j njeni sodbi je ta edina sila, ki bi mogla s komunizmom obračunati. Saj so župani, komunisti, ki zahajajo v cerkev in se v cerkvi pore,-čajo. Mnogi komunistični listi prinašajo papeževo sliko in javno izpovedujejo, da niso proti katoliški veri. Komunistični tisk se v Italiji največ čita. trdi Clare Luce. »Ne zahtevam, da bi jim vlada onemogočila pisanje«, pravi Clare Luce, »mogla bi jim ga ovirati s tem, da bi vplivala na ceno papirja ali pa z obdavčenjem. Razne komunistične organizacije so v državnih poslopjih, pa ne plačujejo nobene ■najemnine. Komunistični tisk kle-<Nadaljevanje na 4. strani)
Klodifetia razstava
Pavel Klodič-Sablodolski že nekaj let se v našem mestu javlja slikar, ki ga pri delih navdihuje predvsem pogled na naše morje.
Je to naš človek, po poreklu iz Ponadižja, ki mu je prav ta planota darovala izredno sposobnost, da zazre in ujame neverjetno raznovrstne slike, ki jih nudi naš zaliv. Klodič je opazil vso igro svetlobe od ranega sončnega svita do njegovega zatona in prav zaito jr menda najzanimive*ša tista igra barv, ki prihaja do izraza na tolikih platnih pod naslovom »sotto-luce« in v katerih se odigrava nemi razgovor neba in vode, miodrliH nad nami in kovinastega šumenja pod nami.
Druga vrsta del so njegove galeje, ki ne nosijo zaman nizoeemske trobojnice in nam kažejo svojo s topovi posejano stranico. Nekatere izmed teh galej potujejo lenobno z nenapetimi jadri. Druge so zopet v polnem svežem zamahu proti neznanim, komaj naslutenim daljavam. Ladje, ki se pomikajo p> temni vodi, ko nad njimi visijo gosti oblaki s pretečo težine, nam vzbujajo občutek življenjske borbene sile. Lahke ribiške šajke, ki se živahno pomikajo pred večno omamljivo panoramo tržaškega zaliva z jesenskim soncem, napolnjujejo naše občutke z neverjetnim duhovnim poletom.
Pri vsem tem je g. Klodič miren in zbran v skromnem zadovoljstvu tihega ustvarjalca. Oh ne išče hipnih efektov. Ne seznanja nas z zasnovami, ki nimajo jasnega izraza. Iz njega odseva večna modrost pastirja, ki, sedeč na skali, zre na nas »in prešteva svojo čredo«.
Mnoge tržaške hiše, posebno tiste s pomorsko tradicijo, so polne Klodičevih slik. Njegova umetniška vrednost je iznad vsake časovne meje. Tudi bodoča pokole n,j a bodo občudovala njegova dela, ka:-ti njihov jezik je veder in globok, jezik neizmernosti, v kateri smo sami le neznatna točka.
mi!t:!i:!ii!i!iunuii:iini!>iiiiiiHiiiiH!iuiiiiwiiiHiuiiiiiiiiiiHUiiiHUMiii!i!iiiuauniMiiiniuiiiiinituiiuiNioiiHiiiiiiiniuamii!iMiRiiiiiiinmii!niuiiiii:iii!miii!iiiiniiumiin!iiiii!i!iiiiR uHiiiiiiniiiJiiniiinniiimiiiiHiiiiiimiiiiiiJitBiiiiiiimniiiiiiiiiiiiuirainm itmiiiinninuiiffliiimiiiimiiiiiiuuHiiinniuHiatmiffliHiinuiimHumHiiiiiiuiiiiiiiiHiHiimiiHiiiiuiitiiniiHuiaiiiiHimiitHiinimuiiinnmiiiiitHitiiiiiiiHHiiuimiimiiiinaiiiiinitiiniiHiiiMiiaiinBHmiiffliHiiuuuinBimimBimifliiiiiiauimiiiiiinnHmuHiumiiii
KDO je prvi poselil primorsko
hoteli omeniti vse uspehe, ki so *	1	1	*	■	_	’	“	'	_
jih dosegli v tem iskanju ljudje kakor Jakobi, Jelinek, Kalina, Lan-dau, Muellner, Niederle, Popp, Si-cha, Semberd, Safarik, Sasinek,
Sergi, Steurel, Schloezer, Schulz,
Vodnik, Wersebe, Wankel, Wold-rich, Topolovšek, Tuma. Od teh je, za nas najpomembnejši poslednji, dr. Henrik Tuma, in njegovo delo »Krajevno imenoslovje«, ki je izšlo v Jadranskem Almanahu za leto 1923 (izdaja Naše založbe v Trstu).
