Učinkovito ljudsko samoupravljanje bo mogoče šele, ko bodo nepartljski Slovenci enakopravno soudeleženi pri osnovnih političnih odločitvah prek samostojne, od partij-skeka vodstva ločene in neodvisne politične organizacije. če bi to bila Slovenska socialistična zveza, bi prehod bil toliko lažji. (Ciril Zebot, SLOVENIJA DANES IN JUTRI). VČERAJ, FOR A. FREfc SLO VENI A Samonikel narod, ki nima lastne države kot potrebnega orodja za skupnostno odločanje, ostaja v sodobnih razmerah brez zadostnih možnosti za nadaljnji narodni razvoj; njegove sile se izčrpavajo v nasprotovanem in oviranem ohranjevanju že pridobljenih narodnih posebnosti. Tako stanje stvari ni le krivično, temveč tudi povzroča čut manjvrednosti in neodgovornosti, nevoljo, nemire in uporništvo. (Ciril žbot, SLOVENIJA JUTRI). — VČERAJ IN LETNIK XIX — VOLUME XIX 1. JANUAR 1968 Published monthly by: Slovenian National Federation, of Canada, 646 Euclid Ave. Toronto, Ont. Canada. ŠTEVILKA 1. NUMBER 1. SREČNO NOVO LETO 1968 Skrben gospodar sede ob koncu leta k mizi. Pregleda račune za nazaj, vsa pasiva in aktiva ter skrbno naprav i predračun za novo leto. iz preteklosti črpa načrte za prihodnost. Kot Slovenci gledamo nazaj. Ugotavljamo, Kaj smo vse doživeli, gledamo na uspehe in skrbno iščemo napake. Napake niso strašilo, ampak skrben opomin, kaj je treba zboljšati. Kot narod, ki nas je usoda, bolje povedano božja Previdnost zanesla v tuji' no, se moramo vprašati, kaj smo mi, kot delček domovine v tujini doprinesli za boljše poznanje prilik v Sloveniji? Ali smo bili dovolj močan glasnik želja malega naroda v osrčju Evrope, stisnjenega med velikane? Komunistično tiranijo in hotenje Slovencev po lastni državi, je odlično prikazal univ. prof. dr. Ciril žebot v knjigi: »Slovenija včeraj, danes in jutri". Odmev je bil skoro odličen z malo izjemo onih, ki hočejo ravnati po geslu: Kakor je bilo včeraj, tako naj bo danes in za vedno v bodoče. Mi, ki nimamo možnosti pisati takihle knjig, imamo pa možnost jih širiti. Imamo svoja glasila. „Sloven-ska država" že 17 let neustrašeno brani slovenske narodne zahteve po suvereni državi. Pomislite 18 let — brez vsake podpore. Le idealizem somišljenikov jo vzdržuje in ohranja. Kaj bi bila SD brez tega idealizma? Res, muha enodnevnica, kot so jo nekateri želeli. V Argentini imajo „Smer v slovensko državo". Tudi to glasilo je odmev velikega ide- ^Jtpsa i" -'rtc>v n,ii«th nritiiti-liin v Argentini. Naša slovenska dolžnost je, da ostanemo zvesti slovenskemu državnemu gibanju in pomagamo vzdržati naš obrambni in gradil-ni tisk. Naša glasila so protest proti raznarodovanju velesrbskih krogov, proti tiraniji komunizma, so odpor proti razvrednotenju slovenske kulture, so krik na smrt obsojenega naroda po rešitvi, po enakopravnosti in odločna zahteva: Hočemo biti svoji gospodarji na svoji zemlji! S tem geslom bo šla „Sloven-ska država" v leto 1968. Ko gledamo zaskrbljeno v bodočnost, moramo priznati: Bog nam bo dal svoj blagoslov, če ga bomo vredni. Vredni pa ga bomo, če bomo pošteni, idealni in nas ne bo nikdar vodila grda sebično*?. Kar zahtevamo za sebe, to privoščimo iz vsega srci* tudi drugim narodom. Izigravati pa se ne smemo pustiti. Naše orožje je sila volje, sila idealizma, ki ne klone ob trenutnih neuspehih. Naše orožje je zaupanje v Boga, ki je ustvaril različne narode in dal govoriti različne jezike, in ki je dopustil, da ga vsak v svojem jeziku kličejo: „OCE". Zato se ob vstopu v novo leto 1968 z vsem zaupanjem obračamo k našemu skupnemu Očetu in ga ob podpori naše Brezjanske Matere prosimo: Daj nam svobodo, daj nam voljo in dovolj energije, da se za svobodo in enakopravnost pošteno borimo irt da, ko bo Tvoja neskončna volja, dosežemo svoj vrhunski narodni cilj — slovensko državo! Mirko Geratič Senator Lausche o slovenskem izvoru demokratične tradicije Senator Frank J. Lausche, član zunanjepolitičnega odbora ameriškega senata, je imel 28. novembra v senatu govor o pomenu ustoličen i a koroških vojvod in o ameriški izjavi neodvisnosti. V naslednjem povzemamo glavne misli iz njegovega govora. „Pred nedavnim je izšla knjiga z naslovom: „The Gcnesis of Jhe Contractual Theorv and thc Ins-tallation of tlie Dukcs of Carin-thia" — O nastanku kontraktual-ne teorije in ustoličenju koroških vojvod. Knjigo je napisal dr. Jože Felieijan, profesor na St. John College-u v Clevelandu. V tem delu je profesor Felieijan skušal ugotoviti vpliv, ki ga je imelo slavno Bodiuovo delo „Re-publika" na razvoj kontraktual-ne teorije na splošno, še posebej pa je skušal ugotoviti vpliv, ki ga je imelo to