SODOBNE IDENTITETE V VRTINCU DISKURZOV Zbirka SOPHIA 6/2000 BELEŽKA O AVTORICI Mirjana Nastran Ule je redna profesorica socialne psihologije in predstojnica Centra za socialno psihologijo na Fakulteti za druž¬ bene vede Univerze v Ljubljani. Doktorirala je leta 1984 na od¬ delku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani s temo Proti¬ slovja družbene konstrukcije osebnosti. Raziskovalno se ukvarja z analizo življenjskega poteka, identitete, komunikacije, predsodkov, študijami mladine itn. Njena pomembnejša dela so: Od krize psihologije h kritični psiho¬ logiji (Ljubljana, DE, 1986), Mladina in ideologija (Ljubljana, DE, 1988), Socialna psihologija (Ljubljana, ZPS, 1992), Psihologija vsak¬ danjega življenja (Ljubljana, ZPS, 1993), Pri(e)hodnost mladine (z. V. Miheljak) (Ljubljana, DZS, 1995), Psihologija tržnega komuni¬ ciranja (z M. Kline) (Ljubljana, FDV, 1996), Mladina v devetdesetih (ur.) (Ljubljana, ZPS, 1996), Predsodki in diskriminacije (ur.) (Ljubljana, ZPS, 1999), Socialna ranljivost mladih (ur.) (Maribor, Aristej, 2000) in Temelji socialne psihologije (III. izdaja) (Ljub¬ ljana, ZPS, 2000). Mirjana Nastran Ule SODOBNE IDENTITETE V VRTINCU DISKURZOV Znanstveno in publicistično središče Ljubljana, 2000 + M4^4- G(looc^. FINANČNA PODPORA Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije 442394 0 2000 ^ 00 ^ 2 . CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 316.6 ULE, Mirjana Sodobne identitete - V vrtincu diskurzov / Mirjana Nastran Ule. - Ljubljana : Znanstveno in publicistično središče, 2000. - (Zbirka Sophia ; 2000, 6) ISBN 961-6294-27-X I. Nastran Ule, Mirjana glej Ule, Mirjana 109783552 \J KAZALO UVOD.1 IDENTITETA V PREHODU.5 Odčaranje sveta.5 Vzpon modernizma.6 Življenjski svetovi moderne.11 Od romantične do moderne vizije sebstva.14 Proizvodnja individualnosti.18 Moderno oblikovanje življenjske zgodbe in individualne kariere.20 Moderno sebstvo kot refleksivni projekt.25 Od avtonomnega k udomačenemu subjektu.28 Refleksivnost »druge moderne«.33 Radikalna modernizacija. 36 Produkcija novih tveganj in negotovosti.39 Globalizacija bogastva, lokalizacija revščine.43 Dramaturgija družbenega izključevanja.47 Redefinicija individualnega v času globalizacije.49 Individualizacija življenjskih potekov.57 Biografije negotovosti namesto biografij blagostanja.61 Vloga tradicije v aparatih refleksivne moderne.67 Mikroprakse vsakdanjega življenja v produkciji modernega sebstva.73 Avtoriteta in avtonomija.77 IDENTITETNI DISKURZ 1.82 Epistemologija pojma identiteta.82 Identiteta kot pre(i)poznavanje.83 Poskus urejanja diskurzne arene identitete.87 Identiteta kot proces družbenega samoumeščanja subjekta.94 Psihoanalitski diskurz identitete in sebstva.100 Notranji svet in razvojna središča.101 Freudova teorija identitete.103 Asociiranje in disociiranje: tiha refleksija identitete.106 Teorija objektnih odnosov.109 Nastanek doživljaja identitete.113 Nezavedno kot neidentično.123 Modeli psihosocialnega razvoja identitete.126 Eriksonova teorija identitete.127 Identitetni statusi v adolescenci.133 Moratorijski status mladosti.136 Postadolescentski identitetni status mladosti.,.140 Negotovost ali identitetna zmeda v mladosti.148 Kultura narcisizma.152 IDENTITETNI DISKURZI II.155 Konstrukcija identitete v interakcionističnih teorijah.155 Identiteta kot realizacija družbenega delovanja posameznika.160 Govor in mišljenje.166 Identiteta kot družbena konstrukcija subjekta.1 73 Teorije identitetnega ravnotežja.*.175 Teorija stigmatizirane identitete.180 IDENTITETNI DISKURZI III.187 Identiteta - institucija, ki govori in je nagovorjena.187 Identiteta kot institucija.188 Kako ubežati identitetam ali identitetna politika brez identitet.193 Identiteta kot zgodba, narativnost identitete.196 Identiteta kot avtopoetski proces.203 Identiteta kot avtobiografija.209 Identitetni projekti in moralni horizonti identitete.216 Vpletenost drugih v identitetne zgodbe.220 Pripovednost vsakdanjega identitetnega dela.223 Pripovednost, kontekstualnost identitete in multikulturalnost.231 Identitetne zgodbe v mehanizmih družbene moči in nadzorovanja.235 IDENTITETNE SPREMEMBE V POZNI MODERNI .241 Identitetni projekti kot socialne zgodbe v pozni moderni .241 Brezdomni subjekt pozne modeme.244 Identitetna prenaseljenost.249 Konec velikih zgodb.257 Sprememba delovnih kariervpozni moderni.261 Izguba ontološke varnosti subjekta pozne moderne .270 Razsrediščeni subjekt pozne moderne.277 Ali je pluralni subjekt res tako zelo moderen pojav?.279 Identitetna brkljarija subjekta pozne moderne.283 Stilizacija življenja, stilizacija identitete .287 Identitetni kapitali.289 Pluralizem življenjskih stilov.293 Življenje kot pohajkovanje.297 Kako misliti identitete v pozni moderni? .302 V vrtincu identitet.310 KATALOG POJMOV .321 LITERATURA .327 STVARNO IN IMENSKO KAZALO 337 ^fndisju, c^f-[jažu, UVOD: IDENTITETE KOT ZNAMENJA ČASA Identiteta je v zadnjem desetletju ponovno postala eno od privile¬ giranih področij intelektualnih razprav. O njej govorijo psihologi, sociologi, antropologi, zgodovinarji, filozofi ... Seznam tem je veliča¬ sten: od diskusij o moderni in identiteti do postmodernističnih pou¬ darjanj razlik, od feminističnih dekonstrukcij spolnih socialnih kon¬ vencij do zmede okrog ponovnega oživljanja nacionalizmov in etnici- tet kot pomembnih političnih moči. Kamorkoli se obrnemo, se sre¬ čamo z diskurzom o identiteti, pa ne samo o identiteti kot taki, govor je tudi o spremembah, o preoblikovanju obstoječih identitet, pojav¬ ljanju novih identitet, o novih identitetnih politikah in identitetnih projektih. Identiteta ni sodoben pojav, čeprav so se ravno v moderni dobi identitetni diskurzi tako razrasli, da včasih že grozijo z izpraznje- njem pojma. Ideja identitete se pojavi že v antičnih tekstih (»spoznaj samega sebe«, napis na vhodu v preročišče Delfi) in se skozi vso nam znano zgodovino uporablja tako v vsakodnevnem življenju kot v učenjaškem diskurzu, kjer zadeva mnoge znanstvene discipline. Veliko je dobrih razlogov za ukvarjanje z identiteto - predvsem vsebuje visok potencial diagnoze časa. O identiteti se toliko govori zato, ker ni več samo po sebi razumljivo, kaj identiteta pomeni in iz česa je narejena. Za mnoge ljudi je danes vse prej kot enostavno od¬ govoriti na vprašanje »kdo sem?«. Mnogim je težko o sebi pripovedo¬ vati povezano zgodbo. Če bi že sestavili pripoved, bi bila zlepljena iz različnih in medsebojno protislovnih zgodb. Teh problemov se tudi ne da več tolmačiti kot probleme posameznega subjekta. Sploh pa se jih ne da spraviti pod okrilje ene znanstvene discipline, ker-so postali tako interdisciplinarno poveza¬ ni in soodvisni. Beremo jih kot kazalce sociokulturno spremenjenih 1 pogojev za oblikovanje in raziskovanje identitete. Napredek v tema¬ tiziranju identitete v vsakdanjih kulturnih kontekstih kot tudi na strokovnih scenah nam lahko služi kot dokaz, da nastaja velika po¬ treba po pojasnitvi identitete, kot tudi za to, da želimo doseči neki konsenz v pojasnilih. Pogosta raba pojma identiteta kaže, da je postalo oblikovanje identitete v sodobnih družbeno-kulturnih pogojih zelo zahtevno. Identiteta ni samo stvar znanstvenih razprav, zavzela je osrednje mesto tudi v političnih, medijskih, tržnih razpravah. Tržniki že dol¬ go vedo, da prodajati stvari pomeni tudi prodajati identiteto: »novi imidž« je sinonim za »novi jaz« in pot do nove identitete pogosto vodi skozi nakupovalne centre. Ljudje jo iščejo v različnih trgovskih, psihoterapevtskih ali fitnes centrih, kozmetičnih salonih, središčih nove duhovnosti in spiritualnosti itd. Diskurzi, ki se danes nanašajo na identiteto, so relativno novi in značilni za post- ali pozno moderno. Kako razpravljamo o identiteti, je sicer zgodovinsko in kulturno pogojeno, vendar je res, da je ob koncu stoletja govor o identiteti dosegel nov zalet z razpravami o in¬ dividualizaciji in globalizaciji, s sofisticiranjem komunikacijskih tehnologij, z demografskimi spremembami itd. Med najbolj mamljivimi privlačnostmi študija identitete je, da omogoča visoko stopnjo družboslovne imaginacije, ko se nanaša na drame, sanje in perspektive vsakdanjega življenja. To je tudi naj¬ boljši način, da povežemo javne zadeve in zasebne probleme. Vzpod¬ buja nas, da uporabimo ene, da osmislimo druge. Z identiteto se red¬ no ukvarjamo v naših vsakdanjih življenjih, npr. z ogroženo identi¬ teto, zmedeno identiteto, krizo identitete, z izgubo identitete itd. Človeškega življenja si ne moremo predstavljati brez nekega ve¬ denja o tem, kdo so drugi in kdo smo mi, kdo sem jaz sama. Prva stvar, ki jo naredimo, ko srečamo tujca, je, da ga identificiramo, da ga lociramo na našem mentalnem zemljevidu. Rezultat ni vedno uspešen, zmotne identitete so pogoste, tudi identitetne zmede so po¬ goste. Najbolj osnovno vprašanje, ko se začenjamo ukvarjati s tememi identitete, je definiranje pojma identiteta. Oxfordski slovar ang¬ leškega jezika se opira na latinski koren besede identitas (idem - 2 isti) in izpostavlja dva osnovna pomena pojma identitete: koncept istosti ( npr. to je identično temu), in koncept posebnosti, razločeval- nosti (distinctiveness). Oba koncepta skupaj pa predpostavljata konsistentnost oz. kontinuiteto v času. Proučevanje identitete z vidika istosti nam pokaže dve pomembni karakteristiki: podobnost in razliko. Če še naprej analiziramo kon¬ cept, vidimo, da je identiteta nekaj aktivnega, ni preprosto tukaj, vedno mora biti ustvarjena, zasnovana. Je obenem praksa in proces, in je lahko razumljena samo kot proces, kot bivanje ali nastajanje. Nikoli ni končana in nikoli dokončna. Vse človeške identitete so na neki način socialne identitete. Dru¬ gače tudi ne gre, ker so vezane na pomen, ki ni esencialna lastnost besed ali stvari. Pomen je vedno izid strinjanja ali nestrinjanja, ved¬ no stvar konvencij, dogovorov, inovacij, vedno do neke mere deljen in do neke mere izpogajan. Identiteta je refleksivna, socialno kon¬ struirana skozi interakcije in institucije. Sedaj že imamo precej elementov za enostavno definiranje identi¬ tete, ki ga ponujamo za uvod v knjigo: npr. identiteta kot način, na katerega se posamezniki ali kolektivitete razlikujejo v primerjavi z drugimi posamezniki ali kolektivitetami. Identitete so sestavljene iz podobnosti in razlik - to sta dinamična principa identitete in srce so¬ cialnega življenja. Vse zgoraj postavljene dileme so bile motivacija za pripravo knji¬ ge. V knjigi skušamo odgovoriti na vprašanja o tem, na kakšne načine danes oblikujemo identiteto, ali klasične teorije identitete lahko ustrezno zapopadejo ta proces in kaj novega se nam zarisuje na identitetnem obzorju. Poskušamo tudi odkriti tiste družbene spremembe, ki so odgovorne za to, da so se identitetne osnove spre¬ menile in daje v sodobnem življenju postalo tako aktualno razmerje med subjektivnim notranjim svetom in zunanjimi pritiski k normal¬ nosti. Ljubljana, 22. oktober 2000 3 IDENTITETA V PREHODU ODČARANJE SVETA Dvajseto stoletje je potekalo v znamenju odstiranja tančic s sveta in življenja. Odnos do sveta in odnos do sebe sta postala mnogo bolj prozaična. Romantična vizija identitete sebstva, ki pripisuje temu globoke duševne lastnosti, kot so strast, duhovnost, moraličnost, se je umaknila racionalnemu besednjaku, ki identiteto gradi na za¬ vestnih namerah, stališčih, odločitvah. Čeprav gre za svetovni proces, si pod pojmom modernizacija naj¬ večkrat zamišljamo oblikovanje novoveškega evropskega in nato modernega ameriškega sveta. Pojem moderne ali modernizacije se nanaša na sklop zgodovinskih procesov, ki so se kopičili in se medse¬ bojno krepili: na oblikovanje ekonomskega kapitala in izkoriščanje vseh vrst resursov za pridobivanje kapitala, na razvoj produkcijskih sil in povečevanje produktivnosti dela, na uveljavljanje centralizira¬ nih nacionalnih držav, na širjenje političnih pravic ljudi, na urbani¬ zacijo, uvajanje formalne šolske izobrazbe, na sekularizacijo vrednot in družbenih norm itd. Proces, kije v 20. stol. očitno postal svetovni pojav, pa pridobiva ob vstopanju v novo stoletje novo obliko, kiji nekateri pravijo pozna ali visoka moderna ali refleksivna moderna, drugi spet postmoderna itd. Ta nova stopnja modernizacije očitno daje slovo svoji zgodovinski predhodnici, novoveški modernizaciji na evropskih tleh, množični industrializaciji in celo zahodnemu racionalizmu ter razsvetljen¬ stvu, ki naj bi duhovno poganjala klasično moderno. Arnold Gehlen je to dogajanje pomenljivo izrazil z besedami: »Premise razsvetljenstva so mrtve, le njihove posledice še tečejo dalje« (Habermas, 1985: 11). 5 Jiirgen Habermas vendarle opozarja na nevarnost, da bi videz sprememb zamenjali z dejanskostjo, npr. videz razcepa med druž¬ beno in kulturno modernizacijo oz. videz golega funkcioniranja eko¬ nomije in države, tehnike in znanosti, ki naj bi se združili v sistem, na katerega domnevno ne moremo več vplivati in teče dalje po svoji logiki. Producira se vtis nekake pozgodovine ali »konca zgodovine«, kot pravi Fukuyama, v kateri so se zaključile in izčrpale vse ideje, utopije, projekti in programi. To je stališče neokonservativnih teorij pozne moderne, ki bi rade ohranile nezadržno rast kapitalizma brez motečih kritičnih in emancipatornih gibanj. Seveda so mogoče še druge postmoderne, ki želijo zavreči zahodni racionalizem, ki naj bi bil le prikrita oblika volje po moči, ter preseči subjekt, ki se je dal vpreči v voz instrumentalnega uma. Sem sodijo tudi nekateri filo¬ zofski in estetski programi, ki propagirajo popolni spoznavni, estet¬ ski, vrednotni relativizem, nekakšen univerzalni »anything goes«, ki uživa v happeningu, montaži atrakcij in moči metafor ter metonimij. Vendar, ustavimo se najprej še pri modernizaciji in izpostavimo vsaj nekaj njenih splošnih značilnosti, ki jih zagovarjajo sodobni eminentni družboslovci in so po mojem mnenju nujne predpostavke za razumevanje psiholoških sprememb pri subjektih sodobnih družb. Vzpon modernizma Romantična zamaknjenost je slaba družba za ekonomsko ekspan¬ zijo zahodnega sveta, pravi Kenneth Gergen (1991). Zato je ob koncu 19. stol. romantična energija začela pešati. Ideje objektivne pre¬ verljivosti in racionalne uporabnosti so bile popolnoma neroman¬ tične. Znanost, ki je začela doživljati ekspanzijo, je bila neroman¬ tična. Ko seje študij človeškega mišljenja na začetku 19. stol. defini¬ ral kot znanost, ko so udeleženci sprejeli metode, meta teorije in ma¬ nire naravoslovnih znanosti, se je horizont dramatično spremenil. Vodilno metaforo modernizma je torej oskrbela znanost. Racional¬ nost, opazovanje, razvoj, napredek, vsi ti modernistični vodilni moti¬ vi so vsebovani v podobi stroja. Veliko je bilo razlogov za čaščenje 6 stroja v moderni. Ne samo, da stroj generira velikanski dohodek za lastnike in upravljalce, stroj proizvaja delovna mesta in to je po¬ membna podlaga za moderne nacionalne ekonomije. Stroj je tudi kot metafora navdušujoč. Omogočil je, da so prišli produkti, kot so tele¬ fon, pralni stroj, hladilnik, v vsako hišo in to so zopet stroji, ki za¬ menjujejo fizična dela in odpirajo nove vznemirljive možnosti. Fasci¬ nacija s stroji se je odrazila tudi v umetniških in estetskih tokovih tega časa. Nič čudnega torej, da slavni modernistični arhitekt Le Corbusier pravi: »Hiša je stroj, v katerem živimo« (Gergen, 1991: 37). Optimizem, ki je sledil tem spremembam, je povzročil to, kar mnogi imenujejo »velika zgodba napredka« ali »velika zgodba moder¬ nizma«. Velika zgodba (grand narrative) je soznačnica za eno od kon¬ tinuiranih vzpenjajočih se gibanj, dosežkov, zmag, izboljšav k iste¬ mu cilju. Moderna so tudi institucije in načini vedenja, družbeni redi, ki so začeli vznikati v pofevdalni Evropi in so v dvajsetem stoletju hitro postali svetovno zgodovinski. Po mnenju mnogih teoretikov moder¬ ne od Webra in Durkheima dalje je moderna posttradicionalni druž¬ beni red. To pomeni, da moderna ruši različne vrste tradicij: rodov¬ ne, nacionalne, stanovske, razredne, mitično-religiozne itd. in uvaja nove oblike življenja, ki se močno razlikujejo od podedovanih. Te spremembe so zahtevale od ljudi sprotno in splošno refleksijo lastne¬ ga početja, doživljanja in razmišljanja. Zlasti Ulrich Beck in Antho- ny Giddens poudarjata, da v moderni refleksiji ne gre le za vsakda¬ nji miselni nadzor posameznikov nad lastnim početjem, temveč za potrebo po stalnih revizijah človekove socialne dejavnosti in mate¬ rialnih odnosov z naravo glede na nove informacije in novo znanje. Ključno vlogo v tej refleksiji moderne igrajo prav družbene vede (Beck, 1986; Giddens, 1991). Po Giddensu moderna zajema dve osi: * modernizacijo oz. industrializacijo, ki zajema tudi družbene odnose, nastale zaradi novega proizvodnega procesa; * kapitalizem, ki zajema sistem blagovne proizvodnje, tržne konkurence in oblikovanje trga delovne sile. Poleg tega k moderni sodi še nastanek obsežnih aparatov nadzora (Foucault, 1982) in informacijskih sistemov za koordinacijo družbe- 7 nih dejavnosti (Giddens, 1991). Sisteme nadzora moramo razlikova¬ ti od obsežnih sredstev nasilja v okviru industrializacije vojne. Značilnost moderne je tudi pojav močnih nacionalnih držav kot posebnih oblik teritorialnosti in nadzora, ki monopolizirajo nadzor nad sredstvi represije. Za modernizacijo so nadalje značilne birokratske ustanove, ki koncentrirajo in omogočajo refleksivni nadzor nad socialnimi odnosi v nedoločenih prostorsko-časovnih razdaljah. Te ustanove ločujejo prostor in čas in ju nato ponovno povezujejo med seboj. Moderna uvede formalne metode merjenja prostora in časa, vpelje strogo nadzorovanje delovnega časa in ločene prostore za različne življenj¬ ske dejavnosti. Vse te inovacije so potrebne za natančno koordini¬ ranje dejavnosti mnogih ljudi, ki fizično niso nujno prisotni na istem mestu. Temu sledi razstavljanje socialnih institucij. Ne gre le za diferen¬ ciacijo podsistemov, kot to razlaga npr. sistemska teorija, temveč za izločanje socialnih odnosov iz lokalnih kontekstov in za njihovo po¬ novno artikuliranje v nedoločenem prostoru in času, npr. v fizikalno merjenem prostoru in času. Razstavljanje socialnih institucij poteka s pomočjo abstraktnih sistemov, npr. simbolnih sistemov in eks- pertskih sistemov. Poglavitna abstraktna sistema moderne sta de¬ narni sistem in moderna znanost. Abstraktni sistemi so močno odvisni od zaupanja ljudi vanje. Zau¬ panje npr. omejuje domet tehničnega znanja in znanja ter znanosti sploh. Zaupanje ni le prepričanje v upravičenost posameznih odlo¬ čitev. Je več, je splošno stališče, ki utemeljuje odločitve. Moramo se odločiti zaupati. Tu pa vstopa v igro bolj ali manj metodična refleksi¬ ja odločitev. Vendar se zaupanje upira zgolj racionalnemu odloča¬ nju, ker vsebuje element vere. Zaupanje stopa v dialektično napetost s tveganji in s psihološko varnostjo posameznikov in skupin. Po eni strani moderno življenje osvobaja ljudi od mnogih nevarnosti, ki so poprej bremenile njihovo vsakdanje življenje, po drugi pa so se poja¬ vila nova tveganja in nevarnosti, in to tako na lokalni kot na global¬ ni ravni. Hrana npr. je lahko zastrupljena z umetnimi dodatki, one¬ snaženo okolje nas lahko usodno ogrozi... 8 Za moderno je značilno, da izjemno poveča število različnih živ¬ ljenjskih alternativ, npr. možnosti, ki ponujajo posamezniku uspeh ali socialno promocijo oz. število izbir, smeri delovanja itd. V tradi¬ cionalnih družbah je bila življenjska pot večine članov dokaj pred¬ vidljiva in je ponujala le malo resničnih alternativ, pa še te so bile povezane z veliko tveganja in možnostjo socialnega propada. Šele z industrializacijo, modernejšim in hitrejšim prometom, z neznan¬ skim povečanjem trga blaga in trga dela, seje izoblikoval tudi širok spekter možnosti in izbir za posameznika, celo za člane nižjih druž¬ benih slojev. Obenem seje neznansko povečala prostorska in social¬ na mobilnost prebivalstva. Ta proces je spremenil pogled posamez¬ nika na lastno življenje: spremenil je identiteto, ni bil več zavezan določenemu kraju bivanja, določenim navadam, pravilom vedenja, verovanjem. Življenje je začel doživljati kot priložnost, ki se ponuja in jo mora izkoristiti, kolikor se le da. Te spremembe nikakor niso bile le emancipatorne, kot se zdi ob površnem opazovanju, temveč so prinesle tudi vznemirljive nepovratne izgube. Ralf Dahrendorf, kije razvil tezo o modernizaciji kot proizvodnji individualnih in družbenih možnosti in priložnosti, opozarja pred¬ vsem na izgubo globokih in trajnih družbenih vezi med ljudmi, ki so jih posameznikom omogočale ah, bolje, nalagale tradicionalne druž¬ be in kulture (Dahrendorf, 1994). Za Dahrendorfa so možnosti več kot le predpostavke delovanja in manj kot konkretni napotki za načine delovanja. Pojem življenjskih možnosti je osrednjega pomena tako za razumevanje moderne družbe kot tudi za vsako liberalno teorijo. Vendar pa ta koncept, kot ga razume Dahrendorf, ni enosta¬ ven : življenjske možnosti so funkcija priložnosti in globokih social¬ nih povezav. Priložnosti so možnosti izbire, alternative delovanja, ki so dane v socialnih strukturah, in so vedno specifične kombinacije pravic in dolžnosti. Civiliziranost modernih družb se kaže tudi v tem, da imajo ljudje na razpolago različne možnosti, torej tudi različ¬ ne pravice in odgovornosti. Cilj moderne politike osvobajanja je ustvarjanje več življenjskih možnosti za več ljudi. Smisel življenjskih možnosti ni samo v priložnostih in v izbirah, Dahrendorf je pojem življenjskih možnosti tematiziral v knjigi Lebenschancen (1979). 9 kijih omogočajo. Možnosti so vezane tudi na koordinate, ki določajo smisel priložnosti. Svet ponuja vedno več izbire, nimamo pa vedno odgovorov na vprašanje, kakšen smisel je v tem, če izberemo neko in ne kako drugo priložnost. Kako naj zaupam svojim izbiram? Kako naj si moderni človek pomaga v teh situacijah? Kako naj se reši iz zagate multiplih priložnosti brez jasnih koordinat in definicije smi¬ sla? Dahrendorf najde rešitev v »notranjem kompasu«, ki ga posa¬ mezniki imajo (ali pa nimajo). David Riesman je ta notranji kompas podobno imenoval »notranje vodstvo«. Analitiki moderne navajajo še druga pomagala, npr. pripadnost družini in soseski, subkulturnim skupinam, cerkvi. Vsa premišljanja te vrste nas vodijo nazaj k neče¬ mu, kar nas nekako zavezuje: npr. religija, obligacija. Pri tem gre za vzpostavljanje vezi: za »ligare«, »povezati«. Tako pride Dahrendorf do pojma ligature. Ligature so torej globoke kulturne vezi, ki uspo¬ sabljajo ljudi za to, da najdejo svojo pot skozi svet priložnosti, da najdejo smisel v svojih izbirah, da zaupajo svojim izbiram (Dahren¬ dorf, 1994: 234). Moderna ni rušila le moči kraljev in fevdalne aristokracije, tem¬ več je rušila tudi tradicionalne oblike sreče, idilike. Te so danes sko¬ raj nerazumljive, predvsem pa neponovljive. Že Marx in Engels sta ugotavljala, daje buržoazija povsod tam, kjer je prišla do gospostva, porušila vsa fevdalna, patriarhalna, idilična razmerja. Zato je za Dahrendorfa moderna v osnovi prelom z ligaturami starih časov. Moderna je odpravljala idiliko preteklosti z njenimi posvečenimi območji vred. Človek moderne je plačal svoj izhod iz »neodraslosti po lastni krivdi« (v kantovskem smislu) z izgubo stalnih/stabilnih od¬ nosov v trdnih stanovskih strukturah. In kaj nastopa namesto njih? Ne veliko, po mnenju analitikov moderne. Alexis de Tocqueville v svoji kritični analizi ameriške civilne družbe in moderne civilizacije ugotavlja, da se dogaja nezadržna revolucija, ki premaguje vse ovire in koraka le še dalje skozi ruševine, ki jih je sama ustvarila (Tocque- ville, 1969: 12). Obenem ugotavlja paradoksalne posledice te »nezadržne revolucije, ko se religiozni ljudje borijo proti svobodi in privrženci svobode napadajo religijo, ko plemeniti in velikodušni duhovi častijo suženjstvo, medtem ko nizkotni in podvrgljivi pridigajo neodvis¬ nost. Častni in razsvetljeni občani postajajo sovražniki vsega napredka, 10 nasprotno pa možje brez patriotizma ali morale nastopajo kot apostoli civilizacije in napredka« (Tocqueville, 1969:17). Kaj torej stopi v moderni na mesto minulih idiličnih razmerij? Za Tocquevilla je to vsekakor »heroičen realizem človeka«, ki je pri¬ pravljen zreti v oči nevzdržni dejanskosti. Za Marxa je to »cash nex- us«, čisti svet ponudb, ki z (manipuliranimi) dražljaji predstavlja edino smer signalov. Tudi drugi so sledili tej maniri, vzdignili so jo do teorije. Tu je Nietzsche veliki primer: »Bog je mrtev«. Del eksi¬ stencialistične tradicije je imel vsako delovanje za »acte gratuit«, za igrajoči zasnutek v nič. Ob koncu tega sveta brez ligatur se pojavlja¬ jo napačni bogovi, kot so npr. tisti, ki zapeljejo v norost in mnogi so jim sledili tja do Jonestowna. Dahrendorf pripominja, daje množični morilski samomor 916 ameriških pristašev očeta Jonesa v Gvajani lahko simbol in simptom sveta brez ligatur. Obenem pa ravno Dahrendorf opozori, da so tudi drugačne tradi¬ cije razumevanja modernega sveta, tradicije brez nostalgije in tudi brez cinizma. Kant je gledal na novi svet s ponosno samozavestjo: »Sapere aude!« To je postalo geslo razsvetljenstva. Kant je pisal pol stoletja pred Tocquevillom. Webrova hvala racionalnosti je nastala pol stoletja po »Komunističnem manifestu«. Če so zlomljene tradicio¬ nalne ligature, ne cvetita le znanost in tehnika, temveč nastane tudi država nasploh kot politična ustanova, z racionalno sestavljeno ustavo, racionalno sestavljenim pravom in racionalno sestavljenimi pravili: zakoni usmerjajo upravljanje, in končno je bil rojen moderni kapitalizem. Torej svet abstraktne pravice in ponudbe, svet življenj¬ skih možnosti, o katerih se prej ni dalo niti misliti. Življenjski svetovi modeme Razpadanje tradicionalnih ligatur v procesu modernizacije je druž¬ beni, manifestni vidik globokega procesa opuščanja religioznih, mitično-magijskih, organsko-celostnih, kvalitativnih pogledov na svet in na človeka ter njihova zamenjava z znanstvenimi, posvetni¬ mi, instrumentalno-izračunljivimi pogledi na svet in človeka. Temu procesu pravimo »odčaranje« tradicionalnega sveta. Pojem je uvedel 11 Max Weber v svojih analizah modernizacijskih procesov. V tem pro¬ cesu gre tako za pridobitve kot za izgube, nikakor ne le za napredek, kot mislijo navdušeni zagovorniki modernizacije, ali le za izgube, kot pravijo konservativni kritiki moderne. Weber se je spraševal, zakaj je bil proces družbene in kulturne modernizacije izpeljan le v Evropi, čeprav so bili mnogi nastavki za tak proces tudi drugod, npr. na Kitajskem. Evropa je na začetku modernizacije v razvoju znanosti, tehnike, izobrazbe celo znatno zaostajala za mnogimi vzhodnimi deželami. Njegova teza je bila, da je v Evropi prišlo do notranje povezave med razvojem racionalnega mišljenja in delovanja ter družbenimi reformami, ki so odpirale pot globalnemu uveljavljanju racionalnega mišljenja in delovanja ter ponotranjene etike dela. Zato se je zgodilo odčaranje sveta, raztap¬ ljanje religioznih pogledov na svet in nastanek profane kulture (We- ber, 1973). Z moderno znanostjo, s sodobnimi umetnostmi in z obli¬ kovanjem moralnih in pravnih teorij, ki so temeljile na avtonomnih moralnih načelih, so nastali tudi specifični kulturni in vrednotni si¬ stemi, ki so omogočili napredek znanosti, razvoj umetniškega ustvarjanja in obsežne procese družbenega osamosvajanja različnih potlačenih in marginaliziranih skupin. Po Webru seje v procesu sekularizacije zahodne kulture dogajalo tudi osamosvajanje ključnih funkcionalnih podsistemov modernih družb, ki so institucionalni okvir kapitalističnega gospodarstva, in¬ dustrializacije in birokratizacije družbenega upravljanja. Ti ključni podsistemi so denarno-tržno gospodarstvo, moderna nacionalna drža¬ va, moderno formalno pravo, ločitev zasebne odjavne sfere. V bistvu je šlo za institucionalizacijo instrumentalne racionalnosti, ki skuša s čim večjim dobičkom in čim manjšimi stroški, seveda uspešno, rea¬ lizirati določene cilje. Pod vplivom modernizacije vseh družbenih sfer se je spreminjalo tudi vsakdanje življenje ljudi, vzorci delovanja, mišljenja, čustvo¬ vanja. Habermas govori o razpadu celostnega življenjskega sveta predmodernih družb v moderni in o ločitvi življenjskega sveta od družbenega sistema (Habermas, 1981b: 230). V moderni prihaja namreč do vse večjega ločevanja družbenega sistema oz. sistemov od vsakdanjega sveta posameznikov, in sicer predvsem iz dveh razlo- 12 gov: naraščanja kompleksnosti teh sistemov in racionalizacije vsak¬ danjega sveta. Življenjski svet je po Habermasu celota prepričanj in implicitnih vednosti ljudi, ki tvorijo nujno nevprašljivo ozadje njiho¬ vih vsakdanjih komunikacij in praktičnih dejavnosti. Ker se vse ostalo družbeno delovanje ljudi gradi na vsakdanjem znanju, komu¬ nikacijah in praktičnem delovanju v vsakdanjem svetu, je bil živ¬ ljenjski svet v predmoderni družbi nujna podlaga vsega ostalega družbenega življenja. Življenjski svet družb ob vstopu v proces modernizacije je prak¬ tično sovpadal z družbenim sistemom, ki je bil tedaj seveda manj kompleksen. Zaradi diferenciranja družbe na razne podsisteme in tudi zaradi notranje slabitve integracijske moči življenjskega sveta, je moderni življenjski svet postal eden od družbenih podsistemov: podsistem zasebnosti. Paradoksalno je, da je življenjski svet tudi v moderni še vedno tisti družbeni podsistem, ki definira obstoj celot¬ nega družbenega (makro)sistema, saj se v njem dogaja reprodukcija človeškega rodu in temeljna socializacija vsakega posameznika. Družbeni sistemski mehanizmi so se torej v moderni vedno bolj ločevali od tistih družbenih struktur, ki so sicer omogočale družbeno integracijo, zlasti podružbljanje posameznikov. Tako seje npr. socia¬ lizacija posameznikov ločila od dela, javnega delovanja, trga. Poleg tega se je notranje še dalje diferencirala na družinsko vzgojo in zunajdružinsko (šolsko) izobraževanje. Za povezavo med ločenimi družbenimi podsistemi so poskrbeli različni mediji oz. posredniki; od denarja, državne oblasti do množičnih medijev (tisk, TV, radio, da¬ nes internet itd.). Vendar tudi ti mediji predstavljajo lastne podsi¬ steme, tako da je kaka »celostna« integracija moderne družbe in Prav tako »celostna« vključitev posameznika v družbo povsem ne¬ mogoča. Tudi vrednote in norme, ki jih priznava večina ljudi modernih družb, npr. vrednote demokracije, človekovih pravic, tolerance, spoštovanja vsake osebe, solidarnosti, načel pravične menjave ipd., ne morejo omogočiti stabilne in celostne integracije modernih družb. To je pomembna razlika od predmodernih družb, ki so bile v tem smislu veliko bolj integrativne, kjer je človek tako rekoč že z rojst¬ vom oz. socialnim stanom pridobil razmeroma trdno in trajno mesto 13 v družbi z vnaprej določenimi pravicami in dolžnostmi ne glede na osebne kvalitete. Od romantične do modeme vizije sebstva Kulturnemu življenju v 20 stol. sta dominirali dve razlagi seb¬ stva; iz 19. stol. smo podedovali romantični pogled na sebstvo, ki pri¬ pisuje temu globoke duševne lastnosti, kot so poduhovljenost, krea¬ tivnost, moraličnost. Ta besednjak je bistven za oblikovanje intim¬ nih odnosov, posvečenih prijateljstev in velikih življenjskih name¬ nov. S pojavom modernizma v zgodnjih desetletjih 20. stol. pa je bil romantični besednjak ogrožen. Za moderniste ključne karakteristi¬ ke sebstva ne rastejo iz globine duha, ampak iz naše sposobnosti razmišljanja, zavestnih namer. V modernističnih predstavah člove¬ ka je ta predvidljiv, racionalen, intencionalen. Romantična vizija sebstva je temeljila na moralnih občutkih, lo¬ jalnosti in notranji duhovni izpolnjenosti. Ta perspektiva daje mo¬ čan poudarek nevidni duhovni moči, ki ostaja globoko v osebi, in ki daje pomen življenju in odnosom. V 20. stoletju je bila ta perspektiva prekrita z modernističnim pogledom na osebnost, v katerem sta glavni sestavini človeškega funkcioniranja opazovanje in sklepanje. To, kar nas resnično poganja, za romantike eksistira v misteriozni globini. Tako prijateljstvo kot ljubezen sta delo duše. Za romantike je bilo to bistvo strast, inspiracija, duhovnost, kar naj bi bilo vse pri¬ rojeno, podedovano; bilo naj bi naravni instinkt posameznika. Z izu¬ miranjem romanticizma pridejo te razlage na slab glas. Modernisti¬ čna podoba znanstvenega razvoja ponuja alternativne rešitve. Če je znanje in vedenje zgrajeno na osnovi opazovanja, zakaj potem člo¬ veško obnašanje ne bi bilo posledica zunanjih vplivov? Vendar kot pravi Gergen: »Nobeno poročilo iz romantičnega slo¬ varja o sebstvu ne bi bilo popolno brez omembe Sigmunda Freuda«. Freud je bil tranzicijska figura med romantično in modernistično čutnostjo in njegov pomen je v mnogočem povezan prav z njegovo sposobnostjo, da poveže oba nasprotna diskurza. Kulturno ozračje za Freudovo teorijo seje pripravljalo več kot stoletje. Notranji vir je 14 bila predvsem energija želje in še bolj središčno želja po seksualni zadovoljitvi. Te misteriozne strasti so se v modernističnih razmerah spremenile v kvazibiologistični diskurz »libidinalnih impulzov«; romantične globine duše so se spremenile v »nezavedno« (Gergen, 1991 : 37 ). Freud je res edinstveno pomemben za tranzicijo od romantike k modernizmu. Moč gonov za vsako akcijo, energija onega, vse naj bi bilo prisotno že od rojstva. Obenem pa je Freud ta koncept povezal s pomenom odnosov med otrokom in starši. Oslabljena represija one¬ ga je posledica prepovedi in družbenih omejitev (grožnje s kastraci¬ jo). S tem romantičnim nazorom o dobri naravi človeka, ki jo pokva¬ rijo pogoji okolja, nadaljujejo Erich Fromm, Karen Horney, Carl Gu¬ stav Rogers. Za vsakega od njih so socialni pogoji vzrok nevroz. Po¬ dobno velja za depresijo, ki ni obravnavana kot naravni ali instink¬ tivni impulz, kot je bila »melanholija« za romantike, ampak kot re¬ zultat pogojev, v katerih posameznik ne more opravljati racionalne kontrole nad dogodki. John Watson, začetnik modernistične verzije psihologije, je Freu¬ dovim konceptom zoperstavil tezo o socialni produkciji osebnosti in o vlogi zgodnjih učnih izkušenj ob tem. Človeška aktivnost po Watso- nu sledi dogodkom v okolju. Na kratko: ni posledica dednosti, ampak opazovanj in posnemanj okolja. V popularnem priročniku za starše Watson piše: »Posebej lahko je oblikovati emocije v tem zgodnjem obdobju. Privoščil si bom naslednjo enostavno primerjavo: izdelovalec jekla vzame vročo maso, jo da na nakovalo in jo začne oblikovati po svojih predstavah. Včasih vzame težko kladivo, drugič lahkega, včasih udarja po kovinski masi s težkimi udarci, drugič se je komaj dotika. Tako neizogibno začnemo od rojstva oblikovati emocionalno življenje naših otrok. Kovač ima tu vse prednosti. Če je njegov kos mase neroden in težak, če ga napačno oblikuje, lahko metalni kos ponovno da na ogenj in proces se začne znova. Pri otroku pa ni nobene možnosti, da bi začeli znova. Vsak 'udarec', naj je pravilen ali nepravilen, ima svoj učinek« (Gergen, 1991 : 43 ). Če metafora kladiva in..kovinske mase leži v centru moderni¬ stičnih koncepcij osebe, potem je avtonomna zanesljivost znak zre- 15 losti odraslega človeka. Dober stroj je odporen na kvarjenje in funkcionira zanesljivo; podobno naj bi bil pravilno oblikovan odrasel človek, vreden zaupanja, trden, konsistenten. Takoj, ko ga spoznamo, vemo, kaj lahko pričakujemo od njega. Njegove besede naj bi bile avtentičen izraz tega, kar je v resnici sedaj in kar bo v prihodnosti. Gergen kot osrednji modernistični tekst o sebstvu in identiteti omenja popularno delo iz petdesetih let, knjigo »Osamljena množi¬ ca« znanega harvardskega psihologa Davida Riesmana (Riesman, 1966). Tekst naj bi izjemno dobro ujel modernističnega duha teda¬ njega časa in napovedal njegov zaton. Riesman v svoji knjigi analizi¬ ra karakterne tipe, ki so značilni za posamezna historično-geograf- ska področja. Izpostavi predvsem dva tipa: vase usmerjeni (inner- directed) in k drugim usmerjeni (other-directed). Prvi je v bistvu po¬ doba modernističnega človeka. Izvori (dejavnosti) so v njem samem; vanj so vsajeni zgodaj v življenju prek odraslih in usmerjeni k prav določenim ciljem. Vedenje od znotraj vodenega človeka nadzira psi¬ hološki giroskop, sestavljen s pomočjo staršev in ostalih avtoritet, ki mu pomaga ohranjati občutljivo ravnotežje med zahtevami notran¬ jih ciljev in protislovji zunanjega sveta. Riesmana najbolj zanima drugi tip - k drugim usmerjen tip človeka. Taje brez notranjega vod¬ nika. Njegove dejavnosti usmerja neposredno socialno okolje. Rie- smanova antipatija do k drugim usmerjenega človeka se kaže v iz¬ boru lastnosti, kijih pripiše temu tipu: »površinski, konformističen, uklanja se moči skupine, poseduje nenasitno željo po odobravanju«. Kot pravi Gergen: »To je modernistična evaluacija tega, kar lahko imenujemo zgodnja oblika postmoderne mentalitete« (Gergen, 1991: 44). Podobno občudovanje obvladanega, zanesljivega, trdnega človeka srečamo v večini psiholoških ekspertiz in tekstov. V skrbi, da bi bil vrednotno nevtralen, znanstveni opis neizogibno sprejme in vzdržu¬ je vrednote svojih zagovornikov. Zato ni čudno, da so med hegemoni¬ jo modernizma psihološke raziskave konstantno slikale črno sliko posameznikov brez »močnega moralnega značaja, odgovornosti, konsistentnosti«. Kot primer navaja Gergen znane eksperimente Salomona Ascha o socialni konformnosti, kjer so poskusne osebe v skupini ocenjevale in primerjale dolžino premic. V večini primerov 16 (preko 60%) so poskusne osebe brez pomisleka izbrale očitno napačen odgovor samo zato, ker so tako odgovorili drugi pred njimi (Ule, 2000). To vedenje je Asch in tudi raziskovalci za njim označili kot konformistično in ga izenačil s strahopetnostjo. Seveda bi lahko še na drugačen način razložili ta fenomen; poskusne osebe v Asche- vih eksperimentih, ki so svoje odgovore prilagodile skupinskemu mnenju, bi lahko označili kot socialno preobčutljive, socialno inte- grativne ali harmonije iščoče, ampak v času, ko je bilo zaželeno »sta¬ ti za svojimi lastnimi prepričanji«, ne bi bila taka razlaga nikoli resno sprejeta. Raziskovalci na univerzi Yale so proučevali, zakaj so ljudje tako lahkoverni do propagandnih sporočil, zakaj ne sledijo svojim last¬ nim ugotovitvam in dejstvom. Obsežna raziskovanja so razkrila glavni razlog - osebnostno hibo. Če ljudje posedujejo osnovno samo¬ zaupanje, zaključujejo raziskovalci, potem so odporni na »sladke be¬ sede zlih duhov sveta« (Gergen, 1991: 45). Najmočnejši argument za retoriko avtonomne in trajne strukture osebnosti je dalo gibanje inteligenčnega testiranja. Če domnevamo, da osebe vsebujejo ne¬ ko strojem podobno jedro, ki je gibalo človeške dejavnosti, locirano ne daleč od površja (zavesti), potem naj bi se to dalo meriti. In če se to jedro da meriti, potem se s tem da racionalno razložiti človekovo obnašanje in napovedati delovanje človeka in družbe v prihodnosti. To je inspiriralo celo takega kritičnega misleca modernizma, kot je Theodore Adorno in njegove sodelavce v Berkeleyu, da so merili avtoritarno osebnost. Vzeli so kombinacijo lestvic in testov, izdelali profil rigidne osebe, etnocentrične in konservativne, poslušne avto¬ ritetam. Ta profil osebnosti, po njihovem mnenju, ni odgovoren sa¬ mo za nacizem v Nemčiji, ampak je tudi profil rasista v Združenih državah (Gergen, 1991: 46). Obenem pa se je pozitivno obnašanje pripisovalo stabilnim dispo¬ zicijam. Harvardski psiholog David Mc Clelland je uspeh nacionalne ekonomije v Ameriki pripisal osebnostnemu tipu, ki ima visoko razvito storilnostno motivacijo. Na osnovi tega je izvedel obsežno te¬ stiranje, da bi ugotovil, kako pri otrocih okrepiti in razviti tako vrsto osebnostnih tendenc. Mc Glelland je s sodelavci razvil celo program, s katerim bi pomagal ekonomsko nerazvitemu svetu, kot je npr. In- 17 dija, pri razvoju ekonomsko uspešnih osebnostnih značilnosti. V vsem tem delu je prisotna fascinacija z veliko zgodbo o napredku moderne. Mnogi so na prehodu v moderno obžalovali izgubo romantičnega diskurza. Nasprotno pa so bili drugi očarani z njegovo zamenjavo z modernizmom. V mnogih ozirih je moderni diskurz bolj optimističen in bolj demokratičen. Romantični individuum je ostal misterij. Mo¬ derno sebstvo je nasprotno dostopno, prisotno tu in zdaj, stoji za vsa¬ ko dejavnostjo. Ni plod inspiracije, velike strasti; je zanesljivo in ve¬ rodostojno. Modernistično sebstvo ne prekriva svojih motivov z močnimi emocionalnimi dramami. Njegovi motivi vodijo njegove ak¬ tivnosti in njegov glas je pošten in odkrit. Ni treba čakati na naravno obdarjenega, navdahnjenega posameznika, ki bo odrešil narod ali skupnost. Prepričuje nas, da smo vsi ustvarjeni enako in na starših in vzgojnih institucijah je, da ustvarijo dobre državljane. S pravo vzgojo in s pomočjo znanosti se lahko uresničijo naše sanje. PROIZVODNJA INDIVIDUALNOSTI Kakšne so bile posledice modernizacije, zlasti posledice odčaranja sveta in racionalizacije življenjskega sveta za posameznika, za nje¬ gov subjektni ustroj? Nedvomno so se ljudje znašli pod pritiskom no¬ vih dilem in vprašanj, na katere ni bilo jasnih, enoznačnih, zaneslji¬ vih odgovorov. Na religiozne, kulturne ali socialne tradicije se pri tem niso mogli več zanašati, novih okvirov smisla pa ni bilo na voljo. Toda ti problemi se niso zastavljali ljudem le na samem začetku mo¬ dernizacije ali v njenih ključnih, prelomnih obdobjih, ampak gre za vprašanja, ki vedno znova vznemirjajo modernega človeka. Niklas Luhmann npr. navaja tri takšna vprašanja oz. paradokse subjekta moderne: • vprašanje izvirnosti oz. enkratnosti : Kako to, da se rodimo kot originali in umremo kot kopije? 18 * vprašanje pluralnosti identitete-. Kako to, da se in-dividuum tj. »ne-deljivi«, vse bolj definira z deljivostjo? * vprašanje refleksije lastne biografije oz. življenjske kariere : Ka¬ ko to, da nič, kar sem počel do sedaj, ne določa tega, kar sem, vendar pa to, kar počnem sedaj, določa to, kar sem bil? Luhmann je izrecno tematiziral prvi dve vprašanji. Tretje pa je analiziral pod nazivom »problem kariere«. Prav slednji problem je po njegovem mnenju značilen in problematičen za ljudi sodobnih družb (Luhmann, 1994). Ta vprašanja oz. problemi zajemajo temeljne ek¬ sistencialne dileme modernega subjekta, če se ta tega zaveda in to reflektira ali pa ne. Osrednja značilnost moderne subjektnosti je ne¬ nehna težnja k razvoju individualnosti. Ta težnja se kaže zlasti sko¬ zi tri prizadevanja posameznikov/ic: * težnja po originalnosti in prizadevanje, da bi ubežali kopira¬ nju; * iskanje identitete in težnja po obvladovanju pluralnih sebstev v posamezniku/ci; * prizadevanje po življenjski karieri v najširšem smislu. Originalnost je seveda bistveno povezana z individualnostjo. Mo¬ derna se gradi na originalnosti, avtonomnosti, individualni neza¬ menljivosti subjektov. Moderna od tu črpa svojo ustvarjalno energi¬ jo- Toda, na kaj naj se pri tem nasloni posameznik ali posameznica? Zdi se, daje to najlažje doseči tako, da poiščemo modele zunaj sebe, da preprosto posnemamo druge. To sicer pomeni vsaj začasno odpo¬ ved idealu originalnosti, izvirnosti ter pristajanje posameznika na svojo kontingentnost (Luhmann, 1994). Na motivih socialne primerjave in imitacije modelnih oseb prav¬ zaprav temelji občudovanje in kritika individualizma. Že zgodnji no¬ voveški romani pričajo o tem, da so se ljudje zavedali zapeljive ne¬ varnosti pridobivanja individualnosti skozi posnemanje drugih. Obilo primerov nam nudi literatura tedanjega časa: npr. Don Kihot, ženski romani v 17. stol. Že zgodaj se je uveljavila razlika med Posnemanjem narave, ki seje zdela nekaj originalnega in cenjenega, m posnemanjem drugih ljudi, kar je veljalo za izgubo individualno¬ sti ali vsaj originalnosti. Ta razlika je bila zlasti poudarjena v ro- 19 mantiki. Individualnost naj bi si pridobili samo z originalnostjo, ne s posnemanjem. Toda ob tem seje že zgodaj zastavljalo osnovno vpra¬ šanje, ki je ogrožalo projekt individualizacije: Kako to, da se rodimo kot originali in umremo kot kopije? Zdi se, kot da izgubimo na origi¬ nalnosti, če smo v stiku s kulturo, izobrazbo. Le geniji se zdijo izjeme od tega pravila. Ti ohranjajo originalni odnos do vsega, obenem pa vendar služijo kot podlaga za posnemanje drugim ljudem. Moderno oblikovanje življenjske zgodbe in individualne kariere Vzporedno z izgubljanjem pomena narave kot izvora zunanje in notranje gotovosti in smisla v moderni je izgubljal svoje sidrišče tudi na naravi sloneč program individualnosti. Vse je postalo socialno predelano, tudi in predvsem narava. Tako seje moral posameznik v svoji težnji po izvirni individualnosti ozreti za drugačnimi možnost¬ mi. Takšno novost je ponudila moda. To je pomenilo, da so sedaj vsi začeli posnemati modo, se ravnati po modnih trendih, vendar pa vsakdo to počne malo drugače. Verjeti, da so umetniki izjema od te¬ ga pravila, je bilo brezupno pogumno. Luhmann (1994) citira Baude- laira, ki pravi, da umetnik stoji z eno nogo na spremenljivih, modnih tleh modernosti, z drugo nogo pa naj bi se dotikal absolutnega. Ta proces je logično pripeljal do drugega problema; do vprašanja pluralnosti sebstva, do dojemanja in razlaganja sebe v več sebstvih, do multiplih identitet, do normalizacije razcepljene osebnosti, da bi lahko ustregli pluralizmu okolij, modnih trendov in različnim zahte¬ vam, ki izhajajo iz njih. Tako je in-dividuum, ne-deljiui postal nekdo, ki je definiran z deljivostjo. Kot pravi Luhmann, potrebujem eno - muzikalno, umetniško sebstvo za obisk koncerta, drugo - karierno sebstvo za poklicni uspeh, tretje - potrpežljivo za vsakdanje družin¬ sko življenje (Luhmann, 1994: 193-4). Posameznik je bil tako soočen z vprašanjem, kako uresničiti koherentno celoto sebstev in ohranjati čim bolj povezan tok sebstev. To je jedro problema identitete v mo¬ demi. Tudi problem notranje mnogoterosti sebstev ima že dolgo tradici- 20 jo. Težnja k razvoju več vzporednih sebstev ima svojo podlago v po¬ govorih posameznika s samim seboj. Tu gre vedno za dva: za nekoga, ki govori in drugega, ki posluša. Toda tja do 18. stol. je bilo to iz¬ kustvo razumljeno kot sestavni del moralnega samospraševanja po¬ sameznika. »Samogovor duše« še ni veljal za samoproblematizacijo posameznika. Ni bil reakcija na samopotujitev. Ni imel zveze z obli¬ kovanjem individualnosti ali z intimnimi dilemami. Ni bil primarno razmerje, kot npr. razmerje med jaz (I) in mene (Me), kot gaje for¬ muliral George Herbert Mead, temveč del težavne operacije iskanja resnice. Delitev individuuma v modernem pomenu besede seje tedaj zdela preprosto nezamisljiva. Samogovor duše je služil npr. iskanju pravih interesov posamez¬ nika, pravih čustev in harmoničnemu uvrščanju posameznika v ne¬ ko celoto. Notranji samogovor je predstavljal tako rekoč »moralno ekonomijo sebstva«. Obenem pa je vendarle že pomenil neko inovaci¬ jo nasproti tradiciji, namreč distanco posameznika ali posameznice do religiozno-dogmatskih vzorcev. Posameznik je spoznal, daje le od njega odvisno, kako nadzoruje svoje strasti in jih preobraža v narav¬ na čustva. Šlo je za spopad med svojim »boljšim« in »slabšim« seb- stvom. Delitev je ostala hierarhična. Nikoli ni bila simetrična, vedno je bila komplementarna. Model zanjo je bilo gospodinjstvo, kjer se zdi, da je največja nevarnost za posameznika kaotičnost, sponta¬ nost, neurejenost ali poljubnost nenačelnega identificiranja s svoji¬ mi trenutnimi poželenji. Posameznik oz. posameznica si ni prido¬ bil/a identitete s parcialnimi pristajanji na pluralizem želja in del¬ nih identitet, temveč z ločitvijo od njih. Ni enostavno določiti časovne meje preobrata od romantičnega modela samoidentitete posameznika k sodobnejšim oblikam identi¬ tete. Na začetku 20. stol. se pojavijo prvi znanstveni modeli ogledal¬ ca sebstva (oz. ogledalnega jaza), ki sta jih kot normalne opisovala James in Mead. Od tedaj dalje je osrednji problem identitete, kako medsebojno uskladiti mnoštvo različnih delnih sebstev oz. identitet. Tega problema se ni dalo več reševati z moralnimi ali religioznimi sredstvi ali s potlačevanjem šibkega jaza, pač pa je bila potrebna re¬ fleksija sebstva, ki naj bi vzpostavila neko konsistenco ali integraci¬ jo sebstev, ponovno pridobitev izgubljene identitete itd. Družba ni 21 več zarisovala možnih oblik reševanja tega problema, ni več pred¬ stavljala moraličnega rezervoarja zaželenih življenjskih poti, tem¬ več je predstavljala problem. Nasproti posamezniku je stopala kot kompleksnost, ki jo mora vsakdo nekako obvladati na svoj indivi¬ dualen način. Življenjska zgodba ni bila več zarisana vnaprej, vsak posameznik/ca je moral/a oblikovati svojo biografijo. Namesto vzgoje ob pomoči religioznih naukov (obet nebes, grožnja s peklom) nastopi razkol med zavestnim in nezavednim ter med osebno in socialno identiteto. Vendar tudi ta razvoj še ni pripeljal do individualnosti niti do teorije individualnosti. Problem je sicer že obstajal v dušev¬ nosti posameznikov, vendar družba še ni imela posluha zanj, še po¬ sebej pa ne pripravljenih rešitev. Model reševanja je ponudil šele pluralizem individualnih karier. Kariere so postale pomembne potem, ko za reševanje problema indi¬ vidualnosti niso več zadoščali rojstvo, domača socializacija in druž¬ beni sloj. Seveda so vedno obstajale slučajnosti in usodnosti v živ¬ ljenjskih potekih ljudi, vendar vzroki zanje največkrat niso bili v družbeno nadzorovanem območju. To seje z razvojem modernizacije spremenilo, namreč v prehodu od stratifikacijsko/slojne k funkcio¬ nalni diferenciaciji družbe. Tedaj življenjski potek posameznika ni bil več le problem njegove samoohranitve v soočenjih z drugimi ljud¬ mi in družbenimi institucijami, temveč je bil zaporedje selektivnih dogodkov, ki so kombinirali vsakokratni izbor posameznika z izbiro s strani drugih, pri čemer je enkrat prevladovala samoizbira, drugič izbira drugih. Temu časovnemu poteku življenjskih dogodkov pravi¬ mo kariera. Luhmann razširi pomen besede kariera. Ta ne zaznamuje le menjave poklicnih položajev posameznika v nekem organiziranem družbenem sistemu. Sem sodi še npr. izobraževalna pot posamezni¬ ka, zaporedje priznanj, pa tudi zaporedje bolezni ali npr. deliktov (kriminalna kariera). Kariera je oblika avtopoetskega razmerja, tj. razmerja, ki se nanaša samo nase in se s tem tudi ohranja in dalje razvija. Sestoji iz dogodkov, ki sodijo h karieri zato, ker jo pozitivno ali negativno pospešujejo in s tem omogočajo druge dogodke, ki tudi sodijo k njej. Drugače povedano: kariera sestoji iz dogodkov in obe¬ nem tem dogodkom podeli karierno vrednost (Luhmann, 1994: 196). 