Dr. Tuma dokazuje prisotnost Slovencev že za dobe rimskega cesarstva in pred njim na podlagi razlaganja krajevnih imen obrobnih alpskih predelov. Italijanski antropolog Sergi pa kaže na sledove Praslovenov še v Colli Albani, ki se nahajajo, kakor vemo, južno od Rima.
Toda pojdimo mi sami .na kratko raziskovanje. Mi bi predvsem radi vedeli, v kakšnem jeziku sc ie govorilo v rimskem cesarstvu.
Kakor smo že omenili, enačijo jezikoslovci Slovane s sužnji: to pomeni, kakor smo videli, da nale-
timo na naše prednike že kar pred vrati rimskega mesta. V tem nam da g. Sergi prav.
Ze sami Albanski giriči nas nehote spominjajo na deželo, ki nosi isto ime, na Albanijo. Albanci pa so, tako vsaj pravijo, potomci Ilirov, sebe pa imenujejo Skiptare. Tako že takoj v začetku trčimo zopet na ta narod, ki naj bi bil nekak predhodnik slovenskega. Nihče ne ve, kako so Iliri govorili. Mogoče bomo v tem vprašanju storili korak naprej, če ugotovimo, da je za rimskih časov stalo na ravnini pod temi griči mesto Suessa, ki je bilo na čelu zveze triintridesetih mest. Napišimo sedaj »zveza« nekoliko malomarno, kakor da ne bi znali pisati ali pa kakor, da bi bili tujci in ne bi razumeli besede, tako:	s v e s a , pa
smo si o izvoru in pomenu imena tega mesta takoj na jasnem.
Povsem »slučajno« so se prebivalci tistega predela imenovali sami sebe Volsci (v latinski transkripciji), kar bi po naše zvenelo nekako kot Volči, Volki. Njih ime
priča, da so bili dovolj samozavestni, da so se primeirjali z lastnostmi te zveri. Danes poznamo volči-; če kot skavtski naraščaj; Slovani pa sploh radi iščejo primere v živalih: ljubljenec je često golobček; vseslovanska fizično - kulturna or? ganizaclja so Sokoli.
Čeprav smo še vedno v srcu rimskega cesarstva Imenovanem Latium, nam sledov o prasloven-cih ne manjka. Ob ustju reke Tibere naletimo na enega najimenitnejših primerov, na mesto Ostio. Gius. Rigutini (Dizionario Latino-. Italiano) ima za »ostium«: uscio, foc“ di fiume, bocca. Ime Ostja a-li pa Ustja je mogel dati temu kraju le slovensko govoreč narod, kajti Tibera se izliva v več rokavih ima torej več izlivov, več ust (bocca). Podobnih primerov imamo v slovanskih deželah mnogo: ob izlivu reke Prače v Bosni imamo Ustipračo; na Češkem imamo Usti nad Labo; na Ruskem jih je mnogo- Ust Liža, Ust Sisolsk, Ust Uhta itd. Pri Ustju blizu Ajdovščine se izteka Hubelj v Vipavo.
Latinska beseda ostium pa ime Ostia sta nam Slovencem razumljivejša nego Latincem, še celo italijanska oblika uscio (ušjo,' hrvat-sko: ušče) je nam bližja kakor pa njim.
Narod omenjenih Volscev je nekak most med dvema deloma drugega 'naroda, ki je živel v predrim-ljanski dobi. Večji del je prebival v Toskani do Tibej-e, manjši okrog Neaplja. Ta narod imenujejo Etru-ske, prištevajo ga pa, v očividni zadregi včasih med Semite, drugič pa zopet med narode »neznanega« porekla, včasih pa jih primerjajo tudi z Retijci (Raeti), prebivalci gornjega porečja Adiž*. Raetia pa se je imenovala tudi rimska pokrajina, ki je obsegala gornja porečja Rena in Donave. Raetia je potemtakem sestavni del današnje Švice, imenovane po kantonu Schwyz, ki je eden izmed prvih treh, ki so se med seboj pove zali. Švica se še danes imenuje Bundesstaat, to je zveza, zvezna država. Francoska oblika je Suisse,
ki nas z nemškima Schweiz in Schwyz nehote spominja na zgora.i omenjeno Suessa. Tudi v tej deželi najdemo Ustje, in sicer v predmestju mesta Lozane v Ouchy (u-ši), ki leži ob ustju Lozanske rečice Flon. Latinska oblika mesta Lozane (fr. Lausanne) je Lousanna, po naše nekako Lužona, ker leži ob tist’ veliki luži, ki se imenuje danes Lemansko, p- tudi Ženevsko jezero. Lozana je glavno mesto kantona Vaud (izg. v6), ki zavzema skoraj vso švicarsko obalo te ga jezeia, te vode, po domače vou-de. Ob zapadnem zalivu tega jezera pa leži pod goro Salčve (izg. salev), na mestu, kjer reka Rona s tako silo tene iz jezera, da so postavili tam elektrarno, mesto Ženeva (fr. Genčve, izg. žnčv’).