delo na Thomasa Jeffersona, zlasti pa na osnutek Izjave o neodvisnosti. V Jeffersonovi kopiji Bodino-vega dela, ki ga je Thomas Jef-ferson Imel v svoji knjižnici, je profesor Felieijan odkril, da se je Thomas Jefferson na dveh straneh podpisal z začetnimi črkami svojega imena. Na eni od teh dveh strani je Bodinova definicija in oris tirana. Ta oris tirana sliči v zamisli in besedah orisu tirana, kakor ga najdemo v Jeffersonovem osnutku za Iz- j javo o neodvisnosti. Na drugi od teh dveh strani, zgodovinske vrednosti, kakor tudi zaradi praktičnih zaključkov, ki jih lahko izvajamo iz njih. .. Ob študiju Bodinovega dela ..Republika" se je Jefferson seznanil s starodavnim slovenskim običajem ustoličenja koroških vojvod. Ta običaj, ki je bil ob času ameriške revolucije še vedno v veljavi, mu je bil živ dokaz za obstoj in veljavnost socialnega kontrakta vsaj med Slovenci... Rad bi opozoril na dejstvo, da prihajata v tem običaju koroških Slovencev do izraza njih demokratična miselnost, kakor tudi tipično ameriški odnos do vlade in oblasti.... Slovenci so verovali, da je ljudstvo vir oblasti in ne vladarji. Slovenci so verovali, da morajo njihovi vladarji priti iz ljudstva in da mora ves narod imeti pravico voliti svoje vladarje. Slovenci so verovali, da naj tiste, ki jim bodo vladali, odlikujeta dve lastnosti, sposobnost in skrb za občo blaginjo. Slovenci so verovali, da imajo njihovi voditelji svečano obveznost do svojega ljudstva: biti • Ljubljana. — 7. decembra, sta bila sprejet,? na vljudnostni obisk pri preds dniku komisije SR Slovenije za erska vprašanja Pavletu Bojcu jubljanski nadškof dr. Josip P gačnik in novo-imenovani pomu. nI škof dr. Stanko Lenič. V da jšem razgovoru so bila obravua /na tudi nekatera konkretna v> ašanja. podpisanih od Jeffersona same- pravični. ga, pa je bil opis ustoličenja ko-1 Mi Amerikanci verujemo danes roških vojvod. To je bil slovenski obred, ki je morda v veliki meri doprinesel k ustanovitvi na-Se *\>ike države. t Dr. Felieijan je mnenja, da je Thomas Jefferson očividno videl v starodavnem običaju ustoličenja koroških vojvod common lavv precedent, pravni običaj in potrdilo pogodbene teorije, s katero je utemljil svojo zahtevo po ameriški neodvisnosti. Ti vaažni izsledki dr. Felicija-na, ki slone na obširnem proučevanju, so pomembni zaradi njih v ista načela. In v času revolucije je v ista načela veroval Thomas Jefferson. Mogoče je bil Jefferson potrjen v svojem prepričanju, ko je v Bodinovi knjigi čital opis krasnega slovenskega običaja, ki se je ohranil nad tisoč let. Morda je ameriški način vladanja dobil ponovno potrdilo, ko je Jefferson čital zgodbo o ustoličenju koroških vojvod. .Hvaležni smo, gospod predsednik, profesorju Felicijanu, da je proučil te možnosti." Voščilo (Od študenta 3. letnika filozofske fakultete v Ljubljani smo prejeli voščilo, ki ga objavljamo, ker podaja občutke mladega človeka, v razmerah, ki so bile v Sloveniji za letošnji Božič). "Božični prazniki so nekaj tako lepega in veličastnega, da se ne da napisati. Žal smo ini za to vse prikrajšani. Zato lahko samo v sebi nosimo vse to, kar mislimo in čutimo. Hkrati z vstopom v Novo leto Vam iskreno želim vse lepo in da bi praznike preživeli tako, kakor jih morda v domovini ne bi". MISLI IN POGOVORI Peter Cekuta 8 to številko ..Slovenske države" pričenjamo z objavami različnih člankov iz vsakdanjega življen ja. Prosimo bratce naj se v svojih morebitnih dopisih izražajo na kratko m jasno. Zanimiva pisma borno tudi objavili. Vaše misli in pomisleke o člankih objavljenih pod ,.MISIJ IN POGOVORI" pošiljajte na: g. Peter Cekuta, Uredništvo S. D., 646 Eucliu Avc., Toronto 4, Ont. Canada. SMRT, PREMESTITEV SRCA, ETIKA t Dr. Franc aklič Na praznik ' nrijinega Brezmadežnega spoči v ja je za vedno zatisnil svoje duhovniške oči profesor dr. Franc ' iklič. Umrl je v bolnišnici usmil urnih bratov na Bluemound Rd.. Milvvaukee, Wis. Kakor je umrl iv praznik Matere božje, tako je bil tudi pokopan na praznik Mat- re božje, katero je zelo častil. ' a 12. decembra oraznuje Amerij a praznik Gua-ialupske Matere božje. Pokopan ie bil iz cerkve 'vlariie Pomočnice kristjanov v Y est Allisu. Zbralo se je prece j-n je število duhovnikov, ki so skazali pokojnemu zadnji pozdiav. Sv. mašo je opravil pomožni škof milvvauške nadškofije Most Rev. Roman R \tkielski. Asistirala sta škofu župnik lare M;.rije Pomočnice kristjanov dr. Matt Setničar in dr. Joseph Gole profesor bo™ ilovja pri očetih Srca Jezusovega v Hales Cornev-. Wis. Pred sv. mašo so duhovit ki opravili molitve za mrtve in za pokoj