Franc Trček Ugasnimo Facebook – premislek o mariborski vstaji Ko začenjam pisati ta prispevek, nas še trije tedni ločijo od prve obletnice začetka mariborskih protestov, ki se jih je prijelo ime mariborska vstaja. V pozni jeseni in zimi 2012/2013 so dogodki prehitevali tako naše strategije in taktike kot tudi globlje razmisleke o mariborskih in pozneje t. i. vseslovenskih protestih oz. vstajah. Spomladi se je protestni val navidezno razrešil s prerazporedi­tvami znotraj slovenske politične »elite«. Spremembam na oblasti, ki so bile bolj kozmetične kot pa vsebinske narave, so sočasno parirala medijsko podprta umovanja o koncu vstajništva. Skupine in posamezniki pa nadaljujejo delovanje na obrobju političnega in medijskega področja ter bolj ali manj uspešno poskušajo naslavljati in odpirati razpravo o družbenih problemih in reševanju le­teh. V prispevku se bom najprej posvetil vlogi in dosegu spletnih omrežij pri generiranju protestnega gibanja in t. i. »facebook revolucij« na primeru vloge FB v mariborskem uporu. V nadaljevanju pa bom analiziral potek mariborskega in tudi slovenskega protestnega vala ter opozoril na pretirano personifikacijo zahtev. Celotno dogajanje je seveda treba premislit ter umeščati ne le v zgodbe o dokončanju tranzicijske primarne akumulacije kapitala s strani novih elit. Treba ga je razumeti zno­traj potekajočih dinamik in dialektik odnosa med delom in kapitalom, zato bom uvodoma najprej »zakoličil« miselno obzorje, o katerem menim, da je minimalno polje kompleksnosti, o katerem moramo sočasno premišljevati, četudi se (navidezno) ukvarjamo z nekim lokalnim procesom, ki smo ga v Mariboru poimenovali kanglerizem. Procesom, ki so ga, ob veliki PR­pomoči radarjev, občanke in občani Mestne občine Maribor in tudi okoliških občin imeli dovolj. Upor in zahteve »Nesimo jih vun!« so v medijskem prostoru sprožili pisanje in žal ne pretirano poglobljeno raziskovalno novinarstvo o tem, kar »smo že tako in tako vedeli«. Ni pa upor temeljito ogrozil, kaj šele odpravil kanglerizem. Uvodoma torej podam v maniri družboslovca, ki poskuša biti tudi znanstvenik, teoretsko­kon­ceptualni okvir. Predlagano miselno obzorje pojmujem kot tisto minimalno področje empatičnosti kritičnega družboslovja. Družboslovja, ki poskuša (pre)misliti aktualna družbena dogajanja. Besedilo je zapisano v prvi osebi ednine iz dveh razlogov. Prvi je banalno dejstvo, da tako počnem že dolgo, saj v besedilih, ki jih pišem sam, ne privolim v starošolsko akademski pristop 1 To seveda ne pomeni, da ni več nujna seznanjenost s pristopi in pogledi klasi­kov. Treba se je predvsem zavedati, da pozicije vsevednega plurala. Drugi razlog pa izhaja iz sporočila, se klasikov ne da nategovati v nedogled ki so ga ob vstajništvu izrekali zlasti mladi. Sporočilo, ki pravi, ter da ob njih obstajajo tudi sodobni in da njih nihče ne predstavlja in si tudi ne dovolijo, da bi (ne)kdo aktualni teoretski razmisleki. govoril v njihovem imenu. Čeprav sem bil aktivno vključen v mariborsko in vseslovensko vstajo in analiziram to dogajanje na način raziskovanja s soudeležbo, govorim zgolj v lastnem imenu. Kompradorski državocentrični kapitalizem in sfiženost reforme lokalne samouprave Razmišljanje o uporu brez umeščanja in sočasnega razmisleka dokončanja tranzicije in novih oblik kolonializma (glej Danek in dr., 2008), ki danes poteka zlasti z globalno financializacijo, bi bilo ne le kontraproduktivno. Bilo bi intelektualno inferiorno in tudi napačno. Ker je namen pri­spevka analiza protestov, bo zadostovalo, da na kratko razložim, kako s financializacijo pojmujem proces naraščajočega vpliva finančnega sektorja ne le na (re)organizacijo globalnega kapitalizma. Četudi se sam proces nepoglobljenemu analitiku zdi novejši pojav, segajo njegove korenine že v začetek sedemdesetih. Harvey (1989) izhajajoč iz spoznanja o občutljivosti ravnotežja med finančno in državno obla­stjo v kapitalizmu že konec osemdesetih zapiše, da je razcvet in preoblikovanje finančnih trgov tista prava novost kapitalizma sedemdesetih in osemdesetih let preteklega stoletja, ki ob zlomu keynesi­janstva in fordizma vodi v krepitev finančnega kapitala vs. nacionalnim državam. Financializacija oziroma prevajanje naših vsakdanjih praks v algoritme finančnih institucij in trgov se dogaja seveda tudi v naših mikrookoljih skozi prakse, če parafraziram, ustvarjanja zadolženega človeka (Lazzarato, 2012). S »socializacijo« oziroma podružabljanjem dolga se izkorišča novodobni delavski razred. Naraščajoče obresti na naša zadolžena življenja postajajo temeljno področje (ekstra)dobičkov zdaj­šnjega globalnega kapitalizma. Problem delavskega razreda, zlasti na relativno uspešnih evropskih (pol)periferijah, pa je, da se, omamljen v kopreni srednjeslojevskega potrošništva in do pred kratkim »ugodnih kreditov«, ne zaveda svojega razrednega položaja in novih prefiguracij odnosa med delom in kapitalom (Žižek, 2009). Ta odnos je, če se znebimo navlake modnih teoretiziranj, temeljni fokus za razumevanje kapi­talizma, zato je pri analizi razvoja kapitalizma nujno iti onkraj parafraziranj »Webrove etike« in »generacijskih prevodov Marxa«1 in premisliti »organizacijsko revolucijo«, ki je s spremembami »strategij in struktur vodilnih akterjev kapitalistične ekspanzije« inovirala kapitalizem (Arrighi, 2009: 18). Ob tem pa ni odveč ob braudelovskem branju kapitalizma, iz katerega izhaja Arrighi, priklicati v spomin Schumpetra in njegov razmislek o preživetvenih možnostih kapitalizma (Schumpeter, 2010), ki ga lepo ubesedi tudi Vodovnik, sklicujoč se na Marcosa: »Kapitalizem ni v krizi, kapitalizem je kriza.