LETO XIX. ST. 16 (883) / TRST, GORICA ČETRTEK, 8. MAJA 2014 www.noviglas.eu SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY NOVI CENA 1 EVRO NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik Jurij Paljk Ob deseti obletnici Nobenega pretiranega veselja ni bilo te dni, ko smo tudi v naših krajih obeležili deseto obletnico vstopa domovine Slovenije v Evropsko unijo. Še dnevno časopisje se ni preveč razpisalo, če že ni skorajda zafrkljivo pisalo o proslavi na trgu pred novogoriško železniško postajo, kjer so člani društva Rizzatti iz Gorice in Goriškega foruma iz Nove Gorice priredili slovesnost in so na njej prebrali tudi pismo Romana Prodija, ki je pred desetimi leti kot predsednik Evropske komisije bil prisoten na slovesnosti ob vstopu Slovenije v družino evropskih držav. Lahko se sicer smejemo spodrsljajem na proslavi osrednjega goriškega trga na nekdanji meji, a dejstvo je, da sta to edini društvi, združenji, ki sta se spomnili pomembne obletnice. Priznati jima je treba, da sta se kot edini organizaciji sploh spomnili pomembnega dogodka, ki nam je vsem, ki tu živimo, še kako spremenil življenje. Če se ozremo na to desetletno obdobje, sicer res najdemo ogromno lepih besed, ki jih je s seboj odnesel veter časa, izjemno malo pa uresničenega, morda je najbolj boleče prav dejstvo, da kakih posebnih skupnih, vidnih in prepotrebnih projektov ne na Goriškem ne na Tržaškem nam ni uspelo uresničiti skupaj. Svetovna, evropska finančno-gospodarska kriza, ki je sicer zajela tako Italijo kot Slovenijo, kaže svoje krvoločne zobe predvsem na Goriškem in Tržaškem, dovolj je že sprehod skozi omenjeni mesti, pa je vsakomur jasno, da se je tu zgodilo nekaj hudega, kot je vsakomur lahko po razmisleku tudi jasno, da so bile politične vlade obeh mest, pokrajin, ne nazadnje tudi naše dežele preveč medle, preveč pasivne, po načelu "non se pol - se pač ne da", če že niso bile nasprotne sodelovanju s Slovenijo, a vsi, ki živimo ob nekdanji državni meji, ki je danes odprta za prehod ljudi in blaga, vemo, da bi se dalo marsikaj narediti, a se ni preprosto hotelo ali pa ni smelo. Tisti stokrat prekleti "lori - oni" s strani večinskega naroda, ki sem ga poslušal na račun Slovencev, in seveda samega sebe, pred desetletji v Trstu, se je nekje globoko zaril v družbo na italijanski strani ob državni meji in je prav ta tudi sokriv za nezaupanje, ki je vir vsakega nesodelovanja. Posledica tega, da s sosedom nočeš sodelovati, pa je vidna povsod: vse zapira in umira. Pogled na domovino Slovenijo tudi ni prijazen, saj nam ponuja slovenski narod razdeljen kot že dolgo ne: na eni strani so tisti, ki se gredo zgodovinsko sprenevedanje in zasmehujejo pravični narodno osvobodilni boj naših očetov in mater, opravičujejo medvojno kolaboracijo, ki nima nobenega opravičila; na drugi strani tisti, ki zanikajo pravico svojcem po vojni pobitih, da bi prejeli mrliške liste, da bi njihovi pobiti imeli dostojen pokop po sedmih desetletjih, kot tudi zanikajo revolucionarna zločinska dejanja tedanje komunistične partije. Ta slovenska sodobna norost uničujoče deluje na vse, na mlade in stare, izniči že v samem začetku vsak dobronameren poskus narodne sprave. / str. 2 Ob 300-letnici tolminskega kmečkega upora / Cerkev sv. Ignacija v Gorici Veličasten poklon usmrčenim iskalcem pravice V soboto, 3. maja 2014, popoldne se je v cerkvi sv. Ignacija v Gorici na najlepši način in zelo občuteno z mašo zadušnico za usmrčene puntarje končala vrsta prireditev, ki jih je pripravila Občina Tolmin ob tristoletnici velikega tolminskega kmečkega upora, ki se je s Tolminskega razširil na celotno Goriško in je njegov uporniški val pljusknil do morja, saj so se kmetje uprli tudi gosposki v Devinu. V tem vsesplošnem uporniškem zanosu so kmetje zahtevali odpravo novih davkov, izpustitev zaprtih mož in odstranitev davkarja Bandlja, ki so ga vsi sovražili zaradi krutega ravnanja pri izterjevanju davkov. Zal je ta uporniški ogenj, ki se je razplamtel spomladi 1. 1713, gosposka s silo zatrla in aprila 1. 1714 izvedla smrtno obsodbo za enajst glavnih vodij upora. Ti so bili javno usmrčeni z obglavljenjem in razčetverjenjem na glavnem trgu v Gorici. Njihova razmesarjena telesa so razobeseli na raznih koncih mesta, da bi bili v opomin vsem tistim, ki bi si upali se dvigniti zoper oblast in zakone. In prav v travniški cerkvi, ki je bila nema priča tedanjim okrutnim dogodkom, se je v soboto popoldne zbrala tako ogromna množica ljudi - med njimi bi bilo sicer lahko mnogo več Goričanov! -, kakršne že dolgo nismo zabeležili v tej najlepši baročni cerkvi na Goriškem. Na kar prostornem koru, pod katerim je freska, ki prikazuje sv. Cecilijo, zavetnico cerkvenega petja, se je - kot nam je povedal Matej Kavčič, z Jankom Banom koordinator za pevce iz Posočja in zamejstva - zbralo 120 pevcev, članov petih sodelujočih zborov: to so bili Mešani cerkveni pevski zbor Devin, Mešani cerkveni pevski zbor župnije sv. Jernej z Opčin, Mešani pevski zbor Lojze Bratuž iz Gorice, cerkveni pevski zbor iz župnije Tolmin in Cerkveni pevski zbor iz župnije v Kobaridu. Zbori so seveda najprej vadili posamič, v petek in soboto pa so imeli dve skupni vaji pod vodstvom dirigenta Marka Muniha, ki jih je vodil pri maši. Pevci različnih zborov so se odlično zlili med seboj, kot da bi že večkrat skupaj nastopali. Pred samo slovesno mašo je uverturno skladbo na orgle zaigral mladi Rok Dolenc z Opčin, učenec openskega organista Vinka Škerlavaja, ki je spremljal pevce med mašo. Mogočen združeni zbor je namreč zapel Mašo v b duru (Tretjo mašo) Ubalda Vrabca. Kot vstopna pesem je ob izžarevanju neizmerne radosti zaradi Kristusove zmage nad smrtjo zazvenela Po zelenečih tihih poljanah, ki jo je z drhtečin občutkom velikonočnega veselja stkala priljubljena pesnica Ljubka Šorli. Njej je zibelka stekla prav v Tolminu, zato so njeni rahločutni stihi ob melodiozni uglasbitvi njenega moža Lojzeta Bratuža prisotne popeljali na zelene tolminske trate, tja, kjer so bili doma usmrčeni puntarji. Med to tankočutno stkano velikonočno pesmijo se je od prezbiterija vil po cerkveni ladji slovesni sprevod, na začetku katerega so s križem v rokah stopali mi- nistrantje iz tolminske župnije, nato pa sodelujoči duhovniki (Andrej Vončina, Marijan Markežič, msgr. Oskar Simčič, tolminski župnik in dekan Damijan Bajec, župnik na Šentviški Gori in tolminski prodekan Franc Kavčič in p. Mihael Vovk s Svete Gore) in seveda koprski škof msgr. Jurij Bizjak, ki je vodil mašni obred, ter goriški nadškof msgr. Carlo Re-daelli. Pred samim začetkom mašne daritve je škof Bizjak v slovenskem in italijanskem jeziku pozdravil prisotne goste iz družbenopolitičnih in kulturnih krogov, med katerimi so bili tudi: goriški župan Ettore Ro-moli (ki je sicer zaradi druge obveznosti odšel iz cerkve sv. Ignacija po homiliji škofa Bizjaka), župan občine Tolmin Uroš Brežan in tolminski podžupan Metod Fon, podpredsednik deželnega sveta FJK Igor Gabro-foto dpd vec, nekdanji diplomat dr. Karel Bonutti, pisatelj Saša Vuga, prof. Lojzka Bratuž, deželni predsednik SSO Drago Štoka, števerjanska županja Franka Padovan, svetnica goriške občinske uprave dr. Marilka Koršič, ki je bila soudeležena pri pripravah kot posrednica za srečanje med županoma Gorice in Tolmina. /str. 3 Iva Koršič Tržaški slikar Deziderij Švara je v Jubilejni dvorani v Trstu odprl svojo razstavo morskih krajin 8. maja 2014 Svet okrog nas NOVI GLAS In memoriam Vili Čekuta Ožji sorodniki so ponosni na življenjske dosežke dragega Vilija Čekute, a žal sporočajo prijateljem in znancem, da jih je v soboto, 3. maja, za vedno zapustil v 99. letu življenja. Zadnja leta je Vili Čekuta preživel v Domu Lipa v Torontu (Kanada), v domu za ostarele Slovence. Čekuta zapušča sorodnike in prijatelje v Kanadi, Sloveniji, Italiji, Avstraliji in ZDA. Zdaj se je za vedno pridružil svoji ženi Mileni Cankar, ki je umrla leta 1994. Zapušča štiri otroke, Petra, Mirjam, Blagota in Nežko ter osem vnukov in enajst pravnukov. Sorodniki so posebno hvaležni za pomoč sestrični Vidi Groši. Hvaležni so za osebno podporo medicinskih sester in pomočnic v Domu Lipa, za skrb in pozornost, ki so mu jih nudile. Vili Čekuta se je rodil v Trstu v obdobju prve svetovne vojne, 17. septembra 1915. Otroška in mladostna leta je preživel v Mariboru. Končal je vojaško obveznost in oficirske priprave v nekdanji vojski kraljeve Jugoslavije. Diplomiral je na univerzi v Ljubljani iz arhitekture in je bil nato nekaj let zaposlen pri ljubljanski občinski upravi. Zaradi ljubezni do dramske umetnosti se je pridružil amaterskemu gledališču Rokodeljski oder. Leta 1943 se je poročil z Mileno, radijsko uslužbenko in operno pevko. Proti koncu druge svetovne vojne je bil kapetan anti-komunističnega slovenskega domobranstva. Leta 1945 je pobegnil iz Jugoslavije in se najprej ustavil v Gorici in nato v Trstu, kjer je na gimnaziji poučeval matematiko, zgodovino umetnosti in risanje. Bil je dramaturg na dramskem oddelku slovenskega radia v Trstu. Bil je tudi navdušen ilustrator, objavil je različne članke in spise. Ko se je leta 1955 odselil v Kanado - odločitev, ki je ni nikoli obžaloval -, je bil zaposlen na ontarijskem Ministrstvu v oddelku za javna dela. Pripravljal je načrte za razne državne zgradbe. Upokojil se je leta 1980. Od vsega začetka, ko se je preselil v Kanado, je bil navdušen član slovenske skupnosti v Torontu in je učil mladino na tečajih slovenskega jezika. Ustanovil je Slovensko gledališče in kot režiser uprizoril številne predstave svetovno znanih klasikov in slovenskih dramatikov. Posebej je občudoval dela Wil-liama Shakespeara in T. S. Eliota. Bil je dolgoletni član in sodelavec v mednarodnem društvu Ex-libris. Vili Čekuta in njegova žena Milena sta skrbela za ohranjanje slovenskega jezika med izseljenci in za poznavanje literature, gledališča, glasbe in slovenske kulture. Rad je potoval po tujih krajih in hodil v gore. Izdelal je načrte za številne spomenike, cerkve, podjetja in zgradbe