Sestavni del stare rimske pokrajine Raetia je že omenjeno porečje Rema; nekateri vidijo v tem tudi slovenski izraz rtja posebno špičaste gore, rti, "orečje Donave so stari Rimljani imenovali tudi Vindelicia, Nemci pa še danes ims-
nujejo Slovane Wenden, Slovence pa Windische. Krajev s pridevkom Windisch- je po vsej Avstriji dovolj, pa tudi na Bavarskem in v Švici. Dvomim, da bi bili Nemci imenovali svoje naselbine slovenske če Slovencev tam nikol' ni bilo! Drugo veliko 'ezero te stare pokrajine , je Bodensko, nemško Bodensee, starejša blika Rodn, po naše nekako: vodam, velika voda. Ob njej ležita mesit Bregenz in Konstanz, po naše Bregniba, Brežnic*, ker leži ob bregu; starejša oblika imena mesta Konstanz je Kostnitz, Kostnica.
Ko smo si tako na hitro roko o-gledali, kako so Retijci poimenovali svoje naselbine, skočimo zopet nazaj k njihovim sorodnikom, Etru&kom. Ustavimo se le v enem njihovih mest, ki se je za Rimljanov imenovalo Luca, danes pa Luc-co. Ime samo nam pove, čemu je to mesto služilo. Lucca leži danes dobrih 20 km proč od morja navzgor. Sosednje mesto, Pisa, ki je bilo včasih znamenito pristanišče, je danes nekakih 5 km od obale: lahko si približno izračunamo, pred kolikimi stoletji so plule barke do slovanske Luke.
(Se nadaljuje!
VESTI s
Prora" in enakoprapnost
Nabrežina, 1. aprila 1954.
Demokrščanski petnajstdnevnih. »La Pi>ora«, se je v zadnji številki razrepenčil proti nabrežinski občinski upravi in v svoji »krščanski pravicoljubnosti« obtožil nabrežin-sko 'Upravo — pomislite — raznarodovanja Italijanov na slovenskem Krasu. Nekdanji odlični gojenci in danes dozoreli nasledniki Mussolinijeve miselnosti so svojo obtožnico postavili kar v devet ločenih poglavji. Prevdarite samo, česa so vsega .krivi nabrežinski Slovenci:
1), Njihova prva skrb — pripoveduje Mussolinijev ljubljenček --je bila posloveniti občinsko upravo. Slovenci bi se morali med seboj pogovarjati in uradovati v italijanščini, saj je vendar oče Mussolini tako ukazal.
2), Občinska uprava se je drznila poskusiti zamenjati nekatere občinske uslužbence, ker ne obvladajo slovenskega jezika, ko pa jih je vendar namestil Mussolini. Saj ni važno, če živinozdravnik razume jezik slovenskih živinorejcev ali ne, saj živina govori itak svoj živinski jezik, ki je prav tolik.") slovenski kot italijanski....
3) Pomislite:	Sistiana, Duino, Aurisina, Malchina itd. so »nomi di origine«, saj jih je za take d'“-kretiral Mussolini.
4) Fanatični Nabrežinci se uu:-rajo, da bi jih kolonizirali Italijn-ni, in to v času, ko so morali — ne zaradi izgubljene vojne — pač pa po »diktatu« zapustiti afriško kolonizacijo. Kam vendar s ko’.o-nizatorji. kam z ministrstvom za kolonije — če ne Nabrežino?
5J Pomislite, kakšna krivica! Na-brežinska občinska uprava zaposluje tudi slovenske delavce in ne Sicilijancev. Namesto italijanskih inženirjev, delovodij, geometrov, si upajo namestiti Slovenca. Škandal!? Delovni prvaki »Selada« so Slovenci. Kakšna diskriminacija!
6) V nova stanovanjska poslopja so nastanili slovenske družine, ko bi vendar lahko stanovale pod borom.
7) Slovenci lahko nakupujejo občinska zemljišča, italijanski ko’o-nizatorji pa tega skoraj ne bi smeli. Kakšna drznost »tujerodcev«!
