blagohotneg preiskovanj pričujoč Benko poti postopk Kakor splošno v Evropi tako so tudi na Kranjskem pred ustanovitvijo javnih meščanskih lekarn opravljali samostanski oskrbniki bolnikov (infir- marii) obojno delo, lekarniško skupno z zdravniškim. Samostani so v starejši dobi imeli navadno vsaj oma rico za enostavna zdravila in zelišča, pozneje pa so si uredili svoje hišne lekarne. Menihi so zdravili bolnike v lastni hiši, pa tudi izven samostanskega posestva. Na Dolenjskem so cistercijani v Stični (1136.) in Ko stanjevici (1249.) že v srednjem veku skrbeli za zdravje svoje okolice. Tedaj še ni bilo drugih oblasti in ustanov v še redko obljudeni deželi, ki bi se bile za to zanimale. Samostani so vodili kulturni napre dek vse dežele, že leta 1230. imenuje neka listina v Stični oskrbnika bolnikov (Heidenricus, infirmarius).1 Tudi frančiškani, ki so se 1470. naselili v Novem mestu, so si v teku časa uredili lepo lekarno. Leta 1757. se je lekarna še nahajala izven dormitorija bratov, pod klerikatom. Ker je bil prostor vlažen, da so se droge hitro kvarile, in ker ga pozimi ni bilo mogoče kuriti, so morali pozimi tekoča zdravila od nesti v kirurgovo celico, da niso zmrznila. Zato so istega leta dodelili kirurgovi celici še eno sobico za 1 Fr. Minafik: črtice iz zgodovine kranjske farmacije. Zagreb 1930.—1935. Ponatis iz »Apotekarskega Vjesnika« O bolnikih in zdravilih v cistercijanskih samostanih. »Farmacevtski Vjesnik«, Zagreb 1925. zdravila, tako da so bila zdravila dobro spravljena in je kirurg-lekarnar imel vse pri rokah.2 Razen samostanskih kirurgov-lekarnarjev pa so tudi ranocelniki in padarji smeli prodajati nekatera zdravila, posebno za zunanjo rabo in zdravljenje ran. Brez oblastvenega dovoljenja pa so se udejstvovale na tem polju seveda tudi že od nekdaj zeliščarice in čarodej ni šarlatani na sejmovih2 in krošnjarji, ki so prehodili vso deželo ter varali ljudstvo z nepravilno pripravljenimi in ponarejenimi zdravili. Prvo meščansko lekarno v Novem mestu (današnjo Andrijaničevo) je ustanovil lekarnarski pomočnik Peter Klaus leta 1569. ali 1570. Klaus je bil svak kranjskega reformatorja in »očeta slovenske knjige« Primoža Trubarja.3 Petrov brat Miha Klaus je služil kot dvorni in telesni lekarnar cesarjev Maksimilija na II. in Rudolfa II. na Dunaju. Leta 1579. je Peter Klaus še živel, pa ne vemo, ali je bil še lekarnar v Novem mestu ali kje drugje. V tem letu je namreč cesar podelil njegovemu bratu Mihi in njemu grb in fevdno pravo. V njegovem grbu najdemo zlate celjske zvezde na modrem polju in vrano. (Beseda Klaus ali Klausrabc pomeni krokarja.) Ker zahteva ustanovitev 2 Dr. Drago Mušič: Iz zgodovine medicine na Dolenj skem. »Zdravniški vestnik«, Golnik, 1938. 