njegove duše. V pridi i se je od njega poslovil dr. Pavii Krajnik, kaplan v ubožnici s\. Ane v Milvvau-keeju. Pogreba se je udeležilo lepo število ljudi Pokopali so ga na Mt. Olivet p. kopališču takoj za grobom pokoj lega msgr. Fran-cisa Gabrovška, .i je bil župnik fare sv. Janeza Milvvaukeeju. Pokojnik je bi dober in pobožen duhovnik. V likokrat, ko ste ga srečali, ste ga dobili z rožnim vencem v roki. K > je bil še zdrav, je vsak dan cr > uro premolil pred sv. Rešnjin < Telesom. Dočakal je starost 7~ flot. Med ljudmi je bil posebno nan po svojim ."sssrUv* tri - ' pisal. Zadnji čas ie bil najbolj znan po svojem znanstvenem delu za škofa Friderika Barago. Raziskoval je njegove čednosti. To delo, kateremu je posvetil svojih zadnjih deset let, je ostalo v rokopisu. Upajmo, da se ne bo izgubilo. Pokojni je opravljal svojo duhovniško službo 52 let. V duhovnika je bil posvečen dne 22. junija 1915. Pred dvemi leti je obhajal svojo zlato mašo prav pri Mariji Pomočnici kristjanov, od koder je tudi vzel zadnje slovo. Tu zapušča brata in ostale sorodnike. Vsem izrekamo iskreno sožalje. NOVE KNJIGE 0 BARAGI Za stoletnico Baragove smrti se je povečala tudi knjižna aktivnost o apostolu Indijancev. Jeseni je izšel nov angleški življenjepis Barage, ki ga je napisal Bernard J. Lambert, „Shepherd of the Wilderness". Za januarsko obletnico Baragove smrti — 19. januarja — pa se obetata še dve deli o njem. Pri Studia Slovenica (PO Box 4531", VVashington, D.C. 20017) bo izšlo delo msgr. Maksimilijana Jezernika, „Frederic Baraga, his life and activities in the light of Vatican documents". Knjiga bo osvetlila Barago v luči dokumentov, ki so ohranjeni v Rimu. St. Xavier University Press pa bo izdala razpravo Ru-! dolfa Cuješa o Baragovem književnem delu za Indijance kot tudi o vplivu, verskem ter socialno-kulturnem na Indijance v Kanadi. Naslov dela bo „NINIDJANI-SSIDOG SAIAGIINAGOG", kar predstavlja začetne besede Baragovega pastirskega pisma v očipvejščini. —dreš. II® i !■•» »J g K!T • Kft> M»*M«Kt>scvi SMEJIM i s Kiig K iji-M *18»t>> StfckijM iif:.'.v it«kfa»,4-'-<.. m- H W>n. >td . fcin, e$i^M«tttSf, Mm«^ .fa^n*^«;^ šjhvrMij, o trt«B»■jpmt«. Wb ivl.-.,,:^..; »wr, >» ^H&iuiš '*mtt«<4i« p^Hj*). »V«^.. i^tk^tn.^iM/-.' •>':.■.,: »itam gM^^j^, jfohjcjao^,.;*i farnima. - Api dash jaš^* • Jo«* ,.. nij hiluilraiit, Bii'«« » kikiji.iafttsii-tijtt!!. uiu.i-•. s* »'Kii-.l tuisi »king ; (K'kis|. žmm1 o gs-itiHf! r,-.fcj 3.-»... .5jtfifiw«i» m<-»*hk*y: j augikv->»14»!, v x Hn is,«-! *';«] ,;.,!n>tjjtjj d«>1» ^ia^. Jf. ; ' >.t ^ijijj,;.;. , fafadt . Wt|S fkšii Jfej^.^rai . p.t»«crhb|. sniiitaii-ttjH i gt-i* •«<■ m km'^: W5B r«>. Kiu-m trt*} .>: »tmu tehi im*« . i., , Mi.iJfthhgsv • uhi Kit(;hiHt>«i(»«. ' >* • -k'«i:> ■ • > • rike v uradnem poslovanju Cerkve, ko je izdal 1. 1853 pastirsko I pismo v očipvejščini. Kdor bere poročila misijonarjev Baragove dobe, se more hitro prepričati, da je bilo razmerje med katoliškimi in drugimi misijonarji vse prej kot ekumen-sko. Kolikor se spominjam je imel Baraga vojno stanje samo z enim protestantskim misijonarjem — z drugimi je sodeloval, hodil na obiske in peljal celo škofa k njim na obisk, pošiljal katoliške otroke v protestantske misijonske šole (seveda proti zagotovilu, da jih bodo učili samo 1 svetne vede), itd. Med protestanti je imel več osebnih prijateljev. Kmalu v začetku svojega misi-jonarjenja je celo pridigal v protestantski cerkvi. Bil je tudi med pogrebci na protestantskem pogrebu. Kljub praksi in teoriji „topil-nega lonca", po katerem bi se morale vse etnične skupine v Združenih državah, vključno Indijanci, stopiti v nov amerikan-ski narod> in kljub zanemarjanju ter zapostavljanju, ki so ga Indijanci doživljali od vlade in belcev v Kanadi, se bolj in bolj množe znaki, da se indijanski rodovi v Severni Ameriki prebujajo in zahtevajo ter so voljni uveljaviti svojo posebnost. Doslej smo gledali na Barago v glavnem kot na velikega idealista, ki se je do zadnje moči boril za ponižane in razžaljene proti veliki premoči in večkrat celo ob nerazumevanju Indijancev samih (ti so npr. zahtevali, da uči vse otroke angleščine, med tem ko je hotel Baraga uvesti v angleščino samo bolj nadarjene, ki bodo njihovi voditelji) brez upa zmage, pb stoletnici njegove smrti pa se zdi, da je s svojim delom — tako s sVojo slovnico, slovarjem in nabožnimi knjigami kot tudi s svojim celotnim odnosom do Indijancev — ta sedaj se pojavljajoči porod nove vitalnosti Indijancev („Life" je naslovil nedavno eno svojih številk zelo značilno „Return of the Red Man", in Indijanski