8) Z velikim trudom so »junaški italijanski naseljenci« dosegli, da jim občina svoje sklepe objavlja v italijanskem prevodu, namesto v originalu.
9) Občinsika uprava v Nabrežini ovira postavitev begunskih hiš v Sesljanu, čeprav ji je dobro zna-no, da teh hiš ni mogoče graditi v Tržiču, kjer vlada — malarija in bi hiše stale na italijanski zemlji....
Da nam ne bodo resnico!j'Ubni in bogaboječi poderookristjanjeni gojenci Mussolinijeve doktrine očitali, da jim strežemo z avstrijskim ljudskim štetjem iz leta 1910, nai jim za to priložnost pomolimo pod nos uradno italijansko lj<udsko štetje iz leta 1921. Takrat je štela ob čina Nabrežina 4085 prebivalcev. Od teh je bilo 3338 Slovencev ali 81,71 od sto. Kakšno je razmerje danes in kdo je koga potujčil, to prepuščamo italijanskim inženirjem in tehnikom v Nabrežini.
Za nas velja prepričanje, da je
odstotek Italijanov v Nabrežini približno enak kot odstotek Slovencev v Trstu.1 Na slovenskih srednjih šolah smo se učili poleg računstva tudi logike in krščanske pravičnosti, zato predlagamo nabrežinski občinski upravi, da s svojimi občani italijanske narodnosti postopa y vsakem oziru — in ne samo po punktacijah demokr-ščanskega glasila — točno tako kot postopa demokrščanska občinska uprava v Trstu s svojimi občar.i slovenske narodnosti.
Tako ibo pravici v polnem zadoščeno. Pri tem niti ne zahtevam ), da bi se moral tudi nabrežinski župan pri vsaki priložnosti pocme-riti, če pa pravicoljubnost tudi zahteva, naj *i nabrežinska občinska uprava naroči malo čebule in hrena, pa bo enakopravnosti v vsem zadoščeno.
Belgijski uzgkd
Zahodnonemški tisk je z velikim zadoščenjem objavil vest, da je belgijski ministrski predsednik, van Houtie, na mešanem belgijsk» -nemškem obmejnem področju nagovoril volivce za državnozborske volitve, ki bodo 11. aprila, v nemščini. Dva, nekdaj nemška obmejna okraja, Eupen in Malmedy, st? po versaillski mirovni pogodbi pripadla Belgiji.
Belgijci so z nemško narodno
manjšino postopali človeško, ne pa tudi v duhu brezpogojne enakopravnosti. Besede, ki jih je izrekel .predsednik vlade, so pomembne in posnemanja vredne za vse države, v katerih živijo narodne manjšine. Van 'Houtte je dejal: »Na jezikovnem poprišču vzhodnih okrajev smo se vedno trudili, da bi v vseh upravnih zadevah bili pravični nasproti vsem zahtevam nemški govorečega prebivalstva. To 'posebno zato, ker je nemščina tretji državni jezik v državi. Vse še ni popolno na tem poprišču, z-aio moramo predvsem skrbeti za to, da ustvarimo čim razumnejše sodelovanje prebivalstva tega področja s krajevnimi oblastmi.
Tudi pri nas smo v volilni borbi poslušali slovenske govore večinskih strank, tudi pri nas so takrat padale obljube, ostale so vse neizpolnjene.
De Ga speri je pred leti na Goriškem govoril o Slovencih in njihovih potrebah tako, da bi njegove besede brez škode lahko, ostale neizgovorjene. Prav nič ne bi škodilo, če bi g. Scelba temeljito pre-čital govor svojega belgijskega kolega in ga posnemal v besedah in dejanjih. Belgijska demokracija jes stara in preizkušena, zato hi se mlada italijanska demokracija, polna mladostnih težav in betežnosti lahko nekaj naučila od belgijskega vzornika.
| T.RŽA2KI PREPIHI
Homu uelja opozarilo „QemoMjeu?
»Primorski dnevnik« se je z njemu lastno zlonamernostjo obregnil v našo vest o aretaciji nekega avstrijskega izletnika v Planici, ker ga titovske oblasti smatrajo za jugoslovanskega državljana. Predvsem naj si »Primorski dnevnik« dobro zapiše v spomin (je namreč izredno pozabljiv!), da mi nikdar nenaprošeni ne dajemo nasvetom, še manj pa pozivov za kakršno koli osebno zadevo naših članov in somišljenikov. Vsi so namreč polnoletni in ne potrebujejo nobenega varuštva. To je poleg ostalega tudi temeljno načelo demokracije.