3 Dr. Th. Elze: Doktoren und Apotheker in Rudolfs- wert. Mitteilungen des histor. Ver. f. Krain, 1860. — Fr. Minafik: Celjska družina Klausov. ČZN, Maribor, 1936. ZDRAVSTVO STAREGA NOVEGA MESTA MR. FRANC MINARIK IZ STAREJŠE DOBE FARMACIJE NA DOLENJSKEM 107 nove lekarne veliko gmotnih sredstev za nabavo oprave, polic, posode in raznih priprav ter zaloge zdravil, ki so jih tedaj nabavljali navadno v Benetkah ali Augsburgu, in ker tedaj še ni bilo nobenih kre ditnih zavodov ali zadrug, ki bi mogli začetniku s po sojilom pomagati, je stanovska deželna vlada podprla novega lekarnarja s tem, da mu je dala posojilo v obliki predujma na njegovo deželno plačo. Plače toliko let ni prejemal, dokler to posojilo ni bilo poravnano. Katerega leta je bila ustanovljena druga meščan ska lekarna (današnja Bergmanova), še ni popolnoma dognano. Smemo pa smatrati, da je to bilo v času med 1680.—1688. Leta 1680. nam namreč uradno poročilo lekarniškega pregleda iz Novega mesta še ne ve ničesar poročati o drugi lekarni.4 Historik Valva- zor pa pripoveduje osem let pozneje v enajsti knjigi svoje »Ehre .. .«, ki je bila za tisk pripravljena leta 1688., da so bile v mestu »tri lepe lekarne«. Od teh treh je bila ena samostanska, druga Klausova, tretja pa je morala biti nova. Ustanovitelj te druge meščan ske lekarne je bil menda neki Langer. Toda vrnimo se k zgodovini starejše lekarne. Do leta 1593. je bil lekarnar v Novem mestu Jurij Ma- ninger, ki je istega leta umrl.5 Bil je menda Klausov naslednik, če ni deloval tu še med obema kak pozab ljen strokovnjak. Približno v tem času je deloval v Novem mestu kot deželni zdravnik, toda le nekaj let, dr. Krištof Homelius, kateremu so tudi že bili znani novi Paracelsovi kemični preparati. 4 Arhiv deželnih stanov. Narodni muzej, Ljubljana. 5 Dimitz, Gcschichte von Krain. III, 456. Po Maningerjevi smrti je postal Filip Jakob Hein* njegov naslednik, ki je bil prej v Kranju in kratek čas tudi v Celju." Po njegovi ali Maningerjevi smrti je bilo, ko je deželni zdravnik dr. Bartolomej Schober nekaj časa nadomestoval lekarnarja. Dr. Schober 1598. sam pripoveduje, da je moral »v zadnjem času« na svojo škodo poskusiti s pripravljanjem zdravil in da je tri četrt leta po smrti zadnjega strokovnjaka dal upravljati lekarno po nekem lekarnarju na lastne stroške.4 Imena tega lekarnarja nam- žal ni ohranil. Po priporočilu dr. Schoberja je dobil leta 1598. Janez Leukauff službo in plačo deželnega lekarnarja za Novo mesto.1 Istočasno s tem poročilom je izdelal in napisal dr. Schober »navodila, ter pravi in potrebni pouk, kako naj se lekarnar vede, kaj naj stori in kaj naj opusti.« Ta rokopis je še danes ohranjen in je prvi lekarnarski red, ki ga imamo iz naših krajev, torej važen dokument domače farmacevtske zgodovine.7 Glavne točke tega navodila so: Lekarnar naj bo veren kristjan in naj ima v vsem svojem delu Boga pred očmi, naj živi pošteno, naj ne bo pijanec, niti bogo- kletnik, niti skopuh, niti požeruh. Oblastem naj iz kazuje potrebno spoštovanje in naj ne da vzroka za opomine ali kazni. Bolnikov naj ne zdravi, ampak jih naj pošilja k zdravniku, da jih pregleda in jim da strokovni nasvet, če nima pomočnika, naj se ne od dalji predaleč od svoje lekarne. Vsak čas naj bo za ložen s svežimi, učinkovitimi in ne preležanimi zdra vili. Vsako leto naj o pravem času zbira sveže cve tice, zelišča, korenine in semena, jih čedno posuši in shrani. Pridno naj pripravlja destilirane vode in olja, naj jih vsako leto pregleda in stare uniči. Za strupe in podobna zdravila naj ne jemlje strdi mesto slad korja ali sladkorja