« (Vodovnik v Božič, 2013: 9) Miselni algoritem financializacije, pod­krepljen s strašenjem o prihodu famozne »trojke«, pa postaja (pre)pogosto edini horizont, znotraj katerega »misli« in delujejo državna oblast, ki se – v sicer formalno demokratični politični ureditvi – nahaja v čedalje bolj neparitetni vlogi nasproti globalnim finančnim oblastem. Delovanje le­teh pa je deteritorializirano prikrito v prepletu »Tax Havens« (glej Palan, 2009). Če bralka ali bralec še ni obupal, se verjetno zdaj sprašuje, kaj ima ta teoretska kvačka z uporom in Slovenijo. Najkrajši odgovor bi bil: »Preberite si znova stenograme prisluškovanj »propadlemu mogotcu Tomažu Lovšetu« (Repovž, 2013), ki jih je prejšnji teden objavil časopis 2 Tovrstne stenograme je, podobno kot stenograme prisluškovanj nekdanjemu mariborskemu županu, treba prebirati Dnevnik2. Iz ujetega ni razvidno le, da je Lovše lokalni lobist sočasno z naučenimi izjavljanji doma- Goldman Sachsa, ki komunicira z vodjo za Nemčijo ter Srednjo čih političnih in finančno-gospodarskih in Vzhodno Evropo te investicijske banke. Razvidno je tudi, da elit. Šele tovrstni »stereo« nam odlušči nekatera obča mesta aktualnih premen je Slovenija prevzemna tarča, kjer se ob domačih pomočnikih v družbi. načrtno dela na poglabljanju finančne krize, zadolževanju in zniževanju vrednosti premoženja (ibid.), ki ga »je treba priva­ 3 V tem članku nimamo prostora, da bi razglabljali, ali je pri tem šlo za preteh- tizirati«, kot nam sporočajo »svetovalci« iz tujine, kar za svojo tano in poglobljeno odločitev. Morda je domačo nalogo ponavljajo naši politiki in bankirji. bilo na delu le nasprotovanje »iz kljubo­ Četudi lahko sprejmemo tezo, da je bilo nasprotovanje trans­ valnosti«? Bolj verjetno pa je, da je šlo za formiranih in vzpostavljajočih se novih slovenskih nacionalnih generirane menedžerske izkušnje danes t. i. rdečih direktorjev, ter razviti fordistični politično­gospodarskih elit po razpadu Jugoslavije šokterapijam, industrijski sektor, ki je uspešno preživel ki so nam jih takrat ponujali mednarodni »svetovalci«, strate­prvi polčas tranzicije. ško pametna poteza, ugotovimo, da je očitno nekje v zadnjem 4 Pogosto je celo nemogoče ločevati med desetletju te pameti zmanjkalo3 . Drenovec (2013) ta manko političnimi in ekonomskimi elitami, saj poimenuje kolaps elit. V uvodu k zbirki njegovih besedil, v kate­ gre za eno prepleteno polit-ekonomsko rih analizira drugi polčas slovenske tranzicije, ugotavlja, da je v elito, ki se ne tako redko premešča iz zadnjem desetletju »v Sloveniji presahnilo vsakršno nacionalno politike v gospodarstvo v finišu tranzicij­ vodenje« (Drenovec, 2013: 6). Kolapsirane elite zasedajo prostor ske privatizacije. še naprej. Za samoregeneracijo pa »morajo družbene strukture, 5 Kdor meni, da Slovenija ni politično ki jih upravljajo – tehnološke, ekonomske, socialne, miselne izrazito centralizirana država, naj razmisli, zakaj po dvajsetih letih še vedno nimamo strukture – osiromašiti na raven primitivnosti, ki opredeljujejo regij/pokrajin. najbolj zaostale tranzicijske države, na tisto skrčeno kompleksnost (in produktivnost in blaginjo), ki jo oni sami edino razumejo in ki 6 Idealnotipski primer tovrstnega zavezni­ štva, kjer se uspešno presegajo narciz-je pogoj, da so lahko šefi in »elite« še naprej oni sami in ne kdo ma polne majhne politične razlike na drug.« (Drenovec 2013: 6–7) Prehod iz socializma v kapitalizem je regionalni ravni, če je dosežena skupna v številnih tranzicijskih družbah potekal v obliki državocentričnega kleptokratska korist, je projekt TEŠ 6. kapitalizma (glej Lazić in Pešić, 2012), kjer so politične elite skozi odločevalske procese določale redistribucijo primarne tranzicijske akumulacije kapitala v tesnem prepletu z ekonomskimi elitami4. Tovrstni vzorec je olajševalo dejstvo, da se je kljub formalnem prehodu v demokracijo ohranilo izjemno centralizirano odločanje5 . Odločanje in razvoj zdaj čedalje bolj kolapsiranih elit se po identičnih vzorcih ponovi tudi na lokalno­regionalni ravni. Kljub nekaterim osnovnim komunalno­infrastrukturnim razvojnim premikom na ravni občin lahko rečemo, da se je reforma lokalne samouprave v Sloveniji sfižila v lokalno­regionalne