paviljon na svetovni razstavi v Montrealu je govori} podobno) prav Baraga v veliki meri omogočil. Rudolf Cuješ 2 "SLOVENSKA DRŽAVA 1. JANUAR 1968 SLOVENSKA DRŽAVA For a free Slovenia Published monthly Dy Slovenian National Federation of Canada, Udited Dy. hdilonal Buaru Address: 646 Euclid Ave., Toronto, Ont. Canada Subscrlption rates J4 per year, 30 ba je odpirati tribune, voditi dialog in to velja tudi za dialog s slovenskimi izobraženci v zamejstvu. Pred očmi imam potek dialoga z Borisom Pahorjem in kje je obstal. Ob tem nastane vprašanje, kako je prišlo do tega, da mora nekdo od zunaj „soliti pamet" Slovencem. .. in kakšne so bile diskusije; oddaljevale so se od političnih, socialnih, družbenih domen, od ključnih problemov današnjega življenja. Ali je temu vzrok naša avtocenzura, bojazen, da je vse preveč boleče ali kaj? Vse te stvari so posledica naše preteklosti ... V .novejšem času je emigracija močno oživela in skuša loviti veter na svoje ladjice. Revije Imajo večje možnosti za pogovore o teh vprašanjih in morali bi odprto razpravljati o vsem. Kjer se pa s kako odločitvijo ali družbeno rešitvijo stvari zapečatijo in o njih ni mogoče razpravljati, tlijo podtalno . . Glede na odprtost meja je praktično nemogoče preprečiti, da ne bi prišle do naših ljudi razne stvari, ki imajo tudi določen idejni vpliv in delujejo kot skriven fenomen. Vsak Slovenec ima možnost kupiti npr. brošurico dvomljive kakovosti, ki jo je natisnila in jo prodaja celovška Mohorjeva družba, zlasti še potem, ko je prebral v DELU, da je ne sme kupiti; odtlej jo z užitkom prav zaradi omenjenega tihotapi. Odveč je strah — in prav ima Peter Weiss, ko terja, da naj sprejmemo dialog, smo pa premalo dejavni, živahni...." (Drago Druškovič, KOMUNIST, 27. oktobra 1967, str 10) PREPAD „... obstaja prepad med političnimi intencljami in kulturo; leta se kaže v revijah.... Konflikt med revijami in med politično mislijo je torej globlje utemljen v sami situaciji v naši družbi in ta konflikt je v bistvu konflikt med kulturo in politiko... Tu je bil predvsem govor o skupinah, ki stoje zunaj ZK; da nastajajo konflikti predvsem s temi skupinami, na primer v zamejstvu ali z mlado generacijo, ki stoji na napadalnih pozicijah. Mislim, da je konflikt širši in da nastaja v samih vrstah članov ZK, sodelavcev revij, in med uradno politiko, med uradnimi stališči... Mislim torej, da se kaže nezaupanje — ne samo do tistih sodelavcev, ki niso člani ZK, ampak tudi do nekaterih članov ZK, ki skušajo z lastnim mnenjem nekatere stvari v dialogu razreševati. .. Celo v sami ZK človek čuti notranjo delitev med političnimi, gospodarskimi na eni in med kulturnimi delavci na drugi strani. In ta na drugem bregu je že a priori osumljen, da nekaj skriva za svojo besedo.... Kot zadnjo reakcijo naj navedem nasilne ukrepe, ki nikakor niso simpatični in so največkrat prenagljeni, nerazumni, milo rečeno, nekulturni. Iz tega potem nastane politična senzacija ali afera.... Rešitev iz takšnega položaja vidim samo eno: da bi bilo treba spremeniti odnos do celotne kulturne situacije in kulturnega področja. S tem bi se bistveno spremenil tudi odnos do revij, odnos med samimi revijami in med sodelavci v teh revijah. Doseči bi morali to, da bo pišoči človek v enakopravnem položaju z drugimi tako v ZK kot v celotni družbi. .. s spoštovanjem mnenj, ki so izpovedana kulturno, strokovno, politično pozitivno, konstruktivno, pa tudi mnenj, ki so napisana agresivno polemično, bomo lahko odpravili dosedanje anomalije. Vse to bi imelo še daljnosežnejše posledice; tak dialog bi namreč onemogočal nestrokovnost, ki dostikrat vlada v današnjih diskusijah in polemikah...." (Mitja Mejak, KOMUNIST. 27 .oktobra 1967, str. 10) Urednik SODOBNOSTI, Mitja Mejak je v razgovoru takoj zadel v samo jedro slovenskega kulturnega problema: „Obstoja prepad med političnimi intencijami in kulturo... konflikt med politiko in kulturo.... tudi v samih vrstah članov ZK, sodelavcev revij, in med uradno politiko, uradnimi stališči." Tudi Mejak se izraža za odprte dialoge in zato pledira za enakopravnost med kulturnimi delavci in nosilci politične oblasti. Podobne misli kot Mejak je v razgovoru izrazil tudi Ciril Zlobcc, so-urednik SODOBNOSTI. V okviru priprav na jesenski (1968) kongres slovenske Zveze komunistov (ki naj bi jo prilagodil sedaj hitrejši „samouprav-ni" razvojnosti), so se sestali štirje uredniki treh slovenskih revij (SODOBNOSTI, NAŠIH RAZGLEDOV in PROBLEMOV) ter se dokaj odkrito pogovarjali o problemu kulturne svobode v današnji Sloveniji. Iz teh pogovorov posnemamo