mesto strdi in za pripravljanje mazil in obližev naj ne vzame loja namesto surovega masla ali surovega masla namesto loja. Vsa pokvar jena zdravila naj zavrže. Enkrat na leto naj da svojo lekarno pregledati po doktorju. Če pripravlja zdravila, ki so sestavljena iz mnogih delov, naj poka že te dele zdravniku, pre den jih zmeša, da ima pri čo, da je pravilno ravnal. Če česa nima, kar je na recepUi napisanega, naj se z zdravnikom pogovori, s čim se more manjkajoče nadomestiti. Vsa zdravila naj dela in pripravlja le po niirnbcrških in augsburških predpisih. Naj ne daje nobenih strupov iz lekarne. Naj ne dela drugih prepo vedanih zdravil, tudi če jih je doktor predpisal. Naj rabi pravilne uteži. Lekarno naj drži na pripravnem kraju in snažno. Nikomur naj ne zaračuni zdravil predrago, ampak vse naj da po znosni ceni. če se ne bi mogel poravnati z ljudmi radi cene, naj prepusti doktorju, da odloči spor. Naj ne kriči z ljudmi. In če nima v zalogi, kar bolnik želi, naj mu reče: dragi 6 Dr. Norbert Schniderschitsch, Geschichte der Phar- mazie in Steiermark. II, str. 65. 108 7 P. v. Radics: Die Geschichte des Apothekenwesens in Krain. Hygea. Praga. II. 1889. 8 Fr. Minafik: Der Grabstein, den der Apotheker Steidler seiner Mutter gesetzt hat. Pharmazeutische Post, Wien. 9 Pismeno poročilo gospoda C. Lebmacherja, mestnega arhivarja v Celovcu. Anton Martin Mlatkoivitsch1 (Mlatkovič). Dalje ko do leta 1631. pač ni ostal tu, ker je v tem letu Jakob Muchar starejši prevzel lekarno. Kupil je po smrti ljubljanskega lekarnarja Karminelija od dedičev opravo in orodje njegove menda šele 12 let stare le karne za 140 renskih goldinarjev.4 Za bakreno posodo, medenino, steklenice, mizarsko delo, zidarsko delo in voznika je izdal še 148 gold., skupaj torej 288 gold. Inventarski zapisnik, ki so ga sestavili po Muchar j evi smrti, je najstarejši kranjski lekarniški inventar in nam nudi lepo in jasno sliko Mucharjeve novomeške lekarne ter naših lekarn v prvi polovici 17. stoletja. Steklenih posod tedaj v lekarni še ni bilo, ker so v tem času tudi tekočine, n. pr. sirupe, olja in žgane vode shranjevali v vrčih iz majolike. Posode iz majo- like, ki so stale na policah, so bile izdelane v modri, beli in deloma celo v zlati barvi. Takih posod raznih velikosti je bilo dve sto sedem in trideset. Med njimi in nad njimi je stalo čez pet sto lesenih pušic in čez dve sto lesenih škatlic, ki so bile poslikane z živordečo in zeleno barvo. Celotno lekarno so cenili po Muchar- jevi smrti na 919 gold. H krajcarje in 3 vinarje. Na 109 prijatelj, ravnokar sem to zdravilo oddal in porabil, toda če prihodnjič prideš, ga boš našel. Naj pa ne daje drugega namesto drugega. Hudobnih besed naj ne rabi in naj ne postaja nepotrpežljiv, če je malo dela. če se lekarnar vsega tega drži, potem bo častita deželna oblast nad njim imela posebno dopadenje in doktor in odjemalci bodo zadovoljni. Ta navodila je lekarnar prečital in podpisal z obljubo, da se jih bo vestno držal. Kasneje jih ne najdemo več, na njihovo mesto je stopila stanovska prisega. Ne vemo, ali so verske ali strokovne razmere po vzročile, da je Levhkauff ostal le tri leta