tranzicijske klane, ki v državocentričnem kapitalizmu skozi sisteme javnih naročil in koncesij ob netransparentnih privatizacijah finančno izčrpavajo in zadolžujejo občine. Pri tem jim (pogosto navidezni) politični antagonizmi na nacionalni ravni niso ovira za politične prerazporeditve in partnerstva, ki so na prvi pogled v nasprotju z logiko teh antagonizmov6 . Ker takšne elite niso sposobne ustvarjati razmer za gospodarski in družbeni razvoj s spodbuja­njem inovativnosti in ustvarjanjem dobička, se njihov kolaps, oluščen neoliberalnih floskul, pokaže v, če uporabim nogometno metaforo, podaljšku tranzicije. V času pred t. i. globalno finančno krizo, ko je bil denar poceni, so se »naše« elite zadolževale na globalnem finančnem trgu za spod­bujanje razvoja oligopolnih domačih sektorjev ter zaključevanje privatizacijskih prevzemov. Ob tem početju so čedalje bolj drsele v kompradorski položaj ter se iz navidezno nacionalnih elit, ki naj bi razvijale domače gospodarstvo, spreminjale v kompradorske elite. 7 Lahko se strinjam z razmišljanjem Rastka Močnika, da je danes »zelo težko ustanoviti kapitalistično narodno gospo- Tako se dvajsetletni krog tranzicije sklene z domačimi kompra­ darstvo« (Močnik v Trampuš, 2013), a to dorji, ki »živijo od prodaje domačih potencialov tujcem in/ali pro­ seveda ne pomeni, da je to nemogoče. daje tujih proizvodov na domačem trgu« (Antolić, 2010). To, kar 8 Več o definitornih in vsebinskih zagatah se nam v t. i. »protikriznih« programih ponavadi kaže kot »nujno glede kibernetskih skupnostih glej v zategovanje pasu, ker smo živeli prek svojih zmožnosti«, pa je orga­ Trček, 2003: 27–38. niziran, če si sposodim besede Rastka Močnika, »odliv presežne vrednosti iz prebivalstva in ozemlja, ki ju nadzorujejo« (Močnik v Trampuš, 2013)7. Na nacionalni ravni je to odprodaja in privatizacija, na lokalni, občinski ravni pa je to lahko npr. izbira Saubermacher koncesionarja. Ob tem početju kolapsirani eliti ostane kom­pradorska renta. Vse skupaj je privedlo do stanja, ki ga Drenovec poimenuje banana neoliberalizem (Drenovec, 2013a). Razlog za to vidi v razpadu države, saj »ni resnega delujočega »modernega« gospodarstva brez resne, delujoče države« (Drenovec, 2013a: 22). S privatizacijo javnega s strani klepotkratskih elit so v tranziciji »... postale tudi formalne institucije demokracije in države samo še en prostor za uveljavljanje zasebnih interesov« (Drenovec, 2013a: 23). Elite so privatizirale državo, saj je to bil prvi pogoj za njihovo vzpostavitev. Ob tem pa iz »poceni denarja« oziroma iz 25 milijard evrov, ki se bodo večinoma »socializirale« na ramena nas davkoplačevalcev oziroma s t. i. jamstvom države, niso bile sposobne generirati novega razvojnega preboja. To je na kratko zgodba drugega polčasa slovenske tranzicije, v zaključek katere trešči upor. Brez razumevanje tega razvojnega loka se nam kanglerizem kaže kot nekakšna specifična mariborska nekoliko »vol na ražnju« prej ruralna kot urbana zgodba, kar je avtor teh vrstic slišal od ne prav majhnega števila »urbanih« intelektualcev iz nacionalne prestolnice. (Ne)moč spletnih družbenih omrežij Kibernetske skupnosti8, ki se jih je v zgodnji letih nastajanja in raziskovanja prijel nekoliko roman­tičen pridih, so z banalizacijo uporabe informacijsko­komunikacijskih tehnologij, ko so IKT in še zlasti internet postala vsakdanja in samoumevna, tudi same deležne te banalizacije. Demokratični potencial interneta, o katerem smo veliko konceptualno­teoretsko razpravljali v devetdesetih (glej Trček, 1997) ter ga poskušali uveljavljati v preteklem desetletju v obliki lokalne politične parti­cipacije (glej Trček, 2003 in Trček, 2004/2005), je doživel odčaranje v celi vrsti profanih praks. Še enkrat se je izkazalo, da pretirano mešamo potencialne možnosti nekega prostora/platforme s temeljnimi problemi politike, kjer se nam problem politične (ne)participacije že desetletja kaže kot ne le konceptualni, ampak predvsem praktični izziv za neke nove modele neposrednega in konsenzualnega (so)odločanja. Sodobna spletna družbena omrežja, še zlasti Facebook (v nadalje­vanju FB) in Twitter, seveda ponujajo platformo za civilnodružbeno delovanje in upor. V infor­matizirani družbi časovno­stroškovno olajšajo agitacijo, izmenjavo informacij in organizacijo, kar pa seveda ne pomeni nujno, da so vedno in srednjeročno zelo učinkovita. V oblikah uporništva, ki se ga je prijela oznaka FB­revolucije, je spet na delu (ne)razmislek, ki zamenjuje komunikacijsko platformo z agendo in akcijo. Seveda ne moremo zanikati pomena FB pri brstenju mariborskega in vseslovenskega upora. Pri tem pa ne smemo prezreti tudi nega­tivnih plati tovrstnega organiziranja in delovanja. Lep primer tega je sama mariborska vstaja, kjer je bil – ob radarjih, ki so postali, ko so prišle v javnost informacije o javno­zasebnem partnerstvu med Iskro Sistemi in Mestno občino Maribor, najboljši