v Italiji, Sloveniji, ZDA in v Kanadi. Bil je prijazen in obziren človek in bil je hvaležen Bogu za vse številne darove, ki jih je prejel od narave. V svojih otrocih je vzgojil ljubezen do umetnosti in zato bo živel v njih in polnil njihova srca s prijetnimi spomini. Pogreb bo v slovenski cerkvi Brezmadežne čudodelne svetinje v Torontu v četrtek, 8. maja, ob 11. uri. * Deželna uprava Majhni, a vztrajni koraki v korist kmetijstva Deželni odbor je končno prižgal prvo zeleno luč zakonskemu osnutku, ki uvaja celo vrsto koristnih novosti na področju kmetijstva, gozdarstva in torej upravljanja podeželja. Med temi je nedvomno tudi ukrep, ki omogoča in spodbuja vračanje kmetijskim dejavnostim nekdaj opuščenih zemljišč, začenši s paštni. Pot obnavljanja zaraščenih ali sesutih paštnov naj bi bila po novem bistveno lažja, saj so se doslej redki pogumni kmetovalci pri tem soočali z neverjetno vrsto zapletov in vsakovrstnega zavlačevanja. Redno negovanje terasastih vrtov, oljčnikov in vinogradov je v interesu vseh, na kar opozarjajo številni primeri zemeljskih usadov, ki ogrožajo tudi varnost prometnic. Zgovoren je primer tržaške obalne ceste. Zakonski osnutek, ki je sad že leto dni trajajočega prizadevanja in stalnega spodbujanja s strani obeh slovenskih deželnih svet- nikov, začenja svojo pot v raznih posvetovalnih organih in pristojnih komisijah, nato se bo z njim v začetku junija ukvarjal deželni svet, ko bo zakon sprejet v dokončni obliki. Do takrat ga bomo lahko še izboljšali. Koristno in pravično bi bilo, ko bi zakonodajalec načelno upošteval sliko in torej razmah kmetijsko obdelanih površin iz prvih povojnih desetletij, ko se je začel val opuščanja kmetijstva, ki je privedel do današnjega stanja. Da bom jasen: kjer je bilo v šestdesetih letih polje ali vinograd, tam naj kmetovalcu omogočimo ponovno obdelovanje zemlje brez vsakega namišljeno naravovarstvenega pogojevanja. Takratne generacije so zemljo zapuščale pretežno zaradi razvijanja novih panog in industrije pod državno taktirko, ki je požirala delovno silo, pa tudi zaradi izseljevanja v tujino s trebuhom za kruhom. Nemajhen je bil politično pogojen pritisk, saj je italijanska nacionalistična politika vse do danes enačila zemljo in kmetijstvo s Slovenci. Rezultati so na dlani: razlastitve, divja urbanizacija, napredovanja gozda vse skoraj do vaških jeder. Deželni odbor je pred nekaj tedni sklenil, da ustanovi strokovno delovno komisijo, ki naj preuči vprašanje skupne lastnine jusov in srenj. Sklep izhaja iz obvez, ki jih je uprava Serracchianijeve sprejela v deželnem svetu na osnovi večkratnih dokumentov in resolucij slovenskih svetnikov. Prizadevanja so se sicer začela že v prejšnji zakonodajni dobi, ko pa ni bilo prave politične volje ali pa zadostnega posluha vladajoče večine. V roku šestih mesecev pričakujem prve konkretne pozitivne ukrepe tudi na tem področju. Toliko v potrditev, da res živimo v vsestransko hudih časih, slika pa ni popolnoma črna in s skupnim prizadevanjem in vztrajnostjo bo možno marsikaj koristnega doseči. Igor Gabrovec S 1. strani Ob deseti obletnici Dejstvo, da je okrog 15 tisoč nekdanjih slovenskih ljudi, ki so bili v socializmu v Sloveniji na vodilnih mestih, v dvajsetih, še posebej pa v zadnjih desetih letih pokradlo, kar se je pokrasti dalo, in tako dobesedno vrglo slovensko državo v zadolženost brez primere v zgodovini slovenskega naroda, samo še poslabša sliko, katere odtenki so vidni v današnjem malodušju, v tihem odhajanju mladih izobražencev v svet s trebuhom za kruhom in v sramotno nizkih pokojninah za tiste, ki odhajajo sedaj v pokoj in "se niso znašli", kot se na Slovenskem reče dejstvu, da ti reveži, za katere se danes na Slovenskem nihče razen Karitas in Rdečega križa ne zmeni, niso znali krasti! Po hladnih ocenah strokovnjakov je namreč približno toliko slovenskih ljudi imelo vodilne vzvode oblasti v rokah, ko je prišlo do zamenjave siste- ma iz socializma v kapitalizem; ve se tudi, kdo so ti ljudje bili, in prav ti so v času demokratizacije na hitro poskrbeli najprej zase, a so tudi dobesedno kupovali tiste, ki bi jim to plenjenje lahko preprečili. In če nas ta dobro stkana in nepropustna mreža sodobnih slovenskih bogatinov in ta pogubna pre-streljenost slovenske družbe bolita tudi v našem prostoru, je to predvsem zato, ker smo pred desetimi leti zares upali in se veselili, da bo bolje, lepše, tako v domovini kot pri nas v obmejnem prostoru, predvsem pa, da bomo bolj polno živeli naše slovenstvo, kateremu se, žal, tudi del naše narodne manjšine v Italiji dnevno zviška posmehuje. Razloga za kak pretiran optimizem torej ni, na nas pa je, da ob deseti obletnici vstopa Slovenije v Evropsko unijo le na glas pošteno povemo, kako smo dejstva, da ni več ne carinikov ne policistov na državni meji, da imamo skupen denar, da imamo skupne cilje, da smo kot narodna manjšina v Italiji tako veliko bližje matičnemu narodu, iskreno veseli! Povejmo na glas Pnbežmki dodaten razlog nevere v Evropo Evropske volitve so spet kritičen trenutek, ko se lahko tako ali drugače razplamti dvom v Evropsko unijo oziroma se okrepi skepticizem: nova Evropa da vse preveč deluje v duhu nehumanega kapitalizma, kjer je ekonomski vidik tako rekoč edini, ki postavlja pravila. Zato ni resnih ukrepov zoper brezposelnost, niti tiste med mladimi, vse številnejši je revni sloj, kar pomeni, da v dovoljšnji meri ne obstaja niti moralna solidarnost, ki bi bila prizadetim v oporo. V tej luči je jasno, da bi bilo nujno vložiti dosti več napora v izgrajevanje drugačne Evrope, sicer ne bo postala naš skupni dom, kar je bil svetel cilj še pred desetletjem ali dvema. In posledica dejstva, da je znaten delež t. i. evropskih državljanov razočaranih, je zelo nizka udeležba na volitvah, ki naj bi dopolnjevale in po možnosti plemenitile to veliko skupno državo - v navedene izboljšave večina očitno večne verjame. Druga posledica je usodnejša, namreč vse večja moč tistih političnih sil, ki se tudi sicer nagibajo v grobost in so zoper Evropo odkrito nastrojene, izkoriščajo nezadovoljstvo ljudi, črnijo Bruselj ter Nemčijo in celo pozivajo k izstopu iz evra. V Italiji pa je dodatno živa še nejevolja ali že kar ogorčenje zaradi ogromnega števila pribežnikov, kjer ni primernega razumevanja s strani drugih evropskih držav in evropskega vodstva - pojav je praktično v celoti na plečih tukajšnje države, kar je za Evropsko unijo vsekakor skrajno negativno spričevalo. Lani je npr. iz Severne Afrike, večinoma iz Libije, prišlo ali priplulo v Italijo 43 tisoč pribežnikov, letos pa le v štirih mesecih 25 tisoč, kar je slej ko prej neznanska obremenitev. Če pogledamo le ekonomski vidik prvega sprejema beguncev, stane akcija Mare Nostrum skoraj 10 milijonov evrov mesečno - seveda gre za hvalevredno dejanje, ki ga je uvedla prejšnja vlada, da ne bi prihajalo do preštevilnih utopitev zaradi zasilnih in prenatrpanih plovil. Najnovejši podatek odgovornih služb za problem pribežništva pa je žal še bolj obremenjujoč, saj se v Severni Afriki menda pripravlja vsaj 800 tisoč (!) novih pribežnikov, da se izkrcajo v Italiji in nemara prebijejo naprej proti severu. Vendar evropskega vodstva navedena dejstva očitno več kot toliko ne skrbijo v prepričanju, kako protievropski populizmi še vedno niso toliko nevarni, da bi bilo treba resno ukrepati. In vendar bi bilo še kako nujno resno ukrepati, kajti Evropska unija je dragocena možnost takšne organiziranosti držav, ki edina lahko tem državam zagotavlja enakovredno in trdno mesto med bližnjima velesilama, ki bi najraje kar same urejale evropske zadeve - o tem priča tudi primer Ukrajine. Toda namesto da bi se sedanja Evropa močneje notranje organizirala, še vedno vidi svoj osrednji cilj v širitvi in zato namenja problemom svojih članic premalo skrbi. V zvezi s tem je upati, da bližnje volitve ne bodo postregle s kakšnim neprijetnim presenečenjem. Janez Povše Slovenski predsednik v Rimu Odkrili so ploščo diplomatu Kotniku Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je bil minula torek in sredo na državniškem obisku v Italiji. Poleg pogovorov z italijanskim predsednikom Giorgiom Napolitanom je predsednik Pahor nastopil tudi na skupni seji odborov za zunanjo politiko senata in poslanske zbornice ter se srečal s predsednico le-te, Lauro Boldrini, in tudi z italijanskim premierjem Matteom Renzijem. Slovenski in italijanski predsednik sta glavno težo namenila evropski ideji in njeni prihodnosti, hkrati pa je bil obisk nova priložnost za utrditev dobrih odnosov, krepitev političnega dialoga na naj višji ravni in pogovor o novih oblikah regionalnega in gospodarskega sodelovanja med državama. Obravnavan je bil tudi položaj slovenske manjšine v Italiji, na katerega se je predsednik Pahor pripravil s srečanjem s slovenskimi predstavniki iz Italije pred dnevi v Ljubljani. Slovenski predsednik je tudi slovesno odkril spominsko ploščo Cirilu Kotniku, diplomatu slovenskega rodu, ki je med drugo svetovno vojno s svojim delovanjem v Rimu rešil številne Jude. Skupaj z izbranimi slovenskimi gospodarstveniki se je srečal tudi s predsednikom italijanske Konfederacije industrialcev Giuliom Squin-zijem. V Italiji je bil na uradnem obisku tudi minister za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo. V okviru državniškega obiska se je v torek pogovarjal z državnim podsekretarjem na ministrstvu za gospodarski razvoj Antonellom Giacomellijem, ki je pristojen za področje telekomunikacij. Govorila sta o škodljivem motenju radijskih frekvenc na obmejnem območju. Pikalo se je sešel tudi z italijansko kolegico Stefanio Giannini. O obisku slovenskega predsednika v Rimu več prihodnjič. Zadruga Goriška Mohorjeva, ki izdaja naš tednik, revijo Pastirček in knjige Goriške Mohorjeve družbe, je imela 29. aprila na svojem sedežu na Travniku v Gorici redni letni občni zbor. V pozdravnem govoru je dosedanji predsednik Damjan Paulin izrazil zadovoljstvo nad številom prisotnih, zlasti mlajših, saj je imela Zadruga ob