22 To dogajanje je mogoče le tako, da se nanašamo na dogodke, ki zopet lahko omogočijo nove karierne dogodke: npr. pridobitev kakega po¬ klicnega položaja je predpostavka za pridobivanje kredita za nakup novega avtomobila; poznanstvo z nekom je predpostavka za to, da si omenjen v medijih; prejšnja kazen vpliva na višino kazni v nasled¬ njem postopku. Zdi se, da se kariera začenja iz nič, obenem pa omo¬ goča samo sebe. Ravno zato je kariera lahko postala artikulacija in¬ dividualnosti v modernih družbah. Vsi karierni dogodki so možne, slučajne (kontingentne) izbire za nadaljne izbire. Predzgodovina dogodka je nujna predpostavka za njegov nastanek. Vsak dogodek je predpostavka za naslednje ka¬ rierne dogodke. Celotna kariera predstavlja vseskozi možno (kon- tingentno) strukturo. Zato so potrebni slučajni zunanji in notranji dejavniki, predvsem sreča in uspeh (dvojni obračun kariere). Vendar šele kariera omogoči povezavo med srečo in uspehom. Vse življenjske možnosti namreč pripadajo karieri. Resje, da odvisnost posamezni¬ ka od slučajnih zunanjih in notranjih dejavnikov dela kariero za močno negotovo stvar, vendar je negotovost vedno sedanja negoto¬ vost. Poudarja pomen sedanjosti in to toliko bolj, kolikor bolj kariera ni samo trenutek sreče/nesreče, temveč postane relevantna pre¬ teklost sedaj občutene prihodnosti. Vedno se lahko zgodi, da zamu¬ dimo nekaj, kar kasneje ne moremo več nadomestiti. Pred to negoto¬ vostjo se varujemo npr. s pretirano skrbjo za potek šolanja in izo¬ brazbo ali s pretirano skrbjo za telesno zdravje. Temu pravi Luh- mann »poskusi kapitalizacije časa« (Luhmann, 1994: 197), kajti ni¬ koli ne moremo biti gotovi, da nam kaka drugačna ali boljša pripra¬ va ne bi bolj pripomogla k življenjski sreči ali uspehu. To vodi do kumulativnih učinkov; uspehi vodijo k uspehom, neu¬ spehi k neuspehom, začetne majhne razlike vodijo k končnim veli¬ kim razlikam in tako se dogaja samoselekcija karier. Bolj zaupamo karierno uspešni kot karierno neuspešni biografiji. Tudi če ne bi bilo drugih vzrokov za regeneracijo neenakosti, bi razlike v karierah poskrbele za to. Torej lahko rečemo, da kariere niso le posledica doživljenih socialnih razlik, temveč proizvajajo podobne, čeprav ne¬ stabilne neenakosti v delitvah življenjskih možnosti. Kolikor bolj se družbena določila življenjskih potekov izvajajo iz pogojev individual- 23 nih karier, toliko bolj postaja kariera univerzalna življenjska oblika. Po Luhmanu karierno oblikovanje življenjske poti odpira celo mož¬ nost, da se posameznik vede pasivno in nezainteresirano in išče svo¬ jo nišo v mirnem življenju. To pomeni, da zavrne izbiro karier, obe¬ nem pa to tudi pomeni izbiro neke kariere, v tem primeru izbiro ničelne kariere. Tudi ta postavlja individualno zgodovino v negoto¬ vost. Tudi ničelna kariera ne izključuje trenutkov, v katerih se mo¬ ramo česa kesati ali obžalovati, ker je kontingentna. Kariera omogoča posamezniku/ci, da definira svojo identiteto v časovni dimenziji. Postavi ga v asimetrično neponovljivost časa, četudi se v karieri življenjski dogodki nanašajo na dogodke v nekem drugem času, ki so pomembni zanjo. S tem se karierni dogodki ohranjajo kot referenčne točke, na katere se kariera vedno znova nanaša in se tako dalje gradi. Vendar pa nič, kar je posameznik počel ali dosegel do določenega časa, ne determinira tega, kar bo počel in kar bo postal v tem času. Res pa je tudi, da se skozi dejavno¬ sti posameznika v določenem času spreminja njegov pogled na pre¬ teklo kariero, kariera lahko dobi povsem drug značaj, kot gaje imela do tedaj. Tako pridemo do odgovora na vprašanje, ki smo ga zastavili že zgoraj: Kako to, da nič, kar sem počel do sedaj, ne omogoča tega, kar sem, vendar pa to, kar počnem sedaj, določa to, kar sem bil? Odgovor je seveda dan v karieri sami, vsaj v uspešni karieri, kajti takšna kariera ne pozna determinacij. Uspešen posameznik se sicer uči od svojih uspehov ali neuspehov v preteklosti, vendar noče biti odvisen od njih ali določen z njimi. Obenem pa je vsak hip pri¬ pravljen spremeniti pogled na svojo dotedanjo kariero, npr. drugače vrednotiti posamezne dogodke in dosežke. Nasprotno se dogaja po¬ samezniku z neuspešno kariero. Temu se zdi, da ga preteklost vedno močneje določa, kot ga v resnici. Vendar pa kljub temu ne ve, pri čem je in še manj, kaj ga čaka. Ni se sposoben ozreti na celoto svojega do¬ tedanjega življenja in se učiti iz svojih preteklih izkušenj. Zdi se, da je ravno sposobnost nenehnega refleksivnega odnosa posameznika do svoje življenjske poti ključna, daje moderni indivi¬ dualizem tako poseben in zgodovinsko neprimerljiv pojav. Pa ne le posameznik, tudi družbene skupine in končno celotna družba se mo¬ rajo refleksivno nanašati nase, na svojo zgodovinsko izkušnjo ter jo 24 ocenjevati in vrednotiti v luči aktualnih dogajanj in anticipacij pri¬ hodnosti. Refleksivnost individualnosti je tako le en moment sploš¬ nejše refleksivnosti moderne. Moderna se nenehno kritično nanaša nase, se skuša na novo vzpostaviti in definirati. Odtod so razumljivi vedno novi poskusi prekoračenja dosedanjega, vedno novi zgodo¬ vinski prelomi, konci tega ali onega in svečani začetki novega, ki spremljajo proces zahodne modernizacije od začetkov do danes. Moderno sebstvo kot refleksivni projekt Po Anthonyju Giddensu se refleksivnost moderne širi v samo je¬ dro posameznikovega sebstva. Sebstvo postane refleksivni projekt (Giddens, 1991: 32). Moderne družbe ne poznajo ritualov prehoda iz otroštva oz. mladosti v odraslost. V moderni družbi se mora odrašča¬ joči posameznik s pomočjo raziskovanja in rekonstrukcije svoje bio¬ grafije vključiti v odraslo družbo. Tudi spominjanje na zgodnja do- zivetja življenja, ki nam jih svetujejo sodobne terapije, niso nič drugega kot refleksivna mobilizacija sebstva posameznika. To spo¬ minjanje ni omejeno le na življenjske krize, temveč je splošna poteza moderne socialne dejavnosti glede na duševno organizacijo posa¬ meznika. Abstraktni sistemi moderne (npr. denarni sistem, informacijski me diji, znanost) so v teh razmerah bistveno vpleteni v oblikovanje sebstva, ne le v institucionalni red moderne. Zgodnja socializacija otrok npr. vedno bolj teži k nasvetom in instrukcijam ekspertov (pe¬ diatrov, vzgojiteljev) in je vedno manj odvisna od neposrednih učin¬ kovanj članov ene generacije na drugo. Strokovno svetovanje in na¬ potki so spet refleksivno odvisni od napredka znanosti. Sociologija m psihologija sta tako neposredno povezani z refleksijo sebstva. Gid¬ dens ugotavlja, daje danes najbolj značilna zveza med abstraktnimi sistemi in sebstvom porast različnih (medicinskih in psiholoških) te- ra pij in svetovanj. Moderna ruši zaščitni ovoj male zaščitniške skupnosti in tradicije Posameznika in nadomeščata ovoj z veliko večjimi in neosebnimi or¬ ganizacijami. Tudi tu smo napredek v emancipaciji od socialnih pri- 25 tiskov in nevprašljivih avtoritet tradicije »plačali« s tem, da se čuti¬ mo oropane in zapuščene v svetu, kjer manjka občutek psihološke podpore in varnosti, ki so ga ponujale bolj tradicionalne ureditve. Terapija ponuja neke vrste sekularizirano verzijo konfesionalne du¬ ševne podpore posamezniku. Vse večje zanimanje za terapije ni le rezultat izgub in nujnega porasta tesnobe, temveč je izraz refleksiv- nosti sebstva. To je pojav, ki tako na individualni kot na družbeni ravni lovi ravnotežje med priložnostjo in potencialno katastrofo (Giddens, 1991: 34). V predmodernih obdobjih so se ljudje lahko zanesli na nevprašlji- vo gotovost tradicije in so občasne izgube smisla lahko hitro prema¬ gali s tem, da so svoje osebne stiske in negotovosti prevedli v reli¬ giozna ali mitološka vprašanja, na katera so lahko dobili ustrezne odgovore. Moderni človek nima na voljo tega zaščitnega ovoja smi¬ sla. Zato ga morebitne izgube življenjske orientacije, občutki po¬ manjkanja smisla huje in globlje prizadevajo. Refleksivni značaj modernega sebstva to težnjo še bolj poudari in zato moderni človek bolj trpi, če ne more ugotoviti, kaj pravzaprav počne in zakaj to počne. To le še bolj podpira in poudarja pomen refleksije, tako na ravni sebstva kot na ravni intersubjektivnih izmenjav in kolektiv¬ nih dejavnosti ljudi. Posameznik nadzira svoje vsakdanje dejavnosti s pomočjo social¬ nih konvencij. Ljudje stalno nadziramo okoliščine lastnih dejavno¬ sti, in sicer na diskurziven način. Človekovo znanje o lastnem ve¬ denju pa ni omejeno le na diskurzivno zavest o pogojih in oblikah dejanj. Mnogi elementi vsakdanje dejavnosti se odvijajo na ravni praktične zavesti. Praktična zavest je integralna sestavina reflek¬ sivnega nadzora delovanja, vendar je prej nekaj nezavednega kot pa zavestna. Ima značaj vnaprejšnje gotovosti in je implicitna v dejav¬ nosti. Kljub tem razlikam ne delamo kognitivnih meja med diskur¬ zivno in praktično zavestjo kot tudi ne med zavestjo in nezavednim nasploh. Praktična zavest je kognitivno in emocionalno sidro občut¬ ka ontološke varnosti ljudi, ki je značilna poteza za velik del člo¬ veške dejavnosti v vseh kulturah. Je obramba pred stalno grožnjo kaosa. Kaos ni le dezorganizacija, temveč izguba čuta za pravo real¬ nost stvari in drugih oseb. Ljudje moramo v vsakem dejanju nekako 26 omejiti potencialno neskončen obseg možnosti, ki se nam odpirajo. Zato potrebujemo določen okvir stvarnosti, ki mora biti nevprašljiv. Potrebujemo čut skupne stvarnosti ljudi in stvari, vendar je ta čut obenem močan in šibak. Njegova moč izhaja iz visoke ravni njegove zanesljivosti v vsakdanjih interakcijah. To je zlasti poudarjal Ha- rold Garfinkel v svojih etnometodoloških študijah vsakdanjih inte¬ rakcij. Šibkost tega čuta pa je v nemoči, da bi dal odgovor na vpra¬ šanja o lastni utemeljenosti. Zato moramo običajno privzeti marsi¬ katere ugotovitve in domneve, ki sicer podležejo skeptičnemu pogle¬ du. Mednje sodijo tudi eksistencialne teme, kijih razkrivajo filozof¬ ske analize ali psihološke krize. Giddens (1994) navaja vprašanja časa, prostora, kontinuitete in identitete. V klasičnem obdobju industrijske moderne so bili odgovori na ta vprašanja vpisani v zgodbo novoveškega subjekta, tj. subjekta, ki suvereno in avtonomno obvladuje zunanjo in notranjo naravo. Re- fleksivnost sebstva se je kazala kot dialektika subjekta in objekta, kjer je subjekt tisti, ki posreduje med subjektom in objektom (sve¬ tom, drugimi), tako da je končno vse objektivno nekakšna samoob- jektivizacija (pri Heglu samopotujitev) subjekta. Razvoj moderne pa pomeni ponovno prisvajanje objektiviranega, postvarjenega sveta v subjektu in s tem njegovo dokončno udejanjanje in emancipacijo. Na spekulativni ravni je temu pojmovanju subjekta najbolje ustrezala nemška klasična filozofija (od Kanta do Hegla), a tudi kasnejši po¬ skusi filozofske refleksije modernega subjekta so na različne načine ponavljali posamezne momente te idealistične sheme. Celo mladi Mara ji ni mogel ubežati, čeprav je namesto Heglove absolutne ideje in njenega potovanja skozi naravo in zgodovino do absolutnega duha postavil zgodovinsko gibanje človeškega rodu in njegovo emancipa¬ cijo od odtujitev, kijih doživlja v razrednih družbah. Na ravni vsakdanjega življenja in psihološkega ohišja posamez¬ nikov je tem predstavam ustrezalo iskanje znotraj popolne duševne integracije osebnosti, ki se ohranja kot koherentna in časovno po¬ vezana identiteta in mora zato, da lahko zdrži zunanje pritiske, no- tranji pluralizem sebstev in notranje razcepe, avtoritarno obvlado¬ vati svoje življenje in svojo..okolico. Da bi v tem uspel, si mora sub¬ jekt z enako močjo disciplinirati, podrejati tudi svojo lastno te- 27 lesnost. Tak subjekt seje pripravljen enako strastno podvreči kaki zanj prepričljivi avtoriteti (za novoveški subjekt je takšna avtoriteta tudi brezosebna avtoriteta države, prava, moralnega načela) kot enako strastno tlačiti druge, ki so družbeno ali osebnostno šibkejši in odvisni od njega. Govorimo o avtoritarnem značaju posamez¬ nikov, predvsem seveda moških, kajti ženske so bile v dobršnem delu moderne pojmovane bolj ali manj kot sopotnice, skorajda kot materija oblikovalske volje moškega. Od avtonomnega k udomačenemu subjektu Od Jacoba Burkhardta in njegovega slavnega dela »Kultura rene¬ sanse v Italiji« dalje se je izoblikovala predstava, da je bil suvereni, avtonomni posameznik rojen v novem veku oz. da seje začel razvija¬ ti v renesansi in se polno uveljavil v novem veku. Po tej predstavi si je moderni subjekt izboril svoje zgodovinsko mesto v stalnem boju s srednjeveškim oz. fevdalnim družbenim, ekonomskim in religioz¬ nim redom. Splošen odpor do fevdalizma naj bi na nov način pouda¬ ril pomen osebne eksistence človeka kot vrednote, ki sega čez druž¬ beno mesto in čez družbeno funkcijo posameznika v strogo hierar¬ hični družbi. Novejše zgodovinske in kulturne študije kažejo, daje do tega osvobajanja posameznika iz fevdalnih oz. tradicionalnih vezi prihajalo že prej, že skozi ves visoki srednji vek (od 12. do 15. stol.). Idejne korenine za ta vzpon lahko najdemo že v grški antiki, v stoicizmu, v začetkih krščanstva ipd. Odisejev lik je npr. izjemna metafora za novoveški subjekt. Tako Odisej kot tudi novoveški sub¬ jekt se urita in rasteta skozi obvladovanje različnih skušnjav in ne¬ varnosti, ki ju vedno znova vodijo na sam eksistenčni in eksisten¬ cialni rob. Obvladovanje zunanje narave dosegata z vzpostavitvijo močnega jaza, ki se opira na človekov razum in neuklonljivo voljo. Pri tem morata nadzirati svoje strasti, čustva, afekte, saj v nasprot¬ nem primeru hitro postaneta žrtvi različnih demonskih sil. Zgradita si refleksivno distanco do naravnega, z goni vodenega življenja. Šele s tem se lahko osvobodita navidezno nepojmljivih in nepodredljivih 28 naravnih sil. Tako za mitskega Odiseja kot za prav tako mitsko po¬ veličan novoveški subjekt velja, da se skušata po vsej sili iztrgati iz neomajnega kozmičnega reda stvari. V teh predstavah lahko vidimo metafore za dolgotrajni proces civilizacije, ki je privedel do tega, da seje lahko človek dojel in uveljavil kot dominantni lik nasproti vse¬ mu bivajočemu. Seveda moramo tudi ta zgodovinski rezultat opazo¬ vati kot začasno zgodovinsko stanje, do katerega je privedla pred¬ vsem modernizacija življenjskih in družbenih razmer v zahodnem civilizacijskem območju in ne kot izraz univerzalne, prave, dokončne človeške narave. Psihološke konstrukcije novoveškega subjekta so dejansko pre¬ predene z dialektiko razsvetljenstva. Po eni strani jih določa kantov¬ ski poziv posamezniku, da se »osvobodi iz samozaslužene nedoraslo¬ sti« ali herderjevski poziv posamezniku, da »naj išče svojo lastno mero«, po drugi strani pa se je ta poziv lahko uresničeval le v dokaj omejenih družbenih segmentih. Spočetka so bili iz tega poziva izlo¬ čeni delavci, kmetje, pa tudi večina žensk. V tem smislu lahko reče¬ mo, da je moderna tja do druge polovice dvajsetega stoletja v sebi omejen in razcepljen zgodovinski projekt, ki vsebuje tako emancipa- torne težnje kot tudi težnje po podrejanju in tlačenju. Prav ta dvojni in v sebi razlomljen značaj moderne je postal močno vprašljiv in načet v drugi polovici dvajsetega stoletja, zlasti v zadnjih treh deset¬ letjih, ko govorimo o visoki, pozni ali post-moderni. Nekateri avtorji govorijo o tem, daje bil klasični novoveški indivi¬ dualizem primer »posesivnega individualizma« (Macpherson, 1967). V središču tega individualizma stoji zahteva po individualnem kopi¬ čenju notranjih posesti, kijih drži skupaj osebni jaz, ta pa predstav¬ lja vodečo in centralno duševno instanco psihološkega subjekta. Sub¬ jekt rešuje življenjske naloge glede na obseg in kvaliteto psiholoških resursov, ki so mu na razpolago. Oseba, ki ima velik in razvit poten¬ cial resursov, rešuje življenjske naloge suvereno ali vsaj z manj na¬ pora kot tista, ki ima manjši in nerazvit potencial psiholoških resur¬ sov. Oseba, ki nima dovolj psiholoških resursov za suvereno reše¬ vanje življenjskih nalog, se pogosto zateka k nevrotskim kompromi¬ som ali celo k psihotskim dekompenzacijam notranjih pritiskov. Ta model sebstva se močno razlikuje od sebstva predmodernih 29 družb. Edward Sampson, ki prav tako vrednoti moderni individuali¬ zem kot »posestniški«, pravi, da so se posamezniki v moderni osvo¬ bajali vezi in odvisnosti, ki so jih prej določale. Posamezniki so se opazovali kot samodoločujoči, avtonomni suvereni, kot samoodgo- vorni gradniki svojega življenjskega dela, kot glavni igralci na družbenem odru. Osvoboditev ljudi od tradicionalnih fevdalnih vezi je bila nujna predpostavka za pojav posestniškega individualizma. Sele potem je lahko posameznik postal lastnik lastne osebe ali svojih sposobnosti, za katere nič ne dolguje družbi. Subjekt ni bil več včlen¬ jen v togo moralno-religiozno celoto, niti se ni razumel kot del kake večje družbene celote, temveč kot »lastnik samega sebe« (Sampson, 1985: 915). Moderna je tako močno utrdila te predstave o (psiho¬ loškem) subjektu, da so se zdele kot izjave o človekovi naravi, tj. po¬ stale so druga narava ljudi. Šele skozi kulturno primerjavo in soci- alnozgodovinsko rekonstrukcijo lahko dosežemo nujno dekonstruk- cijo teh predstav. Moderni subjekt je pridobil svojo identiteto in svoje bistvene človeške lastnosti z ločevanjem od članstva v kakršnem koli poseb¬ nem družbenem ali političnem redu. Charles Taylor opaža pri tem modelu subjekta (sebstva) odsotnost dialoškosti, zavesti o tem, kako odnos posameznika z referenčnimi drugimi omogoča in gradi sub¬ jekt. Modemi posestniški subjekt podpira pretežno monološko orien¬ tacijo. Čeprav lahko razvoj sebstva in identitete razumemo le kot ko¬ munikativni proces, identiteto v moderni zahodni tradiciji še do da¬ nes večinoma pojmujemo kot nekaj, kar je zraslo iz jaza ali se nana¬ ša nanj (Taylor, 1993). In ne samo to. Max Horkheimer in Theodor Adorno govorita o »moškem značaju« modernega subjekta. Na moš¬ kost modernega subjekta opozarjajo številne feministične kritike, ki razkrivajo lažno univerzalnost te oblike subjekta, kije v osnovi pa¬ triarhalne ideologije modeme. Predstava moderne o emancipatorni individualni suverenosti psihološkega subjekta nasproti zunanjim prisilam v družbi, ki sojo določale razredne razlike, in ki ni omogočala vsem ljudem pravice do zunanje življenjske suverenosti, je vodila k defenzivni ideji notranje svobode, ki je lastna vsem ljudem in ki je posamezniku ne more odvzeti nobena prisila. Kot ugotavlja Stuart Hall, je bila to predsta- 30 va o »nedeljivem subjektu, v samem sebi poenoteni in nedeljivi iden¬ titeti« (Hall, 1994: 188). Weber podobno piše o nastanku modernega subjekta, ki ga označuje »jekleno ohišje poslušnosti«, s čemer je mi¬ slil na trdna načela, ki so se jih bili pripravljeni držati modernizirani posamezniki in so bila obenem ozadje njihove notranje moči. Za uveljavljanje takšne oblike subjektnosti je po njegovem mnenju za¬ služen zlasti protestantizem, kije namesto obredne religioznosti ka¬ tolicizma ponotranjil in individualiziral krščanske ideale in moralo, obenem pa je povzdignil delo do religiozne naloge, saj se skozi rezul¬ tate človeškega dela kaže tudi »izvoljenost« človeka (Weber, 1993). Norbert Elias je v svoji znani knjigi o razvoju moderne civilizacije in civiliziranega sebstva označil protestantsko ponotranjanje kot »apa¬ rat samoprisile« (Elias, 1976). Ta aparat predstavlja ponotranjen nadzor nad afekti in delovanji posameznika. D. Riesman je govoril o »navznoter vodenem značaju«, Freud pa govori o podrejanju jaza to¬ gemu nadjazu. Kljub poudarjanju avtonomije je imel posameznik s to značajsko strukturo le malo možnosti za kritiko lastnega nadjaza in le malo možnosti za kako avtonomijo jaza nasproti nadjazu. Vsaj v dobi vzpona kapitalističnega gospodarstva je ta značajski tip predstav¬ ljal »subjektivni kapital«, iz katerega se je napajal tedanji gospo¬ darski in družbeni zagon. Prav Webrova metafora o jeklenem ohišju poslušnosti nam jasno kaže, da moderna ni bila le obdobje »osvobodi¬ tev od...«, temveč tudi obdobje vseh mogočih sub-jektivizacij, tj. pa¬ radoksalnih oblik sočasnega podrejanja realnim in simbolnim re¬ dom na eni ter osamosvajanja subjekta na drugi strani. Foucaultove zgodovinsko-genealoške študije o nadzorovanju in kaznovanju ter Eliasove študije o razvoju civiliziranega, tj. »udomačenega« subjekta nam nazorno kažejo, skozi kakšne travmatske izkušnje in vse mogoče oblike nadzorovanja in kaznovanja je potekal ta proces udo¬ mačevanja. Subjekt je končno postal homo clausus - udomačeni človek. Do¬ ločalo gaje občutje zaprtosti v samega sebe, kjer seje utrdil za viso¬ kimi zidovi svojega »subjektnega ohišja« (Miiller-Doohm, 1978). To je v popolnem nasprotju s prvotnimi novoveškimi ideali o samoza¬ vestnem meščanskem subjektu, ki oblikuje svet po svojih predsta- 31 vah in se definira kot suveren tega sveta. Homo clausus — udo¬ mačeni subjekt naj bi vladal vsaj znotraj svojih psiholoških zidov, ki dobro ustrezajo zidovom okrog njegovega zasebnega življenja, če že ne more v svetu zunaj zidov. A tudi za to potrebuje obsežen aparat samoprisile. Toda prav tu čaka udomačeni subjekt neprijetno Freu¬ dovo vprašanje, ali je človek v resnici sploh gospodar v svoji hiši. Freud je s svojo teorijo nezavednega, potlačenja, s teorijo o duševni strukturi subjekta pokazal, da ljudje nikoli nismo povsem uspešni vladarji svojega psihološkega ohišja. To, kar skušamo potlačiti v ne¬ zavedno, vedno znova vdira v zavest, še več, skozi različne oblike projekcij, sanj, simbolizmov, jezikovnih napak, psihotskih in ne- vrotskih motenj načenja to z muko zgrajeno ohišje. Novoveški subjekt visoko ceni svojo notranjost, kar samo po sebi ni povsem novo, saj se to pojavlja že v izteku antike in v zgodnjem krščanstvu. Avguštin je sploh prvi uporabil metaforo o notranjosti kot »pravem domu« človeka. Vendar pa novoveški subjekt to držo obogati z romantičnimi in drugimi predstavami o človekovi duševno¬ sti, ki so vrednost duševnega videle v njem samem, ne pa morda v kaki transcendentni, nadnaravni strukturi, ki bi konec koncev vla¬ dala človeku. Kolikor bolj človek izgublja občutek domačnosti v sve¬ tu, ki gaje ustvaril, toliko bolj ga išče v svoji notranjosti. V tej težnji vidimo kompenzacijsko reakcijo posameznika na realne izkušnje odtujitve, sploščenja in izpraznenja modernega sveta. Kritična re¬ fleksija vodilnih potez modernega subjekta je vsaj od začetkov psiho¬ analize dalje, dejansko pa že skozi vse 19. stoletje tudi sama postala sestavni del teoretske in vsakdanje refleksivne dejavnosti moderne¬ ga človeka. Moderni subjekt je tako psihološki lik, ki je rezultanta protislovnih razvojnih teženj, ki pogojujejo ena drugo: protestant¬ skega ponotranjanja etike in delovne morale, razsvetljenskega idea¬ lizma in optimizma emancipacijskih projektov, romantične vere v notranje domovanje človeka, vere v razum in znanstveno-tehnično obvladanje sveta, postromantične skepse in »uporov potlačenega«, ki vseskozi spremljajo spreminjanje civilizacijskega udomačenja sub¬ jekta. V poznem dvajsetem stoletju so se dvomi in kritični glasovi o projektu moderne, zlasti še o projektu modernega sebstva, zgostili v 32 nekaj pomembnih teoretskih glasov; začenši s Heideggerjevo in ka¬ sneje strukturalistično kritiko humanizma, Horkheimerjevo in Adornovo kritiko subjekta, pa Wittgensteinovo kritiko kartezijan¬ skega dualizma med duševnim in telesnim, postmodernističnimi kritikami moderne in novoveškega subjekta, feminističnimi kritika¬ mi patriarhalizma in seksizma itd. Kadar slišimo ali beremo o smrti subjekta, potem gre za tipično modernistično sintagmo, ki po zgledu Nietzschejevega razglašanja »smrti boga« oznanja notranje izčrpa¬ nje nekaterih vodilnih motivov novoveške subjektivitete, čeprav v nasprotju z Nietzschejem ne razglaša nobenega nadsubjekta, tem¬ več prepušča iskanje alternativ vsakemu posamezniku. Te kritike niso nastale le zaradi konceptualnih ali eksistencialnih razlogov, temveč zaradi globokih družbenih, ekonomskih in kultur¬ nih sprememb v zadnjih tridesetih letih, ko prehajamo iz indu¬ strijske v poindustrijsko ali informacijsko modernizacijo ter v med¬ sebojno odvisno in povezano globalno gospodarstvo, ki po eni strani neznansko potencira blagovno-tržno menjavo, po drugi pa zaradi prevlade raznih oblik informacijskega denarja spodjeda ekonomsko vlogo denarja kot univerzalnega menjalnega sredstva in osnovne oblike ekonomskega kapitala ter ogroža neomejeno zasebno lastnino nad proizvajalnimi sredstvi. Ni se podrl le berlinski zid in z njim realsocialistični režimi, podira se tudi tradicionalni kapitalizem in to prav pod vplivom liberalnih, prostotržnih impulzov, ki se spre¬ vračajo v svoje nasprotje, v monopolizem in/ali kolektivni nadzor nad gospodarstvom, ko postajajo dejansko globalni (Soros, 1997). Refleksivnost »druge moderne« Nove razvojne oblike modernizacije, ki smo jim priča ob vstopanju v enaindvajseto stoletje, vsebujejo tudi spremenjene oblike subjekti- viranja, ki delno nadgrajujejo dosežke moderne, delno pa jih na novo problematizirajo in jim iščejo alternative. Cela vrsta pomembnih analitikov skuša ujeti glavno logiko teh sprememb in ponuja oz. 33 pušča za seboj predvsem množico zvenečih metafor: postmoderna, virtualna družba, globalizirani svet, non-stop družba, postfordizem, omrežena družba itd. Najbolj dodelani teoriji o novih subjektnih strukturah in morebitnih novih oblikah subjektiviranja v sodobnih razvitih družbah ponujata Giddens in Beck s teorijo refleksivne in¬ dividualizacije. Giddens (1991) izpeljuje svojo teorijo iz samoreflek- sivnosti visoke moderne, Beck (1986, 1994) pa iz teorije o drugi mo¬ derni kot »družbi tveganj« (Risikogesellschaft). Oba zagovarjata tezo, da sodobno dogajanje ni toliko »slovo od velikih zgodb« moder¬ ne, kot menijo nekateri postmodernistični družboslovci (npr. Lyo- tard), ampak nova pozna ali refleksivna oblika modernizacije, ki med drugim ukinja in presega vzorce refleksije v dosedanji moderni (tradicije razsvetljenstva, romantike, industrijske in tehnične in- strumentalnosti, humanističnega univerzalizma ipd.) in terja nove, delno še nepoznane vzorce refleksije. Kot poudarja Wolfgang Welsch, tudi znamenit teoretik postmo¬ derne, moramo že v prvi moderni razlikovati med zgodnejšo novo¬ veško in kasnejšo obliko, kije značilna za 20. stoletje. Za slednjo naj bi bilo značilno intenzivno znanstveno in tehnično/tehnološko oku- piranje proizvodnje in tudi vsakdanjega življenja. Po njegovem mnenju večina poskusov distanciranja postmoderne nasproti mo¬ derni pravzaprav potencira razliko med novoveško moderno 19. sto¬ letja in višjo fazo moderne v 20. stoletju. Postmoderna je zanj torej »radikalna moderna 20. stoletja« (Welsch, 1991: 84). Tudi moderna dvajsetega stoletja seje skušala zelo radikalno distancirati od svoje predhodnice, novoveške moderne, podobno pa počnejo sedaj postmo¬ dernisti v svojih kritikah moderne, opozarja Welsch. Tisto, kar loči postmoderno ob koncu 20. stol. od višje faze moder¬ ne, je po Welschu predvsem slovo od prisile k poenotenju in patos iz¬ ključevanja novoveške moderne. Vsebuje tudi distanco do izključno tehničnih usmeritev nasploh in do nekaterih tehnoloških procedur še posebej, zlasti če te implicirajo kak ideal poenotenja in izklju¬ čevanje drugačnosti. Po njegovem mnenju postmodernisti zavračajo predvsem težnjo k poenotenju sveta s pomočjo novih informacijskih tehnologij, vendar pa ne nasprotujejo uvajanju teh tehnologij, če te omogočajo pluralni dostop do vsakovrstnih bank podatkov in so zato 34 lahko medij postmodernega demokratičnega življenja. Delne in neu¬ spešne poskuse diferenciranja in osvobajanja od mitov poenotenja in izključevanja, ki jih je polno zlasti pozno devetnajsto stoletje in začetek dvajsetega stoletja (nato pa so jih povozili različni totalita¬ rizmi, svetovne vojne, gospodarski dvig po drugi svetovni vojni), imamo lahko za začetke nečesa, kar je dejansko dozorelo šele ob kon¬ cu 20. stoletja. Welsch opozarja na pozabljenega Diderota, ki seje že na samem vzponu novoveške moderne zavzemal za pluralizem me¬ tod in se je posluževal različnih oblik diskurzov; prav nasprotno od svojega radikalnejšega kolega D'Alemberta, ki je zagovaijal znanstveno-sekularno poenotenje sveta, pogledov na svet in družbe (Welsch, 1991: 85). Morda bi lahko navedli še starejše predhodnike postmodernega pluralizma, in sicer prav na ravni subjektiviranja in celo pluralizma sebstva. Naj navedem nekaj misli Michaela de Montaigna, ki so ga poznavalci sicer strpali v udobno vrečo novoveškega skepticizma. Te misli je Montaigne zapisal nekaj desetletij pred nastopom Descarte¬ sa in v njih bodo poznavalci postmodernega mišljenja brž prepoznali nekatere središčne misli o postmodernem, pluralnem subjektu: »Svoji duši dajem zdaj ta, zdaj oni obraz, pač glede na to, na katero stran se obrnem. Če raznoliko govorim o sebi, potem zato, ker se vidim raznolikega. V sebi najdem vsa protislovja v taki obliki, kot izhajajo iz okoliščin... Nič takega, kar bi držalo kot pribito, nič enoznačnega in trdnega ne morem izreči o sebi, nič takega, kar bi lahko izrazil brez »če in potem« ... Vsi obstajamo le iz barvitih krp, ki tako rahlo in ohlapno ležijo druga na drugi, da vsak hip katera od njih zafrfota, tako kot se ji zazdi, zato je med nami in v nas prav toliko razlik kot med nami in drugimi« (Montaigne, 1998: 167-8). Ali torej ni tako, daje tisto, kar danes z velikim pompom in kot ve¬ liko novost razkrivajo postmodernistični teoretiki, na tihem že vseskozi živelo »pod pokrovom« moderne, katera je na vso silo sku¬ šala prikriti ali minimizirati »frfotanje krp«, tako med ljudmi kot v njih samih in danes v vsej barvitosti stopa pred nas. Če je tako, po¬ tem sodobna pozna ali visoka moderna v veliki meri odpravlja notra¬ nje polovičnosti in nedorečenosti tradicionalne moderne (sic!), in se ne postavlja pred nas kot nekaj povsem novega, neznanega. 35 Radikalna modernizacija Modernizacija vedno predpostavlja refleksijo o družbenih spre¬ membah, zato se zdi pojem refleksivna modernizacija tavtologija. Refleksivna modema pomeni refleksijo o posledicah modernizacije. Namreč, družbene spremembe se danes odvijajo drugače kot pred desetletji. Prej je bil prevrat celih družb večinoma tematiziran kot revolucija. Prevrati, kakršnim smo danes priča na osnovi hitre, radi¬ kalizirane modernizacije, niso vezani na ta pravila. Ni novih utopij, niti jasnih front konfliktov. Kljub temu se prevrati dogajajo, kot pra¬ vi Beck, čeprav jih nihče ni predvidel kot politični cilj in se o njih ne razpravlja v javnosti in politiki (Beck, 2000). Kako se torej dogajajo? S pomočjo vedno večje dominantnosti vzporednih posledic osvoboje¬ ne moči in dinamike tehnično-ekonomskih in kulturno političnih no¬ vosti v globalnem kapitalizmu, ki na ta način revolucionira lastne družbene osnove. V poteku tako dojete refleksivne modernizacije se rušijo institucionalni standardi racionalnosti pravne države, social¬ ne države, gospodarstva, parlamentarne demokracije in ne na zad¬ njem mestu - rušijo se obrazci normalnih biografij, normalnega dela, normalne družine, zato se mora o vsem tem znova razpravljati. Za refleksivno modernizacijo je značilno, da se drži zahtev prve moderne po razsvetljenju. Medtem ko seje pod pogoji prve moderne izhajalo iz tega, da obstaja za vsak problem enoznačna rešitev, in da se število enoznačnih rešitev lahko neprestano povečuje s stopnjo ra¬ sti, znanja in socialne diferenciacije, se pod pogoji refleksivne mo¬ derne kaže, da to ni mogoče. Moderna v svojem razvoju ne postaja vse bolj enoznačna in trdno določena, ampak vse bolj večpomenska in negotova in ravno ta proces privede do spraševanja o linearnih modelih racionalizacije. Sedaj postajajo prepoznavne vzporedne po¬ sledice metodološkega radikalnega dvoma. Cim bolj skušamo kolo¬ nizirati prihodnost, tem večja verjetnost je, da nas bo pričakala s presenečenji. Tako se lahko ugotavlja izguba gotovosti v kognitiv¬ nem in normativnem ravnanju, katere osnova je v novi »gotovi nego¬ tovosti« in s tem povezane pluralizacije kriterijev racionalnosti. 36 Radikalizirana modernizacija načenja bazične premise moderne, ki jih razumemo kot eksplicitne ali implicitne predpostavke velike razumljivosti same po sebi in tudi kot politične cilje in institucional¬ ne rutine. Razlike med prvo in drugo moderno po Becku so torej predvsem naslednje (Beck, 2000): 1. Prva moderna je nastala kot družba nacionalnih držav, vezanih na konstitutivno-teritorialni princip. 2. Za prvo moderno je značilna programska individualizacija, kije omejena s slojno obarvanim kolektivnim življenjskim vzorcem. 3. Družbe prve moderne so družbe kapitalistične produkcije s pol¬ no zaposlenostjo. Iz sodelovanja v produkciji izhaja pridobivanje sta¬ tusa, socialna varnost, možnost trošenja in porabe. 4. Za prvo moderno je značilen specifičen odnos do narave, ki te¬ melji na trošenju in izkoriščanju narave in njenih virov. 5. Prva moderna temelji na konceptu instrumentalne kontrolne racionalnosti z idejo napredka kot neskončne osvoboditve sveta od magije v ozadju. Izhaja iz teze, da znanost sistematsko obvladuje zu¬ nanjo in notranjo naravo. Vse te premise prve moderne se v zadnjih desetletjih sistematsko postavljajo pod vprašaj ravno z izzivi in dinamiko druge moderne. Proces modernizacije je v drugi moderni refleksiven zato, ker je vse bolj konfrontiran z zaželenimi in nezaželenimi posledicami svojih rezultatov. Poglejmo si dokaze za to: 1. Ekonomska, politična, kulturna globalizacija se na skrivaj tiho¬ tapijo v ekonomsko samodefinicijo prve moderne kot tudi v samora- zumevanje družb kot nacionalnih držav. 2. Nove pobude za individualizacijo kot posledica družb blago¬ stanja načenjajo statusno določene kolektivne življenjske vzorce. 3. Vzporedno z individualizacijo in kot njen pomemben del se ukinja spolna determiniranost v smislu determiniranosti odnosov med spoloma, družinskih vlog, ustaljene spolne delitve dela in tudi seksistično razumevanje zakona, družine, spolnosti in ljubezni. 4. Fleksibilna nepolna zaposlenost, ki se kaže v ozadju tretje indu¬ strijske revolucije v svoji kronični obliki, opozarja na krizo polno za¬ poslene družbe, mogoče celo družbe, kjer se z udeležbo v produkciji 37 pridobiva sredstva za življenje. 5. Ekološka kriza trajno postavlja pod vprašaj koncept narave v prvi moderni. Ob poudarjanju zgodovinskih in družbenih inovacij Giddens in Beck vseskozi govorita o tem, da visoka moderna odpravlja pomanj¬ kljivosti in nekatera protislovja dosedanje moderne, da gre pred¬ vsem za novo intenziviranje refleksivnosti moderne in refleksivnosti življenja. Tudi ne gre za popoln prelom s tradicijo, nasprotno, še celo intenzivno se iščejo povezave z ustreznimi tradicijami mišljenja, ve¬ rovanja, delovanja. Tradicija ima za razliko od gole navade značaj vezi, ima normativni značaj. Normativno pomeni moralno kompo¬ nento; v tradicionalnih praksah vsebuje moralna zavezanost dejav¬ nosti napotke o tem, kako moramo ali kako ne smemo česa početi. Vedenjske tradicije imajo svoje moralno pooblastilo, ki se upira uva¬ janju nečesa novega. Trdnost tradicije ne izhaja iz nabrane pretekle modrosti, pač pa gre za sodelovanje preteklosti s sedanjostjo. To so¬ delovanje je doseženo s spoštovanjem normativnih napotkov, ki jih tradicija vsebuje. Po Shilsu je v konstituiranju družbe normativni prenos tisti, ki povezuje generacije mrtvih z generacijami živih. Nor¬ mativno jedro tradicije je vztrajnostna sila, ki ohranja družbo v določeni obliki skozi čas (Shils, 1981). Povečana refleksivnost pozne moderne po Giddensu izhaja iz »sa- monanašalnosti« oz. notranje referencialnosti družbenih sistemov in procesov. To velja zlasti za gonilo modernizacije - znanost in teh¬ niko (Giddens, 1991: 145). »Notranja referencialnost« za Giddensa pomeni razmere, kjer se družbeni odnosi ali vidiki naravnega sveta refleksivno organizirajo na osnovi določenih notranjih meril. To po¬ meni, da ljudje, ki so vpleteni v takšna družbena razmerja, nepre¬ stano motrijo, reflektirajo sami sebe, svoje dejavnosti, znanje in izkušnje. Proces notranje referencialnosti znanja in moči je nepo¬ sredno povezan z vse obsežnejšim obvladovanjem narave in globali¬ zacijo družbene in ekonomske dejavnosti. Konec narave pomeni, da je narava v svojem velikem delu postala ustvarjeno okolje, ki sestoji iz sistemov, ki jih je proizvedel človek. Giddens pravzaprav izpostavi samonanašalnost družbenih sistemov in narave zato, ker je razvoj notranje referencialnih družbenih sistemov v samem jedru refleksiv- 38 nega projekta sebstva, tj. procesa, v katerem nastaja identiteta posa¬ meznikov skozi refleksivno urejanje posameznih življenjskih zgodb. Da bi posameznik izoblikoval čim bolj individualno in avtoreferen- cialno življenjsko zgodbo, bi moral razviti trdno in obenem fleksibil¬ no identiteto, kar je v dinamičnih in pluralnih razmerah refleksivne moderne izjemno težavno, če je sploh mogoče. Posameznik se ob tem sooča z množico socialnih in eksistencialnih tveganj, kijih nikakor ne more povsem nadzorovati kljub vsem prizadevanjem po koloniza¬ ciji bodočnosti. Produkcija novih tveganj in negotovosti Od kot tveganja refleksivne moderne? Tveganje povezuje tisto, kar običajno dojemamo kot ambivalentno, kot pravi avtor teorije tveganj Beck (1986; 2000). Teorija tveganj druge moderne se spopri¬ jema predvsem z vprašanjem, kako se refleksivna moderna sooča s samoproizvedenimi ne-varnostmi in negotovostmi? Poanta teorije je razlikovanje med tveganji, ki so proizvedena odvisno od odločitev in se načeloma lahko kontrolirajo, in takimi nevarnostmi, ki so ukinile zahtevo industrijske moderne po kontroli, in to vsaj v dveh pogledih: 1. Institucije in norme, ki so bile v prvi moderni razvite zato, da dokončno obračunajo s tveganji, nesrečami, ščitijo pred katastrofa¬ mi, skrbijo za varnost in preskrbo, tega ne uspevajo več zagotavljati. Razvijajo se industrije in tehnologije, ki ne samo, da niso življenjsko varne, ampak se celo izmikajo možnosti zaščite. To velja za nuklear¬ no energijo, gensko tehnologijo in nove biotehnologije. To, kar je za vsakega voznika avtomobila samo po sebi razumljivo, torej da upo¬ rablja svoje vozilo samo takrat, kadar je varno, je za cele veje indu¬ strije in tehnologije prihodnosti po tihem suspendirano, pravi Beck (2000). To pomeni, da ne moremo več izpolniti kriterijev prve moder¬ ne za obvladovanje samoproizvedenih nevarnosti. •2. Vzorci odločanja v industriji in globalnost njihovih stranskih posledic pripadajo dvema različnima epohama; če so odločitve znan¬ stvene, tehnične, ekonomske dinamike še organizirane v duhu na¬ cionalnih držav in podjetij, smo v pogledu njihovih grozečih posledic 39 že danes mi vsi člani ene države svetovnega tveganja (Beck, 2000). V drugi moderni zagotavljanje varnosti prebivalstva ni več naloga, ki se rešuje v duhu nacionalne države. To je eden od pomembnih nau¬ kov ekološke krize. Z ekološkim diskurzom se lahko vsakodnevno preizkuša konec nacionalne države. Vsekakor ima ta teorija o zlomu struktur povezavo s tistim, kar Giddens imenuje »proizvedena negotovost« (manufactured uncer- tainty). Življenje je bilo vedno tvegan podvig. Vendar proizvedena negotovost pomeni več kot to. Pomeni, da se naše negotovosti z več znanja, več raziskovanja, z več ekspertske racionalnosti ne zmanj¬ šujejo, ampak večajo. Dejstvo, da v refleksivni moderni moderniza¬ cija znanja proizvaja negotovost, je v popolnem nasprotju z vodilno tezo prve moderne - tezo o kontrolirani racionalnosti skozi znanost in tehnologijo. Vsekakor situacija proizvedene negotovosti nujno iz¬ ziva nove, refleksivne oblike obnašanja na vseh področjih življenja; torej vsakdo in vsi se moramo naučiti, kako naj se odločamo v situa¬ cijah omejenega znanja, brez »papeževske nezmotljivosti« eks¬ pertov. Obraz refleksivne moderne torej ni samo prijazna slika sveta in življenja. V drugi moderni trčijo drug ob drugega problemi, ki imajo svetovne razsežnosti in ponovno ogrožajo temeljne človekove pravice in svobodo v sedanjosti ter povzročajo občutek negotovosti in strah pred prihodnostjo. Po koncu velike delitve svetovni red ne izgleda več kot totaliteta, ampak mnogo bolj kot polje disparatnih moči. Ni več nobene lokalitete kot včasih, ki bi zastopala človeštvo kot celoto. »Red postane najpomembnejši tedaj, kadar je v nevarnosti, da izgi¬ ne« (Bauman, 1997: 315). Zakaj se danes nenadoma pojavlja povečana potreba po redu? Razlog je v posledicah, ki jih je sprožil razpad svetovnega reda. Ne¬ pričakovano so novi sovražniki sedaj negotovost, neobvladljivost in nestabilnost. Red običajno identificiramo - neodvisno od praktičnih namer in ciljev - z nadzorom in prisilo. Z drugimi besedami, pred¬ stave o redu se ne nanašajo predvsem na stvari, ampak v veliko večji meri na način, kako s stvarmi upravljati. Nanašajo se bolj na spo¬ sobnost vzpostavljanja reda kot na lastnost, ki stvarem od časa do časa pritiče - red stvari. 40 Značilnost sodobnih tveganj ni toliko njihova količina, temveč daljnosežnost. Pozno moderno karakterizirajo tveganja s težkimi posledicami. Ta tveganja so oddaljena od posameznika, čeprav ne¬ posredno vplivajo na vse življenjske možnosti posameznika. Moder- n i ljudje nikakor nismo prvi, ki se močno bojimo hudih katastrof. Es- hatološke vizije so bile običajne v srednjem veku, pa tudi v nekaterih drugih kulturah so se ljudje srečevali z velikimi tveganji. Vendar so bde vizije o teh grožnjah drugačne od današnje zavesti o težkih po¬ sledicah sedanjih tveganj. Sedanja tveganja so posledica dogajanj, bi jih danes (tudi modno) označujemo s pojmom globalizacija. Globalizacija pomeni, da webrovska teorija trdnih institucij in in- stitucijske členitve, kije bila podlaga industrijske modernizacije, ne ve lja več. Vse institucije so v gibanju k transnacionalni svetovni družbi. Transnacionalna svetovna družba ni svetovna država niti zgolj z raznimi sporazumi povezana skupnost držav, temveč prostor transnacionalnih dejavnikov in dogajanj, ki se v sebi funkcionalno diferencirajo na nov način na globalni ravni in povzročajo, da posta¬ jajo tradicionalne institucije modernih družb odvečne. Namesto tra¬ dicionalnih državnih institucij se vse bolj uveljavlja transnacionalno pravo, transnacionalni boj s kriminalom, transnacionalna kulturna politika, transnacionalna družbena gibanja. Ključno vprašanje je, ali se razvija tudi zavest o potrebi po trans¬ nacionalni solidarnosti in delitvi novih tveganj, ki jih novi procesi sprožajo in vsebujejo. Ta zavest lahko pripravi državljane posa¬ meznih držav k temu, da prostovoljno sprejmejo nadnacionalne po¬ vezave in obveznosti. Tako dobimo pojem transnacionalne države, tj. skupnosti držav, ki razvijajo svojo suverenost v okviru transnacio- nalnosti, kot npr. Evropska unija. Pojem transnacionalne države re- lativizira pomen naroda kot konstituenta države, ohranja in dalje razv iJa pa pojem države in političnega nasploh. Pri tem se mora raniti globalnost in večdimenzionalnost meddržavnih povezav; na novo se mora določiti in revitalizirati pojem političnega v civilno- ruzbenem pomenu. Transnacionalne države zato niso supernacio- nalne države, so meddržavni kooperacijski sistemi. Politični koordi¬ natni sistem v njih se ne odvija več po nacionalnih ločnicah in nasprotjih, temveč vzdolž osi globalizacije/lokalizacije. Tudi trans- 41 nacionalne države so še vedno lokalne v primerjavi s svetovno družbo in policentrično svetovno politiko. Globalizacija seveda prinaša s seboj i\ove izzive in predvsem nova tveganja. Gre za nove delitve in nove alternative soodvisnosti med državami in narodi. V klasični moderni je veljalo, da le ena pot vodi do stabilnosti meddržavnih odnosov: ravnotežje moči/nadvlade in odvisnosti. Najpomembnejša predstava, povezana s pojmom globali¬ zacije, pa je nedoločena zaznava samodejnosti svetovnega dogaja¬ nja, odsotnosti centra, nadzornega mehanizma, vodilne skupine, upravljalskega biroja. Pojem globalizacija se zelo razlikuje od pojma univerzalizacija. Razlika je konstitutivna za moderni diskurz, ven¬ dar se znova in znova pozablja. Tako kot pojmi civilizacija, razvoj, konsenz, konvergenca in mnogi drugi iz diskusij in diskurzov zgod¬ nje in klasične moderne je pojem univerzalizacija nabit z upanjem, namero, z odločitvijo ustvariti red; vsebuje voljo narediti svet boljši na celotni človeški ravni, ustvariti za vse enake življenjske pogoje. Nič od tega ne vsebuje pojem globalizacija. Globalizacija se ne nanaša na to, kaj želimo ali lahko storimo, ampak predvsem na to, kaj se nam vsem dogaja. Nanaša se na nikogaršnjo deželo, ki se na¬ haja onstran vsakega planiranja in organiziranja delovanja. Pripa¬ dati nobeni zvezi, odklanjati superbloke, vendar ostajati pri staro¬ modnem principu, daje država vrhovna avtoriteta, je nekakšna sta¬ romodna protiutež nikogaršnji deželi. Torej je velika delitev pov¬ zročila dolgoročno transformacijo mehanizmov, ki so ustvarjali red. Sprememba se nanaša predvsem na vlogo držav. Vsi trije poglavitni sestavni deli suverenosti modernih držav: vojska, ekonomija, kultu¬ ra, so se sesuli. Da bi države obdržale kompetence, morajo ustvarjati zveze in jim prostovoljno predajati vedno več lastne suverenosti. Dejansko se zdi, da obstaja tesna povezava med globalizacijo in novim poudarjanjem teritorialnega principa. Mobilnost globalnih fi¬ nanc, infomacij in njihove neomejene svobode je odvisna od politične fragmentacije, razkosanja svetovne scene. Kot da imajo vsi izko¬ riščevalski interes do šibkih držav. Kljub temu pa države obstajajo. Namerno ali nezavedno se naddržavne institucije učijo izvajati koor¬ diniran pritisk na vse, ki upočasnjujejo, omejujejo ali prekinjajo svo¬ bodo gibanja kapitala in svobodo trga. Šibke države so natanko to, 42 kar potrebuje novi svetovni red, da se ohranja in reproducira. Kvazi države se pustijo reducirati na vlogo lokalnih policistov, ki skrbijo za vzdrževanje minimalnega reda, da ne bi bila ovirana svoboda global¬ nega podjetja. Gospostvo sestoji vedno iz tega, da si močnejši pridobi zase čim več svobode gibanja in igralnega prostora. Zdi se, da poli¬ tična tribalizacija in ekonomska globalizacija nimata različnih ci¬ ljev, da nista v vojni; zdi se, da sta zelo tesno povezani. Negotovost sledi izgubi zaupanja v to, da lahko vodilne institucije industrijskega sveta (gospodarstvo, pravo in politika) ukrotijo in nadzirajo ogrožajoče posledice, ki sojih izzvale v svetu. Negotovost je posledica družbe tveganja. Negotovost je na individualnem nivoju povzročila, da so obstoječe biografije blagostanja postale biografije tveganja, kar ogroža vse družbene razrede, ki jim uhaja materialna gotovost glede prihodnosti in stabilnost identitete. Globalizacija bogastva, lokalizacija revščine Medtem ko se je v klasični moderni razmerje med kapitalom in delom oz. razmerje med kapitalom in revščino sočasno in, pogojno rečeno, simetrično razvijalo, namreč kot razredna delitev in razred¬ ni konflikt na ravni držav, se v poindustrijski moderni kapitali in družbeno bogastvo izrazito globalizirajo, medtem ko se socialne sti¬ ske in beda izrazito lokalizirajo. Po Baumanu je to povezano z »izgi¬ njanjem dela«, namreč klasičnega izvrševalnega dela, ki terja vse manj človeške delovne sile. Tako se na eni strani globalizirajo raz¬ lične oblike svobod in delovanja, na drugi, lokalni ravni pa se zdru¬ žujejo oblike nesvobode (Bauman, 1997). Bauman pripominja, da se tako ukinja do sedaj nenehno prisotna dialektična vez med gospo¬ darjem in hlapcem, ki je oba silila v neprestani medsebojni odnos in konflikt, v katerem sta se sploh določala. Sodobni kap italizem^ doz¬ de vno ne p otreb uje več hlapcev za svojo reprodukcijo. Bogati in revni živijo preprosto vse bolj drug mimo drugega. Imamo »kapitalizem brez dela«, temu pa ustreza »marksizem brez utopije«, kot sarka¬ stično pripominja Bauman (Bauman, 1997: 326). Integracija in fragmentacija oz. globalizacija in teritorializacija 43 sta dva vidika istih procesov, in sicer svetovne spremembe suvereni- tete, moči in svobode delovanja. Zato Roland Robertson namesto poj¬ ma globalizacija predlaga pojem »glokalizacija« (Bauman, 1997: 323). Lahko bi rekli, daje glokalizacija svetovni proces nove stratifikaci¬ je, v poteku katere nastaja nova, svetovna, sociokultuma, samorepro- ducirajoča se hierarhija. Samo 22% svetovnega bogastva pripada nerazvitemu svetu, v katerem živi 80% prebivalstva. Globalne ko¬ munikacijske mreže, ki so vrata v novo, dosedaj nepoznano svobodo, se uporabljajo zelo selektivno. Stari bogataši so potrebovali revne, da so postali in ostali bogati. Sedaj jih ne potrebujejo več. Vedno manj je konflikta med revnimi in bogatimi, a tudi ni stika in komunikacije. Oba pola nastajajoče hie¬ rarhije, na vrhu in na tleh, se drastično razlikujeta. Razlikujeta se predvsem v uporabi prostora in časa. To razlikovanje je tako veliko, da nekateri avtorji že govorijo o ljudeh dveh svetov. Prostorje za bo¬ gate (za ljudi prvega sveta) izgubil omejujoče značilnosti. Ljudje prvega sveta lahko prečkajo tako njegove realne kot tudi virtualne poti; medtem ko je za revne realni prostor vedno ožji in bolj omejen (Bauman, 1997: 327). Pomembna dimenzija za bogate je čas; živijo v sedanjosti, ki je I določena tako s preteklostjo kot s prihodnostjo. Ljudje prvega sveta so stalno zaposleni in nikoli nimajo časa. Za njih je zelo pomemben del življenja upravljanje s časom, časovna ekonomija, izdelovanje časovnih planov. Ljudje iz drugega sveta živijo pod pritiskom preo¬ bilja časa, ki ga ne znajo izpolniti. V njihovem času se ne zgodi nič. Časa ne morejo imeti pod nadzorom in tudi čas nima njih pod nadzo- Prebivalci prvega sveta (bogati) živijo torej v ;u, prostor jim ne pomeni nič, ker lahko premagajo sleherno razdaljo. Prebivalci dru¬ gega sveta (revni) živijo v prostoru; ta je težak, nemiren, prenaseljen in uhaja njihovemu nadzoru. Njihov čas je prazen. Samo virtualni čas televizije ima strukturo, ima »Stundenplan« (spored). Ostali čas gre monotono, pride in gre, ne predstavlja nobenih izzivov in ne pušča sledi. Materialni čas nima nobene moči nad nadvse realnim prostorom, od katerega so prebivalci drugega sveta odvisni. Če to povežemo, ugotovimo, da glokalizacija polarizira mobilnost rom. Lahko samo ubijejo čas ali pa ubije čas nji 44 — možnost uporabiti čas in premagati omejitve v prostoru oz. vzeti čas, da premagaš omejitve v prostoru. Ta možnost ali nemožnost deli svet v globaliziran in lokaliziran. Globalizacija in lokalizacija sta lahko neločljivi plati medalje. Vendar delita svet zopet na dva dela; na dva dela svetovnega prebivalstva, ki živita na bolj različnih stra¬ neh kot kadar koli. Eni obvladujejo planet, drugi so pripeti na sv oj prostor. In vsak del vidi samo eno stran, vsak svojo, kakor ljudje na Žemlji vidimo samo eno — svoio stran m eseca. Povemo lahko še z drugimi besedami: ko je enkrat kapital neodvi¬ sen od državnega prostora, ne potrebuje več mobilne delovne sile. Pritisk, da bi porušili še zadnje preostale ovire, ki so zoperstavljene svobodnemu pretoku denarja in z njim proizvedenih stvari in infor¬ macij, sovpada s pritiskom, da se izkopljejo novi prepadi in postavijo novi zidovi (protimanjšinski, protiimigrantski zakoni, nacionalni za¬ koni), da bi omejili velikopoteznost telesno in duševno izkoreninje¬ nih. »To pomeni zeleno luč za turiste in rdečo luč za potepuhe« (Bau¬ man, 1997: 331). Izsiljena lokalizacija omogoča naravno selekcijo globalizacijskih efektov. Pola rizacija sveta in pr ebivalstva ni tuj a globalizaciji, ni moteči vpliv nanjo, ampak je njen učinek. Razcep na revne in bogate ni niti nov niti začasen, ki bi lahko izgi¬ nil od danes do jutri. Novo je predvsem to, da je t a razcep boli kot kdaj prej neozdravlj iv in se ga ne da preseč i z medsebojnimi uslug a- mi ali odvisnostmi. Je razcep med dvema, ki nimata več ničesar _§kupnega. Bogati~ž večino resursov in z močjo na političnem odru ne potrebujejo revnih niti za rešitev svojih duš niti za to, da bi ostali bo¬ gati ali še bogatejši. Revni niso božji otroci, na katerih bi bogati lah¬ ko prakticirali odrešujočo dobrodelnost. Niso rezervna armada, proizvedena za kroženje kapitala, niti potrošniki, ki bi jih bilo treba voditi v skušnjavo in jih prepričati. Kakorkoli pogledamo, od revnih ni nobene koristi. Vagabundi niso nič drugega kot grda karikatura turistov. To je resnično novo v svetu, katerega globoko segajoče transfor¬ macije imenujemo globalizacija, čeprav to delno tiči na optični pre¬ vari, delno na pomirjenju vesti. Enotnost oz. odvisnost, ki je bila te¬ meljnega pomena za večino zgodovinskih oblik nasprotij med revni¬ mi in bogatimi, je bila vedno-tudi nujni pogoj za kakršno koli že mar- 45 ginalno solidarnost z revnimi, ki je poganjala napore za olajšanje usode revnih, pa čeprav s pol srca in nezadostno. Ta enotnost oz. od¬ visnost danes manjka. Ni čudnega torej, da sta oba ameriška kandi¬ data za predsednika iz različnih taborov predlagala volilcem zmanj¬ šanje socialnih pomoči revnim in zmanjšanje davkov za bogate (Bau¬ man, 1997). Zanimivo je, da negativne socialne posledice globalizacije vse bolj padajo na pleča posameznih držav. To je ena od značilnosti globali¬ zacije, namreč, če ponovimo, da se kapital in bogastvo globalizirata, beda pa se lokalizira. In prva oblika te lokalizacije so prav države, ki morajo prevzemati čedalje večje stroške za reševanje socialnih pro¬ blemov in nezaposlenosti. Nihče danes nima odgovora na vprašanje, kako je mogoča socialna pravičnost v času globalizacije. Beckov predlog je: upreti se težnji po lokalizaciji bede in socialnih proble¬ mov, torej zavzemati se tudi za globalizacijo revščine in rešitve iz nje, ne samo za globalizacijo kapitala. Beck te teze podpira z ugotovitvami, da gospodarski in družbeni razvoj vsepovsod po svetu beži izpod okvirov državnih politik in se organizira na globalni naddržavni ravni (npr. v novih oblikah trans¬ nacionalnih podjetniških in kapitalskih povezav), pri tem pa social¬ ne posledice tega procesa vse bolj padajo na pleča posameznih držav (Beck, 1998). Države pa analogno zopet redelegirajo socialne posle¬ dice globalizacije na še nižje lokalne ravni. Končno se velikanska teža socialnih stroškov globalizacije in modernizacije znajde na plečih posameznikov, njihovih družin in drugih ad hoc vzpostavlje¬ nih socialnih mrež. Tudi zato je posameznik postal strateško mesto novih družbenih delitev. Prevzema čedalje večji del družbenih stroš¬ kov in bremen nove modernizacije in globalizacije. Negativne vidike individualizacije tako lahko definiramo kot ključne socialne in oseb¬ nostne stroške modernizacije. Ti stroški izhajajo iz ukinjanja kla¬ sičnih socialnih držav in iz nesposobnosti keynesijanske ekonomije, ki jih je podpirala, za vodenje globalizacijskih procesov. 