Glede varnosti potovanj v Titovo Jugoslavijo pa je zopet potrebno, da »Primorskemu dnevniku« o-toudimo izredno slab spomin. V letih 1945-47 so titovske oblasti po časopisju, radiu in svojih diplomatskih zastopstvih objavljale pozive, naj se vsi jugoslovanski državljani registrirajo v državljanskih knjigah v določenem roku, zapretili so jim, da jih bodo v nasprotnem primeru črtali kot državljane. Se pred tem so prav iste <> blasti razglašale po vsem svetu, naj se vsi državljani vrnejo v domovino, ker bodo drugače izgubili jugoslovansko državljanstvo.
Kako resni so bili ti pozivi pričajo številne ugrabitve iz tistih
Rimske duhovne vrednote?
Odkar so tržaški Iredentisti nesmrtno pogoreli s svojimi jalovimi dokazovanji o »doječi rimski volkulji«, ki hrani in preživlja izstradano »mučeniško mesto« in končno spoznali, da se jim na to lepilo ne vsede nobena tržaška muha več, so izvlekli iz ropotarnice Rina A-lessija Ta naj bi zabrenkal na sentimentalne strune potem, ko so se materialistične strune tako žalostno potrgale. Tržačani pa so navdušeni za mandoline .in kitare le ob polni mizi. S praznimi želodci brenkajo v Trstu samo Sicilijanci. Kljub tej resnici, ki bi jo Rino A-lessi moral prežvečiti v treh in pol desetletjih, odkar je 2 • drobno culico priromal v naše mesto, je nekdanji gromovnik fašizma pričel s svojo sentimentalno ofenzivo. Tokrat ne več ' grožnjami in pret-njami, pač pa z obnavljanjem i-redentističnih popevk, ki so pred prvo vojno tako učinkovito vžigale ljubezen do patrije. Pozabil pa je Rino Alessi, da takratni italijanski gorečneži svoje patrije še n!~ so poznali s senčnate strani. V petindvajsetih letih pa je ta ljubezen skopnela tako kot skopni vsaka o-goljufana ljubezen. Ljubezenske reprize pa so vse — za nič.
Poleg te smole pa se Al e.s sl je ve ofenzive drži še druga, morda še bolj lepljivasta smola. Njegova »H« ura ga je pošteno potegnila za nos, ker jo je navil za najneugodnejši trenutek.
Prikazovati današnjo Italijo kot studenec in vir duhovnih vrednot kjer .naj bi Tržačani našli svoje po-
Gospa Clara Luce
in Tržaš[k:o vprašanje
(Konec s 3. strani)
veta pa ga nihče ne kliče na odgovornost. Nihče ne zavira prenosa valut v komunistične namene, čeprav bi vlada to mogla storUi brez težav:«
»Ko je Cerkev leta 1950 objavila izobčenje komunistov, je storila veliko napako, ker je s tem mi’>-jone ljudi odtujila veri. To pomeni veliko nevarnost za samo Cerkev, kajti če ibi komunizem uspel bi Cerkev, kakor za časa Gregorja
I. pahnil v podzemlje.«
Dalje je gospa Luce razpravljala o možnosti, da bi Italija v treh letih padla v komunizem ter o načinu, kaj naj bi ukrenila Amerika, da bi to preprečila. »Treba je dokazati Italijanom — je rekla — »rta Amerika ne bo razmetavala denarja, če bi to pomenilo podpirati komunizem, in če bi te dajatve služile samo v še večjo obogatitev se vernoitalijanskih industrljalcev.c Navajala je nekaj ameriških postopkov, ki naj bi, po sodbi komunistov, bili protislovni. Med temi tudi to, da so Američani pobijali monarhijo v Italiji, dočim jo v Grčiji vzdržujejo; da so bili proti fašizmu v Italiji, zagovarjajo pa fa-langizem v Španiji; da so po eni strani nasprotniki komunizma, po drugi pa ščitijo komunističnega
Tita. V bistvu sta v Italiji dve komunistični stranki, obe pomenit3 protest onih, ki nimajo glasu v zboru in ki so brez imetja, dočim so na. nasiprotni strani privilegiranci. '
Nicola Adeifi opozarja nadaljs na netočnosti in neprimernosti v izjavah gospe Luce. Toda prav zadnje dni je sama ambasadorka, objavila izjavo, da so njene izjave popačeno objavili, da ni imela nobenega govora, ampak da je le na nekem časnikarskem banketu v nevezani obliki govorila o Italiji ter izrekla nekaj važnih pripomb. Priznala je pa dobro vero uredništvi lista »L' Europeo«.