ustanovitvi leta 1993 dvajset članov, trenutno pa jih ima okrog 50. Jasno je povedal, da se upravni odborvzadnjih letih ukvarja predvsem s finančnimi težavami, saj je Zadruga imela predlanskim visoko izgubo, lansko leto pa je sklenila z zelo skromno pozitivno razliko. Kako se bo izteklo leto 2014, ostaja odprto vprašanje, je poudaril Paulin. Po revizorskem poročilu Valentine Pahor, ki je dala pritrdilno mnenje, so prisotni odobrili obračun za leto 2013, nato pa so izvolili nov devetčlanski odbor; ta bo naslednji teden v svoji sredi izvolil novega predsednika, podpredsednika in tajnika (o tem bomo seveda poročali). Občni zbor je pozdravil predsednik SSO Drago Štoka, ki je Zadrugi zaradi njene zgodovinske vloge zagotovil vsestransko podporo, “saj bi zamejstvo brez nje bilo veliko revnejše". Nekaj spodbudnih in konstruktivnih kritik je prinesel Marko Tavčar, odgovorni urednik NG Jurij Paljk pa se je med drugim v imenu zaposlenih zahvalil Paulinu, ki se je poslovil od predsedniške funkcije. Silvester Gaberšček S 1. strani Veličasten poklon ••• Med svojim nagovorom je škof Bizjak povezal puntarje, ki so se bojevali za staro pravdo, z iskalci pravice v raznih zgodovinskih dobah oz. slovenskih literarnih delih, začenši s starozaveznimi Makabejci, je omenil Cankarjevega Hlapca Jerneja in prešel na Prešernov Krst pri Savici s citiranjem njegovih stihov "Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi", ter na Gradnikov verz "Zemlja tuja, zdaj že moja mati". Uvodoma je dejal, da prosimo Gospodovega usmiljenja za puntarje in za njihove oblastnike. "Dostojno in primerno je, da molimo za oboje, tako za poražence kakor za zmagovalce, kajti boj je Gospodov: On na-klanja zmage in zadaja poraze. Apostol Pavel namreč naroča vsem podrejenim: 'Vsak človek bodi višjim oblastem pokoren; ni je namreč oblasti, razen od Boga in te, ki so, so od Boga postavljene. Kdor se torej ustavlja oblasti, se upira Božji naredbi; kateri pa se upirajo, si bodo sodbo nakopali' (Rim 13,1-2; prim. Tit 3,1). Prav tako pa tudi apostol Peter: 'Podvrzite se zaradi Gospoda vsakemu človeškemu redu: bodisi kralju kot naj- višjemu, bodisi poglavarjem kot od njega poslanim, da hudodelce kaznujejo, dobre pa pohvali- jo' (1 Pt 2,13-14). Modri Salomon pa na drugi strani v Pridigarju tolaži vse podrejene z besedami: 'Če vidiš, da v deželi zatirajo ubožca in si lastijo sodbo in pravico, ne čudi se temu veselju, kajti nad visokim bedi višji in nad njima so še višji. Prednost zemlje je v vsem, kralj je polju podrejen' (Prd 5,7-8). In svari oblastnike: 'Slišite torej, kralji, in umej-te; poučite se, vladarji knezov zemlje! Poslušajte vi, ki gospodujete množici in se ponašate s trumami ljudstev! Gospod vam je dal oblast in moč Najvišji, ki bo presodil vaša dela in preiskal vaše načrte; ker kot služabniki njegovega kraljestva niste prav sodili in ne izpolnjevali postave in ne živeli po Božji volji'! (Mdr 6,1-4) Škof Bizjak je ob koncu mašnega obreda zmolil za usmrčene puntarje Oče naš in sklenil s prošnjo "Gospod, daj jim večni mir in pokoj in večna luč naj jim sveti in naj počivajo v miru". Še pred temi škofovimi besedami je v slovenščini in italijanščini spregovoril etnolog, sociolog in politik Silvester Gaberšček z ministrstva za kulturo, član pripravljalnega odbora za mašo zadušnico, ki je sklenila vrsto spominskih slovesnosti ob 300-letnici tolminskega punta. Zahvalil se je vsem predstavnikom oblasti in poudaril, da tudi taki dogodki pri- Marko Munih in Matej Kavčič biserčka iz klasične glasbene zakladnice: Panis angelicus Cesarja Francka, pri kateri je solistični del odpel Marjan Štrajn in Ave verum corpus W. A. Mozarta. Sploh je vsa sobotna svečanost - pri njej sta berili brali gospe Vera Lemut iz Tolmina v slovenščini, Albina Pintar, ki je ena iz- spevajo k boljšemu medsebojnemu poznavanju in navezovanju še trdnejših stikov. Za povabilo na "tako pomembno slovesnost" se je v lepo izgovorjeni slovenščini zahvalil nadškof Redaelli, ki je tudi poudaril, da "Spomin na dogodke izpred 300 let nas opominja, da moramo živeti v slogi in spoštovanju do sočloveka. Naj nam Gospod Bog pomaga, da bomo živeli v takem svetu, kjer bosta go- pred cerkvijo, na Travnik, kjer spominska plošča opozarja na žrtev puntarjev. Prijateljsko druženje med pevci in gosti tega večera, pri katerem so bili soorganizatorji Kulturni dom, Kulturni center Lojze Bratuž, Zveza slovenske katoliške prosvete in Zveza slovenskih kulturnih društev, je bilo v Kulturnem centru Lojze Bratuž, kjer si je marsikdo ogledal razstavo Nad Gorico po pravico-Tolminska v času velikega punta, ki jo je pripravil Tolminski muzej v sodelovanju Občine Tolmin in Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Republike Slovenije. V telovadnici bližnjega športnega centra Mirko Špacapan se je ob izbrano pripravljeni zakuski, ki jo je ponudila občina Tolmin, nadaljevalo srečanje med nastopajočimi in udeleženci te nepozabne slovesnosti v cerkvi sv. Ignacija, ki je 1. 1714 nemočno zrla v kruto usmrtitev tolminskih puntarjev, ki so se, iščoč pravice, "pregrešili" zoper gospodo. spodovala mir in ljubezen". Sveta maša je bila tako doživeta in vsebinsko bogata tudi zaradi učinkovite ubranosti petja, ki se je s kora kot mogočen slap zlivalo po lepi travniški cerkvi. Pevci so med Vrabčevo mašo zapeli znano velikonočno Raduj se, Kraljica. S posebnim poudarkom in občutkom se je pri darovanju oglasila Ecce quomodo moritur iustus (Glejte, kako umira pravični) Jacobusa Gallusa. Poleg teh smo slišali še dva med bralk pri slovenski sv. maši ob devetih v tej cerkvi, v italijanščini, prošnje pa Silva Testen iz Tolmina - izražala neko globoko pieteto do teh slovenskih kmetov-upornikov, ki se jim je življenje izteklo na tako okruten način, samo zato, ker so zahtevali več pravice pri izpolnjevanju svojih tlačanskih obveznosti. Škoda, da se slovesnost ni vsaj za trenutek, morda s pevskim poklonom, "preselila" na sam trg Slovenska Istra / Kmetija Mahnič v vasi Dragonja "Če nisi dejaven se ne izplača živeti!" V času pred velikonočnimi prazniki smo obiskali vinogradniško in sadjarsko kmetijo Mahnič, ki se nahaja na skrajnem robu slovenske Istre. Do nje se pripeljemo tako, da iz Kopra zavijemo proti Dragonji, in sicer po glavni cesti, ki vodi proti hrvaški meji. Ko dosežemo njegov vrh pri Srgaših, se spustimo v smeri doline reke Dragonje, ob cesti pa nas med potjo pozdravljajo kažipoti za naselja Grintovec, Padna in Sveti Peter. Na zadnjem semaforiziranem križišču tik pred slovensko-hrvaško mejo zavijemo levo in že smo v vasi Dragonja. Kraj je ime dobil po bližnji reki, po kateri od leta 1991 teče meja med državama. Ingrid Mahnič rada poudarja, da je na kmetijo prišla za nevesto. V zadnjem desetletju je svojo vlogo znala razširiti tudi onkraj hišnih zidov in mejnikov samega posestva. Danes je namreč predsednica Društva vinogradnikov in kletarjev slovenske Istre in hkrati duša festivala malvazije, ki že dobro poldrugo dese- tletje poteka na slovenski obali. Pred časom se je razveselila tudi povabila v Slovenski red vitezov vina, nekakšne krovne organizacije slovenskega vinogradništva in vinarstva, ki skrbi za promocijo Slovenije in njenih vin. Že iz naštetega je zaznati, da je Ingrid trdna in odločna ženska. Raznežiti pa se zna ob dobri vinski kapljici, predvsem tedaj, ko ti v vinski kleti opisuje postopke pridelave različnih vinskih vrst in vse arome, ki jih je moč dobiti v kozarcu izvrstnega vina. Korenine same kmetije, ki smo jo obiskali, segajo sicer slabo poldrugo stoletje v preteklost. O tem priča dno soda iz leta 1875. Tedaj je pranono družine Mahnič, po imenu Karlo, zasadil vinograd z belo in črno istrsko borgonjo (malvazijo). Refošk je svoje mesto v njegovih vinogradih našel šele kasneje. Na sodu je zapis v nemškem jeziku, izrisani pa sta tudi figuri svetih Ane in Martina, ki režeta plašč, s katerim bosta pokrila reveža. Iz prvotnega hektarja je družina Mahnič v desetletjih svoje vinograde podeseterila. Do pred dvajsetimi leti je bila malvazija v Istri znana kot namizno vino za široko porabo. Tedaj se je tudi na Slovenskem začela razvijati kultura pitja, katere namen je iz velikih količin postopno preiti na višjo kakovost. V istem času smo bili tedaj tudi priča poplavi svetovnih sort, kot sta, denimo, chardonnay ali sivi pinot, ki so jih ljudje imeli za prestižne, domače sorte pa so videli kot drugorazredne. Tudi Mahničevi so tedaj delno sledili tej modni muhi, niso se pa hoteli izneveriti starim avtohtonim sortam, denimo momjanskemu muška- tu. Danes se Ingrid lahko pohvali s tem, da so vse naslednje zasaditve stremele predvsem k ovrednotenju avtohtonih sort, tistih bolj znanih, kot so že omenjeni malvazija, črna bor-gonja in refošk, pa tudi manj razširjenih, denimo bjankere, vitovski podobne bele sorte, in Cipra, ki je na Hrvaškem znan tudi pod imenom muškat ruža. Devet desetin vinogradov imajo danes zasajenih z avtohtonimi sortami. Zanimivo je, da pri Mahničevih ni bilo posebno razvite živino- reje. Do pred dvema desetletjema je bil poudarek predvsem na sadjarstvu, ki ga je bilo za spoznanje precej več kot vinograd- ništva. V Istri pa seveda ne more manjkati tudi oljkarstvo, čeprav ostajata paradni konj Mahničevih predvsem vinogradništvo in vinarstvo. Znani so tudi po istrskem česnu z roza kožico, ki ga zadnja leta vrednotijo na posebnem festivalu v Novi vasi nad Dragonjo. Zaradi posebne lege kmetije nas je seveda zanimalo, kaj je za Mahničeve predstavljala nova meja, ki je nastala leta 1991 po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške. Čustveno je bilo to za tukajšnje ljudi velik zlom, pravi Ingrid, tudi in predvsem zato, ker so ljudje v teh krajih pomešani med sabo. Na hrvaški strani so bili na mejo postavljeni ljudje iz Vukovarja, poleg tega pa je postalo blago podvrženo carini. Mahničevi imajo med drugimi vinograd tudi v Škudelinih na levem bregu Dragonje, za katerega so morali prvo leto delati skoraj uvoz lastnega grozdja. Največji šok pa je bil na