46 Dramaturgija družbenega izključevanja Če za zaposlene lahko rečemo, da živijo vedno bolj tvegano, pa ne¬ zaposleni žive vedno bolj nevarno. Nimajo več opravka z izbiro ri- zikov (torej tudi izbiro možnih uspehov), temveč le z izbiro med raz¬ nimi nevarnostmi in samoodpovedmi. Kdor nima trajne zaposlitve, pogosto nima stalnega bivališča. Brez tega zopet težko najde stalno zaposlitev. Vzpostavljajo se vase zaključeni krogi revščine in social¬ nega izključevanja (marginalizacije). Revščina in brezposelnost vse manj sledita razrednim stereotipom, vedno težje ju identificiramo in politično organiziramo. Kljub vsej težavnosti nezaposlenosti pa ljudje verjetno še težje prenašajo sive cone med občasnimi zaposlitvami in občasno nezapo¬ slenostjo, tj. življenje na robu trajne nezaposlenosti. Te sive cone se toliko bolj širijo, kolikor manj klasičnega industrijskega dela in sto¬ ritev je na voljo. Kvalifikacije za delo, ki so še do včeraj omogočale vsaj možnost trajne zaposlitve, danes nenadoma vodijo posamezni¬ ka v trepet za svoj obstoj, vedno manjšo perspektivo zaposlitve, po¬ menijo torej zdrs v bedo. To je ljudem pogosto težje prenašati kot de¬ finitivno bedo. Ljudje vedno težje določajo prehode od tvegane bio¬ grafije k biografiji nevarnosti. Škarje med prisilo k samodejavnosti, k vse večji samoorganizaciji življenja in vse večjo nemočjo ljudi, da se izognejo sivim conam življenja, se lahko sprevržejo v obup in mor¬ da v topo, nemo in brutalno jezo. Ta nasprotja so rojstna tla nasilja, grozeče moči predsodkov, nacionalizmov in revolucij. Res pa je tudi, da razlage tveganj v sodobnih družbah postajajo politična čarobna palica, s katero se sedanje »site« družbe, ki se bori¬ jo za ohranitev statusa quo, »učijo« strahu. S tem se namreč hote ah nehote aktivirajo in politizirajo. Simbolno in slikovito inscenirana dramaturgija tveganj je v tem smislu protistrup nadaljevanju omeji¬ tev v sedanjosti. Družba, ki se vidi kot rizično, je v položaju grešnika, ki priznava svoje grehe, da bi zato razmišljal vsaj o možnostih in zaželenosti nekega boljšega življenja, ki bi bilo v skladu z naravo in znanjem o svetu. Le malo pa si jih zares želi, da bi odvrgli krmilo 47 ladje in se prepustili usodi. Večina ljudi si želi oboje - po eni strani si želijo, da se ne bi zgodilo nič, po drugi pa se pritožujejo zaradi tega. Tedaj jim je mogoče uživati življenje in uživati tudi njegove grožnje in negotovosti. Nove oblike družbenih neenakosti so manj strukturirane v termi¬ nih razrednih ali slojnih razlik in jih zaznavamo bolj v osebnostnih, psiholoških pojmih. Če je bila revščina prej »usoda razreda«, je sedaj postala individualizirana, osebna usoda (Beck, 1998). To dejstvo ko- relira z upadanjem moči in pomena trdnih socialnih vlog in trdnih institucij tradicionalnih industrijskih družb. Zato v razlagi poindu- strijske modernizacije odpovedo tako razlage s pomočjo razrednih razlik (marksistična tradicija) kot tudi razlage s pomočjo socialnih vlog, norm in institucij (funkcionalistična tradicija). Dokler družbo¬ slovje ne bo razvilo novih vzorcev razlag in konceptov, ki bodo nad¬ gradili horizont tradicionalnih socioloških teorij, bo bolj ali manj nemočno spremljalo nove družbene pojave, med drugim tudi nove oblike družbenega vključevanja in izključevanja. Družbeno vključevanje v sodobnih družbah temelji na kultu per- formansa, tj. kreativne igre posameznika skozi in tudi mimo defini¬ ranih socialnih vlog, skupin in identitet. Temelji na mobilizaciji osebnosti, na poistovetenju posameznika ali posameznice s svojim delom, dejavnostjo, delovanjem. Posameznik razvija strateški jaz (sebstvo, identiteto), s tem pa postaja bolj ranljiv, bolj izpostavljen različnim spremembam in premikom v pogojih in oblikah delovanja, bolj občutljiv na spremembe. Družbeno izključevanje pa temelji na novih izkušnjah in oblikah revščine, ki jih bolj kot materialno pomanjkanje in nezaposlenost določajo manko alternativ, volje in motivacije ter revščina imagina¬ cije o možnem drugačnem življenju. Ekonomsko ogroženi posamez¬ nik je ogrožen tudi v vseh svojih socialnih odnosih: od medosebnih odnosov do odnosov z institucijami. Zato je vse bolj globalno socialno izključen. Zanimivo pa je, da ga s socialno vključenim posamez- * nikom povezuje slabitev socialnih vlog in negotovost njegove osebne in socialne identitete. Razlika je v tem, da socialno vključen posa¬ meznik to doživlja kot izbiro med tveganji, ki lahko prinesejo tako dobiček kot izgubo, medtem ko socialno izključen posameznik to 48 doživlja kot izbiro med nevarnostmi in identitetnimi izgubami. Individualizirano revščino označujejo pretežno tiste poteze, ki se lepijo na posameznika kot njegove osebne poteze in izkušnje, ki jih ponotranji in tako še bolj poglobi izkušnjo svoje življenjske odpovedi, npr. zavest o izgubi obraza, občutki sramote in osebne krivde za svoj neugodni življenjski položaj. Posameznik tako ostaja brez ekonom¬ skega, socialnega, kulturnega in psihološkega kapitala, s katerim bi se lahko zoperstavil potiskanju na družbeni rob. Zato so novi revni globalno socialno odvisni, obenem pa tudi globalno izločeni iz večin¬ ske družbe in kulture. Ne gre primarno za zavestno diskriminacijo revnih slojev s strani dominantnih družbenih skupin, temveč bolj za odrezanost teh slojev od glavnih družbenih in kulturnih tokov. Ta odrezanost napreduje toliko bolj, kolikor bolj se krepi kapital na račun slabitve (mezdnega) dela. redefinicija individualnega v ČASU GLOBALIZACIJE Neizogibnost tveganj in razmišljanja o njih nas vodijo k vpraša¬ nju, kakšne posledice ima družba tveganj za oblikovanje modernega subjekta in njegove psihosocialne identitete (Beck, 1997: 205). V prvi moderni je bilo glavno vprašanje, kdo ima pravico do kakšne svobode glede na kategorije socialne pripadnosti in glede na socialne identitete, ki so se določale: * glede na predstavo o ločenih svetovih (npr. moških, žensk), ki je privedla do jasnih pravil v stilu »ali-ali«, * glede na naravne, preddoločene in nevprašljive avtoritete, * glede na navidez neprotislovne nacionalne identitete, ki v stilu ruskih babušk povezujejo delne identitete posameznikov; po¬ dobno kot družinske identitete povezujejo ločene svetove moš¬ kih in žensk. V prvi — industrijski-državno-nacionalni — moderni je bila social- 49 na identiteta posameznikov še organsko povezana, podrejena je bila partikularnim lojalnostim posameznika do svojega spola, družine, etnične skupine, razreda. V drugi moderni ta identitetna arhitektu¬ ra ne velja več, ker seje zaradi različnih vzrokov izrabila ontologija družbenega razlikovanja. Spremenjene vloge spolov, povečana in poglobljena mobilnost ter globalizacija ukinjajo pomen etničnih pri¬ padnosti in nacionalnih držav. V boju proti ekološkim katastrofam se oblikuje nov model svetovnega kriznega menedžmenta. Namesto nacionalnih tehnokratov se uveljavljajo globalni ekokrati. Po drugi strani se krepi ekološka ozaveščenost ljudi že v povsem vsakdanjem pomenu, npr. v kupovanju, potrošnji, vzgoji otrok, samorazumeva- nju itd. Refleksivna moderna terja od ljudi podobno fleksibilnost in krea¬ tivnost, kot ju uvaja v proizvodni proces oz. v druge družbene proce¬ se. Enostavno ne prenaša vnaprej definiranih in monolitnih osebnih in socialnih identitet, trajnih življenjskih stilov, stalne priklenjeno- sti posameznikov na kraj, stan, spol, izvor itd. Posameznik, ki skuša slediti intencam informacijske modernizacije, je tako rekoč prisiljen k individualnemu, osebnemu stilu življenja, dela, učenja itd. Ne¬ nehno se mora potrjevati kot izvirna, kreativna oseba, kot fleksibi¬ len človek itd. Če tega ne zmore, slej ko prej pade iz konkurenčnega boja za kreativna delovna mesta, za doseganje dobrega standarda itd. in pristane v množici tistih, ki živijo od slabo plačanih, predvsem pa neperspektivnih služb, ali pa ostanejo brez dela. Zdi se, da posameznik sam neposredno postaja mesto križanja in posredovanja zasebnega in javnega, splošnega in posebnega intere¬ sa, institucije in osebnosti itd. Poprejšnji posredujoči členi, kot so npr. družina, socialni sloj, razred, ideologija, pa nezadržno izgublja¬ jo veljavo in vpliv. Poskusi oživljanja tradicionalnih rešitev (npr. ob¬ nove trdne patriarhalne družine, tradicionalne morale, vrnitev žensk v družino itd.) so sicer prisotni po vsej Evropi, vendar nimajo možnosti za uspeh, saj nasprotujejo temeljnim intencam nove glo¬ balne modernizacije družb. So prej obrambna reakcija proti spre¬ membam, proti vtisom, da ljudje izgubljamo tla pod nogami, kot pa alternativna rešitev. V družboslovju seje za proces prestrukturiranja in dinamiziranja 50 življenjskih stilov že utrdil naziv individualizacija (Beck, 1986; Ha- bermas, 1994; Joas, 1988). Proces individualizacije je vse prej kot homogen in enoznačen proces. Nasprotno, je prav tako ambivalen¬ ten kot družbe, v katerih se razvija. To pomeni, daje individualizaci¬ ja sama zopet izziv in tveganje za ljudi. Temeljni izziv in tveganje je že v tem, da proces individualizacije delegira na pleča posameznika ali posameznice izjemno zahtevno psihosocialno integracijo v druž¬ bo, ki je bila doslej vsaj delno v rokah posredujočih institucij (dru¬ žine, dela, raznih referenčnih skupin). Individualizacija pomeni za Becka v prvi vrsti institucionalizirani individualizem. Pod tem poj¬ mom se razume dejstvo, da se osnovne človekove pravice in odgovor¬ nosti (državljanske, politične, socialne) vedno bolj preusmerjajo od skupin in lokalitet k posameznikom. Da bi posameznik zmogel upravljati s temeljnimi pravicami in od¬ govornostmi, mora biti dokaj spreten v razpolaganju z različnimi vzorci vedenja, z različnimi socialnimi vlogami v različnih instituci¬ jah in družbenih sferah (npr. na delovnem mestu, na trgu, v družini, v uporabi medijev in informacijskih sredstev itd.); da npr. dosežeš socialno varnost, moraš pridobiti delovno mesto; da pridobiš delovno mesto, moraš prehoditi določeno izobrazbeno pot; da bi uspešno za¬ ključil izobrazbeno kariero, moraš biti spreten in planirati indivi¬ dualno biografijo. Seveda obstajajo danes institucionalni predpisi, kako se to lahko doseže. Vendar se moramo bolj kot kdaj koli prej sami ponuditi v konkurenci za omejene vire — in to ne samo enkrat, ampak vsakodnevno. To pomeni celovit preobrat v načinih življenja, mišljenja, identi¬ tetnih in subjektnih strukturah posameznikov, njihovih medoseb¬ nih odnosih in družbenih razmerjih; preobrat od dominacije vnaprej določenih razrednih, slojnih, spolnih, kulturnih identitet k vedno bolj pluralnim, individualno določenim, začasnim in relacijsko oz. odnosno. zastavljenim življenjskim stilom. Individualizacija ne po¬ meni nujno atomizacije, brezodnosnosti prosto lebdečih posamez¬ nikov. Tudi ne zagotavlja emancipacije, rasti, avtonomnosti posa¬ meznikov in posameznic, čeprav se to lahko dogaja. Individualizaci- ) a zadeva primarno tri dimerižije (Beck, 1998): * dimenzijo osvobajanja 4 , osvobajanje posameznikov in posame- 51 znic iz zgodovinsko preddoločenih družbenih oblik, od tradicio¬ nalnih odnosov gospodovanja in oskrbovanja; • dimenzijo odčaranja: izguba tradicionalnih gotovosti in tran¬ sparentnosti, kako kaj storiti, izguba zaupanja v vodilne druž¬ bene norme; • dimenzijo nadzora oz. reintegracije: pojav nove vrste družbe¬ nih povezav in odnosov med ljudmi, kijih le ti oblikujejo v skla¬ du s svojimi osebnimi interesi, hotenji in predvsem življenjski¬ mi stili. Za posameznika predstavlja individualizacija najprej neko izdife- renciranje raznovrstnih življenjskih položajev in nasprotujočih si vedenjskih pričakovanj, ki jih pogosto občuti kot nekaj usodnega. Svoja pričakovanja obremenjuje z novimi nalogami koordiniranja in integriranja. Medtem ko so se v prejšnjih generacijah rojstvo, druži¬ na, zakonski partner, poklic in politični položaj oblikovali v skladu z družbenim slojem posameznika, se danes normativno povezani živ¬ ljenjski položaji in načrti vedno bolj razkrajajo. V širjenju igralnega prostora opcij raste potreba po individualno predelanih odločitvah. Posameznik ne jemlje več svojih daljnosežnih življenjskih odločitev (npr. o tem, kam bo šel v šolo, kakšen poklic bo imel, s kom se bo poročil in kakšno družino bo imel) iz svojega okolja. Mora se naučiti, da postane svoj lastni center delovanja, načrtovalni urad za svoj življenjski potek, glede na svoje sposobnosti, partnerja itd. Celotna družba, gledano s tega vidika, postane neke vrste individualna spre¬ menljivka. Družbene determinante, ki zadevajo posameznika v nje¬ govem življenju, se v tej optiki kažejo kot okoljske spremenljivke, ki jih posameznik s pomočjo svoje fantazije lahko onemogoči (Beck, 1986: 216). Seveda je večina teh predstav zelo iluzornih, vendar pa ne povsem, saj družbeni razvoj po svoje prav tako spodjeda različne determinante, ki so do sedaj obvladovale razne vidike družbenega življenja ljudi. Poudarjena posledica individualizacije (pa tudi globalizacije) je, kot pravi Beck, to, da imamo povsod opravka z »zombi kategorijami« (Beck, 2000). Zombi kategorije so tiste, ki so nekako izumrle, pa ven¬ dar žive dalje in nas ovirajo, da bi stvarnost videli tako, kakršna je. Zato se danes lahko znajdemo v težavah, ko skušamo odgovoriti na 52 tako vsakdanja vprašanja kot npr.: Kaj je družina? Kaj je gospo¬ dinjstvo? Kaj razumemo kot delo, ki prinaša dohodek? Vzemimo za primer družino v situaciji ločitve. Z ločitvijo in ponov¬ no vzpostavitvijo družine se pojavijo moji, tvoji, najini otroci. Obsta¬ ja pa tudi nekaj, čemur bi lahko rekli zakon nad zakonom. Zakonski partnerji se lahko ločijo, starši se pa ne morejo ločiti od otrok. Zato se morajo ločeni zakonci dogovarjati. Ali primer dedkov in babic; množijo se vzporedno z ločevanjem in ponovnim poročanjem svojih sinov in hčera. Tako nastane večpomenska mreža družinskih odno¬ sov. Pri tem je odločilno vprašanje, kdo spada v družino in kdo ne. Na to vprašanje lahko dobimo različne odgovore pri različnih članih družine. To pomeni, da se ne da več (objektivno) potegniti meje med družino in ne-družino, ampak da so meje odvisne od (subjektivne) perspektive posameznih članov. Vse bolj imamo opravka s subjektiv¬ no družino po izbiri in odgovarjajočim sorodstvenim odnosom po iz¬ biri. To se kaže v raziskavah, kjer otroci na vprašanje, kdo so njihove sestre in bratje, odgovarjajo različno, celo v isti družini odgovarjajo različno, celo isti posamezniki v različnih okoliščinah dajejo različne odgovore, in to se lahko menja v različnih življenjskih obdobjih in celo vsi odgovori so lahko pravilni. Ali drugi primer — kaj je gospodinjstvo? Še pred enim ali dvema desetletjema seje na to vprašanje dal$jasno odgovoriti. Danes go¬ spodinjstvo že razpada nh različne dimenzije, ki se ne dajo kar tako sestaviti, npr.: socialna dimenzija - kdo s kom živi; ekonomska di¬ menzija - kdo koga ekonomsko oskrbuje; prostorska dimenzija - kdo kje živi; npr. v situaciji »živeti skupaj-ločeno« (living apart together), hi presega prostorsko distanco. Zato velik delež enočlanskih gospo¬ dinjstev vsaj v večjih mestih (npr. 50%) ne pove veliko o tem, kako ljudje živijo, izolirano ali povezano, in katere starostne skupine so najbolj psihološko osamljene ali ekonomsko ogrožene. Vzporedno z individualizacijo življenja se v postmoderni fleksibil¬ ni družbi tudi na ravni vsakdanjega življenja uveljavlja globalizacija življenja. Globalizacija vsakdanjega življenja se kaže predvsem sko¬ zi naslednje značilnosti: * menjave življenjskih prostorov zaradi fleksibilnosti zaposlitve, dela, turizma, spremembe življenjskega stila itd.; 53 • brisanje psiholoških barier in mej med narodi, religijami, kul¬ turami, barvami kože, kontinenti itd., integracija teh razlik v vsakdanjem življenju; • mešanje več življenj, perspektiv, stilov v eni biografiji; • novo razumevanje mobilnosti; simbolna psihološka mobilnost v samem pojmovanju svojega življenja, ne zgolj zunanja mobil¬ nost med različnimi prostori, družbenimi ravninami, državami itd. Danes si lahko gibljiv, ne da bi se ti bilo treba fizično premakniti s svojega kraja; npr. s sodelovanjem v različnih kulturnih, religioznih, duhovnih praksah, s pomočjo interneta, s sodelovanjem v različnih oblikah potrošnje. Vzporedno s temi s premembam i individualizaci¬ je in globalizacije življenja se ukinja predstava o zaključeni, dobro zamejeni identiteti posameznika, ki je vezana na definiran domači kraj. Kraj bivanja postaja transnacionalen, globalen, tako kot živ¬ ljenje samo. Namesto pojma domači prostor se uveljavlja pojem splošni prostor. Noben prostor ni več »moj«, prednostni prostor moje¬ ga življenja, pač pa nastaja mreža življenjskih prostorov posamezni¬ ka, ki ustrezajo njegovim ali njenim različnim svetovom, med kate¬ rimi se giblje. A vendar, transnacionalno skupno življenje pomeni obenem večjo socialno bližino kljub geografski distanci in večjo so¬ cialno distanco kljub geografski bližini. Individualizacija je, kot rečeno, institucionalizirana in s tem stan¬ dardizirana. Izbire, kijih ima posameznik pred seboj, potekajo le v določenih dimenzijah (imetja ali neimetja, ukazovanja in posluša¬ nja). Vsaka odločitev zaplete posameznika v mrežo nadaljnjih odvis- nosti. Po Becku so individualizirani posamezniki vsestransko od¬ visni od trga dela in s tem od izobrazbe, potrošnje, socialnoprav- nih uredb in oskrbovanj, prometnih načrtov, potrošniških ponudb, možnosti in mod v medicinskem, psihološkem ali pedagoškem sve¬ tovanju. Nap iredovanje individualizacije zato ne pomeni nujno na¬ raščanja dejanske avtonomije posameznika, pač pa predvsem spre¬ membo v načinu družbenega nadzora. Nekateri sistemski teoretiki pravijo, da se v sodobnem procesu družbene emancipacije dogaja sprememba v načinih družbene integracije posameznikov in sicer od 54 takšne, ki je slonela na vrednotah, normah in razumevanju, k tak¬ šni, ki temelji na denarju in družbeni moči. Ta sprememba zahteva od posameznika, da ima dobro zgrajene preference svojih potreb in ciljev. Habermas (1994) ugotavlja, da zaradi vseh teh sprememb in¬ dividualizacije tradicionalne oblike identitet in tudi standardne teo¬ rije identitet v družboslovju ne zadoščajo več. Posamezniku, ki je obenem osvobojen tradicionalnih odvisnosti in je individualiziran, manjkajo ustrezna družbena in osebna merila za racionalno prede¬ lavo vedno večje potrebe po odločitvah, saj ima na voljo le lastne osebne preference, ki jih nadzoruje navidez spontani imperativ po samopotrditvi. Osebna instanca jaza, kiji manjkajo vse normativne dimenzije in je zožena le na ugotavljanje o tem, kdaj, kako in čemu naj se prilagaja, sicer tvori funkcionalno dopolnilo k medijsko vode¬ nim podsistemom, vendar ne more nadomestiti socialno integrativ- nih dosežkov, kijih terja od posameznika racionalizirani življenjski svet. Po Habermasu tem zahtevam lahko ustreza le tako imenovana postkonvencionalna identiteta jaza, (identiteta, ki temelji na demo¬ kratičnem diskurzu in na refleksivno sprejetih moralnih načelih. Ta se po Habermasu lahko izoblikuje le v toku napredujoče individuali¬ zacije (Habermas, 1994: 444). Ta Habermasova misel je pomembna zato, ker individualizacija in globalizacija življenja prinašata rast eksperimentalnih kultur, tržnih niš in družbenega samoprenavljanja, na videz brez vsakega moralnega ali refleksivnega pokritja. Individualizacija pomeni izdi- ferenciranje vrednot in potrditev osebne avtonomije, nastajanje kul¬ turnih virov ustvarjalnosti in pripravljenosti na tveganja. Pojavljajo se na videz egocentrični življenjski stili življenjskih estetov , ki pa v resnici niso tako egoistični, kot se zdi. Močno so odvisni od uslug mo¬ derne kulture. Rasti življenjskega esteticizma ustreza pojavljanje novih lokalnih, celo individualnih tržnih niš in proizvodov. Življenj¬ ski esteti so pripravljeni trdo delati za malo denarja, da le ohranijo svoj aktualni življenjski stil ali zato, ker ob tem uživajo bolj kot v ka¬ kem drugem delu. Proizvodnja kulturnih niš omogoča neke vrste kulturni laboratorij za bodočnost in za inventivno proizvodnjo, omo¬ goča nižanje proizvodnih stroškov, delo v lastni inciativi, ohranja re- 55 gionalne posebnosti in celo naddržavne civilnodružbene povezave. Individualizacija zato nikakor ni neomejeno žonglirajoča logika delovanja, ki bi potekala v praznem prostoru in tudi ni čista subjek¬ tivnost, odmišljanje od visoko učinkovitih in tesno spletenih vezi in¬ stitucionalne družbe. Nasprotno, je zelo diferencirana umetnina z »labirintskimi zasnovami« (Beck, 1994: 11). Značilnost teh družbe¬ nih pogojev je, da jih morajo posamezniki vse bolj zgodaj začeti sami vzpostavljati, jih s svojim početjem vključiti v svojo biografijo. V tra¬ dicionalnih družbah je bil posameznik enostavno vrojen v družbene danosti svojega življenja (npr. v socialni sloj ali v večinsko religijo). V individualizirani družbi pa mora posameznik storiti nekaj sam, mora se dejavno truditi zato, da pride do nekega družbenega polo¬ žaja. Mora ga osvojiti in to v boju s konkurenco drugih ljudi, ki se trudijo doseči omejene resurse in se z njimi uveljavljati. Tega ne počne le enkrat v življenju, temveč dan za dnem. Individualizacija povečuje množico in kvaliteto opcij, tj. možnosti in alternativ, ki so na voljo posameznikom v določenih situacijah. Obenem pa zmanjšuje obseg in moč ligatur, med- in nadosebnih po¬ vezav in zavezanosti posameznikov tem povezavam (Dahrendorf, 1994). Zato mnoge nove opcije ostajajo brez smisla, ker živijo v so¬ cialni praznini oz. puščavi, kjer posameznik ali posameznica nimata na voljo zanesljivih koordinat, ki bi jima pomagale usmerjati izbire. V klasični industrijski moderni je vsaka razvidna ekonomska grož¬ nja, npr. izguba dela ali kapitala, ovirala posameznike pred nekate¬ rimi absurdnimi izbirami. Številne razredno utemeljene ligature so pomagale ljudem premagovati njihovo skupno občuteno življenjsko stisko, npr. solidarnostne skupnosti klasičnega proletariata ali še vedno pomembne tradicionalne skupnosti na ruralnih področjih. Na teh ligaturah je slonelo tudi kasnejše varovalno tkivo socialnih držav. Danes te ligature odpadajo, posamezniki pa vse bolj sami določajo ligature, v katere vstopajo. Vsakdo postaja gradnik svojih socialnih mrež. A to ni le osvoboditev, temveč tudi prisila. Družbena moč in celo družbena veljava posameznika ali posameznice je namreč toliko večja, kolikor trdnejša in bolj razvejana je socialna mreža potencial¬ nih solidarnostnih izmenjav, ki mu/ji je na voljo. Ključni dejavnik 56 pri nastajanju novih oblik ligatur ponuja trg oz. tržno posredovana zasebna potrošnja. Trg ponuja najpreprostejše, vsekakor pa najbolj priročne načine socialnih primerjav in združevanj, namreč združe¬ vanja na podlagi primerljivih življenjskih oz. potrošniških stilov. So¬ dobni trg za svoj obstoj potrebuje stalni poziv k hedonizmu, stalno reprodukcijo »potrošniške želje« (Ule, 1998). Zapovedani hedonizem je seveda sam v sebi protisloven pojav, saj zaukazana sreča ni nobe¬ na sreča. Lomi pa se na posameznikih in skozi njih, ko skušajo ustreči izrecnim in prikritim pozivom k medijsko in potrošniško po¬ menljivim vzorom zasebne in osebne sreče. Izbirnost življenjskih orientacij in stilov nas vsakodnevno postav¬ lja pred manjše ali večje odločitve, ki prinašajo s seboj različna tve¬ ganja, kijih ne moremo povsem predvideti in nadzorovati. Posledica vsega tega je, da normalna biografija postaja izbrana biografija, re¬ fleksivna biografija, narejena (self-made) biografija. Ni nujno, da to želimo, niti ni nujno, da to uspe. Biografija, ki jo izdelamo oz. izbere- m °! je vedno obenem biografija tveganja, mejna biografija, stanje trajne ogroženosti. Fasade blagostanja, potrošnje nas pog.osto.-pre- sl epijo , da ne vidim o, kako blizu smo padcu v prep ad. Tedaj pa se pokaže katastrofa: napačen poklic, napačen zakon, bolezen, izguba stanovanja itd. Tedaj se pokaže tisto, kar je vedno pod uspešno bio¬ grafijo, ki jo izdelujemo, namreč možna biografija zloma. Individualizacija življenjskih potekov Individualiziranje življenjskih potekov je eden centralnih pojmov, ki so jih v zadnjem desetletju razvili družboslovci, da bi razložili strukturne spremembe v življenju ljudi v drugi polovici tega stoletja. Z njegovo pomočjo razlagajo množico navidezno nasprotujočih si družbenih pojavov, procesov in stanj v družbi in pri posameznikih. Z njim se skuša zajeti novo obliko socializacije posameznikov in posa¬ meznic, oblikovanja identitete in subjektnih struktur. Ne gre za nor¬ mativni pojem, ki bi vodil ljudi k npr. bolj avtonomnim življenjskim oblikam, temveč za teoretični opis dejavnikov, ki v razvitih zahod¬ nih družbah oblikujejo tako družbenostrukturalno kot subjektivno 57 raven sprememb v zadnjem desetletju. Ni niti enostransko pozitiven (npr. pojem, ki odpira možnosti emancipacije) niti enostransko ne¬ gativen pojem (npr. pojem, ki opisuje procese izolacije individuov, privatizacije, narcisističnih patologij itd.). Zajema prav ambivalent¬ nost družbenih in psiholoških procesov in struktur, kijih proizvaja nova faza modernizacije, rast informacijske ali poindustrijske družbe. Moč pojma individualizacija leži prav v njegovi vrednotni nejasno¬ sti in mnogostranskosti. Njegova uporaba povzema in presega raz¬ prave o koncu avtoritarne osebnosti, konformne osebnosti, o koncu individua (subjekta) kot tudi razprave o novih identitetnih struktu¬ rah, novem narcisizmu, o novih oblikah emancipacije. V tem pa je tudi problematičnost tega pojma, namreč da z inflatorno uporabo preide v teoretsko poljubnost in vserazlagalnost. Vedno je torej tre¬ ba analitično precizirati tisti vidik individualizacije, kije relevanten za razpravo. Individualiziranje je kompleksen pojav, ki vsebuje več protislov¬ nih sestavin. Po eni strani je dedič postadolescentskih življenjskih stilov in njihova transgeneracijska posplošitev, po drugi pa radika¬ lizacija meščanskega zasebništva. Če v družbi prevlada prva kompo¬ nenta, potem se to kaže v večanju tolerance do drugačnosti ter v kre¬ pitvi nekaterih značilnosti, ki označujejo kulturno modernizacijo mladine: fluidnost in dinamičnost v osebnostnem razvoju in v social¬ nih gibanjih, personalizem, inkluzivnost in univerzalizem, težnja k udeležbi in odpor do nasilja. Če pa prevlada druga komponenta, po¬ tem prevlada egocentrizem, tekmovalnost, zoževanje interesov veči¬ ne ljudi na obseg zasebnega sveta, apolitičnost, poudarjanje lastni¬ ne, nesolidarnost s socialno robnimi kategorijami ljudi. Težnja k individualizaciji je najbolj očitna med mlado generacijo, saj se v mladosti začenja oblikovanje trajnih življenjskih stilov in vrednostnih usmeritev. Pri odraslih se individualizacija kaže kot ne- pristajanje na utrjene socialne definicije, socialne vloge, poklicne profile, vstopanje v individualno in konsenzualno določene partner¬ ske in družinske zveze, vračanje v izobraževalni proces in večja pri¬ pravljenost posameznikov za to, da sami poskrbijo za svoje življenje in socialno varnost brez zanašanja na državo in druge institucije. To 58 je tudi odziv ljudi na delno razgradnjo obsežnih varovalnih sistemov socialne države, ki so blažili posledice nezaposlenosti in socialnega padca (pokojninski sistemi, državno podprto socialno in zdravstveno varstvo, štipendije, pomoč nezaposlenim), in njihove zamenjave z zasebnimi ustanovami in s samoorganiziranjem posameznikov. In¬ dividualizacija življenjskega poteka zahteva večjo pripravljenost za sprejemanje tveganih odločitev v poslovnem in vsakdanjem življe¬ nju, sposobnost ljudi, da poskrbijo sami zase. Beck (1986) razume individualizacijo kot širok proces reforme modernih družb, ki vsebuje dinamizacijo in pluralizacijo življenjskih Pogojev, življenjskih vzorcev in stilov. Po njegovem zajem a indiv i- dualizacija tri glavne družbenostrukturalne procese: 1. Neznansko povečanje materialnega življenjskega standarda po. drugi svetovni vojni, razvoj množične potrošnje in velike možnosti za razvoj individualnih potrošniških stilov in navad, posledično tudi razvoj različnih individualnih življenjskih stilov. Kolikor bolj so se ljudje osvobajali pritiska boja za vsakdanjo materialno eksistenco, toliko več časa so posvečali prostemu času, potrošnji, bivalnim raz¬ meram, medosebnim odnosom, razvoju svoje osebnosti. S tem so se osvobajali od prejšnjih slojnih in razrednih okvirov svojega socialne¬ ga okolja oz. so bili ti okviri zanje toliko manj pomembni. 2. Povečano družbeno in prostorsko mobilnost prebivalstva. To je povezano z obširnimi spremembami v poklicni strukturi, v ekspan¬ ziji različnih servisnih in uslužnostnih dejavnosti in ustanov, v in¬ tenzivni urbanizaciji, v vse večji participaciji žensk na trgu dela. Ta mobilnost je trgala ljudi iz tradicionalnih življenjskih svetov in življenjskih povezav, spajala med seboj do tedaj ločene socialne sloje in razrede in pomešala do tedaj utrjene in različne življenjske načine jn pot i. Beck opozarja predvsem na naraščajočo zaposlenost žensk in spremembe družinskih vlog in družinske strukture. Tudi tradicio¬ nalne spolne identitete moških in žensk niso več zavezujoče in edine mogoče. Pojavlja se vedno večji pluralizem identitet. 3. Vedno daljše šolanje in raznovrstno izobraževanje vse večjega dela mlade populacije (izobraževalna eksplozija) podpirata težnje k bolj poglobljenim samoiskanjem posameznikov in k refleksiji živ¬ ljenjskih poti in možnosti,, ki privedejo do globalnega prevpraševa- 59 nja in dvoma mladih in mladih odraslih v tradicionalne življenjske in vrednotne usmeritve in življenjske poti. Tudi individualna storil¬ nostna motivacija in karierna motivacija, ki ju podpira dosedanji izobraževalni sistem, posamezniku in posameznici ne omogoča več, \ da najde svojo življenjsko pot v okvirih razrednih, socialnih ali spol¬ ne pripadnosti, temveč jo najde kot rezultat interpretacije lastnih dosežkov. Beck opozarja, da individualizacija ne pomeni avtomatsko eman¬ cipacije posameznikov od različnih avtoritet, socialnih definicij in socialnih pritiskov. Pojavljajo se nova protislovja, ki naredijo osamo¬ svajanje in osebnostno rast posameznikov in posameznic za težjo na¬ logo, kot je bila do sedaj. Ti se sicer osvobajajo tradicionalnih vezi in odvisnosti, toda po drugi strani postajajo čedalje bolj odvisni od pri¬ tiskov drugih socialnih institucij, na katere imajo le malo vpliva. To Impredvsem trg delovne sile, izobraževalni sistem, sistemi socialne¬ ga skrbstva, sistemi socialnega zavarovanja in zdravstva itd. Sta¬ rejše generacije še lahko črpajo moč za prilagajanje novim oblikam podružbljenja iz socializacijskih rezerv preteklosti, kombinirajo tra¬ dicionalne in nove vidike individualizacije, medtem ko bodo mladi morali vse svoje življenje preživeti v pogojih nove modernizacije družbe. Ambivalentnos t individualizacije za posameznika se kaže tudi v nasprotju med težnjo po individualni edinstvenosti, ki izhaja iz so- ciostrukturalne diferenciacije, odpadanja tradicionalnih identitet in življenjskih joti in zamenljivostjo, ter nadomestljivostjo vsakega po- sameznik a a li posameznice. To podpirajo prostorska in družbena mobilnost, napredujoča delitev dela in drobljenje družbenih dejav¬ nosti, množična proizvodnja in množična potrošnja. Proces in divi- dualizacije spremlja torej sočasen nasprotni proces deindivi dua liza- cije (Heitmayer, Olk, 1990). Tipično sredstvo deindividualizacije so npr. potrošniški produkti, ki služijo le zunanjemu ločevanju posa¬ meznika oz. posameznice od drugih in demonstraciji posebnega živ¬ ljenjskega stila, za tem pa se skriva dejanska standardizacija identi¬ tete oz. kopiranje kakšne od tržno uveljavljenih identitet. Vprašanje, ali proces dvojne individualizacije vodi h krepitvi ali slabitvi identitetnih struktur, je po mnenju Heitmayerja in Olka 60 (1990) empirično vprašanje, na katerega ne moremo kategorično od¬ govoriti. Merila odločanja so nejasna. Predvidevanje posledic odlo¬ čitev je postalo za posameznika nepregledno. Tudi s tem je poudarje¬ na ambivalentnost individualizacije. Opraviti imamo tako s širje¬ njem opcij kot z blokado izbir. Skupaj z drugimi avtorji Heitmayer in Olk opozarjata zlasti na položaj deklet in mladih žensk. Čeprav so vedno bolj udeležene v izobraževalnem procesu, jim vse boljša in raznovrstnejša izobrazba ne pomaga dosti, da bi imele bolj enako¬ pravne življenjske izbire in življenjske poti v primerjavi s fanti in mladimi moškimi. Za ženske je npr. vedno večja nadomestljivost in zamenljivost ljudi, s tem pa tudi večja nevarnost za izgubo zapo¬ slitve, za spremembo delovnega mesta (na slabše), usodnejša kot za moške. Biografije negotovosti namesto biografij blagostanja Individualizacija zahteva torej večjo pripravljenost za sprejema¬ nje tveganih odločitev v poslovnem in v vsakdanjem ziv J e hfu, vej sposobnost ljudi, da poskrbijo sami zase. Kot pravi Richard Sennett v svoji najnovejši knjigi (Sennett, 1999), je klasična socialna politika hotela vnesti varnost v tvegane življenjske situacije, kakršne so de¬ nimo starost, bolezen, brezposelnost. Nova socialna politika pa bo morala več pozornosti in sredstev nameniti tveganim prehodom: lju¬ dem, ki so v obdobju prehoda iz šolanja v poklic, ju em 1 S °X dobju ustvarjanja družine itd. Za klasično socialno politiko je bi 1 po¬ memben instrument denarno nadomestilo. Za socia no po i i ganih prehodov pa je vedno večjega pomenajgaffno nadojnejtUo. Gre za koncept iskanja ustreznega ravnovesja med časom prezapo¬ slenosti in časom brezposelnosti, ki se ponuja kot fleksibilna zaposli¬ tev oz. delna, projektna zaposlitev; ravnovesja med javnim m za¬ sebnim življenjem. V fleksibilnem in individualiziranem svetu po- industrijske moderne so razmere za vzpostavitev ravnovesij ugod¬ nejše kot v režimu togih časov in struktur, pa vendarle to ne zmanj¬ ša tveganj in negotovosti. , . , Posameznik in njegovo vsakdanje življenje je tako postalo stra- 61 teški cilj in strateško izhodišče produkcije in reprodukcije sodobnih razvitih družb. Medtem ko je bil v industrijski moderni posameznik družbeno pomemben le kot nosilec razredno-slojnih, generacijskih in spolnih socialnih vlog in identitet, sedaj postaja pomemben on sam, tj. kot osebno specifičen posameznik s svojimi vsakdanjimi na¬ vadami, hotenji, imaginacijami, strahovi. Sodobna tržna družba iz¬ korišča te osebne potenciale tako v sferi produkcije, menjave in potrošnje, v javnem in zasebnem življenju in motivira ljudi, da zavestno in načrtno gojijo in izkoriščajo te potenciale pri profiliranju svojih izbir, alternativ in ligatur. Dejstvo, da.postaja posameznik vse bolj strateško izhodišče in cilj v produkciji in reprodukciji razvitih družb, ima svojo izrazito temno plat; postaja namreč vse bolj preobremenjen z družbenimi konflikti in nasprotji, ki se sedaj vse bolj neposredno lomijo na njem in skozi njega, brez socialnih odbijačev, kakršne so v prejšnjih obdobjih modernizacije predstavljali npr. družina, generacijsko, razredno in slojno združevanje ljudi, socialnovarstvene ustanove socialne druž- be, cerkve itd. Kolikor bolj odpadajo te ligature in kolikor bolj so nove ligature stvar posameznikov in njihovih (navidez zgolj za¬ sebnih) hotenj, potreb, želja, toliko manj vnaprejšnjih odbijačev pred pritiski socialnih in tudi čisto osebnih kriz in stresov je posamezniku na voljo; toliko več stvari je odvisnih od njega samega in njegovih odločitev in toliko bolj krivega se čuti za svoje morebitne napačne iz¬ bire in stresne posledice teh izbir. Posameznik zaradi izgube trdnih socialnih norm in znanja o ravnanju v kriznih ali stresnih situacijah doživlja prej stres individualizacije kot pa njene osvobojajoče obete. To morda še najbolj velja za člane mlade generacije, ki se šele uva¬ jajo v nove razmere in se pri tem ne morejo nasloniti na nobene trd¬ ne in zanesljive izkušnje starejših generacij, svojih individualnih ali skupinskih izkušenj pa tudi ne morejo posplošiti in se učiti iz njih. Odtod naša domneva, da individualizacija življenja na ravni tržno in medijsko reproduciranih življenjskih vzorcev daje predvsem bolj ali manj iluzorni vtis emancipatornega procesa. Prinaša pa številne pritiske in strese na ravni realnega vsakdanjega življenja, med ka¬ terimi prevladujejo stresi zaradi občutka negotovosti, nekompetent¬ nosti in obenem vse bolj zgodnji pritiski dolgoročnih izbir. 62 Tudi vzorci reševanja stresnih in kriznih situacij posameznika so medijsko in tržno posredovani in oblikovani. Posamezniku se suge¬ rira, da kompenzira svoje strese in občutke identitetnih mankov v zasebnosti, v prostočasnih oblikah potrošnje. Nevarnost je skratka, da se individualizacija sprevrže v socialno igro, kjer stoji za vi ® z ° m aktivizacije in osamosvajanja posameznikov v njihovem vsa njem življenju globalna pasivnost, ki se najbolj jasno kaže prav v po¬ trošniško in medijsko oblikovanih vzorcih življenjskih stilov, ki se ponujajo ljudem kot primerne in zanimive izbire. Sodobni kapitalizem živi prav od izkoriščanja individualnih po¬ tencialov za samomotivacijo in samoorganizacijo življenja. Iznašel je veliko bolj zvit način izkoriščanja viška vrednosti kot klasični a i monopolni kapitalizem, namreč izkoriščanje (samoto govornos 1 po sameznikov namesto neposrednega izkoriščanja nji ove e ovne si e (Beck, 1998: 251-3). S tem, ko je kapital zaposlene pntegmlk sou¬ pravljanju in k soudeležbi pri dobičkih m izgubah po jetij, ji je na redil tudi za bolj odgovorne za svoje delo kot kadarkoli prej a o so danes zaposleni pripravljeni delati bolj trdo, predvsem pa bolj zagre¬ to, kot tradicionalni mezdni delavci. Duševne obremenitve delavcev so s tem narasle, saj morajo sedaj tudi misliti skupno s sodelavci in se skupaj z njimi m z delničarji Podjetja bati za prihodnost podjetja (pogosto so sami tudi delničarji v svojih podjetjih). Prej so bili delavci zgolj kolesca v mehanizmu in la¬ dijskega procesa. Sedaj se morajo v njem tudi polno angažirati. V tem pogleduje samoizkoriščanje v načelu brezmejno. Prav to s pri¬ dom izkorišča moderni kapitalizem. Tudi zato vedno vec ju 1 išče rešitev iz zank individualizacije v samozaposlovanju, v malem pod¬ jetništvu (npr. v licenčnih pogodbah z velikimi podjetji o izvajanju posameznih poslov), kjer so vsaj relativno gospodarji svojega dela in zaslužka in lahko v polni meri izkoriščajo sami sebe. Vse te spremembe so povzročile, da so se življenjski poteki spre¬ menili, da so se individualizirali in daje življenjski potek postal se¬ stavni del refleksivnega projekta sebstva. Prva značilnost modernega življenjskega poteka je, da se je izo¬ blikoval kot individualni časovni potek, ki se razlikuje od življenj¬ skega poteka generacij. Sama ideja življenjskega cikla nima 63 smisla, če je raztrgana zveza med življenjem posameznika in menja¬ vo generacij. Kot poudarja Shils, sta tradicija in kontinuiteta gene¬ racij medsebojno notranje povezani. Generacijske razlike so bile bi¬ stveni načini štetja časa v predmodernih družbah. Generacija kot sorodstvena kohorta ali sorodstveni red je postavljala posamezniko¬ vo življenje v zaporedje kolektivnih prehodov. V moderni pa je izraz generacija vse bolj izgubljal tradicionalni pomen in se definiral le glede na ozadje standardiziranega (mehanskega) časa. Govorimo npr. o generaciji petdesetih, šestdesetih itd. Tovrstno časovno zapo¬ redje ima le malo podobnosti s kolektivnim procesom prehoda. V tra¬ dicionalnih kontekstih je imel izraz življenjski cikel močno povezavo z obnavljanjem. Vsaka generacija je na svoj substancialni način po¬ novno odkrila in ponovno živela življenjske načine svojih predhod¬ nikov. V pozni moderni je obnova izgubila velik del svojega smisla, kajti kako prakso ponavljamo le toliko, kolikor je refleksivno upra¬ vičena za nas (Shils, 1981). Naslednja bistvena značilnost modernega življenjskega poteka je, da ga primarno ne določa več prostor, mesto bivanja posameznika. Pojem kraj bivanja so spodjedli mehanizmi razstavljanja, izločanja socialnih odnosov iz lokalnih kontekstov in iz njihovih rekombinacij skozi čas in prostor. V večini tradicionalnih kultur je bilo navkljub migracijam prebivalstva in občasno dolgim popotovanjem nekaterih posameznikov družbeno življenje močno lokalizirano. Prvi dejavnik, ki je spremenil te razmere, ni bila povečana mobilnost, pač pa to, da je bil kraj bivanja povsem podvržen mehanizmom, ki so rekombini- rali dejavnosti ljudi v vedno obsežnejša prostorsko-časovna razmer¬ ja. Kraj bivanja je postal fantazma. Čeprav je življenjsko okolje ljudi ohranilo značaj lokalnosti, pa kraj bivanja ni ohranil privilegirane¬ ga mesta izkustva. Veliko vlogo je tu igralo tudi vključevanje pro¬ storsko in časovno ločenih dogodkov v čutno izkušnjo ljudi, npr. sko¬ zi medijsko konstrukcijo realnosti, popotovanja in migracije. Vsak¬ danja domačnost s socialnimi dogodki in ljudmi kot tudi s kraji je vse manj povezana z lokalnimi okolji. Tako postaja kraj bivanja vse manj pomemben zunanji referent življenjskega poteka posamezni¬ ka. Prostorsko ločene dejavnosti posameznika so vse bolj povezane z refleksivnim projektom sebstva. Kraj, kjer bo živela kaka oseba po 64 vstopu v odraslost, je postal stvar izbire, ki je organizirana pred¬ vsem okrog načrtovanja življenja in pomembnih kariernih projek¬ tov. Giddens opozarja na možne nasprotne reakcije, na različne na¬ čine ponovnega vključevanja življenjskega poteka v kako lokalno okolje. Vendar so takšni poskusi (npr. iskanje in negovanje svojih korenin) verjetno prešibki, da bi povzročili kaj več kot to, da nam dajo odsev tega, kar je bilo nekdaj. Takšno ponovno vključevanje v kraj je lahko uspešno le tedaj, če podpira regularne prakse specifika¬ cije kpiju, vendar je to v visoki moderni težko dosegljivo. Tretja značilnost modernega življenjskega poteka je, da se le ta vse bolj osvobaja od vplivov, ki so povezani z vnaprej postavljenimi družbenimi vezmi med posamezniki ali skupinami. Sorodstvene vezi raznih vrst so bile seveda prvo sidrišče za posameznikovo živ¬ ljenjsko izkustvo v večini predmodernih družb. Sorodstveni odnosi so pomagali določiti in včasih so povsem definirali poglavitne odlo¬ čitve posameznika, ki so bile pomembne za ves njegov življenjski po¬ tek. Odločitve o poroki, o kraju bivanja, o zaposlitvi, kako bomo pre¬ živeli starost so bile med najbolj očitnimi odločitvami te vrste. Ek- sternalije kraja in sorodstva so bile običajno tesno povezane med seboj. Prenosi lastnine, dediščine, družinskega doma so prav tako igrali pomembno vlogo. V modernih družbenih razmerah zaporedne družinske skupine le redkokdaj prebivajo skupaj v isti hiši (to se do¬ gaja npr. v ruralnih okoljih ali v aristokratskih družinah z dolgo tra¬ dicijo bivanja na istem kraju). Zato postaja pojem predniki nekaj težko določljivega. Značilno za sodobne življenjske poteke je, da posamezniki mobili- zirajo intimne odnose le toliko in tako, kolikor ustrezajo njihovim življenjskim načrtom in kolikor so smiselni za gradnjo koherentnega življenjskega poteka. Na mesto tradicionalnih referentov (sorodni¬ ci, sosedi) stopajo slučajni referenti, ki povzročajo, da se življenjski potek posameznika oblikuje kot trajektorij, ki se nanaša predvsem na projekte in načrte posameznika. Giddensov pojem »trajektorij« dokaj dobro ustreza Lu.hmannovemu pojmu »kariera«, ki je podobno avtoreferencialen kot moderni življenjski potek. Življenjski potek posameznika seje začel urejevati okoli »odprte¬ ga izkustva«, kot temu pravi Giddens (1991), ne na podlagi ritualizi- 65 ranih biografskih prehodov in obredov. Obred je zunanji referent. Raziskave glavnih življenjskih prehodov: rojstva, mladosti, poroke in smrti pravijo, da relativna odsotnost obredov v modernih social¬ nih kontekstih odteguje pomembno psihološko podporo sposobnosti posameznika za soočenje s temi prehodi. Ne glede na to, ali je reš~ali ne, gre za pomembne posledice za načine posameznikovega odloča¬ nja. Zaradi odprtega izkustva prehodov lahko vsako obdobje preho¬ da postane identitetna kriza in posamezniki ga pogosto refleksivno spoznajo za takšnega. Moderni življenjski potek se dejansko gradi na anticipirani potrebi po soočenju in rešitvi takšnih kriznih obdobij. Govor o življenjskem poteku kot notranje referencialnem poteku ni isto kot govor o premisah naraščajočega individualizma v (reflek¬ sivni) moderni. Giddens ugotavlja, da se je zamisel o »samozadost¬ nem posamezniku«, ki je tudi podlaga metodološkega individua¬ lizma, zanesljivo pojavila kot odgovor na razvoj modernih institucij. Vendar pa ne trdi, da se je posameznik vedno bolj ločeval od širših socialnih kontekstov. Res je prav nasprotno: posameznik si postavi življenjsko tirnico, kije lahko koherentna le na podlagi refleksije širšega socialnega okolja (Giddens, 1991: 148). Gibanje k vse večjemu refleksivnemu nadzoru nad življenjsko potjo potiska sebstvo v zunanji svet na način, ki nima nikakršne po¬ dobnosti s prejšnjimi časi. Mehanizmi družbenega izločanja se vri¬ vajo v središče identitete, vendar ne praznijo sebstva, pač pa eno¬ stavno odmikajo oporišča, na katerih je prej temeljilo. Vendar pa ti mehanizmi (načeloma) bolj kot kadarkoli doslej dopuščajo sebstvu doseči veliko večjo stopnjo obvladovanja socialnih odnosov in social¬ nih kontekstov, ki se refleksivno vgrajuje v razvoj identitete. V tem smislu Giddens ni pesimist glede modernega sebstva in ne toži nad atomizacijo, zapuščenostjo, nedoraslostjo sodobnega subjekta, kot to sicer počno nekateri drugi moderni teoretiki. Temeljna sestavina sodobnega življenja je vse večja izbirnost življenjskih poti. Posameznik uresničuje avtoreferencialni življenj¬ ski potek tako, da skuša izoblikovati čim bolj specifičen življenjski stil. Tradicionalne izbire so poznale utrjeni red navad. Moderna pa se sooča s kompleksno različnostjo izbir in obenem ponuja posa¬ meznikom le malo pomoči v izbirah. Gojenje stila je tako rekoč 66 obveza za izdelavo identitetnega projekta sodobnega človeka. Gojen¬ je stila je primaren življenjski projekt. Prisiljeni smo slediti določe nemu življenjskemu stilu. VLOGA TRADICIJE V APARATIH REFLEKSIVNE MODERNE Pomembna dilema visoke moderne je, ali gre za nov red stvari a 1 pa za prekinitev s prejšnjimi redi, detradicionalizacijo, ki se kaze skozi individualizacijo kot poglavitno značilno subjektivno držo lju visoke moderne, ali gre le za delne spremembe istih splošnih to ov tradicije, kulture. Kritiki teorije refleksivne moderne tej pogosto očitajo enostransko polarizacijo predmoderne in moderne družbe ter obeh od postmoderne družbe. Glavni polarizator naj bi bila tradicija ali moč tradicionalnih avtoritet (zlasti religije, pa tudi državnih a i moralnih avtoritet) oz. način, kako ljudje tipično upravljajo s tradici¬ jami in avtoritetami. Medtem ko v tradicionalni ruz 0 s ^ dokaj splošen konsenz glede določujoče veljave nekaterih avtoritet in se zato ljudem na splošno ni treba spraševati o tem koliko avtoritete res veljavne in do kod sega njihova kompentenca za pre¬ sojo in dajanje normativnih zahtev, naj bi bila bistvena značilnost modernih družb ravno ta, da ljudje dvomijo v tradicije m zunanje avtoritete in se sistemsko sprašujejo o njihovi vlogi m pomenu, a moderno je torej značilno, da tudi do tradicij in avtoritet zavzema re¬ fleksiven in kritičen odnos; npr. sodobni verniki imajo tudi do naj¬ višjih religioznih norm in institucij potencialno kritičen odnos. Po¬ dobno velja za druge tradicije: družino, generacijske odnose, odnose med spoloma, šolske avtoritete. , Po mnenju kritikov teorije radikalne moderne tečeta procesa de- tradicionalizacije in rekonstrukcije/ohranitve tradicij vzpore (Heelas, 1999). Ljudje sodobnih družb živijo v konfliktu med tradi¬ cionalnimi zahtevami raznih avtoritet in lastnimi željami, pncako- 67 vanji in aspiracijami. Dvomijo o tem, da so tradicionalne družbe res tako povsem požrle posameznika, da sploh ni imel avtonomnega gla¬ su in da ljudje postmoderne živijo z malo ali nikakršnim vodstvom s strani drugih ljudi. To so upravičeni dvomi. Luke meni, da tradicije nikoli niso bile sprejete kot nevprašljive resnice. Tudi tradicije so v določeni meri podvržene spremembam. Celo majhne skupnosti, ki so jih opazovali antropologi, se povezujejo med seboj in izmenjujejo vplive. To pomeni, da njihovi člani niso tako močno vezani na svoja verovanja, kot se nam to zdi. Odkritja antropologov so opozorila, da so tudi majhne, na videz zaprte skupnosti odprte spremembam in zunanjim vplivom in da so do določene stopnje notranje pluralne (Luke, 1999). Podobno dokazujejo nekateri zgodovinarji, da se za¬ hodne zgodovine ne da jasno deliti na tradicionalno in posttradicio- nalno epoho. Zagovorniki koeksistenčne teze menijo, da tako kot posameznik v resnici nikoli ni povsem oblikovan po tradiciji, tudi ne more biti povsem avtonomen. Čeprav govorimo kot posamezniki, ne moremo tako govoriti, ne da bi bili seznanjeni z glasovi zunanjih avtoritet, ki nam pomagajo tako oblikovati svoje življenje, da delujemo kot sub¬ jekti z identiteto. Pristaši koekistenčne teze ne zavračajo dejstva, da v modernih družbah poteka močan proces detradicionalizacije, ven¬ dar to ne pomeni konca avtoritativnih glasov kulture. Sklicujejo se na »moralna protislovja« (Bell), različne »moralne izvore« (Taylor), »vojne« med kulturnimi politikami identitet (Fiske), »nasprotujoče moralne vizije« (Hunter) ali »plemenske« identitete (Maffesoli). Po njihovem mnenju moramo upoštevati kulturno diferencirane ali frag- mentirane odgovore na pluralizem, ki težijo k dediferenciaciji vred¬ not. V teh procesih naj bi bili prisotni močni učinki tradicionalnih avtoritet. S tem se seveda lahko strinjamo in to ne nasprotuje tezi o reflek¬ sivni modernizaciji, ki prav tako dopušča koeksistenco različnih tra¬ dicij in detradicionalizacije, vendar pa je oboje danes bolj kot ka¬ darkoli podvrženo primežu refleksivnosti in nujnosti izbiranja živ¬ ljenjskih opcij. Ne gre za to, da te tradicije izginjajo, pač pa za to, da ljudje rekombinirajo posamezne sestavine tradicionalnih ureditev v svoj življenjski stil. In pri tem neredko kombinirajo tradicijo lastne 68 kulture s tradicijami drugih kultur. Drugi avtorji zopet opozarjajo na kvazitradicije v moderni (Hee- las, 1999: 10). Kljub retoriki avtonomije in izbire nas še vedno nad¬ zorujejo rutine, pravila, procedure, zakoni, dolžnosti, dnevnikij ča¬ sovni načrti, navade itd. Nekatere relativno detradicionalizirane prakse pravzaprav prikrito posnemajo glasove etabliranih avtoritet; n Pr. razni novodobni »eksperti« ne delajo nič drugega kot perpetui- ra jo določene tradicionalne vrednote in verjetja, ovita v moderno re¬ toriko. Izbira torej tudi v drugi moderni ni vedno izbira, sploh pa ni vedno avtonomna. Tudi vera v individualno avtonomijo je tradicio¬ nalno obarvana. Verjamemo v čast, celo v svetost individualnosti. Poskusi ogrožanja ali zavračanja individualnosti pa se pogosto obravnavajo kot svetoskrunstvo. Colin Campbell npr. dokazuje, da J e predstava nekaterih postmodernistov o tem, da detradicionaliza- rija avtomatsko vodi k bolj refleksivnim oblikam delovanja posa¬ meznikov, napačna. Zato je vprašljiva predstava o sodobnem posa¬ mezniku, kije oborožen z obsežnim diskurzivnim znanjem, s svobod¬ no izbiro delovanja. (Campbell, 1999). Eden od razlogov za napač¬ nost te predstave je, da upadanje tradicije ne vodi le k bolj racional nim izbiram, ampak lahko vodi tudi k povečanju impulzivnih dejanj Posameznika, k podleganju zunanjim zapeljevanjem, osebnim ka¬ pricam itd. -Obstajajo tudi notranje, naravne meje posameznikove moči za za¬ vestno delovanje, meje, kijih ne more preseči še tako obsežno znanje a b samozavedanje. Po Campbellu npr. obstajajo notranje meje svo¬ bodnega delovanja ljudi; primer meja svobodne volje so »navade , avtomatizmi, rutine«, ki »povzročijo, da imamo včasih manjjiadzora nad samim seboj kot npr._kake živali« (Campbell, 1999. 157). Druge takšne meje solhološke meje človeškega organizma. Zato ni mogoče jasno razmejiti neobvladanega oz. neobvladljivega in obvladljivega v človeku. Zdi se, da se meje razlikujejo od človeka do človeka. Včasih n as namreč prav naša refleksivnost ovira v delovanju, ovirajo nas tudi ponotranjene norme, lastne želje itd. Tako npr. lahko z voljo do- Se gamo znanje, ne pa modrosti;-gremo spat, vendar ne moremo za¬ spati; jemo, vendar ne moremo krotiti pretirane želje po hrani, smo lahko tankovestni, vendar ne moralno vrli; imamo sočutje, ne pa 69 simpatije; smo religiozni, ne pa verni; lahko beremo, a ne razumemo prebranega (Faber, 1983, v Campbell, 1999: 159). Navade so pr ed vsem stvar pos amezn ika, ni treba, da jih deli z drugimi. Običajno segajo le v dobo enega človeškega življenja. Pogo¬ sto nimajo izrecne etične ali moralne teže. Tudi zaradi tega ne sme¬ mo sklepat i, da morebitno upadanje moči tradicije privede do pora¬ sta racionalnega, refleksivnega delovanja. Socialne razrede, etnične skupine ali narode identificiramo s prevladujoči mi navadami nj iho- vih članov, a to še niso nujno tradicije. To so morda »obredi«. Zanje ni pomembna vsebina, temveč način delovanja. Nasprotno pa se tra¬ dicija nujno nanaša na priznano socialno prakso, ki pogosto traja skozi več generacij. Tradicije posedujejo jasen normativni pomen, so institucionalizirane in ne le urejene, strukturirane oblike vedenja. Zato moramo pri njih uporabljati družbeni, ne pa osebni referenčni okvir. Ni nujnih zvez med tradicijo in načinom izvajanja tradicijskih praks. Tradicij se lahko udeležujemo zelo namerno, zavestno, ciljno usmerjeno ali pa povsem spontano, iz navade. Tradicije torej niso samo rutine, čeprav lahko postanejo rutinske. Razlika je med tem, ali nekdo izvede neko zavestno izbrano dejanje na običajen način, ali pa se po navadi odloči za neko dejanje. Nejasni pojem običajnega načina lahko pokriva oboje, kar vnaša v razpravo dodatno zmedo. Čeprav je upadanje moči tradicije povzročilo zmanjšanje habitua- liziranih tradicijskih vedenj, to po Campbellu nič ne pomeni za ob¬ seg vedenja, ki podlega navadam. Posamezniki so lahko še vedno enako nesvobodni v svojem početju, kot so bili poprej. Resje, kot pra¬ vi Beck, daje upad nujne pripadnosti razredu in/ali družini ali kaki drugi tradiciji privedel do večje individualizacije in torej večje refek- sivnosti, v smislu, da posamezniki danes prosto izbirajo tam, kjer so jim prej izbiro velevale tradicije in običaji (npr. v stvareh medoseb¬ nih odnosov, oblik družine). Tu res lahko govorimo o detradicionali- zaciji, v tem smislu, da so življenjske poti, ki so bile prej vnaprej za¬ risane za vse, postale bolj izbirne. Govorimo o tem, da morajo ljudje premišljevati o svojem življenju. Vendar bi bilo narobe enačiti svobo¬ do za takšne kritične življenjske izbire s pobegom od rutin in vna¬ prejšnjih določil. Poudarjanje življenjskih obdobij pozablja na to, da je teh obdobij malo, veliko pa je prostora med njimi, medtem ko se 70 vsakdanje življenje sestoji iz milijarde majhnih odločitev, ki se hitro kristalizirajo v rutino. Sodobna družba torej ponuja posameznikom vse več možnosti izbora rutin, še vedno pa si znanstveniki niso enot¬ ni, ali je svoboda od rutin danes kaj večja, kot je bila v tradicionalni družbi. Iz upadanja moči tradicij in povečanja diskurzivnega znanja, kije ljudem vsak dan na razpolago, torej ne izhaja avtomatsko, da imajo ljudje več svobode v izbiri kot poprej. Seveda obstajajo danes mnoge izbire, ki prej niso bile mogoče ali le redko (tako kot sodobni kapitali¬ zem omogoča večjo izbiro blaga kot prejšnje družbe), vendar so te iz¬ bire le funkcija segmentacije trga življenjskih dobrin in ponudb. Tržno povzročena različnost izbir v pluralni družbi ne pomeni šir¬ jenja parametrov svobodne izbire pri posamezniku. Omejeni resursi, pritiski vrstnikov in družine, omejitve v izobrazbi in v naravi člove¬ kovega delovanja zožujejo stopnjo izbir. Zato Campbell (1999) kri¬ tično ugotavlja, da moramo razlikovati med intelektualnim območ¬ jem spekulativnih razprav, v katerih se zdi vse dosegljivo, in dejan¬ skim svetom človekovega delovanja. Posamezniki vsak dan sproti ustvarjajo svoje lastne tradicionalne svetove. V tem smislu tradicio¬ nalno nastaja kot stranski proizvod samega delovanja, kot posledica webrovskega procesa rutinizacije in se sčasoma, skozi stalno ponav- Ijanje, spreminja v avtoriteto. Ponovljena početja sama po sebi pri¬ dobijo neko vrsto legitimacije, kajti avtoriteta se gradi bolj na delo¬ vanju kot na sebstvu. Dejanje nujno vsebuje zavezanost in zaveza¬ nost privede do neke oblike avtoritete. Po teoriji koeksistence obstajajo vsaj trije odgovori na kulturni Pluralizem. Posameznik lahko živi protislovno, če ne kar shizofreno življenje; niha lahko npr. med kontekstualnimi zahtevami javnosti, ki so relativno tradicionalistične, in relativno detradicionaliziranimi zasebnimi svobodami. Jupiji pijejo šampanjec in trenirajo jogo. Ven¬ dar detradicionalizirano jogo. Fundamentalistični kristjani brezu¬ spešno zavračajo vsakdanje alternative krščanski religiji. Torej je naš čas mešanica različnih usmeritev, od bolj tradicionalnih do bolj individualiziranih. Seveda imajo nekateri ljudje bolj izdelano ideolo¬ gijo avtonomije kot drugi ali imajo preprosto več možnosti za izbiro. V tem smislu so bolj detradicionalizirani. 71 Postmoderni svet nenehnega toka in refleksije je tako dejansko stvaritev intelektualnega diskurza. Torej niti modernistične sanje o racionalnem subjektu niti postmodernistične sanje o subjektu svo¬ bodnih izbir nimajo popolnega odseva v vsakdanjih življenjih večine ljudi. Pa vendar to ne nasprotuje postavkam teorije o refleksivni in¬ dividualizaciji. Tudi Campbellova kritika po našem mnenju ne oma¬ je postavk teorije refleksivne individualizacije. Saj ta teorija ne trdi, da se individualiziran posameznik popolnoma »osvobodi« navad, tradicij. Prav nasprotno, individualiziran posameznik še kako po¬ dlega različnim navadam. Namesto preteklim tradicijam pa bolj zaupa aktualnim institucijam. Vendar iz sociologije vemo, daje vsa¬ ka institucija sama sebi tradicija in avtoriteta; torej sistemski vir navad, ki so običajno kodificirane v simbolnih kodih »pravilnega« de¬ lovanja, govora, mišljenja (Berger, Luckmann, 1969). Tega kontek¬ sta individualizacija torej ne spodjeda, prej ga še dodatno utrjuje. Torej lahko rečemo, da individualizacija morda osvobaja posa¬ meznika od nekaterih zgodovinsko podedovanih tradicij, a zato uva¬ ja nove, fleksibilne in - naj zveni še tako paradoksalno, a vendarle - nenehno spreminjajoče se, celo inovativne tradicije. Seveda moramo tu pojem tradicije osvoboditi od zgodovinsko in družbeno preseženih oblik tradicionalnosti, ki je blizu pojmoma obrednosti in nevprašlji- ve veljavnosti, oz. ga moramo dekonstruirati. To med drugim pome¬ ni tudi raziskovanje institucij, ki porajajo individualizacijo, jo ohra¬ njajo in pospešujejo. Predvsem pa bi bilo vredno raziskati temeljno institucijo te vrste, to pa je kar posameznik sam. Naša teza je, da v refleksivni moderni posameznik postaja institucija svoje osebne tra¬ dicije in to natančno toliko, kolikor je tudi socialno prepoznavna in osebno spre jeta identiteta. Odtod izhaja tudi potreba po analizi pro¬ cesov in oblik sodobnih (individualnih) identitet. 