PR za upor občank in občanov – FB profil Franc Kangler naj odstopi kot župan Maribora (v nadaljevanju FKNO) ključno vozlišče za akumu­ 9 Sam mariborski in tudi vseslovenski upor sem bolj podrobno reflektiral v obli­ki dnevniških zapiskov (glej Trček, 2013). lacijo vstajniške mase. Ker sem bil aktivno vključen v proteste in 10 Po pol leta županovanja t. i. vstajniške-v koordinacijo protestništva, bom v nadaljevanju poskušal najprej ga župana se tako po Mariboru govori, na kratko predstaviti pomen in manko mariborske »FB­revolucije« da je »Dupleško bando« zamenjala »ekipa skozi analizo vloge FKNO9 . iz Miklavža«, a nam množični mediji Ob naraščajočem nezadovoljstvu z delovanjem nekdanjega podajo zgolj (pol)zadovoljive odgovore župana Mestne občine Maribor, ki je prepoznavnost mesta in na tovrstne ugotovitve. Vse skupaj pa moramo seveda brati tudi kot pripravo občine želel predvsem graditi s privabljanjem mednarodne slabo in volilno propagando na lokalne volitve premišljene dogodkovnosti v mesto in regijo (glej Trček, 2012), jeseni 2014, kjer se želi dokazati, da so v se je ob prvih še nemnožičnih protestih pojavil FB­profil FKNO. občinsko politiko vključeni »vstajniki« še Iz vsebin, ki so se pojavljale na FKNO in razkrivale kleptokratske hujša zmešnjava kot stare politične sile, ki se reorganizirajo v nova zavezništva, kar oblike delovanja tedanje mestne oblasti ter z njo prepredenega kaže primer tudi na novo ustanovljene omrežja lokalno­regionalnih pomembnežev, je bil razviden namen »najštevilnejše svetniške skupine«. FKNO. FKNO je povzemal in prevzema to, kar se je po mestu in regiji šepetalo in »vedelo že kar nekaj časa«. Iluzorno bi bilo pričakovati, da je neka skupina šla v razvoj FKNO brez določenih interesov. Teh interesev v izhodišču ne moremo jemati kot vsesplošno kristalizacijo zahtev mariborskega upora. Šlo je, preprosto povedano, za določene partikularne interese, katerih osnovni namen je bil odstop tedanjega župana Kanglerja in njegove ekipe ter verjetno srednjeročno razgradnja klep­tokratskega politekonomskega lokalno­regionalnega prepletenega interesnega omrežja. Z narašča­njem simpatizerjev FKNO in tudi z množičnostjo druge in tretje mariborske vstaje lahko rečem, da je ta začetni partikularni interes nekoliko ušel izpod nadzora. Sočasno pa se FKNO ekipa ni hotela vključevati v koordinacijo protestnega gibanja. Običajno je bilo opravičilo za njihovo ilegalo izgovor, da bi imeli ob razkritju »težave s kriminalisti«. Na koordinacijska srečanja so pošiljali zgolj mladeniča, ki nam ni znal ali ni hotel dati odgovorov na razmisleke in vprašanja o bodočih taktikah in strategijah. Tovrstna argumentacija je postala tragikomična zlasti ob dogajanju na mariborskih vstajah, ko smo številni protestniki in protestnice doživeli bližnje srečanje z represivnimi organi. Kmalu so se pojavila ugibanja, da za FKNO stojijo določene lokalno­regionalne politične sile, ki si poskušajo skozi kanaliziranje upora pridobiti politično moč v mestu10. Točka preloma z nameni FKNO se mi je osebno zgodila na eni od koordinacij, kjer smo se pogovarjali o nasle­dnji vstaji in nas je FKNO zaprosil, da ne gremo v neke naše organizacije, ampak jim pomaga­mo pri plakatiranju. Na vprašanje, od kod plakati in denar za njihov tisk, smo dobili odgovor, da »denar ni problem«. Četudi nisem raziskovalni novinar, sem vseeno zastrigel z ušesi in se spomnil enega prvih postulatov raziskovalnega novinarstva: follow the money. V razmisleku ne želim reči, da so tovrstni partikularni interesi nekaj nedopustnega. Nedopustno je kvečjemu, da slovenska novinarska srenja ali ni sposobna ali noče raziskati ozadij tovrstnih akcij. FKNO pa se nam kaže kot lep primer, da moramo biti tudi v času brezžičnosti pozorni na dejstvo, da gre pri internetu in IKT vobče še vedno za fizično obstoječo infrastrukturo in deležnike, ki ustvarjajo vsebine ter lahko tudi manipulirajo. Ob e­manipulaciji uporov, ki jih lepo ubesedi grafit z Aškerčeve ulice v Ljubljani: »Kdo bo ukradel naslednjo revolucijo?«, je treba opozoriti na še nekaj problematičnosti t. i. FB­revolucij. V amplitudah upora, njegovih kulminacijah, zatišju in izpetju odigrajo uporniški FB­profili, okoli katerih se družijo, razmišljajo in zelo pogosto predvsem bentijo sprememb željni, tudi psevdote­rapevtsko funkcijo. Običajno brez terapevta, ki bi skupinsko terapijo moderiral. Upravičeni bes se tako kanalizira v virtualne prakse, ki se nam kažejo kot delovanje, a so s pozicij akcije in analize upora pogosto nedelovanje. S tem seveda nočem reči, da so neresnične ali nerealne. So še kako 11 V civilnodružbeno tako nerazvitem okolju so seveda hitro nastali prepiri, kdo predstavlja »tapravo vstajništvo«, kar se je realne, a za akcijo in spremembe nezadostne. Visoko generiranje izražalo celo v poimenovanju FB-profilov. všečkov na eni strani res olajša odločitev za soudeležbo v e­prote­ stih. Ima pa tudi dokaj kruto razpolovno dobo, kar se je pokazalo 12 O ranljivosti in nadzoru v kibernetskih societalnih omrežjih glej v intervjuju z na številnih protestih, ko so se prisotni čudili, »kako, da nas je tako Andrejevicem (Soban, 2013). malo, ko pa je bila na FB napovedana veliko večja udeležba«. 