Tiha nedelja.
Ali je brizgnila kri od Soče,
ali je plamen — zlat prt odel snežnike:
krvavo žarijo, molče govorijo
besede velike.
Obstanem in gledam: še srce krvavi, obstanem, poslušam: še srce molči in molči--------
Pred mano tiha polja tiho zelenijo, v mladem vetru tiho tihe setve valovijo in drevesa tiho poganjajo, ko da pod nebo sanjajo.
O, ko se v njih vse vihre zbero,
hrešče zaječijo
in še molk srca preglasijo! —
Joža Lovrenčič.
Boji.
F. S. Finžgar.
IX.
»Ali si ga pregovorila?« je vprašala Jera Lojzo, ko se je vračala mimo zelnika.
Lojza je skomizgnila z rameni,
»Upam, da. Ne ve se pa ne. Je čuden, saj ga poznaš.«
Jera se je sklonila spet k zelnatim glavam in nič upanja ni imela. Preudarjala je, kam bi šla. »Do sv. Jurja grem gostovat, saj imam denar. In kako dnino tudi še ujamem. Ali pomnita naj me, če pojdem.  Še jima bom stavila sive lase v glavo.«
Jera je polagoma zašla od žalosti na pot maščevalnih misli in je trla gosenice, da ji je zelenkasta voda brizgala izpod palca.
V tem je prišel mimo zelnika tudi France, ki je še posedel pod češnjo in opazoval Jančarico na nasprotnem bregu, »Ali se ji bo zdelo, ko zve, kako sem zapodil Jero!« je razmišljal in se veselil tiste ure, ko1 ji sam to razodene in mu ona hvaležno poreče: »Prav si imel, France.« Šele ko je Jančarica oprtala koš, se je dvignil tudi France s korenine in šel proti domu.
Ko je zagledal Jero v zelniku, ga je nekaj ustavilo. Njegove vesele misli so se zmračile, S silo se je pognal, da je šel dalje. Gledal je v tla, ali kljub temu je dobro videl, kako mu Jera obrača hrbet — in zdelo se mu je, da vsa togotna šari med zeljem. To ga je speklo in še bolj ga je zabolela misel, da bi mu utegnila Jančarica očitati, češ, užugala te je. Sunkoma je okrenil glavo proti zelniku, poprijel trje za kosišče in zavpil nad Jero:
»Kaj imaš opravka v našem zelniku? Izgubi se!   Imam že drugo deklo.«
France je zamahnil z roko in postavil koso na ramenu kvišku — na boj.
Jera je zbežala na nasprotni strani iz zelnika in potoma sunila z nogo par glav, da so se nagnile na zemljo. Sključena je stekla po stezi, za streljaj pred Francetom se je pa ustavila, požugala mu z obema pestmi in mu zagrozila: »Boš že videl, pre-šuštnik!«
France se je nagnil, da bi skočil za njo in jo udaril po umazanih ustih. Toda sram ga je postalo, premagal se je ter zažvižgal, Celo tako moški je bil, da je obesil koso na plot in šel v deset minut oddaljeno opalto h Korenčku po tobak,
Jera je priburila domov prav tedaj, ko je Francka pomagala Lojzi nositi vodo za opoldansko vrdejo. »Ta je ta nova,« je presunilo Jero, toliko da se ni sesedla. Oči so se ji izbulile, prsti so se ji krivili in najrajša bi bila planila nad Francko,
»Ali si obrala?« jo je nagovorila Lojza.
»Naj le ta nova obira,« je zarezala Jera, pogledala kakor skopec divje na Francko in drvela skozi vežo v svojo sobo, od koder še je culo lopu-tanje vrat in škripanje pokrova njene skrinje.
»Jezus, kaj sem ji naredila? Kako je huda name!«
»Nič ne maraj. S Francetom sta se nekaj sprla.«
Lojza je postavila škaf pred hlev in šla za Jero. Francki je utripalo srce. Iz hiše so doneli nerazločni, jezni klici Jere. Lojza se je vrnila vsa žalostna iz hiše, kmalu za njo je privlekla Jera svojo skrinjo na dvorišče in kričeč in zmerjajoč bežala k sosedu, od koder je naglo priropotala s samo-težnim vozičem, naložila nanj skrinjo in jo odpeljala.
Francka se ji je skrila v hlev. Tamkaj je slonela in božala teličko, ki jo je gledala z velikimi,
119