na svojem mestu. Leta 1600. srečamo Tobijo Steidlerja kot le karnarja v dolenjski metropoli.7 Pa tudi on ni dolgo vztrajal v tej službi. L. 1605. je že lekarnar in mestni svetovalec v Celovcu. Dne 25. aprila tega leta mu je tam umrla mati Marija, rojena Prunner. Materi je po stavil lep spomenik, ki je še danes vzidan na zunanji strani župne cerkve v Celovcu.5* Grb Steidlerjev kaže ptico z razprostrtimi krili, stoječo na veji. Iz veje kli- jeta po en list na vsakem koncu. Prvi Steidler, ki je do danes znan, je medicinae in philosophiae doctor Udalricus Steidler. Njegov epilaf stoji poleg prej ome njenega. Na njem beremo, da je bil deželni fizik Voj vodine Koroške in rojen Kranjec (Carnus) ter da se je odlikoval po svoji znanosti, vestnosti in dobroti. Umrl je 1563. leta star 63 let. Spominsko ploščo so mu menda postavili hvaležni bolniki ali prijatelji (grata posteritas). Ta Udalrik je bil stric (Ehm) na šega Tobije Steidlerja. Smemo torej sklepati, da je tudi, če ne Tobija sam, vsaj njegov oče bil rojen Kra njec. Tobija je 1615.—1616. županoval v Celovcu in je leta 1624. dobil plemstvo.9 Steidlerjev naslednik je bil Martin Ramser, vsaj leta 1610. ga imenujejo kot lekarnarja v Novem mestu.7 Leta 1612.7 in 1619. je bil Pavel Ciriani tu lekarnar in je prejemal tudi plačo deželnega lekarnarja4 za No vo mesto. Istočasno je imel lekarno na Starem trgu in steklarno v Ljubljani.1 Le- karnarske posle v Novem me stu pa je vodil zanj njegov bratranec Valentin Ciriani.4 pregledniki lekarne so leta 1619. predlagali, naj bi se plača dež. lekarnarja pre nesla od bogatega Pavla, ki biva trajno v Ljubljani, na njegovega bratranca Valen tina, ki dela trajno v No vem mestu. To bi bilo v interesu bolnikov in lekar ne. V splošnem so ugoto- vili po dvodnevnem delu, da so materialije sveže in pravilne, da pa manjkajo nekatere snovi, ki bodo mo rale šele priti iz Ljubljane.4 Valentin menda ni do segel, da bi dobil deželno plačo, kajti 1623. ga naj demo že v Ljubljani kot lekarnarja na Novem trgu.1 V Novem mestu pa je bil okoli leta 1625. za lekarnarja zdravilih so bili pacienti dolžni lekarnarju dne 1. ju lija 1640. čez 252 gold., torej več kot četrtino vrednosti cele lekarne z zalogo vred. Zdravila, ki jih najdemo v tem najstarejšem kranjskem inventarju, so seveda še po večini preparati arabsko-galenske šole. Vendar opažamo že tudi nekatere zastopnike novejše, kimia- trične (Paracelsove) šole, kakor žvepleno kislino, solno kislino, razne soli, železne in bakrene okside, žvepleni sublimat, kalijev tartarat in mnogo rastlinskih soli. V laboratoriju so bile v glavnem te-le priprave: Tri menzure (mere) iz kositra in več cinastih pušic; tri skodelice, štiri lopatice in šest raznih žlic iz medi; skodelica iz biserovine; meščanske in medicinske uteži; enajst tehtnic raznih velikosti; dva pločevinasta lijaka in dve žimnati siti za čaje; štirje kovinasti in dva kamenita možnarja; marmornate in pločevinaste plošče; priprave za rezanje korenin, devet skodelic; ponev za izlivanje morzel; dve vodni kopeli, dva pre- kapna aparata in trije kotli; železo za oblate; železna peč, stiskalnica in škarje. Med Muharjevimi