13 Nekaj navodil tistih z izkušnjami je Dodaten problem je dejstvo, da živimo v družbi, ki je v sicer res zakrožilo, a so bili ob »kulturiza­ poosamosvojitveni fazi ostala brez kritičnega premisleka druž­ ciji« uporništva tovrstni nasveti premalo benega dogajanja in razmisleka o alternativah tako v akademski upoštevani. sferi kot v prostorih javnosti. Civilnodružbeni potencial se je ali preoblikoval v klientelistične odnose med zaslužnimi osamosvo­jitelji in njihovimi soborci, ki so se samoprevedli v politične elite, ali v vegetiranje na margini družbenega. Prepir za zrno koruze s strani oblastnika vs. medgeneracijski boji, ki v civilnodružbeni in kulturniških krogih običajno potekajo tako, da »nezaslužni« ne morejo priti do »mrvic z mize«, rezultira v neobstoju polj alternativnega mišljenja. Res obstaja nekaj niš, a te so maloštevilne in po navadi medsebojno sprte na ravni osebnih antagonizmov. Vse to se je ob vstajništvu izrazilo tako v kiberprostoru kot tudi v samih koordinacijah. Na spletnih družbenih omrežjih predvsem v vrsti FB­profilov11, ki so ne le medsebojno tekmovali, ampak tudi odžirali energijo, potrebno za koordinacijo in delovanje. Izhajajoč iz tega dejstva je treba razumeti vzklike mlajših upornikov: »Nas nihče ne predstavlja!« Nevarnosti, ki jo pomeni koordinacija uporništva po FB, na katero se prepogosto pozablja, je dej­stvo, da tako postanejo taktike in strategije upora dostopne in berljive tudi oblastnikom in organom pregona12. To se je lepo pokazalo v Mariboru ob »režiji« dogodka na občini, ki je bil, ob drugem, posledica dejstva, da se je po FB razglašalo zbiranje denarja za vstajnike s položnicami. Bumerang oblastnika je bila past, v katero smo se ujeli na občini, in nove položnice v skupni vrednosti več kot 18.000 evrov. Dobesedno sporočilo pa: »No, pa zberite ta znesek vi, pametnjakoviči.« Personifikacija razvojnih problemov, nedoraslost intelektualcev in misliti onkraj Če demitologiziramo uporniško jesen in zimo 2012/2013, si moramo priznati, da so upori in vstaje nepredvidljivi. Nepredvidljivi glede začetka, trajanja, izkupička in konca. Točka preloma se navidezno res lahko voha, a je ne (z)moremo napovedati in postaviti v čas in prostor. Upori presenetijo tako oblastnike kot tiste, ki vstanejo in se uprejo. Tudi načrtovani upori se največkrat ne odigrajo tako, kot so predvideli dramaturgi, scenografi in režiserji iz ospredja ali ozadja. Za novodobno decentralizirano uporništvo, ki ga soustvarjamo in analiziramo, lahko rečemo, da to velja v še večji meri. Mariborska in vseslovenska vstaja sta bili presenečenje tako za oblast kot za upornice in upor­nike. Ne oblastniki ne mi nismo imeli izkušenj, kar se je kazalo v samem poteku upora. Praktične izkušnje nekaterih iz mednarodnih alterglobalističnih gibanj so bile seveda dobrodošle, a premalo upoštevane. Kot sem že opozarjal v krajših razmislekih ob uporu, je bila oblast v svoji nepripravlje­nosti nevarna, kar je tudi, zlasti v Mariboru, pokazala. Nevarni pa smo si bili tudi sami, saj se na upor nismo dovolj pripravili. Gre za čisto pragmatične priprave in znanja, kjer se je treba ukvarjati z zadevami, kako se spopasti s solzivcem, kako se obleči in obuti, da te policijske enote teže pri­mejo, kako zaznavati in izločati provokatorje, kako bežati in se razkropiti, kako se informirati, kako ravnati, ko si aretiran, ipd13 . 14 Lep primer tega sta bili seji mestnega sveta MOM ob rebalansu proračuna, kjer je bila večina časa namenjena dobesedno Težava, ki je bila zelo opazna med vstajništvom, je že omenje­»petelinjenju« okoli dnevnega reda seje in no dejstvo, da smo že dve desetletji nekje med nerazvito in (samo) ne problematiki občinskega proračuna. marginalizirano civilno družbo, zato na plan butnejo predvsem 15 Avtor je bil soudeležen zgolj v inicia­ egotripi, ki se zato, ker ni bilo civilnodružbenega (so)delovanja, cijski fazi vzpostavljanja Iniciative mestni niso mogli prej izživeti. Stopnja antagonizmov med vstajniki, ki je zbor. Njegov prispevek k izvedbi in uspe­ seveda do neke mere pričakovana in tudi pozitivna, saj omogoča hu iniciative je dobesedno minoren. odpiranje konfliktov in poskuse njihovega reševanja, je v civilno­ družbeno in vstajniško nerazviti družbi prehitro velika ovira. Problem upora, tako v Mariboru kot na vseslovenski ravni, vidim v nedoraslosti intelektualnega jedra uporov. Če najprej pogledamo mariborsko vstajo, so se kot minimalne zahteve le­te hitro izkristalizirali pozivi k odstopu župana in mestnega sveta ter soočenje z mariborsko Hobotnico skozi revizije in sodni pregon ter večjo soudeležbo občank in občanov pri soodločanju o