Gospa Clare Luce seveda ni računala s tem, da bodo razne njene izjave, ki jih je podala v nevezani obliki časnikarjem, objavljene v i-talijanskem tisku. Nedvomno je hotela opozoriti Američane na možnost, da v doglednem času komunist1 prevladajo v Italiji, kar bi za Evropo moglo pomeniti isto, kar pomeni Mao Tse-tung za Azijo.
Naj bo stvar v podrobnostih ž? kakršna koli, pomembno je le to, da je ameriški veleposlanik, gospa Clare Luce, prikazala način, kako je prišlo do odločitve 8. oktobra, ki io prikazuje kot delo ministra Edena. S tem je pa vsekakor potrdila odločitev od 8. oktobra 1953
polno očiščenje, česar kljub carinski zvezi STO z materjo patrijo iz, neznanih, vendar prozornih vzrokov baje ni mogoče, je prav tako nehvaležno delo' kot so bile računske akrobacije »gospodarskih in finančnih izvedencev« v kuhin.i »Giornale di T.rieste«.
Tipi po vzorcu Montagne, ki z milijardnimi zaslužki v tej strahotni stanovanjski krizi nemoteno in pred očmi oblasti leta in leta o-pravljajo najogabnejše protisocijii-ne zločine, v resnici ne nudijo A" lessijoi zavidanja vrednih privljač-nosti. iza d.ržavo, kjer je sociaipa zakonodaja že itak skrajno zamotana in nazadnjaška. Tip;, ki trgujejo z mamili An. v samih temeljih rušijo moralno in fizično zdravje italijanskega naroda, Tržačanov go to.vo ne morejo navdušiti.
Današnje rimske duhovne vrednote se nam razkrivajo v fantastičnih zaslužkih vrhunske smetane rimske veiemeščanske družbe in segajo celo v vrste posvetnega vatikanskega uradništva. Kakšne so nepristranske ocene visokega u-pravnega uradništva spričo razkritji, ki jih niti vladni tisk ne more zamolčati, da milijarder Mon-tagna- ne plačuje nobenega davka? In to pri tako pikapolončasti birokraciji, ki prišteva denarne globe med redne državne dohodke. Plačuj" jih seveda samo mali obrtnik, trgovčič in socialno najšibkejši sloj. Kakšne so moralne kvalifikacije visokega uradništva, ki si s podkupovanji veča svoje mesečne dohodke?
Da »visoka« rimska družba .uživa mamila in počenja orgije z -lahkomiselnimi dekleti, za italijansko javnost, ki za podobna iztirjenja ni posebno občutljiva, morda niti ni tako neodpustljiv zločin. Da os je v Rilmu in ostalih večjih mestih Italije na tisoče praznih stanovanj samo zato, da bi se stanarine ne znižale; da mora na stotisoče ljudi živeti po brlogih in razvalinah, po hlevih in skednjih in da so .take razmere ustvarili »stebri italijanske visoke družbe«, velemeščani in plemenitaši iz čisto osebnih pohlepov po nemoralnih zaslužkih, to so v nebo vpijoči grehi, ki z enim samim zamahom razvrednotijo vse tisto, s čemer bi Rino Alessi .rad ponovno preslepil Tržačane.
Po vsem tem bodo tudi tisti tržaški Italiiani, ki so iz sentimentalnih prostodušnosti še včeraj klicali mater Italijo nazaj v Trst, že iuf obmolknili, če v resnici žel;-;o, da se njihovo mesto ne izenači z novimi »duhovnimi vrednotami« današnjega Rima.
Prošnje iza vrnitev imovine je treba vložiti na obrazcu APC-1A pri Uradu za tujo imovino pri pravosodnem ministrstvu. Ineteresenti lahko zaprosijo za ta obrazec pri Uradu za tujo imovino pri pravosodnem ministrstvu v Washingtc-nu, D. C.
Opozorilo nestalnim učiteljem in profesorjem
Višja šolska uprava bo v *eh dneh izdala pogoje za namestitve nestalnih učiteljev in profesorjev na slovenskih šolah STO. Prošnje bo treba vložiti najkasneje do 30. aprila t. I. Kompetenti za ta mesta, naj si zato še pred objavo razpisa preskrbijo potrebne 'dokumente, da jih kratko odmerjeni rok ne bi prehitel. Potrebna navodila bodo gotovo lahko prejeli na sedežih stanovskih organizacij.