knjigami naj omenim le augsburški in niirnberški dispenzato- rij. Ti dve knjigi je že dr. Schober leta 1598. predpisal novomeškemu lekarnarju kot navodilo za pripravlja nje zdravil. Rabili so jih pri nas še do srede 18. sto letja. Hiše, v kateri je bila lekarna, inventar sploh ne omenja. Verjetno je torej, da ni bila Mucharjeva. Lekarnar Muchar je najbrž imel sina, ki je nosil isto krstno ime, ker imenujejo listine njega samega »starejšega«. O usodi tega sina še ni ničesar znanega. Mucharjev naslednik je bil menda Jan. Matija Reich, ki ga najdemo tri leta po Mucharjevi smrti kot dežel nega lekarnarja podpisanega na nekem računu. Ta račun, katerega hrani g. mi. Bohuslav Lavička v Tr žiču na Gorenjskem v svoji znani in bogati farmacevt ski historični zbirki, je do danes edino poročilo, ki ga 10 F. Minafik. Zbirka lekarnarja rar. R. Lavičke v Tržiču. Farmacevtski Vjesnik. imamo od tega lekarnarja.50 Neki Pavel Cucule, ki je delal do 1642. kot strokovnjak v Ljubljani ali v No vem mestu, potem pa prevzel lekarno v Celju, se je okoli 1645. pogajal, da bi kupil Reichovo lekarno, pa je končno vendar ostal v Celju.11 Od lekarniške revizije iz leta 1659. se je ohranil katalog' zdravil, ki kaže, da se je od Mucharjevega časa sem število mazil, obližev in umetnih kemičnih snovi skoraj podvojilo. Kot nove oblike zdravil, ki jih do tedaj niso rabili, je treba omeniti »magisteria«. To so bile usedline (precipitati) in »elixirium Paracelsi«. Leta 1680. poroča listina4 o reviziji lekarne v Novem mestu, da je bil tedaj Marko pleni. Aichelprenner tu deželni lekarnar. Preden je prišel na to mesto, je bil menda za pomočnika v Ljubljani. Tam se je namreč leta 1673. oženil z Marijo Terezijo plem. Pempelfurt, hčerko ljubljanskega lekarnarja Pempelfurta.1- Mogo če se je istega leta preselil v Novo mesto. Leta 1693., torej dvajset let pozneje, se zopet ženi neki Marko pl. Aichelprenner v Ljubljani z Elizabeto plemenito N. (rodbinsko ime ni vpisano). Kot priča je priso stvoval poroki znani ljubljanski župan in lekarnar Janez plem. Grafenhuber.12 Aichelprenner je bil v tem času ali že vdovec, ki se je drugič poročil, ali pa je bil ženin tokrat njegov sin z istim krstnim imenom. Med leti 1680.—1688. je ustanovil, kakor sem omenil že v uvodu, neki Langer drugo meščansko lekarno v No vem mestu. Valvasor hvali lepoto obeh lekarn. L. 1708. poročajo pregledniki,4 da je Langer že starec in je zaradi tega lekarna v slabšem stanu. Ker pa se je njegova hčerka poročila s Franom Frutschla, ki je izkušen strokovnjak in je njegova marljivost do tedaj ugodno vplivala na zalogo lekarne, so priporočali pre gledniki deželnim stanovom, da bi tudi njemu dali plačo lekarnarjev, ker je on bil tedaj še edini lekarnar na Kranjskem, ki te plače ni bil deležen. Starejšo lekarno je vodil ob tem času še Marko Aichelprenner. Iz obeh lekarn (Aichelprenner in Frutschla) sta se ohranila iz leta 1708. kataloga,4 to rej zapisnika o zalogi lekarn, ki so ju sestavili pre gledniki, in ki nam nazorno kažeta stanje zalog, mno žino zdravil, število zdravilnih vrst in njih spremembe, število zdravil se je dvignilo v približno sedemdesetih letih skoraj