razvojnih politikah obči­ne. Ob FKNO je vidno vlogo v mariborski vstaji igrala tudi skupina intelektualk in intelektualcev, od katerih so nekateri že leto pred mariborsko vstajo neuspešno pozivali k odstopu župana. Ta skupina, ki jo je sedanji župan na koordinacijah označeval kot »skupino posameznikov«, ni razu­mela globine upora in je prehitro klonila pred možnostjo županskih volitev, sočasno pa se je ves čas držala na distanci do volitvam manj naklonjenih skupin ter navidezno bolj ljudskim jedrom upora, zlasti Gibanja 29. oktober. Posledica tovrstne distance je dejstvo, da ekipa sedanjega župana ni v zadostni meri izkoristila intelektualnega potenciala upora, ljudi, ki mislijo in živijo mestom in občino Maribor ter imajo strokovna znanja za njen razvoj. Prelom v mišljenju strategij in taktik mariborske vstaje se je zgodil v zvezi z vprašanjem volitev. Želja dela jedra mariborske vstaje po izvolitvi je prehitro pozabila na eno od dveh temeljnih zahtev mariborske vstaje. Odstop mestnega sveta. Svetniki in svetnice so v strahu izjavljali, da je nujno treba sprejeti občinski proračun za leto 2013, potem pa bodo odstopili. S tem so seveda kupovali čas. Ta razkol je na eni strani povzročil pat položaj, ki ga imamo zdaj na ravni Mestne občine Maribor, ko se energija in čas namenjata predvsem medsebojnemu nagajanju ob izkoriščanju vseh formalnih možnosti, ki so na voljo, med starim mestnim svetom in novim županom ter njegovo ekipo, ne pa reševanju mesta in občine14, na drugi strani pa so iz upora vseeno izšle nekatere oblike samoorganiziranja občank in občanov. Verjetno ni naključje, da je pri zadnjih sodeloval mlajši del intelektualnega jedra upora. Zlasti pri Iniciativi mestni zbor (glej http://www.imz­maribor.org) je bila načelna odločitev, da naš interes niso volitve15. Taktika in strategija delovanja iniciative je v samoorganiziranju četrtnih in krajevnih skupnosti v občini Maribor, v opolnomočenju občank in občanov za neposredno participativno soodločanje. Iniciativa je naletela na dober odziv v mestnih četrtih in krajevnih sku­pnostih ter v ne tako majhnem predelu mesta in občine uspešno soustvarja razmere za sodelovanje in razreševanje cele vrste perečih težav v mikrookoljih, kjer se vsakdanje odvijajo naša sobivanja, in opozarja na obstoječe kanglerizme tudi na ravni mestnih četrti in krajevnih skupnosti. Ideja iniciative je bila že uspešno »izvožena« v nekatera druga mesta in občine. Na ravni vseslovenske vstaje pa se mi zdi osnovni problem nedoraslost inteligence v privolitvi v »kulturizacijo« upora ter v nezadostnem problematiziranju personifikacije razvojnih problemov Slovenije. Slovenski javni mediji, ki so se tudi sami znašli nepripravljeni, so potrebovali nekaj časa, da so poskušali objektivno, če že ne s simpatijami, pisati o vstajah. Ko pa se je kolapsirana nacio­nalna politična elita odločila za rošade v soudeležbi na oblasti in posledično pahnila Janeza Janšo v opozicijo, so zopet zajahali staro in prežvečeno mantro personifikacije razvojnih problemov Slovenije v predvidljive in dolgočasne zgodbe Janša vs. NeJanša ter na mariborski ravni v Kangler vs. NeKangler. Tovrstnih dimnih bombic, oblastem hitro se prilagajajočih, medijev se ni v zadostni meri problematiziralo. Odstranitev Janeza Janše je postala personificirana zahteva, ki je v sklepni fazi povzročila celo abotne izpade, kot je bil npr. njegov izgon iz PEN na predvečer nezaupnice. Če se bralki ali bralcu tega razmisleka zdi to pretirano dlakocepstvo, pozivam, da zopet prisluh­nejo telefonskim pogovorom nekdanjega mariborskega župana, kjer se lepo vidi, da kanglerizem ni zgolj Franc Kangler, kanglerizem je proces in omrežje, v katerem je prepletena lokalno­regionalna kolapsirana elita. Tako diskurz kot način delovanja nam kaže ogolelo podobo politike v Sloveniji. To je obvezna literatura, ki bi jo morali prebirati in analizirati premišljevalci naše tranzicijske zgodbe. Seveda si tukaj ne delamo iluzij, da smo v tem nekaj zelo posebnega, kaj šele izvirnega. Smo zgolj neka samozadostna provincialnost, kjer je odhod t. i. princa Teme že zadosten razlog za veselje mnogih, ki se imajo za intelektualce. Na ravni vseslovenske vstaje je odhod Janše nevtraliziral potencial vstajništva, ker vstajništvo ni razvijalo taktik in strategij za srednjeročno delovanje. Če povem še bolj neposredno, ker ni šlo za neko organizirano in pripravljeno vstajo, ampak za protest in revolt določenega dela ljudstva. Po političnih rošadah t. i. levice in sredinskih strank so bile srednje in starejše generacije intelek­tualcev potešene, verjetno tudi zato, ker ni bila z vstajništvom ogrožena njihova komoditeta. V že omenjenem razmisleku o kompradorjih Antonić razmišlja o tridelni tipologiji predstavnikov kom­pradorskih elit. Sestavljajo jo: kompradorska poslovno­politična elita, kompradorska inteligenca in kompradorska buržoazija (Antonić, 2010). Prve predstavlja preplet