72 Mikroprakse vsakdanjega življenja v produkciji modernega sebstva Bolj zavezujoče kot kritike teze o detradicionalizaciji refleksivne moderne, se mi zdijo tiste kritike Beck-Giddensove teorije refleksiv¬ ne moderne, ki opozarjajo na splet vsakdanjih mikropraks oz. mikroaparatov nadzora in subjektiviranja, ki »proizvajajo« moderni subjekt. Te prakse oz. aparati imajo značaj svojskih mikrotradicij in mikroavtoritet, ker pač delujejo na ravni vsakdanjega, zlasti zaseb¬ nega sveta posameznikov. Tu je pomembna zlasti kritika Nikolasa Rosea (Ros^, 1999). Posamezniki se z mikroaparati nadzora sre¬ čujejo vsrKvljenje; od rojstva, družinske vzgoje, šole, nato discipli¬ niranja skozi delo, skozi vodenje lastne življenjske mikroekonomije itd. To pomeni, da na porast individualizma ne vplivajo npr. spre¬ membe reda na ravni makrodružbe, filozofije, ideologij, proizvodnih načinov, družinskih oblik, kulture itd., temveč »mali« pomiki v mikrosferi družbene moči in nadzorovanj. Rose seveda tu sledi Fou- caultovim analizam genealogije modernega subjekta, genealogiji nadzorovanja in kaznovanja, genealogiji spolnosti, genealogiji noro¬ sti itd. Zato nasprotuje tezam o velikem in radikalnem preobratu, ki se zgodil v konstituciji sebstva v moderni. Rose pravi, da sebstvo nima osrednjega mesta v genealoških ra¬ ziskavah. Bolj pomembni so posebni stili odnosov ljudi do samih sebe. Ti pa so se razvili iz določenih antičnih, krščanskih in novo¬ veških praks (Rose, 1999: 299). Ne moremo reči, da je sebstvo pre¬ prosto rezultat vseh takšnih praks. Pač pa moramo identificirati in analizirati tipe miselnega in praktičnega dela, ki so ga opravljali ljudje, ko so se obračali k samim sebi in k drugim ljudem. Sebstvo Potemtakem ni tisto, kar oblikuje zgodovina, pač pa je to posebna zgodovinska projekcijska ravnina, na katero se projicirajo načrti in Programi, ki skušajo upravljati z ljudmi, s tem da jih motivirajo k razmišljanju o svojem vedenju in k ravnanju, ki bo v skladu z določenimi tehnikami. Človek, gledano s tega stališča, je manj bitje, celo ne zgodovinsko bitje, je bolj kraj za udejanjanje različnih praks ali del. Notranjost subjekta je po Roseu manj psihološki sistem kot nepovezana površina, pluralnost prostorov, odnosov, delitev, ki na¬ stajajo z določenim »u-vijanjem« (in-folding) zunanjosti navznoter. To, kar se uvija, sestoji iz vsega, kar lahko v danem prostoru in času zagotovi položaj avtoritete: opomini, nasveti, mnenja, tehnike, male navade mišljenja in oblikovanja emocij. Človek je bitje, čigar ontologija je zgodovinska. Njegova zgodovina zahteva raziskave različnih lokaliziranih miselnih in praktičnih tehnik, ki so vsebovale instrumente, s katerimi se konstituira člo¬ vek. Takšni instrumenti so nastali vedno v odnosih in rutinah, ki so povezovali človeka v kompleksni sestav vizij, dejanj in presoje; pa naj bodo to kompleksi vsakdanjega zasebnega življenja, seksualnih odnosov, dela, vedenja v javnosti ali potrošnje. Zgodovina naših od¬ nosov do nas samih ni zgodovina idej, temveč tehnik, tj. miselnih in praktičnih instrumentov in iznajdb, ki so nam omogočali oblikova¬ nje in vodenje načinov, kako »biti človek« (Rose, 1999: 300). Pravzaprav sta že antika in srednji vek poznala raznoliko prakso avtoreferenc, vodenj samega sebe, samopredstavljanja oseb, ki jih zgodovina velikih idej ni zabeležila, kot pravi Rose. Te raziskave kažejo, da ni nekega zgodovinskega trenutka (npr. renesanse), ki bi bil rojstni dan individua v modernem smislu. Pač pa je od rimske dobe sem obstajalo mnogo različnih načinov vodenja človeka in raznih postopkov ter prepričanj, ki so bili s tem povezani. Socialna zgodovina notranjosti kaže, da je nanašanje na samega sebe v smi¬ slu edinstvenega zasebnega prostora posameznika stvar različnih tehnik znotraj določenih lokalnosti, ki so se različno razvijale, goto¬ vo pa niso nastopile istočasno. Obstajala je množica različnih kodov obnašanja v različnih območjih mišljenja in delovanja: v erotiki, du¬ hovnosti, ekonomiji, estetiki, pri sebi doma itd. Te študije nakazujejo, da naši sedanji načini samorazumevanja in samonanašanja niso združeni rezultat neke enotne zgodbe, linearne zgodbe o modernizacij skem napredku, temveč je šlo in še gre za stal¬ ni preplet mnogih lokalnih dogajanj, zgodb, praks: zgodb iz kuhinj in dnevnih sob, šol in delovnih študijev, spalnic in kopalnic, trgov in lo¬ kalnih trgovin, postaj in kavam. Po Roseu nam manjka razumeva¬ nje specializacije bivanja, ki bi nam pomagala uvideti lokalizacijo 74 različnih repertoarjev navad, rutin in podob. Manjka nam praksa samorazumevanja in samokultivacije v različnih območjih mišljen¬ ja, dejavnosti in vrednotenja. Nasproti navidezni singularnosti in časovni linearnosti osebe v času potrebujemo mnogoterost prosto¬ rov, ravni in praks. Vsaka od njih vsebuje svoj repertoar obnašanja, ki ni omejeno s človeško kožo: notranjosti, ki so vedno tudi zunanjo¬ sti, mreže napetosti v prostoru, ki usposabljajo ljudi s tem, da jih po¬ vezujejo z besediščem, instrumenti in napravami (Rose, 1999: 302-3). Vendar tudi sociološko-zgodovinske raziskave o nastanku moder- ne ga sebstva, npr. Ariesov in Dubyjev zbornik »History of Private Life«, bremenijo predstave o tem, da vsakemu zgodovinskemu ob- dobju pripada njemu lasten splošni tip osebnosti, subjektnosti, indi¬ vidualnosti ah vsaj značilen repertoar osebnostnih in značajskih ti- Pov, oblik individuacije ah subjektnosti. To kaže na naivno herme- uevtiko. Kaže, da ti avtorji nevede projicirajo svoje predstave o sub¬ jektu, osebi, individuu v zgodovinsko tematiko. Domnevajo, da ob¬ staja neka časovna kontinuiteta človeka kot subjekta kulturne zgo¬ dovine, da je ta subjekt opremljen z določenimi sposobnostmi za osmišljanje sveta in samoosmišljanje. Takšne predstave so neke vrste transzgodovinskih apriornih zgodovinskih razlag. Vendar pa P° Roseu iz zgodovine ne moremo kar tako ekstrapolirati zgodovine transformacij identitete, enako tega ni mogoče narediti niti za posa- me zno zgodovinsko obdobje. Spremembe v družbeni ureditvi se ne prenašajo avtomatsko na subjektne strukture, ne posredujejo enoličnih izkustev, ki bi bili po¬ dlaga za te procese. Naivno bi bilo izpeljevanje subjektnosti iz potez Urbanega življenja, iz novih oblik komunikacije, sprememb v zaseb- uem in družinskem bivanju, iz organizacije dela, potrošniške kultu¬ re, geografske mobilnosti, povprečne starosti mladoporočencev, živ- Uenjske dobe itd. Zgodovina subjektiviranja se ne more razviti iz ka¬ kih drugih predhodnih območij stvarnosti, niti je ne moremo izklju¬ čiti iz razlag drugih kulturnih ah družbenih oblik. Terja analizo po¬ sebnih besedišč, tehnik in avtoritet, ki upravljajo posameznikov od- uos s samim seboj, ki oblikujejo človekovo samorazumevanje in ra¬ zumevanje drugih ljudi. Te„prakse proizvajajo izkušnjo, vendar niso hile proizvedene z izkušnjo. 75 Zato potrebujemo drugačna vprašanja, npr.: do katere meje avto- ritetni diskurzi - politični, religiozni, ekonomski, estetski, erotski... - poudarjajo edinstveno osebo kot svojo ključno vrednoto, kot na¬ sprotje skupini, krdelu, združbi, narodu, državi? Do katere mere oblike avtoritete na različnih krajih in v odnosu do različnih slojev in sektorjev: moških in žensk, mladih in starih, bogatih in revnih, poudarjajo individualne značilnosti in različnosti, notranjost in osebnost - prej kot rojstni kraj, rodbino, socialni položaj itd.? Kak¬ šen jezik uporabljajo ljudje, ko se obračajo na same sebe: nesmrtnost duše, dednost in oblikovanje karakterja, vrojene poteze in socializi¬ ranost osebnosti, viharno nezavedno in ekonomijo projekcij ter iden¬ tifikacij? Do katere mere in kako osebe razumejo same sebe in druge v odnosu do vrednot, kijih pripisujejo svojemu notranjemu sebstvu? (Rose, 1999: 305). Rose skrat ka skuša pokazati, kako individualizacija ni kaka po¬ sebna zgodovinska novost, ki bi odlikovala moderno ah celo l e po zno moderno. Najde jo v starem Rimu prvih dveh stoletij, pri prvih kristjanih in seveda na začetku moderne, v šestnajstem in sedem¬ najstem stoletju. Ugotavlja nekakšno periodično pojavljanje poveča¬ nega zanimanja ljudi za samonadzor in za nadzor obnašanja drugih. Ta interes po Roseu ne sledi nobeni logiki individuacije in detradi- cionalizacije, zato meni, daje celotna Beck-Giddensova analiza indi¬ vidualizacije zgrešena, vsaj v kolikor gradi na nasprotju med tradi¬ cionalnimi praksami, ki problematizirajo človeka v terminih pripad¬ nosti skupnosti, rodbini, skupini, in modernimi praksami, ki naj bi problematizirale človeka v terminih individualnosti ter avtonomije. V nadaljevanju svoje kritike Rose dokazuje, da so vse dobe pozna¬ le določene metode za identifikacijo subjektov glede na norme dolo¬ čene skupnosti (rasa, populacija, rod, razred, delovna skupnost ipd.), nasprotno pa so načrti za upravljanje z ljudmi vedno poznali poseb¬ ne tehnike in atribute, ki so na nek način individualizirali posainez- nika. Prakse za identifikacijo oseb so bile vedno razlikovalne in lo¬ kalizirajoče. Označba določene osebe za osebo posebne vrste je po njegovem mnenju vedno zvezana z delitvijo: »zato, da si to, kar si, moraš biti to, kar nisi«.,To pomeni, da seje v prakso vodenja člo¬ veškega vedenja vedno vključevalo tako posnemanje drugih in iden- 76 tificiranje z njimi ter iskanje drugačnosti, to je izdelovanje samega sebe v obliki kopije, ki je obenem podobna in različna od onih, ki so pomembni za nas (Rose, 1999 : 309 ). Rose poudarja, da ni bilo velike¬ ga nasprotja med oblikovanjem osebne identitete posameznika in njegovim identificiranjem s kako skupino, statusom, delom družbe ali skupinskim stilom: slučajnosti identifikacije namreč niso onto¬ loške, marveč zgodovinske. Podobno je ugotavljal tudi Luhmann v svoji analizi moderne indi¬ vidualnosti. Kot smo navedli, tudi on postavlja kot enega splošnih problemov moderne identitete vprašanje, kako to, da se rodimo kot originali in umremo kot kopije. Nikakor se ne moremo izogniti kopi¬ ranju drugih in skozi vse svoje življenje se nam nabere cela vrsta teh kopij, ki ogrožajo originalnost in edinstvenost posameznika. Vendar Pa Luhmann opozarja, daje moderna »iznašla« svojski odgovor na ta problem v razvoju osebnih karier in v pluralizmu kariernih priložno¬ sti. In prav to je po njem jedro sodobne individualizacije (Luhmann, 1994 ). Avtoriteta in avtonomija Beck opozarja, da individualizacije ne smemo izenačevati z avto¬ nomijo ali z osvobajanjem posameznika od identifikacij z drugimi. Sodobni posameznik nasprotno gradi svoj življenjski slog na podlagi določenih predlog, ki mu jih največkrat ponujajo mediji in potrošnja. Le malokdo se dvigne do resnično kreativnih in izvirnih stilskih re¬ šitev. To je bilo in je slej ko prej pridržano le redkim, za to nadarje- n irn in usposobljenim posameznikom. To, kar je novo v sodobni indi¬ vidualizaciji, je skoraj obsesivna prisila k izbirnosti in k refleksiji, namreč k premisleku o tem, kaj določena identifikacija in podobno določena razlika pomeni v gradnji življenjske kariere posameznika. Nenehno nanašanje posameznika na svoje preteklo in anticipirano Prihodnje življenje ob grožnji stalnih tveganj posameznikovemu ob¬ stoju in njegovi identiteti je danes sestavina družbenih sistemov. To na m je naloženo kot sistemski učinek. Giddens bi dejal, da se tu ka¬ že notranja referencialnost družbe na ravni posameznikove živ- 77 ljenjske poti. To pa je dejanska zgodovinska in družbena novost, ki je ne moremo razložiti s spremembo v etikah in tehnikah subjektivi- ranja, kot to želi Rose, temveč le z globalnimi družbenimi spremem¬ bami. Resje, da samo s to razlago še nismo prišli do razlage procesa subjektiviranja, do tega, kako se danes oblikujejo, izdelujejo in pre¬ delujejo identitete posameznikov in njihove subjektne forme. Tu pa resnično potrebujemo analizo tistih »mikromehanizmov« subjektivi¬ ranja, na katere upravičeno opozaija Rose. Rose se tudi ne strinja z Giddensom in drugimi zagovorniki post¬ moderne individualizacije, da se danes čutimo negotovi zaradi krize avtoritete. Po Giddensu se mora v pogojih pozne moderne avtoriteta nenehno upravičevati, a za to nima dovolj moči in sredstev. Po Roseu to ni nov problem. Vznemirjal je že antiko, zgodnje kristjane, ves srednji vek in začetek novega veka. Nikoli v zgodovini za status avtoritete ni zadoščal le socialni položaj, temveč tudi njene moralne in duševne kvalitete. V 19. stol. pride v statusu avtoritete do spre¬ membe, ker se mu prida tudi strokovna kompetentnost oz. profesio¬ nalnost osebe. Birokracija je terjala novo etiko, novo tehniko za pre¬ mislek osebe o sami sebi. Ta nova etika in tehnika samopremisleka sta zahtevali novo delitev med osebnimi in neosebnimi načini admi¬ nistriranja ter nove načine normalizacije, upravičenja in presojanja pri uradnikih v javnih in zasebnih ustanovah. Skozi te argumente vidimo, da Rose meri na nekaj drugega kot Giddens in Beck, namreč na nujnost avtoritete v procesu subjektivi¬ ranja. Po njegovem mnenju se spreminjajo le pogoji za status avtori¬ tete. Giddens in Beck pa merita na to, da nobena avtoriteta nima statusa dokončne ali splošne avtoritete, da so vse podvržene reflek¬ sijam, kritikam, dvomom in predvsem kontekstualnim omejitvam. Argumenti vseh treh avtorjev pa dajejo nastavke za bolj poglobljeno analizo delovanja tradicij in avtoritet na različnih ravneh družbe, zlasti v procesu družbenega subjektiviranja posameznika. Zdi se, da je v predmodernih družbah pa tudi v dobršnem delu prve moderne prevladovala avtoriteta, ki se je dokaj neposredno vezala na druž¬ beno moč in nadzorovanje. V pogojih refleksivne moderne pa vse bolj prevladujejo avtoritete vzora in znanja, ki ohranjajo svoj položaj z nujnostjo nenehnega preverjanja svojih sposobnosti in dejanj. Če 78 imajo moč, jo imajo po pooblastilu tistih, ki jim jo prepuščajo; podob¬ no kot je to v demokratični parlamentarni ureditvi, ko volivci za določeno obdobje prepustijo oblast za to izvoljenim poslancem oz. po¬ litikom. Rose končno ugovarja Beckovi in Giddensovi tezi o sodobni družbi kot družbi novih tveganj. Po njegovem mnenju namreč sedanja pro¬ blematika tveganj ne izhaja iz novih eksistenčnih potez sodobnega časa, temveč iz novega načina refleksije o tej izkušnji. Ti novi načini refleksije nam vzbujajo zaskrbljenost o posledicah naših sedanjih dejanj za bodoče življenje (Rose, 1999: 320). Po eni strani besedišče in tehnike tveganja omogočajo nove poti za strokovno problematizi¬ ranje raznih območij človekovega znanja. Pojavlja se npr. nova vloga znanstvenih ekspertov ter svetovalcev v tveganju, vzgojiteljev za tveganja in upravljalcev s tveganji, in to tako na kolektivni, kot na individualni ravni. Po drugi strani novi jezik in nove tehnike omo¬ gočajo boljšo samorefleksijo, s tem pa želijo narediti individualno usodo vsaj dozdevno bolj predvidljivo; npr. s pravilno izbiro živ¬ ljenjskega stila, izbiro hrane, skrbi za zdravje, z vodenjem financ, z odločitvami o poklicni karieri in o seksualnem obnašanju. Tudi novo vrednotenje določenih osebnostnih sposobnosti — avtonomije, svobo¬ de, izbire, avtentičnosti, podjetnosti, življenjskega stila — moramo razumeti v terminih te nove racionalnosti vladanja in novih tehnik o vodenju obnašanja. Rose v navajanju vzrokov za novi diskurz o tveganjih in za pove¬ čano refleksivnost sebstva opozarja na medijsko konstrukcijo real¬ nosti in tehnologije trženja s podobami o samovodenju, samoobliko¬ vanju ter samoproblematizaciji sebstva. Njihova logika je, kot pravi Rose, prej dobiček kot pa morala. Ko so stile samoprikazovanja posa¬ meznika povezali z identifikacijo in diferenciacijo načinov, kako biti človek, je ogledalni ples posnemanja in razlik dobil nove oblike, ki so visoko nadzorovane, vendar obstajajo v kompleksni relaciji s poli¬ tičnimi, teološkimi, medicinskimi ali psihološkimi podobami in nor¬ mami obnašanja (Rose, 1999: 321). Novi načini ponotranjanja, uvi- janja avtoritet v dušo so povezani s prenovljenimi problematizacija- mi političnega življenja. Pomiki v politični retoriki od socialnih državljanov v diskurzih blagostanja k dejavnim in podjetnim obča- 79 nom in pomiki v politični tehniki od univerzalnega zagotavljanja so¬ cialnega varstva k prenovljenemu individualnemu varstvu, kjer si mora posameznik ali družina zagotavljati svojo bodočnost z investi¬ ranjem v pokojninske sklade in sheme, kažejo, da vprašanja varno¬ sti, miru in državnega blagostanja razumemo drugače. Strategije preživetja ne težijo več k zavarovanju posameznikov s pomočj o šir¬ jenja socialnih vezi med ljudmi, temveč z aktiviranjem samop romo- cijskih dejanj posameznikov, kjer vsakdo postane podj etnik svojega življenja, ki upravlja svojo eksistenco kot obliko podjetja v korist sa¬ mega sebe in svoje družine, in ki izraža svoje potrebe za zavarovanje in dvig svoje lastne skupnosti. Pojavila seje cela vrsta novih lokali- tet, krajev, naprav in tehnik za skrb zase, ki se jih raznoliko razširja med ljudi različne starosti, spolov, delov in slojev populacije. Človek je na različnih področjih vsakdanjega življenja postavljen v vlogo dejavnega akterja, ki naj deluje informirano, avtonomno in socialno odgovorno glede na svojo usodo. Zato lahko jezik avtonomi¬ je, identitete, samouresničenja in iskanja zadovoljstva deluje kot mreža regulacijskih idealov; ne v amorfnem kulturnem prostoru, temveč v zdravnikovi sobi, v tovarni, v pisarni kadrovika v podjetju, v usposabljanju nezaposlenih mladih in v oblikovanju političnih pro¬ gramov. Ta jezik odgovornega samonapredovanja je po Roseu obe¬ nem povezan z novo percepcijo tistih, ki živijo na robu družbe. Ti očitno ne morejo, nočejo ali ne znajo sprejeti takšne odgovornosti. Zato potrebujejo nasvete, vzpodbude pedagogov in množice novih ekspertov, ki uporabljajo nove psihološke tehnike od treninga social¬ nih spretnosti do tehnike skupinskih odnosov. Avtoriteta je po Ro¬ seu danes legitimirana zlasti kot oblika terapije (Rose, 1999: 320). Tu je Rose pravzaprav zelo blizu Giddensovim tezam. Prav Gid- dens poudarja ključno vlogo ekspertov v proizvodnji »refleksivnih projektov sebstva«. Poudarja tudi dejstvo, da prav sodobno ekspert- sko znanje poglablja negotovost in zavest o tveganjih. Vendar pa Giddens in drugi zagovorniki teorije o refleksivni individualizaciji te negotovosti in tveganj ne izpeljujejo le iz novih oblik znanja, strokovnosti, iz novih diskurzov tveganj, pač pa upravičeno opo¬ zarjajo na tendenčno in neizogibno avtoreferencialnost družbenih sistemov kot glavni izvor refleksivnosti in tudi avtoreferencialnosti 80 ekspertskih sistemov. Giddens ugotavlja, da pozna moderna spre¬ minja pogoje in oblike »ontološke varnosti« posameznika. Ontološ¬ ka varnost posameznika temelji na nevprašljivih »gotovostih«, na katere se subjekt lahko zanese v svojem življenju. Zlasti je po¬ memben čut za kontinuiteto in časovni red dogodkov. Ker moderna ne pušča nedotaknjene nobene zagotovljene vednosti, prepričanj, naravnanosti, se zdi, kot da spodmika tla subjektu. Vendar pa po drugi strani dopušča subjektu, da znotraj svoj e življenjske zgodbe, ki je bistveni sestavni del refleksivnega projekta sebstva (torej indi¬ vidualizacije v Giddensovih terminih), in v intersubjektivnem so¬ glasju z drugimi, zanj pomembnimi osebami, izpostavi določene izkušnje, prepričanja, naravnanosti kot nevprašljivo osnovo živ¬ ljenjske zgodbe. S tem sprejme tudi določene avtoritete, pravila, navade, norme, ki uokvirjajo to osnovo. Vendar pa nobena osnova ni vnaprej ali dokončno zagotovljena, saj lahko celo sestavine psiho¬ loškega jedra sebstva skozi učinke terapije ali kakih drugih oblik samoraziskovanja podležejo refleksivnim storitvam. 81 IDENTITETNI DISKURZ I EPISTEMOLOGIjA POJMA IDENTITETA Koncepti včasih doživijo veliko popularnost. Psihoanalitiki ime¬ nujejo ta fenomen transferenca teorije. Mogoče nejasnost, nedoloč¬ nost koncepta sama povzroča njegovo atraktivnost, ker je toliko projiciranega vanj. Koncept identitete je dosegel vrh popularnosti sredi šestdesetih let, ko seje uporabljal tako široko in ohlapno, daje pokrival več, kot je lahko pojasnil. Popularnost koncepta je bila te¬ daj posledica posebnih kulturnih in socialnih okoliščin, ko je posta¬ jal odnos med posameznikom in družbo vse bolj ambivalenten. Identiteta kot pojem se je zdela uporabna za pojasnitev teh spreminjajočih se odnosov. Več družboslovcev je začelo opozarjati, da vrednote zahodne družbe, ki gredo v smeri avtonomije, indivi¬ dualizma implicitno reducirajo in ogrožajo skupnost in solidarnost. Točno ta situacija je oblikovala okolje za uporabnost in popularnost pojma identiteta, ki namreč združuje medsebojno vplivanje med po¬ sameznikom in njegovo skupnostno kulturo. Identiteta zajema dina¬ miko medsebojnega vplivanja med zgodovinskim časom in posa¬ meznikovim biografskim časom. Pravzaprav ni konsenza glede tega, na kaj se nanaša pojem iden¬ titeta, ki je po eni strani silno popularen, po drugi pa velikokrat za- vračan kot resen znanstveni koncept. Ukvarjanje z identiteto nas privede v mejno območje med psihologijo in sociologijo, kjer nujno pride do določenih pojmovnih nejasnosti. Vendar se teh problemov ne rešimo tako, da enostavno izključimo problem in pojem identitete iz obravnavanja. Problem pa je, kako razložiti proces oblikovanja subjekta (refleksivne) moderne. Problem subjektiviranja zadeva ra- 82 zumevanje in razlago problematičnega šiva med posameznikom in družbo, kjer se zunanja družbena stvarnost zaobrne navznoter oz. se, kot pravi Rose (1994), kot nekakšna guba uvije v pos am e znika in se utelesi in zaživi v njem, tako da posameznik z dušo in telesom pri¬ pada družbi. Seveda moramo upoštevati, da po linijah tega šiva tudi posameznik povnanja samega sebe v svojem delovanju in izražanju. Uvijanje je torej vedno tudi izvijanje. Psihologija in družbene vede nam ponujajo več takšnih šivnih poj¬ mov: sebstvo (self), subjekt, identiteta. Zdi se, da nobenemu od njih ne moremo pripisati monopola nad tem šivom, vsak pa izraža dolo¬ čene vidike uvijanja. Zato ni jasnih meja med njimi in to še dodatno obremenjuje znanstveno razpravo in praktično uporabo pojmov. In tudi ni pričakovati, da bomo kmalu dosegli kak konsenz glede rabe in pomena teh pojmov prešitja med družbenim in individualnim, ob¬ jektivnim in subjektivnim, identičnim in neidentičnim. Lahko le grobo naznačimo glavne problemske vidike, kijih razpirajo ti pojmi. Tu si lahko pomagamo s tremi, že navedenimi Luhmannovimi vpra¬ šanji o subjektiviranju v modernih družbah. Prvo vprašanje o kopi¬ jah in originalu zadeva tisto, čemur pravimo človekovo sebstvo. Dru¬ go vprašanje o pluralnosti in enotnosti delnih sebstev zadeva člove¬ kovo identiteto. Tretje vprašanje avtoreferencialne kariere zadeva človeka kot subjekt lastnega življenja. Tako kot so povezana ta tri v prašanja, so povezana tudi vprašanja in koncepti sebstva, identite¬ te in subjekta. Identiteta kot pre(i)poznavanje Pogosto se ideniteto definira s postavljanjem vprašanja: »kdo sem« °z. s tem, kar identiteta ni. Tu se pojem identitete zamenjuje s Pojmom sebstva (selfa) in individualnosti. Vprašanje, kdo sem, je karakteristično za aspekte sebstva kot dinstinktivne, kontinuirane in enotne celote. To vprašanje ne nagovarja subjekta, da se primerja °z. da se postavi v odnos, kar je bistvena značilnost identitete, kot bomo videli v nadaljevanju.-To vprašanje nagovarja pravzaprav še bolj specifično: »Bodi iskren in odkrij svojo avtentično naravo, jedro 83 sebstva.« Na to vprašanje je težko odgovoriti, če je sploh mogoče. Zdi se, daje posameznik šele v psihičnih težavah prisiljen raziskovati v takih psiholoških globinah. In tudi tedaj to ni storjeno brez velikih odporov. Resnica o posamezniku je običajno precej boleča in skrita. Identiteta ni isto kot sebstvo ali kot samopredstavitev (self-repre- sentation). Identiteta lahko nakaže skupne kvalitete strukture, ni pa struktura sama, je proces. Identiteta se nanaša na skupne te¬ melje in je lahko zaželena kvaliteta, vendar lahko rezultira tudi v močnih obrambnih aktivnostih, npr. v difuziji identitete, identitetni praznini itd. Identitetna zmeda, difuzija naj bi bila značilna npr. za adolescente ali za paciente z borderline motnjami. Identitetna zme¬ da se v bistvu nanaša na osnovne probleme borderline pacientov v odnosu do drugih, do sebe, do preteklosti in prihodnosti. Obstaja še več kliničnih sindromov, kjer je prisotna resna motnja občutkov identitete: razcep osebnosti (multiple personality disorder), psiho- genska amnezija. Identiteta torej ni samo dosežek, ampak je tudi problem , Nekateri akademski psihologi ugotavljajo, daje koncept identite¬ te izhodišče za preseganje prepada med eksperimentalno akadem¬ sko tradicijo in kliničnim opazovanjem, na katerem bazirajo psiho¬ analiza, psihopatologija in psihoanalitska razvojna psihologija. To¬ da tak most je težko graditi, posebej če vzamemo za izhodišče tako kontroverzen pojem, kot je identiteta. Vendar je dejstvo, da še vedno nimamo zadostnega znanja o ekonomiji mejnega področja med bio¬ kemijo možganov in delovanjem naše duševnosti, in dejstvo je, daje na nivoju duševno-telesno samo ena teorija, kije do sedaj poskušala tematizirati ta odnos — identitetna teorija. Odnosni aspekt identitete, ki se zdi najbolj pomembna kvaliteta identitete, sicer izhaja iz notranjih značilnosti, vendar ni identitete brez pripoznanja identitete posameznika s strani drugih v okolju. V identiteti odmeva in se odziva svet okrog posameznika na njegove osebne značilnosti. Interdisciplinarnost pojma identiteta tej omo¬ goča, da gradi mostove med posameznikom in družbo ter med zna¬ nostmi. Pogosto se identiteto definira kot kombinacijo esencialnih psihičnih kvalitet, ki karakterizirajo in diferencirajo osebo. Znotraj 84 identitete pa se dela razlika med objektivno in subjektivno identite- _to. Objektivna identiteta se določa po jasnih objektivnih karakteri¬ stikah, kot so: fizične značilnosti posameznika, ime, biografske zna¬ čilnosti itd. Tudi določene psihološke značilnosti lahko z merjenjem postanejo objektivne, npr. stališča, osebnostne lastnosti itd. Subjek¬ tivna identiteta je osebna, psihična, izkustvena stran objektivne identitete. Nadalje lahko ločimo bolj globalen in bolj trenutno arti¬ kuliran občutek identitete. Globalni občutek identitete se nanaša na zavest o svoji kontinuiteti. Trenutno artikuliran občutek identitete Pa se nanaša na trenutne mentalne reprezentacije predstav o fizič¬ nih in psihičnih značilnostih, posebnostih, o biografiji. V vseh defini¬ cijah gre za osnovno značilnost identitete: ostati isti (the same) kljub spremembam, oz. gre za občutek istosti sebstva in lastne kontinuite¬ te v času in prostoru ter percepcijo dejstva, da tudi drugi pre(i)- poznavajo posameznikovo istost in kontinuiteto (Erikson, 1968: 50 v Bosma idr., 1994). Prevladujoče definicije identitete bi lahko razvrstili na dimenziji, ki bi se raztezala med znotraj i n, zunaj,. Prva skupina definicij je osrediščena okrog notranjih procesov v posamezniku kot izvoru isto¬ sti in identičnosti v času. Na drugi strani kontinuuma se koncepti identitete osredotočajo na kulturalne in družbene strukture in kon¬ vencije, ki vplivajo na to, kakšni smo za druge in sebe. Nekje v sredi¬ ca dimenzije so bolj interakcijske definicije, ki v svojih definicijah preigravajo psihološko notranjost s sociokulturnim kontekstom. Ta tri različna področja osvetljujejo vse različne funkcije koncepta iden¬ titete ali, kot zapiše Erikson, povzemajoč Clyda Kluckhohna: »Člo¬ vek je tak kot vsi drugi, tak kot nekateri drugi in tak kot noben drug človek« (Erikson, 1956 v Bosma, 1994: 12). »Noben drug ne more občutiti mojega telesa, misliti mojih misli, čustvovati mojih emocij in ustvarjati mojih fantazij. To je moje notranje jedro« (Bo¬ sma, 1994: 13). Če smo postavljeni pred nalogo, da reflektiramo namene, pričako¬ vanja, samopodobo, si običajno rečemo: Gre za mojo identiteto. In /kriza identitete jp seveda razlog, da ne vemo, kdo smo, da se ne mo- re mo odločiti, kako dalje, da se ne moremo odločiti o pomembnih stvareh v življenju. Identiteta se torej nanaša na trajno korespon- 85 denco z isto stjo ( sameness). Identiteta pomeni kontinuirano, vztraj¬ no istost med dvema entitetama ali dvema stanjema entitete, npr. dvema trenutkoma v času. Identiteta je izhod, zaključek percepcije in kognicije prostora, časa in sebe v rijem. Identiteta se nanaša na notranje asociacije in primerjave, v katerih določene esencialne kva- \ litete ostanejo nespremenjene kljub spremembi v stanju, času ali « spremembi drugih esencialnih kvalitet. Znanstvena razlaga psihološke identitete se sreča z določenimi problemi. Psiholoških fenomenov ne moremo stalno in eksaktno me ; ^riti. Individualna percepcija identitete tudi ni nujno zavestna kot pri mnogih mentalnih aktivnostih. Identiteta je torej v resnici relati¬ ven koncept in osebna evalvacija lastne identitete. Osebno prepo¬ znavanje in pripoznavanje je lahko zaželeno, lahko pa tudi neza¬ želeno. Včasih nas harmonija in ujemanje celo prestraši, npr. mla¬ dostniki lahko ujemanje lastne identitete z normami, pričakovanji odraslih doživijo kot neuspeh, kot znak lastne neavtonomnosti. Usklajenost z vrstniško grupo pa lahko dojamejo kot znak doraslo¬ sti. Adolescenti gredo v iskanju samega sebe skozi proces neidentifi- kacije. Torej moramo upoštevati, da identiteta ni vedno nekaj, kar je zaželeno. Ali pa identiteta stigmatiziranih posameznikov in skupin: nesprejemanje stigmatizirane identitete pomeni nesprejemanje ne¬ gativne identitete. Na to je treba biti pozoren, ker je prevečkrat identiteta pojmovana preprosto kot cilj za sebe in neke vrste idealna norma. Ni dvoma, da ima identiteta določeno deskriptivno in eksplana- torno vrednost. Identiteta kot vztrajna, čeprav ne nujno stabilna po¬ doba sebe kot posebne in koherentne entitete v času je seveda zelo pomembna na več načinov. Isto velja za drugi aspekt identitete, za izkušnjo neprestane delitve bistva z drugimi. Vendar kljub temu ni pojasnjeno, zakaj je taka izkušnja potrebna, kaj povzroča njeno nujnost. Identiteta je sistem , po katerem je oseba poznana s ebi i n drugim. Kaj on ali ona aktualno je - je sebstvo. Identiteta je ^posa¬ meznikova percepcija in kognicija sebstva. Sebstvo je aktualno, identite ta je me ntalno stanje. Identiteta se v splošnem nanaša na zavedanje oz. percepcijo traj¬ ne istosti med dvema ali več stvarmi ali stanji. Občutek identitete.se 86 nanaša na subjektivno izkušnjo take istosti med lastnim telesom in duševnostjo ter med vsakdanjimi pričakovanji, spoznanji in izmen¬ javami z okoljem, ki ga nekdo občuti/definira kot svoje. Za ta obču¬ tek identitete ni nujno,, da.popolnoma korespondira z realnostjo, naj¬ večkrat celo ne. Domišljija igra pomembno vlogo v formiranju občut¬ ka identitete. Leo Rangell, psihoanalitsko orientirani teoretik iden¬ titete, pravi, daje identiteta kot konceptualizacija sebstva prej fan¬ tazija kot realnost, prej nezavedna kot zavestna, ne glede na to, ka¬ ko blizu ali daleč od realnosti je (Rangell, 1994). Seveda se posamez¬ nik spreminja z dozorevanjem in razvojem, vendar tako počasi in subtilno v skladu z časovnim redom okolja, da se lahko vseskozi ohranja občutek istovetnosti/istosti. Poskus urejanja diskurzne arene identitete Zdi se, da je zlasti pojem identitete zaznamoval razumevanje po¬ sameznika v dvajsetem stoletju. Usoda tega pojma dobro ustreza ni¬ hanjem v razvoju modernih družb. Problem identitete se praviloma artikulira in izostri tedaj, kadar se širijo izkušnje družbene krize in/ali globokih družbenih preobrazb. Čeprav ga zasledimo že v 17. stol. pri Johnu Locku, ki seje spraševal o tem, kaj določa edinstve¬ nost in obenem prepoznavnost posameznika, in je ta spoj edinstve¬ nosti in prepoznavnosti imenoval identiteta posameznika, se dejan¬ sko uveljavi šele v dvajsetem stoletju. Tudi Freud je na nekaj mestih omenjal problem identitete posa¬ meznika in nevarnost izgube identitete, vendar tega pojma ni na¬ tančneje tematiziral. Pač pa so ga začeli vedno bolj uporabljati poz¬ nejši psihoanalitiki in to praviloma kot pojem,-« katerim so skušali razložiti celostne osebnostne krize posameznikov. Pomembno pa je, ha je že za Freuda identiteta »od nosn a^ dejanskost «, namreč določena oblika koherentne organizacije duševnega aparata psihološkega subjekta. Identiteta-torej..izraža.nekakšnQJabihia.notranje ravno- TSsjejned individualnim in družbenim v subjektu. To ravnotežje se oblikuje kot notranji konsenz in zavestno-nezavedni dogovor med tremi mikroosebami: med jazom, nadjazom in onim. 87 Poleg Freuda moramo navesti še nekaj pomembnih avtorjev, ki so že na začetku stoletja razvijali šivne pojme, podobne identiteti. Za vse je značilno, da analizirajo medsebojno posredovanje subjektiv¬ nega in objektivnega, individualnega in družbenega, identičnega in neidentičnega, in to po logiki notranjega ali ponotranjenega dialoga v posamezniku. Med njimi sta morda najpomembnejša ameriški so¬ ciolog in socialni psiholog G eorge Herb ert Mead in sovjetski psiholog Lev Vigot skjLZa oba je značilno, da sta videla izvor človekove zave¬ sti o sebi in sploh človekovega zavestnega, miselnega nanašanja na dogajanje zunaj ali znotraj sebe v socialnih interakcijah posamezni¬ ka s pomembnimi drugimi in v predmetni dejavnosti ljudi. Sele v po¬ sebnem procesu ponotranjanja simbolnih gest in smiselnih dejavno¬ sti posameznika in v procesu ponotranjanja pričakovanih odzivov drugih ljudi na lastno početje se izoblikuje notranji prostor posa¬ meznika, v katerem se ta prepoznava kot oseba in član določene družbene skupnosti. Ta notranji prostor se izoblikuje kot ponotra¬ njeni dialog s pomembnimi drugimi osebami, ki preraste v.dialog s samim seboj in v druge, abstraktnejše oblike miselne refleksije. Ta zamisel je ostala tako ali drugače podlaga večine kasnejših teorij identitete, kajti dobro oriše ključni proces, ki privede do uvijanja družbe v posameznika. Opozarja na neizogibno diskurzivnost tega procesa in s tem na diskurzivnost subjekta. Avtor, kije imel največ zaslug za psihološko tematizacijo identite¬ te, in sicer občutka identitete ter dosežka oz. izgube identitete, je bil Erik Erikson. V petdesetih letih je razvil teorijo o razvoju identitete od otroštva do odraslosti. Ta razvoj je tipično krizni razvoj, ki pa ven¬ darle lahko kulminira v uspešni identiteti, ko se doraščajoči posa¬ meznik dokoplje do stabilnega mesta v družbi in razvije notranjo koherenco ter občutek osebnostne kontinuitete. Po njegovem mne¬ nju predstavlja identiteta samorefleksivno osišče med notranjim in zunanjim svetom posameznika. Identiteta predstavlja kompromis¬ no tvorbo med samovoljo posameznika in prilagajanjem družbi. Eriksonova teorija je dobro izražala nekatere realne probleme mla¬ dostnikov v času naglega gospodarskega vzpona po drugi svetovni vojni, rastočega standarda in širjenja zasebne potrošnje v zahodnih državah v petdesetih in šestdesetih letih. Vprašanje za doraščajoče 88 ni bilo, ali sprejeti družbo, ki nastaja, ali ne, temveč, kako naj mlad človek doseže družbeno priznanje svojega dela in svojih ambicij in obenem najde prostor za samega sebe, za svoj osebni razvoj. Da to vprašanje ni bilo tako enostavno rešljivo, kažejo tedanji upori mladi¬ ne, npr. »upori polmočnih«, kot pravi Schelsky, ki so kazali, da gre za nekaj več kot le za probleme osebne narave, slabe ali dobre vzgoje, slabih ali dobrih izhodiščnih osnov posameznika, tj. za začetek dvo¬ ma v ustreznost »lepega dobrega sveta«, ki se je v vsej bleščavosti začel kazati koncem petdesetih let. Zato je bila Eriksonova teorija o razvoju identitete skozi krize rasti po eni strani detektor notranjih tenzij v posameznikih, po drugi pa je bila zaradi svoje omejenosti na "Psihološko« dimenzijo posameznika in zaradi implicitnega spreje¬ manja obstoječe družbe kot sprejemljivega okvira za reševanje teh kriz tudi prikrito apologetska. Od konca šestdesetih let in v sedemdesetih letih so mnogi avtorji razvijali pojem in teorijo identitete, da bi z njeno pomočjo dojeli in artikulirali tedanje proteste marginalnih, robnih skupin in njihovol j ^pripravljenost na gladko uvrščanje v vzpenjajoči se potrošniški^ ^ družbi. Vprašanje je bilo, kako se lahko tudi globalno nestrinjanje z obstoječim in iskanje samouresničenja posameznika izven obstoje¬ čih podob socialnega uspeha realizira kot posrečena identiteta, celo kot izrecno ustvarjalno početje. Teorije identitete Ervinga Goffma- r*a, Petra Bergerja in Thomasa Luckmanna, Lotharja Krappmana, Jiirgena Habermasa idr. so na razne načine povezovale psihoanali¬ zo, simbolni interakcionizem, teorijo socialnih vlog in kritično teorijo družbe in so že v zasnutkih presegale Eriksonovo poj- movanje iden¬ titete kot ponotranjenega kompromisa z obstoječim. Se bolj kot Erik- s on so pnudarjale kriznost in konfliktnost identitete, predvsem pa nenehnost razvoja identitete. Od srede sedemdesetih let do konca osemdesetih let je razprava o identiteti zamrla. Zdi se celo, da so družboslovci čutili nekakšno izpraznjenost tega koncepta in prikriti konformizem, ki se ga je oprijel od Eriksona dalje. Nedvomno je močno delovala tudi kritika identitete pri Adornu in Horkheimerju, ki sta teoretikom identitete očitala pozitivizem identičnega, afirma¬ tivnega na račun potlačitve negativnega, neidentičnega, drugačne¬ ga, družbeno nesprejemljivega, nesimboliziranega. 89 Nasprotno pa seje pojem identitete dobro udomačil v vsakdanjem , življenju in diskurzu. Z identitetnimi problemi se je v vsakdanjem I govoru pokrivalo izjemno širino pojavov; od kritičnih do kriznih (Charles Taylor, Alisdair Maclntyre, Michael San del, Michael Walzer idr.), ki na¬ sprotujejo liberalnemu individualizmu in poudarjajo, da se lahko identiteta posameznika razvije le ob njegovi moralni zavezanosti do¬ ločenim skupnostim, tradicijam, nadosebnim idealom. Tudi Haber- masovo pojmovanje identitete je blizu temu pojmovanju, kajti po njegovem mnenju se lahko identiteta sebstva zgradi le skozi ustre¬ zen razvoj moralnih kompetenc in moralnih usmeritev posameznika in napodlagi demokratičnih oblik komuniciranja. Tayior razvija tako imenovano strogo tezo o identiteti x po kateri ni rriogočefpridobiti identitete sebstva brez moralnega in skupnostnega okvira delovanja posameznika. Imenuje jo tudi teza o strogem vred¬ notenju identi tet e. Strogo vrednotenje (strong evaluation) identitete nam omogoča moralni horizont, v katerem živimo in v njem osmiš- ljamo svoje življenje (Taylor, 1992: 27). Vsak posameznik oblikuje svojo identiteto v procesu samointerpretacij, ki izkoriščajo intersub- 220 jektivne in skupnostne resurse za interpretacijo dejanj. Med te re¬ surse bistveno sodijo tudi predstave o dobrem življenju oz. o tem, kaj je dobrega na določeni identiteti. Ta teorija povezuje moralo in iden¬ titeto v vprašanju »Koliko veljam?«, »Kaj sem?«. »Kaj mislim posta¬ ti?«. Vedeti, kdo sem, pomeni določiti mesto, kjer stojim. Moja identi¬ teta se določa z zavezanostmi in identifikacijami, ki mi omogočajo horizont (okvir), v katerem lahko odločam, kaj je zame dobro ali vredno, ali kaj moram storiti, za kaj se moram zavzeti in čemu na¬ sprotovati. Z drugimi besedami, identiteta predpostavlja horizont, v katerem lahko zavzamem kak o stališ če. Brez pomenskega/vrednotnega okvira lastnih identitet ljudje ne bi mogli spoznatTpoffiena stvari, na katere naletijo v svojem življe¬ nju. Ni vsaka posebna določitev moje osebe tudi določitev moje iden¬ titete, ugotavlja Taylor. Šele pomembne razlike jo določajo. Naše identitete ne določa npr. število las na glavi, vendar če se opredelim, da znam npr. igrati klavir kot nihče drug ali da lahko izrazim po¬ membne resnice, potem so to pomembne opredelitve, ki prispevajo k moji identiteti (Taylor, 2000: 13). Svojo identiteto lahko opredelim samo na ozadju stvari, ki so pomembne7pomembne pa postanejo na ozadju inteligibilnosti oz. horizontih pomena. Vprašanja o pomen¬ skem/vrednotnem horizontu identitete usmerjajo našo pozornost k družbenim in zgodovinskim smotrom ter k zgodovinskemu obliko¬ vanju sodobnih oblik sebstev in identitet. Vedeti, kdo sem, pomeni imeti neko orientacijo v moralnem pro¬ storu, v prostoru, v katerem se zastavljajo vprašanja o tem, kaj je do¬ bro in slabo, kaj je vredno storiti in kaj ne, kaj ima nek pomen in vrednost ter kaj je trivialno in sekundarno. Kot rečen o, vrednotenje identitete izhaja iz navezanosti posameznika_na- kako skupnost, ki poseduje dovolj trden in relevanten vrednatno-moralni okvir za obli¬ kovanje identitete posameznikov. To pa zato, ker lahko vprašanja identitete, kot so: »Kdo sem, kaj želim postati, koliko veljam?«, za¬ stavljamo in rešujemo le v spletu medosebnih povezav. Identiteta zahteva priznanje od drugih oseb. Potreba po priznanju identitete je celo ena od človekovih temeljnih potreb. Identiteta se gradi s po¬ močjo priznanj, s pomočjo negacij, pa tudi s spregledanjem s strani drugih oseb. 221 Naše življenje poteka v prostoru vprašanj, na katera lahko odgo¬ vori le kaka koherentna pripoved. Zato, da bi vedeli, kdo smo, mora¬ mo vedeti, kako smo to postali in kam gremo. Glede na svojo zavest o tem, kje se nahajamo (v fizičnem, socialnem in moralnem smislu) iz¬ biramo med raznimi možnostmi, kam bomo šli dalje, projiciramo smer svojega življenja. Zato naše življenje vedno vsebuje neko nara¬ tivno razumevanje. Svoje sedanje početje razumemo v obliki nekega »in potem«: sem A in želim postati B. Tudi to, kar smo sedaj, razu¬ memo glede na to, kar smo bili. Ta vednost je podana v zgodbah, ki jih pripovedujemo sebi in drugim ljudem. Kolikor bolj gre za pre¬ mike v moralnem prostoru, toliko bolj je poudarjen narativni mo¬ ment identitete. Če načrtujem svoje nadaljnje življenje in bodisi potrdim njegovo obstoječo smer ali mu dam novo smer, potem načr¬ tujem celoto svojega življenja, ne zgolj kako trenutno prihodnost. Maclntyre je označil smisel življenja kot proces, ki je usmerjen k nečemu, kar še nisem, kot iskan je. Ker ne moremo drugače, kot da se usmerjamo h kakemu dobremu in s tem določimo naše mesto gle¬ de na to dobro, s čimer usmerjamo svoje življenje v določeno smer, moramo neizogibno razumeti svoje življenje kot obliko zgodbe, kot neko »iskanje«. Lahko torej začnemo od dobrega in pridemo k zgodbi ali od zgodbe in pridemo k dobremu. Oba pogoja sta medsebojno po¬ vezana vidika iste realnosti. Sta neizogibni strukturni zahtevi člove- kovega'delovanj a. Taylor kritizira sodobne družbe zaradi tega, ker so v njih posa¬ mezniki zaradi napačnega razumevanja ideala avtentičnosti in za¬ sledovanja individualističnih smotrov izgubili posluh za moralno orientacijo. Posamezniki težko pridobijo priznanje svoji identiteti, kajti utilitarni individualizem preprosto spregleduje druge ljudi, pa tudi nase gleda le s stališča lastnih koristi in individualnih prefe¬ renc (Taylor, 2000: 47). To domnevno napravi priznanje drugih za nepotrebno. Identiteta sodobnega posameznika je zato resno ogro¬ žena zaradi izgube vrednotno-moralnih okvirov samointerpretacij, identifikacij in samospraševanj. Po Tayloijevem mnenju bi bil posa¬ meznik, ki ne bi poznal nobenega okvira za vrednotenje svojega identitetnega projekta, v resni psihološki in moralni krizi. Ne bi namreč vedel, kje stoji glede najpomembnejših vprašanj. Ne bi imel 222 A nobenih orientacij in ne bi mogel odgovarjati na ta vprašanja. Če tak posameznik sploh ne bi občutil tega manka kot izgube, potem bi se znašel v strašljivi identitetni disociaciji, meni Taylor (2000: 31). Tak človek bi stal zunaj prostora za dvogovor, to pomeni, da ne bi stal v enakem prostoru kot mi. Povezovanje identitete in moralno-vrednotnega horizonta delo¬ vanja posameznika, kot ga najdemo npr. pri Gergenu, Greewoodu in Taylorju, močno omeji možni obseg pojma identitete in nas prisili, da razlikujemo med strogim in ohlapnim pojmom identitete. Po prvem pojmovanju lahkoTJidentitetr govorimo le tedaj, kadar jo podpira kak dolgoročen identitetni projekt oz. kaka moralna karie¬ ra, po dr ugem p a vselej, ko gre za kako mesto posameznika v simbol¬ nem spletu socialnih identifikacij in razlikovanj. Če omejimo identi¬ teto v strogem pomenu, se tudi močno zmanjša nevarnost izgube vsebine pojma identitete, ki sicer resno grozi ohlapnim identitetnim diskurzom. Zato moramo dopolniti tudi naš pojem identitete kot individualne socialne institucije. Identiteta v strogem pomenu se ne izčrpa v celo¬ ti identifikacij/razlikovanj, ki jih prevzema in ponotranji posamez¬ nik v svojem življenju, pa tudi ne v celoti preživetih ali zgolj jezikov¬ no uprizarjanih zgodb, ki jih posameznik predstavlja drugim ose¬ bam, ampak vsebuje tudi določen identitetni projekt in nanj vezano moralno kariero. Če identiteta vsebuje tudi to, postane refleksivna identiteta posameznika. Identiteta je socialna institucija in narativ¬ na struktura, vendar ne le to. P rojek tni značaj identitete je višek, ki presega območji socialnih institucij in narativnosti in omogoča posa¬ mezniku relativno kreativno vodenje svojega življenjskega poteka in individualno, vendar ne individualistično oblikovanje svojega živ¬ ljenjskega stila. Pripovednost vsakdanjega identitetnega dela V prehodu od identitetnega zasnutka k identitetnemu projektu in °d projekta k njegovi realizaciji je pomembna ugotovitev, da reguli¬ ranje identitetnega dela ni le prehajanje iz enega stanja v drugo, 223 temveč da nastopajo tudi zakoniti prehodi med različnimi fazami identitetnega razvoja. Tu pridejo še vedno prav ugotovitve Eriksona in Marcie o faznem razvoju identitete posameznika skozi različne krize in nove zavezanosti. V vsakdanjem identitetnem delu se pro¬ cesa retrospekcije in prospekcije vedno povezujeta med seboj. Ni spomina, ki ne bi bil usmerjen tudi v prihodnost in ni identitetnega zasnutka, ki ne bi vseboval preteklih izkustev ^posameznika. Vsak identitetni projekt lahko opazujemo glede na njegove korenine v preteklih izkustvih posameznika in običajno lahko najdemo močne zveze med preteklostjo in zasnutki prihodnosti. Če ni na voljo kake pretekle izkušnje za določen projekt, si jo pač izmislimo. Iz obsež¬ nega repertoarja izkustev v svojih spominih na preteklost najdemo tisto, kar ustreza našemu trenutnemu identitetnemu projektu. Identitetno delo temelji na dinamiki razreševanja nasprotij med različnimi vidiki identitetnih projektov. Gre za integracijo razlik in nasprotij, za lovljenje ravnotežij ali vsaj izpogajanih kompromisov med nasprotji. Vsak posameznik razvija svojo mero za posrečeno in¬ tegracijo različnih sestavin in momentov svoje identitete, ki jo ima¬ mo lahko za osebni občutek avtentičnosti. To mero pa razvija skozi retrospekcijo in prospekcijo svojega življenja v različnih pripovedih, ki jih predstavlja drugim ljudem ali/in samemu sebi. Pripovednost identitetnega delaje namreč osnovno sredstvo posa meznik a, s kate¬ rim dosega integracijo identitete, predvsem pa z njo povezuje retro¬ spekcijo in prospekcijo svoje identitete. Subjekt na pripovedujoč način organizira raznovrstnost svojega doživljanja v neke vrste na¬ potek za zasledovanje svojega identitetnega projekta in za ovredno¬ tenje svoje preteklosti. Pripovedne strukture niso čisto osebne stva¬ ritve posameznika, temveč koreninijo v socialnih kontekstih pripo¬ vedovanja, tako da se njihov nastanek in potek odvijata v kompleks¬ nem procesu konstrukcije družbene dejanskosti. Družbeni kontekst pripovedi določa način pripovedovanja posameznika o samem sebi in s tem tudi njegovo samorazumevanje. Pripovedi nam naredijo pretekla doživetja za socialno pomenljiva in utemeljujejo naša pričakovanja bodočih dogodkov. Tu zopet sre¬ čamo pripovedi o sebi, npr. avtobiografije, pa tudi druge oblike ča¬ sovnega urejanja dogodkov, ki so pomembni za posameznika. Samo- 224 predstavitve niso stabilne jezikovne tvorbe, temveč nastajajo in se spreminjajo v procesih socialnega pogajanja. So jezikovno sredstvo za vodenje medosebnih odnosov, so pa tudi simbolni sistemi, ki služijo za opravičenje, kritiko in/ali proizvodnjo osebne koherence. Pripovedi o sebi so odgovori na vprašanja »Kdo sem?«, »Zakaj sem takšen, kot sem?