gospodarskem področju, saj je šla do tedaj prodaja breskev in jabolk v veliki meri v hrvaški del Istre. V avtokampih je bil tedaj s sadjem neposreden zaslužek. Večino vina, ki ga Mahničevi pridelajo, prodajo doma v kleti oziroma v restavraciji. Zadnje čase sicer opažajo upad obiska, predvsem na račun odlivanja gostov v hrvaški del Istre, pa tudi poostrenega nadzora policije na cestah. Ingrid je vsekakor prepričana, da prodaja pridelka ne predstavlja nikakršnega problema, in to kljub temu da ljudje postajajo drugačni, večji asketi in tudi tako živijo. Če so nekdaj 'fešte' trajale tudi pozno v noč in je bilo ljudi težko spraviti domov, se danes vse skupaj konča okrog devetih zvečer, pa tudi poraba vina je v tem oziru zelo upadla. Pospeševanje prodaje v butičnih trgovinah pa je zahtevna stvar, ki zahteva svoj čas. Veliko upov Ingrid vsekakor vlaga v svoja dva otroka, njena hčerka Kim je bila do lanskega leta tudi Vinska kraljica slovenske Istre. Če nisi dejaven, se ne izplača živeti, pravi Ingrid. Kot smo že zapisali, je naša sogovornica zelo dejavna na področju promocije vin, v katerih prevladuje predvsem moška družba. Prav zato jo je mogoče v teh sredinah hitro opaziti in sama pravi, da se v njih zelo dobro počuti. Nato se spomni dveh pokojnih vitezov, ki sta močno zaznamovala ne samo enogastronomsko, ampak tudi kulturno življenje Primorske. To sta bila slikar Zvest Apollonio in strokovnjak za kulinariko, sicer beneški rojak iz Terskih dolin, Dino del Medico. Primož Sturman m ***,. 8. maja 2014 Kristjani in družba Prijatelj, ki nas rešuje najgloblje teme in nemoči Navdušenje nad Jezusom Navdušenje nastopi tedaj, ko zapoje duša in smo izpolnjeni v sebi in v odnosih. Navdušenje je tudi povezano z bližino Boga, z njegovo potrpežljivo in iznajdljivo ljubeznijo, ki vse to omogoča. Zato je učlovečeni Bog tisti, ob katerem raste naše navdušenje. Jezus ni želel imeti popularnosti, toda, ko je bila že sklenjena njegova obsodba in izdaja, je dopustil, da so njegovi učenci in zlasti mladi, ki so prišli na praznike v Jeruzalem, pripravili slovesen sprevod po mestu. Posadili so ga na oslico in pred njega polagali svoja oblačila, lomili so veje palm in mu mahali: Pozdravljen judovski kralj, blagoslovljen, ki prihajaš v Gospodovem imenu. Mnogi meščani so bili presenečeni nad tem sprevodom, voditelji ljudstva in pravoverni Judje pa so sklenili, da se ga je treba čim prej rešiti. Nad Jezusom smo navdušeni, ker nas rešuje najgloblje teme in nemoči ter prinaša odgovore na življenjska vprašanja. Jezus je Bog med nami, Božji Sin v človeški izkušnji, v vsem solidaren z našo krhkostjo in problemi, obenem pa močan žarek ljubezni in upanja v vseh okoliščinah. V času teme in ravnodušnosti, ko ljudje segajo po poživilih in odklopih, prinaša Jezus rešitev človeškemu bivanju, ker rešuje v nas tisto, česar sami ne moremo rešiti, naš najgloblji smisel in poslanstvo. Jezus je polno uresničeni človek. Zato nam more pomagati in svetovati, da se sprejmemo take, kot smo, spodbuja nas, da rastemo v sprejemanju svojega dostojanstva in se rešimo zmot o sebi in o drugih. Jezus nas ljubi z ljubeznijo Boga, ki stopa v vsako uro in dan, podpira nas v naših bojih in prinaša svetlobo v temnih časih. Marsikdaj se zaplezamo in ne znamo iti naprej, toda on nam pomaga, da ne obupamo in gremo naprej. Včasih si mislimo, da bi morali biti bolj odločni do nasprotnikov in narediti sodbe do drugih, potem pa se pogledamo v njegovem obrazu in vidimo, kako potrpi z nami in nam odpušča. Ob njem ne moremo igrati, vsi odnosi so pristni, resni in svobodni. Tudi, kar je slabo, grenko in sramotno, lahko prinesemo pred njega. Vsaka življenjska okoliščina more postati izziv, da ga navdušeno sprejmemo in mu sledimo. Tako nas vodi naprej v duhovnem življenju, obdaja nas z ljubeznijo, da moremo umirati sebičnosti in zaživeti v podarjanju drugim. Jezus je kot ključ, ki nam odpira vrata v življenje, da lahko polno zadihamo v tem, kar smo. Tudi v na j večjih težavah je pot naprej. Na križu prečisti vsa naša pričakovanja in jih naredi stvarna, odprta in živa. Po preizkušnjah postajamo še bolj podobni njemu, da na naših obrazih vedno bolj svetita njegova slava in veselje. Z Jezusom se moremo vedno odločiti za več ljubezni in življenja. Z njim smo pristni, veseli in ustvarjalni. Kdo ne bi bil navdušen nad takim prijateljem in odrešenikom? Primož Krečič Pot za ločene in ponovno poročene (4) Dokler človek diha, mora (za)upati Končujemo tako naš sprehod, med katerim smo razmišljali o položaju tistih kristjanov, ki so se civilno ločili in ponovno poročili, prav tako smo skušali tudi nakazati možne poti, ki jih lahko prehodijo znotraj Cerkve, ker so še vedno znotraj, četudi se ne morejo posluževati nekaterih zakramentalnih poti, vsaj ne v polnosti. Hodijo po tej poti, ki jo lahko poimenujemo "pot upanja in zaupanja", saj se trudijo živeti, kolikor se le da, krščansko, zlasti tako, da molijo in se udeležujejo cerkvenega življenja, zlasti nedeljskega bogoslužja. To je pot upanja in zaupanja, ker ti naši bratje in sestre upajo in zaupajo, da bodo dosegli Božje usmiljenje in se bodo stvari uredile. Če ne prej, vsaj ob koncu življenja, saj lahko tisti, ki so se trudili hoditi po tej omenjeni poti, brez težav prejmejo zakrament odpuščanja in svete evharistije ob zakramentov ob koncu življenja pa je spregovoril že nicejski cerkveni zbor, ko je naročal škofom, naj grešnikom omogočijo spravo in mir: "Za umirajoče naj se upošteva cerkveno pravilo, po katerem naj se v smrtni nevarnosti nikomur ne odreče svete popotnice". To pravilo je bilo postavljeno zaradi t. i. padlih kristjanov (lat. lapsi), ki so zavrgli vero pod preganjanji kristjanov, kolikor bolj lahko danes to drži za civilno ločene in ponovno poročene, kar je potrdila tudi sveta Cerkev. V družbi, okuženi le s pravicami, se bo to zdelo premalo, le kaplja v morje, a temu v resnici ni tako. V resnici je to najpomembnejše, da se s tega sveta ločimo v Božji posvečujoči milosti, da bi potem lahko vstopili v večno veselje pri Bogu. Kaj bi sicer pomagalo, če na zunaj ves čas sodelujemo v cerkvenem življenju, če potem ne umremo spravljeni z Bogom? zadnji uri ali v smrtni nevarnosti. Ravno iz tega razloga je zelo dobro in zaželjeno, da po tej svoji poti ne hodijo sami, temveč, da jih nekdo usmerja. Če je le mogoče, naj bo to domači ali kak drugi duhovnik, poleg tega pa je zelo dobro, če se civilno loči in ponovno poroči kdo od naših prijateljev, da ga spremljamo in spodbujamo v krščanskem življenju. Glede prejema Tako pa se od tega sveta poslovimo kot skesani razbojnik (Lk 23,39-43), Cerkev pa lahko pod določenimi pogoji tovrstnim kristjanom zagotovi tudi že prej, a pod določenimi pogoji - če se objektivno grešno stanje prekine (prekinitev te druge civilne zveze ali nezakonskega skupnega življenja). /konec Andrej Vončina Prejeli smo Preroška misel sv. Janeza Pavla II. Na dan, ko sta bila v Vatikanu kanonizirana dva velika papeža 20. stoletja, sveti oče Janez Dobri in papež Janez Pavel Veliki, se mi v spomin vračajo mnoge preroške misli obeh velikih svetniških mož, ki sta vodila Cerkev v hudih časih. Rad pa bi z bralci delil pre-proškost in aktualnost misli, ki jih je izrekel Janez Pavel II. ob koncu mednarodnega evharističnega kongresa, ki je bil v Se-viliji 12. junija 1993, kot je o tem poročal Francesco Bonini v tržaškem škofijskem listu Vita Nuova, 18. junija 1993. Pavle Bračko KONZUMIZEM je nova oblika malikovanja "Kristus luč narodov"!, to je izrekel sveti oče Janez Pavel II., ko je odpotoval z mednarodnega evharističnega kongresa, ki se je končal v Seviliji za močen poziv k "evangelizacijski dimenziji Cerkve", in se začel, da se prepozna kot živa in plodovita realnost, ki se nadaljuje z obnovljeno re- alnostjo in dinamiko Kristusovega poslanstva. Tema srečanja Evharistija in evangelizacija je vodila svetega očeta h govoru v širokem zamahu, toda tudi velike konkretnosti. Celoten svet ima potrebo po novi evangelizaciji: "od evharističnega oltarja, ki je utripajoče srce Cerkve, se stalno rojeva evangelizacijski tok besede in dobrote. Zato mora pripeljati stik z evharistijo do večje zavzetosti do tega, da napravi prisotno Kristusovo odrešenjsko delo v vseh stvarnostih človeškega življenja. Ljubezen do evharistije potisne človeka k temu, da spravi v prakso nujnost pravičnosti, bratstva, služenja, in enakosti med ljudmi. Naša družba namreč se ne more čutiti mirna in zadovoljna kljub nedvomnim velikim uspehom, uresničenim na različnih področjih, je dejal sveti oče". Kljub temu ne more ostati brezbrižna pred velikimi socialnimi problemi današnjega časa, kot je na primer pojav brezposelnosti, ki vodi veliko družin v pravi brezup in izpostavlja problematiko, ki pre- sega izključno ekonomski vidik in te mehanizme, da se postavi v etično in moralno perspektivo". Nujno je zato, da obnovimo zavzetost za pravičnost, svobodo, razvoj; ta napor je nujen in potreben. Z neko gotovostjo: Krščanska načela morajo zato brezpogojno postati izhodiščna orientacijska točka. Cerkev se ne more ozirati sama vase", je še poudaril papež v svoji homiliji med slovesnim bogoslužjem. Iz tega izhaja odločno povabilo, ki ga je še posebej namenil laikom, da premagajo vse skušnjave, ki bi jih ovirale, da bi s pogumom in trdnostjo sprejemali odgovornost pri uresničevanju in evangelijskega sporočila v poklicnem delu, a tudi na družbeni ravni, na ekonomskem, kulturnem in političnem področju. Na družbeni ravni naj torej posredujejo one vrednote, ki so zaradi svoje krščanske avtentičnosti tudi radikalno in vsesplošno človeške". Poglejmo stvarnost v oči. "Gotovo lahko človek izključi Boga iz svojega življenja, toda to privede do najhujših posledic za samega človeka in njegovo dostojanstvo osebe. Vi to dobro veste. Oddaljitev od Boga s seboj odnese tudi one moralne vrednote, ki so temelj in osnova vsakega človeškega sobivanja. Njegova odsotnost povzroča praznino, ki si domišlja, da bi jo napolnili z neko kulturo, ali bolje