nekatere značilne misli, kot (in v kolikor) so bile objavljene 27. oktobra v partijskem tedniku KOMUNIST. Urednik NAŠIH RAZGLEDOV, Drago Druškovič se zaveda resnosti osnovnih kulturnih omeji- tev v današnji Sloveniji. Rad bi tudi odprl dialog „s slovenskimi izobraženci v zamejstvu". Želel bi celo odprto razpravljanje o takih neprijetnih pojavih kot je knjiga SLOVENIJA — VČERAJ, DANES IN JUTRI. „Odveč je strah — in prav ima Peter Weiss, ko terja, da naj sprejmemo dialog, smo pa premalo dejavni, živahni" meni Druškovič. Ve pa, čeprav seveda tega ni tako naravnost izrazil, da tem dialogom še vedno stojita napoti dve stari in znani nasilni oviri: „Udba" (to j neprijetno ime je tu rabljeno kot kratica v širšem, simboličnem smislu vseh vidikov režimske za- NEZAUPANJE " V Sloveniji dejansko obstaja vsa povojna leta antagoni-zem med kulturno sredino in politiko; lahko ga imenujemo nesporazum, spor ali konflikt.... Glede na izkušnje, ki jih imam v stikih s političnimi organizacijami, ki od časa do časa stopajo v javnost, da dajo neko politično oceno posameznih pojavov ali preusmerijo tok dogajanja ali kritike, ali da jo zaustavijo, je za stanje v Stoleniji značilo precejšnje nezaupanje, ki je sicer iz leta v leto manjše, toda v odnosu do drugih jugoslovanskih sredin še zmerom priostreno bolj kot kjer koli drugje. Od osvoboditve naprej so bili spori in nerazumevanja najostreje vidni prav v Sloveniji. Zakaj je ta situacija pri nas tako občutljiva?.... O tem bi se bilo vredno pogovoriti. To so konflikti, ki jih tudi komunisti iz drugih sredin niso nikdar razumeli. Problemi so znani. Zadnji dogodki pri nas so v jugoslovanskem okviru vzbudili začudenje — češ: spet v Sloveniji. .. Rezultat te zaprtosti, tega nezaupanja je tudi nenaden problem zamejskega tiska, ki se vedno bolj krepi in je vedno bolj odklonilno usmerjen do tako imenovane matične Slovenije. V našem zamejskem tisku srečujemo trditve, češ da pri nas vlada vsesplošna stagnacija, da je slovenstvo zašlo v slepo ulico itd. Gre torej za pisanje, ki pri mladih ljudeh vzbuja vtis, da je možnost v zamejskem tisku večja kot tu.... Primer: prisostvoval sem posvetovanju med italijanskimi in jugoslovanskimi knji- ževniki v Opatiji. Prvi dan posvetovanja je prišlo sporočilo, da se glavni italijanski književniki posvetovanja ne bodo udeležili iz protesta, ker je italijanski tisk prav tisti dan pisal o procesu, ki da se v Ljubljani pripravla zoper Rožanca. Jaz o tem nisem ničesar vedel. Zunanji tisk je veliko bolj informiran in to nas spravlja v zelo čudno situacijo — izpa-demo kot ljudje, ki so nam določene informacije prikrite ali samo na pol povedane.... Vzemimo na primer pismo v DELU zoper Grvarjevi pesmi, objavljeni v PROBLEMIH. Ob pismu je bila pripomba uredništva DELA, s katero se je uredništvo distanciralo od stališča svojega stalnega sodelavca. Potem pa beremo prispevek drugega novinarja, ki najbrž ne spremlja kontinuirano naše literature in revij. In s takim stališčem se uredništvo DELA strinje, čeprav je zmerjaško, pa Se s poanto: če se ne boš poboljšal, fant, te bomo pretepli..." (Ciril Zlobec. KOMUNIST, 27. oktobra 1967, str. 10). 1968 — MEDNARODNO LETO . ČLOVEČANSKIH PRAVIC človek Je oseba ln družno bitje obenem. Ta dvojnost kaže stalno napetost med obema polarnostma v vsej človeški zgodovini, v kolikor nam je znana. Poedine osebnosti se bore za svobodo, ki jo potrebujejo za svoj razvoj, in družba vsiljuje omejitve, ki so koncem koncev potrebne ne samo za skupnost, marveč tudi za posameznike. Kolikor bolj se veča zavest osebnosti in svojskostl v širših množicah, toliko bolj zapleteno postaja medsebojno razmerje in toliko bolj številni postajajo poskusi, dati izravnanju obeh silnic določeno družbeno in tudi pravno obliko — in toliko bolj postaja tudi jasno, da dopuščajo družbene in pravde določbe, če so še tako popolne, možnost zlorabe tako za poedlnce kot za predstavnike skupnosti, šele duhovna pripravljenost poedincev sprejeti ne samo pravice, marveč tudi dolžnosti do skupnosti, kakor tudi duhovna pripravljenost predstavnikov skupnosti spoštovati avtonomijo osebnosti, ker le ta omogoča plodno kulturno življenje, daje družbenim kot tudi pravnim predpisom resnično učinkovitost. Zgodovina prizadevanj za zagotovitev t.zv. človečanskih pravic, Je v zahodni kulturi dolga. V njej vidimo dvojni razvoj — na eni strani postopno uveljavljanje določenih omejitev predstavnikov skupnosti, začenši s kralji in cesarji, v prid določenim izbranim skupinam (plemstvu) in nato postopoma širjenje teh pravic na širše ljudske sloje (meščanstvo, lastnike nepremičnin, vse odrasle moške, vse odrasle ne glede na spol). Navadno prikazujejo kot začetek uveljavljanja človečanskih pravic listino Magna Carta IJber-tatum, ki so jo angleški baroni 1. 