«. Ti odgovori skušajo narediti posameznika razum¬ ljivega samemu sebi in drugim ljudem. Kar se nekomu pripeti, kako vidi svet in kako ocenjuje doživljeno, vse to naredi ljudi vidne dru¬ gim ljudem in jim da neko podobo, kije dojemljiva tako njim samim kot tudi drugim osebam. Delo na konstrukciji teh pripovedi o sebi je nenehno, saj je bistveno odvisno od socialnih izravnav in pogajanj. Samopredstavitve so zelo raznolike tako po svoji tematiki kot po svojih narativnih značilnostih in oblikah. Nekdo npr. svojo pripoved napihne in razširi kar se da, drugi jo komajda omeni, skorajda za¬ molči. To je odvisno od tega, kako se posameznik, ki pripoveduje o sebi, počuti v svojem odnosu do drugega (drugih), ki jim pripoveduje, pa tudi od tega, kako bi se rad predstavil drugim ljudem. Tu igrajo veliko vlogo strateški mehanizmi samopredstavljanja. Posameznik razvije svoje osnovne delne identitete predvsem v družinskih/partnerskih odnosih, v območju svojega poklicnega dela/ zaposlitve in v območju svojih prostočasnih dejavnosti (prijateljskih odnosov), zato so ta območja tudi glavne teme njegovih samopripove- di. Tu ima posameznik na voljo veliko možnosti samopredstavljanja. Ena je npr. socialno pozicioniranje posameznika. Lahko se predstavi kot močan ah kot šibak socialni akter, pač glede na to, komu pripiše nadzor nad seboj: sebi ah drugim. V svojo pripoved lahko vnese več ali manj napetosti. Kakšna vsakdanja pripoved se trudi, da bi obdržala napetost na čim nižji ravni, kakšna bolj dramatska pripo¬ ved pa se prav obratno trudi, da obdrži napetost na čim višji ravni. Razmerje med jezikovnim pozicioniranjem, socialnim položajem, pripovedjo in identiteto govorca natančneje analizirata Luk van Langenhove in Harre (1993). gozicioniranfc pomeni diskurzivno vlo¬ go pripovedovalca v samopripovedij“ki napravi dejanja govorca ra¬ zumljiva njemu samemu in drugim ljudem, ki morda poslušajo nje¬ govo samopripoved. V pogovoru med učiteljem in učencem je npr. pravica do podajanja določenih pripomb različno porazdeljena med 225 učitelja in učenca. Razlikujemo lahko med diskurzivno pozicijo uči¬ telja in diskurzivno pozicijo učenca. Ista izjava ima različen pomen, če jo izgovori eden ali drugi. Vsaka izjava v pogovoru zasleduje določeno smer (pri)povedi, npr. ima obliko poučevanja ali pa poročanja o naučenem. Izjava tako leži v triadi pozicije govorca, socialne moči izjape in smeri pr ipov edi. Včasih socialna podrejenost govorca povzroči, da govorec zavzame takšno začetno govorno pozicijo, ki je sicer ne bi, če bi lahko svoj način govora izbiral po svoji volji. Včasih pa govornik izzove svoje začetno pozicioniranje in ga spremeni v kako drugo, zanj ugodnejše pozicioniranje. Tedaj se postavi v vlogo komentatorja svojih lastnih pripovedi in socialnih dejanj. S tem ustvari diskurz višje vrste, kjer postane njegov prejšnji govor tema pogovora. Eden od načinov pozicioniranja osebe je samopozicioniranje. Te¬ daj oseba izraža svojo osebno identiteto. To lahko počne na tri na¬ čine: s poudarjanjem svoje odgovornosti za določena dejanja; z in¬ deksiranjem kake izjave tako, da opozori na svoje stališče (na svoj zorni kot opazovanja socialnega sveta) in z opisom oz. oceno kakega preteklega dogodka oz. pretekle epizode v svoji biografiji. V navidez preprosti izjavi »Čutim, da bodo morda težave« govorec naznači pro¬ storsko in časovno lokacijo izjavljanja, a še pomembnejše je, da ne¬ kaj pove o stanju stvari, za katero se čuti moralno odgovornega. S tem ko je svojo izjavo raje podal v prvi osebi kot v brezosebni obliki, prevzema odgovornost za svojo izjavo. V analizi pozicioniranja subjekta v samopripovedih moramo raz¬ likovati med izjavami, ki so sestavni del biografske pripovedi, opi¬ sujejo npr. kak življenjski dogodek s stališča avtorja, in med izjava¬ mi, ki so same tudi življenjski dogodki. Resje sicer, da so na splošno biografske izjave tudi same življenjski dogodki, čeprav niso nujno opisi življenjskih dogodkov. Vzemimo za primer dvogovor med ose¬ bama A in B, iz katerega lahko razberemo naslednjo strukturo do¬ godkov in opisov. Oseba A: »Mislila sem, da si odšel na potovanje«, oseba B: »Ne, odločil sem se, da bom raje doma dokončal članek«. Izjava osebe A je neki dogodek v njeni biografiji, a obenem je izjava, v kateri oseba A izbriše neki podatek o B-jevi biografiji, ki jo je oseba A imela pred tem v spominu. Oseba B s svoje strani potrdi to brisa- 226 nje. Oseba B obenem s tem omogoči osebi A, da nadomesti izbrisani podatek z novim podatkom iz B-jeve biografije (namreč, da bo do¬ končal članek). Pozicioniranje tako vključuje rekonstruktivni element, namreč tako, da lahko biografija osebe, ki se pozicionira v svojem govoru, in njena pozicija v tem govoru, postaneta predmet novih govornih dejanj iste ali kake druge osebe, ki se odziva na njen govor. Rečemo, da nekako »na novo zapišemo« biografijo (prve osebe), in prav tako na novo ocenimo njeno jezikovno pozicioniranje. Razlikujemo lahko med pozicioniranjem, kjer gre le za o pise do godkov in pozicionira- njem, kjer govorec igra neko vlogo v živi drami, ki jo pripoveduje. V prvem primeru so konvencije glede dobre pripovedi, glede zapleta itd. nepomembne, v drugem primeru pa imajo glavno vlogo v organi¬ zaciji in v pomenskih poudarkih posameznih delov pripovedi in ce¬ lotne pripovedi. Uporaba prve osebe v samopripovedih vsebuje dvojno indeksika- ličnost, ugotavljata Harre in van Langenhove (1993: 89). Z uporabo besede »jaz« lahko npr. indeksiramo pomen izjave tako, da jo ume¬ stimo v prostor in čas njene uporabe, vežemo vsebino izjave na tre¬ nutni položaj telesa govorca v prostoru. To se dogaja v samopripove¬ dih, ki imajo obliko objektivnih poročil o dogodkih. Lahko pa se nanašamo na socialno moč izjavljanja in na socialni (moralni) polo¬ žaj govorca. To se dogaja v samopripovedih, ki poročajo o živi drami, ki jo doživlja govorec . Harrejeva in van Langenhovova analiza jezikovnega pozicioni- ranja subjekta v samopripovedih nas vrača k analizam samopripo- vedi raziskovalnega para Gergen. Gergena razlikujeta tri zelo sploš¬ ne ravni oblikovanja samopripovedi. Prva raven so pripovedi, ki služijo stabiliziranju. V njih posameznik ne spreminja svojih sarno- vrednotenj skozi potek dogodkov. Druga je raven napredujočih pri¬ povedi in tretja je raven nazadujočih pripovedi. V napredujočih in nazadujočih ravneh pripovedovanja posameznik spreminja svoje samooceno, in sicer v prvem primeru navzgor, tj. od manj k bolj pozi¬ tivni samooceni, v drugem primeru pa od bolj k manj pozitivnemu (oz. k negativnemu) samovrednotenju. Gergena sta empirično ugo¬ tovila, da mladi raje uporabljajo napredujoče samopripovedi (v njih 227 gredo stvari »navzgor«), čeprav so njihove zgodbe zelo dramatične, z veliko padci in dvigi. Pri odraslih pa ni kakih izrazitih teženj v samopripovedih. Pripovedi so torej zelo raznolike po temah, stilu, dramatski napetosti, ravneh napredovanja ipd. (Gergen in Gergen, 1988 ). V oblikovanju zgodb ljudem ni toliko pomembna faktična res¬ ničnost pripovedi, temveč njihov smisel. Zato jim tudi ni toliko po¬ membno, da so to, kar opisujejo v pripovedih, dejansko doživeli, kot to, da jim te zgodbe nekako kažejo pot v bodočnost. Celo izrecne sa¬ moprevare o lastni preteklosti so lahko podlaga za dobro počutje. V zgodbah je velik poudarek na razlogih za dejanja ali za opuščanje kakih pričakovanih dejanj. Če npr. nekdo govori o kaki svoji ljubezni kot usodni za njegovo življenje, potem skuša s tem tudi razložiti, za¬ kaj je storil to in to; npr. se poročil, spremenil poklic, se preselil. Po¬ gosta so implicitna opravičila odločitev, npr. »saj nisem mogel storiti drugače«, »ni bilo izbire« ali »kakor se vedno zgodi« itd. Tudi takšne pripovedi kažejo v prihodnost, niso zgolj osvetlitev preteklih doga¬ janj. Zožujejo ali razširjajo življenjske perspektive posameznika ali opravičujejo njegove nove življenjske usmeritve. Ko poročamo o svo¬ jih ljubeznih, smo v pripovedih praviloma manj racionalni in manj distancirani od opisanih dogodkov, če pa npr. poročamo o svoji po¬ klicni karieri, menjavi služb, smo praviloma bolj racionalni in bolj distancirani. Pogosto je za nas zelo ugodno, če se predstavimo kot objektivni ak¬ terji dogajanja, kot avtonomne osebe, ki pa so jim žal neugodne oko¬ liščine preprečile uresničiti načrte. Ta strategija je primerna pri raz¬ lagah biografskih dogodkov, kot so menjave poklica, izgube poklica, nedokončanje študija. S tem vsaj za sebe odženemo misli o svojih osebnih mankih in strahovih, ki so prispevali k manj ugodnemu oz. neugodnemu poteku dogodkov. Včasih pa uporabimo prav nasprot¬ no strategijo, da čim bolj povečujemo dramatičnost dogajanja, nava¬ jamo svoje faustovske notranje razklanosti, konflikte med prepri¬ čanji, med razumom in čustvi itd. Resje, da so takšne pripovedi sicer odlične v romanih, kot samopripovedi pa se precej bolj neučinkovite. Pri interakcijskih partnerjih vzbujajo povečane dvome ali vsaj ambi¬ valentne razlage za naše vedenje. Dramatičnost pripovedi torej ne 228 leži v samih dogodkih, temveč v načinu pripovedi, ta pa je pogojen s položajem subjekta v svoji pripovedi. Če v svoji samopripovedi dela¬ mo iz muhe slona ali nasprotno poročamo tako, kot da se ni nič po¬ sebnega zgodilo, potem nakazujemo različen položaj subjekta v do¬ gajanju. Posameznik mora znati svoje pripovedi o sebi umestiti v družbeno okolje, kjer živi. Mora doseči, da drugi vsaj v osnovnih okvirih pri¬ stanejo na njegovo pripoved. Da bi to dosegel, mora voditi pravcata pogajanja o pomenu dogodkov v svoji pripovedi. To je še zlasti po¬ membno tedaj, kadar je posameznik storil nekaj, kar je z vidika splošno priznanih norm napačno. Ni nujno, da se ta pogajanja izva¬ jajo v javnosti. Še preden začnemo zares pripovedovati, lahko upo¬ števamo možne odzive publike in temu ustrezno prilagodimo svojo pripoved. Heinrich Keupp domneva, da je morda celo večina poga¬ jalskih procesov te vrste, torej so anticipatorni. Odvijajo se pred domišljijsko publiko, kar nas razbremeni teže konfliktnih interakcij (Keupp idr., 1999: 213). Dogodki, o katerih poročamo v svojih samopripovedih, zadevajo tudi druge osebe, ne le nas samih. Na ta način postanejo dejanja drugih oseb integralni deli naše lastne dejavnosti. Zato narativne konstrukcije tipično potrebujejo podporo socialnih vlog oseb, ki sode¬ lujejo v zgodbah. Če npr. pripovedujem o svojem groznem šefu in o tem, kaj vse mi je storil, potem potrebujem potrditev tega opisa pri svojih sodelavcih. To pa zopet terja pogajanja z drugimi glede poteka stvari in načina prikaza posameznih oseb. Posameznik lahko le to¬ liko časa ohranja čvrste narativne konstrukc ije, dokler ga drugi Podpirajo v tem, dokler zanj pomembni drugi igrajo svoje socialne vloge tako, da podpirajo njegove konstrukcije. Mladostniki npr. po¬ gosto opisujejo sebe s stališča socialnih vlog članov svoje izvorne družine. Zdi se, kot da v svojih pripovedih sedijo okrog mize skupaj z drugimi člani družine. Če nekdo grozi z odpadništvom od mreže medsebojnih podpornih vlog posameznikov, potem to ogrozi celo pa¬ leto medsebojno odvisnih narativnih konstrukcij članov te podpor- niške mreže. V takšnih primerih se partnerji distancirajo od svojih vlog, kar lahko povsem uniči.pelo vrsto pripovedi in identitet, ki za njimi stojijo. Zato je stabilnost identitete odvisna od stabilnosti 229 samopripovedi. Ta stabilnost pa je javna oz. intersubjektivna. Keupp in sodelavci so razvili zamisel o jedrni pripovedi (naraciji), o tisti pripovedi, kjer skuša posameznik sam pri sebi »narediti piko« (Keupp idr., 1999). Jedrna pripoved je nekakšna ideologija osebe o njej sami oz. je del vsakdanje, laične teorije socialnega sveta, in sicer tisti del, ki zajema to osebo. V jedrni pripovedi.skuša oseba sebi in drugim predstaviti smisel svojega življenja. Te pripovedi so toliko boljše, kolikor bolj ustrezajo nekaterim osnovnim literarnim zahte¬ vam dobre zgodbe. Če uporabimo terminologijo Harreja in van Lan- genhova, lahko rečemo, da so jedrne pripovedi »dramatske«. Njihovi avtorji poročajo v njih o živi drami svojega življenja in poudarjajo svoj socialni in moralni položaj. Torej niso le poročila o dogodkih. Gergena navajata pet nujnih značilnosti dobro urejene zgodbe v za¬ hodni literaturi: ima jasen konec, ki daje celosten smisel zgodbe; omejuje se na relevantne dogodke; ima izoblikovan pripovedni red dogajanja; vzpostavlja vzročne povezave med dogodki; vleče meje, ki uokvirjajo zgodbo, zlasti vstop in izstop iz zgodbe (Gergen in Gergen, 1988: 20-22). V vsakdanjem življenju le redko srečamo pripovedi, ki bi povsem ustrezale tem idealnim zahtevam za dobro zgodbo. Kolikor bolj je nekdo v tem uspešen, toliko prepričljivejši je za poslušalce. Pre¬ pričljive zgodbe posameznika o njem samem mu pomagajo pri vzpo¬ stavljanju in ohranjanju interakcij in odnosov. Dobro izpeljane jedr¬ ne zgodbe imajo predvsem velik pomen za svoje avtorje, kajti ohra¬ njajo njihovo pozitivno samopodobo. Te zgodbe so neredko zožene le na par stavkov, bolje rečeno, vodilnih metafor posameznika o njem samem; npr. »Do sedaj sem živel kot ponižen služabnik, odslej na¬ prej pa bom živel kot kralj in užival življenje«. V jedrnih pripovedih se praviloma izražajo razrešitve identitetnih kriz. Posameznik ima lahko več različnih jedrnih pripovedi, ki si medsebojno nasprotujejo. To ustreza nasprotjem med njegovimi delnimi identitetami. Tedaj to niso več samo zaključki identitetnega dela posameznika, temveč po¬ stanejo izvori napetosti v snovanju identitetnih projektov. Posa¬ meznik mora torej vedno znova preverjati svoje jedrne pripovedi, kajti čas izpodjeda narativno konstruirano identiteto posameznika. Zato jo mora vedno znova rekonstruirati. 230 j Jedrne identitete so, kot rečeno, tudi sestavni deli laične teorije /posameznika o njem samem. Po Berzonskem zajemajo laične teorije o identiteti konstrukte, sheme, vedenjske strategije, ki jih posa¬ meznik uporablja v soočenju z izkustvi, problemi, odnosi itd. Takšne teorije, sestavljene iz hipotez in konstruktov, so neke vrste varoval¬ ni ščit, ki ga posameznik uporablja za obvladovanje in za tolmačenje vsakdanjega življenja. Medtem ko svet vsakdanjega življenja nalaga določene omejitve, pa nam jedrne pripovedi omogočajo širši igral¬ ni prostor za določanje tega, kaj je problem, kaj so pomembni po¬ datki, kaj je vredno v življenju, j Pripovednost, kontekstualnost identitete in multikulturalnost Teza socialnih konstruktivistovje torej, daje sebstvo, identiteta kontekstualno konstruirana. Socialni svet, socialna zgodovina,go¬ dalne prakse in strukture, socialne delitve, vzorci socialnih inter¬ akcij sodelujejo pri konstrukciji sebstva in identitete. Ident iteta je tako v kontinuiranem spreminjanju, je mnogoobrazna, je kontek- stualna. Zato mora biti opis človekove identitete občutljiv za raz¬ lične človeške investicije v življenje. Po Shotterju (1993) je za zahod¬ ne^ kulture značilen koncept posesivnega individualizma, po kate¬ rem vsakdo verjame, da je lastnik samega sebe, svoje osebnosti in svojih sposobnosti in z njimi svobodno razpolaga. Tako tudi ni nihče nikomur odgovoren za to, kaj počne sam s seboj, s svojimi potenciali. Kot nasprotje temu gledanju na sebstvo navaja Shotter odnos do sebstva pri ameriških Indijancih, ki so se imeli za čuvarje, ne za lastnike svoje posesti, in tudi za čuvarje svojih osebnih značilnosti in sposobnosti. Zato zanje identiteta ni zasebna last, temveč del neke širše stvarnosti, kije dana posamezniku v čuvanje. Za sebstvo torej po miselnosti ameriških Indijancev velja enako kot za zemljo, oboje je posamezniku dano le v čuvanje, ne pa v last. Za ljudi, ki so zrasli v okolju, kjer dominira zahodnoevropska ali severnoameriška kultura, so npr. same po sebi razumljive naslednje poteze odrasle osebnosti: 231 • oseba ima duševnost in zavest, ki se nanašata sami nase; je edinstvena in se razlikuje od drugih ljudi; • vsak posameznik ima osebnost, ki ji pritiče konsistentna celota osebnostnih potez, značilnosti, nagnjenj in sposobnosti. Celota teh potez predstavlja pravo naravo posameznika, te poteze, značilnosti itd. lahko opišemo in merimo; • posamezniki imajo misli in občutke, ki so zasebni, se porajajo sami iz sebe in se organizirajo v notranje sebstvo. Misli, občut¬ ki in notranja stanja posameznik lahko izrazi javno s pomočjo jezika, dejanj in drugih simbolnih sredstev; • posamezniki so na ta način središča in izvori svojih izkušenj. Začenjajo z dejanji in jih skušajo uresničevati v svetu. Sebstvo je razumljeno kot neka od drugih oseb ločena, v sebi zaje¬ ta, neodvisna, konsistentna, enotna in zasebna celota psihofizičnih potez, značilnosti, nagnjenj in sposobnosti posameznika. To sugeri¬ ra ostro razlikovanje med sebstvom in svetom, zasebno naravo seb- stva, zlasti zavesti, neodvisnost in avtonomnost jsebstva. Navedeni pojem sebstva je brez dvoma dominanten v večini sodobnih razi¬ skav, saj je modema znanost dedič iste zahodne kulture in vrednot. Toda, ali je dejansko univerzalen? Ali je dejansko normalen? Med¬ kulturne raziskave o pojmovanju osebnosti, zavesti, duha ipd. ka¬ žejo, da navedeni model ni tako univerzalen in normalen, kot se zdi. Je pa brez dvoma dominanten v sedanjem svetu. Margaret Wetherell in Janet Maybin poročata o zanimivem pri¬ meru: o zgodbi ameriško-japonske socialne psihologinje Kondo, kije opisala transformacijo svoje identitete ter razvoj nove identitete v japonski kulturi, v kateri se je začasno znašla (Wetherell, Maybin, 1996). Po poreklu Japonka, socializirana v ameriški kulturi, seje po zaključku študija vključila v projekt raziskave japonske identitete. Raziskava identitete naj bi temeljila na študijah primerov, biografi¬ jah, študijah pripovedi in zgodb, ki jih je Kondova zbirala na Japon¬ skem. Ob analizi japonske identitete pa se je nenadoma soočila s težavami v svoji identiteti. Zaradi japonskega telesnega izgleda seje nenadoma ob soočanju z domačini znašla v dilemi, kdo je ona. Spo¬ pasti se je morala z dolgotrajnim mučnim prilagajanjem novemu okolju, zlasti množici vsakodnevnih obredov in ceremonij, ki jih 232 povprečna Japonka ali Japonec zaznavata kot nekaj povsem vsak¬ danjega in neizogibnega. A ni šlo le za zunanje prilagajanje, temveč za nov način mišljenja, notranjih monologov, samoocen in samopri- pisov, za novo umeščanje sebe v družbo. Ce je hotela biti sprejeta v vsakdanje življenje japonskih družin, če je hotela proučevati vsakdanje življenje, se je morala tudi sama naučiti novega spektra vedenj, vsakdanjih rutin, npr. pitja čaja, je- denja, pozdravljanja, samopredstavljanja itd. Vendar problem niso bile vsakdanje zunanje rutine, prilagajanje zunanjemu svetu, ki je zahteval drugačna pravila igre, kot jih je bila vajena. Ko je izvajala zunanje dejavnosti, je morala razvijati tudi ustrezna nova občutja in čustva. Ugotovila je, daje počasi začela spreminjati vzorce mišlje¬ nja, notranje monologe s samo seboj, samoocene, pozicioniranje sebe v odnosu do drugih ljudi. Prav slednje jo je najbolj vznemirjalo, nam¬ reč medsebojno prežemanje in neločljivost telesnih kretenj in dušev¬ nih stanj, ki jih je terjalo vživljanje v japonsko družbo. Najbolj sojo pretresle telesne spremembe, spremenjeno telesno gibanje, geste. Socialno življenje na Japonskem je potekalo veliko bolj skupnostno kot v ZDA. Poudarjena je bila empatija in medsebojnost v socialnih interakcijah, npr. pri obredu pitja čaja ni nihče subjekt dogajanja. Vsi so le udeleženci. Vsak ima svojo vlogo v tem dogajanju in v skla¬ du s tem daje svoj osebni prispevek k situaciji in jo tako pomaga defi¬ nirati. Kondova je imela občutek, daje bilo porajanje njene japonske iden¬ titete podobno kakemu tajnemu dogajanju in kolaboraciji. Sprva se sploh ni znašla v tem dogajanju, čutila seje kulturno nekompetent¬ no. Njena identiteta seje porajala nekje vmes med seboj in drugimi ljudmi, ne v njej. Čez nekaj časa je začutila, da ne more več jasno razlikovati med seboj in drugimi osebami. Svoje sebstvo je začela zaznavati kot nekaj, kar ima delež v sebstvih drugih oseb oz. njeno sebstvo se je udeleževalo sebstva drugih oseb. To ne pomeni, da so Posamezniki med seboj v teh izmenjavah enaki. Zlasti pomembne so razlike v socialni moči oseb, v pravicah in dolžnostih obeh spolov. Kondova opisuje svojo na novo razvijajočo se japonsko identiteto kot emergentno. Identiteta ni povsem oblikovana celota, ni v sebi zaokrožena, temveč sestoji iz več različnih konfiguracij, ki si deloma 233 nasprotujejo med seboj. Ugotovila je, da ni ena identiteta zamenjala druge, ampak daje prišlo do multiple in včasih celo kontradiktorne konfiguracije. Nove identitete so koeksistirale s starimi in bile vča¬ sih v napetosti druga z drugo. Za Kondovo je bilo to mučno izkustvo, zlasti ker je v sebi križala veliko različnih identitet: ameriško socia¬ lizirano žensko, znanstvenico in raziskovalko, Japonko itd. (Wethe- rell, Maybin, 1996). Kondova je ugotovila, da je pri običajnih Japoncih in Japonkah pluralnost identitet nekaj vsakdanjega. Preko tega pa je odkrila, da je v določeni meri to značilno tudi za ljudi zahodnih razvitih družb, čeprav se tega ne zavedajo. Poroča tudi o omejitvah za identitetne projekte, kijih prinašajo s seboj določene okoliščine, npr. v identite¬ to moramo vgraditi pomembne dogodke iz preteklosti (individualne ali kolektivne). Zbirka identitet tudi ne sme biti preveč fragmentar¬ na, kazati mora usklajenost in refleksivnost (Wetherell, Maybin, 1996). Kot poroča Kondova, se je njena japonska identiteta gradila skozi obrede in rituale, v družinskih odnosih, odnosih s sosedi, sode¬ lavci. Japonsko zaznavanje sebe bolj poudarja medsebojnost na ra¬ čun avtonomnosti in ločenosti posameznika od drugih oseb. Izjava »Japonci sebe nimamo za tako pomembne« je tipična izjava, ki jo je Kondo slišala od sorojakov, ko so primerjali sebe z zahodnjaki (Wet- herell, Maybin, 1996: 227). To pomeni, da dajejo prednost ohranja¬ nju dobrih medsebojnih odnosov, četudi na račun svojih zasebnih čustev. Poudarek na medsebojnosti je razviden tudi iz struktur japonske¬ ga jezika, ki ima neverjetno množico jezikovnih oblik in izrazov za različne odnosne modalitete. Npr. mi poznamo le nekaj osebnih za¬ imkov (jaz, ti, on, ona, ono, mi, vi, oni ipd.), medtem ko japonščina pozna več kot 200 različnih jezikovnih oblik in izrazov, s katerimi se lahko nanašamo na druge ljudi ali na same sebe. Tudi pomen besede jaz je različen. Kondova poroča, da angleška beseda »I« navaja člove¬ ka na to, da se čuti samoidentičen skozi mnoge situacije, pri tem pa jasno razlikuje med seboj in okoljem (Wetherell, Maybin, 1996: 224). Japonci pa nasprotno z rabo različnih jezikovnih oblik samona- našanja stalno beležijo spremembe v odnosih in dogajanju v social¬ nem okolju. 234 Način, na katerega ljudje umeščamo sami sebe v socialne inter¬ akcije in komunikacijo, je bistveno odvisen od vzrocev samonana- šanja, kijih omogoča jezik. Slovnica in pragmatika vsakdanjega je¬ zika poudarjata določene oblike identitete in socialnih odnosov. Kondova npr. ugotavlja, daje za Japonca skoraj nemogoče izreči sta¬ vek, ki ne bi vseboval kakega odnosa med njim in drugo osebo. Po¬ dobno so ugotavljali tudi nekateri drugi raziskovalci japonske kultu¬ re in jezika. \ Identitetne zgodbe v mehanizmih družbene moči in nadzorovanja John Potter in Margaret Wetherell (1987) sta opozorila na veliko vlogo razmerij moči in podrejenosti v narativnih konstruktih. Samo- pripovedi niso le rezultat komunikacij med posamezniki, temveč odražajo razmerja moči med ljudmi. Feministične avtorice in avtorji še posebej opozarjajo na velik napor, ki je potreben, da prodremo v potencial narativnih oblik, ki odpirajo ali zapirajo prostor svobode posamezniku ali posameznici, da odpremo pot takšnim oblikam pri¬ povedi, ki ne podpirajo socialnega razlikovanja in vstopajo v zares odprt proces medsebojnega narativnega pogajanja. Pripovedovanje »starih« zgodb ali preoblikovanje starih zgodb govori nekaj o raz¬ merjih moči in je pomembno za nadaljnji razvoj oblik diskurzov. Michel Foucault ima verjetno največ zaslug za poglobljeno razi¬ skovanje notranjih zvez med diskurzi in socialno močjo, še zlasti pri diskurzih, ki so obvladovali oblikovanje modernega subjekta. Po nje¬ govem mnenju je subjekt nekakšna usedlina praks nadzorovanja in discipliniranja. Med temi praksami pa imajo glavno vlogo diskurziv- ne prakse implicitne, prikrite kontrole in prikritega izvajanja social¬ ne moči. Njegovi izvrstni genealoški uvidi v historiat modernega subjekta nam kažejo na omejitve avtonomne narativnosti in diskur- zivno pridobljene avtonomije subjekta, s tem pa pokaže posredno tudi na meje refleksivnih identitetnih projektov in moralnih angaž¬ majev posameznikov; namreč-na strukturne meje, ki jih identitet¬ nim diskurzom nalagajo pretežno implicitni mehanizmi nadzoro- 235 vanja in na videz neopaznega podrejanja socialnim močem. Foucault in njegovi nasledniki so razkrivali pravila diskurzov, ki proizvajajo določene oblike znanja, tehnik in spretnosti za obvlado¬ vanje naravnega in družbenega sveta. Foucault ni težil k razkriva¬ nju kakih univerzalnih resnic o diskurzu nasploh, saj te po njego¬ vem niti niso možne. Resnica sama je po njegovem učinek diskurzov oz., bolje, razmerij moči, ki ustvarjajo in konstituirajo določeno obli¬ ko človeškega življenja. Razmerja moči niso niti stvar izrecnih sogla¬ sij niti le posledica prisile, pač pa obstaja ogromno načinov inter¬ akcij ljudi, ki se konec koncev iztekajo v posebne, po sebi sicer arbi¬ trarne sisteme moči/znanja. Foucault je opisoval ta razmerja kot na¬ ključna, kot razmerja stalnih spopadov in konfliktov. Tudi to, čemur pravimo dominacija ali pravičnost, sta po njegovem mnenju učinka resnic v našem kulturnem redu, sta sodobni obliki režimov resnice, ki pa sama po sebi nista ne boljša ne slabša od preteklih režimov resnice (Foucault, 1984). Foucault seje namreč vseskozi izogibal kakršnikoli moralni ali družbeni presoji različnih sistemov moči/ znanja in je vsaj virtualno ohranjal nevtralno držo. Foucault dokazuje, da v modemih družbah vse večji delež nadzo¬ rovanja nad poteki subjektiviranja pripada »mehkim« znanostim: sociologiji, psihologiji, pedagogiki, psihiatriji, penologiji itd. Svoj vpliv so si te povečevale toliko bolj, kolikor bolj smo postali obsedeni z ideali normalnosti in zdravja. Določene prakse, ki jih običajno izva¬ ja zunanja avtoriteta (najsi bo to spovednik, terapevt, učitelj, zdrav¬ nik ipd.), pripravijo posameznike, ki so jim podvrženi, k temu, da uskladijo svoj proces oblikovanja sebstva s tekočim družbenim siste¬ mom oz. sistemom subjektiviranja. Te avtoritete in njihovi nasveti se postopoma vbijejo (dobesedno vgubajo) v subjekt, tako da si končno celo sam prizadeva za to, da v sebi najde ali celo proizvede vedenjske ah psihološke znake, ki ustrezajo pričakovanjem avtoritet glede njegove nenormalnosti, problemskosti itd. Potem pa ga te iste avtoritete prepričujejo k temu, da prevzame osebno odgovornost za te znake. Naše sposobnosti, da pripovedujemo koherentno zgodbo o nas sa¬ mih, po Foucaultu prav tako izhajajo iz prilagajanja diskurzivnim praksam nadzorovanja, ki obvladujejo območje psihološkega. Ven- 236 dar pa Foucault, kot rečeno, ne moralizira, ne obtožuje npr. moderne psihologije za manipulacijo, temveč kaže na neupravičene težnje, da se kaka vednost oz. kak sistem praks kaže kot celosten, vsepokriva- joč, edino pravi itd. S tem vsaj posredno pokaže svoje etično stališče, ki je seveda v prid tistih, ki se upirajo takšnim totalizacijam ali so njihove žrtve (Foucault, 1982). Moderne demokratične družbe ne izvajajo svojega vladanja s pomočjo dominacije nacTpbšamezniki, npr. s pomočjo prisil, groženj itd. Kot pravi Rose, zavzet nadaljevalec Foucaultovega dela v svoji razpravi »Psihologija kot 'družbena' znanost« (1990), sodob ne drža¬ ve ravno nasprotno uvajajo nujno distanco med pravno močjo in močjo kaznovanja države na eni ter dejavnostjo posameznikov na drugi strani. Svojo vladavino dosegajo z izobraževanjem državljanov za opravljanje poklicev in za vodenje zasebnega življenja. To počnejo z jezikom, v katerem posamezniki sami tolmačijo svoja izkustva, z normami, ki bodo vodile njihovo samoocenjevanje, s tehnikami; ki naj bi izboljšale posameznike. Država to doseže z zbirko različnih moči - zakonov, izobraževanj, poklicev, tehnik, blaga, javnih pred¬ stavitev, računskih centrov in načinov presoje, ki so rahlo povezani med seboj v bolj ali manj stabilne zveze oseb, stvari, priprav in oblik znanja, ki jih poznamo pod imeni vzgoja, psihiatrija, menedžment, družinsko življenje (Rose, 1990: 111). V razpravi »Identiteta, genealogija, zgodovina« Rose (1996) pravi, da se v subjekt uvije, vguba (folds) vse, kar ima značaj kake avtorite¬ te: prepovedi, nasveti, tehnike, male miselne ali čustvene navade, rutine in norme človeškosti, skratka instrumenti, s katerimi se človeško bitje samo konstituira v različnih praksah in odnosih. Ta uvijanja se delno stabilizirajo do te mere, da si ljudje lahko zamišlja¬ jo sami sebe kot subjekte svojih biografij. Pri tem pa uporabljajo določene umetnosti spomina, da bi tako ohranili svoje biografije sta¬ bilne in uporabljajo določene slovarje in razlage, da bi te biografije naredili razumljive sami sebi (Rose, 1996: 143). Rose ugotavlja, da tu pridemo do meje metafore o gubi, ki se zaviha navznoter, kajti črte te gube ne potekajo skozi območje, ki bi bilo v sozvočju z gibkimi mejami posameznika. Človeško bitje je umeščeno, uprizarjano v režimu določenih priprav, pogledov, tehnik, ki se širijo čez meje tele- 237 sa v prostor in med stvari. Zato lahko pripovednosti biti zoperstavimo prostorsko umešče¬ nost (spacializacijo) biti, pravi Rose, in misli s tem na lokalizacijo ru¬ tin, navad in tehnik znotraj posebnih prostorskih območij delovanja in vrednotenja, npr. knjižnic in študijev, spalnic in kopalnic, sodnih dvoran in učilnic, konferenčnih sob in galerij, tržnic in prodajaln. V vsakem od teh prostorov se odvija subjektiviranje, a na svojski na¬ čin, pač v skladu z ustreznim znanjem, tehnikami, instrumenti, slo¬ varji, sistemi presoje in tehničnimi proizvodi (Rose, 1996: 144). Značilno za sodobni režim sebstva naj bi bilo, da nas vzpodbuja k re¬ fleksiji o vseh teh različnih območjih subjektiviranja, praksah in zbirkah kot vidikih poenotene osebnosti, ki se v njih razkriva, odkri¬ va ali v njih deluje. Gre za izdelovanje sebstva, ki danes oblikuje obzorje zamišljivega. Genealogija subjektiviranja mora prikazati rahlost meja, ki vzdržujejo in ohranjajo ta režim. j Sodobni aparati družbene moči ne subjektivirajo posameznikov s tem, da bi teptali njihovo subjektnost, temveč proizvajajo posamez¬ nike, ki sami sebi pripisujejo določeno vrsto subjektnosti in tudi sami sebe presojajo glede na norme, ki vladajo tej vrsti subjektnosti. Rose poudarja, sklicujoč se na Foucaulta, da to ni nujno ideološka iluzija, temveč je tehnika sebstva, ki omogoča posameznikom, da z lastnimi sredstvi ali s pomočjo drugih ljudi izvajajo številne operaci¬ je na svojih telesih in duševnostih, mislih, obnašanju in na svojih načinih bivanja, tako da na tak način preobrazijo sami sebe, da do¬ sežejo določeno stanje sreče, čistosti, modrosti, popolnosti ali ne¬ smrtnosti (Rose, 1990: 114Xj j V sodobnih razmerah je zato svoboda subjektov več kot le ideologi¬ ja. Subjektom je naloženo, da morajo biti svobodni, da konstruirajo svoj obstoj na podlagi rezultatov izbir, ki jih naredijo med množico alternativ.| Družinsko življenje, starševstvo, celo zaposlitev niso več ovire za šrobodo in avtonomijo. So sicer bistvene sestavine na poti k samoizpolnitvi sebstva. Posamezniki izbirajo svoje življenjske stile v pluralnosti alternativ, vsakega od njih lahko opravičijo s svojo oseb¬ no izbiro. Moderno sebstvo je pozvano, da ustvari življenje smiselno, s tem da posameznik išče srečo in samouresničenje v svoji indivi¬ dualni biografiji. Zato se etika subjektivnosti ne da razdvojiti od 238 postopkov moči, ugotavlja Rose (1990: 115k^ , Na moderni subjekt torej ne pritiskajo'mehanizmi družbenega nadzorovanja, temveč je ta subjektiviran, vzgojen in zaprošen, da vstopi v fleksibilno zvezo med osebnimi interpretacijami in ambici¬ jami ter institucionalno ali družbeno ovrednotenimi načini življenja. Tu igrajo pomembno vlogo prav psihološke teorije in tehnike. Posre¬ dujejo namreč vitalne povezave med sodobnim vladanjem in etični¬ mi tehnikami, s katerimi skušajo moderni posamezniki voditi svoje življenje. Te teorije in tehnike naučijo ljudi jezika za interpretiranje njih samih, dajejo jim zbirko meril za samoovrednotenje in samoiz- boljševanje. Zato se jim njihova eksistenca kaže kot globoka psiho¬ loška zadeva, upravljanje z življenjem pa kot stvar osebnih izbir in svobodnih odločitev. Za tiste posameznike, ki vsega tega ne zmorejo, ponuja sodobna družba oz. psihologija množico terapij, ki so prav tako usklajene s političnimi načeli, zahtevami institucij in osebnimi ideali posameznikov, j Analize mehanizmov moči in njihovega nevidnega uvijanja v sub¬ jekt kažejo, da je posameznik dokaj omejen v svojih poskusih za kako povsem novo interpretacijo družbene stvarnosti, za produkcijo novih zgodb o sebi, za formulacijo močnih identitetnih okvirov in programov. Namere socialnih konstruktivistov in diskurznih teore¬ tikov, da bi s pomočjo kritične refleksije diskurzov in identitetnih zgodb morda oskrbeli posameznike z zadostno protimočjo, da se uprejo mehanizmom nadzorovanega subjektiviranja, npr. v redefini- ranju spolnih razmerij, medgeneracijskih razmerij, razmerij med večino in manjšinami itd., dobijo v optiki foucaultovskih analiz in genealoških raziskav njegovih naslednikov značaj utopičnih priza¬ devanj po nemogočem, če uporabimo Roseovo tolmačenje Foucaulta, ki nekoliko ublaži videz brezizhodne ujetosti v mehanizme nadzoro¬ vanja in obvladovanja, potem lahko rečemo, da se celo upor posa¬ meznika zoper mehanizme nadzora in obvladovanja lahko posreči, če je vpisan v te iste mehanizme, namreč, če ti omogočajo ali celo im¬ plicitno terjajo od njega svobodno, neprisiljeno, emancipirano ve¬ denje, mišljenje, čustvovanje. Tako smo se zopet znašli pred vprašanjem, ali je identitetam po¬ trebno in možno ubežati, ki smo ga že zastavili ob primeru Hallove 239 diagnoze identitete kot učinka asimetričnih identifikacij in razliko¬ vanj. Nekatere možnosti, ki smo jih navedli, so: identiteta, ki se gra¬ di na singularni vključenosti posameznika v skupino (Grossberg), refleksivna identiteta sebstva (Giddens), moralna narativna identi¬ teta (Gergen), identitetni projekt na podlagi moralne kariere (Gre- enwood) in identiteta na podlagi horizonta pomena/vrednosti (Tay- lor). To so le nekatere možnosti, ki se uvrščajo v širši krog socialnega konstruktivizma kot danes najbolj reprezentativnega teoretskega okvira za preučevanje identitet. Po Roseu bi v se te mo žnosti sodile v sklop sodobnih, psihološko posredovanih tehnik subjektiviranja in s tem eo ipso tudi tehnik nadzorovanja in obvladovanja ljudi v demo¬ kratičnih družbah, saj vse po vrsti ponujaj o jezike za samointerpre- tiranje posameznikov. Ponujajo jimTžBifko meril za samoovredno- tenje in tehnike za samoizboljševanje, kar jim vse kaže njihovo eksi¬ stenco kot globoko psihološko zadevo. Samo-upravljanje postane tako stvar osebnih izbir in svobodnih odločitev. Ali s tem res lahko sežemo onkraj sedanjih identifikacijskih in ideoloških mehanizmov modernih družb, je vprašanje, ki ga tu ne bi načenjali, zato ga puščam odprtega za nadaljnjo razpravo. Poudar¬ jam pa, daje možen tudi pozitiven odgovor, seveda če se izkaže, da tehnike in mehanizmi subjektiviranja modernih družb morda ka¬ žejo čez meje obstoječih družb in jih niso povsem vsrkale vase sile trga, kapitala in mezdnega dela. Tu lahko močno pomagajo tudi ge- nealoške raziskave diskurzov moči in nadzorovanja. Zanje je zna¬ čilno, da začenjajo z analizo marginalnih značilnosti in skoznje kažejo na osrednje dogodke, da prikazujejo patološko kot pogoj nor¬ malnosti, nebistveno kot pogoj bistvenega itd. Tudi kar se tiče psiho¬ logije, velja, da če genealogija psihologije prikaže nekaj, kar ima psihološka ortodoksija za nečisto in sramotno, to ne pomeni denun- ciacije psihologije, temveč diagnozo, ki je nujni predpogoj za proti¬ strup. 240 IDENTITETNE SPREMEMBE V POZNI MODERNI IDENTITETNI PROJEKTI KOT SOCIALNE ZGODBE V POZNI MODERNI Ob koncu stoletja je prišlo do prave eksplozije razprav okrog kon¬ cepta identitete, sprememb identitetnih politik in obenem kritik na račun pojma. Zanimive so kritike, vezane predvsem na idejo o inte¬ gralni, izvirni in povezani identiteti. Identitetna politika danes postaja prosto izbirajoča igra, teatra¬ lična prezentacija sebstva, ugotavljajo mnogi. Obenem pa priznava¬ jo, da brez identitete ne moremo. Kot pravi Stanley Hall: »Identiteta je tak koncept, o katerem ne moremo več misliti na star način, toda brez določenih ključnih opornih točk ne moremo sploh več misliti o njem« (Hall 1996; 2). S spremembo modernizacijskih procesov iden¬ titeta še naprej ostaja problem in uganka. Namesto da bi izginjala v sodobni družbi, se rekonstruira in redefinira, obenem pa se spe t dvo- mi v to rekonstrukcijo. Torej je tisto, kar je značilno za sodoben od¬ nos do identitete, silna ambivalentnost. Identiteta je bila vedno problem in zdi se, da lahko eksistira samo kot problem. V moderni je bila problem zaradi izkušnje nedetermini- ranosti, nevezanosti. Na identiteto mislimo takrat, ko ne vemo, kam spadamo, komu pripadamo, kam naj se umestimo in ko nismo sigur¬ ni,"kako bodo ljudje okrog nas ocenili naše umestitve. Identiteta je bila vedno ime za beg pred nejasnostjo. Zato se identiteta, čeprav je samostalnik, obnaša kot glagol in še vedno nanaša na prihodnji čas. Če je bil problem identitete v moderni, kako konstruirati identite- 241 to in jo ohraniti trdno in stabilno, je problem identitete v pozni mo¬ derni, kako zaobiti fiksacije in obdržati možnosti odprte. Tako v pri¬ meru identjteteiot tudi v primeru drugih sorodnih pojmov, kot so sebstvo, značaj, stil, je bilo geslo m odeme kre acija in je geslo pozne mqdeme.43xadela.va oz., še bolje, reciklaža. Če je bil medij moderne fotografski album kot neuničljiv dogodkovni produkt identitete, je ultimativni postmoderni medij videopos netek, izbrisljiv, računajoč, da nobena stvar ni večna (Bauman, 1996; 18). Najbolj pogosta na identiteto vezana anksioznost moderne je bil strah pred izgubo trajnost i oz. t rpežnosti identitete. Danes nas ne zanima več trajnost identitete, ta nas celo obremenjuje, skrbimo pa za recikliranje in obvezno uničenje obrabljenih identitet. Moderna je zgrajena iz jekla in betona, pozna moderna iz bio-razkrojljive plastike. Identiteta je kritična projekcija tega, kar je zaželeno in kar naj bi nastalo. Sodobna identiteta je kot popotovanje; vedno je v neki raz¬ dalji, nekaj dlje v prihodnosti. Kjerkoli popotniki sedaj so, niso tam, kjer bi naj bili in ne tam, kjer sanjajo, da bi bili. Razdalja med pra¬ vim mestom in tistim tu in sedaj, je kot slaba poroka med tem, kar naj bi dosegli in kar smo sedaj. »Mi smo romarji skozi čas«, je misel, kije prišla že izpod peresa sv. Avguština, in ta misel je danes bolj ak¬ tualna kot kadarkoli (Bauman, 1996). Čeprav se o njej govori kot o materialni entiteti, ima identiteta ontološki status projekta in postulata. Identiteta je načim, kako se družbeno ustvarjeni problemi rešujejo z individualnimi napori. To ne pomeni, daje posameznik prepuščen sam sebi, ravno nasprotno - s tem, ko mu je prepuščena odgovornost za samoformiranje, seje ro¬ dila cela množica trenerjev, svetovalcev, učiteljev, vodičev, ki si vsi lastijo superiorno znanje o tem, kaj naj bi identitete bile. Individual¬ na, nevezana identiteta vodi v individualno svobodo izbire in odvis¬ nost od ekspertskih vodičev. Čeprav se tako v znanstvenem diskur¬ zu kot v vsakdanjem govoru identiteto pogosto definira kot sku¬ pinski fenomen, se vedno pojavlja kot individualna naloga. Na posa¬ mezniku ali posameznici je, da najde izhod iz negotovosti. Razlika med prvo in drugo moderno je predvsem v stopnji organi¬ zacije življenja in gotovosti, ki jo nudi ljudem. Zato nekateri poime¬ nujejo prvo moderno tudi organizirano moderno za razliko od pozne 242 moderne (Kraus, 2000). V prvi je bil poudarek na^ekonomiji rasti, poklicTšo bili siabilni. Osnovno občutje je bilo zaupanje v to, da bo vsakdo dobil svoje mesto v družbi. Socialna pravila so bila na široko sprejeta^življenje je potekalo na znan način. Identiteta večine odra¬ slih je dosegla stanje razvite identitete Ev smislu Marcie). V pozni moderni pa vlada ekonomska negotovost, visoka nezaposlenost, osnovno občutje je ambivalentnost in negotovost načrtovanja pri- hodnji&fcjLNihče nima zagotovljenega mesta v družbi, tudi ni splošno priznanih socialnih pravil. Družba se tribalizira, identiteta pa ne stremi k nobenemu končnemu dosežku, temvečje nenehen proces. . V družbah pozne moderne potekata daneatlva ključna procesa, ki sta pmnepahjMuzaJilefttiteto: individualizacija^Jn nastajanje neke vrst^fodjetnegasebstva , ki skr bi za sm iidjSredstavljanjeposamezni¬ ka inNajegovmspretee-tlmeščanje v družbo. Pozna moderna je torej sama proces, ki označuje situacijo subjekta, ki nima več možnosti za daljnoročno strateško načrtovanje svojega življenja, za racionalno prilagajanje in osmišljanje tega življenja. Njegovo življenje je odvis¬ no od toliko slučajnosti, da se lahko zanesemo le na naknadno raz¬ mišljanje o dogodkih ali doživljajih. Tudi načrtovanje prihodnosti nijustaljen proces, ki bi slonel na dejstvih, vzrokih in učinkih. Kraus predpostavlja tri tipe zgodb o prihodnosti, ki jih razvijajo in ši jih pripovedujejo posamezniki (Kraus, 2000). Prvi tip ustreza organizirani moderni. Za ta tip je prihodnost nekaj stalno prisotnega. Ni sicer dana kot nekaj definira¬ nega, temveč kot zagotovljen življenjski cilj posameznika ali po¬ sameznice. Celo če nekdo ni usposobljen ali zainteresiran za to, da najde smisel v različnih situacijah, ga bo na dolgi rok srečal. Posa¬ meznik se počuti, kot daje na križišču in se odloča za nadaljnjo pot. Je tako v zgodbi kot zunaj nje. Drugi tip zgodb ustreza pozni moderni. Subjekt pozne moderne želi zagotoviti smisel svojega bivanja tudi in predvsem zaradi nego¬ tovosti, ki ga obdaja. Tudi ve, da mora sam najti ta smisel, da mu ga ne more dati nobena druga institucija ali avtoriteta. O prihodnosti še razmišlja kot o nečem, kar lahko nadzoruje. Res pa je, da prihod¬ nost ni več obljuba, temveč..stalno tveganje. Zato velja zapoved: oblikuj, izbiraj, načrtuj! Posameznik ali posameznica razvijata 243 zgodbe, v katerih sta sama avtorja lastne časovne perspektive, ne pa npr. logika zgodbe. Avtor je vedno nekoliko vzdignjen nad svojo zgodbo. Svoje življenje razume kot projekt, razdeljen na več pod¬ projektov. ' . Kraus znotraj pozne moderne razlikuje še tretji’ tip zgodb, ki jim pravi postmoderne in naj bi bile značilne za drugi stadij pozne mo¬ deme. Postmoderna naj bi bila še bolj odvisna od trenutnih situacij. Človek v postmoderni prihodnosti ne načrtuje, niti izbira, niti sledi. Le v okviru posameznih situacij lahko načrtuje ali izbira prihodnost oz. ji sledi. Prihodnost torej ni izračunljiva, ni predvidljiva. Zato je najboljša strategija situacijska ekspertnost. Če je človek sposoben, da intenzivno preživlja trenutne situacije in zgodbe, da aktivno po¬ sega vanje in jih sooblikuje, bo sposoben obvladati hitre spremembe in to je vse, kar mu ostane od načrtovanja prihodnosti. Osnovna strategija tuje: Pazi na stopnice! Brezdomni subjekt pozne modeme Več avtorjev je opozorilo na vrsto vprašljivih postavk, ki se kar počez pripisujejo sodobnemu subjektu. V njih vidijo izraz novega mita o subjektu, ki se napaja pri različnih virih, med drugim tudi v intenzivnih samoiskanjih ljudi, npr. v njihovih pluralnih in zbrklja- nihkhvlj enjskih svetovih in stilih. Sodobno sebstvo naj bi odlikovale miriglavne značilnosti: odprtost, diferenciranost, refleksivnost in individualizacija (Helsper, 1998). Sodobno sebstvo je odprto. Odprto je zato, ker zaradi pospešenih družbenih in kulturnih sprememb potrebuje vedno novih subjektiv¬ nih usmeritev. Odprtost in nezaključenost sebstva po eni strani od¬ pira razvojne možnosti in možnosti za spremembe, vendar vodi tudi k negotovostim in večjim zahtevam glede načrtovanja življenja ter k novim usmeritvam, npr. v obliki vseživljenjskega učenja. Sodobno sebstvo je d iferenciran o. Ni več vključeno v obsežne, ho¬ mogene življenjske zveze, temveč deluje v komponentnem svetu, ki se je razločil na socialne in kulturne dejanskosti. Vsak delni sistem pričakuje od posameznika posebne dosežke, postavlja posebne nor- 244 me, ima lastno dinamiko delovanja, goji svoja pričakovanja do njega. Posameznik tako razdeli svoje vsakdanje življenje v različne faze, v katerih skuša ustreči zahtevam posameznih delnih sistemov. Živ¬ ljenjski svet zatorej sestoji iz različnih komponent, prav tako tudi sebstvo samo, kije tako stalno pred perečo nalogo integracije in dez¬ integracije. Sebstvo pa v nobenem od delnih sistemov ni povsem celo, povsem pri sebi, zato so ti delni sistemi le relativne dejanskosti in pogošto nekaj tujega za posameznika. V vsakem od delnih živ¬ ljenjskih segmentov je sebstvo delni tujec, nič več povsem doma. Tujstvo je postalo osnovna sestavina sebstva, ki se le s svojo subjek¬ tivnostjo ohranja v dejanskosti. Pri tem se mora nenehoma spremin¬ jati, če naj obstane. Sodobno sebstvo je reflek sivno; refeksivnost je danes zahteva bolj, kot je bila kadarkoli prej. Zahtevajo pluralizem življenjskih oblik, razlag sveta, kulturnih stilov in načinov vodenja življenja in vedno novih odločitev, ki terjajo od posameznika distanco do družbenega in subjektivnega sveta. Releksivnost sebstva pa ne povečuje subjekto¬ ve varnosti. Distanca do sebe in do sveta prinaša tendenčno tujost družbene organizacije in subjekt se mora vse bolj zanesti sam nase. Vendar tudi ta subjektivna opora postaja vse bolj krhka prav zaradi družbeno vsiljevanih izbir. Posledica teh nasprotij je občutek izpraz¬ njenosti in čutne ter čustvene praznine. Sodobno sebstvo označuje težnja k domestifikaciji. Posameznik skuša z begom v zasebnost izravnati pritiske racionaliziranih, funk¬ cionalno naravnanih družbenih organizacij. Vendar to vodi samo v nove napetosti med temi organizacijami ter individualiziranim in emocionaliziranim sebstvom. Sodobno sebstvo je individualizirano', kolektivna pravila, ki kon¬ stituirajo socialno sebstvo, predstavljajo namreč le formalne robne pogoje za množico individualiziranih oblikovanj sebstva, kijih posa¬ meznik poraja v soočenju z družbenim in subjektivnim svetom. Sebstvo nastopa kot referenčna točka teh selektivnih odločitev. Obe¬ nem so postale zahteve po avtonomiji in posebnosti subjekta sre¬ diščne v diskurzu modernega imaginarnega sebstva. Negativni iz¬ tek teh spremenjenih zahtev so krize avtonomije in samovrednote- nja. Avtonomija sebstva je ogrožena z novimi oblikami socialne stan- 245 dardizacije, kar povečuje možnost življenjskega neuspeha. Mnogi zato opozaijajo na ontološko brezdomnost sodobnega člove¬ ka. Brezdomskogt je nujni korelat popotništvu (kot pravi Bauman) modernega sebstva in jo je težko prenašati. Od tod toliko hrepenenj po domovanju: pri samem sebi, v zasebnosti doma, v družbi in konč¬ no v kozmosu. Kriza modernega sebstva vodi k ponovnemu oživlja¬ nju različnih mitov oz. mitskih navezav. Predstava o odprtem, dife¬ renciranem, refleksivnem in individualiziranem sebstvu s svojimi odlikami - avtonomijo, napredkom, samonadzorom in originalnostjo - se kaže za mitsko in obenem doživlja svoje odčaranje, svojo demito- logizacijo. rfžom itologizacija zadeva vse glavne procese sodobnega sebstva in ni enostaven proces. Demitologizacija odprtosti sebstva npr. pomeni relativiziranje odprtosti, postopno ukinjanje meja sebstva. Demito¬ logizacija diferenciranja sebstva ne pomeni zavračanja njegove plu¬ ralnosti, ampak pomeni predvsem osvoboditev sebstva od mita seb¬ stva kot zaključene enote, ki je porajala paradoksalno napetost v subjektu med deljenim in zaključenim sebstvom. Demitologizacija refleksivnosti sebstva tudi ne pomeni odpovedi samorefleksiji, temveč razsrediščenje mita refleksije, po katerem lahko najdemo globlji odnos do samega sebe in svojo pravo resnico le v svojem izvornem jedru. Samorefleksija tako postane nedramat- ska, vsakdanja, vendar nujna oblika samonanašanja. Kroženje sub¬ jekta okrog samega sebe, trajna refleksija svojega delovanja, pomeni lahko tudi omejitev življenjske prakse. Demitologizacija individualnosti in avtonomije sebstva privede do spoznanja, da individualnost predstavlja tudi družbeno izsiljeno ob¬ liko sebstva, ki obremeni subjekt s prisilo k odločanju in pripisovan¬ ju krivde za lastni neuspeh, kadar posameznik ne more nadzorovati družbenih pogojev za svoj (ne)uspeh. Individualizirano sebstvo na¬ giblje k spregledovanju družbenega in k nalaganju družbeno pov¬ zročenih tveganj na pleča posameznika ali posameznice. Spregledo¬ vanje družbenega se povezuje s spregledovanjem samega sebe. Indi¬ vidualizirano sebstvo je tako tudi oblika discipliniranja subjekta. Tudi tu relativizacija predstave o individualizaciji ne pomeni, da seji odpovemo. Pomeni samo, da se zavemo tveganj, ki so povezana z 246 individualiziranjem. Relativizira se tudi mit o avtonomiji subjekta. Dejanska avtonomija temelji na dekonstrukciji imaginarnega mita o avtonomiji in na priznavanju meja avtonomije in nujnosti družbene vezanosti. S tem smo zarisali okvir, v katerem domuje postmoderni subjekt. Osrediščeno sebstvo doživlja decentriranje. Miti modernega sebstva se relativizirajo. Vendar šele sedaj se dokončno zaostrijo subjektiv¬ na nasprotja pozne moderne. Za razumevanje postmodernega sub¬ jekta je kar preveč različnih nastavkov: estetizirajoči subjekt, decen- trirani, fleksibilni subjekt. Wolfgang Welsch kot pridobitev izposta¬ vi mnogoterost: pridobili smo zmožnost za mnogoterost, za povezo¬ vanje medsebojno nekonsistentnih gradbenih kamnov. Bolj ko so gradniki različni, bolj nas to veseli. Estetika pozne moderne je dala modele za to življenjsko umetnost (Welsch, 1991). Subjekt je po¬ stavljen pred mnoge raznovrstnosti brez koordinacije kot pred polne police sodobnih megamarketov. Subjekt ne nastopa v vlogi gospo¬ darja ali nadzorne figure, temveč razpolaga s postmoderno kompe¬ tenco, kjer prevladuje transverzalni um, sposobnost za sintezo kod, za držo »tako kot tudi« in za postmoderno krepost. Werner Helsper poudarja, da subjekt pozne moderne ni površin¬ ski pojav v smislu posebne oblike samoinsceniranja, temveč decen- trirani moderni subjekt. To pa ne pomeni odprave modernega sub¬ jekta, temveč, nasprotno, njegovo stopnjevanje (Helsper, 1998). Sub¬ jekt pozne moderne označuje stopnjevanje modernizacijskih para¬ doksov in modernizacijskih kriz, ki pa jih zna zaobiti tako, da ne zai¬ de več v klasična protislovja modernega subjekta, ki se koncentrira¬ jo v nasprotje med avtonomijo in heteronomijo. Vendar pa o pravem postmodernem subjektu lahko govorimo le tedaj, če seje zgodila kakšna sprememba globinskih struktur sub¬ jekta, ne na ravni epistemskega subjekta (to je raven osnovnih ko¬ gnitivnih in simbolnih zmožnosti posameznika), temveč na ravni »idealnotipskih, kulturno specifičnih oblik subjekta«. Vprašanje, ali seje zares zgodila takšna sprememba globinskih struktur subjekta, je v znanstvenih razpravah komajda načeto. Namesto tega najdemo v literaturi o postmodernem subjektu predvsem mitološko rokova¬ nje z zasnutki postmoderne subjektivitete. Po teh pojmovanjih naj bi 247 postmoderni subjekt tako rekoč igrivo ravnal z obremenitvami ali pa povsem brez problemov sprejemal procese simulacije in derealizaci- je družb pozne moderne. V pozni modemi se nam slovar, s katerim v zahodnih družbah ra¬ zumemo subjekte, počasi začenja dozdevati grobo individualističen. Sodobna kultura je dolgo časa verjela v idejo edinstvenega, zavest¬ nega sebstva: vsaj od Descartesovega stavka »Mislim, torej sem«, dalje. Posameznik je tisti, ki ima misli, želje, ideje, strahove. Vse izvira iz posameznika. Vendar začenja ta slovar počasi izginjati. Lep primer za to spremembo je znana razprava o moralnem razvoju med Kohlbergom in Gilliganovo. Ena najbolj inovativnih teorij moralne¬ ga razvoja je namreč teorija harvardskega profesorja Laurenca Kohlberga, nastala v 60-tih letih. Kohlberg dokazuje, da obstaja na¬ ravni potek razvoja človekove zmožnosti moralne presojeTV prvih le¬ tih razvoja, ko otrok še nima razvitih sposobnosti abstraktnega miš¬ ljenja, prevladuje moralna presoja na osnovi nagrad in kazni, od¬ merjenih s strani staršev ali drugih avtoritet. Ko se razvija sposob¬ nost logičnega mišljenja, se posameznik obrne k socialnim odobra¬ vanjem in pravnim zakonom kot izvorom moralne presoje. Po Kohl- bergu je naj višja stopnja moralnega razvoja dosežena tedaj, ko posa¬ meznik razvije svojo univerzalno filozofijo tega, kaj je prav in kaj na¬ robe, ki temelji na temeljnih moralnih principih pravičnosti, resnice, spoznanja. V tem smislu je bila ta teorija dobro vklopljena v zahodno modernistično gledanje na moralo kot na rezultat racionalne presoje. Carol Gilligan, Kohlbergova sodelavka, razkrije v njegovi teoriji hudo pristranost, predsodek, celo implicitno prisotni seksizem (Gil¬ ligan, 1982). V Kohlbergovih raziskavah namreč najvišjo stopnjo moralnega razvoja, stopnjo avtonomne presoje, temelječo na resnici, spoznanju, dosežejo predvsem moški. Gilliganova se zato loti analize tega, kako ženske rešujejo moralne problemeJDgotovi, daje tipična moralna presoja žensk odnosno orientirana. Zenske dajejo prednost posledicam lastne moralne presoje za druge, kar je značilno za tretjo stopnjo petstopenjskega moralnega razvoja po Kohlbergu. Zato so pri njem ženske v moralnem razvoju v zaostanku v primeijavi z moškimi. Namesto splošnih moralnih principov, abstrahiranih od socialnih zgodb in usod, so ženske presoje vedno v odnosnem kontek- 248 i stu vsakdanjih dogodkov. Gilliganova to obliko moralne presoje pogosto razlaga kot svojsko za ženske, kot rezultat drugačne ženske socializacije, kije že od ma¬ lega usmerjana v skrb za drugega. Ta razlaga je bila večkrat kritizi¬ rana tako zunaj pa tudi znotraj feminističnih krogov, ker preveč trdo postavlja spolno razliko. Gergen to interpretacijo razširi in vidi v tej obliki moralne presoje, kije sicer v modernizmu značilna v večji meri za ženske, osnovo za novo, odnosno obliko moralnosti, ki naj bi prevladovala v visoki moderni in kjer moralne odločitve niso samo produkt individualnega mišljenja in presoje, ampak posledica izme¬ njav z drugimi. Z visoko moderno torej izginja do sedaj znana kategorija sebstva in identitete. To, kdo ali kaj smo, ni več toliko stvar osebnega bistva (prepričanj, občutkov, itd.), ampak tega, kako smo konstruirani sko¬ zi različne odnose, interakcije itd. Ko kategorija osrediščenega seb¬ stva izginja iz našega pogleda, na njegovo mesto prihaja odnosno se¬ stavljeno sebstvo. Koncept sebstva postane tesno navezan na od- nosnost. Namesto prejšnjih posesti individualnega sebstva — avto¬ biografija, emocije, moralnost, stopi nova posest: odnosi. Za pozno moderno je torej značilna erozija individualnega sebstva, kot smo ga poznali v tem stoletju. Ta rastoča zavest o odnosnosti vpliva na dejavnost posameznika, na spremembo koncepta o možnem in pro¬ blematičnem. S spremembo naših koncepcij o tem, kdo/kaj smo ali kdo/kaj nismo, izgubijo določeni kulturni vzorci svojo verodostojnost in drugi postanejo predmet občudovanja in privrženosti. S spremem¬ bo razumevanja, kdo/kaj smo, se spremenijo tudi načini, kako živeti skupaj. Rastoča nekoherentnost v življenjskih vzorcih gre z roko v roki z izginjanjem individualnega sebstva. Identitetna prenaseljenost Problem iskanja identitete v sodobni pozni moderni je za Gergena Prezasičenost (Gergen, 1991). Televizija, video, telefonski odzivnik, e lektronska pošta, potovanja, gibanja, nestalnost so fenomeni, ki °dražajo temeljne socialne spremembe v zadnjih dvajsetih letih. 249 Spremembe so globoke in nas še bolj zapletajo v socialni svet ter bolj in bolj izpostavljajo mnenjem, vrednostnim in življenjskim orienta¬ cijam drugih.. Posledica je novo zavedanje sebstva. Tehnologije so¬ cialnega zasičenja, kot jih imenuje Gergen, so po njegovem mnenju bistvene za izginjanje individualnega osrediščenega sebstva. Za¬ menjuje ga preobljudenost sebstva, ki vodi v parcialne identitete. Stoletje nazaj so bili odnosi večinoma omejeni na razdaljo peš hoje. Železnica je razširila možnost za vzpostavljanje odnosov, ome¬ jevala pa sta jih še vedno sorazmerno visoki stroški potovanj in časovna zamudnost. Tehnološki razvoj v tem stoletju, predvsem v zadnjem desetletju, pa je naredil iz sodobnega življenja »vrtinčast ocean« socialnih tokov. Besede se usipajo iz radia, televizije, časopi¬ sov, pisem, elektronske pošte, telefaksa, telefona itd. Skozi nove tehnologije neprestano narašča število in različnost odnosov, v kate¬ re smo vpleteni, potencialna pogostost stikov, intenzivnost odnosov, trajanje skozi čas. Ko to naraščanje postane ekstremno, dosežemo točko socialnega zasičenja. V času, ko so v človekovem življenju prevladovali odnosi iz oči v oči, je bilo število oz. vzorec interakcij in komunikacij relativno sta¬ bilen. Spremembe so se zgodile predvsem zaradi rojstev in smrti ali preselitve iz enega v drug kraj. Danes pa se število in vrsta inter¬ akcij spreminjata dnevno in komunikacije iz oči v oči so že v manj¬ šini. V dveh urah dnevno ima današnji človek povprečno več komu¬ nikacij, kot jih je imel njegov predhodnik pred stoletjem cel mesec. Poleg tega komunikacije niso več omejene na lokalno skupnost, am¬ pak jih posameznik plete po vsem planetu. Dva vidika te ekspanzije sta posebej upoštevanja vredna; tu je ne¬ kaj, čemur bi lahko rekli stanovitnost oz. vztrajanje preteklosti. Prej je povečevanje razdalje in časa med osebami pomenilo izgubo. Tudi s starostjo seje število stalnih aktivnih soudeležencev v življenjih po¬ sameznikov zmanjševalo. Če se je nekdo odselil, je odnos opešal- Obiski na velike razdalje so bili težavni. Danes čas in razdalja nista nikakršna grožnja za vzdrževanje odnosa, tako da lahko ohranjamo odnose s prijatelji in znanci iz vseh obdobij življenja in v resnici se število relevantnih partnerjev v interakcijah stalno povečuje. Dejst¬ vo, da je ta socialna karavana, s katero potujemo skozi življenje, 250 stalno številna, povzroča občutek udobja in varnosti. Lahko pa seve¬ da obvladovanje mreže odnosov povzroča tudi strese in frustracije. Poleg vztrajanja preteklosti in vrivanja le-te v sedanjost je tu pri¬ soten še drug vidik, ki bi ga lahko imenovali pospeševanje prihodno¬ sti. Tempo odnosov in interakcij je hiter. Tisto, za kar smo včasih po¬ rabili tedne in mesece, sedaj opravimo v nekaj dneh. Tudi vzorec mo¬ delnih oseb in identifikacijskih figur se ne omejuje več na spekter medosebnih odnosov, ampak jih zajemamo iz veliko večjega spektra oseb, ki prihajajo v naša življenja prek TV zaslonov, tiska, filmskih zgodb itd. Tudi bistvenih življenjskih informacij in vzgojnih na¬ potkov ne dobimo več samo iz medosebnih odnosov. Zgodba št.l: V soboto sva šli s hčerko nakupovat. Potrebovala sem večerno obleko za zabavo naslednji teden. Zagledali sva zelo atraktivno obleko, črno, s srebrno obrobo. Bila sem navdušena, dokler je nisem po¬ merila. Rekla sem hčeri, da je ne morem vzeti, v njej nisem bila jaz. Hčerka je odgovorila: »Mama, to ni važno, v tej obleki boš res nekdo«. V tem dialogu je mati tipična modernistka, hči pa odpira svet poz¬ ne moderne, kjer ni individualnega bistva. Identiteta se neprestano pre-oblikuje, pre-usmerja, ko se posameznik premika skozi mnoštvo odnosov, dogodkov, situacij. Na vprašanje »kdo sem jaz« se nam po¬ nuja napolnjen svet različnih možnosti. Pospešeno upada pomen tradicionalnih označevalcev identitete, kot so racionalnost, intencio¬ nalnost, znanje o sebi, usklajenost itd., kijih nadomešča perspekti- vizem. Koncept identitete ne temelji več na refleksiji tega, kar je, ampak je skupnostna kreacija, ki izvira iz diskurza in je objektivira- na v odnosih, perspektivah, možnostih. Da bomo znali ceniti te nove možnosti, moramo predhodno narediti še dva koraka: posloviti se od koncepta enotnega, osrediščenega sebstva in začeti z rekonstrukcijo sebstva kot odnosa. Ob tem pa se definicije sebstva še bolj zapletejo. Če obstaja mno¬ štvo glasov in vsak razglaša drugačno realnost, katera realnost naj bo prednostna? Na kakšni osnovi? Nobena od tradicionalnih katego¬ rij samoidentifikacije, kot so spol, nacionalnost, religija, rasa, nima več privilegiranega mesta. Posameznik oz. posameznica prilagaja kategorije in identiteto socialni situaciji; v eni situaciji se pred- 251 nostno definiram kot ženska, v drugi kot profesorica, v tretji kot pre¬ bivalka Slovenije. Socialno zasičenje nas opremlja z mnogoterostjo nekoherentnih in nepovezanih govoric sebstva. Ta fragmentacija konceptov sebstva in identitet se ujema z mnogoterostjo nekoherentnih in prekinjenih od¬ nosov. Ti odnosi nas vlečejo v različne smeri, nas vabijo da igramo različne vloge, da se koncept avtentičnega sebstva izmika pogledu. Zasičeno sebstvo postaja nikakršno sebstvo. J V času pozne moderne so vsa prejšnja prepričanja o sebstvu po¬ stavljena na kocko. Pozna moderna ni proizvedla novega slovarja za razumevanje sebstva, novih lastnosti, ki naj bi bile odkrite in ra¬ ziskane. Njen vpliv je bolj apokaliptičen, veljavni koncept bistva osebnosti je pahnjen v dvom. Sebstva kot posestniki realnih in pre¬ poznavnih karakteristik, kot so racionalnost, emocionalnost, inspi¬ racija in volja, so demontirana. V svetu pozne moderne objekti, o ka¬ terih govorimo, niso tako zelo v svetu, kot so v perspektivi. Eksisti¬ rajo v stanju neprestane konstrukcije in rekonstrukcije. Vsaka real¬ nost identitete ponuja možnost refleksivnega prepraševanja, ironije in igrivega preizkušanja druge realnosti. Svet pozne moderne je svet, v katerem ne doživljamo več izkušnje varnega občutka sebstva in kjer se na identiteto vežeta dvom in negotovost. Posledice mnoštva stikov, komunikacij, možnosti v socialnem življenju so, da posameznik težko pride do koherentne identitete oz. občutka samosvojosti ali istosti. Vedno so tu alternativne vzpodbude in možnosti. To so rezultati socialnega zasičenja, če ponovimo, kar pravi Gergen (1996). Povzročajo preobljudenost sebstva, možnosti pomnoženih in med seboj različnih identitetnih potencialov. Zaradi obilice informacij, različnih možnosti, alternativnih izbir, socialne preobljudenosti, je socializacija postala vseživljenjski proces. Ko smo izpostavljeni mnoštvu informacij in odnosov, se nam povečujejo kapacitete znanja in tudi strategij. Ko se zasičenje nadaljuje, posta¬ jamo mešanica, pravi posnemovalni orkester. V spominu nosimo vzorce vedenja drugih oseb, kijih v ustrezni situaciji lahko uporabi¬ mo, s tem pa vsak od nas postaja potencialni drugi. Ko se proces na¬ daljuje, postajajo naše identitete neverjetno preobljudene z drugimi’ Mi nismo samo eden, mi postajamo pomnoženi, multipli (Gergen, 252 1991; 71). Vse identitete so latentno prisotne in v ugodnih pogojih se pojavijo v življenju. Vsak od identitetnih potencialov vzpostavi svoj notranji dialog, privatno diskusijo s samim"seboj o osebah, dogodkih, stvareh. Tem notranjim glasovom, tem odtisom odnosov in realnim ali umišljenim interakcijam dajejo različni avtorji različna imena; npr. socialne me- tafore, nevidni gostje, možne identitete, socialni duhovi, sence. Mary Gergen je v svojih raziskavah ugotovila, da mladi, ki so bili vključeni v raziskavo, zelo lahko govorijo o teh duhovih. Mnogi od njih so nji¬ hovi dobri prijatelji, pogosto iz zgodnejših faz življenja, ali sorodniki. Veliko jih je tudi medijsko izpostavljenih figur, s katerimi še nikoli niso imeli nobenih neposrednih stikov (po Gergen 1996; 71). Hazel Markuš in Paula Nurius predpostavljata, da so možne identitete osebni surogati za druge, po katerih so identitete prevzete (prav tam; 72). Michael Billig s sodelavci je raziskoval vrednote, cilje in ideale, ki so jim ljudje zavezani v vsakdanjem življenju v sodobnih družbah. Odkrili so, da so za večino značilni notranji konflikti, ki izhajajo iz tega, da za vsako prepričanje obstajajo močne nasprotne tendence. Vsak cilj, prepričanje ali ideal ima svoje nasprotje, ki ga ovira. Billig na osnovi tega ugotavlja, daje sposobnost za kontradikcije bistvena za obvladovanje praktičnih zahtev življenja v sodobnem svetu. Ta virtualna kakofonija potencialov ni majhna sprememba glede na ro¬ mantične in modernistične vizije sebstva in identitete (po Gergen, 1996; 73). Formiranje identitete v teh pogojih ni lahka naloga. Zgodba št.2 : Sončno sobotno jutro, najboljše volje končuje zajtrk. To je eden redkih dni, ko je popolnoma prosta in lahko počne, kar hoče. Sproščeno razmišlja o možnostih. Potrebuje nove čevlje, dobro bi bilo sto¬ piti do trgovine, vmes pa skočiti še k frizerju. Ko bi bila že v mestu, bi po¬ slala še voščilnico prijateljici za rojstni dan in iz čistilnice dvignila oble¬ ko. Ampak nujno bi bilo nekaj narediti za svojo kondicijo. Bo imela čas za lahek tek čez Rožnik'? Ob tem se je spomnila na film, ki si gaje želela ogledati ob istem času. Po telefonu jo pokliče bivši mož in jo opomni, da ne bi pozabila na razgovor, za katerega sta se dogovorila. Končno bi mo¬ rala tudi zbrati informacije in se odločiti za lokacijo poletnega dopusta, dokler je še kaj ustrezega na razpolago. Optimizem jo počasi zapušča in na njegovo mesto prihaja nemoč. Prost dan počasi prehaja v kaos na¬ sprotujočih si možnosti in nujnosti. 