rečeno, psevdo-kulturo - ki se pokriva z neobrzdanim konzumizmom, v hla- stanju po posedovanju in uživanju, in ki ne ponuja drugega ideala, če ne boja za svoje interese in narcizistične užitke". Posledice, ki jih je papež navedel, so najbolj konkretne: "Implozija gospodarskih ekonomskih sistemov, ki učijo zgolj iskanje zaslužka in teptajo dostojanstvo oseb, dramatičnost brezposelno- sti, kvarjenje družinskega življenja, malikovanje zaslužka in neustavljivo slo po konzumizmu so tudi vzrok za neodgovorno uničevanje naravnega okolja". Iz tega sledi ugotovitev, da ima družba, ki bi rada pozabila na krščanstvo in bi se sekularizirala, potrebo po svetlobi, po resnici in po velikih, vedno novih spoznanjih evangelija. Torej ni nobenega razloga, da bi izgubili pogum: "kajti, četudi je veliko senčnih con, ki zatemnjujejo pogled, je veliko več razlogov za upanje in se v le-teh prepoznavajo: torej vaše krščanske korenine, vaša vera v Jezusa Kristusa, vaša pobožna vdanost Božji Materi”, je Janez Pavel II. podobno kot v Komposteli ponovil svoj poziv, izrečen celi Evropi v Komposteli 10 let pred tem: "Bodi to, kar si! Odkrij svoje izvire, hrani svoje korenine. Ponovno zaživi tiste pristne vrednote, ki so storile slavno tvojo zgodovino in si naredila dobro svojo prisotnost na drugih celinah. Od tistega 1982 se je že zelo veliko spremenilo in marsikaj je treba še postoriti. In da bi šli naprej, predvsem nobenih kompleksov. Nobenih kompleksov, zlasti ne pred "subtilno manipulacijo" - pred delom točno določenih političnih in kulturnih skupin, ki razpolagajo z močnimi sredstvi obveščanja, ki, kot kaže, skušajo prepričati ljudi, da bi bile krščanska identiteta, resnica in svoboda evangelija njihov nujni družbeni vpliv, njihova vidljivost, ki izhaja neposredno iz vidljivosti evharistije, zastarele. Prav nasprotno! To je čas, ko jim moramo znati dati tudi z vidika družbene prisotnosti in politične zavzetosti kristjanov novega zagona. Sveti oče je torej v Šivilji ponovil tiste izredne besede, ki jih je izrekel ob začetku svojega pontifikata: "Ne bojte se! Odprite vrata Kristusu! Odprite njegovi odrešujoči moči. Odprite mu meje držav, ekonomske in politične sisteme, obsežna področja kulture, civilizacije, razvoja". Kaj to pomeni? To pomeni gledati z zaupanjem v prihodnost, ob zavesti, da se more zgraditi s tem, da bi se iznebili konkretne in javne prisotnosti kristjanov, ampak celo obratno s postavljanjem v središče tega delovanja vrednote, ki jih izraža. Zato da se sliši ta glas in da se sodeluje z vsemi tistimi, ki se nočejo sprijazniti s perspektivo: “družbe zamračitve". V soboto po Veliki noči, 26. aprila, je bil v Pevmi pri Gorici v večernih urah res prijeten praznik. Mladi Ivan, Nicolas, Alexander, Nataša, Sara, Nicole, Veronika, Valentina, Giorgio, Thomas in Anna so iz rok nadškofa Carla Roberta Marie Redaellija prejeli zakrament svete birme. Na to jih je pripravil g. Marijan Markežič, ki mu je pomagala katehistinja Majda Mačus. Pri doživetem slavju je pel župnijski zbor pod vodstvom Franca Valentinčiča, na orgle pa je igrala Martina Valentinčič. Kristjani in družba 8. maja 2014 Na koncu bo zmagala Ljubezen Filip Terčelj - Zgled za kristjane? V škofiji Koper poteka proces za beatifikacijo, po vojni umorjenega duhovnika Filipa Terčelja. Beatifikacija je smiselna, če je določena oseba za ljudi zgled, kažipot, spodbuda za resnično krščansko življenje. Pri tem pa procesa za beatifikacijo ne smemo zamenjati z moraliziranjem. Tudi svetniki so samo ljudje, ki so tudi grešniki, kljub temu pa mora biti kandidat za blaženega vendarle pokončna oseba, prežeta z evangelijskimi krepostmi. Že samo dejstvo, da so Filipa Terčelja, skupaj z duhovnikom Francem Krašno, 7.1.1946, na zahrbten način umorile povojne komunistične oblasti, sproža veliko vprašanj in dvomov. Znane so polemike ob poskusu rehabilitacije škofa Rožmana in ob beatifikaciji Lojzeta Grozdeta. Niko Gorjup, v svojem prispevku Del katoliške cerkve se je uprl škofu Rožmanu (www. ujet. si 19. 2. 2010), citira odlomke iz knjige Škof Rožman in kontinuiteta, ki jo je napisal Ivan Jan Srečko. V prispevku so omenjeni duhovnik in pisatelj Finžgar ter naveden njegov citat, v katerem govori o "naj-bridkejšem črnem madežu" katoliške Cerkve na Slovenskem; Rožmanov suspenz duhovnika dr. Metoda Mikuža; svarilo, ki ga je škofu Rožmanu poslal dr. Izidor Cankar; izjava akademika dr. Antona Trstenjaka o tem, kako se je mariborski škof dr. Ivan Jožef Tomažič uprl kolaboraciji; citat jezuita Franca Ceraja iz njegove knjige Partizan nekoliko drugače- ter citat Petra Kovačiča-Peršina, ki meni, da “sta slovenska klerikalna politika in vodstvo slovenske Cerkve poglavitna krivca za bratomorno vojno, za zlorabo vernih množic v svoje politične namene, da je njun duhovni zločin v tem, da sta izdala evangelij in svoje ljudi". Koliko so Gorjupov zapis na spletu, interpretacija Ivana Jana Srečka ter mnenje Petra Kovačiča-Peršina objektivni, koliko pa gre za političen konstrukt in diskredi-tacijo Cerkve? Je res vse tako črno-belo, kot hočejo predstaviti "črni, beli in rdeči"? V obdobju fašizma je bil Filip Terčelj "Čedermac vseh Čedermacev". Zaradi svojega delovanja v prid zatirani slovenski manjšini v Italiji je doživljal preganjanje, strahotno mučenje in konfinacijo v južni Italiji. Po prebegu v Jugoslavijo je v Ljubljani deloval kot profesor na gimnaziji in bolniški kurat v psihiatrični bolnišnici. Raziskave kažejo, da je bil Filip Terčelj povezan s krogom, ki se je zbiral okoli Finžgarja, da je med vojno plačeval prispevek za OF, da so se pri njem zbirali aktivisti OF, da je sodeloval pri zbiranju prispevkov za družine interniranih ali aretiranih, da je bil a priori proti domobranstvu na Primorskem. Zakaj so ga po vojni komunistične oblasti zaprle? Zakaj je bil zahrbtno umorjen v Štulčevi grapi v Davči? Zakaj je bilo potrebno umor prikrivati? To vprašanje si zastavljam kot vicepostulator, saj nikakor ne bi bilo prav, da na oltar postavimo človeka, ki si tega ne zasluži oziroma nam ne more biti za zgled. Lepo prosim, da mi sporočite, ali kdo ve karkoli obremenilnega proti Terčelju. Tudi zato, da v tem primeru postopek končamo in z njim ne mučimo živih in mrtvih. Raziskovanje okoliščin Terčeljeve smrti v Davči me utrjuje v prepričanju, da je Terčelj, s svojim ravnanjem tik pred smrtjo, daleč presegel stališča, ki jih zasledimo v enostranskih polemikah med "partizani in domobranci". Po pričevanju ljudi v vaseh pod Ratitovcem sta se duhovnika Franc Krašna in Filip Terčelj javno zavzela za družine, katerih očetje so po končani vojni izginili (24 mož) ter za 90 v Avstrijo izgnanih oseb, med katerimi je bilo 62 otrok. Njihovi predniki so se v te kraje naselili pred 700 leti, nosili so nemške priimke ter uporabljali tirolsko narečje. Povojne oblasti so te ljudi obravnavale kot tujce, Švabe, naciste, izdajalce, sodelavce okupatorja in razredne sovražnike. Naj zgodovinarji in pravniki presojajo o krivdi teh ljudi ter o upravičenosti ravnanja novih oblasti, tako ali drugače, dejstvo je, da sta se Franc Krašna in Filip Terčelj zavzela za te ljudi in njihovo dostojanstvo. Gotovo sta vedela, da bi prišla bolje skozi, če bi molčala in se ne bi zavzela za "izdajalce". Ugotovitve kažejo, da je v Spodnjih Danjah od konca vojne do decembra 1945 izginilo nad 50% prebivalcev, na celotnem po- dročju v vaseh pod Ratitovcem pa okoli 30%. Mar ni to democid, genocid, ki so ga izvedle takratne slovenske oblasti? Kdaj se bomo Slovenci s tem resno soočili? Ob premišljevanju teh dejstev postajam kritičen tudi do stališča Petra Kovačiča-Peršina, kot ga predstavi Niko Gorjup. Moj namen ni zagovarjanje škofa Rožmana in domobranstva. Recimo, da drži, da je bila vloga škofa Rožmana taka, kot jo vidi Peršin, in je Rožman v resnici najbolj odgovoren za bratomorno vojno med Slovenci. Je Rožman odgovoren tudi za povojne poboje? So povojne poboje izvedli domobranci? Na kakšen način je Rožman odgovoren za smrt Terčelja? Je Rožman odgovoren tudi za to, da se povojni poboji še vedno prikrivajo in da povojna grobišča še vedno niso raziskana ter urejena, četudi se za nekatera ve, kje so? Mar ni to prikrivanje in valjenje krivde na druge še veliko večji zločin in človeka nevredno dejanje, kot so bili izvensodni povojni poboji? Terčelj je slovenska Antigona! Zdi se, da bomo Slovenci potrebovali še veliko časa, da "prežvečimo" Antigono, ki jo je Sofoklej napisal že v 5. st. pred Kristusom. Terčelj in Krašna sta se več kot pol leta po vojni zavzela za "sovražnike" in bila tako zvesta svojemu duhovniškemu poslanstvu. Spoštovanje vsakega človeka, tudi zločinca, ni le naloga duhovnikov, temveč vsakega kristjana in vsakega človeka. V civiliziranem svetu ima tudi kazen, pa naj bo izrečena po pravični ali krivični sodbi, pred amnestijo ali po amnestiji, svoje meje. Nam tudi smrt Antigone, Hajmo-na in Evridike ne zadostuje? Kaj pa usoda Kreona; jo prepoznamo v našem narodu? Za vse je potrebno moliti, vsem želeti dobro, vsem odpuščati! Vsi smo med seboj bratje! Tudi Kreon je naš brat, čeprav še vedno ne priznava svoje odgovornosti! Paradoks: naš odnos do preteklosti je sedanjost! Poleg tega: po krščanskem prepričanju, pa tudi po prepričanju muslimanov in tistih, ki verujejo v reinkarnacijo, se življenje ne konča s smrtjo, temveč je le prehod v nov način bivanja. Kosti ali pepel pokojnih so v "grobovih", pa naj bodo le-ti znani ali neznani, taki ali drugačni, naj gre za raztros pepela v morje ali za uporabo pepela pri izdelavi opek; bodisi, da so bili umorjeni pokopani s pieteto ali s satanističnim obredom. Truplo in grob nista dokaz za prenehanje bivanja. Polinejk, Eteokles, Hajmon, Evridika in Antigona so med nami in nas spodbujajo k spravi. Nič nočejo slišati o ceneni pomiritvi in pozabi. Ne bodo odnehali, dokler živi ne dosežemo sprave in sprejmemo človeških zakonov, ki so zapisani v naših srcih. Po krščanskem prepričanju na svetu v vsakem izmed nas poteka boj med dobrim in zlom, pri tem pa je