1215 izsilili od svojega vladarja. Te pravice so se pozneje razširile na meščanstvo (Petition of Rights — 1628) in končno na vse državljane (Agreement of the People — 1647). Kari II. je izdal 1. 1679 Habeas Corpus Act in parlament je utrdil svoje pravice L 1689 z Bili of Rights. Kot je prikazal prof. Jože Fe-licijan v svojem pravkar objavljenem delu „The Genesis of the Contractual Theory and the Ins-tallation of the Dukes of Carinthia (Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1967), bi bilo treba začeti to zgodovino z ustoličen jem koroških vojvod, ki pričajo o omejenosti valdarjevih pravic. Bodinovo poročilo o ustoilčevanju je vplivalo na Jeffersona', ko je pisal Izja-(dalje na 4. strani) Vladimir Kavčič, urednik PROBLEMOV, poglablja temo prepada med režimsko politiko in slovensko kulturo, ugotavlja važno razliko med mišljenjem partijcev predvojnega izvora na eni strani in povojnih članov ZK na drugi (njegovo razlikovanje je zelo podobno onemu na str. 89 SLOVENIJE V., D. in J.) ter med obojimi in sedanjo nepartijsko generacijo. Zavzema se za sodelovanje s „tržaškimi (slovenskimi) revijami" razen, če „za njimi stoji politična emigracija s problematičnimi nakanami", kar pa bi po njegovem tisti, ki tako ..menijo", morali Javno povedati". Skoraj tako odkrit kot je značilen, pa je Kavčičev zaključek (ki ga je tudi KOMUNIST postavil na konec svoje objave onih razgovorov): „še vedno nimamo normalne kulturne politike, večkrat bobu še ne moremo reči, bob, ker naše ocene posameznih kulturnih pojavov potegnejo za seboj določene administrativne ukrepe, ki pa nas kot delavce na (dalje na 4. strani) , 1. JANUAR 1968 u SLOVINSKA SKZAVA" ZNAKI RAZVOJA Letošnji Božič (Pismo iz Slovenije) „Tudi pri nas dobiva božič vedno bolj — tudi navzven — viden znak praznika. Če bomo tako dalje napredovali, bomo kar hitro nadoknadili zamujeno. In ne bo treba dolgo čakati, ko bo božič tudi dela in šole prost dan. Po trgovinah ni treba več skrivati tega, kar diši po prazniku. Dobijo se razne božične gramofonske plošče, zelo lepe voščilnice (včasih so bile naprodaj samo novoletne!), tudi jaslice lahko dobiš v kakšnem „kotu" v trgovinah, privatno pa kolikor kdo hoče; je vse sproti razprodano, kar je malo lepše, umetniško. Mnogi tuji časopisi nas še ve- SLOVENIJA PRED OSNOVNIM! SPREMEMBAMI? ( Dalje s 3. strani) področju kulture diskvalificirajo, onemogočajo nam normalne odnose...." Med vidnejšimi „admi-nistrativnimi ukrepi" proti kulturni svobodi so primeri kot zatrl je PERSPEKTIV, kaznovanje njihovih urednikov in sotrudni- kov, prepoved SLOVENIJE, obsodba Rožanca in gonja proti Brvarjevim „dvem pesmim". K tem primerom pa je treba dodati mnogo drugih, vsakodnevnih omejevanj svobodnega razravlja-nja med Slovenci. MONOPOL "... V predvojnem času sla na primer politika in literatura tesno sodelovali, usirterjeni sta abili k istim ciljem.... v povojnem času se je odnos med kulturo in politiko začel krhati. Ne bi mogel na kratko opredeliti vseh elementov, ki so to povzročili, da pa je prišlo do razkola, o tem ni dvoma. Kot marsikje drugod si je tudi pri nas politična sfera pridobila monopol za urejanje tako imenovanih družbenih vprašanj. Dobršen del kulture danes to politiko občuti kot breme, z.lasll pa Jo tako občutijo mladi.... Tu je gcncracija, ki je nosila breme vojne, in ki je prepričana, da je s svojimi dejanji realizirala večino človeških idealov, načelno uredila lo dobo, zdaj pa je treba samo še popravljati nekatere malenkosti. Povojne generacije pa to družbo doživljajo takšno, kol je, /. vsemi njenimi protislovji, usmerjene so predvsem v sedanjost in v prihodnost, odprte so za aktualna vprašanja našega časa. Prepričan sem, da njihov vpliv v ZK ni zagotovljen v zadostni meri, da ZK kot celota v marsikaterem vprašanju stoji na konservativnih stališčih in se ne opredeljuje do aktualnih, na primer filozofskih vprašanj, ali pa se opredeljuje neustrezno ... Vtis imam, da se slovenski komunisti premalo izobražujejo, da imamo zelo malo ljudi, ki sploh vedo, kaj se dogaja okrog nas in ki bi do tega lahko zavzeli stališče..... Ni pri nas uredništva, ki ga mladi ne bi doživljali koti podaljšek oblasti. V odnosu do njih smo vsi uredniki konservativni, naša merila so se bolj ali manj formirala v preteklosti. Menim, da bi mladi morali imeti možnost, da sami prevzamejo odgovornost za to, kar