SLOV. ^OBROD. DRUŠTVO PRIREDI
Prvonajski izlet
POJASNILA DAJE TAJNIŠTVO DRUŠTVA V ULICI MACHIAVELLI 22-11
fl K Jadran"
A K »Jadran« vabi na proslavo, ki bo v soboto 10. aprila ob 20.30 uri v Avditoriju v Trstu, ob priliki petdesetletnice rojstva Srečka Kosovela in desetletnice smrti Stanka Vuka.
Vabila bodo na razpolago tri dni pred proslavo na sedežu kluba v ulici Machiavelli št. 13-11 in pri poverjenikih kluba.
Terjatve naprsni ameriškemu uradu za upravljanje Imovine
Ameriški pravosodni minister, Herbert Brownell ml., je 29. marca opozoril na zakon št. 292, ki ga je sprejel 83. kongres in 9. feruar-ja 1954 podpisal predsednik, s ko terim se podaljšuje rok za vlaganje prošenj pri Uradu za upravljanje tuje imovine pri pravosod nem ministrstvu za vrnitev upravnim potom, zaseženem po zakonu o trgovanju s sovražnikom po 7 decembru 1941.
Obvestilo rejcem bikcev
Komisija za potrditev plemenski bikov obvešča:
Obveščajo se vsi rejci bikcev, da so obvezni predložiti prošnjo za potrditev bikca takoj po preteku starosti 10 mesecev. Prošnjo je treba nasloviti na Komisijo za potrditev bikov, ki ima sedež pri Področnem kmetijskem nadzorništvu v ulici Ghega. 6 - soba št. 4.
Proti kršiteljem se bo postopalo kot predvideva zakon!
časov in kronska priča teh nasil-stev je prav urednik »Demokracije«, dr. Slavko Uršič. Naj nam »Primorski dnevnik« že končno pove, kam so ga spravili, potem morda »nevarnostih potovanja v Jugoslavijo« ne bo treba več pisariti.
Prav zaradi, teh pozivov so mnogi ljudje na STO postali »apolidi« za tukajšnje oblasti. Res je, da jih je danes nekaj manj zaradi od-ijubijenih polcojnin, še vedno p.) je precej nespreobrnjencev - apo-lidov. Mnogi drugi so svoje meic-danje italijansko državljanstvo, po povratiku iz begunstva, ki je končalo s polomom fašizma, obnovili. Vsi ti so po gornjih res nenavadnih tolmačenjih ali če hočete toč-nejše po diktatorskih in protizakonitih ukrepih izgubili jugoslovansko državljanstvo.
Sedaj pa pride g. Draškovič m izjavlja ne morda zaradi obvestila prizadetih, pač pa na pritisk avstrijske vlade — da so ostali jugoslovanski državljani vsi tisti, ki jim niso izročili odpustnice .iz jugoslovanskega državljanstva. Priv tem je bila namenjena naša vest, ki je za marsikoga izredno važna.
V	Trstu menimo, da nobeden od prizadetih ni prejel odpustnice.
Gospod dr. Branko Agneletto ni bil nikdar jugoslovanski državljan in 'e se sedaj »Primorski dnevnik« postavlja z »naklonjenostjo« aii morda celo s »pravicoljubnostjo« Titove diktature, ker so ga vohači opaeili na Vrhniki, je to sicer dokaz solidnega omrežja UDB-e, ki sega tudi na naše ozemlje, ne pa dokaz za demokratično preobraže-nje naše matične države. Celo odvratni španski diktator Franco je begunskim kopiunistom in celo članom begunske španske vlade »milostno« dovolil, da lahko vsako leto preživijo po mesec dni v Španiji pod pogojem, da se v času svojega bivanja v Španiji ne bodo u-kvariali s politiko. Če :bi jim pa politična žilica le ne dala miru, jih ne bodo 'zaprli, pač pa spremili nazaj čez mejo še pred potekom enomesečnih počitnic. Menda ni človeka na svetu, ki bi zaradi tega proglašal diktatorja za demokrata. Sicer pa si oh tega nezasluženeg-s imena niti ne prisvaja. Pa kaj bi izgubljali čas z razlaganjem demokracije zvestim privržencem diktatur!
Zatiranje koruznega molja
Področno kmetijsko nadzorništvo sporoča, da je edino koristen način zatiranja koruznega molja ročno pobiranje stebel in korenik -štrcljev koruze. Zato je treba odstraniti z njiv koruznico s korenikami vred.