predstavnikov tujih podjetij ter njihovih lobistov in »nacionalni« politični vrh; buržoazijo predstavljajo beli ovratniki, zaposleni v podjetjih in organizacijah, ki jih obvladujejo tujci, kompradorska inteligenca pa je inteligenca, ki »nekritično zastopa neoliberalno ideologijo ... oziroma služijo kot konzultanti in izvrševalci projektov« (ibid.). Med kolapsirano slo­vensko elito je tudi kompradorska inteligenca, ki ali ni sposobna ali pa iz komoditetnih razlogov ne želi misliti onkraj. Misliti tako obstoječa stanja in fizionomije moči kot mislit onkraj pa je zaveza vsakršnega razmisleka, ki poskuša premisliti alternative. Četudi ne morem razvrstiti med kom­pradorje intelektualnega jedra nekaterih »novih« levih strank, ki nastajajo »iz vstajništva«, lahko rečem, da gre za gospode, ki so večinoma (pre)dobro sodelovali s kolapsirano elito v obeh polčasih tranzicije in zame ne pomenijo alternative, kaj šele levico. Četudi lahko s simpatijami gledamo na kulturo bolj ali manj duhovitega smešenja nebulozne primitivnosti domačih političnih in ne tako majhnega dela gospodarskih ter intelektualnih elit, se moramo zavedati, da s pretirano »kulturizacijo« boja, ko je pisca teh vrstic že bolela glava od pozivanja k mirnim protestom, ne bomo razrešili večnega antagonizma med delom in kapitalom v obstoječem sistemu. Gre za razredni boj v (repro)kolonialnih razmerah. Če to jasno pove Warren Edward Buffet, potem bi že bil čas, da to dojamemo tudi mi sami. Gandhizem pa je prej izjema kot pravilo. Kaj smo se vseeno (upam) naučili v uporniški zimi 2012/2013? Če izhajam iz temeljnih zahtev mariborske in vseslovenske vstaje, ne morem reči drugega kot to, da sta bili neuspešni. Se je pa iz obeh, če si to želimo, lahko veliko naučimo. Ker me odmerjeni prostor omejuje, bom navedel zgolj kurikularne (učne) vsebine. – Prvi nauk je seveda spoznanje, da je vsaka hegemonija obstojna zgolj toliko, kolikor privo­limo vanjo. 16 V znanem delu o mojstrstvu govori Sennett (2008) o pravilu 10.000 ur. Da ste s stopnje vajenca prešli na raven – Drugi nauk je, da ne gre za Janeze, France ..., gre za klepto­mojstrstva, ste potrebovali 10.000 ur kratska omrežja, v katera je vključena tudi kolapsirana inteli­ vajeništva. Seveda je to pomenilo šele genca iz akademskih, kulturniških ter določenih starih civilno­ začetek mojstrstva. Mi smo še daleč od 10.000 ur civilnodružbenega in prote- družbenih krogov. stnega delovanja. – Tretji nauk je, da vedno kdo hoče unovčiti upore, »ukrasti revo­lucijo«. To se je lepo pokazalo tako v Mariboru kot v poskusih 17 Lep primer tega je zaplet okoli romske restavracije Romani kafenava, ki jo Epeka mimikrije t. i. stare levice v »novo vstajniško strankarsko levico«. vzpostavlja v sodelovanju z romskim – Da določenih zadev preprosto ni mogoče prešpricati16. Povedano društvom Romano Pralipe Maribor. metaforično, naše novodobno uporništvo je še v jaslicah in Gre za primer socialnega podjetništva, mogoče počasi zleze v otroški vrtec. financiranega iz Evropskega socialnega sklada. Projekt podpira Ministrstvo za – Da je lahko tuliti proti personificiranim »krivcem«, veliko teže delo, družino in socialne zadeve. Stano-pa se je zazreti v lastna (pretekla) ravnanja, kaj šele odpirati valci mestne četrti Magdalena so se uprli konflikte. umestitvi restavracije v njihovo MČ ter – Da je večina inteligence pragmatično ujeta v ohranjanje samoorganizirani sklicujejo za danes (18. lastne komoditete in nemišljenja. 11. 2013) vstajo proti »Ciganski gostilni«. Pri tem svoja dejanja opravičujejo s – Da se nova civilna družba ter alternativne politike ne bodo težavami, ki jih imajo z delom romske vzpostavile same od sebe. Pri vzpostavljanju pa bo šlo pogosto skupnosti v MČ, kar je lahko realen vsak-za legitimne medgeneracijske boje ter narcizme majhnih razlik. danji problem, ki ga je treba rešiti, ne bi – Da bodo oblastniki s pomočjo medijev ter z infiltracijo poskušali pa smel biti razlog za blokiranje projekta centralizirati in normalizirati upore s sklicevanjem, da za tovr­ socialnega podjetništva. stne zahteve obstajajo institucije. Sočasno pa bodo ožili dostop 18 K prvi npr. poziva Palan (2013). Glede do institucionalnih možnosti z novo zakonodajo (referendumi, sublateralnega mišljenja pa nam je lahko za zgled pristop indijskih sublateralistov, pravice zbiranja in protestiranja), kjer bo politična kasta nasto­ čeprav smo verjetno še daleč od kakšne-pala enotno pri njenem sprejemanju za še izdatnejšo zaščito ga skupnega manifesta (glej Guha, 2007). obstoječega. – Da je treba o naših lokalnih težavah misliti v širšem (repro) kolonialnem kontekstu. – Da je prostor za neposredno akcijo najlaže začeti z opolnomočenjem občank in občanov in reševanjem težav in izzivov v mikrookoljih. – Da se pri pretirani »kulturizaciji« in histeriji »proti nasilju« pozablja, da gre za razredni boj, kjer ima nasprotnik v rokah z zakonom določene oblike