počenjajo. .. Če za tržaškimi revijami stojijo iskrene želje po dialogu, sodelovanju, medsebojnem razumevanju in tako naprej, bi morali v njih aktivno sodelovati in se prizadevati, da postanejo del našega kulturnega prostora. Če pa kdo meni, da za njimi stoji politična emigracija s problematičnimi nakanami, naj to javno pove ... Še vedno nimamo normalne kulturne politike, večkrat bobu še ne moremo reči bob, ker naše ocene posameznih kulturnih pojavov potegnejo za seboj določene administrativne ukrepe, ki pa nas kot delavce na področju kulture diskvalificirajo, onemogočajo nam normalne odnose, odnose, ki naj bi na tem področju bili normalni". (Vladimir Kavčič, KOMUNIST, 27. oktobra 1967. str. 10) Od monologov . Osnovni kulturni problem v da-našji Sloveniji torej še daleč ni rešen. Sredstva javnega razpravljanja in občevanja so zelo skopo odmerjena in neenakomerno dostopna različnim mišljenjem. Partijski režim ima še vedno prvo in zadnjo besedo o tem, kdo sme in kaj sme javno izraziti. Zato ni sproščenih in iskrenih dialogov ne med Slovenci doma, kaj šele med njimi in slovenskim zamejstvom ter Slovenci v zunanjem svetu. Še vedno govorimo vsak svoje monologe, le da so ti v zunanjem svetu bolj sproščeni (četudi ne vedno dovolj informativni ali kakovostni) kot oni doma. To so osnovne težave slovenskega razvoja v letu 1967. Upati pa je, da bodo odprte meje poleg turizma in trgovine bolj in bolj odpirale tudi možnosti za izmenjavo slovenskih misli neglede na njih izvor.-. Brez dvoma bo s konfederativno preureditvijo sistema-boj za-osnovno kulturno svobodo v Sloveniji olajšan, ker bo rešen vsaj ene „Udbe" — one najhujše v Beogradu. • O božiču je dobil dr. Jo seph- KJrschbaum, častni član Slo venske narodne zveze, lOOletniško odlikovanje (Centennial AvvartO za njegov doprinos kanadskemu narodu. Odlikovanec je eden vodilnih Slovakov, ki se bore v svobodnem svetu za osvoboditev domovine in je tudi predsednik ..Canadlan Ethnic Press Associa-tlon of Ontarlo" in predsednik „Canadian Etluiic Press Federa-tion". K odlikovanju tudi naše čestitke! „S. D." do dialogov Tedaj bo konec strahu pred nasiljem iz Beograda, pa tudi konec izgovarjanja nanj. Jasno se bo videlo, da slovenska kulturna svoboda prepostavlja tudi slovensko politično svobodo v obTi-ki vsaj dveh popolnoma enakopravnih iti med seboj neodvisnih političnih organizacij — ne „v emigraciji", temveč doma v Slo-veni ji: dno preveč „črno" gledajo. Saj božič mora bfti predvsem v srcih. In v srcih Slovencev je prav gotovo! In pogosto bolj kot morda kje na „zahodu". O tem sem trdno prepričan. Še en napredek: Verski list „Družina" se lahko kupi v mestu v kioskih. Mladina ima pa svoj časopis „Ognjiščc". Primer domačega dialoga: "Klerikalci in liberalci" ter otroška igra Nedolžna otroška igra, o kateri je poročala Družina, je dala povod za zanimiv dialog, ki se je razvil v DELU v rubriki Pisma bralcev. Družina je poročala, kako so se žogali učenci, ki redno hodijo k verouku, ko se jim je hotel pridružiti učenec, ki tega ne dela. Najprej ga niso bili preveč veseli, a ko jim je obljubil, da bo z njimi skupaj tudi hodil k verouku, so ga veselo sprejeli v upanju, da bo obljubo držal nakar so „še srečnejši prijeli za žogo in zaigrali bodočemu verouč-nemu učencu na čast". Ob tem poročilu se je oglasil Oskar Ar-ko iz Ljubljane in v Delu (1J. nov., Pisma bralcev) postavil vprašanje, „ali se morda med našimi otroci znova pojavljajo stare, znane slovenske igre o „klc-rikalcih in liberalcih"? — Pisec nato govori o svobodi verskega pouka, o ločitvi Cerkve in države, o zasebni naravi opravljanja verskih obredov — in pristavlja: „Prav tako je razumljivo, da verskih potreb otroci nimajo oziroma ne čutijo; te jim šele privzgo-je vzgojitelji ali starši. Tisti starši, ki spoštujejo otrokovo pravico, da se bo , ko bo polnoleten, sam odločil o vsem tem, ti razumljivo, svojih otrok ne silijo k verouku". Pfsec nato svari pred ščuvanjem otrok k verski nestrpnosti. Na to pismo je poslal svoje pripombe Maks Arko iz Maribora, ki jih je objavilo DELO v isti rubriki 26. nov. K vprašanju „kle-rikalccv in liberalcev" mu odgovarja, da je pri tem vprašanju treba ločiti dvoje stvari: biti „li-beralec" ali „klerikalec" ni tipično slovenski pojav, ampak je to stvar svetovnega nazora, zato splošno človeški. Zato se strinja s piscem prvega članka, da ima vsak polnoleten človek pravico, da si sam izbere svoj nazor. Druga stvar pa je: kakšni odnosi naj vladajo med tistimi, ki so si izbrali različne svetovne nazore. Vladali naj bi odnosi strpnosti in ljubezni. O vprašanju