izid vnaprej znan. Boj med dobrim in zlom poteka tudi v našem odnosu do preteklosti. Na koncu bo zmagala Ljubezen. Se ji je smiselno upirati? Bogdan Vidmar Deveta številka otroške revije Pastirček "Rožni mesec maj, razcveteli raj' \n Tako opeva Berta Golob v prvih dveh verzih pesmi Maj - v deveti številki Pastirčka, ob ilustraciji Marjana Mančka - najlepši mesec v letu, v katerem se razpre nešteto pisanih, omamno dišečih cvetov; med temi so tudi drobne šmarnice "solzice, / biserne stezice, / vodijo k oltarju / majniške Kraljice". Cvetoči "majnik" je namreč ves posvečen Božji Materi. Njej v čast se v majniških dneh vrstijo šmarnice, pobožnost, na katero smo bili nekdanji otroci in odrasli zelo navezani. Kar trli smo se pred oltarjem v cerkvi sv. Ivana v Gorici. Doma in v šoli smo Mariji postavljali oltarčke in zanjo nabirali najlepše poljske cvetke ... Pri prelestih tega čudovitega meseca se zaustavlja tudi Pastirčkov urednik Marijan Mar-kežič, ko omenja, da so v tem pomladnem času tudi prva sv. obhajila in v otroških glavicah že drhti misel na težko pričakovane dolge počitniške dni. Pred temi pa se morajo šolarji še malo potruditi, da bodo počitnice bolj brezskrbne, pravi Pastirčkov urednik, ki vabi otroke, naj čim prej vzamejo v roke barvice in naj kaj lepega narišejo za naslovno stran Pastirčka za šolsko leto 2014/2015. Podrobna navodila najdejo na četrti strani majske številke Pastirčka. O izvoru besed šmarnice, veliki šmaren, Šmarna gora lepo razlaga zapis, podpisan md, ki tudi opozarja, da je največ slovenskih pesmi posvečenih Mariji, naši zavetnici v nebesih. Kako s šmar-nično pobožnostjo častimo Marijo, v sliki in besedi pripoveduje dopolnjevanka Marije Perdih. Božja Mati je tudi protagonistka rubrike Spoznavajmo Sveto pismo, ki jo z občutljivim peresom piše Paola Berto lini Grudina. Kako Marija, ki ji glavo krasi krona iz šmarnic, stopila v cvetoči mesec maj, nežno in obenem veselo poje pesmica Pom- A ladni vetrič naše drage pesnice Ljubke Šorli, ki je tako rada tkala verze za otroke. Pe sem, objavljeno v Patirčkovem glasbenem kotičku Zapoj z menoj, je uglasbil goriški, večkrat nagrajeni skladatelj Patrick Quaggiato. O vstalem Jezusu v družbi prijatelja, ki gresta v Emavs, pa pripoveduje zapis Wal- terja Grudine v rubriki Zgodbe iz Svetega pisma, ki jih v privlačni, otrokom dostopni likovni govorici ilustrira Paola Bertolini Grudina. O Jezusu, ki je prisoten na oltarju v posvečenem kruhu in vinu, pa poje pesem Berte Golob Sveta maša. Kelih je pridala ilustratorka Danila Komjanc, ki tudi v tej številki Pastirčka spodbuja otroke, naj pobarvajo njene ilustracije, naj mlaj še bralce pa pospremi na rojstni dan želve Mici. Otroci ■ x bodo simpatični žel-' vici pomagali priti do darila. Kom-jančeva je z Ano Rupil tudi avtorica rubrike Pastirček nabira, ki je zelo uporabna tudi pri naravoslovnih urah, saj v nekaj vrsticah podaja izčrpen opis izbrane rastline. Tokrat je na vrsti beluš ali špargelj, ki so ga poznali Kitajci in Egipčani več kot 3000 let pred Kr. in so ga rabili tudi za zdravljenje. Avtorica Neža opozarja male in velike Pastirčkove Sporočilo papeža Frančiška za XXIX. svetovni dan mladih 2014 "Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo" (Mt 5,3) Kot smo videli, "blagor ubogim v duhu" oblikuje naš odnos z Bogom, materialnimi dobrinami in ubogimi. Jezusov zgled in besede nam dajejo spoznanje, koliko se moramo spreobrniti, da bo logika biti več prevladala nad logiko imeti več. Svetniki nam lahko najbolje pomagajo razumeti globok pomen blagrov. Kanonizacija Ja- neza Pavla II. na drugo velikonočno nedeljo je tako dogodek, ki nas je napolnil z velikim veseljem. On bo veliki zavetnik svetovnih dni mladih, ki jih je začel in vedno podpiral. V občestvu svetnikov bo ostal oče in prijatelj vas vseh. Aprila bo minilo trideset let, odkar je bil jubilejni križ odrešenja zaupan mladim. Prav s tem simbolnim dejan- jem Janeza Pavla II. se je začelo veliko romanje mladih, ki je zajelo vseh pet celin. Mnogi se spominjajo papeževih besed na veliko nedeljo leta 1984, ki so spremljale njegovo dejanje: "Dragi moji mladi! Ob koncu svetega leta vam zaupam znamenje tega jubilejnega leta: Kristusov križ. Nosite ga po vsem svetu kot znamenje ljubezni Gospoda Jezusa do člo- bralce, naj spoštujejo naravo, ki nam jo je podaril Bog, Hema pa svetuje, kako naj si z nekaterimi travniškimi rastlinami pripravimo odlično pomladansko solato. Otrokom namenja tudi dve skupinski igri: Ji lovi ti senco - seveda ob sončnih dneh na svežem zraku - in j kotaljenje poma- . ranč, ki jo otroci lahko igrajo kar v domači hiši. Tatjana Ban z ilustracijo živih barv in z dopolnjevanko na govarja Pastirčkove prijatelje, naj ugotovijo, kam so se odpeljali na potep Majini in Majevi starši. Stric Maks je Tjašo in Pastirčka peljal "nazaj v planinski raj", in sicer na ogled prečudovitega slapa Boka, ki ima največ vode, ko se na Kaninu topi sneg. Kot pravi Marijan Markežič v kot vedno lepem, s podatki bogatem zapisu, je slap viden z mostu na cesti Žaga - Bovec. V gorati pravljični svet bralce skrivnostno vodi Ma-riza Perat z zgodbico Kozjebradec in škratje. Kot vselej ji pravljična nit služi za to, da z njo stke zrcalo, v katerem bodo mali bralci uzrli kako svojo malopridnost in jo znali tudi popraviti. Ker se v slovenske otroške, pa tu-^ di odrasle pogovore vedno bolj vsiljivo vrivajo ita-, lijanski izrazi -večkrat namreč ne poznamo do-v mačih -, bo čudovito priročen "slovarček" o besedah, ki jih rabimo v kolesarstvu; dobite ga na 23. strani devete številke Pastirčka. Ravno pravšen bo tudi za odpravo jezikovnih spak pri Packu (izpod peresa Walterja Grudine), ki dirja s kolesom brez "žlaj-fov". Kot vedno boste v Pastirčku našli še rubriko Kar lepo po vrsti, razvedrilno stran in seveda Pastirčkovo pošto, v kateri je vse polno krasnih risbic. Vzemite v roke Pastirčka, v družbi prijatelja je zmeraj lepo! ne veštva ter oznanite vsakomur, da je rešenje in zveličanje samo v Kristusu, ki je umrl in vstal od mrtvih”. Dragi mladi prijatelji, Magni-ficat, slavospev Marije, ki je uboga v duhu, je tudi pesem vsakega, ki živi blagre. Veselje evangelija prihaja iz ubogega srca, ki se more radovati in občudovati Božja dela tako kot srce naše Gospe, ki jo "blagrujejo" vsi rodovi (Lk 1,48). Naj nam Marija, Mati ubogih in Zvezda nove evangelizacije, pomaga, da bomo živeli evangelij, v življenju utelešali blagre in imeli vedno pogum za veselje. /konec Karitas Pred Veliko nočjo je zbrala 29 ton hrane in higienskih pripomočkov Slovenska karitas je v času pred velikonočnimi prazniki zbrala 29 ton hrane in higienskih pripomočkov za ljudi v stiski. Župnijske karitas jih bodo maja v svojem kraju razdelile tistim, ki jih potrebujejo. Ob tem opozarjajo, da so na robu zmogljivosti, saj bodo morali na hrano iz intervencijskih zalog EU čakati do jeseni. Zbiranje hrane je potekalo pred poslovalnicami Hofer. Maja se nadaljuje dobrodelna akcija Pomagajmo preživeti, ki je namenjena zbiranju denarja za pomoč brezposelnim in tistim, ki jih je prizadela kriza, navajajo na Slovenski karitas v sporočilu za javnost. Prav tako bodo v nekaterih župnijah in po različnih drugih trgovskih centrih nadaljevali zbiranje hrane. *—^ • V"| NOVI 6 8. maja 2014 GOIISEH GLAS Posebna gostja v vrtcu Pika Nogavička Spomnili smo se desete obletnice vstopa Slovenije v Evropsko unijo Poučno v družbi |qe :e nekdanje veselje? Nerodne Avguštine V letošnjem šolskem letu izvajajo v vrtcu Pika Nogavička v Štandrežu, s štiriletnimi otroki, projekt Spodbujanje razvoja bralne pismenosti. Projekt je nastal na pobudo Zavoda za šolstvo RS pod mentorstvom pedagoške svetovalke Andreje Duhovnik. Pri projektu sodelujejo tudi nekatere vzgojiteljice in otroci iz vrtca Pikapolonica v Pevmi in Sonček v Gorici. Po začetnem izobraževanju v organizaciji Zavoda za šolstvo RS so vzgojiteljice pripravile operativni načrt dejavnosti, s katerim želijo spodbujati učenje slovenskega jezika in uporabo le-tega v vsakdanjem pogovoru. V vrtcu v Štandrežu so z didaktičnimi igrami, s poslušanjem, pogovorom, z opazovanjem, s posnemanjem, ponavljanjem, z dramatizacijo, glasbenim izražanjem in s skupnim branjem pravljice Nerodna Avguština spoznavali nove izraze in nove besedne zveze. Usvajali so ustrezno terminologijo za gospodinjska opravila, sorodstvene odnose in za življenje v cirkusu. Otroci so že v pustnem času spoz- nali lutko - Nerodno Avguštino. Lutka je otroke zelo navdušila in jim nudila notranjo motivacijo za nadaljnje učenje. Otroci so z lutko vedno aktivno sodelovali, radovedno spraševali, se vključevali v pogovor in tako usvajali nove izraze. Ob koncu projekta so vzgojiteljice povabile v vrtec pravljičarko Majdo Zavadlav, ki je pripravila za otroke pravo gledališko predstavo. Gospa Majda - Nerodna Avguština je otroke pritegnila že s svojo pojavo in jih takoj nagovorila. Pokazala jim je, kako v cirkusu jezdi, se spotika, “pada", brenka na kitaro, igra na bas in sodeluje v cirkuškem orkestru. Spretno in hkrati nerodno je hodila po vrvi, po rokah, izvajala “akrobatske" telovadne spretnosti. Poleg tega je otroke seznanila z gospodinjskimi opravili na svojem domu: pomivala je, kuhala, likala... Otroci so med predstavo aktivno sodelovali in se vneto odzivali na njena vprašanja. Vzgojiteljice in otroci se gospe Majdi Zavadlav prisrčno zahvaljujejo, da je sprejela povabilo in pričarala res prijetno jutro v vrtcu. Na Trgu Evrope, skupnem trgu obeh Goric pred novogoriško železniško postajo, smo se v sredo, 30. aprila, zvečer zbrali, da bi s spominskim srečanjem, ki so ga prireditelji naslovili Skupaj v Evropi 30. april 2004 -30. april 2014, spomnili desete obletnice vstopa Republike Slovenije v Evropsko unijo, saj je RS vstopila v EU prav na ta dan pred natanko desetimi leti. Na slovesnosti je bilo prisotnih okrog sto ljudi, na njej pa so spregovorili nekdanji in sedanji politiki iz Nove Gorice in Gorice, velikih množic torej ni bilo, navdušenja pa tudi ne več. Za uvod so