253 To bi bil tipičen primer socialnega zasičenja in identitetne prena¬ seljenosti. Gergen imenuje podobne fenomene multifrenija. Gre za delitev identitete na množico delnih identitetnih investicij. Bolj po¬ membno kot to, kako imenujemo ta fenomen, pa je, da se med tem vrvežem sodobnega življenja rojeva novo razmerje občutkov in sen¬ zibilnosti, novi vzorci zavesti. Te značilnosti so delno posledica iden¬ titetne preobljudenosti, delno pa odgovor individualnega sebstva na izzive nove tehnologije odnosov in komunikacij. Te namreč izjemno povečajo možnosti za samoizražanje. Ko jih začnemo uporabljati, pa zelo močno okupirajo naše dnevne rede, misli, predstave, čas in pro¬ stor. Identitetna preobljudenost sproža še več spremljevalnih efek¬ tov, eden od pomembnih je dvom, subtilen občutek nejasnosti in ne¬ adekvatnosti. Tehnologije socialnega zasičenja ne oblikujejo samo individua brez kamk tpria (pomeni brez središčnega jaza), ampak istočasno poskrbijo za zmedenost, za protislovnost. Tehnologija odpira možno¬ sti in če se te možnosti realizirajo, postane posameznik neznansko odvisen od te tehnologije. Odpiramo obdobje tehno- osebnost nih si¬ stemov. V prejšnjih obdobjih, tako v romantiki kot modernizmu, je bila zaželena jasnost in skladnost osebnosti. Romantika je slonela na prepričanju v globoke notranje sile, ki vplivajo na čvrstost sebstva in odnosov. Modernistični diskurz ravno tako podpira prepričanje o trdni in skladni identiteti. Ljudje so bili prepoznavni, predvidljivi. Stabilna identiteta je prispevala k jasno strukturirani družbi in strukturirana družba je pomagala stabilizirati identiteto posa¬ meznika. S socialnim zasičenjem pa ti vzorci za vedno odhajajo v zgodovino. Če analiziramo odnose postmoderne osebe z drugimi: navzven je postmoderna oseba poseljena s preobiljem odnosov in posledično identitet, vendar je na mestu, kjer naj bi bila globina ali stabilnost, cel orkester povabil. Vsako povabilo pa spremlja dvom o razumnosti in avtentičnosti drugega. Na koncu ugotovimo, da je socialna podoba sebstva portret brez portretiranca, refleksija brez objekta refleksije. Naj večji problem je vrivanje tehnologije v normalne rituale odnosov; tako doživlja spremembe tudi koncept najtesnejšega ali najboljšega 254 prijatelja. Na mesto skupnosti sorodnih duš stopajo slučajna in hi¬ tra srečanja. S tradicionalnega gledišča izgubljamo kapacitete za resnično prijateljstvo. Iz konteksta socialnega zasičenja se šele da razložiti, zakaj tako intimnost kot zaupanje počasi izginjata iz odnosov. To se je začelo dogajatTTe, ko je romantični koncept začel zamenjevati moderni¬ stičen. V romantiki je posameznik življenje zgradil okrog resnične ljubezni ali močne strasti. V modernizmu je deloval kot dobro utečen stroj. Tu ni bilo več prostora za skrita področja duše, kjer vladajo ne¬ kontrolirani goni in strasti. Za moderniste je ljubezen postala mer¬ ljiva kvantiteta. Vstop v multiple odnose, kjer vsak odnos postavlja pod vprašaj zaupnost drugega odnosa, zelo otežuje lociranje intim¬ nih oblik odnosov. Ker je vsak v gibanju in spreminjanju, težko do¬ sežemo intimno bistvo drugega. Druga ovira, da dosežemo intimnost v odnosu, pa je sprememba evaluativnih kriterijev. Če stalno menjamo odnose, če jih sklepamo bolj za zabavo kot zares, potem ni tako pomembno, če si ustvarimo pravo sodbo o drugem. Kot pravi Gergen, trajne oblike odnosov po¬ stajajo antikviteta in vse bolj jih zamenjuje mnoštvo parcialnih, fraktalnih odnosov (Gergen, 1991). Ironično pa je, da ravno ta tehno¬ logija zasičenja, kije povzročila to spremembo, sama posreduje vir¬ tualne oblike tradicionalnih oblik odnosov; televizija, filmi, tisk nas dnevno zasipajo z romantičnimi dramami in telenovelami nesrečnih ljubezni, družinskih sag. Omogočajo nam neke vrste nadomestna bi¬ vanja. Multiplost (večkratna pomrioženost) v realnosti se podaljša v nfultiple virtualne možne identitete v domišljiji. Možnost nadomest¬ nega bivanja nam nadalje ponuja razvoj industrije za proizvodnjo identitet: new age industrija, svetovalni centri, plastična kirurgija, popularne psihologije itd. Nadomestna bivanja imajo zanimive oblike tudi na družbeni ravni, npr. v pojavu nadomestnih socialnih gibanj. Nova tehnologija lahko v trenutku stopi v stik z milijoni po¬ tencialnih aktivistov. Ko postanemo zasičeni z odnosi, postanemo neverjetno obljudeni s fragmenti drugih. Sebstvo se razdeli na potencialne fragmente, ka¬ terih vsak stopi na mesto fragmentarnega drugega. Posledica je, da smo pripravljeni za sodelovanje v nekoherentnem svetu, v svetu, 255 kjer je vse možno. Pripravljeni smo na silno različne kontekste in zveze. Postmoderno bivanj e je neprestano nomadstvo. Ni čudno, da v tem kaosu socialnega življenja sanjamo o samotnem otoku, o divji¬ ni. Samotni otok je simbol, prostor distance-od vrveža družinskega življenja, daleč od mestnega hrupa, od poklicnih zadolžitev, od državljanskih dolžnosti. Samotni otok pomeni vzpostaviti distanco med biti sam s seboj in biti z drugimi: z dolžnostmi, obveznostmi, toplinami in zavistmi dru¬ gih, biti viden drugim in izpostavljen njihovim zahtevam in pričako¬ vanjem, časovnim redom, urnikom. Divjina je dežela, ki še ni raz¬ deljena na prostore, zato je kot nalašč za samokreacijo. Vendar je za¬ nimivo, da ne gremo v divjino, da najdemo identiteto, ampak da seje znebimo; da se znebimo vlog, da postanemo anonimni. Divjina je ar¬ hetip izvornosti, prvotnosti, nepredelanosti, temeljne svobode, ven¬ dar brez vezi. Zakaj so se srednjeveški puščavniki počutili tako blizu bogu? Odgovor je v tem, da so se počutili tako sami za sebe, brez vezi in konvencij. Lahko bi rekli, da so bili puščavniki prvi, ki so živeli z izkušnjo nevezane, neovirane identitete. Romanje k bogu je bila neke vrste vaja v konstrukciji identitete. Protestanti, kot pravi Weber, so iznašli način odhajanja na ro¬ manje, ne da bi zapustili dom, ne da bi postali brezdomci. Spremeni¬ li so se v romarje v notranji svet. Ni bilo treba oditi v samoto, njihov vsakdanji svet je postajal bolj in bolj samoten. V novih poreformacij- skih mestih moderne se je samota/izolacija začela na drugi strani vrat doma in posameznik je dobival v vsakdanjem življenju občutek, daje sam svoj, poseben. Protestanta, vzorčni primer modernega člo¬ veka, tako pravi Bauman, je mikala divjina, prostor praznine. V tem smislu ni bil drugačen kot srednjeveški puščavniki. Razlika je bila v tem, da protestant ni potoval v puščavo, ampak je trdo delal, daje puščava prišla k njemu - da je naredil svet podoben puščavi. Svet kot puščava zapoveduje življenju, da je kot romanje (Bauman, 1996a; 21-2) . Bistvo romanja je v tem, da obstaja razdalja med cilji in sedanjim trenutkom, ki pomeni tako postajo na popotovanju in trenutno iden¬ titeto popotnika. Smisel sveta in identiteta romanja sta vedno še ne¬ dosežena, vedno v prihodnosti. Oboje, tako smisel kot identiteta, 256 lahko obstaja samo kot projekt. Vedno je prisotna razlika med zado¬ voljstvom, ki ga zahtevamo in tistim, kije aktualno doseženo. Tuje čakanje, tam je zadovoljitev. Kako daleč je od tu do tam, od čakanja do zadovoljitve, od projekta do identitete? Moderni romarji morajo zgodaj v življenju določiti točko prihoda. Tako zavlačevanje zadovoljitve kot trenutna frustracija sta lahko energizirajoči faktor in izvor gradnje identitete tako dolgo, dokler ju spremlja zaupanje v linearnost in kumulativnost časa. Strategija življenja kot romanja, življenja kot gradnje identitete, varčevanja za prihodnost, ima smisel samo in tako dolgo, dokler je posameznik prepričan, da ga bo prihodnost nagradila z obrestmi; dokler je živ¬ ljenje kontinuirana zgodba, smiselna zgodba, zgodba, kjer je vsak dogodek posledica prejšnjega dogodka in vzrok za naslednji dogo¬ dek. Svet romarjev - graditeljev identitete - mora biti urejen, deter¬ miniran, predvidljiv, zavarovan; predvsem pa morajo biti stopinje odtisnjene, da so sledi prejšnjih potovanj ohranjene. Konec velikih zgodb Teoretiki in raziskovalci procesov subjektiviranja, socializacije in družbenega umeščanja posameznikov v sodobnih družbah dokaj so¬ glasno ugotavljajo vrsto sprememb, ki naj bi kazale na temeljit pre¬ tres v subjektnih strukturah, v zgradbi sebstva in identiteti posa¬ meznika, kakršnega prinaša s seboj splet zgodovinskih in družbenih sprememb v pozni moderni. Govorijo o decentriranem subjektu, plu¬ ralnem sebstvu, zbrkljani identiteti itd. V podrobnostih se ti opisi si¬ cer razlikujejo med seboj. Razlikujejo se tudi v ocenah, kaj pomenijo te spremembe, npr. ali so znak nečesa pozitivnega, emancipatorne- ga ali negativnega, represivnega. Vendar pa je v teh opisih nekaj skupnih značilnosti, sodobnih eksistencialnih izkustev, ki so lahko podlaga za nadaljnjo razpravo o transformacijah identitetnih in sub¬ jektnih struktur. Analiza teh skupnih značilnosti sprememb nas pripelje do treh temeljnih ugotovitev: • pozna moderna razveljavlja zgodovinsko tradicijo velikih zgodb; 257 • pozna moderna ukinja stabilne družbene in kulturne okvire eksistence; • identitete pozne modeme se razlamljajo na partikularna, med¬ sebojno ločena območja izkustev in identitet, ki jih ni mogoče več združevati v skupno podobo. Znanstveniki, raziskovalci vsi po vrsti ugotavljajo, da v pozni mo¬ derni upada pomen velikih zgodb: pomen velikih zgodovinskih uto¬ pij, projektov revolucionarnih sprememb, velikih zgodovinskih obra¬ tov in prevratov, zgodb o mitičnem pomenu razuma, znanosti in teh¬ nike, zgodb o prevladi človeka nad naravo, zgodb o karizmatičnih vo¬ diteljih, ki so obvladovali svet. Tudi analiza vsakdanjih življenjskih praks kaže, da je med ljudmi povsem izginilo navdušenje za velike zgodbe, zaupanje v velike ideologije, politike, religije, tradicije; zau¬ panje v zgodovinske vloge narodov, voditeljev, religiozne in mito¬ loške zgodbe. Velike zgodbe in utop ije so imele skozi vso novejšo zgodovino po¬ membno vlogo. Te zgodbe so vse po vrsti temeljile na različnih obli¬ kah zasidranj a človeka v kozmosu in v zgodovini. Bile so konsti- tuens smisla in so ljudem dajale občutek trdne in stabilne identitete. Tvorile so podlago, kontekst, na katerem so posamezniki napeli in konstruirali svoje posamezne identitetne zgodbe. Zato so bili smisli teh zgodb tudi tako pomemben del ne samo skupinskih, nacionalnih, religioznih, političnih identitet, ampak so bili tudi podlaga posa¬ mičnih osebnih identitet in struktur sebstva. Zato se je v skupnem zgodovinskem spominu te zgodbe ohranjalo, pripovedovalo, modifi¬ ciralo in mitologiziralo. To je bil tudi pomemben del vsakdanjih diskurzivnih praks in socializacijskih učinkov na posameznike. f Nekatere zgodbe so izgubile privlačnost zaradi cele vrste družbe¬ nih in zgodovinskih katastrof, ki so jih povzročili poskusi njihove realizacije. Druge so se izpraznile zato, ker se kažejo za nevzdržno poenostavljene glede na hiperkompleksnost sodobnega življenja in sodobnih družb. Spet tretje povzročajo dvome zato, ker čedalje ja¬ snejše kažejo svoje omejitve in enostranskosti. To izgubo ljudje poz¬ ne moderne kompenziramo z vedno bolj začasnimi, izbirnimi in sub¬ jektivno konstruiranimi sistemi smisla. \ 258 To ne pomeni, da ni več nobenih zgodb. Pozna moderna je sicer ukinila klasične velike zgodbe, vendar je ustvarila nove zgodbe za definiranje smisla, pomenov, identitet. Sodobna družba in kultura nas tako rekoč sleherno minuto zasiplje z njimi: medijsko konstrui¬ rane zgodbe - filmske zgodbe, življenjske zgodbe pomembnih ljudi, znanih osebnosti, usode zvezdnikov, politikov, umetnikov, usode vplivnih posameznikov; tržno marketinško konstruirane zgodbe - oglaševalske zgodbe, potrošniške zgodbe, zgodbe o novih proizvodih, storitvah, ponudbah, razprodajah, stilih, imaginacijah. Lahko govo¬ rimo o pravcati zasičenosti življenja z narativnostjo vseh vrst. Za razliko od klasičnih velikih zgodb pa je za sodobno življenje značilno, da nobena od zgodb ne dominira nad drugimi. Ljudje za svojo lastno rabo, za svojo lastno produkcijo smisla in identitete izbiramo zgodbe iz repertoarja ponujenih zgodb po bolj ali manj naključnih, sproti produciranih kriterijih. Tudi svoje lastne življenjske zgodbe oz. svoj repertoar življenjskih zgodb bolj ali manj spretno prilagajamo neka¬ terim narativnim vzorcem, kijih dobivamo iz medijev, literature, fil¬ ma, od vplivnih oseb. Multifreni situaciji subjekta v pozni moderni ustreza mult ifre na narativnost, ki se ne dvigne do kake koherentne meta-zgodbe ali osrednje zgodbe posameznika, temveč se kaže kot valovanje, ki ga sestavljajo različne delne zgodbe, a nobena od njih se ne vleče skozi ves tok (valovanja). Presenetljivo je, daje kljub tej multifrenosti ah pa morda prav zaradi nje, sodobni subjekt relativno stabilen v svoji nestalnosti, trden v svoji razsrediščenosti in v sebi povezan v svoji kompleksnosti. Vzporedno z razkrajanjem velikih zgodb in zaupanja vanje raz¬ padajo tudi tisti trdni, nadosebni vzorci identitete, ki so se vezali nanje. Na pomenu izgubljajo vodilne identitete ali težke identitetne baze, kot so razredne, etnične, nacionalne, rasne, spolne, generacij¬ ske, religiozne, ki so vse doslej predstavljale tudi temelje za izgrad¬ njo trdne identitete jaza. Na njihovo mesto stopajo l ahke identit etne baze, ki so osnova za oblikovanje bolj individualnih in bolj fleksibil¬ nih identitet (Rener, 1989). Identiteta zaradi tega ni postala niti izpraznjena niti poljubna konstrukcija, vendar pa je njeno obliko¬ vanje postalo veliko bolj stvar individualnih izbir. Postala je pou- 259 darjeno procesna in projektna, seveda pa tudi projektivna, imagina- tivna in imaginarna institucija. Identiteta jaza je v tradicionalni moderni terjala predvsem dobro zgrajeno strukturo sebstva ter močni jaz, ki ni dopuščal dvoma vase. Danes pa se identiteta gradi na nenehnih refleksijah, samoproble- matizacijah in soočenju posameznika z lastno šibkostjo in krhkostjo. Posameznik se mora nenehno miselno vračati na izhodiščne točke svojih trenutnih projektovTn identit etnih zgodb in nenehno mora začenjati tako rekoč znova. To je posledica globokih sprememb v življenjskem poteku posameznika, ki je v moderni razdelil in ostro ločil posamezne življenjske faze (otroštvo, mladost, odraslost, sta¬ rost). Za vsako od teh faz so bile določene glavne dejavnosti okrog katerih so se osrediščila glavna življenjska in identitetna pravila. Določena so bila tudi pravila prehodov iz ene faze v drugo. V pozni moderni se srečamo z negacijo teh zna čiln osti: dejavnosti niso več strogo vezane na posamezne življenjske faze; npr. igra ni več značilna samo za otroštvo, učenje in izobraževanje ni več dome¬ na otrok in mladostnikov in delo ni več zagotovljeno odraslim. To je povzročilo nadaljnjo spremembo, da tudi prehodi iz posameznih faz v naslednje niso več družbeno določeni. Življe njski po tek sam je po¬ stal stvar individualne izbire in kreacije. Nastopile so silne (identi¬ tetne) spremembe v odraščanju, socializaciji in biografski (diskonti¬ nuiteti. Delo ni več izključna domena odraslih. Na druge načine kot v zgodnji modemi vdira v otroštvo in mladost, namreč predvsem z možnostmi in obeti zgodnjih karier. Ce je moderna do kraja obliko¬ vala otroštvo in mladost kot posebni, od odrasle družbe ločeni živ¬ ljenjski dobi, se v pozni moderni ukinja ta družbena drugačnost in družba pred otroke in mladostnike prihaja s podobnimi zahtevami, pritiski in možnostmi izbir, kot jih naslavlja na odrasle. Preobrazbe v delovni sferi izjemno spreminjajo status odraslosti. Prehajanje de¬ lovno intenzivne proizvodnje v informacijsko in tehnološko visoko zahtevno ukinja mnoga delovna mesta oz. ukinja možnost za garan¬ tirano delovno mesto za nedoločen čas. Namesto tega se uvaja tako imenovana fleksibilna podzaposlitev, ki pomeni, daje delo projektno vezano na občasna, projektna dela in da je redka dobrina. Ne zago¬ tavlja več materialne varnosti vsej odrasli populaciji. 260 Sprememba delovnih karier v pozni moderni Za analizo vprašanja, ali se posameznik lahko opre na svoje sub- jektne moči in identiteto, in možnih odgovorov nanj so pomembna kritična razmišljanja Richarda Sennetta o spremenjenem pojmu dela in zaposlitve v sodobnih razvitih družbah. To pa zato, ker vsaj za večino odraslih ljudi razvitih družb prav redno delo in zaposlitev predstavljata osnovni steber njihovih identitetnih zgodb in podlago za kakršnokoli daljnosežno načrtovanje življenjskega poteka in gradnjo refleksivne osebne kariere. Sodobne razvite družbe pa vse bolj intenzivno in na široko spodjedajo prav ta osnovni steber identi¬ tetnih zgodb (Sennett, 1999). V tem dejstvu vidi Sennett tudi glavni vzrok številnih negativnih, samorušilnih potez sodobnega življenja ljudi in resno grožnjo razvitim družbam. Pri tem ne misli le na grožnjo brezposelnosti, temveč na notranje preoblikovanje dela in zaposlitev, ki ukinja smisel poklicnega dela kot stebra vsakdanjega identitetnega dela sodobnega človeka, a namesto tega ne postavlja nič novega, kar bi predstavljalo tak steber. Po Sennettu se v sodob¬ nem kapitalizmu dogaja množični prehod od industrijskega v fleksi¬ bilni kapitalizem. Osnovne znači lnos ti fleksibilnega kapitalizma so: diskontinuirano preoblikovanje institucij, fleksibilna specializacija proizvodnje in koncentracija moči brez centralizacije. Disk ontinuirano preoblikovanje inst itucij se kaže v razgradnji tradicionalnih hierarhij, v vse bolj decentraliziranem organiziranju podjetij v rahla omrežja namesto kompaktnih institucij. Pod vpli¬ vom teh sprememb se zaposleni v teh podjetjih, ki so bili prej emocio¬ nalno in karierno dolgoročno povezani s podjetji, spreminjajo v golo »računsko količino« človeške delovne sile, ki jo po potrebah preob¬ likujejo, premeščajo, razpuščajo ali na novo koncentrirajo v posa¬ meznih proizvodnih linijah in projektih. Fleksibilna specializacija proizvodnje nadomešča trdne in trajne navezave zaposlenih na dobro definirane proizvodne poteke z vse bolj kratkotrajnimi in vsakokrat spremenljivimi zasedbami v novo nastalih proizvodnih potekih, namenjenih zapolnitvi trenutnih 261 tržnih niš. Računalniško vodena visoka tehnologija omogoča hitro preprogramiranje strojev na nove proizvode in individualno speci¬ fične potrebe. Odtod poudarek na manjših serijah produktov iste vrste. Delavci so podrejeni stalnim spremembam svojega dela. Koncentracija, moči. hree. npntral.i7n.riip pospešuje razgradnjo za¬ starelih struktur socialne moči, prelaga kompetence za odločanje na nižje ravni v vse bolj samostojno delujočih timih sodelavcev, ki so navidezno nehierarhični. Nova oblika organizacije socialne moči v podjetjih in ustanovah odpravlja tradicionalno birokracijo in bi¬ rokratsko obnašanje, seli proizvodne dejavnosti na domove delavcev in diverzificira delovni čas v fleksibilni delovnik. Takšna organizaci¬ ja dela predstavlja mozaik posameznih časovnih planov, vendar po¬ gosto brez prave komunikacije med zaposlenimi. Nastaja vtis o večji demokratičnosti fleksibilnega kapitalizma, vendar Sennett ugo¬ tavlja varljivost tega vtisa, kajti po njegovem mnenju je z decentrali¬ zacijo moči in potekov odločanja postala le nekoliko bolj prikrita še vedno zelo velika realna moč vodij podjetij in menedžerske elite. Po¬ stala je tudi bolj osebna, partnerska, vendar zato nič manj zahtevna in dominantna. Res je, kot ugotavlja Sennett, da stari šefi in pred¬ stojniki ne utelešajo več moči. Zaposlene povezuje obsežen, računal¬ niško podprt informacijski sistem, ki vrši manj opazen nadzor nad njimi. Novi šefi pa se obnašajo bolj kolegialno, partnersko. Gre prav¬ zaprav za to, da je eno oblika nadzora, namreč neposredni osebni nadzor, zamenjala druga, posredna, elektronska (Sennett, 1999; 56- 59). Novi, fleksibilni kapitalizem meče ljudi v izjemne vrtince zapo¬ slitvenih karier in jim ne dopušča, da bi razvili svoj karakter. »Ka¬ rakter« je po Sennettu oznaka za subjektivno občuteno identiteto in imtTvidualnost posameznika. Karakter je tisto, kar posameznik izoblikuje v sebi v toku svojih povsem osebnih življenjskih izkustev, zadeva osebnostne poteze posameznika, ki jih ceni pri sebi in jih skuša prikazati tako, da jih cenijo tudi drugi. Je etična vrednost naših želja in naših medosebnih odnosov. Izraža se v vrednotah, kot je zvestoba, v medsebojni pomoči, v zasledovanju daljnosežnih ciljev, v sposobnosti za delo z upanjem na trajna poplačila posameznika za svoje delo in v socialno varnost po upokojitvi. 262 Za človekov karakterje uničevalen predvsem nov časovni r ežim, ki izhaja iz navedenih značilnosti. Ta se kaže v kratkoročnosti vse¬ ga, v strahu pred časom, čedalje večji dezorganizaciji vsakdanjega časovnega plana, v drobljenju življenjske zgodbe posameznika na nepovezane delne zgodbe, strahu pred staranjem. Že zaposleni sred¬ njih let so v nevarnosti, da jih bodo zamenjali z mlajšimi, bolj dina¬ mičnimi osebami. Ta režim označuje odsotnost trajnih obveznosti, ki jo dobro karakterizira geslo »nič na dolgi rok«. Favorizira le začasne in kratkotrajne delovne obveznosti in pogodbeno delo, ra zjed a pojem poklica, trajnega delovnega mesta, a tudi za upame, lojalnost, med¬ sebojne obveznosti posameznikov. Staršem preprečuje, da bi dajali svojim otrokom kako koherentno in smiselno povezano podobo o svojem delu in svojem življenju. Opazna je zamenjava trajnejših oblik zaposlitev in poslov s kontingentnimi projekti ali delovnimi območji, ki vodi k zamenjavi organizirane delovne sile s kontigentni- mi združbami udeležencev pri trenutnih obetavnih projektih. Ko se ti projekti zaključijo, razpustijo tudi zbrano delovno silo ali jo pov¬ sem na novo organizirajo. Ljudje so stalno izpostavljeni tveganjem zaradi morebitne odpu¬ stitve z dela, pa tudi tveganju, da ne morejo ustreči vedno novim de¬ lovnim zahtevam in da njihova dosedanja poklicna pot, šolanje, izkušnje, napori, preprosto ne ustrezajo več novim delovnim zahte¬ vam. Obenem s tveganji brezposelnosti in nekvalificiranosti pa sto¬ pa v ospredje potreba po aktivnosti za vsako ceno, kajti v dinamičnih družbah zastoj ogroža obstoj. Stalni pritisk po aktivnosti zanikuje pretekle izkušnje posameznika, ki se vse bolj zaznava kot bitje z ne¬ stalno, nepovezano preteklostjo in povsem negotovo prihodnostjo. Vse težje razume svoje življenje kot neko linearno pripoved. Te¬ meljni občutek takšne eksistence pod pritiskom fleksibilnega kapi- talizma je strah. Ljudje se ne jemljejo več resno, ker se zavedajo, da se pojmi, s katerimi se opisujejo, stalno spreminjajo, zato se zaveda¬ jo stalne kontingentnosti in krhkosti svojih samoopisov in svojih sebstev. Sennett se sklicuje na Rortyja, ko govori o ironičnem, celo ciničnem pogledu posameznika na samega sebe. Sennett nasprotuje poenostavljenim neokonservativnim recep¬ tom, ki se od vsepovsod ponujajo za izhod iz težav fleksibilnega kapi- 263 talizma: obujanju tradicionalnih, npr. religioznih vrednot in k om u- nitarizmu, to je poskusom oživljanja sicer vse bolj rahlega »mi« ob¬ čutka s pomočjo vključevanja posameznikov v kake »naravne« skup¬ nosti, kot so družina, soseska, etnična ali narodnostna skupnosti ali v delovne time. Neokonservativizem pomeni nekakšen testament izgubljene osebnostne koherence posameznikov, ki pa ne vidi, da no¬ ben povratek tradicionalnih vrednot ne more preseči strukturnih vzrokov izginjanja vrednot (Sennett, 1999; 27-8). Komunitarizem pa se ustavlja pri naivno harmoničnih, brezkonfliktnih predstavah o skupnosti. Zato spregleda nujnost zavestnega soočanja posamezni¬ ka ali posameznice z nasprotji v skupnosti ter prebijanja skozi kon¬ flikte v odnosih, če naj razvije globljo pripadnost skupini, ki podpira identiteto, in če naj se razvije avtentično soglasje med člani skupine. Intenzivna pripadnost skupini lahko vodi do izključevanja dru¬ gačnih. Sennett zaključi svojo knjigo s sugestivnimi mislimi, ki se na¬ našajo na njegova zapažanja o posvetovanjih svetovne elite v švi¬ carskem Davosu ob koncu devetdesetih let: »Zato se mi je zdelo, medtem ko sem prihajal v konferenčne sobe in odhajal iz njih, si utiral pot skozi zmešnjavo limuzin in policije na poteh hribovske vasice, da lahko ta režim izgubi svoj trenutni vpliv na do¬ mišljijo in čustva tistih spodaj. Iz grenkih izkušenj moje družine z nekdanjim radikalizmom sem se naučil: če se zgodi sprememba, se zgodi prej na podlagi tega, da osebe v svojih medsebojnih pogovorih izgovarja¬ jo svoje notranje potrebe kot pa v množičnih vstajah. Preprosto ne vem, kakšen politični program izhaja iz teh notranjih potreb. Vendar pa vem, da režim, ki ljudem ne daje nobenega globljega razloga za to, da se bri¬ gajo drug za drugega, ne more dolgo časa ohranjati svoje legitimnosti« (Sennett, 1999; 147-8). Ko je Sennett zapisal te besede, še ni vedel, da bo prav na nasled¬ njem posvetu svetovnih gospodarstvenikov, bančnikov in politikov v Davosu prišlo do močnega »upora množic« proti tistemu modelu družbe, ki ga prikazuje v svoji knjigi. Ali so morda to znaki izgu¬ bljanja »vpliva na domišljijo in čustva tistih spodaj«? V svojem pogo¬ voru v švicarskem časopisu »Briickenbauer« tik pred 1. majem 1999 z zvenečim naslovom »Delo prihodnosti: pekel?« je Sennet dejal, da 264 je rešitev iz nastale krize treba iskati skozi spremembo človekovega odnosa do časa. / »Moramo najti pot do takšnega načina mišljenja, da bomo razumeli, kako smo vsi, in sicer od tistih zgoraj do onih spodaj na družbeni lestvici, medsebojno odvisni. Imel sem vtis, da se ljudje, ki jih leto za letom srečujem na ekonomskem forumu v Davosu, tega komajda zavedajo. Ostali so slepi za evidentno dejstvo: namreč da je družba, v kateri se ljudje ne morejo zanesti drug na drugega, brez prihodnosti« (Sen- nett,1999a; 4). Podobne ugotovitve kot Sennett dajejo drugi družboslovci, ki se ukvarjajo z usodo dela in zaposlitev v sodobnih družbah. Beck npr. ugotavlja, da sodobne družbe vse manj potrebujejo živo delo, saj ga vse bolj nadomeščajo z avtomatiziranimi, računalniško vodenimi proizvodnimi procesi. Vse manj potrebujejo tudi nekdanje vloge nad¬ zornikov, upravnikov dela, saj tudi te funkcije prehajajo v računal¬ niško vodene procese ali pa jih prevzemajo visoko izobraženi si¬ stemski inženirji in upravniki, ki pa skoraj ne pridejo v stik z delav¬ ci. Obseg plačanega dela se naglo zmanjšuje. Zdi se, kot da se moder¬ ne razvite družbe gibljejo h »kapitalizm u brez dela« (Beck, 1998; 108). Natančnejša analiza bi pokazala bolj diferencirano podobo, npr. da se povečuje obseg delnih in začasnih zaposlitev in različnih vmesnih oblik med zaposlenostjo in nezaposlenostjo, tako da se ohranja vtis o večji stopnji redne zaposlenosti, kot dejansko obstaja. Gospodarski vzpon razvitih držav v zadnjem desetletju je nastal tudi na podlagi realnega padca zaslužkov delavcev, zlasti onih na spodnjem koncu hierarhije zaposlitev, pa tudi onih iz srednjega razreda. V ZDA imamo koncem devetdesetih opravka z nenavadnim pojavom: skoraj polno zaposlenostjo in zmanjšanjem realnih dohod¬ kov delavcev v srednjem in nižjem sloju. O tem govori šala, ko nekdo ugotavlja, daje Bill Clinton ustvaril miljone novih zaposlitev. »Da«, je odgovoril drugi: »Imam tri od njih, pa še vedno ne morem nahrani¬ ti svoje družine«. Kljub vsem težavam, kijih prinašajo nove oblike dela, fleksibilne zaposlitve in grožnje z dekvalifikacijo in nezaposlenostjo, ni po¬ vratka v tradicionalne oblike dela in zaposlitev. Celo, če so nove oblike dela manj varne, napornejše in povezane z večjo konku- 265 renčnostjo, mnogi ljudje bolj cenijo te oblike dela kot tradicionalno industrijsko ali birokratsko delo, ker vendarle dajejo večji občutek kreativnosti, avtonomnosti, igrivosti in samouresničenja. Baethge govori o »normativnem subjektiviranju dela«, s čimer misli na pri¬ čakovanja ljudi, da jim bo njihovo delo prineslo več subjektivne ude¬ ležbe, udejanjanje njihovih pravih osebnih potencialov in talentov. Izjave, da mora delo imeti neko »osebno vrednost«, da »mi mora biti v zadovoljstvo«, da »mora imeti nekaj opraviti z menoj« ipd., so tipič¬ ne izjave, ki jih je zabeležil Baethge v svoji raziskavi o odnosu Nem¬ cev do dela (Baethge, 1994; 246). Težnje k normativnemu subjektivi- ranju dela so zlasti opazne med mlajšimi, bolje izobraženimi in bolje kvalificiranimi delavci. Med ljudmi vlada splošno prepričanje, da velja tvegati tudi začasno nezaposlenost ali nestalne zaposlitve, če so tiste zaposlitve, kijih posameznik dobi, zares nekaj vredne, to po¬ meni tako s stališča osebnih vrednot posameznika kot tudi glede dohodkov, kijih prinašajo. Seveda ta prepričanja vendarle slonijo na vsaj minimalnih socialnih podporah v situaciji posameznikove po¬ polne brezposelnosti. V novi delovni morali se ne zrcali niti nezavezujoči hedonizem niti tradicionalna morala dolžnosti. Baethge se pridružuje mnenju M. Macobyja, ki govori o novem tipu zaposlenega. Ta tip se po Maco- byju razvija predvsem med novo generacijo uradnikov in delavcev v storitvenih dejavnostih, ki hočejo pri svojem delu uporabiti svoje in¬ telektualne in komunikacijske sposobnosti. Želijo delati kot celostne osebe in ne le kot igralci socialnih vlog. Zavračajo neutemeljene zah¬ teve avtoritet in imajo svoje delo za priložnost, da se naučijo česa no¬ vega, da se dalje osebnostno razvijajo in da pridobijo občutek svoje kompentence in profesionalne neodvisnosti. Ob tem pa želijo, da jih delo povsem posrka vase, ker hočejo ohraniti tudi zadovoljivo zaseb¬ no življenje. Na delu želijo pokazati tudi svoja čustva in če to ne gre, jih skušajo izraziti zunaj dela (po Baethge, 1994; 247). Baethge ugo¬ tavlja, da se je v nemški raziskavi pokazalo, da so te težnje med ženskami celo močneje prisotne kot med moškimi. Čeprav so bile navedene težnje pri visokih poklicnih profilih ved¬ no močno zastopane, pa je novost to, da se danes širijo tudi navzdol po poklicni in družbeni lestvici; novost je tudi odkritost in samo- 266 razumljivost, s katero ljudje danes izražajo na subjekt osrediščene želje po delu, pa tudi trdovratnost, s katero zagovarjajo in ures¬ ničujejo te svoje želje, in njihova zvestoba do teh želja. Danes posa¬ meznik nanaša nase svoje delo in ne nanaša, kot je bilo običajno do¬ slej, sebe na svoje delo. Zdi se, da danes ne moremo več govoriti eno¬ stransko le o tem, da podjetja in institucije zaposlujejo določene ose¬ be, temveč tudi to, da te osebe izberejo ustrezna podjetja in instituci¬ je za področje svojega samouresničevanja. Ne odpuščajo le podjetja in ustanove svojih zaposlenih, temveč tudi oni lahko in pogosto »odpuščajo« podjetja in ustanove in izberejo druge. Identifikacija z delom zato še ne pomeni identifikacije s podjetjem ali ustanovo, kjer delamo. Zgodnji kapitalizem je temeljil na izkoriščanju dela, sodobni pa na izkoriščanju osebne odgovornosti zaposlenih. Včasih so morali zapo¬ sleni sodelovati pri proizvodnji produkta, danes morajo sooblikovati rezultate podjetja, Prej so morali le sodelovati, danes morajo tudi so- misliti in se so-tresti za usodo podjetja. Prej so bili zgolj kolesce v proizvodnem procesu, danes podrejajo proizvodni proces svojemu angažmaju. Včasih so bili podvrženi izkoriščanju svojega dela s stra¬ ni drugih oseb, danes izkoriščajo sami sebe. Zato poskušajo sodobna podjetja prelagati del pritiskov za odločanje na svoje zaposlene. Ne nastajajo le decentrirane enote dobička, celo posamezni delovni timi morajo opravičevati svoje ekonomske rezultate, ne le svoje delovne načrte. Podobna težnja je predajanje vse večjega obsega dela posameznim majhnim pogodbenim sodelavcem, pogosto mnoštvu posameznikov, ki izdelujejo vsak svoj proizvodni segment in skrbijo tudi za svojo ekonomsko uspešnost. Tako iz delodajalcev nastajajo pogodbo-dajal- ci in iz delojemalcev pogodbo-jemalci. Ta kombinacija prinaša večji dobiček od tradicionalnih zaposlitvenih strategij, vendar so zaposle¬ ni bolj socialno izolirani med seboj, slabo ali sploh ne vključeni v sin¬ dikalne zveze in s tem družbeno šibkejši. Velika podjetja tako pro¬ izvajajo vse več blaga in tudi vse več manjših podjetnikov, tja do po¬ sameznih samo-podjetnikov. V primerih samozaposlenih, pogodbe¬ nih delavcev, samopodjetnikovdpd. gre še vedno za svojske oblike izkoriščanja viška vrednosti, le daje sedaj pogosto izkoriščevalec 267 in izkoriščani ista oseba, a to kvečjemu poveča, ne pa zmanjša delov¬ ne napore, pritiske in tveganja. Nihče ne more iz posameznika iztis¬ niti toliko kot on sam, torej če izkoriščanje organizira v svoji lastni režiji. Ta nova, lahko rečemo neskončno bolj zvita, oblika izkorišča¬ nja kvalitetne delovne sile je in bo nedvomno še nekaj časa pomem¬ bno gonilo in obenem močan legitimacijski dejavnik fleksibilnega kapitalizma. Sennett vztraja pri tezi, da sodobni delovni človek ne more več zgraditi prave identitete. »Kako naj vem, kdo sem?«, se sprašuje Sennett v že omenjenem prvomajskem intervjuju. Že beseda »delo« nima več enakega pomena kot prej. Namesto nje uporabljamo pojme, ki bolje ustrezajo času, npr. projekt, naloga, območje dejavno¬ sti itd. Vse te besede potiskajo poklicno dejavnost v bežno, provizo¬ rično in začasno perspektivo. Delo v tradicionalnem pomenu je predpostavljalo zmožnosti, ki se lahko dalje razvijajo in gradijo. Vendar to po Sennettu danes ne velja več. Če vam npr. podjetje pre¬ pusti izvrševanje kakega projekta, začenjate vedno znova iz ničle. Uporabljate delne zmožnosti, ki ne preživijo projekta. Vsaj na spod¬ njih klinih delovne lestvice spreminja informatika ljudi v prosto za¬ menljive posameznike. »Vsakdo pač lahko udarja na tastaturo raču¬ nalnika«, pravi Sennett (Sennett, 1999a; 2). Ne moremo spregledati Sennettove glavne osti. Taje v ugotovitvi, da sodobna fleksibilna proizvodnja, podvržena učinkom globalnega tekmovanja v zniževanju stroškov dela, zvitemu (samo)izkoriščanju delovne sile, spremembam v tehnoloških postopkih in informatizaci¬ ji, v veliki večini enostavno ne dopušča posamezniku, kije zaposlen v sodobnih podjetjih, da bi daljnoročno in relativno zanesljivo na¬ črtoval svojo delo, zaposlitev, svoje projekte. To pomeni, da ne more organizirati svojega vsakdanjega identitetnega dela okrog svojega delovnega mesta, zaposlitve, poklica. Njegova identitetna zgodba se prekinja, postaja punktualna, nima jasnih začetkov, zapleta in za¬ ključkov, še manj pa poduka, ki bi ga lahko ponudil drugim za vzgled (ali svarilo). Maloštevilnim delom populacije, ki so se umesti¬ li na zgornje kline lestvice dela, npr. vodilnim menedžerjem, si¬ stemskim načrtovalcem, morda nekaterim znanstvenikom in pa ti¬ stim, ki še uživajo trajno zaposlitev, morda uspeva zgraditi kohe- 268 rentno povezavo med delom in njihovo identiteto. Ostali se znajdejo, kot vedo in znajo v morju fleksibilnosti, izbirnosti in tveganj. Zato velja resno upoštevati Sennettovo tezo o koroziji karakterja v fleksibilnem kapitalizmu. Glede na tesno povezavo karakterja z mo¬ ralnim projektom identitete, ki vzdržuje identitetni program posa¬ meznika in osmišlja identiteto kot zgodbo individualizacije, lahko sklepamo, da se s tendenčno razvezavo identitete in karakterja ohranja le funkcionalno ohišje identitete, vsebina in smisel identite¬ te pa izginja. Identiteta ostaja prazno mesto, ki ga naseljujejo tre¬ nutne fiksacije posameznika na začasne vloge, stilske brkljarije in navdušenja za modne ponudbe življenjskih smotrov. Vendar pa po¬ sameznik, ki naj bi naseljeval to identitetno ohišje, identiteto pre¬ težno zgolj uporablja, uprizarja, nikakor pa je nima za zavezujoč okvir svojega življenjskega poteka oz. svojih življenjskih stilizacij. To pa zato, ker identiteti manjka karakter v Sennettovem smislu, ki bi posamezniku omogočal oblikovanje in uresničevanje svojega mo¬ ralnega projekta. To je lahko napotnica za pot v regresije ali v prebu¬ janje subjekta iz sodobnih oblik »samozasluženih nedoraslosti«, če povzamemo znamenito Kantovo misel. Druga možnost je vsaj za zdaj predvsem privilegij manjšega dela populacije, ki se v svojem samoiskanju lahko nasloni na ustrezno socialno in ekonomsko varnost, dobro izobrazbo in osebne potenciale za kritično reflek¬ sijo predpostavk svojega identitetnega iskanja. Zdi se, da je usoda tega projekta vse bolj odvisna od tega, koliko bo izogibanje regresi¬ jam in navideznim emancipacijam postajalo dosežek , dostopen večini ljudi, ne pa privilegij manjšine. Ali lahko na osnovi povedanega domnevamo, da dosedanje vodil¬ ne identitete niso več glavni dejavnik socialnih delitev in razliko¬ vanj in je nastopila družba, kjer razredne, slojne, spolne ipd. makro- delitve niso več daljnosežne in univerzalne, temveč jih zamenjuje splet, mreža »malih delitev«, npr. uvrščanje posameznikov v po¬ rabniško določene skupine poznavalcev, stiliziranih porabnikov, prav tako stiliziranih samopodjetnikov ipd.? Zagovorniki te domne¬ ve se sklicujejo na opažanja o spremenjenih življenjskih vzorcih, zla¬ sti v segmentih porabe, prostega časa, oblikovanja družine, ki pre¬ čijo razredne, slojne in spolne razlike. Kritiki te domneve pa trdijo, 269 da je to le videz. Po njihovem mnenju se vodilne identitete le pre¬ meščajo in drugače strukturirajo, nikakor pa ne izginja njihov odlo¬ čilni vpliv. Ne strukturirajo se več v okviru posameznih nacionalnih držav, kot je to veljalo doslej, temveč v okviru obsežnejših medna¬ rodnih grupacij ali celo na svetovni ravni. Premeščajo se tudi po glo¬ bini družbe, ne le po širini; npr. razredna identiteta ni več primarno vezana na položaj posameznika v družbeni delitvi dela in lastnine, temveč na celoto »kapitalov« oz. socialnih virov, ki jih ima na voljo posameznik, da se družbeno uveljavi in razvije kariero. Niti zagovorniki niti kritiki pa nimajo odločilnih argumentov v svoj prid ali dovolj kritičnih argumentov proti nasprotni tezi. Ne gle¬ de na to, katera od obeh tez je pravilnejša, lahko_ugotovimo, da so območja, ki so jih prej neposredno zasedale težke identitetne baze: območja dela, politike, nacionalne države in nacionalne kulture, ge¬ neracijskih skupin, družinskih vlog, religioznih skupnosti in cerkva, vsaj na videz izginila iz prvega plana identitetnih projektov posa¬ meznikov. Posamezniku ne predstavljajo več nujnih referenc za gradnjo lastnih identitetnih zgodb. To je pomembno dejstvo, celo če se izkaže le za začasno spremembo, ki jo bodo morda znova spodko¬ pale kake prihodnje ekonomske ali družbene spremembe. Kot smo že navedli, so te spremembe namreč pokazale, da posameznik danes lahko nasloni oblikovanje svoje identitete na mrežo malih identitet, individualnih identitetnih projektov in življenjskih stilov in ne le (ali vsaj ne primarno) na težke identitetne baze. IZGUBA ONTOLOŠKE VARNOSTI SUBJEKTA POZNE MODERNE Subjekt pozne moderne je torej vržen iz stabilnih družbenih in kulturnih okvirov svoje eksistence. Giddens govori o nevarnosti izgube ontološke varnosti (Giddens, 1991), Berger pa o situaciji ne¬ kakšne ontološke breztalnosti (Berger, 1994), ki jo označuje odsot¬ nost gotovosti, varnosti, jasnosti. Sem sodi tudi pogost občutek 270 odrezanosti posameznika in sploh človeškega življenja od narave ter negotovost posameznika glede njegove lastne notranje narave. Vse to pa vodi v tesnobna pričakovanja o »maščevanju narave« (zunanje in notranje) zaradi človekovega brezobzirnega izkoriščanja. Po drugi strani nam mediji in tržna sporočila na neki način zaukazujejo užitek v obliki trenutnih (potrošniških) zadovoljstev, nenehno n am sugerirajo identitetne spremembe, izbire, zamenjave, nestalnost. Občutek ontološke varnosti je subjektivna obramba pred stalno grožnjo kaosa. Predstavlja nekakšen zaščitni kokon posameznika oz. njegove identitete jaza. Kaos ni le dezorganizacija, temveč izguba čuta za pravo realnost stvari in oseb. Ljudje moramo v vsakem de¬ janju ali pogovoru nekako obmejiti potencialno neskončen obseg možnosti, ki se nam odpirajo. Zato potrebujemo določen okvir stvar- n osti, k i mora biti nevprašljiv. Ne moremo priti do povsemzanesljT- vega temelja spoznanja. Zato moramo običajno sprejeti marsikatera spoznanja, ki sicer podležejo skeptičnemu pogledu. Mednje sodijo tudi tako imenovane eksistencialne teme, ki nam jih razkrivajo filo¬ zofske analize ali psihološke krize. To so vprašanja č a sa, prostora, kontinuitete in identitete, poglavitna med njimi pa so: • vprašanja o eksistenci in biti: narava obstoja, identiteta objek¬ tov in dogodkov, • vprašanja posebnosti človeškega življenja: eksistencialna pro¬ tislovja, v katerih so ljudje sicer naravna živa bitja, vendar se ločijo od vseh drugih živih bitij zaradi svoje čutnosti /občutlji¬ vosti in razumskosti/refleksivnosti, • vprašanja predelave izkušnje drugih: kako posamezniki tol¬ mačijo poteze in dejanja drugih ljudi, • vprašanja identitetne kontinuitete: stalna prisotnost občutkov lastne o-sebnosti v kontinuiranem sebstvu in telesu. Zlasti v pozni moderni se stalno odpirajo in preprašujejo ta (in druga) eksistenčna vprašanja. Noben sistem smisla ne ostane ne¬ vprašljiv in nepreprašan. Z drugimi besedami, izgublja se vsakdanja ontološka varnost posameznika (Giddens, 1991; 55). Stabilni občutek za identiteto predpostavlja druge elemente ontološke varno¬ sti, npr. sprejemanje realnosti-stvari in realnosti drugih, predvsem pa realnost sebstva. Tako kot druge eksistencialne dimenzije onto- 271 loške varnosti je občutek za samoidentičnost obenem krhek in robu¬ sten. Krhek je zato, ker je biografija, ki se je zaveda posameznik, zgolj ena od možnih zgodb, ki bi jih lahko pripovedoval o svojem duševnem stanju in razvoju; robusten pa zato, ker je občutek za samoidentičnost pogosto dovolj močan, da posameznik zdrži glavne prehode in napetosti v socialnih okoljih, kjer se giblje. Občutek ontološke varnosti je tudi eden od izrazov temeljnega zaupanja posameznika^ življenje in v samega sebe. Temeljno za¬ upanje se začne oblikovati v najzgodnejšem otroštvu, v relativno varnih in brezpogojnih odnosih otroka z varovalnimi oz. objektnimi osebami (mati, oče). Po Giddensu sta tako občutek ontološke varno¬ sti kot temeljno zaupanje nujni sestavini človekovega sebstva. Posa¬ meznik na njiju gradi zavest o življenjskem smislu. Temeljno zaupa¬ nje predstavlja stališče do sveta kot »pravega in pravičnega«, ki ga imamo za zagotovljenega. Takšno stališče pomirja čustva strahu, ki bi sicer lahko prišla na površje. Giddens meni, da za sodobne razme¬ re velja: bolj ko je refleksivni projekt sebstva odprt in splošen, bolj ko se luščijo z njega kosi tradicije, bolj krhko in ranljivo postaja te¬ meljno zaupanje posameznika^ To pa omogoči oz. naredi verjetne povratke potlačenega v samo osrčje modernih institucij in javnih diskurzov. Giddens navaja kot primere povratka potlačenega družbeno soočenje s potlačenim stra¬ hom pred smrtjo, z umiranjem, s posameznimi boleznimi (npr. aid¬ som), z duševnimi boleznimi sploh, z erupcijo spolnosti (Giddens, 1991). Povratek potlačenega je za njega tudi vračanje navidezno izginulih tradicij in religij, npr. verskih fundamentalizmov, v so¬ dobni družbeni prostor. Povratek potlačenega pomenijo tudi mnoge teme, ki jih izpostavljajo nekatera nova civilnodružbena gibanja, npr. emancipacija homoseksualnosti ali problematizacija hetero¬ seksualnosti. Nova družbena gibanja uspešno načenjajo nekatere osnovne predpostavke in organizacijska načela, ki hranijo moderne¬ ga Moloha, in vračajo v javno razpravo in v zavest nekatera potla¬ čena-življenjska območja moderne. Te ugotovitve so povezane z osnovno Giddensovo idejo, daje obdob¬ je visoke moderne obdobje temeljnega prehoda - ni le nadaljevanje neskončne dinamike moderne. Je prehod iz navidez samoumevnega 272 in avtomatskega toka modernizacije v neko novo obliko moderne, namreč v moderno, ki reflektira in s tem tudi problematizira samo sebe. Po njegovem mnenju je eks panz ija abstraktnih sistemov mo¬ derne (denarja, znanosti, medijev idr.) dosegla svojo skrajno točko, tako na kolektivni kot na individualni ravni vsakodnevnih moralno eksistencialnih vprašanj. Dosegla je točko, ko se nam postavljajo pod vprašaj osnove identitete, namrecTobčutek ontološke varnosti in temeljnega zaupanja v svet in v samega sebe. Moralno-eksistencial- na vprašanja se zato osrediščajo okrog procesov samoaktualizacije posameznika in se širijo tja do globalizacijskih gibanj. Kličejo k preureditvi družbenih institucij in vzbujajo dileme politične, ne le sociološke narave. Giddens poudarja, da je sposobnost posameznika, da si svobodno izbere življenjski stil, temeljni dobiček, ki gaje proizvedla posttradi- cionalna ureditev pozne moderne. Vendar pa je ta dobiček v nape¬ tem razmerju ne le z ovirami emancipacije, temveč tudi z različnimi moralnimi dilemami. Ne smemo podcenjevati težav, ki iz tega sledi¬ jo. Te dileme bo težko rešiti, celo težko jih je formulirati tako, da bi dosegli široko soglasje o njihovem obstoju in vsebini. Kako naj npr. ponovno moralno premislimo družbeno življenje, ne da bi zapadli pod vpliv predsodkov? Če ni nobenih nadzgodovinskih etičnih načel, kako se lahko človeštvo brez nasilja sooči s spopadi »pravih ver¬ nikov«? Bolj ko se vračamo k eksistencialnim vprašanjem, več mo¬ ralnih dilem in nestrinjanj najdemo. Kako jih lahko pomirimo med seboj? Po Giddensu bodo odgovori na takšne probleme zahtevali obsežno rekonstrukcijo emancipatorne politike, ki jo vidi v »politiki življenja« (Giddens, 1991; 231). Politiko življenja Giddens razume kot politiko, kije v skladu z eto¬ som osebnostne rasti in refleksivnih identitetnih projektov, in ki predpostavlja emancipacijo od fiksacije na tradicijo in od hierar¬ hičnih razmerij moči. Ni toliko politika osvobajanja posameznikov od nečesa, kot je politika izbire. Tiče se tistih problemov, ki izhajajo iz procesov samouresničevanja v potradicionalnih kontekstih pozne moderne, kjer globalizacija prežema refleksivne identitetne projekte in kjer tudi procesi samouresničevanja vplivajo na globalne strategi¬ je (Giddens, 1991; 214). Politika življenja skrbi za to, da posamezni- 273 ki ohranjajo nujno potrebno ontološko varnost, tako da lahko gradijo svoj življenjski potek kot relativno koherentno enoto glede na spre¬ membe socialnih situacij in glede na svojo osebnostno rast. Nada¬ ljuje tiste politične impulze, ki so jih sprožili študentsko gibanje in nova družbena gibanja, posebno ženska gibanja. Slednja se po Gid- densu največ ukvarjajo s politiko življenja in problematiko identite¬ te. Za ženske je vsak korak stran od tradicionalnih ženskih vlog tudi korak v gradnji refleksivnega identitetnega projekta. Politika življenja z ajema štiri glavna področja: • človeško eksistenco: vprašanja preživetja in bivanja, okoljska problematika, odnos do narave, • končnost človeka: odnos do reprodukcije in transcendence, do smrti, • individualno in skupnostno življenje: vprašanja socialne ko¬ operacije in globalnih sistemov, • identiteto sebstva: vprašanja osebnostne rasti, odnosa do same¬ ga sebe in do svojega telesa, pa tudi odnosa do spolnih razlik. V tem kontekstu dobi tudi pojem politika širšo vsebino od običajne (oblikovanje in izvajanje odločitev v državi). Zajema namreč tudi reševanje konfliktov zaradi nasprotij v interesih in vrednotah, ki za¬ devajo navedena glavna področja politike življenja. Taje sestavljena iz politike življenjskih stilov in politike življenjskih izbir. Posebna, koncentrirana oblika politike življenja, namreč politika življenjskih izbir, je emancipatorna politika. Na družbeni in globalni ravni sta npr. žensko gibanje in prizadevanja za zmanjšanje razlik med prvim in tretjim svetom tipična primera emancipatorne politike, na indivi¬ dualni ravni pa gre za prizadevanja posameznikov za samouresni¬ čenje in avtentično eksistenco. Podobno kot Giddens predpostavlja, daje za pozno moderno zna¬ čilno zmanjšanje ontološke varnosti, ugotavlja tudi Berger (1994), daje ontološka breztalnost sodobnega človeka zelo resen izziv, ki se mu ne moremo izogniti, npr. z izrivanjem občutkov kaosa, strahu, brezciljnosti na obrobje zavesti. Večinoma so neuspešni tudi novo¬ dobni poskusi kompenziranja občutkov negotovosti s tradicionalni¬ mi oporami, npr. s pomočjo religije in cerkve, raznih avtoritet. Pa 274 tudi opore, kot jih nudi sodobna znanost ali tehnika, ne rešijo vseh zagat, posebej, ker je zaradi svoje kompleksnosti dostopna samo oz¬ kemu krogu specialistov. Tradicionalni vzorci poklicnega dela in po¬ notranjene delovne morale prav tako ne pomagajo posamezniku pri reševanju iz ontološke breztalnosti, ker seje zaposlitev spremenila v sekvence začasnih zaposlitev brez nujne notranje povezave, ki bi po¬ samezniku omogočala včlenjanje v stabilen, razviden, jasen življenj¬ ski okvir. Vedno nova znanja in spremembe v produkcijskem načinu povzročajo, da je dosežena izobrazba in kvalifikacija nezadostna in negotova in nam narekujejo, da se moramo vedno znova učiti pov¬ sem na novo in od začetka. Delo ni več dolžnost, temveč vse bolj osebna izbira. Vse manj po¬ meni tudi socialno dejavnost, stik z realnostjo, kar je bila vse doslej ena bistvenih socializacijskih vlog dela oz. zaposlitve. Delo doma in v zasebnosti ne more kompenzirati izgube trajnega poklicnega dela, V predvsem pa ne socialnih vidikov zaposlitve. Delo ni več orodje su¬ blimacije presežnih libidinoznih, narcističnih, agresivnih kompo¬ nent, kot je še domneval Freud. Od dela se pričakuje vedno več, po drugi strani pa je »vredno« delo vedno redkejše. Tem kritičnim in pesimističnim pomislekom stoji nasproti nekaj bolj »radostnih« misli oz. vprašanj: Kaj pa, če je rešitev v tem, da on¬ tološko breztalnost ali izgubo ontološke varnosti sprejmemo nase kot nekaj pozitivnega, kot pridobitev? Kaj pa, če je problem samo v tem, da te pridobitve še ne znamo prav ceniti, ker jo mešamo z mora¬ lističnimi in drugimi strahovi tradicije, tudi s strahovi tradicionalne moderne, npr. z razsvetljenskim prepričanjem, da ljudje moramo graditi na nečem trdnem, nedvoumnem, razumljivem? Morda se mo¬ ramo le naučiti živeti in uživati v tem, da nas ne omejuje noben za¬ vezujoč sistem smisla, da ni nobenih zavezujočih globokih družbenih vezi (ligatur, kot bi dejal Dahrendorf)? Zakaj ne bi preprosto uživali v virtualnih svetovih in virtualnih omreženih skupnostih, neznan¬ sko pomnoženih izbirah potrošniških in drugih življenjskih stilov? Osnovni problem tu je, da te igre izbir niso tako svobodne, kot se zdijo na ravni njihovih vsakdanjih promocij, temveč so družbeno na¬ rekovane izbire in igre. So zgolj vsakdanje mikroizbire, med katerimi potuje posameznik tako, kot vsak dan potuje med založenimi polica- 275 mi trgovin. Vsak dan je postavljen pred izbire, ki so vnaprej defini¬ rane in obmejene. Ponujajo mu jih mediji, trg, množične avtoritete, vplivne subkulture itd. Resje, da se pri izbiri med alternativami ne zanaša na kake utrjene vzorce vedenja in mišljenja. Problem je, da le malokdaj tudi sam postavlja