pravice otroka, da sam odloča,, ko bo polnoleten ter o verouku, pa odgovarja takole: „Ali se tisti otroci, ki hodijo k verouku, ko postanejo polnoletni, ne morejo sami odločiti? Ali se dejansko tudi sd-mi ne odločajo? Ali se midva nisva odločila, kljub temu, da sva hodila k verouku? In toliki dni« gi? Mislim, da še bolj svobodno, ket vsaj veš. kaj odbereš in kai opustiš. Spoštujmo prepričanje drug drugega.... Ne glejmo le tujih napak, ampak priznajmo pošteno tudi svoje. Vsi jih delamo.. Edino to je pot, da se znebimo napak, ki so jih delali naši pred- V duhu te naveselejše dobe sem zadovoljen, da Vam lahko izročim, kakor tudi Vaši družini naša dobronamerna in stalna voščila za ZADOVOLJEN BOŽIČ in veselo ter uspešno, MIRNO IN POLNO NAPREDKA POLNO NOVO LETO. iS' ■liti ^fSJ > JMglia! Stephen B. Roman Chairman and President DENISON MINEŠ LIMITED TORONTO, CANADA i* • niki v klerikalnem in liberalnem taboru." Takšna izmenjava različnih mnenj v uradnem tisku je nova in zanimiva. Nova apeiacijska komisija za priseljence v Kanadi Minister za delovno silo in vse-ljevanje Jean Marchand je sporočil, da je bila 13. novembra sestavljena nova apclacijska komisija za priseljence v Kanadi. Na-čeljuje ji gdč. Janct Vivian Scott iz Toronta. Njena pomočnika sta John. Colin Armour Campbell iz Ottavve in Jean-Paul Geoi'i'roy iz Montreala. Člani komisije so Ugo Benedctti iz Hamiltona, Frank Glogovvski iz Toronta, Gerard Legare iz Rimouskega in Anton Bernard VVe^elak iz Beasejourja. Nova komisija ima več pravic kot prejšnja, ki jo nadomešča ter je povsem neodvisna od ministrstva. Reševala" 1x> vse apele proti ukazom dcporlacije. Imela bo SNOV ZA SODOBNI SLOVENSKI SLOVAR (Nadaljevanje) Labirint — blodnjak, položaj, iz katerega ni izhoda in v katerem nenehno blodimo; npr. naša družbeno-politična ureditev je pravi labirint; lagati — govoriti nasprotno resnici; potvarjati, izmaličiti dejstva: potrebna lastnost za napredovanje v službah na poli-tično-družbenem sektorju; lahkovernost — nezdravljiva, dedna bolezen Slovencev; pravico razveljaviti alt ustaviti deportacijo iz človečanskih ozi-rov ali pa na pravni podlagi. Njena odločitev je dokončna. Dopustna je samo pritožba na Vrhovno sodišče Kanade, kadar gre za vprašanje zakonitosti. Komisija bo mogla tudi sprejemati pritožbe sponzorjev, če vseljevalni u-radniki odklonijo dovoljenje za vselitev. 1968 — MEDNARODNO LETO . . . ( Dalje s 3. strani) vo neodvisnosti ameriških kolo nistov, ki so se že l 1620 zavezali da bodo spoštovali načelo enaki! pravic za vse ter so to njihovi potomci formulirali 1. 1791 v slavnem zakonu BiH of Riglits. Deklaracija človečanskih pravic 26. avgusta 1789 med francosko revolucijo je postala model za večino evropskih ustav 19. stoletja. Organizacija Združenih narodov je 1 1948 razglasila splošno dekla racijo človečanskih pravic, ki jo je podpisala večina držav-članic. Kanade ne najdemo med podpisnicami, toda glavni razlog je u-stavnega značaja. Mnoge pravice, ki so naštete v splošni izjavi, spadajo v pristojnost provinc in bo potrebna predhodna revizija u-stave ali izrecni dogovor provinc z zvezno vlado, da jo bo mogla Kanada podpisati. Zvezna vla<5a je izdala I. 1960 svoj Bili of Rights, ki zadeva izključno osebne pravice, dočim vključuje izjava OZN tudi pravice družine. Težnja za uveljavljanje človečanskih pravic je dobilo mnogo podpore od katoliške Cerkve, zlasti v božičnih poslanicah Pija XII. in v okrožnici Janeza XXIII. „Mir na zemlji". Za dvajseto obletnico razglasitve splošne izjave človečanskih pravic je Organizacija Združenih narodov razglasila leto 1968 za leto človečanskih pravic. S tem je bilo poudarjeno, da izjava sama še ni dovolj — da ji moramo dati življenje s priznanjem teh pravic tudi drugim tako kot po-edinci kot tudi kot člani narodnostnih in državnih skupnosti. Rudolf čuješ BOLEZEN ZAROTNISKEGA SUMNIČENJA Prijatelji iz Slovenije in zamejstva pišejo, da se tam po anonimni posti "iz Buenos Airesa in Mew Yorka" širijo govo-rtce, da I sem knjigo SLOVENIJA — VČERAJ, DANES IN JlJIRI napisal "na željo Titovih agentov", in podobna podtikanja. označilo iz New ..........inspirimna od ---------- iz cerkvenega Rima. Tako v ipestrem zarotmškem krogu okoli knjige manjkata le se Moskva in Peking. di rotiške _ __________________ vo pa je, da tisoči Slovencev, ki\;so knjigo čitali, fe-to sodijo po njem vsebini v luči podatkov in razlogov, ki so z njo v stvarni iti logični zvezi. ■ Knjiga nima nobene zveze s kakršnimikoli zarotniškimi viri uli \nagibi. Edini, ki so mi pomagali, so moji slovenski i 1 /i 1 r> I t i