prireditelji na preprosti slovesnosti prebrali pismo nekdanjega predsednika Evropske komisije Romana Prodija, ki ga je poslal organizatorjem; prebral ga je Livio Semolič. Romano Prodi se je spomnil dejstva, da se je pred desetimi leti sam udeležil proslave ob vstopu Slovenije v EU na istem goriškem trgu. Povedal je tudi, da si je sam zelo prizadeval za širitev EU in se neposredno zavzel za njeno im hitrejšo uresničitev. “Ne pretiravam torej, če napišem, da je bila noč, v kateri so padle meje med Italijo in Slovenijo, najlepši trenutek v mojem ne ravno kratkem političnem življenju. Četudi enako iskreno mislim, da mi v življenju nikoli ni padlo na Vsakič, ko se Boris Kobal pojavi na kakšnem goriškem odru, je dvorana gotovo popolnoma zasedena. Tako je bilo tudi v ponedeljek, 14. aprila 2014, ko je režiser, igralec in humorist Boris Kobal, rojen v Trstu 16. novembra 1955, bil gost na trijezičnem festivalu Komigo, ki ga prirejata Goriški Kulturni dom in zadruga Maja iz Gorice v sodelovanju z združenjem Terzo Teatro iz Gorice, ZSKD, s Forumom cultura iz Gorice, pa še s SNG Nova Gorica in Kulturnim domom Nova Gorica, pokroviteljstvo pa mu dajejo dežela FJK, go-riška občina in pokrajina, Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, SKGZ in Fundacija Goriške hranilnice. Tudi zaradi oddaj na TV Koper priljubljeni humorist, ki ga ljubitelji gledališča imajo v spominu kot ustvarjalca marsikatere režijsko posrečene predstave v raznih slovenskih gledališčih, predvsem pa kot avtorja in režiserja že legendarne komedije o zamejskih "aferah", Afrika ali na svoji zemlji, se je v goriškem Kulturnem domu predstavil z monokomedijo Po mojem Sloveči..., ki jo je po zgledu podobnih odrskih stvaritev Giorgia Gaberja zasnoval z Branetom Završanom in jo premierno uprizoril v KUD Pod topoli Ljubljana. V svojem značilno kritično satiričnem slogu jo izvaja ob klavirski spremlja- vi glasbenice Polone Janežič. V monolog je vlil veliko resničnega dogajanja v Sloveniji oz. resnice na račun Slovencev, ki jih žal mora prenašati prelepa dežela Slove- glavo toliko vode kot v tisti noči med dvema Goricama", se je Romano Prodi duhovito spomnil deževnate noči, ko je pred desetimi leti Slovenija vstopila v EU. Dodal je še, da je bil sam osebno ganjen, ker je bil prepričan, "da se od tistega trenutka dalje ne bodo več ponovile tragedije, ki so okrvavile kraje, ki so nam dragi in tako blizu". Nadalje je Prodi zapisal, da danes ve, da je imel prav, saj gre, čeprav počasi, mir v pravo smer, čeprav je tudi dodal, da se "ne smemo zadovoljiti s pogledom nazaj in reči, da gre na bolje, kajti poleg velikih pozitivnih novosti nismo znali izkoristiti vseh prednosti, ki bi nam jih lahko zagotovilo novo geopolitično stanje". Romano Prodi je v pismu Goričanom tudi poudaril, da v EU "ne moremo graditi prihodnosti s pogledom, zazrtim v preteklost". Zaželel si je tudi, da spomin in obeležitev desetletnice velikega dogodka "postaneta pri- nija; kot zemljepisni pojem je ona "od nekdaj, uradno šele dobrih dvajset let, nič hudega sluteč, in ni Slovenija kriva, da je fasala Slovence. Ta narod, ki si želi biti po nemško discipliniran, po drugi strani pa je balkansko razposajen. Ta narod zdaj ne ve, kaj bi s samim seboj", bridko ugotavlja Boris Kobal v tej predstavi, v katero zgnete tudi svoje življenje, ki mu je steklo v Trstu, kjer je tudi doraščal. Nekoč pomembno mesto v zalivu je zapustil, ko se je odpravil na študij v Ljubljano, kj er se j e vpisal na AGRFT in izbral gledališko režijo. V slovenski prestolnici živi že mnogo let, a v njej se ni "udomačil", pa tudi v rodnem Trstu se ne počuti več doma. Trst je v teh letih spremenil svoj videz in ni zanimiv "ne za Italijo ne za Slovenijo", postaja obrobno, nepomembno mesto. Tudi sam ni več tak kot včasih, pravi Kobal, čuti se, da je že v tistih letih, ko te kot ustvarjalca postavijo na obrobje, "ker si se nekako že izpel". "Mučijo" ga tudi razni "strahovi", ki se pojavljajo z leti. V monokomedijo s kar grenkim priokusom, čeprav so v njej tudi humorni utrinki, ki spravijo gledalce v smeh, je izlil kar nekaj svojih razmišljanj o naši lepi domovini, ki jo razjedajo novodobni požrešneži. Slovenci se zanjo ne zavzemajo dovolj, je ne spoštujejo, je ne ljubijo, kot bi jo morali. Ne zavedajo se njenih naravnih in umetniških lepot in tudi ne ložnost boljšega udejanjanja vseh možnih in pričakovanih skupnih načrtov, ki so potrebni za boljšo prihodnost". Nico Fornasir za študijsko središče Rizzati iz Gorice, Boris Nemec za Goriški forum, Walter Bandelj za Svet slovenskih organizacij, Livio Semolič za Slovensko kulturno gospodarsko zvezo, Roberto Col-lini za mednarodni inštitut za sociološke študije v Gorici ISIG, ki so organizirali proslavo v sodelovanju z drugimi slovenskimi in italijanskimi ustanovami, so koordinirali večer, na katerem so govorili predvsem o spominih na dogodke izpred desetih let. Med drugimi so spregovorili sedanji goriški župan Ettore Romoli, go-riški župan izpred desetih let Vit-torio Brancati, takratni novogoriški podžupan Andrej Miška, sedanji poslanec v rimskem parlamentu in takratni predsednik go-riške pokrajinske uprave Giorgio Brandolin, nekdanji evropski po- prednosti imeti svojo državo. Kaj radi jo zapuščajo, a se v tujini raznežijo, če slišijo Avsenike ali kako narodno pesem. "Po mojem Slovenci ... Slovenci v Sloveniji ne čutijo domovine. Ko grejo na tuje in slučajno slišijo Avsenike, se raz- jokajo od domotožja. Slovenci ne marajo Hrvatov, razen julija in avgusta. Slovenci so bolj inteligentni od Švicarjev. Če pa pogledamo povprečni dohodek Švicarja, bi si želeli, da bi bili malo bolj neumni. Slovenci se v gostilni pogovarjajo kot najboljši politiki. Skoda, da se, ko pridejo v parlament, po- slanec Demetrio Volcic, slovenska poslanka v Rimu Tamara Blažina, podpredsednik deželnega odbora Furlanije Julijske krajine Igor Gabrovec, deželni odbornik FJK za kulturo in manjšino Gianni Tor-renti, nekdanji poslanec v DZ RS Robert Hrovat, nekdanji novogoriški podžupan Tomaž Vuga, deželni tajnik stranke Slovenska skupnost Damijan Terpin ter vrsta drugih političnih akterjev Goriške in Novogoriške iz tedanjih in sedanjih časov. Predsednik študijskega centra ISIG Roberto Collini je pravilno dejal, da je danes na Goriškem glavna ovira predvsem jezikovna meja, saj predvsem italijanski državljani ne poznajo slovenskega jezika. To je bilo tudi očitno na sredini proslavi, saj se je deželni tajnik stranke Slovenska skupnost Damijan Terpin izkazal za odličnega prevajalca v oba jezika, prireditev so namreč naredili tako, da sta bila slovenski in italijanski jezik enakopravna. Zelo lepo pa sta goriško slovesnost sklenili novoriška mlada mama v slovenskem in goriška mlada mati v italijanskem jeziku, ki sta obe zaželeli lastnim in drugim otrokom Gorice ter Nove Gorice še lepšo in še svetlejšo skupno prihodnost, predvsem pa boljše medsebojno poznanje in bolj plodno sobivanje. Pa vendar: "Le kam je izginilo vse navdušenje, ki je bilo prisotno med nami pred desetimi leti? Kam je izginilo vse veselje, kam so odšli vse skupne sanje in vsi dobri nameni"? Jurij Paljk govarjajo kot v gostilni..." Take strelice je Kobal upravičeno povedal o Slovencih, ki jim je vse tuje lepše od tega, kar imajo doma. Vse bi prodali... Pogosto so popolnoma brez dostojanstva in ne vedo, kaj bi s svojo državo... S svojimi ostrimi, seveda tudi nabritimi satiričnimi puščicami je Boris Kobal pozabaval goriško občinstvo, a mu tudi vrgel marsikatero bodičasto iztočnico za globok premislek o Slovencih v naši domovini, a tudi o nas samih, ki živimo v "zamejstvu". Občinstvo je v uvodnem nagovoru kot vselej pozdravil predsednik Kulturnega doma Igor Komel; tokrat je imel ob sebi Karolino Černič, ki je v humornem ključu omenila težave zakonskega jarma. Med gledalci je bil tudi nekdanji novogoriški župan Mirko Brulc, ki je čestital Kobalu in se vnovič spomnil, kako je prav Kobal sodeloval na tistem nepozabnem goriškem večeru 1. 2007, ko so končno padle fizične mejne zapreke med Slovenijo in Italijo. m SKRD JADRO s pokroviteljstvom OBČINE RONKE vabi na ČEZMEJNO SREČANJE O AZBESTU ponedeljek, 12. maja 2014, ob 18.00 občinska sejna dvorana v Ronkah V Domu F. Močnik ob cerkvi sv. Ivana Živahno ob koncu telovadnih ur Ko prijetno božajoče pomladno sonce zvablja na sprehode v cvetočo naravo, pa tudi vztrajno vabi k delu na cvetličnem in zelenjavnem vrtu - v Brdih pa predvsem v vinograde -, se v dvorani Doma Franc Močnik ob cerkvi sv. Ivana v Gorici konča telovadni tečaj, pri katerem nekdanje rosne, sloke gospodične razgibavajo vedno bolj okorne sklepe in krepijo bolj ohlapne mišice, da bi bolje in bolj pogumno opravljale vsakdanje delo med domačimi stenami. Tudi letos jih je po tej telovadni pustolovščini, ki se vije od jeseni do pomladi, potrpežljivo in z velikim posluhom za vsakršno njihovo težavo vodila profesorica telesne vzgoje Maja Leban, za katero se zdi, da se je čas ustavil: iz leta v leto je namreč bolj gibčna in spretna. Duši in gonilni sili tečaja, katerega z velikim veseljem obiskuje okrog petindvajset tečajnic, sta gospe Mirka in Zvonka, ki skrbita, da vse “teče kot po maslu”. Za vso njuno skrb se jima prisrčno zahvaljujemo vse “telovadke” in se jima priporočamo tudi za naslednje leto. Take srčne želje namenjamo tudi prof. Maji Leban in pri tem upamo, da bo tudi v prihodnje tako zavzeto in predano poskrbela za naše razgibavanje, katerega učinki so vselej dobrodošli in zelo opazni. Tiste, ki se bodo v juniju lahko udeležile počitniškega tedna v objemu gozda in gorske tišine v koči sv. Jožefa v Žabnicah, se teh dni poživljajočega oddiha, daleč od vsakodnevnih skrbi in nadlog, že zelo veselijo. Pri tem seveda že hrepenijo po vzponu - sicer verjetno z žičnico - na Sv. Višarje, kjer Marija zvesto čaka, da ji zaupamo vse svoje stiske in težave in da se potolaženi in opogumljeni vračamo v življenjske tirnice in se bolj z optimizmom spopadamo z vsakdanjimi dolžnostmi. / IK KULTURNI DOM Komigo