na dvakratno množino, število kemičnih preparatov, ki jih je lekarnar sam izdeloval, pa se je dvignilo na 3 kratno množino. Kot popolnoma nove preparate srečamo »elaeosacchara« esence in tinkture. Elaeosacchara so mešanice hlapljivih olj s sladkor jem, tinkture in essence so navadno alkoholni iz vlečki iz rastlinskih ali kovinskih snovi. Na podlagi teh novomeških in tudi ljubljanskih le karniških katalogov so uradni zdravniki izdelali takso za zdravila, katero je deželna vlada skupaj z lekarni škim redom za Kranjsko izdala leta 1710. Ti predpisi so veljali za vse deželne lekarnarje v Ljubljani in No vem mestu do časa cesarice Marije Terezije, ki je z novo ureditvijo dežel uvedla tudi za zdravniško in le karniško službo centralne zakone, kateri so nadome stili avtonomno zakonodajo posameznih dežel. Kranjsko so razdelili na tri okrožja, sedež dolenj skega okrožja in okrožnega državnega zdravnika je 11 Schniderschitsch, 1. c. 12 Lud. Schiwiz v. Schivizhoffen: Der Artel in den Ma- triken (les Herzogtums Krain. 1905. 110 postalo Novo mesto. Zdravstvene razmere Dolenjske in njene metropole so torej z novo ureditvijo pridobile. Ker so v tem času uvedli številke na hišah, imamo šele sedaj prve zanesljive podatke o hišah, v katerih sta bili ledaj novomeški lekarni. Starejša lekarna je bila na Glavnem trgu v hiši št. 3, poleg rotovža, ki je tedaj nosil številko 1. Hiša in lekarna je bila 1760.—1792. posest Antona Žagarja, rojenega Kranjčana. Domače ime te hiše je bilo pri Schmitzu. Mlajša lekarna je obratovala v hiši št. 72 na Glavnem trgu. Posestnik te hiše in lekarne je bil leta 1760. J. Schrott, leta 1790. pa Novomeščan Sicgmund Langer. Verjetno je, da so tudi pred tem časom lekarnarji imeli svoje oficine na Glavnem trgu, mogoče celo v istih hišah, zanesljivih vesti o tem pa danes nimamo, tem manj, ker menda prvi lekarnarji niso bili hišni posestniki, posebno ne tisti, ki so ostali le par let v Novem mestu.13 Leta 1729. je izšel na Dunaju »Dispensatorium Vie- nense«, ki je do leta 1770. doživel sedem izdaj in je stopil na mesto starih niirnberških in augsburških predpisov za lekarnarje. Od leta 1770. so se morali lekarnarji ravnati le še po dunajskih predpisih. Medtem ko se je kranjska deželna zakonodaja prej (1710.) bavila le z meščanskimi, oziroma deželnimi lekarnami, so novi centralni zakoni (1748.) veljali tudi za samostanske lekarne. V krajih, kjer so ob stajale javne lekarne, samostanske lekarne niso smele več prodajati zdravil izven samostana. Kjer pa ni bilo javnih lekarn, so smeli samostani izdajati zdravila tudi za bolnike izven samostanov, toda skrbeti so mo rali za to, da so bili upravitelji njihovih lekarn strogo izprašani in zapriseženi. Te lekarne je moral uradni zdravnik dvakrat na leto pregledati. Končno so 1. 