Zakon tudi predpisuje, da se morajo stebla in 'korenike - štrclji pobrati najkasneje do 15. aprila t 1. Ker je borba proti temu škod-lijvcu obvezna in ker je prekršek kazniv, se vabijo zainteresirani kmetovalci, da porujejo koruznico s koreninami vred ter jo zažgejo, kajti koruznica kot tudi korenine so pravo leglo ličink koruznega molja.
Opozarjamo, da bo gozdna poltona po navedenem roku izvršila pregled njiv in dvorišč in bo kršilce kaznoval*'.
Ponesrečen ribji lov
Interesna skupnost Titovih nameščencev in uslužbencev, užitkar-jev, in upokojencev, .ki jo v Trstu bolje poznamo pod imenom OF, je zborovala zadnjo nedeljo. Z lastnimi stanovskimi vprašanji: delovnimi pogoji, poviški plač, stavka-, mi in podobnim se sicer ni ukvarjala, zato pa je prerešetala vsa politična, gospodarska in socialna vprašanja izven svojega stanovskega kroga.
Glavno besedo je vodil g. Franc Stoka. Ko Pilatuš, tako si je hotel tudi on z nekaj kapljicami hudo opresne vode splahniti prste, obložene z debelimi naslagami »dobrodelnosti« KP in njenih priveskov v zadnjih osmih letih, za kar je »Demokracija« — kakor se je pritožil »Primorski dnevnik« — pora bila kar tri dragocene strani (napisala pa bi lahko tri debele bukve!). Res je, da se g. Stoka in ve-
čina čianov njegove Interesne sku>>-nosti nikoli ni potegovala za košček kruha pri domači javni upra-
vi,	ker jim je 'revolucionarna pokojnina zagotovljena. Prav tako pa je tudi res, da je na tisoče Tržačanov. ostalo brez dela in kruha, brez vsakega slovenskega vpliva pri domači upravi, prav po zaslugi KP in njene Interesne skupnosti OF. Naslage ne izbriše niti varikinal Vemo, da je g. Stoka izučen ribič, ki je svojemu poklicu že pred dolgimi leti pokazal figo. Ribiška žilica pa mu tudi v novem pokl: eu še vedno krepko utriplje. Na. nedeljskem sestanku se je zaklal, da bo nastavil take mreže in toliko nanizanih -trnkov, da mu ne bo ušla niti ena riba iSDZ sor.te, in da. bo kar s svežimi postregel svoji komunistični gospodi, ki je vajena obloženih miz. .Smola vseh smol je samo v tem, da tej sorti rib vse preveč ugaja modrina svobodnega? morja, kakor pa še tako doneče in dišeče cvrtje v komunistični ponvici. Zato v mreže te vrste ribe ns. gredo in tudi po trnkih s klobasami, pršutom, teranom, brezplačnim izletništvom in podobnimi vabam! ne klavsajo.	.	',t
Kdor je enkrat zapustil svoj poklic, se je uvrstil kar avtomatično med šušmarje, ti pa so v yseh poklicih peto kolo. Zato le kar lepo zavijte raztrgane mreže ih prerja-vele trnke, g. Stoka, in pojdite na zapeček, samo tam je primereriv kot za vse užitkarje!
SLOVENSKA MLADENIČA, star-j-po 30 let, bivajoča v Belgiji, želita spoznanja s slovenskima dekletoma primerne starosti v svrho ženitve. —, Ponudbe s kratkim življenjepisom in slik > poslati na upravo i^šega list::..
Odgovorni urednik:
Dr. Prof. ANTON DABINOVIC Tiska: tisk. Adria, d. d., v Trstu
ZDRAVNIK
Dr. FRANJO DELAK
v TRSTU sprejema na
Reški cesti - Strada di Fiume, številka 20-111. - 2. nadstopje vsak dan od 15. do 17. ure
ZOBOZDRAVNIK Dr. STANISLAV PAVLICA
se je preselil v ul. Rittmeyer, 13 in spre jenja od 9. do 13. ter od 17. do 19. ure Stev. telef. 31-813
Mizarji I Deske
RlUBtOUalG! J ve, macesnove
podjetniki ® in trdih lesov,
trame in par-kete nudi najugodneje
CALEA
I	1	1	"
90441 TRST
Vlals Sonnino, 2 4
DARILNE PAKETE
razspošilja tvrdka
JAKOB VATOVEC
Ulica Torrebianca *t. 19 . Tel. 23-587
Tvrdka A. P E RT O T F O D E R A M I
je odprla
NOV ODDELEK za moško blago
Oglejte si našo zalogo
o njej bo ose, kar si želite
in dostopno za ose žepe
Se priporočamo
FOPEBAHII A. PERTOT
Ul. GIHHASTICA, 22 - TEL. 95-998