Kritične bodice na račun Slovencev Kritične bodice na račun Slovencev drežu, v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa in njegove brezmadežne Matere Marije, razdražimo in ločimo omenjeni kraj Štandrež s cerkvijo, posvečeno istemu apostolu, od go-riške stolniške župnije, kateri je bila podrejena s svojim okrajem". Prvi župnik je postal Josip Kosovel, kije bil prej več let kurat v Štandrežu. Štandreška cerkev ima dolgo zgodovinsko pot, saj je že pred letom 1300 stala na štandreških poljih skromna cerkvica, posvečena sv. Andreju apostolu, ki je dala ime naselju. Iz zapiskov komisije za ustanovitev goriške škofije iz leta 1588 izvemo, da je bila štandreška cerkvica bogata, saj je imela v lasti veliko zemljišč, ki so jih obdelovali domači kmetje. Ko je bil za kaplana v Štandrežu Blaž Cotič, so leta 1663 cerkev porušili in na istem mestu zgradili večjo cerkev, ki je imela pet oltarjev. Glavni je bil posvečen sv. Andreju, štirje stranski pa sv. Florianu, sv. Ulriku, sv. Gotardu in sv. Antonu Pa-dovanskemu. Pročelje cerkve je bilo zelo razgibano s petimi nišami, v katerih so bili kipi svetnikov. Zelo lep je bil tudi zvonik. Ker je število prebivalstva v Štandrežu naraščalo, so ob koncu 19. stoletja začeli načrtovati novo, večjo cerkev. Leta 1900 se je v Štandrežu rodilo 67 otrok, deset let kasneje pa kar 101. Ko je bila urejena vsa dokumentacija, so leta 1899 cerkev porušili in leto kasneje zgradili novo, dvakrat večjo. Prva svetovna vojna je cerkev popolnoma uničila in njena obnova je bila zelo zahtevna. Ko so se v drugi polovici leta 1918 začeli prebivalci iz begunstva in ujetništva vračati v porušen Štandrež, so se najprej začasno vselili v lesene barake in kmalu začeli obnavljati svoje domove. Za verske obrede so postavili leseno barako, ki je služila do leta 1924, ko so blagoslovili novo cerkev, ki se je od prejšnje razlikovala predvsem po zvoniku. Prejšnja je imela šilast zvonik, obnovljena pa ima kupolasto obliko. DP 90-letnica obnove štandreške cerkve in ustanovitev samostojne župnije Pomembna mejnika za prebivalce Standreža Tretjega maja je bila v štan-dreški cerkvi slovesna zahvalna sveta maša ob 90-let-nici obnovitve cerkve in ustanovitve samostojne župnije. Župnik Karel Bolčina je ob začetku mašne daritve vernike seznanil s tem, da je bila pred natančno 90 leti štandreška cerkev, po razdejanju v prvi svetovni vojni, obnovljena in ponovno blagaslovlje-na. Goriški knezonadškof Frančišek B. Sedej je cerkev mazilil na dvanajstih krajih, na kar danes spominjajo križi, nad ka-teremi so v teh dneh gorele sveče. Samo deset dni prej, 23. aprila 1924, je isti nadškof ustanovil samostojno župnijo sv. Andreja, ki je bila prej kuracija in odvisna od prvostolne cerkve v Gorici. V nadškofovem dekretu je med drugim zapisano: "za večje širjenje božje slave in koristnejšo dejavnost za zveličanje vernikov, stanujočih v Štan- Foto Boris Prinčič Na praznik Božjega usmiljenja, 27. aprila, je pri sv. Ivanu v Gorici dvanajst mladih prejelo zakrament sv. birme. Petra, Gregor, Jan, Danijel, Matija, Mitja, Sara, Veronika, Andrej, Ferdinand, Katja in Chiara so se s katehistinjo Mirjam Bratina dve leti skrbno pripravljali na ta korak. Storili so ga skupaj z odraslim fantom z Rojc; ta se jim je pridružil pri res lepem obredu, ki ga je spremljalo petje mladinskega zbora pod vodstvom Katerine Ferletič. Nadškof Carlo Redaelli, ob katerem je somaševal župnik Marijan Markežič, je v mladih z darovi Sv. Duha utrdil milost krsta in jim zaželel, da bi jim ta prenovila srca. Slovesna vstaj enjska sv. maša v goriški stolnici Radostno slavje ob Kristusovi zmagi nad smrtjo Tudi letos se je na velikonočno jutro, v nedeljo, 20. aprila, ob 6.30 obnovila verska tradicija, ki prikliče v goriško stolno cerkev slovenske vernike z vseh koncev mesta, pa tudi od drugod. Žal, kot že lansko leto, tudi letos nismo zabeležili take množice, kot je bila včasih v goriški triladijski baročni stolnici, a sv. maša je bila kljub temu zelo doživeta. Na koru so vstajenjsko mašno daritev, ki jo je vodil Marijan Markežič, župni upravitelj Slovenskega pastoralnega središča v Gorici, ob somaševanju stol-niškega župnika Sinuheja Ma-rotte, spremljali pevci, ki jih je vodila Franka Žgavec, na orgle pa zanesljivo spremljal David Bandelj. Razveseljivo je to, da je bilo med pevci veliko mladih. Po trikratni aleluji, ki izzveni v zmeraj glasnejših, višjih in svetlejših tonih, se je zvrstila cela vrsta naših lepih velikonočnih melodij, ki vzneseno opevajo veselje ob Kristusovi odrešenjski zmagi nad temino smrti. Da se moramo obračati k vstalemu Kristusu, ki je naša luč in večna svetloba, kot se sončnica obrača proti soncu, da iz njega črpa življenjsko moč, je poudaril v homiliji g. Markežič, ki je ob koncu izrekel dobrodošlico go-riškemu nadškofu Carlu Reda-elliju. Kot je že nekaj let navada, se je nadškof udeležil tega velikonočnega slavja; v lepi slovenščini je nagovoril vernike in jim podelil Božji blagoslov. Blagoslov se je razlil tudi po velikonočnih jedeh, ki so jih po tradiciji prinesli ljudje s seboj. Berili sta prebrala prof. Adrijan Pahor in Franko Žerjal, prošnje pa Nevia Žerjal. Pri maši so sodelovali tudi mladi strežniki, ki so se zelo izkazali v vsem svetem tridnevju v cerkvi sv. Ivana v Gorici. Na veliki četrtek je sv. mašo daroval g. Alessio Stasi. Sledilo je molitveno premišljevanje, ki so ga izoblikovali birmanci pod vodstvom ka-tehistinje Mirjam Bratina. Molitveno uro za odrasle je v posebni zbranosti vodil mladi študent Simon Peter Leban. Tudi na veliki petek se je v cerkvi sv. Ivana zbralo kar precej vernikov, ki so se udeležili obredov tega dne. Kristusovo trpljenje po Mateju je brala skupina mladih. Vlogo Kristusa je prevzel msgr. Cvetko Žbogar, ki je tudi opravil obrede velikega petka. Zvečer se je križevega pota, ki se je vil po goriških ulicah do gradu in ga je vodil nadškof Redaelli, aktivno udeležila tudi lepa skupina mladih Slovencev. Ti so pod vodstvom katehistinje Katerine Ferletič pripravili občuteno razmišljanje in pevski trenutek pri šesti postaji. Sobotno vstajenjsko slavje je pri sv. Ivanu vodil msgr. Cvetko Žbogar. Na Veliko noč so bile slovenske sv. maše kot vselej zvečer pri kapucinih, dopoldne pa pri sestrah na Korzu, v Zavodu Sv. Družine, pri sv. Ivanu in v cerkvi sv. Ignacija na Travniku, v kateri je maševal g. Stasi, petje pa je pri orglah, kot vsako nedeljo, spremljala Lojzka Bratuž. IK M DRUŠTVO ARS ^ Vljudno vabi na odprfje fotografske razstave POTI USOD/LE VIE DEI DESTINI Andrej Furlan - Andrej Perko Galerija Ars na Travniku, Gorica Četrtek, 15. maja 2014, ob 18.30 Obvestila Združenje cerkvenih pevskih zborov-Gorica sporoča vsem, ki so se prijavili na natečaj za slovensko peto mašo ob 40-letnici ustanovitve Združenja, da bo strokovna komisija rezultate natečaja odposlala avtorjem do vključno 15. maja 2014. Sodelujočim se Združenje zahvaljuje za poslano delo in se obenem oprošča za zamudo. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prireja 27. in 28. junija dvodnevni avtobusni izlet, namenjen ogledu mesta Parme in gradov v okolici. Vpisovanje čim prej na društvenem sedežu na korzu Verdi 51 ob sredah od 10. do 11. ure. Informacije po tel. št. 0481532092 (Emil D.). Na račun 100 evrov. PD Rupa-Peč vabi na tradicionalni letni izlet, tokrat v Jordanijo, ki bo potekal od 19. do 26. avgusta 2014. Informacije na tel. 0481 882285 (Ivo Kovic). Resna in odgovorna medicinska sestra nudi nego in pomoč starejšim osebam. Tel. štev. 00386 30 325 558. Zanesljiva in diskretna gospa pomaga pri likanju in čiščenju v gospodinjstvu. Tel. št. 00386 40153213. Iščem delo za čiščenje in likanje na območju Gorice. Tel. štev. 00386 31449311. Kadar potrebujete varstvo za otroka ali starejšo osebo, pokličite na tel. štev. 00386 41256240. 32-letna profesorica nudi inštrukcije slovenščine in varstvo. Tel. štev. 00386 41256240. Kvalitetno opravljam gospodinjska dela: likanje, čiščenje... Pokličite na tel. štev. 0038641885539. Pianino znamke Danemann starejše izdelave, rezljan, zelo lepo ohranjen, primeren za takojšnje igranje, ugodno prodam. Tel. št. 00386 41529652. Čestitke Ob praznovanju 80. rojstnega dne želimo Marici Colja Podveršič še mnogo zdravih in veselih let mož Anton, sin Jadran, vnuk Aaron in snaha Cinzia. Čestitkam se pridružujemo tudi vsi pri Novem glasu. RADIO SPAZIO Vrata proti vzhodu (od 9.5.2014 do 15.5.2014) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4,91,103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od 21.00 do 22.00. Spored: Petek, 9. maja (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev -Glasba iz studia 2. Sobota, 10. maja (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v slovenščini ter v benečanskem in rezijanskem narečju. Nedelja, 11. maja (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 12. maja (v studiu Andrej Baucon): Narodnozabavna in zabavna glasba -Zanimivosti iz naših krajev - Iz krščanskega sveta - Naši zbori pojo - Obvestila. Torek, 13. maja (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 14. maja (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Dolomiti so se vzdignili iz morja -l^bor melodij. Četrtek, 15. maja (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba -Zanimivosti iz sveta - Obvestila. KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE vljudno vabijo na slovesnost podelitve 10. priznanja KAZIMIR HUMAR GORIŠKI SKUPNOSTI MARIJINIH SESTER ČUDODELNE SVETINJE ob 70-letnici prihoda sester v Gorico in 50-letnici doma Marije Kraljice petek, 9. maja 2014, ob 19. uri v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici na slovesnosti sodelujejo: otroški pevski zbor SCGV Emil Komel iz Gorice Damijana Čevdek Jug, zborovodkinja nagovor: prof. Lojzka Bratuž utemeljitev priznanja bo prebrala Monica Ouaggiato KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV 2 V v /fr.- "A.- •• • VV-*- • V V-V- .V.V.V,V.V.V:.V;v ; :.V:; V:: ; W-r.r- '• :-Vf>Vr ?, •'• v' -•* --.V:.-:/; : 7- V- *:.u