1774. predpisale oblasti, da morajo samostanske lekarne ustrezati vsem strogim zakonitim predpisom, katerih izpolnitev zahteva zakonodavec v interesu bolnega prebivalstva od vseh javnih lekarn. Radi tega je ob tem času tudi lekarna frančiškan skega samostana v Novem mestu morala svoje delo vanje prilagoditi novim predpisom in opustiti oddajo zdravil za mestno in okoliško prebivalstvo. Novomeški domačin in pisatelj Breckerfeld omenja 1790. le še dve, ne več tri lekarne v Novem mestu.13 Leta 1822. pripoveduje kronika, da so se aparati in inventar te samostanske lekarne že izgubili.2 Samostanski lekarni v Stični in Kostanjevici sta pa, ker v teh krajih še ni bilo javnih lekarn, delovali pod zgoraj imenovanimi pogoji naprej do ukinitve samo stanov (1784.). Inventar lekarne v Stični je delal pro- tomedicus Josip Heimann. On poroča, da je bila za loga lekarne za časa ukinitve že majhna in da so bila mnoga zdravila že stara in neuporabljiva. Izročili so jih ranocelniku Ebertu v Stični, da uporabljive porabi za revne bolnike. Razumljivo je, da samostanski pre bivalci, ki so že mesece z žalostjo pričakovali cesarsko odločbo o bodoči usodi svoje hiše, niso več obnavljali zaloge svoje lekarne. Lekarniške priprave, orodje in posodo so cenili na približno 62 renskih goldinarjev. Pri tej ocenitvi so računali za 1 funt bakra, medenine ali kositra 18 krajcarjev. Med predmeti laboratorij skega inventarja naj omenim 5 tehtnic, 3 steklene rc- 13 Janko Jarc: Franc Ant. pl. Breckerfeld o Novem mestu ob koncu XVIII. stoletja. Kronika .slov. mest 1938. — Ko-štial Ivan: Novomeški meščani v 18. stoletju. Kronika 19.37. torte, 2 stekleni tikvici, bakren kotel za prekapanje, železen kotel, 3 železne in 2 medeni ponvi, meden kotel za sirup, 2 železni peči, stiskalnica iz medenine, dvoje klešč, bakren kotel, več železnih lopatic, 8 raznih možnarjev, kamenitih, steklenih in medenih. Najtežji medeni možnar je tehtal 83 funtov. Vsega skupaj na števa inventar 431 zdravil, med temi so 28 aquae, 4 balsami, 13 conservae, 10 decoeta, 6 eleetuaria, 4 elixiria, 22 essentiae in tineturae, 27 extracta, 69 rast linskih delov, 5 liquores, 18 magisteria in salia, 18 olea, 4 pilulae, 5 praeparata, 49 pulveres, 19 spiritus, 12 sirupi, 8 unguenta. Zadnji lekarnar (pharmacopola) v Stični je bil Maksimilijan plem. VVeikhard. Stopil je menda v po svetno duhovniško službo. Zapisniki samostanskih knjižic nam kažejo vire, iz katerih so samostanski lekarnarji črpali svoje znanje za zdravniško in lekarniško udejstvovanje. Izmed šest in trideset medicinsko - naravoslovnih avtorjev stiske knjižnice naj omenim samo: znanega starorimskega naravoslovca Plinija, »evangelista lekarnarjev« Arabca Mesue. Manlijevo zbirko predpisov »Luminare maius«, katero so rabili po naših krajih do srede 16. stol., me dicinske verze salernske šole, alkimista Rajmunda Lullija, očeta botanike Otona Brunfelsa, opisovalca indijskih drog Carcia da Orto, pristaša kemičnih zdravil Danijela Sennerta, profesorja v VVitterbergu. Kostanjeviški samostan se je po literaturi sodeč bolj zanimal za kirurgijo ko za farmacijo, vendar naj demo tudi tu arabskega učenjaka Avicenna, botanika Janeza Čamerarija in Jan. Becherja ter Janeza Cu- riona, prevajalca salernskih medicinskih verzov. Najstarejše rokopisne medicinske opombe, ki so se ohranile iz 12. stoletja, so bile napisane v Stični in vsebujejo zagovor proti zobobolu.14 14 Dr. Balduin Saria: Srednjeveški zagovor iz Stične in njegove paralele. Etnolog, knj. X. XI. Ljubljana 1937.—39. 111