alternative. Življenje posameznikov postaja projekt ali, še bolje, zaporedje projektov brez identitetnega središča. Prav tako postajata projektna njihova identiteta in živ¬ ljenjski nazor. Človek se počuti kot neke vrste igralec na družbenem odru, ki pa nima na voljo zaključenega scenarija. V tej temeljni izkušnji zazna¬ mo ambivalentnost sodobnih življenjskih razmer. Nedvomno zveni obetavno, če je posamezniku sporočeno, da lahko sam napiše scena¬ rij za igro svojega življenja, da lahko sam zasnuje kos svojega živ¬ ljenja, da sam uprizori in uresniči ta zasnutek. Vendar so pomemb¬ ne tudi ali predvsem predpostavke, da te možnosti tudi izkoristi. Tu pa se hitro izkaže, da potrebuje ustrezne materialne, socialne in duševne vire, ki pa niso kar tako na voljo. Brez teh predpostavk po¬ stane zahteva po samooblikovanju lastnega življenja težko uresnič¬ ljiva zadeva, ki bi se ji morda najraje izognili. Poziv, da samoza¬ vestno uprizorimo igro svojega življenja, ima ciničen prizvok, če ni¬ mamo za to primernih virov. Tako smo prišli v nekakšno zagato brez jasnih izhodov. Ta zagata dokaj dobro ustreza temeljni značilnosti pozne moderne, ki bi jo lah¬ ko metaforično opisali kot paradoksalno neskončnost, ki »ima svoj rob povsod in središča nikjer«. Ta metafora je natanko nasprotje znameniti prispodobi božje neskončnosti: »Bog je kot krog, ki ima središče povsod in roba nikjer«. Zdi se torej, kot da pozna moderna nekako pervertira božjo neskončnost v njeno nasprotje, a je kljub vsemu vseobsežna in neizogibna. »Ima svoj rob povsod« pomeni, daje v vsakem koraku moderniza¬ cije, v vseh dosežkih - bodisi v znanosti, tehniki, družbeni organiza¬ ciji ali v preobrazbah vsakdanjega življenja, skrito kako tvegano in krhko podjetje. Pozna moderna proizvaja na vsakem koraku global¬ ne krize in konflikte, ki se prelivajo v najrazličnejše lokalne in indi¬ vidualne krize in konflikte. Nevarnost materialne ali duhovne revš¬ čine, ekonomske in ekološke krize, rast fundamentalizmov in nacio- 276 nalizmov, vse to so nevarnosti, ki so tako globalizirane, da lahko do¬ letijo katerikoli del sveta. Pa tudi na videz lokalne krize se hitro izkažejo za globalne. Pomislimo le na problem Kosova, ki se je začel kot običajni nacionalistični konflikt nekje v zakotju Evrope in se iz¬ tekel - ne pa še zaključil - v konflikt globalnega značaja. Razsrediščeni subjekt pozne modeme »Nima središča nikjer« pomeni, da v družbah pozne moderne ni nobene združevalne, osrednje družbene kategorije, institucije, pro¬ cesa, ki bi organiziral in upravljal z družbenimi sistemi. V klasični industrijski moderni je bil tak proces proizvodni proces. Nanj se je vezal proces kroženja kapitala, trgovina, poraba in seveda življenje države in civilne družbe. Za večino odraslih posameznikov je pred¬ stavljalo njihovo sodelovanje v proizvodnem procesu, torej njihovo delo, središče vsakdanjega življenja. Počitek, sprostitev, prosti čas so bili v funkciji reprodukcije delovne sile in zmožnosti posamezni¬ ka. V drugi polovici dvajsetega stoletja seje v sodobnih družbah do¬ godil preobrat. Delo je izgubilo središčno vlogo v primerjavami z drugimi sferami življenja, npr. prostočasnimi dejavnostmi, zasebno¬ stjo, potrošnjo. To je povzročilo velike spremembe tako na družbeni kot na osebni ravni. Proizvodnja nenadoma sledi potrošnji, to pa usmerja mogočna medijsko podprta industrija prostega časa in seve¬ da neznansko naraslo tržno komuniciranje in oglaševanje. Pravzaprav sta postala oba modela organizacije družbe in življen¬ ja posameznikov zastarela in nefunkcionalna. Niti delo v javni sferi niti prosti čas v zasebni sferi ne predstavljata več središč, okrog ka¬ terih bi se organizirale druge družbene dejavnosti in družbeni inte¬ resi oz. druge osebne dejavnosti in interesi posameznika. Kot se ruši pojem dela za nedoločen čas, pojem delovnega časa, pojem delovnega mesta, se obenem ruši tudi stroga delitev na delovni in prosti čas. Klasični prosti čas pa se vedno bolj drobi pod pritiski deljenega časa, pogodbenih razmerij, samozaposlitev, dela na domu, projektnega dela itd. Kot ne moremo več oddeliti delovnega časa in dela od osta¬ lega življenja in delovanja posameznika, ne moremo oddeliti tudi 277 prostega časa in zasebnih dejavnosti od delovnih obveznosti, ki ved¬ no bolj vdirajo v zasebno sfero. Danes pomeni prisotnost na trgu de¬ lovne sile stalno samopredstavljanje, vzdrževanje nabora samopo¬ dob, ki jih »razstavljamo« pred drugimi zato, da si zagotovimo ali ohranjamo svojo delovno kariero. Kakšne oblike identitet tedaj ustrezajo navedenim izkustvom so¬ dobnega subjekta? Nedvomno ne vzdrži več koncept osrediščenega subjekta kot na avtonomnem jazu zgrajenega notranjega monolitne¬ ga sebstva. Prav podobno velja za koncept identitete, ki ustreza takšnemu modelu subjekta oz. sebstva. Ni več zagotovil za nadalje¬ vanje »eriksonske« zgodbe o koherentni, stabilni in trdni identiteti posameznika. Na to dejstvo se nanašajo pogoste trditve o smrti sub¬ jekta, mnoge teorijske dekonstrukcije predstav o subjektu in pojmov subjekta ter zagovori razsrediščenega (decentriranega) subjekta. Glavni poudarek teh diskurzov je v tezi, da je sedanji pluralizem življenjskih poti, izbir, alternativ in z njimi zvezanih negotovosti in dvoumnosti nekaj normalnega, s čimer moramo znati živeti in se v tem na nov način (z)najti. Tu se ne bomo spuščali v razpravo, koliko so bile zgoraj navedene predstave in pojmovanja osrediščenega subjekta in koherentne, sta¬ bilne, nerazlomljene identitete sploh kdaj realnost. Želimo le pouda¬ riti, da so v delu moderne takšne predstave in pojmovanja nedvom¬ no uživala velik ugled, da so mnogi laiki in strokovnjaki vanje trdno verjeli in da so potemtakem morala močno vplivati na realno veden¬ je in doživljanje ljudi pač v skladu z znamenitim načelom (ki ga je formuliral W. I. Thomas ), »kar imajo ljudje za realno, ima tudi real¬ ne posledice«. Nedvomno realnost ni bila ravno v skladu s temi visoko idealizira¬ nimi predstavami in pojmovanji o subjektu, sebstvu, identiteti. Ljudje so pač vedno izkušali dovolj heterogenih, protislovnih izku¬ šenj in so bili postavljeni pred odločitve, ki so razbijale koherenco identitete in vladavino jaza. Domnevamo, da izkustva in doživljanje notranje pluralnosti sebstva, decentriranja subjekta in kolaža del¬ nih identitet torej niso nekaj nekaj povsem novega in drugačnega, kot se nam morda zdi. Dejstvo pa je, da danes znanost in vsakdanja praksa potrjujeta tezo, da se temeljne izk v nje in identitete razlam- 278 Ijajo na partikularna, medsebojno ločena območja izkustev in identi¬ tet, kijih ni mogoče več združevati v skupno podobo. To je situacija, kiji Gergen pravi »multifrena situacija subjekta«. Izgubo ontološke varnosti, skupne podobe izkustva, jedrne strukture identitete do neke mere kompenziramo s fleksibilnim gibanjem, sprehajanjem ali potepanjem med različnimi območji izkustva brez vnaprej utrjene smeri in ciljev, vendar manka ne moremo zapolniti. Ali je pluralni subjekt res tako zelo moderen pojav? Navedli smo že zanimiv citat iz Montaigneovih esejev iz zgodnje¬ ga 16 . stoletja, ki da slutiti, da pluralnost sebstva, osrediščenost subjekta in identitetna brkljarija morda niso tako izvirni fenomeni pozne moderne, kot se zdi iz perspektive razvoja modernizacije. Morda so to celo dokaj normalna stanja človeka. Mogoče je pa mo¬ derni ideal osrediščenega subjekta izjemen, primeren čisto dolo¬ čenim družbenim pogojem in aparatom subjektiviranja, npr. tistim, ki jih je vneto raziskoval Foucault? Zanimivo je, da so že klasiki so¬ cialne psihologije, zlasti simbolni interakcionisti (Cooley, Mead), opozarjali na to pluralnost in notranjo heterogenost subjekta. Po Meadu mora subjekt nenehoma na novo vzpostavljati in ohranjati svojo identiteto jaza s pomočjo interaktivnih izmenjav in medse¬ bojnih pomenskih pripisovanj. Skupno s Cooleyem zagovarja misel, da moramo biti ljudje drug drugemu simbolna ogledala, v katerih odseva naš jaz in naše sebstvo. Pri tem pa vsakemu odsevanju v takšnem ogledalu ustreza specifična podoba sebstva, specifična del¬ na identiteta. Nikjer ni rečeno, da se morajo te delne identitete orga¬ nizirati v kako trdno zgradbo hierarhične vrste ali biti osrediščene okrog kake centralne identitete, centralnega sebstva, jaza itd. Še več, po Meadu je jaz institucija, ki vedno znova preseneča in na nepričakovan način reagira na trenutno interakcijsko situacijo in trenutno izpostavljeno ogledalno (samo)podobo posameznika. S tem lahko spontani jaz razbija še tako dobro organizirano in utrjeno sub- jektno ohišje. Tudi Stuart Hall je to opazil. Po njegovem je že Meado- va teorija ustrezala rastoči kompleksnosti modernega sveta in 279 zaznavanju tega, da notranje jedro subjekta ni avtonomno in samo¬ zadostno, temveč se oblikuje v odnosu do pomembnih drugih, ki lah¬ ko subjektu posredujejo vrednote, pomene in simbole kulture, v ka¬ terih živi. Človekov jaz se oblikuje in preoblikuje v nenehnem no¬ tranjem dialogu s kulturnimi svetovi zunaj njega in s tem oblikuje in preoblikuje identitete, ki se mu ponujajo (Hall, 1994). Konec koncev je tudi Freudova teorija duševnih instanc, ki se le z velikimi težava¬ mi za subjekt in ob znatnem zunanjem pritisku uskladijo okrog in¬ stance jaza, bolj na strani razsrediščenega subjekta. Identiteta všije oz. zatakne subjekt v strukturo. S tem stabilizira tako subjekte kot kulturne svetove, ki jih ti naseljujejo, in naredi oboje na recipročen način bolj enovite in bolj napovedljive. Po Hallu se je konec dvajsetega stoletja zelo povečala kompleksnost medse¬ bojnega sooblikovanja notranjega sveta subjekta in zunanjega sveta kulture. Sooblikovanje subjektivnega in objektivnega sveta ne stre¬ mi več k ravnotežju med subjektom in družbeno strukturo. Zato ima danes proces notranjega usklajevanja različnih delnih sebstev in identitet novo obeležje, ki mu Hall pravi »gibljiva trdnjava« (Hall, 1994; 182). Kolikor bolj se pomnožujejo sistemi pomena in kulturnih reprezentacij, toliko bolj se bomo srečevali z zmedeno, tekočo razno¬ vrstnostjo možnih identitet, s katerimi se lahko vsaj začasno identi¬ ficiramo. Mnogi se bojijo izkustva ontološke brezdomnosti in vsega, kar spremlja to izkustvo: nejasnosti življenjskih smernic, izgube notra¬ njega kompasa, pluralnosti in začasnosti identitet, in se z vsemi si¬ lami skušajo ohraniti v njim najbližjem identitetnem ohišju. Taka ohišja nudi npr. zatekanje v »močne« skupinske identitete, kot je na¬ cionalna identiteta, fundamentalizmi vseh vrst, zatekanje v razne duhovne skupnosti, sekte, terapije, skupine samopomoči, ki obljub¬ ljajo naglo izboljšanje in ponovno najdenje izgubljene osebnostne ce¬ losti. Značilne reakcije na izgubo ontološke varnosti so fiksacije na kakšno izmed delnih identitet, npr. identiteto telesa, kar vodi v ob¬ sesije s telesom in telesno identiteto: (pre)oblikovanje telesa, nego¬ vanje telesa, označevanje telesa, občudovanje telesa itd. Ena izmed tipičnih reakcij je slepo pristajanje na tok nenehnih sprememb, iz¬ bir, negotovosti, tveganj. Posledica te strategije je, da se nam ne- 280 nehno nekaj dogaja, a se nič pomembnega ne zgodi. Tako ostaja v ljudeh zelo realen in mučen vtis notranje praznine, ki ga ne morejo z ničimer zapolniti. V tem primeru nezavedno črpajo duševno energijo iz tiste temeljne distance med kulturo in naravo, ki je pravzaprav konstitutivni pogoj vsake človeškosti. Po Horkheimerju in Adornu je človek kot družbeno bitje bistveno nasprotje naravnega bitja; je bitje, ki se emancipira in odvaja od go¬ lih naravnih odnosov. Od biološkega rojstva je napoten na družbo in je prav zaradi tega osamljen v svoji notranjosti (Horkheimer, Ador- no, 1980; 56). Ta notranja osamljenost subjekta lahko pridobi v raz¬ ličnih okoliščinah različno doživljajsko obliko; enkrat je to npr. he¬ rojski občutek izpostavljenosti subjekta notranji in zunanji naravi, drugič eksistencialni občutek vrženosti v svobodo, ali občutek suve¬ rene harmonije med notranjim in zunanjim, nadalje občutek zgrože- nosti posameznika nad demoničnim breznom greha v sebi, pa ob¬ čutek notranje praznine in iztrošenosti. V vsakem primeru pa gre za »samopouživanje« subjekta, tako v pozitivnem smislu samoprisva- janja skozi odpore, konflikte, razlike, kot v negativnem smislu »žret- ja« samega sebe. Mitologije in religije vseh ljudstev so polne ambiva¬ lentnih podob sebstva, na primer podob božanstev, ki so enkrat do¬ brotljiva, drugič demonično zla, ki nas zdaj nagrajujejo, zdaj zopet požirajo in izničujejo. Subjekt je notranje osamljen,, vendar nikoli prazen. Vedno na nov način ohranja ponotranjeno distanco narava- kultura in s tem konstitutivno praznino v sebi. Ta praznina je izvor subjektivnih energij ali, še bolje, energij subjektnosti, ki omogočajo posamezniku, da tudi notranje živi v kulturi, v družbi in ne le pre¬ življa svoje dni v njej kot druga živa bitja. Ideologije, ki se na vsak način trudijo izničiti to praznino, jo nado¬ mestiti s kako novo vrsto naravne celosti in neposrednosti, so nevar¬ ne. Dejansko težijo k smrti subjekta, saj bi takšno izginjanje konsti¬ tutivne praznine subjekt v resnici uničilo. Predstavljalo bi tisti - ne¬ mogoči - stik z Realnim, o katerem govori Lacan in je pravzaprav izraz gona smrti. Ta pa je po Freudu prav tako konstitutiven za sub¬ jekt kot libido. Res pa je tudi, da nas konstitutivna praznina ne¬ nehno izziva k temu, da bi jo nekako zapolnili, spreminja naše potre¬ be v kulturne želje, gone v kulturne strasti, spreminja tudi konstitu- 281 tivno praznino v občutke praznine samega sebe ipd. Tudi novoveški ideali osrediščenega subjekta, hierarhično urejenega sebstva in po¬ ravnane identitete so izhajali iz konstitutivne praznine subjekta in jo skušali zapolniti z določenim tipom duševne organizacije posa¬ meznika, družbenega samoumeščanja in mehanizmov subjektivi- ranja. Dokler je te oblike podpirala zunanja realnost kot grožnja propada in obet zmage, je posameznik lahko zbral in organiziral svoje duševne energije in jih usmeril v prid (nikoli popolne!) realiza¬ cije teh idealov. Ko pa so se spremenile družbene razmere in so zah¬ tevale drugačna sebstva, subjektne strukture in identitete, je prišla r dan začasnost in luknjavost teh idealov. Sedanja nihanja subjektov med občutki notranje praznine in občutki navdušenja nad pluralnostjo realno-virtualnih izbir življenj¬ skih stilov in samopodob, nad dekonstrukcijami vsega domnevno trdnega in veljavnega, so verjetno izraz prehodnega obdobja, ko se vneto išče in gradi nov temeljni vzorec in - kot vedno - začasni nabor idealov subjektnosti, sebstva in identitete, ki bo bolje kot dosedanji modeli ustrezal nastajajoči globalno-lokalni obliki družbene repro¬ dukcije, decentrirani strukturi moči in institucionalizirani indi¬ vidualizaciji. Proces oblikovanja in utrjevanja tega modela ali, še verjetneje, cele vrste kontrastnih modelov bo obsežen, čeprav morda časovno kratek. V zgodovinskih dimenzijah to pomeni npr. eno sto¬ letje. Zgodovinsko izkustvo nam govori, da so procesi medsebojnega prilagajanja zunanje in notranje družbene stvarnosti običajno težki in potekajo skozi boleča izkustva zgroženosti subjekta nad samim seboj, nad brezni negativnosti v sebi in zunaj sebe.j Izkustvo zgodovinskih sprememb je, da zgroženost nad svojimi negativnimi (z)možnostmi bolj poganja ljudi v iskanja presežnega in resnično novega kot pozitivna stanja samouresničenja, gotovosti, sreče itd. Res pa je tudi, da zgolj energija negativnosti ni dovolj za doseganje presežnega in novega. Vsaki produktivni destrukciji sledi obdobje prav tako produktivne konstrukcije. Zato je potrebno delo subjekta na sebi in zunaj sebe. To pa je vedno oblika sublimacije pre¬ sežnih želja in strasti, ki disciplinira subjekt in ga priklene na neki segment realnosti, ne da mu pa nedosegljivega Realnega, kot je ugo¬ tovil Freud. Zato sedanje postmodernistične hvalnice prosto leb- 282 dečega plesa med razlikami, izbirami, alternativami ne ustrezajo niti izkušnji negativnega, ki bi nam dajala zaletno energijo za kako presežnost, še manj pa seveda konstrukciji, ki sledi destrukciji oz. je že od vsega začetka na tihem prisotna v njej. Ustrezajo prej videzu svobodnega plesa nad prepadom neznanega, ki ga obvladuje pot¬ lačeni strah pred skokom v ta prepad. Temu »plesu nad prepadom« dobro ustrezajo nekateri opisi sodobne identitete: zbrkljana identi¬ teta, kot jo imenuje R. Hitzler, ali pa skrpana (patchwork) identiteta H. Keuppa, protejska identiteta R. Liftona ali kameleonska identite¬ ta Z. Baumana itd. Gergen celo podvomi, »če bo ta kategorija (identi¬ teta, sebstvo, op. M.N.U.), za katero mislimo, daje trdno zasnovana, vedno prepoznana kot taka. Če ni zasnovana samo od nas in za nas... Obsedeni smo s potrebo, dajo branimo. Lahko, da bo z nami ta ideja izginila« (Gergen, 1991; 139). Identitetna brkljarija subjekta pozne moderne Za vzgled si vzemimo pojem in predstavitev zbrkljane identitete, kije dovolj reprezentativen za vse ostale sorodne pojme in opise. Ro¬ nald Hitzler in Anne Honer v sestavku »Zbrkljana eksistenca. O subjektivnih posledicah individualizacije« (1994) pravita, da so¬ dobni človek ne gradi povsem novih enot smisla, ampak po svoji volji sestavlja in razstavlja obstoječe ponudbe smisla. To delo primerjata z brkljarijo (franc, »bricolage«), ki si jo npr. privoščimo, ko uporabi¬ mo to, kar nam je na voljo in sestavljamo, zbijamo skupaj kak nov predmet. Tipične so stilske brkljarije, ki so jih odkrili mladi in na njih gradili moderne subkulture. Na to stilsko posebnost mladinskih subkultur je že konec sedemdesetih opozoril Dick Hebdige v svoji analizi smisla in estetskih stilov mladinskih subkultur (Hebdige, 1979). Skratka, zbrkljana eksistenca individua ustreza zbrkljanim živ¬ ljenjskim stilom, ki so pogosto zgolj posledica posnemanja različnih modnih stilskih zasnutkov, ki nam jih ponujajo vplivni mediji in po¬ samezniki. Tak posameznik se v svojem vsakdanjem življenju kar naprej previja v nove socialne vloge. V vsaki od njih pa aktualizirala^ 283 tematizira del svoje osebne identitete. Stalno preoblikuje svojo brkljarijo in proizvaja nova življenjska in estetska navodila, ki se jih začasno drži. Individualne stilske brkljarije imajo podobo sestavlje¬ nega vzorca iz različnih krp, krparije ali kolaža, ki povezuje med se¬ boj različne subjekte v nove združbe. Stilska brkljarija predstavlja bolj ali manj originalno predelavo vnaprej zagotovljenih elementov smisla v celoto smisla, ki med drugim in predvsem razloži (običajno zgolj simulira razlago) tudi svoj lasten obstoj. Naj poudarim, da stilska brkljarija še ni konstrukcija. Konstrui¬ ranje namreč pomeni tipično daljnoročno, kompleksno izdelovanje nekega proizvoda, ki sloni na trdnih pravilih dela. Zbrkljana identi¬ teta še ni konstruirana, kvečjemu je na poti do tega. Je nekakšna predoblika identitetne konstrukcije. »Konstrukcije realnosti«, kot jih je uvedla novejša sociologija znanja (Berger, Luckmann, Schiitz) in nato poglobil še socialni konstruktivizem, se nanašajo na obsežne družbene procese urjenja, na simbolne svetove smisla. Takšne sve¬ tove smisla poganjajo, vodijo, ohranjajo in nanje vsaj močno vplivajo legitimni eksperti. Brkljanje pa nasprotno pomeni priložnostno delo iz kvazi osebnih motivov, ki se stalno giblje med diletantizmom in genialnostjo. Stilske brkljarije so tiste male, vsakdanje dejavnosti individualiziranih subjektov, ki se dogajajo pod, med in na robu veli¬ kih družbenih projektov razlaganja sveta in v katerih posamezniki skušajo uravnavati svoje življenje, čeprav se pri tem selektivno nanašajo tudi na velike postopke razlaganja sveta. A prav v tem je njihova moč in presenetljiva odpornost, živahnost ter inovativnost. Morda stilske brkljarije ne segajo globoko v subjekt, toda to ni njihov namen. Želijo le za kak korak dlje od doseženega pognati kolo sub¬ jektovih investicij v domišljijo in v njegove fantazme o samorealiza- ciji. Nočejo zakoličiti kake dokončne oblike identitete. Stilski brkljalec je tedaj akter, ki večinoma uporablja tista sred¬ stva, ki jih pravi strokovnjaki zavračajo kot napačna, neučinkovita, a imajo kljub temu visoko pragmatično vrednost za posameznika. Z njimi si tipično pomaga v svojem vsakdanjem življenju. Seveda pra¬ viloma ne ravna tako sistematsko, reflektirano in konceptualno kot kak profesionalni konstruktor smisla, npr. kot tvorec, ohranjevalec, branilec velikih simbolnih svetov smisla. Zato je le redek primer, da 284 bi tak stilski brkljalec res ustvaril nekaj novega, npr. povsem indivi¬ dualen življenjski stil, saj to zahteva visoko usposobljenost, estetsko in drugo senzibilnost in dobro informiranost, kar vse povprečnim stilskim brkljalcem manjka. Zato je v stilski identitetni brkljariji bolj pogosto popotovanje med različnimi, že vnaprej danimi in medijsko utrjenimi ponudbami gle¬ de vzorcev porabe, oblačenja, druženja, zabave. Iz heterogenih sim¬ bolnih in izraznih oblik posameznik tako rekoč tvori, vsaj subjektiv¬ no gledano, svojo eksistenco. Izraz »tako rekoč« se nanaša na pogo¬ sto neizvirnost in ne preveč globoko domišljenost tako nastalih življenjsko stilskih paketov, na videz refleksivnosti, ki pogosto za¬ kriva globalno nerefleksivnost subjekta. Stilski brkljalec na ta način montira, sestavi svoje življenje. Se angažira pri različnih skupnost¬ nih dejavnostih in jih zopet opušča. Vsaj v načelu zamenjuje svoj poklic, delo, pripadnosti združenjem, političnim strankam, religi¬ jam. Se seli, živi v vedno novih družinskih oblikah. Množi svojo last¬ nino, jo proda ali zapravlja. Pridružuje se raznim subkulturnim sti¬ lom v svojem habitusu, pogovornem jeziku, spolnem obnašanju ali v čemerkoli že. Lahko zamenjuje različne oblike samorazumevanja in si nadeva vedno nov imidž. Bistveno pri vsem tem početju stilskih brkljalcev je, da ostaja in¬ tegracija vseh teh delnočasnih dejavnosti po izbiri osebna indivi¬ dualna stvar, in sicer ostaja osebna tako možnost kot nujnost ustvarjanja stilskih celot. Stilski brkljalci ne domujejo več v eno¬ glasnih kozmosih smisla, temveč v potepuških, nomadskih oblikah smisla. Dejansko niso nikjer zares doma in na ta način spretno odi¬ gravajo svoje temeljno izkustvo ontološke brezdomnosti. Njihov dnevni in življenjski potek je zbrkljan kot negotovo popotovanje brez začetka in konca, ki se začasno zateka v množico provinc smisla. Tako je zbrkljani posameznik napoten k temu, da sproti piše sne¬ malno knjigo svojega življenja, da sproti nariše zemljevide svojih življenjskih usmeritev, da sproti režira svojo biografijo, osebnost in samorazumevanje. Ta dejavnost je pogosto obenem trdo delo in za¬ bava, napor in sprostitev, nujnost in svoboda. Kakšne predpostavke bi morale biti torej izpolnjene, da bi lahko obstajal tak virtuozni brkljalec z razlikami, ki bi se počutil kot riba v 285 vodi v teh kaotičnih procesih pozne modeme? Centralna strukturna napetost sebstva je napetost med koheren¬ co in fragmentacijo oz. med integracijo in dezintegracijo. Ta napetost je izraz strukture interakcij posameznika z drugimi v toku njegove socializacije in oblik priznanja, ki jih ta struktura implicira. Kohe¬ renca je bila vedno strukturna značilnost socializacijske interakcije, v kateri seje v diskurzih z drugimi, skozi razlikovanja subjekta od drugega, oblikovalo otrokovo sebstvo. Če so bile v zgodnji socializa¬ cijski interakciji posameznika s pomembnimi drugimi prisotne trav- matske nekonsistentnosti in časovni prelomi, ki so oteževali struk¬ turiranje sebstva, in je tako osnova sebstva postala lomljiva, potem subjekt razvije obrambne fantazije, ki mu zagotavljajo navidezno koherenco in pridobijo poteze prisilne kontrole. Konstitucija postmodernega sebstva, ki bi iskalo to, kar je tuje, ki bi se veselilo razlik, ki bi se ne stopilo z novim, temveč se mu prilago¬ dilo tako, da bi se soočilo z njim, predpostavlja zelo koherentno inter¬ akcijo subjekta s pomembnimi drugimi v toku socializacije. Le s tem se lahko subjekt začne relativno brez strahu razločevati od drugega, kar je konstitutivnega pomena za razvoj individualnosti. Začetek zaznavanja drugega počiva na integriranih strukturah primarne interakcije subjekta z drugimi. Tako se lahko že kot otrok sooči z razlikami in nasprotji brez hudih kriz razločevanja od pomembnega drugega. Če pomembni drugi dalje deluje vsaj tako zanesljivo, da ne preobremenjuje otrokove sposobnosti za obvladovanje svojih potreb in želja ter osmišljevanje svojih dejanj, in torej ne povzroča regresij, potem postane osnovna izkušnja drugega izkušnja znanega tujca. Prav tako pa postane osnovna izkušnja sebstva izkušnja nečesa, kar je ločeno od pomembnega drugega in ni podvrženo kakemu drugemu dominantnemu sebstvu. Obe temeljni izkušnji se tedaj vgradita v omrežje odnosov otroka, na katerega se ta lahko zanese. V tem primeru subjektu ni treba poseči po mehanizmih izločanja, podrejanja ali likvidacije drugega, in lahko zdrži nasprotja ter svoje ne-identično. Ni mu treba zgraditi togih obrambnih mehanizmov in ne proizvesti monumentalnega sebstva, ki si mora zagotavljati svojo enotnost z izključevanji navzven in navznoter. Tako bi lahko nastala subjektna struktura, ki ne pozna prevlade imaginarnega, protislov- 286 nosti in celosti, vendar pa tudi ne razpade zaradi pritiskov razlik, ambivalenc, negotovosti. Tudi razvoj kognitivnih in simbolnih spo¬ sobnosti posameznika bi ne bil vpleten v toge obrambne oblike, pač pa bi se sprostila možnost za porajanje novega in za srečanja z drugi¬ mi, tudi za protislovna srečanja, ki porajajo krize. V sodobnih družbah bi že lahko našli takšne socializacijske struk¬ ture. Koreninijo v nekaterih potekih adolescence in mladostniš¬ kega moratorija: v tistih oblikah mladosti, kjer so jim omogočene različne oblike racionalnosti, kultur smisla in kulturnih simboliza- cij, in tedaj, ko te oblike ne porajajo ideološko zaključenih druž¬ benih umestitev subjekta. Kadar omogočajo nastanek sebstva, ki se lahko brez prisilne identifikacije in brez vlečenja meja obrne k drugemu sebstvu in gradi zanesljive mostove do drugega brez nive- lizacije razlik. To pomeni, da so potrebne zelo zahtevne socializa¬ cijske in psihološke predpostavke za nastanek dejanskega, ne zgolj verbalno postmodernega subjekta. STILIZACIJA ŽIVLJENJA, STILIZACIJA IDENTITETE Če bi že hoteli najti neko življenjsko dejavnost, okoli katere se da¬ nes vrti življenje sodobnega človeka, potem je to gojenje ose bnega življenjskega stila. V tej dejavnosti se združuje tako delo, poklicna kariera kot tudi prostočasne dejavnosti, odnosi, poraba, izbira blaga in uslug, stališča in vrednotne orientacije. Vendar je skrb za osebni življenjski stil daleč od nekdanje centralnosti dela in potrošnje, ki sta vladala nad življenji ljudi. Delo ali poklicna kariera je potekalo v jasno oddeljeni življenjski in družbeni sferi. Oblikovanje življenjske¬ ga stila pa je dejavnost vsakdanje popularne estetike, kije ne more¬ mo jasno oddeliti od drugih življenjskih območij in dejavnosti, saj prežema prav vse. Tudi za oblikovanje življenjskega stila velja podobno kot za pozno moderno: nima nobenega središča, vendar povsod naleti na robove, 287 rizike, meje, kijih mora posameznik zaobiti, preseči ali preoblikova¬ ti sebi v prid. To stanje dokaj natančno ustreza tretjemu obdobju v razvoju moderne potrošniške družbe. V prvem obdobju razvoja mo¬ dernega potrošništva je šlo za zadovoljevanje jnankov in eksistenč¬ nih potreb, v drugem obdobju je množični razvoj industrije že omo¬ gočal zadovoljevanje ne samo nujnih potreb, ampak tudi iskanje pre¬ sežnih užitkov in zadovoljevanja želja. V tretjem, sedanjem obdobju pa že govorimo o investiranju v domišljijo in v fantazme o samoreali- zaciji potrošnikov (Ule, 1998). V vsakem od teh obdobij se je na svoj način konstituiral subjekt potrošnje. V prvem obdobju seje izoblikoval okoli racionalne presoje o potrebah in zmožnostih posameznika za zadovoljitev osnovnih po¬ treb z obstoječimi tržnimi izdelki in storitvami. Tuje dominirala lo¬ gika odpovedi kratkoročnim zadovoljitvam na račun dolgoročnih ko¬ risti in zadovoljitev. V drugem obdobju se je ta subjekt vzpostavil okrog navidezno neustavljivega krogotoka konstruiranja novih želja in trenutnih zadovoljitev nenehno porajajočih se želja. V tretjem ob¬ dobju pa se oblikuje okrog identitetnih projektov, gradnje indivi¬ dualnih življenjskih stilov in stilskih brkljarij. Zgodovinski premik v sodobni potrošnji je premik od realiziranja potreb k realiziranj u želja, od ponujanja zadovoljitev k ponujanju užitkov. Užitki so zloženi iz doživljajev samoizpolnitve, ki jim je lastna domišljija, iluzija. Sestavljeni so iz podob in asociacij, prile¬ pljenih na produkte. Vendar pa nobena želja ni docela potešena, kaj¬ ti želje so bistveno vezane na imaginacijo, fantazijo in fantazmo. Zato sodobni potrošniki doživljajo stalno nezadovoljstvo, ker užitki, ki jih nudi posest potrošniških dobrin in uslug, ne ustrezajo njiho¬ vim željam. Odtod nenehen krog novih želja in novih užitkov ter no¬ vih nezadovoljstev. Ta krogotok ne bi bil mogoč, če bi šlo le za vzbu¬ janje potreb, za zadovoljevanje potreb. Te niso bistveno vezane na imaginacijski presežek. Tisto, kar je značilno za sodobnega potroš¬ nika, je imaginativni hedonizem, privlačnost novega, še ne izkuša¬ nega, tudi voyerski užitek pogleda v tuje življenje, v drugačen svet, v tujo intimo, bodisi prek hlastanja po medijsko predstavljenih zgod¬ bah bodisi prek turističnih potovanj, telenovel itd. 288 Identitetni kapitali Obstoj množice dobrin (blaga), kot pravi Alan Warde (1997), vodi v zlom tradicionalnega sistema oznak za socialne statuse. To povzro¬ ča po eni strani fragmentiranje in zlome identitet; povzroča, da se struktura družbene moči ne odraža več v identitetah posameznikov, povzroča utopljenost v hedonistični vsakdan. Po drugi strani pa omogoča nastanek lokalnih identitet, ki se izogibajo socialnemu nad¬ zoru in se ne zavedajo svoje odvisnosti od globalnega družbenega konteksta in svojega realnega mesta v njem. Potrošniške prakse so postale centralna stvar vsakdanjega življenja. Zavzele sčTtisto me¬ sto, ki je prej pripadalo delu (zaposlitvi) pa tudi religiji, mitologiji itd. Zato postaja življenjski stil vedno bolj osnova za socialno identi¬ teto, pri čemer odpravlja nekdaj dominantni pomen socialnega raz¬ reda kot glavnega organizacijskega načela družbenega življenja. To opravičuje ideologijo in prakso individualizma in povezuje pridobi¬ vanje in uporabo potrošniških dobrin z vrednotami, ki poudarjajo pomen iskanja osebne identitete in avtentičnosti. Potrošniška kul¬ tura in družba ponujata svet znakov in podob, ki v temeljih izziva prej dominantno materialistično naravnanost na delo in proizvod¬ njo. To med drugim pomeni, da potrošnje ne moremo več opazovati kot podrejeni segment produkcijskega cikla, kot so to pojmovali še npr. Mara, Veblen, Weber in Simmel. Vendar tudi ta pracesjizgleda ambivalenten in ga raziskovalci različno ocenjujejo. Šourdieumpr. še zastopa klasično tezo o premoči socialnega razreda nacTpotrošnjo. Njegov pojem jhabituš 'povezuje posameznikov družbenoekonomski položaj z ustreznim mestom v univerzumu življenjskih stilov. Omogoča razpoznavanje razlik v po¬ trošniških praksah, vrednotenjih, presojah, omogoča zapopadenje sistema distinktivnih znakov, ki označujejo določene življenjske sti¬ le. Načini, kako posamezniki presojajo in klasificirajo svoje lastne prakse, svoje sposobnosti za presojo in vrednotenje svojih ter tujih praks, svoje identitetne kapitale, so neločljivo povezani med seboj (Bourdieu, 1983). Klasifikacija in presoja se dogajata sočasno in 289 avtomatsko, velikokrat nezavedno. Predstavljata globoko ukoreni¬ njene dispozicije za mišljenje in delovanje. Bourdieu si pri analizi identitetnih virov in kapitalov pomaga tako, da razširi običajno ekonomsko pojmovanje kapitala na vsa ob¬ močja družbe, kjer lahko subjekti nekaj prispevajo, nekaj pridobijo ali izgubijo. Družbeni svet ni prostor enakih možnosti, ni igra sreče, prostih izbir ali samodoločenih identitetnih zasnutkov, temveč je svet ohranjanja, akumuliranja ali dedovanja pridobljenih kapitalov in pridobljenih lastnosti (Bourdieu 1983, 1984). Po Bourdieuju je lahko kapital tudi lepota, poznavanje kakega filma, kake knjige ali prijateljski odnos. Njegova razčlenitev različnih vrst kapitala je po eni strani teorija ohranjanja, tj. prikaz tendenc preživetja in raz¬ širjene samoreprodukcije kapitalov, ki kaže, da v družbenem samo- umeščanju posameznika ni vse mogoče in istočasno vse nemogoče. Po drugi strani pa je to teorija, primerna za analizo družbenih spre¬ memb, ker z njo lahko ustrezno pojasnimo, kako se dogaja transfer kapitala, kako se akumulira ali pa izgublja na veljavi, kako sodeluje pri identitetnem delu. Vendar ne gre le za uvid, da je na razpolago kapital v določeni obliki, temveč za ugotovitev, kako pride do medse¬ bojnih preoblikovanj teh vrst kapitala, kakšni dobički in izgube pri tem nastajajo. Bourdieu skuša s pojmom akumulacije kapitala opi¬ sati pojav vztrajanja, kontinuitete različnih oblik kapitala in s tem temeljne družbene neenakosti v družbenem svetu. Pomen teorije kapitalov za teorijo identitete ni le v tem, da s tem lahko razvrstimo različne identitetne vire, temveč da lahko opišemo transformacijo virov in razložimo vztrajanje in omejitve, ne le prelo¬ me in spremembe v identitetah. Bourdieu razlikuje štiri^ste kapi¬ talov: ekonomski, kulturni, socialni in politični kapital. Nekateri avtorji (Frohlich, 1994, Ahbe, 1998) so to njegovo shemo dopolnili še z drugimi oblikami kapitala: s simbolnim, fizičnim oz. telesnim ka¬ pitalom, osebnostnim oz. duševnim kapitalom. Kako in kateri kapi- tali torej sodelujejo pri identitetnem delu? Ekon omski, kapital c>7^x k onomski viri predstavljajo kapital, ki ga lahko neposredno spremenimo v denar in je prilaščen predvsem sko¬ zi oblike lastninskega prava. Ta kapital predstavlja materialne vire za razvoj identitete in kot identitetni vir postane pomemben že v 290 mladosti in zgodnji odraslosti. Izvira iz lastnine staršev oz. izvorne družine v širšem pomenu te besede. Obenem predstavlja podlago za verjetnost akumulacije drugih oblik kapitalov. Socialni kap ital ali socialni viri slonijo na pripadnosti posamezm ka neki skupini. So celota aktualnih in potencialnih virov, ki so zvezani s posestjo bolj ali manj trajne mreže bolj ali manj institucio¬ naliziranih odnosov medsebojnega poznavanja ali pripoznavanja. Obseg socialnega kapitala, ki ga ima posameznik na voljo, je odvisen tako od širine njegove socialne mreže kot tudi od tega, kako veliki so drugi kapitali, ki so mu na voljo oz., kako veliki so ti kapitali pri ose¬ bah, s katerimi je v stiku. Posameznik pride do socialnega kapitala z zavestnimi in nezavednimi investicijami v socialne odnose, ki prej ali slej obljubljajo neko neposredno korist. Za rast in reprodukcijo socialnega kapitala je pomembno stalno delo na odnosih v obliki ne¬ nehnih izmenjav ter medsebojnih priznavanj. Ker gre tu za mreže, ne za posamezne odnose, se kapital potencira skozi socialne mreže. Tako nastaja skupni kapital, ki ga posedujejo člani skupin in jim omogoča varnost ter daje verodostojnost v širšem smislu. Čeprav se v naši kulturi o identiteti pogosto govori monološko, je dejansko proces dialoškega priznavanja. Ravno skozi analizo social¬ nega kapitala kot identitetnega vira ugotovimo pomen tega dejstva. Umanjkanje priznavanja vodi pogosto do identitetnih deformacij. Podlaga za pridobitev socialnega kapitala je obstoj drugih vrst kapi¬ tala, tako je npr. participacija oz. prevzemanje starševskih kapita¬ lov podlaga za prisvojitev ugodnega socialnega kapitala. Zlasti mo¬ dernizirane socialne mreže predelujejo velike količine vseh vrst ka¬ pitalov in terjajo stalne investicije v smislu neprekinjenega odnos¬ nega dela. Kvaliteta socialnih mrež neposredno korelira z izobrazbo in dohodki posameznika. Stalno odnosno delo v obliki stalnih izme¬ njav zahteva čas in denar in s tem tudi ekonomski kapital (Keupp, Kulturni kapital ali kulturni viri imajo več oblik. Največkrat so omenjani tako imenovani telesni, osebnostni in institucionalizirani kulturni kapitali. Telesni kulturni kapital je vezan na telo. To so te¬ lesne spretnosti in drže, telesna zgradba in vitalnost. Tudi vgraje¬ vanje tega kapitala terja čas in energijo: urjenje telesa, izobraževa- 1994 ). 291 nje, ohranjanje telesne vitalnosti. Tu ni možno nobeno zastopništvo ali prenašanje na drugega. Osebnostni kulturni kapital so znanja, vedenja, izkušnje in izrazi subjektivnih znanj v obliki zunanje dejav¬ nosti. Ta kapital se sicer lahko prenaša, pridobimo ga v procesih izo¬ braževanja, posredujemo ga dalje. Vendar temelji na enakih napo¬ rih in delu kot telesni kulturni kapital. Institucionalizirani kulturni kapitali so državno priznani in potrjeni zaključki izobraževanja in nazivi, ki dajejo posamezniku ah posameznici potrdila o akumulira¬ nem kulturnem kapitalu. Kulturni kapitali so pravzaprav individualni osebni kapitali ali individualni viri za oblikovanje identitete. V telesni kulturni kapi¬ tal sodi npr. ves kompleks psihofizičnih kvalitet posameznika, npr. telesno zdravje, telesna moč in telesni izgled. V osebnostni kapital sodijo značajske značilnosti, temperament in tiste sposobnosti, ki so posebej pomembne za razvoj identitete posameznika - sposobnost distanciranja od socialnih vlog, sposobnost empatije in prenašanja nejasnosti. Te sposobnosti so pomembne zato, ker pridobitev indivi¬ dualne identitete ni več nekaj samorazumljivega in ker mora posa¬ meznik pokazati veliko mero sposobnosti za samooblikovanje in za dogovore z drugimi. Thomas Ahbe navaja še lokalne ali regionalne kapitale oz. lokalne vire (Ahbe, 1998). Lokalni viri označujejo prednosti posameznikov iz določene socialne regije pred konkurenti iz drugih socialnih regij v pridobivanju in uporabi drugih virov. Te prednosti se npr. kažejo v možnosti za pridobitev kapitalov: možnosti za šolanje, izobraževa¬ nje, razvijanje in vzdrževanje odnosov, poklicne kariere; v možno¬ stih in podporah, kijih nudi lokalno okolje za izrabljanje obstoječih in latentnih virov v socialnem, kulturnem in ekonomskem kapitalu. To je posebej pomembno v času družbenih sprememb in splošnega razvrednotenja kapitalov oz. kapitalske revščine. Medtem ko količina nekaterih virov, ki smo jih navedli (ekonom- j skih, socialnih), bolj ali manj neposredno ustreza socialnemu polo¬ žaju posameznika, to ne velja več v takšni meri za individualno kul¬ turne identitetne vire. Tu igra veliko vlogo tudi slučaj, biti ob pra¬ vem času na pravem mestu in potegniti pravo potezo. Ta značilnost daje snov za legende in mite o tem, kako siromašni po srečnem na- 292 ključju uspešno tekmujejo s predstavniki višjih socialnih slojev in pokažejo svetu, za kaj naj bi v življenju zares šlo. Habitus je po Bourdieuju nujno ponotranjen. Spremeni se v trajno dispozicijo posameznika ali posameznice, ki poraja pomenljive prak¬ se in pomenljive zaznave. Predstavlja prenosljivo dispozicijo, ki se lahko uveljavlja v neznanih in nepričakovanih okoliščinah. (Bour- dieu, 1984). Potrošniško vedenje j e sred stvo, s katerim družbeni razredi prikazujejo svoj kulturni kapital in svoj položaj v hierarhič¬ nem sistemu družbenih razlik. Habitusi kot naučena množica dispo¬ zicij za socialno in kulturno presojo v običajnih in v novih situacijah generirajo potrošniške prakse. Okus je torej globoko socialno vklju¬ čen v razredne strukture in ga vodijo močne socialne norme. Nasprotno tezo zagovarja Bauman (1996). Po njegovem življenj¬ ski stili izražajo predvsem posameznikovo potrebo po samoidentite- ti. Čeprav se zdi potrošnja nekakšno območje svobode nasproti dru¬ gim družbenim sferam, saj jo ne nadzoruje socialni razred, sloj ali tradicija, pa jo omejujejo implicitne zahteve in pričakovanja posa¬ meznikov glede ustvarjanja in ohranjanja koherentne osebne identi¬ tete. Ljudje definiramo sami sebe s sporočili, kijih dajemo drug dru¬ gemu s potrošniškim blagom, ki ga posedujemo in praksami, ki jih prikazujemo v svojem vsakdanjem življenju. Svoje potrošniške izbi¬ re podrejamo zahtevi po ohranjanju ugodne samopodobe in svoje individualnosti. To sproža različne strahove. Zdi se, da potrošnja postaja toliko bolj rizična, neregulirana in negotova praksa svobode, kolikor bolj je posameznik prost varovalnega plašča kakega social¬ nega habitusa in kolikor bolj izražanje osebne identitete postaja cilj potrošnje. Pluralizem življenjskih stilov Življenjski stil definiramo kot bolj ali manj integrirano množico praks, dejavnosti, življenjskih in vrednostnih orientacij, želja. Te prakse in dejavnosti niso le utilitarne, temveč dajejo materialno ob¬ liko zgodbi oz. identiteti posameznika] Življenjski stili so vsakdanje prakse, rutine, ki so utelešene v navadah oblačenja, hranjenja, delo- 293 vanja in priljubljenih okolij za srečevanja z drugimi. Vse male odlo¬ čitve osebe v njenem vsakdanjem življenju prispevajo k tem ruti¬ nam. Vse male in velike izbire so izbire o tem, kdo sem in ne le o tem, kako delovati. Bolj ko so kake razmere posttradicionalne, bolj živ¬ ljenjski stil osebe zadeva jedro njene samoidentitete, njeno obliko¬ vanje in preoblikovanje. Pojem življenjskega stila tudi ne zajema le gibanja osebe v sferi potrošnje - to zajemajo potrošniški stili, temveč pomeni gibanje v vseh življenjskih sferah. Delo npr. zelo močno pogojuje življenjski stil in delovne možnosti posameznika lahko povratno razumemo v terminih dosegljivih življenjskih stilov. Delo nikakor ni izključeno iz domene pluralnih izbir v pozni modemi. Izbira zaposlitve in delov¬ nega okolja oblikuje osnovni element v življenjsko stilski usmeritvi posameznika ali posameznice v izjemno kompleksni sodobni delitvi dela. Ni rečeno, da so vse izbire na razpolago vsakomur ali da vsi ljudje polno izkoriščajo možne izbire. Vendar obstaja za vse, ki niso več vezani na tradicije ter ustaljene in vnaprej določene načine življenja, na voljo množica življenjskih stilov. Seveda so variacije med življenj¬ skimi stili tudi stvar socialne delitve, kot je ugotovil Bourdieu. Vzor¬ cev življenjskih stilov je manj, kot je na voljo vsakdanjih izbir, celo manj, kot je na voljo strateških življenjskih odločitev. Življenjski stil vključuje vzorec navad in usmeritev in ima torej določeno enotnost, kar je važno za občutek ontološke varnosti posa¬ meznika, to je za občutek kontinuitete in reda dogodkov. Ta enot¬ nost povezuje življenjske izbire v bolj ali manj urejen vzorec. Kdor je zavezan kakemu življenjskemu stilu, nujno vidi nekaj izbir kot (ne)pomembnih. Na izbiro življenjskih stilov vplivajo skupinski pri¬ tiski in vidnost modelov socialnih vlog ter družbenoekonomske raz¬ mere. Giddens (1991) pravi, da so »smerni znaki« za življenjske izbi¬ re, ki jih je do danes postavljala tradicija, izpraznjeni. Ostal nam je le pluralizem alternativ, med katerimi izbiramo oz. moramo izbira¬ ti. Tudi če se nekdo še vedno drži tradicionalnih napotkov, je to neka izbira alternative, predstavlja neki življenjski stil. Na pluralizem življenjskih stilov močno vpliva rastoči pluralizem življenjskih svetov. V tradicionalnih družbah so živeli ljudje bolj ali 294 manj v tesno povezanih skupnostih, tako na delu, v prostem času in doma so živeli v podobnih razmerah. Nad vsem je dominirala ustrezna lokalna skupnost. Ureditev modernega življenja je mnogo bolj raznolika in razdeljena. Življenjski stili so značilno vendarle vezani na posebna okolja delovanja ljudi. Zato je odločitev za kak življenjski stil pogosto odločitev za določeno okolje na račun možnih alternativ. Ker se posamezniki vsak dan gibljejo med različnimi okolji ali lokalitetami, se lahko v nekaterih okoljih počutijo negotove oz. so v določenih razmerah ogroženi njihovi življenjski stili. Zaradi pluralizma življenjskih svetov in okolij teži izbira življenj¬ skega stila k segmentiranju; načini delovanja posameznika v dolo¬ čenem kontekstu so v nasprotju s tistimi, kijih posameznik ali posa¬ meznica sprejema v drugih kontekstih. Te segmente Giddens (1991) imenuje »segmenti življenjskega stila«. Zajemajo neko prostorsko - časovno rezino v množici vseh posameznikovih dejavnosti, v kateri deluje razmeroma konsistentno in urejeno. Življenjsko stilski seg¬ ment npr. vključuje, kaj nekdo počne kak večer v tednu ali konec tedna v nasprotju z drugimi deli tedna. Nadaljnja značilnost življenjskih stilov je kontekstualna narava prepričanj, tj. vezanje prepričanj na določene kontekste. Razsvet¬ ljenstvo je želelo nadomestiti arbitrarnost tradicij in spekulativnih trditev z razumskimi gotovostmi. Vendar seje ta cilj izkazal za neu¬ resničljiv. Refleksivnost moderne se ne giblje v okoliščinah večje ali manjše gotovosti, ampak v kontekstu metodološkega dvoma. Celo najzanesljivejšim avtoritetam zaupamo le »do nadaljnjega« in ab¬ straktni sistemi, ki prežemajo vsakdanje življenje, normalno ponu¬ jajo več možnosti, kot pa je trdnih principov ali navodil za delovanje. Lahko se sicer vedno obrnemo na eksperte, vendar je tudi zanje zna¬ čilno omejeno znanje/poznavanje znotraj mnoštva teorij, modelov, praks, paradigem. Na pluralizem stilskih izbir močno vpliva prevlada posredovane izkušnje v naših življenjih. Človekovo čutno izkustvo vključuje namreč vse več časovno in prostorsko ločenih vplivov, dogodkov, ki so zunaj neposredne čutne izkušnje posameznika. Zato se moramo opreti na posredno oz. posredovano izkušnjo. Mnogo teh izkušenj do¬ bimo v medosebnih pogovorih z znanci, prijatelji, sorodniki in ob 295 prevzemu njihovih izkušenj in praks, pa prek izobraževalnih insti¬ tucij, ki nam tudi posredujejo tuje izkušnje in vedenja. Glavno vlogo v tem procesu pa imajo vendarle sodobni komunikacijski mediji. Z globalizacijo medijev so postala za vsakogar vidna mnoga različna okolja, mediji ponujajo dostop do dogodkov, s katerimi posameznik sam nikoli ne bi mogel priti v stik. Nadaljnja značilnost življenjskih stilov, ki tudi pogojuje njihovo pluralizacijo, je strateško načrtovanje življenja kot sredstvo za pri¬ pravo smeri prihodnjega delovanja. Priprava bodoče dejavnosti po¬ staja sestavni del biografije posameznika. Kot smo že navedli, govo¬ rimo o nekakšnih koledarjih življenjskih načrtov, glede na katere vo¬ dimo svoje življenje in kreiramo življenjske stile. Življenjski koledar se lahko tipično spreminja in rekonstruira glede na spremembe v življenjskih razmerah posameznika ali posameznice ali glede na spre¬ membe njunega miselnega okvira. Življenjsko načrtovanje predpo¬ stavlja poseben način organizacije časa. Zaradi refleksivne kon¬ strukcije identitete je namreč potrebno veliko dela na načrtovanju prihodnosti ali na tolmačenju preteklosti. Načrtovanje življenja ne vključuje nujno strateških priprav za prihodnost v celoti, čeprav je dolgoročno načrtovanje zelo pomembno za samouresničenje. Izbire življenjskih stilov in načrtovanje življenja ne tvorijo le vsakdanjega življenja ljudi, temveč predstavljajo institucionalne ureditve, ki pomagajo posamezniku oblikovati vsakdanje delovanje. To je eden izmed razlogov, zakaj je v okoliščinah visoke moderne vpliv življenjskih stilov bolj ali manj splošen, ne glede na to, kako so objektivno omejene socialne situacije posameznikov ali skupin. Za vsakogar je tako, da njegove življenjske možnosti določajo, kakšen življenjski stil bo izbral. Včasih pa z izbiro določenega življenjskega stila skušamo celo spreminjati porazdelitev življenjskih možnosti. Nujno sredstvo širjenja območja določenih življenjskih stilov je emancipacija posameznikov ali skupin od situacij, ki jih obvladuje socialni pritisk. Gre za drugačen nabor izključenih in dopuščenih iz¬ bir oz. možnosti, kot jih je poznala tradicija. Zato tudi v deprivilegiranih razmerah postane pomembno ustvar¬ jalno oblikovanje življenjskega stila. Vzemimo primer ženske samo¬ hranilke brez redne zaposlitve, ki živi s svojimi otroki v pred- mestnem getu kakega večjega mesta. Kljub socialni izolaciji od osrednjih družbenih dogajanj lahko izve za dejavnike, ki spreminja¬ jo položaj žensk nasploh in s tem spoznanjem lahko spreminja svoje življenje. Zaradi svojih negotovih življenjskih razmer je prisiljena raziskovati nove načine vzgoje in odnosa do otrok, nove vzorce in¬ timnih odnosov in prijateljstev. Takšno raziskovanje ni nujno dis- kurzivno izraženo, vendar pa vsebuje refleksivno oblikovanje samoi- dentitete. Socialna ogroženost seveda lahko naredi ta projekt za neizmerno težaven. Lahko je posledica še večji brezup in ne samore¬ fleksija, pa vendar je sprememba, ki iz tega sledi, možna. Navade, ki sestavljajo življenjski stil deprivilegirane osebe, ki živi v getu, lahko izhajajo iz odpora zoper geto in iz neposrednega premisleka o po¬ sebnih kulturnih stilih in načinih dejavnosti. Življenje kot pohajkovanje Identiteta je kot popotovanje, prispodoba popotnika, romarja pa je lepa in umestna za to popotovanje. Slava in svetloba prihodnjih po¬ staj zniža vrednost te tu in vrže senco nanjo. Toda svet danes ni več prijazen za romarje, ugotavlja [Bauman ] (1996). Realen problem ni več, kako izgraditi identiteto, ampak: kako jo obvarovati. Kako razlikovati korakanje naprej od hoje v kro¬ gu. Pomen identitete se nanaša tako na ljudi kot na stvari, oboji so zgubili svojo trdnost v sodobni družbi, svojo določnost in kontinuite¬ to. Svet trajnih objektov je nadomestil svet zamenljivih produktov z omejenim rokom trajanja. V takem svetu lahko identitete privzame¬ mo in zavržemo kot menjamo obleke. V življenjski igri pozne moder¬ ne se pravila igre spreminjajo med igranjem. Najboljša strategija je torej vzdrževati kratko igro. Odločitev, da se ž ivi za en dan, opis vsakdanjega življenja kot premagovanja majhnih nevarnosti posta¬ ne vodilni princip racionalnega upravljanja. Ohraniti kratko igro pomeni, da se zavaruješ pred zadolžitvami na dolgi rok; da zavrneš ustaljenost na ta ali oni način. Ne kontroli¬ rati prihodnosti, vendar ne vzeti hipoteke nanjo; ne dovoliti, da pre¬ teklo trpljenje vpliva na sedanjost. Na kratko, zamenjati sedanjost 297 na obeh koncih, zavarovati sed anjost pre d .zgodovino, ukiniti čas v vseh drugih oblikah in ga ohraniti samo v poljubnih sekvencah se¬ danjih trenutkov, v kontinuirani sedanjosti. Težava torej ni več v tem, kako odkriti, izumiti, konstruirati, se¬ staviti identiteto, ampak kako jo zaščititi pred zlepljenjem. Središče življenjske strategije pozne moderne ni izgradnja identi tete, ampak izogibanje njeni fiksaciji in stabilizaciji. Kaj novega torej prinaša strategija romarskega stila v ta svet? V njem ni izginilo samo delo za nedoločen čas, ampak tudi celi poklici. Mreža človeških odnosov seje obnesla malo bolje; naš čas je po Giddensu čas »čistih računov v od¬ nosih«, v katerih je vsak odgovoren za sebe, in tako se lahko odnosi katerikoli trenutek končajo po volji enega ah drugega partnerja. »Naš čas je čas plastične seksualnosti«, kot pravi Bauman (1996; 25). Igra življenja je hitra in ne pušča časa za premor, za premislek, za pripravo projektov. Splošen rezultat je fragmentacija časa v epizode in vsaka epizoda je odrezana od preteklosti in prihodnosti, vsaka je samozaključena, samoobvladovana. Čas ni več reka, ampak zbirka umetnih jezerc in bazenov. Življenjska pravila so se spremenila, tudi za romarje: ne hodi na dolga potovanja, krajše je potovanje, večja je verjetnost, da se bo zaključilo. Geslo tuje: ne zapletaj se emocional¬ no z ljudmi, ki jih srečaš na vmesnih postajah, čim manj se boš bri¬ gal zanje, tem manj te bo stalo, ko se boš odpravil dalje. Kot so romarji najbolj ustrezna metafora za strategije modernega časa, preobložene z nalogo izgradnje identitete, so njihovi nasledni¬ ki: pohajkovalci, vagabundi, turisti in potujoči igralci metafore za strategije pozne moderne. Za vse je značilna groza pred vezanostjo in fiksiranostjo (Bauman, 1996). Nobeden od teh tipov/stilov ni mo¬ derna iznajdba. In kot je modema preoblikovala podobo romaija, po¬ dedovano iz začetkov krščanstva, je kontekst pozne moderne dal novo kvaliteto njegovim naslednikom. Preoblikoval jih je v dveh bi¬ stvenih aspektih. Stile, ki so jih nekoč prakticirali marginalci, v marginalnem času in v marginalnih prostorih, sedaj prakticira ve¬ čina v glavnem času in v centralnih prostorih svojih življenj; postali so prav zares življenjski stili večine ljudi pozne moderne. Za večino, če ne za vse, ti stili tudi niso stvar izbire »ali to ali ono«. Življenje po¬ zne moderne je tako kaotično in nekoherentno, da omogoča bivanje v 298 več vzporednih zgodbah. Vsak tip sporoča del zgodbe, ki se nikoli ne integrira v celoto. Zdi se, da se vse oblike modernega življenja srečajo skupaj v iz¬ kušnji pohajkovalca, sprehajalca: postopati, biti v množici in ne del množice, biti med tujci in jim biti tujec, in predvsem videti jih epizo- dično (Bauman, 1996). Psihično sprehajanje pomeni doživljati real¬ nost kot serijo epizod, kot dogodke brez preteklosti in brez konse¬ kvenc. To tudi pomeni doživeti ponovljena srečanja kot spregledova¬ nja, kot srečanja brez vtisa. Bežne vtise o življenjih drugih ljudi po¬ hajkovalec preobrne po svoji volji v svojo zgodbo, ki jo sam skreira. Tako uživa vse radosti modernega življenja brez nadloge navezave na kogar koli. Življenje pohajkovalca je v največjem razkoraku z življenjem ro¬ marja. Kar romar dela z vso resnostjo, pohajkovalec počne igraje. Je ležeren človek in pohajkuje v prostem času. Pohajkovalec in posto¬ panje sta dolgo časa čakala na obrobju na svoj trenutek. In v pozni moderni je ta trenutek napočil z igro potrošništva. Sedaj pohajko¬ vanje, včasih aktivnost na margini realnega življenja, postane živ¬ ljenje samo. »Moli«, veliki ameriški nakupovalni centri, v svojem ori- * ginalnem pomenu pomenijo sprehajališče. Sedaj so to nakupovalna središča, poti za sprehajanje, kjer nakupuješ, in prostori za nakupo¬ vanje, kjer se sprehajaš. Svet so naredila varen za življenje kot po¬ hajkovanje oz. so svet po meri pohajkovalcev; tu se dogajajo epizod¬ na srečanja: »V nakupovalnih središčih se odvisnost raztopi v svobo¬ do in svoboda išče odvisnost« (Bauman, 1996; 27). Vagabund, potepuh je brez gospodarja, brez kontrole, je zguba; biti brez gospodarja je bilo nekaj, kar moderna ni prenesla, zato so se morali potepuhi celo življenje boriti, da so obdržali svoj prostor na cesti. Vedno so bili metafora za nered, anarhijo in zato jih je bilo tre¬ ba izgnati, če naj bi red zmagal. Kar je naredilo potepuhe tako ne¬ sprejemljive, je njihova očitna svoboda gibanja, nepredvidljivost. Ni¬ majo vnaprej predvidenega načrta potovanja, njihova pot je skrpana skupaj korak za korakom. Vsak prostorje zanje vmesno postajališče in nikoli ne vedo, koliko časa bodo ostali v kateremkoli od njih. Od- * Po računalniškem Angleško-slovenskem slovarju: mali - senčno sprehajališče, The Mali - sprehajališče v parku St.James v Londonu. 