nasilja, kjer obstaja siva cona interpre­tacij (ne)upravičenosti uporabe nasilnih metod. – Da je treba sočasno misliti in delovati znotraj sistema, proti sistemu in tudi z mišljenjem in udejstvovanjem alternativ onkraj sistema. – Da ni preprostih rešitev, ker le­te pomenijo izključevanje in nove nestrpnosti. – Da prakticiranje partcipativnih modelov soodločanja prinaša tudi nevarnost diktata večine, ki lahko prehitro vodi v obujanje starih ali v nove nestrpnosti17 . Eden redkih ekonomistov, ki v Sloveniji mislijo onkraj neoliberalnih plašnic, svoja žurnali­ stična razmišljanja običajno opremi s pripisom »stališča avtorja so njegova osebna stališča«. Sam upam, da tukaj izražena stališča, sklepi, pomisleki in predlogi niso zgolj moja stališča. Vsekakor si želim tudi nasprotnih stališč in odpiranja konfliktov. Upam tudi, da je jasno, da moramo končno začeti misliti sami o sebi. Čas je za novo dependistično teorijo in sublateralno misel18, ki bo premislila strategije in taktike iz naših pozicij ter za dosego naših ciljev. Pri tem je vsekakor nujno povezovanje in oblikovanje skupnega kritičnega miselnega polja (repro)koloniziranega evropskega obrobja. Čas je, da za trenutek izključimo Facebook in začnemo avtoreflektirano delovati. Čas je, da namesto FB­terapije in globokoumnih teoretskih dekonstrukcij, ki (pre) pogosto izhajajo iz nategovanja klasičnih avtorjev na zadeve, o katerih niso pisali, dojamemo nateg potrošniškega srednjega sloja in kreativno­razrednege nebuloze ter s šibko teorijo akcije nadaljujemo upor. Literatura ANTONIĆ, S. (2010): Kompradori. Dostopno na: http://www.nspm.rs/politicki-zivot/kompradori. html?alphabet=l (10. oktober 2013). ARRIGI, G. (2009): Dolgo dvajseto stoletje: kapitalizem, denar in moč. Ljubljana, Založba Sophia. BOŽIČ, K. (2013): Intervju: Žiga Vodovnik. Dnevnik/Objektiv, 21. september 2013: 8–10. DANEK, P., NAVRATILOVA, A., HILDERBRANDOVA, M., STOJANOV, R. (2008): Approaching the Other: The Four Projects of Western Domination. Olomouc, Palacky University. LAZIĆ, M., PEŠIĆ, J. (2012): Making and Unmaking: State Centered Capitalism in Serbia. Beograd, Institute of Sociology and Social Research. LAZZARATO, M. (2012): Proizvajanje zadolženega človeka: esej o neoliberalnem stanju. Ljubljana, Maska. DRENOVEC, F. (2013): Kolaps elite: iskanje normalnosti in naprednosti v majhni evropski državi. Ljubljana, Založba /*cf. DRENOVEC, F. (2013a): Za preboj iz banana neoliberalizma. Mladina 40 (4. 10. 2013): 18–25. GUHA, R. (2007): O nekaterih vidikih historiografije kolonialne Indije. V Zbornik postkolonialnih študij, N. Jeffs (ur.), 101–108. Ljubljana, Krtina. HARVEY, D. (1989): The Condition of Postmodernity: An Enguiry into the Orgins of Cultural Change. Oxford, Basil Blackwell. PALAN, R. (2009): The History of Tax Havens. Dostopno na: http://www.historyandpolicy.org/papers/policy­paper-92.html (10. oktober 2013). PALAN, R. (2013): The New Dependency Theory. Dostopno na: http://www.newleftproject.org/index.php/ site/article_comments/the_new_dependency_theory (10. oktober 2013). REPOVŽ, G. (2013): Plen. Mladina 40 (5. 10. 2013). Dostopno na: http://www.mladina.si/148999/plen/ (10. oktober 2013). SCHUMPETER, J. A. (2010): Lahko kapitalizem preživi? Ustvarjalno uničevanje in prihodnost globalne ekonomije. Ljubljana, Studia Humanitatis. SENNETT, R. (2008): The Craftsman. London, Penguin Books. SOBAN, B. (2013): Mark Andrejevic: Življenje za digitalno bodečo žico. Delo (15. 11. 2013). Dostopno na: http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/mark-andrejevic-zivljenje-za-digitalno-bodeco-zico.html (18. november 2013). TRAMPUŠ, J. (2013): Dr. Rastko Močnik: »Dolgoročna alternativa je samo odprava kapitalizma, države kapitala in buržoazne demokracije.«. Mladina 17 (26. 4. 2013). Dostopno na: http://www.mladina.si/143507/dr-rastko­mocnik-dolgorocna-alternativa-je-samo-odprava-kapitalizma-drzave-kapitala-in-bur/ (10. oktober 2013). TRČEK, F. (2013): Vstajniški dnevnik. Maribor, Subkulturni azil. TRČEK, F. (2013a): Refleksiji ob Gotof je!. Časopis za kritiko znanosti XL(251): 185–193. TRČEK, F. (2012): EPK Maribor 2012 ali zgodba o neuspehu ter mimobežnosti. Dialogi 48(11/12): 27–32. TRČEK, F. (2004/2005): E-Ljubljana: new space for active political participation. Razón y palabra 42. Dostopno na: http://www.razonypalabra.org.mx/anteriores/n42/ftrcek.html (15. oktober 2013). TRČEK, F. (2003): Problem informacijske (ne)dostopnosti. Ljubljana, Center za prostorsko sociologijo/Fakulteta za družbene vede. TRČEK, F. (2002): Ljublj@na: iz vasi kablov v info-urbani habitat. V Sociološke podobe Ljubljane, D. Kos (ur.), 81–96. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede. TRČEK, F. (1997) Virtualna demokracija – navideznost ali dejanskost?. Družboslovne razprave XIII(24/25): 98–117. ŽIŽEK, S. (2009): Pošast še straši! V Komunistični manifest, K. Marx in F. Engels, 39–63. Ljubljana, Sanje.