299 visno je od gostoljubnosti in potrpežljivosti prebivalcev, pa tudi od pričakovanj glede novih prostorov. Vagabund se šele na križišču odloči, kam bo šel. Lahko je kontrolirati romarje, v primerjavi s tem je nadzorovanje potepuhov nemogoča naloga. Kamorkoli potepuh gre, povsod je tujec. Vedno je tu spomin na njegov prihod, to pomeni, da je bil nekje drugje. In vedno so zanj tu drugi kraji, ki so mogoče bolj gostoljubni. Zgodnji moderni potepuhi so potovali skozi naseljene prostore. Bili so potepuhi, ker se niso hoteli nikjer naseliti kot drugi ljudje. Naseljencev je bilo mnogo, potepuhov malo. Danes je situacija dru¬ gačna. Na svetuje manj stalno naseljenih prebivalcev, s svojim me¬ stom v fizičnem prostoru, s svojim mestom v družbi, s svojim me¬ stom v življenju, ki mu pripadajo. Današnji potepuhi so potepuhi ne le zaradi tega, ker se nočejo naseliti, ampak zaradi tega, ker ne mo¬ rejo dobiti stalnega prostora. Tudi turizem je bil nekoč na obrobju prave socialne aktivnosti. Po¬ tepuh je bil človek na obrobju, turizem je bila aktivnost na obrobju, ki seje danes preselila med silno donosne dejavnosti pozne moderne. Kot potepuh je tudi turist v gibanju. Med njima pa so seveda velike razlike. Turist se giba z namenom, vsaj tako misli. Potuje zaradi no¬ vih izkušenj, je zavesten in sistematičen iskalec novih izkušenj, raz¬ ličnosti in novosti, zato se spušča v čudne in bizarne dogodivščine. V turistovem svetu je nenavadno udomačeno in ne več strašljivo. To naredi svet dokončno prijazen, podrejen turistovi želji, estetiziran. Bauman pravi, »daje estetizacija postmodernega sveta, o kateri pi¬ šejo številni avtorji, svet, kot ga vidijo turisti« (Bauman, 1996; 30). Za razliko od potepuha, ki ima malo možnosti, da se otrese brez¬ domstva, turist ima dom ali ga lahko ima. Imeti dom je del varnega paketa; zadovoljstvo, da si začasno prost in osvobojen in da zato tve¬ gaš tudi manj udobja, nekje pa je dom, kamor greš, ko se avantura konča. Spokojnost in mir doma je tisto, kar turiste žene, da iščejo avanture, in domotožje je tisto, ki jih pripelje domov. Schwartz predlaga delitev na domotožje in nostalgijo. Nostalgija je orientira¬ na v preteklost, medtem ko je domotožje obrnjeno v prihodnost. Do¬ motožje pomeni sanje o pripadnosti (po Bauman, 1996; 30), ni pa edini turistov sentiment. Drugi je strah pred vezanostjo - biti vezan 300 na prostor, z zapahnjenim izhodom. Problem je, ko se življenje samo obrne v raztegnjeno turistično lahkomiselnost, ko to postane način življenja. In svet igralca - v igri ni ničesar neizogibnega, ničesar dokončno predvidljivega in pod kontrolo, obenem pa tudi nič totalno spremen¬ ljivega. Svet igre je mehak, vendar varljiv. V konfrontaciji med igralci in svetom ni niti zakona niti brezzakonja, niti reda niti kaosa. Je samo gibanje, bolj ali manj pametno, prebrisano. Igralčev svet je svet tveganja, intuicije, opreznosti. Čas v svetu igre sledi zaporedno¬ sti igre. Tisti, ki ne spoštuje pravil igre, je izločen, igra pa se na¬ daljuje. Igralci se zavedajo, da nobena igra ne pusti trajnih posledic, da je le igra. Pomembno sporočilo igre je, da je namen igre, da se v njej zmaga in da v njej ni prostora za sočutje. Igra je kot vojna, ven¬ dar brez poškodb; »mi smo vendar odrasli ljudje, ločimo se kot prija¬ telji«. Problem nastane, ko se v življenju počutimo kot igralci, ko se igramo življenje, ko odgovornosti, odnose, ločitve, jemljemo kot igro, kadar je vse to le igra, ki pa pusti posledice. Vsak od zgoraj opisanih identitetnih stilov pozne moderne vsebuje precejšnjo dozo ambivalentnosti. Stili so tudi precej različni med se¬ boj. Ni čudno, daje v vsaki identiteti pozne moderne nekaj shizoid- nosti. Vzemimo, da navedeni, bolj metaforični kot konceptualni, opi¬ si sodobnih identitetnih formacij zadevajo dejanske spremembe v subjektu. Če to velja, se nam zastavlja več vprašanj: Koliko so te po¬ dobe identitete, sebstva in subjekta sploh realne, ali ne izražajo morda le moderni mit individualizacije, ki potrebuje svoje odčaranje tako kot vse mitologije? Ali lahko subjekt obstaja kot čisti kolaž, brez notranjega ravnotežja? In predvsem, na kakšne subjektne moči in gradnike svoje identitete lahko računa sodobni subjekt v obliko¬ vanju svojih stilskih brkljarij, če naj te brkljarije prerastejo iz adole- scentskega moratorijskega eksperimentiranja v vsakdanjo prakso odraslih oseb? Karkoli že so te subjektne moči in gradniki identitete, ne morejo biti le sestavni deli identitetnega ohišja subjekta ali formalnega ogrodja identitete. Ne morejo biti namreč le skupki tipičnih social¬ nih vlog posameznika, njegovi identitetni obešalniki, prepoznavni znaki, tipične navade, ki mu pomagajo ohranjati relativno gladek 301 tok vsakdanjih interakcij in komunikacij. Ne morejo biti le nekateri nujni pogoji za samorefleksijo, npr. jezikovno-diskurzivne strukture samonanašanja, pogovor z virtualnim drugim, ponotranjene avtori¬ tete iz otroštva. Vse to namreč posamezniku ne zagotavlja, da bodo njegove občasne stilske brkljarije postale trajnejši identitetni pro¬ jekti. Posameznik se mora vsaj občasno znati distancirati od lastnih imaginacij in stilizacij, predvsem pa od zunaj (npr. od medijev) vsi¬ ljenih predstav o realnosti. Brez vsaj delnega razlikovanja med vir¬ tualnim in realnim tudi sama pojma realnosti in stilizacije padeta v vodo, sesedeta se sama vase. Resje, da nekateri teoretiki pozne moderne menijo, da nikakor ne moremo priti iz začaranega kroga hipersimboliziranega izkustva so¬ dobne potrošniške družbe in virtualne realnosti, ki jo vsakodnevno proizvajajo sodobni mediji. Brez zmožnosti za vsaj delno razlikova¬ nje med realnim in virtualnim ostaja posameznik nemočno pre¬ puščen porabniškemu in medijsko vzpostavljanemu zasičenju z bla¬ govnimi znamkami, simboli uspeha in neuspeha, z bežnimi socialni¬ mi odnosi, sporočili vseh vrst. Tedaj bi bilo tudi iskanje distance med pomembnim in nepomembnim, bistvenim in nebistvenim že vnaprej obsojeno ne toliko na propad kot na nesmisel. Tedaj tudi izraz »vir¬ tualno« in seveda izraz »realno« izgubita vsak smisel. Zato se zdi bolj produktivno iskati možne izvore moči za distanco in tudi za odpor, če je potrebno, kot slepo hvaliti ali nemočno obsojati sodobno tehnizira- no virtualnost, ki naj bi spodjedla realnost. KAKO MISLITI IDENTITETE V POZNI MODERNI? Zdi se, da se v pozni moderni razkrajajo nekatere temeljne struk¬ ture, pomembne za integracijo lokalnih družb in integracijo posa¬ meznikov. Te spremembe ukinjajo potrebo po tradicionalnih oblikah sebstva, subjektnosti in identitet s trdnim središčem, ki »gospoduje« nad duševnim svetom ljudi. Vzporedno s tem pa ukinjajo tudi potre- 302 bo po dokončno urejenem sebstvu ter po kontinuirani in stabilni identiteti. Kaj torej danes nadomešča oz. stopa na mesto teh struk¬ tur? Ali so pojmi, kot so subjekt, sebstvo, identiteta, dokončno zasta¬ reli? Ali sploh imamo na voljo pojme in besede, s katerimi bi lahko izrazili novo, ki raste pred našimi očmi? r Družbeno umeščanje posameznika in ponotranjanje družbe v sub- ' jektu sloni na treh temeljnih strukturah: psihološkem subjektu z določenimi subjektnimi strukturami, ki so rezultat ponotranjanja družbenih razmerij, sebstvu, ki je rezultat praktičnih, govornih in miselnih samonanašanj in refleksivnosti človeškega delovanja, ter identiteti posameznika kot minimalne socialne institucijnjo popolni zastarelosti subjekta, sebstva in identitete bi lahko govorili le tedaj, če bi bili tudi procesi, kot so: družbeno samouvrščanje posameznika ali posameznice, proces subjektiviranja, razvoj samonanašanja in refleksivnosti ter oblikovanje individualnih institucij, nekaj prav tako zastarelega kot njihovi rezultati. To pa ni res. Navedeni procesi potekajo v sodobnih družbah prav tako univerzalno in intenzivno kot v vseh dosedanjih družbah. Imajo pa seveda svojski značaj in družbeno zgodovinski pomen, ki usodno problematizira dosedanje oblike subjektnosti, sebstva in identitete. Značaj postmodernih identitet, subjekta in sebstva je obenem te¬ žaven in mikaven. Pravzaprav je glavni mik in izziv že v sami realni možnosti, da se že enkrat otresemo prisile k identificiranju, iden¬ tičnosti in razločevanju od vsega, kar je večznačno, nejasno, ne¬ skladno, neurejeno, razcepljeno itd. To je vsekakor izzivalno in tudi presenetljivo, saj se je vse do sedaj zdelo, da so večznačnost, nejas¬ nost, neskladnost negativne forme, ki vodijo v konflikte, neugodje, bolečino. Zdi se, kot da (post)moderni časi obračajo ta pojmovanja na glavo. Vsaj od Freudovega odkritja konfliktne notranje strukture v sub¬ jektu in njegove teorije o nenehnih notranjih spopadih med različ¬ nimi duševnimi instancami je znano, da so predstave o v sebi za¬ ključenem, harmoničnem, hierarhično urejenem, okrog jaza osre- diščenem subjektu, iluzije. So izraz ideoloških pritiskov na posa¬ meznika, da se čim bolj gladko podreja družbenim hierarhijam in avtoritetam ter sublimira odvečne agresije in libidinalne impulze. 303 To pomeni, da lahko posameznik ali posameznica ohranja notranji mir in koherenco le za visoko ceno nenehnih potlačitev negativnega, neidentičnega v nezavedno, kar pa terja stalno prežo jaza in nadjaza nad nezavednim, da se potlačeno na kak nepričakovan in neprijeten način ne vrne v zavest. Iz Freudove sheme strukture in dinamike subjekta izhaja, daje oblikovanje in ohranjanje notranje koherence subjekta in stabilne identitete posameznika velik napor, ki lahko posamezniku tudi zle¬ ze čez glavo. To oblikovanje in ohranjanje lahko subjekt nadaljuje le za ceno določenih regresij, ki mu omogočajo začasno insceniranje potlačenega v neki sprejemljivi ali vsaj tolerirani obliki. Takšne re¬ gresije so lahko izjemno nevarne. Nikoli se ne ve, če se ne bo sprožil mehanizem snežene kepe, ko ena regresija sproži naslednjo, nevar¬ nejšo in manj obvladljivo, vendar začasno prijetnejšo za subjekt. Re¬ gresije, ki so v funkciji ohranjanja duševnega ravnotežja, se v oko¬ liščinah avtoritarnih pritiskov na subjekt po podrejanju hierar¬ hičnim močem in avtoritetam izkažejo za dvorezen nož, zlasti če do¬ bijo množično obliko. Freud sam je opozarjal na številne oblike dokaj nasilnih in neobvladljivih vračanj potlačenega na odprto javno sce¬ no. Adorno s sodelavci je v znameniti študiji o avtoritarnem značaju izvrstno prikazal značilnosti nevarne regresivne oblike tradicional¬ nega subjekta, avtoritarne osebnosti, kije postala izvrstna duševna podlaga totalitarnim režimom. Skratka, kar nekaj močnih razlogov je za to, da sprejmemo misel, daje pluralni, razpršeni, celo razlomljeni in decentrirani subjekt da¬ nes za mnoge ljudi psihološko in socialno ugodnejša varianta dušev¬ nega ohišja kot nadaljnji trud za gradnjo in ohranjanje osrediščene- ga trdnega tradicionalnega subjekta. Postmoderne oblike subjekta, sebstva in identitete vsaj na pogled omogočajo mnogo blažje in manj razlomljene prehode med sublimacijo in desublimacijo različnosti, negativnega, neidentičnega, kot je bilo to možno tradicionalnim obli¬ kam. Če postmoderne, individualizirane oblike subjekta, sebstva in identitete poleg tega vse bolj eksplicitno zahteva tudi sodobna družba, zlasti dogajanja v sferi dela, zasebnosti in potrošnje, potem je razumljivo, zakaj so postmoderne alternative tradicionalnim obli¬ kam subjektivizacije realne in privlačne možnosti. 304 Priznanje, da je psihološki subjekt sestavljen iz mnogih sebstev, tudi nepriljubljenih in zavrnjenih, lahko zvišuje sposobnost prilaga¬ janja posameznika ah posameznice na podobno heterogeno in nehie- rarhično urejeno pluralnost življenjskih priložnosti, možnosti in tve¬ ganj in jima pomaga pri obvladovanja različnih novih situacij. Gre za spoznanje, da se onkraj enovite identitete nahajajo možnosti za bogat razvoj identitete in da se širijo možnosti za obvladovanje živ¬ ljenja. Težnja k pluralnosti identitet, k igram z vlogami in sebstvi, je lahko tudi oblika odpora ljudi sodobnih družb proti racionalni apa¬ raturi samoprisile, ki jo vedno močneje zahteva proces civilizacije. Ta težnja se ujema z navdušenjem nad nekaterimi novimi tehno¬ loškimi dosežki, ki gredo v prid fleksibilnosti, decentriranju, parale- lizmu dogajanja in odporov proti procesom centralizacije, racionali¬ zacije, enodimenzionalnosti. Zato pluralnost identitet ne pomeni nujno konfuzije in destabili¬ zacije subjekta. Pluralnost identitet je subjektivni odgovor na plu¬ ralnost življenjskih priložnosti, tveganj, realnosti, svetov, stilov v pozni moderni. In centralizirana, gigantska, nediferencirana enota ni nujno nekaj bolje delujočega kot kompleksna kooperativna celota, kije sestavljena iz več delujočih delov. Seveda so legitimni tudi dvomi, ali psihološki subjekt lahko obsta¬ ja brez določenega notranjega ravnotežja, npr. kot čisti kolaž, delnih sebstev in identitet. Psihološke raziskave identitetnih in osebno¬ stnih disociacij so pokazale, da skoraj ni možno funkcioniranje sub¬ jekta, ki ne bi imel nekega minimuma usklajenosti, vsaj na ravni preprostega občutka biografske kontinuitete lastnega življenja. Ljudje skušajo celo v izjemno različnih in nasprotujočih si življenj¬ skih izkušnjah te izkušnje integrirati v zgodbo, kije vsaj minimalno koherentna. Robert Lifton, ki zagovarja pojem protejskega sebstva oz. zbrkljane identitete, zavrača predstave o tem, da je danes kohe¬ renca sebstva povsem odveč in nedosegljiva. Po njegovem mnenju tudi protejski subjekt išče avtentičnost in smisel ter teži h konsi¬ stentnim samopotrditvam (Lifton, 1993; 8). Sodobna zbrkljana iden¬ titeta skuša biti valovita, gibka, pa tudi ozemljena, četudi ta kombi¬ nacija izgleda še tako nemogoča. Tudi drugi avtorji, ki sicer zagovarjajo koncept identitete in seb- 305 stva pozne moderne, ohranjajo pomen skladnosti, vendar pa razli¬ kujejo različne oblike skladnosti. Ugotavljajo tudi, da se posamezni¬ ki razlikujejo med seboj glede tega, koliko skladnosti potrebujejo. Nekateri so sposobni za zelo obsežno integracijo razlik v sebi in zu¬ naj sebe, drugi pa hitro posežejo po izključevanjih razlik. Prevelika fleksibilnost sebstva lahko pomeni tudi novo obliko socialnega kon¬ formizma, saj omogoča oz. celo narekuje kar se da naglo in gladko prilagajanje posameznika in posameznice spremembam v družbe¬ nem okolju. To, kar potrebuje sodobni subjekt, je neke vrste rp.fle.k- sivna metakohere ntnost med spontano koherentnostjo sebstva in spontanimi fluktuacijami razlik in izbir. To zlasti poudarjajo kon¬ struktivistični avtorji, za katere je sebstvo refleksivno pridobljen so¬ cialni konstrukt. Po teh predstavah sebstvo ni nobena notranja posest posamezni¬ ka, temveč konstrukt, ki se oblikuje v toku življenja posameznika na podlagi njegovih notranjih in zunanjih izkustev. Moramo poudariti, da je konstrukt in realnost. Ni poljubno spremenljiv ali celo izmiš¬ ljen, kot menijo radikalni postmodernistični teoretiki. Za konstruk- tiviste posameznik ali posameznica doseže občutek sebstva šele sko¬ zi zapleten samo-razvoj, torej ne na začetku razvoja. Temu naspro¬ tujejo psihoanalitski avtorji, ki zagovarjajo zgodnji nastanek jedrne¬ ga sebstva, kije nato podlaga za vse druge modifikacije občutka seb¬ stva skozi čas in različne okoliščine. Prav imajo verjetno oboji. So¬ cialni konstruktivisti razumejo kot sebstvo jezikovno posredovane oblike doživljanja samega sebe in nanašanja posameznika na same¬ ga sebe, ki se v resnici razvijejo šele kasneje, ob prisvojitvi jezika. Psihoanalitiki pa kot sebstvo razumejo tudi nezavedne ali predsim- bolne izvore občutenja samega sebe kot distinktivne celote nasproti realnim in imaginarnim drugim oz. objektom. V obeh primerih pa sebstvo ne obstaja brez minimalne skladnosti in občutka časovne kontinuitete doživljanja v okviru osebne zgodbe oz. zgodbe osebe. Prizadevanje za usklajenost sebstva je napor, ki vključuje npr. prizadevanje za pozitivno samopodobo posameznika, narativno organizacijo spominov in izkustev v neko smiselno živ¬ ljenjsko zgodbo, pa tudi prizadevanje za lastno moralno dimenzijo, npr. težnjo po pozitivni identiteti, dobri identiteti. 306 Občutek za minimalno usklajenost identitet je komplement ob¬ čutku za usklajenost in kontinuiteto drugih oseb, živih bitij in pred¬ metov okrog nas. Brez zaupanja v to, da se svet zunaj nas in naš no¬ tranji svet ne cefrata v vedno nove »krpe«, da nekako trajata in si medsebojno podajata roki, ne moremo razviti temeljnega zaupanja in minimuma ontološke varnosti, to je čuta za kontinuiteto in red v dogodkih in zgodbah, kot pravi Giddens (1991). Živimo skozi reflek¬ sivno pridelane in predelane zgodbe o svojem življenju. Ohranjanje določenih konstant v obnašanju v različnih območjih interakcij je eno od primarnih sredstev za ohranjanje usklajenosti identitete. Tako naše misli in počutja kot zunanje vedenje ohranjajo povezavo med »počutiti se doma v svojem telesu« in samopripovedmi. Po Gid- densu se mora vedenje posameznika integrirati v tisto pripoved, ki mu omogoča, da ohranja svojo običajno pojavnost in je obenem pre¬ pričan v svojo osebno kontinuiteto v prostoru in času. V večini pri¬ merov to dosega brez večjih problemov (Giddens, 1991). V pogojih pozne moderne pridobi na pomenu telo oz. telesni režimi ter z njimi tesno povezani vzorci čutnosti. Ti so glavna sredstva za nastajanje institucionalizirane refleksivnosti modernega družbenega življenja. Sprejemanje notranje pluralnosti identitet in pluralnosti oblik in¬ dividualnosti je nujna predpostavka življenja v pluralni družbi, ne da bi se nam bilo treba togo podrejati ali razmejevati med seboj in sami v sebi. Notranjo pluralnost potrebujemo zato, da bi lahko rav¬ nali s protislovnimi sistemi smisla. Če dopuščamo v sebi več resnic in življenjskih oblik, vsaj na ravni možnih identitetnih projektov, potem lažje razumemo druge ljudi, ki živijo drugače in razumejo svet drugače kot mi. Čeprav ohranjamo zavest o njihovi načelni enakovrednosti, jih razumemo, ko priznamo, da nujno oblikujejo različne oblike individualnosti, pač glede na njihovo življenjsko zgo¬ dovino in zgodbo, njihov socialni kontekst. Za življenje v različnih socialnih kontekstih je primerno, če lahko sami sebe dojemamo na različne načine in se vgradimo v socialne od¬ nose teh kontekstov. To je posebno pomembno tedaj, ko se ljudje na¬ potijo v povsem drugačne socialne kontekste, npr. pri migrantih, v primerih socialnih ali prostorskih sprememb (npr. sprememba kraja bivanja, sprememba šolanja, poklica, sprememba partnerja itd.). 307 Potem dotedanje notranje strukture niso več primerne, nastanejo boleče napetosti, ki jih taki migranti skušajo omiliti z notranjimi spremembami. Različni konteksti sebstva ustrezajo različnim individualnim ali skupinsko-specifičnim možnostim in potrebam ljudi. Predvsem fe¬ ministične raziskovalke, npr. Carol Gilligan, Jessica Benjanin, Cat- herine Keller idr., so relativizirale dominantni kulturni koncept avtonomnega individua in razvoja identitete. Gilliganova je kritizi¬ rala vladajoče predstave o razvoju identitete kot absolutizacijo do¬ minantne razvojne linije moške spolne vloge. Ta enostransko pou¬ darja neodvisnost, avtonomijo in ločenost otroka. Moški si lahko temu naproti kot alternativo predstavljajo le odvisnost, nemoč, po¬ drejanje in neidentičnost (Gilligan, 1982). Zlasti pri mladih moških je neodvisnost tesno povezana z občutkom moči, gospostvom in hie¬ rarhičnim mišljenjem. Gilliganova ugotavlja, daje v razvoju žensk težišče na medsebojnih odvisnostih, socialnih zvezah in odgovorno¬ sti. Zenske razvijajo sebstvo v odnosih. Jessica Benjamin je ugotavljala, da se majhni otroci v enaki meri razvijajo v smeri avtonomije kot v smeri odnosnosti. Vendar pa kul¬ turni vzorec odraščanja kmalu naloži deklicam in dečkom različna težišča (Benjamin, 1993). Feministične avtorice tako popravljajo im¬ plicitne poenostavitve naših kulturnih pojmovanj o posamezniku in posameznici in razvoju v smeri večje ločenosti, avtonomije in nadzo¬ ra, pač ustrezno konceptu sebstva pri moških. To počnejo s tem, ko dajejo povezanosti, skrbi za druge in socialni odgovornosti enak po¬ men za razvoj individualnosti in enako vrednost za sebstvo kot prej navedenim moškim sestavinam sebstva. Subjektivni razvoj, ki naj ne stremi k dominantnosti in podrejan¬ ju, zahteva težko, vedno znova ranljivo ravnotežje med avtonomijo in priznavanjem drugih kot subjektov, ki so nam enaki, vendar raz¬ lični od nas. Gre za to, da imava jaz in ti v enaki meri vsak svoje pra¬ vice in potrebe, čeprav so morda različne, midva pa vendarle ostaja¬ va jaz in ti. Identiteta kot predstava o celem posamezniku oz. kot zahteva, da v vseh okoliščinah ostanemo enaki, je torej vse bolj problematična. Z rahlejšo povezavo več delnih sebstev in njihovo relativno avtonomijo 308 se lahko poveča stabilnost osebe, da ta celo lažje prenaša negotovosti in tveganja, kot če je cela, iz enega kosa, osrediščena v sebi. Motnje na enem življenjskem območju, v enem od delnih sebstev laže prene¬ semo in obvladamo, kot če zadevajo celotno osebo, če prizadenejo jedrni del sebstva. Posameznik ali posameznica lahko črpa svojo moč iz dobro delujočih območij življenja, iz zadovoljitev, priznanj in energije, kijih dobiva na teh območjih, tako da si s temi viri pomaga pri reševanju težav na drugem, šibkem območju. Pogoj je seveda, da obstaja vsaj minimalna komunikacija med delnimi identitetami in posameznimi območji življenja. Disociacija je škodljiva le v izjemnih primerih, le tedaj, kadar nekdo trajno cepi in deli življenjska območja in sebstva in ni več ko¬ munikacije med njimi; kadar odcepljeno delno sebstvo, ki postane sovražna podosebnost, prodre na površino. Ali pa primer ekstrem¬ nih oblik multiplih osebnosti, kjer posamezne osebnosti nič ne vedo ena o drugi. Tako zastavljen koncept subjekta pozne moderne kot dinamič¬ nega sistema mnogih delnih sebstev, identitet in subjektnih struk¬ tur je visoko zahteven projekt. Vzpostavljanje dinamične skladnosti in kontinuitete lahko za mnoge pomeni izvor stalnih kriz in motenj. Vsekakor je nekaj napornega. Zahtevnost se še poveča, ker se tudi zunanji sistemi razvijajo v smeri vedno večje disperznosti, začasno¬ sti, spremenljivosti in globalnosti. Ta dogajanja so za marsikoga prezahtevna, so kot cefranje, trganje na kose. Reakcije so regresija, demoralizacija, fatalizem. Skoraj vsakdo od časa do časa potrebuje produktivne regresije, npr. poenostavljanja problemov na otroško mero, umik v kak enosta¬ ven identitetni kot, zatekanje v enostavno in lahko pregledno okolje. Že odhod na počitnice, potovanje ali celo odhod v diskoteko ali na no¬ gometno tekmo so taki začasni umiki, energizirajoči regresi. Kot se gostijo zahtevnosti, nepreglednosti notranjih in zunanjih situacij, se množijo tudi regresivni odgovori na negotove situacije. Sele ko sub¬ jekt ne more več vzpostavljati vsaj minimalne skladnosti znotraj svojih delnih identitet, ko doživlja disperznost zunanjega sveta kot neobvladljivo, šele tedaj postane multiplost identitetnega ohišja ovi¬ ra. To sproža obrambne mehanizme izločanja različnosti, nesklad- 309 nosti, pluralnosti iz psihološkega ohišja posameznika ali posamezni¬ ce in tedaj se pojavi nostalgija po celoviti, trdni, jedbmLidentitetni strukturi in stabilnem, urejenem, tradicionalnem svetu. V vrtincu identitet Kaj torej lahko zaključimo o identitetah v pozni moderni? Po eni strani se zdi, daje pravzaprav identiteta vse manj pomembna in po¬ menljiva kategorija. Seveda ne moremo reči, da na-mesto identitet stopajo kakšne povsem nove kategorije, ki bi izražale notranjo in zu¬ nanjo prepletenost posameznika in družbe. Po drugi strani pa smo ugotovili, da je identiteta sicer kaotična, vendar nujna socialna in¬ stitucija. Identiteta seje v več vidikih bistveno spremenila. Prvi vidik spre¬ memb je pluralnost identitetnih ponudb, izbirnost identitet. Že zgolj predstava o tem, da identiteta ni več enkrat za vselej utrjena in defi¬ nirana stvarnost, temveč jo lahko posameznik modificira, celo za¬ menja s kako drugačno, bolj ustrezno, deluje kot dejavnik osvobo¬ ditve od nekaterih socialnih determinacij, ki so doslej uokvirjale življenjski potek in življenjski način posameznika. Pluralnost iden¬ titetnih ponudb se dobro ujema s predstavo vsesplošne izbirnosti, kontingentnosti, ki jo gojijo in podpirajo sodobni trg in vzorci po¬ trošnje. Večja izbirnost identitet pomeni tudi več svobode posameznika v navezovanju in oblikovanju intimnih medosebnih odnosov. Giddens (1991) govori o težnji k čistim odnosom, k takšnim, ki so v osnovi od¬ visni od zadovoljstev ali poplačil, ki sodijo v ta odnos, ne pa od kakih zunanjih zadovoljstev ali poplačil. Praprimer čistega odnosa je seve¬ da romantična zaljubljenost dveh oseb. Posamezniki po svoji volji iz¬ berejo svoje partnerje iz množice možnosti. Seveda je bližina obi¬ čajni pogoj za razvoj intimnega odnosa, obseg izbir pa se tudi spre¬ minja glede na družbene in psihološke razlike med posamezniki. Le tedaj, kadar odnose lahko bolj ali manj prosto izbiramo, lahko govo¬ rimo o odnosih v pravem pomenu te besede. V pogojih visoke moder¬ ne postajajo čisti odnosi elementarna nujnost za refleksivni projekt 310 sebstva, ne v smislu kakega moralnega purizma, ampak v čisto so- ciopsihološkem smislu jasnih odnosov in razmerij. Čisti odnos terja in pričakuje stalno medsebojno razumevanje vpletenih oseb in raz¬ vito samorazumevanje vsakega posameznika. To početje pomeni pre¬ cejšnjo psihološko obremenitev za posameznika. Čisti odnos je zelo odvisen od trenutnih nihanj v identitetnih karierah partnerjev. Akutna je nevarnost, da tak odnos postaja vedno bolj površinski in bolj kontingenten, namesto da bi se poglabljal in ohranjal. Zaradi visokih zahtev, kijih gradnja in ohranjanje čistega odnosa postavlja partnerjem v odnosu in zaradi razlik v sposobnostih in spretnostih posameznikov in posameznic za ohranjanje in gradnjo takšnega odnosa, čisti odnos pogosto vzbuja trajne občutke nezado¬ voljstva s partnerjem (partnerji) oz. z odnosom. V njih se težko vzpo¬ stavlja ravnotežje odgovornosti in zadovoljstva partnerjev. Psiho¬ loško dejstvo je, da bolj ko je tak odnos odvisen od spraševanja part¬ nerjev o njih samih in o odnosu, bolj to spraševanje prispeva k nape¬ tostim v odnosu. Težnja k pristnosti v odnosih in k pristnemu izra- žanju samega sebe je lahko pomemben izvor medsebojne podpore partnerjev, ven¬ dar pa postanejo čisti odnosi ob odsotnosti zunanjih moralnih meril zelo ranljivi in neodporni na nastop težavnih razmer in usodnih tre¬ nutkov ob glavnih življenjskih prehodih. Stalno jim grozi možnost opustitve, razveze ipd. Ni čudno, da v čistih odnosih pogosto valovijo jeza, strah in depresivni občutki, tako da nudijo več duševnih obre¬ menitev kot poplačil (Giddens, 1991: 187). Z večjo izbirnostjo identitet je povezan drugi privlačen vidik iden¬ titete pozne moderne: vse bolj zavestno stilizira ni e identitete posa¬ meznika, pa tudi skupinskih identitet. Stiliziranje identitete je bolj stvar užitka kot estetska potreba. Osebi namreč dopušča igro samo- prezentacij, odkrivanja in razkrivanja samega sebe, iskanja in da¬ janja priznanj, pri čemer pa oseba ni več življenjsko vezana na tre¬ nutni nabor svojih identitetnih dosežkov. Zato bi bilo bolj ustrezno, če bi namesto o eni sami vodilni identiteti posameznika ali posa¬ meznice govorili o identitetnem repertoarju, ki vsebuje več identitet¬ nih oblik, ki jih posameznik izpostavi, poudari in prezentira glede na socialni kontekst in okoliščine. 311 Tretji vidik privlačnosti identitete v pozni moderni je narativnost identitete. Posebno refleksivna oz. pozna moderna izjemno podpira in goji narativnost identitete. Naravnost sili posameznika v to, da stalno razmišlja, si izmišlja in pripoveduje zgodbe o sebi, svoji pre¬ teklosti in prihodnosti. Pozna moderna podpira pluralizem teh zgodb. Posameznik ali posameznica mora znati v vsaki okoliščini po¬ dati ustrezno zgodbo o sebi; začenši od čisto uradnih institucij, ki zahtevajo kratko, formalno biografijo, prek kandidiranj za boljše šo¬ le, univerze, za zaposlitev, ki zahtevajo že osebne samopredstavitve, pa do čisto osebnih naracij, ko se predstavljamo drugim ljudem, pri¬ jateljem, poslovnim ali intimnim partnerjem ali samemu sebi, npr. v zasebnih zapiskih, dnevnikih. Povsod se pričakuje ustrezno narativ¬ no kompetenco, sposobnost za dobro samopredstavitev. Tudi svoje spomine na preteklo življenje in anticipacije bodočnosti vežemo v bolj ali manj pretanjene zgodbe o samih sebi. Sami sebe primerjamo z vzorčnimi zgodbami, ki nam jih dan za dnem sporočajo mediji. Potreba po samopripovedi se skozi stilizacijo življenja spre¬ minja v igro in strast, ki se vklaplja v podobno igro kameleonskih preobrazb identitete in lova za avtentičnimi doživljaji, avtentičnim obstojem in »pravim« sebstvom. Vse domnevno avtentično, resnično, pravo pa se mora znova potrditi v dobri zgodbi, zato je samonarativ- nost in iskanje avtentičnosti igra brez konca, ki pa obenem fascinira in plaši, privlači in odbija. Identiteta definira subjekt kot kompetentnega socialnega akterja. Omogoča socialno prepoznavanje posameznika ali kake druge so¬ cialne enote kot identične skozi različne socialne situacije. Identite¬ ta postane tako socialni označevalec osebe ali socialne enote. Je tudi okvir za samoprepoznavanje socialne enote kot identične v času in prostoru. Omogoča jezikovno nanašanje posameznika ali kake dru¬ ge socialne enote na samo sebe. V tem primeru nastopa kot referen¬ čna točka indeksalizacij, kot subjekt in objekt subjektovih naracij o samem sebi ter kot akter in objekt socialnih kategorizacij in diferen¬ ciacij. In končno, identiteta kot skupek socialnih vlog in vsakdanjih sa¬ mopredstavitev drugim ljudem omogoča navezovanje stabilnih so¬ cialnih odnosov. Kljub tej neizogibnosti identitete pa pozna moderna 312 ogroža neka tero osnovne poteze identitet, ki jim dajemo visoko so¬ cialno vrednost in pomen, npr. idejo o identiteti kot trajnem dosežku posameznika, o identiteti kot kontinuiteti iste osebe, o identiteti kot koherentnem spoju individualnega in družbenega ter o identiteti kot zaželeni dobrini in moralnem cilju razvoja posameznika. Identiteto kottrajnldosežekposameznika je spodnesla že tradicio¬ nalna moderna s podaljševanjem šolanja, mladosti in z generira- njem vedno novih identitetnih kriz posameznika. Se bolj pa je to idejo zamajala individualizacija življenjskih stilov oz. refleksivni projekti moderne, ki od človeka zahtevajo, da se v svojem življenju nikoli ne zaustavi pri že doseženem, da mora biti vedno znova pri¬ pravljen vse začeti znova in svoje življenje po potrebi postaviti v nov kontekst smisla. Identiteto kot zavest o kontinuiteti iste osebe ogro¬ žajo diskontinuitete v modernem življenjskem poteku in vzporedni razvoji različnih, včasih logično in pripovedno nepovezanih samopri- povedi. To preprečuje uporabo tradicionalnih oblik naracij kot konti¬ nuiranih zgodb z jasnimi začetki, zapleti, posameznimi koraki in za¬ ključki. Pluralnost sebstva in pojav zbrkljane eksistence ovira razvoj identitete kot koherentnega spoja individualnega in družbenega. To stanje ni združljivo z obstojem kakega trdnega, stabilnega identitet¬ nega jedra, ki bi združevalo delne identitete in jih organiziralo v hie¬ rarhično zgradbo identitete. V identitetah ne moremo več jasno razlikovati med osebno in socialno identiteto, temveč lahko le glede na posamezno situacijo rečemo, kaj v njej predstavlja bolj osebni in kaj bolj socialni vidik posameznikovega delovanja, mišljenja, do¬ življanja. In končno, identiteto kot zaželeno dobrino in moralni cilj razvoja posameznika ogroža prej opisano zoževanje in razpadanje moralnih projektov posameznika zaradi spremenjenih struktur dela in zasebnosti v pogojih fleksibilnega kapitalizma. Po drugi strani pa danes opažamo pravi boom identitet: nacional¬ ne, kulturne identitete, spolne identitete, lokalne identitete, identi¬ tete potrošnikov, mladih, starejših, marginalna identiteta, ozna¬ čena, normalna, večinska, manjšinska identiteta, identiteta jaza (sebstva), privzeta identiteta, difuzija identitete, kriza identitete, šibka identiteta itd. so le nekatere najbolj tipične teme, ki jih srečujemo vsepovsod in dan za dnem. Na identiteto se sklicujejo oglaševalci, podjetniki, politiki, terapevti, psihologi, pravniki in sod¬ niki, učitelji itd. Identiteta v teh diskurzih deluje kot skupek karak¬ teristik, ki posameznika odpenjajo od družbenih fiksacij, ga postav¬ ljajo samega nasproti drugim ljudem, institucijam ali celo družbi kot celoti. Ne deluje več kot socialno lepilo, ki posameznika po izteku adolescence pripne na družbeno strukturo s tem, ko dobi svoje rela¬ tivno trajno mesto v družbi. To drži celo v primerih reafirmiranja nekaterih tradicionalnih vo¬ dilnih identitet: nacionalne, etnične, religiozne, generacijske, spolne identitete. Tudi v teh primerih ne gre za obnavljanje starih identi¬ tetnih vzorcev, temveč je to bolj vlivanje novega vina v stare meho¬ ve. Gre namreč za iskanje novega pomena nacionalnih, etničnih, re¬ ligioznih, generacijskih, spolnih pripadnosti, ki ustreza pozni oz. re¬ fleksivni moderni. Celo posamezniki, ki se vneto oprimejo teh identi- ' tet in jih spremenijo v primarno sestavino lastne socialne identitete, opravijo več kot le intenzivno identifikacijo s kako skupino, skupno¬ stjo, institucijo, gibanjem. Odločijo se za določeno identitetno po¬ nudbo, kije le ena izmed možnih, ne pa kar preprosto usojena ali vnaprej dana. Gre za izbiro identitet, ne za usodo posameznika, ki bi ga doletela že zaradi njegovega porekla, nacionalne, slojne, rasne ali etnične pripadnosti, zaradi spola ali starosti. Identiteta posameznika ali posameznice se zato kaže kot vse bolj nestabilna, nejasno določena in spremenljiva mreža delnih identitet, ki pa se vseeno dobro ujema s sedanjimi prav tako nestabilnimi, nejasnimi in spremenljivimi razmerami v družbi. Domnevamo lah¬ ko, da bolj ko bo svetovna družba kazala svoj globalni, neosebni značaj, bolj prehodne in pogojne bodo vse lokalne navezave posa¬ meznika in okoliške družbene skupnosti. To pomeni, da bo posa¬ meznik gradil svojo identiteto bolj na mrežah globalnih socialnih po¬ vezav med posamezniki s podobnimi potrebami, nazori, življenjski¬ mi stili kot pa na trajnih, stabilnih socialnih skupinah, posplošenih interesih in podobnih zgodovinskih izkušnjah. Globalne mreže socialnih povezav bodo prečile razlike med lokal¬ nimi skupnostmi in posameznimi državami. Te povezave bodo za¬ časne, visoko fleksibilne in prilagodljive. Identiteta, ki se bo gradila 314 na tej podlagi, bo morda bolj ranljiva, občutljiva na kontekst in spre¬ membe v socialni klimi, vendar bo tudi bolj odprta za spremembe, nove izkušnje in novo učenje. To odprtost bomo nujno potrebovali, si¬ cer bomo ostali omejeni na kako lokalno skupnost in lokalne socialne kontekste, s tem pa tudi na bolj toge in ozke identitetne strukture. Jeremy Rifkin, znani futurolog in kritik sedanje oblike globaliza¬ cije, napoveduje pojav nove ekonomije, ki ne bo več slonela na denar¬ ni menjavi in trgovini kot posredniku med proizvajalci in potrošniki, temveč na čim bolj neposrednih povezavah med njimi. Zvezo bo omo¬ gočal internet oz. nadaljni razvoj globalnega informacijskega omrež¬ ja. Po njegovem mnenju gre za prehod od trgov k mrežam, od posedo¬ vanja stvari k dostopu do stvari, od prodaje dobrin k prodaji časa (Rifkin, 2000). Omrežena ponudba in povpraševanje bosta po njego¬ vem mnenju privedla do instrumentalizacije in komercializacije vseh kulturnih izkušenj, kjer bodo vsi trenutki življenja, vsi naši od¬ nosi predmet trgovske pogodbe med ljudmi oz., še bolje, predmet po¬ vezav na omrežju med različnimi ponudniki kulturnih storitev in porabniki. Pri tem ne smemo pozabiti na pojav novih socialnih delitev, ki bodo delno zamenjale sedanje delitve med bogatimi in revnimi, med lastniki kapitala in delovno silo, delno pa bodo zaostrile sedanje razlike, npr. razlike med globalnim in lokalnim. Že sedaj se namreč jasno kaže, da niti v razvitih družbah nimajo vsi ljudje enakih mož¬ nosti in priložnosti za nastop na omrežjih in na novih trgih dela, znanja, izobrazbe, informacij. Danes delitve potekajo med tistimi, ki se lahko razmeroma uspešno vključijo v ta omrežja in trge in lahko prenesejo tudi tveganja začasnih izgub, in onimi, ki se težko ali sploh ne morejo vključiti vanje. Prvi že danes definirajo svojo eksi¬ stenco in identiteto kot odprt projekt v globalnih okvirih, ki presega meje nacionalnih držav in lokalnih skupnosti. Drugi pa ostajajo vezani na meje nacionalnih držav in lokalnih skupnosti. Njihova identiteta ima v sebi le malo projektnega, zato pa jo bolj določa pre¬ teklost, tako osebna kot socialna preteklost okolja, i Tako nastajajo nove socialne delitve med bogatimi in revnimi. Gre torej za nasprotje med dvema svetovoma: med svetom ljudi, ki se do¬ bro integrirajo v globalno ekonomijo in globalno družbo storitev, 315 vendar skorajda nimajo časa zase in za svoje osebne potrebe, ter med drugim svetom, kjer imajo ljudje časa na pretek, vendar ga ne znajo in ne zmorejo smiselno zapolniti. Prebivalci prvega sveta živijo v času, prostor jim ne pomeni nič, ker lahko premagajo sleherno razdaljo. Prebivalci drugega sveta živijo v prostoru; ta je omejujoč, prenaseljen in uhaja izpod njihove kontrole. Njihov čas je prazen. Samo virtualni čas, npr. televizijski čas, ima strukturo, vsebuje ča¬ sovni plan. Ostali čas gre monotono, pride in gre, ne postavlja nobe¬ nih izzivov in ne pušča sledi (Bauman, 1997). Vendar pa ta virtualni čas nima nobene moči nad realnim prostorom, od katerega so prebi¬ valci drugega sveta povsem odvisni J Zelo verjetno bodo prihodnje družbe poskrbele za minimalno so¬ cialno varnost ljudi iz drugega sveta, tako da se jim ne bo treba dan za dnem spuščati v negotova in tvegana iskanja zaposlitev in osnov¬ nih sredstev za preživetje, vendar pa bo cena za to vse večja socialna izolacija teh ljudi od najbolj produktivnih in zanimivih območij družbenega življenja ter od najbolj cenjenih življenjskih stilov. Pri članih prvega sveta bo situacija obrnjena. Večja vključenost v glo¬ balna omrežja, območja dejavnosti in trge jim bo omogočila bolj pro¬ duktivno, zanimivo, dinamično življenje in oblikovanje želenih živ¬ ljenjskih stilov, vendar pa jim bo zaradi stalnih sprememb delovnih pogojev, zaradi vedno večje potrebe po novem znanju in visoki kvali- fikaciranosti za delo grozila stalna nevarnost izgube trenutnega družbenega položaja, če tem zahtevam ne bodo mogli več ustrezati. Kdo bo torej lahko izrabljal ponudbo časa, ki bo po Rifkinu zame¬ njala ponudbo dobrin? Ali bodo to lahko počeli le tisti, ki bodo imeli obilje časa, a bodo omejeni z lokalnimi razmerami ali oni, ki ne bodo imeli časa, ker bodo stalno v pogonu in pod pritiskom kompetitivno¬ sti? Zdi se, da noben od njih; prvi bodo v glavnem izključeni iz global¬ nih trgov, drugi pa ne bodo imeli časa za to. »Ponudba časa«, o kateri govori Rifkin, se nanaša na ponudbo storitev prek omrežja, ki bodo štele več kot materialne dobrine. Storitve so vse bolj »semiotične«, kot pravi Rifkin, namreč vezane na pridobivanje določenih simbol¬ nih vrednot, nanje vezanih izkušenj in zgodovine. Te storitve pa bo zopet lahko s pridom uporabil le tisti posa¬ meznik, ki jih bo znal vključiti v svoj življenjski slog, ki bo z njimi 316 smiselno podprl svojo identiteto. Ponudba časa bo torej v prihodno¬ sti pomenila ponudbo identitetnih opor in identitetnih artefaktov za oblikovanje fleksibilne in osebno stilizirane identitete. Tako ta ponudba kot zadovoljitev potreb/želja sta in bosta vse manj vezani na določen čas in prostor. Vse bolj pa se bosta vezali na trenutno fazo v razvoju identitetnega projekta posameznika. V po¬ gojih refleksivne moderne tudi porajanje potreb in želja ter načinov njihove zadovoljitve sledi refleksivni predelavi potreb, želja in zado¬ voljitev. To pomeni, da posameznik preprašuje predpostavke svojih dosedanjih odločitev in se dalje odloča na podlagi ugotovitev o tem, koliko so te predpostavke še smiselne s stališča novih razmer in od¬ nosov. Oblikovanje identitete postaja tako strateškega pomena za posameznika, nagovarjanje ljudi v imenu identitetnih izbir in do¬ sežkov pa postaja osnovna oblika marketinških strategij, pa tudi vseh drugih. Težnja k izbirnosti vseh identitet relativizira razlike med velikimi in manjšimi identitetami, med težkimi in lahkimi identitetnimi ba¬ zami. Nobena identiteta ni odločilna, kvečjemu je strukturalno nad- določujoča, a še to na vse bolj posreden način. Identiteta oz., bolje, identitetni repertoar postaja fleksibilna zbirka malih identitet, ki ustrezajo zahtevam po institucionalizirani individualizaciji. V teh pogojih posameznik ali posameznica formulira svoje potrebe, želje, interese, občutja tako, da se ujemajo s številnimi institucijami, ki skrbijo zanj ali zanjo: delovne institucije, državne institucije, zdrav¬ stvene in socialnovarstvene institucije, politične institucije, sveto¬ valne, terapevtske in druge pomožne institucije. To ne pomeni, da so vse identitete v enaki meri izbirne in s tem poljubne, in da posameznik preprosto poljubno lepi skupaj delne identitete v zanj značilen identitetni kolaž. Odpoved kaki ponujeni identiteti je lahko boleča in povezana s tveganji. Pomislimo le na odpoved vsiljeni nacionalni identiteti v državah, ki jih zaznamuje nacionalizem, ali na odpoved vnaprej začrtani spolni vlogi, včasih tudi kar spolni identiteti posameznika. Vendar pa so te odpovedi možne in celo vedno bolj pogoste. Posameznika oz. posameznice torej danes ne označuje in tipizira kak nabor vodilnih, družbeno močno nadzorovanih identitet, temveč pluralna in fleksibilna množica 317 identitetnih izbir, med katere sodijo tudi neizbire. Tudi to, da ne tve¬ gamo kake izbire ali preprosto pristajamo na določene identitete, je neka izbira in ne preprosto nujnost, usoda, socialni determinizem itd. Je izbira neizbire. Namesto o velikih in malih identitetah govorimo raje o družbeno nadzorovanili ih družbeno sproščenih identitetah. Razliko med prvi¬ mi in drugimi lahko določimo tako, da upoštevamo obseg in globino odporov okolja zoper odpoved kaki pričakovani identiteti ali zoper zamenjavo pričakovane identitete s kako drugo identiteto. Če gre za velike odpore in tveganja, potem lahko govorimo o (družbeno) nadzo¬ rovani identiteti, če gre za manj odporov in tveganj, pa o (družbeno) sproščeni identiteti. Tipično za pozno moderno je, da ni vnaprej jasno, katere identitete bodo v danih okoliščinah veljale za nadzoro¬ vane in katere za sproščene, ampak je tudi to odvisno od situacije in konteksta; npr., vsaj delna odpoved kaki pričakovani nacionalni identiteti je možna brez večjih težav pri migracijah in daljših biva¬ njih v tujih okoljih. Vsaj delna odpoved pričakovani religijski identi¬ teti je možna v religijskem sinkretizmu. Vsaj delna odpoved pričako¬ vani spolni identiteti je možna v istospolnih zvezah, ki jih sodobne razvite družbe vedno bolj tolerirajo. Pluralni in razsrediščeni identitetni repertoar je bistveno bolj občutljiv na ekonomske in družbene spremembe in tudi bolj ranljiv kot kaka monolitna identitetna zgradba s trdnim ogrodjem. Preživi lahko le v dobrih ekonomskih razmerah, ki omogočajo bogato ponud¬ bo ter množico izbir na isti ravni. Potrebuje tudi razmeroma zanes¬ ljivo temeljno socialno varnost in veliko institucionalnih opor in pod¬ por. Vse to lahko omogoča le relativno stabilna gospodarska rast in uravnoteženo razmerje med ponudbo in povpraševanjem na vseh trgih. To so seveda zelo zahtevni pogoji, ki v realnih razmerah lahko trajajo le omejen čas in le v omejenem prostoru. Immanuel Waller- stein ugotavlja, da smo trenutno priča globalnim spremembam ob¬ stoječega svetovnega sistema kapitalističnega gospodarstva in mučnemu prehodu v nek drug sistem, čigar narave še ne poznamo, kvečjemu njegove nejasne obrise. Ta prehod bo po njegovem mnenju trajal več desetletij (Wallerstein, 1999). Podobno meni tudi Rifkin. Če se opremo na te domneve, potem lahko sklepamo, da so v podob- 318 nem prehodu tudi sodobne oblike subjektiviranja, sebstva in iden¬ titet. Tudi tu gre za nestabilne in nejasne prehodne pojave, ki se bodo veijetno ustalili v kaki novi obliki identitetnih struktur. Lahko pričakujemo, da bo tudi proces iskanja novih identitetnih struktur naporen in zahteven, za marsikoga tudi mučen. Izzival bo različne poskuse bega in začasnega umika v navidezno varna otočja miru in stabilnosti ter poskuse prehitevanja razvoja v iskanju kakih radi¬ kalnih rešitev. Vendar se temu procesu ne moremo izogniti, podobno kot se nobena lokalna družba ne more izogniti globalnemu zgodo¬ vinskemu procesu preobrazbe sedanjega svetovnega ekonomskega in političnega sistema v nek drug sistem. Naj bo tako ali drugače, razvoj identitetnih struktur je trdno vgrajen v družbeni razvoj in ga ne moremo opazovati mimo tega razvoja. 319 KATALOG POJMOV Abstraktni sistemi moderne so sistemi znakov s standardno vrednostjo, ki omogočajo menjavo ne glede na razlike v kontekstih (npr. denar) ter si¬ stemi strokovnega znanja, ki imajo svojo vrednost ne glede na to, kdo jih uporablja in čemu jih uporablja (npr. znanost in tehnika) Družba tveganj imenujemo obdobje v razvoju modernih družb, v katerem tveganja, ki jih povzroča družbeni, ekonomski in znanstveno-tehnični na¬ predek, nenehoma in vedno bolj spodjedajo institucije nadzora in zavaro¬ vanja, kijih imamo na razpolago. Družbeno samoumeščanje subjekta pomeni samoprepoznavanje osebe kot člena nekega reda, ki ni zgolj red stvari in dejstev, temveč je tudi po¬ menljiv red. Je red pomenov in smislov človeških subjektivnih doživljanj, dejanj, namer, govornih aktov, pa tudi družbenih situacij, odnosov med ljudmi, institucij. Pomeni tudi spreminjanje struktur zunanjih interakcij in odnosov v notranje duševne strukture. Oseba začne prenašati vzorce inter¬ akcij vase, ko se začne tudi sama zaznavati in razumeti kot objekt inter¬ akcij drugih ljudi z njo. Eksistencialna vprašanja so spraševanja o osnovnih dimenzijah izku¬ stva, tako glede na človeško življenje kot tudi glede na materialni svet. Na¬ nje odgovarjajo ljudje v kontekstih njihovega vsakdanjega obnašanja Globalizacija je vsesvetovno povezovanje gospodarstev, trgov, kulturnih in političnih procesov v procesu širjenja fleksibilnega kapitalizma in infor¬ macijskih omrežij. Paradoks globalizacije je, da bolj ko se širi in krepi sve¬ tovna delitev znanja in informacij, bolj ko se svet spreminja v enoto, manj lahko nadziramo globalne povezave med različnimi družbenimi sistemi. Habitus je množica pridobljenih in relativno stabilnih miselnih in ve¬ denjskih vzorcev ter vzorcev okusa, ki po Bourdieuju tvorijo povezavo med družbeno strukturo in družbeno prakso posameznika. Ta pojem omogoča kulturno-teorijski pristop k družbenim razlikam. Identiteta jaza, tudi identiteta sebstva je vsebina samozavedanja posa¬ meznika. Je generični pojav, ki predpostavlja refleksivno zavest posamezni- 321 ka, je samorazumevanje posameznika v terminih lastne biografije. Identi¬ teta sebstva se rutinsko ustvarja in ohranja v refleksivnih dejavnostih po¬ sameznika; je izhod, zaključek percepcije in kognicije prostora, časa in ose¬ be same. Nanaša se na notranje asociacije in primerjave, v katerih določene kvalitete ostanejo konstantne, nespremenjene in identične kljub spremem¬ bi v stanju, času ali preoblikovanju drugih kvalitet. Identiteta je okvir za samoprepoznavanje socialne enote kot identične v času in prostoru. Omogoča jezikovno nanašanje posameznika ali kake dru¬ ge socialne enote na samega sebe. Identiteta je minimalna socialna institu¬ cija, ki definira subjekt za kompetentnega socialnega akterja. Omogoča so¬ cialno prepoznavanje posameznika ali kake druge socialne enote kot iden¬ tične skozi različne socialne situacije. Je presečišče individualnega in druž¬ benega, subjektivnega in objektivnega v in na subjektu. Identiteta postane tako socialni označevalec osebe ali socialne enote. Identitetna kriza pomeni prelome v razvoju identitete posameznika, zla¬ sti v prehodu iz mladosti v odraslost. V identitetnih krizah posameznik pre¬ dela prejšnje faze osebnega in socialnega razvoja in ponotranji pričakovanja ter socialne vloge, ki so značilna za naslednjo fazo osebnega in socialnega razvoja. V mladostniški krizi identitete je pomembno zlasti oblikovanje po¬ sameznikovih odnosov do seksualnosti, do dela, do javnega družbenega sve¬ ta ter razvoj njegovih sposobnosti za intimne odnose s partnerji ter za osno¬ vanje lastne družine Identitetne zgodbe so zgodbe, s pomočjo katerih refleksivno razumemo sami sebe in svoj življenjski potek ali s pomočjo katerih razumemo druge ljudi in njihov življenjski potek Individualizacija je širok proces reforme modernih družb, ki vsebuje di- namizacijo in pluralizacijo življenjskih pogojev, življenjskih vzorcev in sti¬ lov, je naziv za proces prestrukturiranja in dinamiziranja življenjskih sti¬ lov. Individualizacija zadeva primarno tri dimenzije: • dimenzijo nadzora oz. reintegracije: pojav nove vrste družbenih pove¬ zav in odnosov med ljudmi, ki jih le ti oblikujejo v skladu s svojimi osebnimi interesi, hotenji in predvsem življenjskimi stili; • dimenzijo odčaranja: izguba tradicionalnih gotovosti in transparent¬ nosti, kako kaj storiti, izguba zaupanja v vodilne družbene norme; • dimenzijo osvobajanja: osvobajanje posameznikov in posameznic iz zgodovinsko preddoločenih družbenih oblik, od tradicionalnih odno¬ sov gospodovanja in oskrbovanja; Institucionalizacija individualizacije je družbeno stanje, kjer posamez¬ nik postane temeljni nosilec pravic in dolžnosti države blagostanja. Te pra¬ vice in dolžnosti se medsebojno povezujejo. Uresničujejo se v kompleksu 322 institucij dela, izobraževanja, v socialno-varstvenih in zdravstvenih institu¬ cijah. Polno uresničevanje individualizacije običajno predpostavlja zaposli¬ tev posameznika, ta predpostavlja določeno izobrazbo, oboje pa predpostav¬ lja mobilnost. Družba poziva ljudi k temu, da se oblikujejo kot individui; načrtujejo, urejajo in razumejo sami sebe kot individue. Institucionalizacija refleksivnosti pomeni nadzorovano uporabo znanja o pogojih družbenega življenja, ki služi za urejanje in spreminjanje družbene¬ ga življenja. Vključuje rutinsko vgrajevanje novega znanja ali novih infor¬ macij v življenjska okolja, ki se s tem preurejajo. Intersubjektivni svet je svet, v katerem se ljudje s svojim doživljanjem kot subjekti soočamo z drugimi subjekti. Seveda to ni trden in nespremen¬ ljiv svet. Je zgodovinsko in kulturno relativen, vendar ni zato nič manj praktično življenjsko izhodišče človeka. Ligature so globoke kulturne vezi, ki usposabljajo ljudi za to, da najdejo svojo pot skozi svet priložnosti oz. opcij, da najdejo smisel v svojih izbirah, da zaupajo svojim izbiram Modernizacija-, pod pojmom modernizacija si največkrat zamišljamo obli¬ kovanje novoveškega evropskega in nato modernega ameriškega sveta. Pojem moderna ali modernizacija se nanaša na sklop zgodovinskih proce¬ sov, ki so se kopičili in se medsebojno krepili: na oblikovanje ekonomskega kapitala in izkoriščanje vseh vrst virov za pridobivanje kapitala, na razvoj produkcijskih sil in povečevanje produktivnosti dela, na uveljavljanje cen¬ traliziranih nacionalnih držav, na širjenje političnih pravic ljudi, na urbani¬ zacijo, uvajanje formalne šolske izobrazbe, na sekularizacijo vrednot in družbenih norm. Načrtovanje življenja je življenjska strategija za vodenje individualnega življenjskega poteka. Običajno je usmerjena na obvladovanje tveganj in na temeljne izbire posameznika v izobraževanju, delu, zasebnosti Občutek, doživljaj identitete : občutek za biografsko nepretrganost posa¬ meznika, miselno nanašanje na to nepretrganost in zmožnost predstavlja¬ nja svojega samorazumevanja drugim ljudem. Zgrajen občutek za lastno identiteto temelji na varovalnem kokonu, ki »filtrira« mnoge nevarnosti, skozi katere gre posameznik v svojem vsakdanjem življenju. K zgrajenemu občutku za lastno identiteto sodi tudi samospoštovanje posameznika. Ontološka varnost je temeljni občutek za neprekinjeno trajanje reda stvari in dogodkov, vključno s tistimi, ki niso neposredno dostopni čutni zaznavi posameznika. Osebna identiteta je celota določil in oznak, ki karakterizirajo osebo kot nezamenljivo ter tistih samopodob,"ki ji pomagajo graditi in ohranjati indi- 323 vidualni identitetni projekt. Po Meadu je osebna identiteta spontana re¬ akcija jaza na socialno situacijo, kot jo posamezniku predstavi njegova so¬ cialna identiteta. Politika življenja je politika samouresničevanja v lokalnem in globalnem družbenem kontekstu ter v okviru poglavitnih sistemov pozne moderne: go¬ spodarstva, trga, potrošnje, politike, znanosti, tehnike, šolstva. Predpostav¬ lja emancipacijo od fiksacije na tradicijo, od hierarhičnih razmerij moči. Ni toliko politika osvobajanja človeka od nečesa kot politika izbire. Politika življenja skrbi za to, da subjekt ohranja nujno potrebno ontološko varnost, da lahko gradi svoj življenjski potek kot povezan glede na spremembe so¬ cialnih situacij in glede na svojo osebnostno rast. Pozna, visoka ali refleksivna moderna je faza v razvoju modernih usta¬ nov, ki jo karakterizira radikalizacija in globalizacija temeljnih značilnosti moderne. Vsebuje refleksijo o posledicah modernizacije, ki problematizira nekatere temeljne predpostavke klasične moderne, presega vzorce refleksi¬ je v dosedanji moderni (tradicije razsvetljenstva, romantike, industrijske in tehnične instrumentalnosti). Pod temeljnimi predpostavkami razumemo eksplicitne ali implicitne predpostavke velike razumljivosti same po sebi kot tudi politične cilje in institucionalne rutine. »Refleksivno« pomeni pred¬ vsem konfrontacijo ljudi z nepričakovanimi posledicami družbenih in indi¬ vidualnih tveganj ter prelomov, vključuje zavestno problematizacijo vpraš¬ ljivih predpostavk industrijske moderne in sistematično vodena razmiš¬ ljanja o tem, kako preseči nekatere močno tvegane okvire industrijske mo¬ dernizacije. Pozna moderna je torej nova stopnja modernizacije, ki očitno daje slovo svoji zgodovinski predhodnici, novoveški modernizaciji, množični industrializaciji in celo »zahodnemu racionalizmu« ter »razsvetljenstvu«, ki naj bi duhovno poganjala »klasično« moderno. Refleksivni identitetni načrt je proces, kjer posameznik s pomočjo zgodb o samem sebi uredi predstave o sebi v časovni red, ki sega od doživljene pre¬ teklosti do anticipirane prihodnosti. Posameznik tako oblikuje svojo identi¬ teto. Sebstvo je razumljeno kot neka od drugih oseb ločena, v sebi zajeta, neod¬ visna, konsistentna, enotna in zasebna celota psihofizičnih potez, značilno¬ sti, nagnjenj in sposobnosti človeka. Poudarja zmožnosti človeka, da jemlje samega sebe za predmet opažanja, razmišljanja, delovanja. Sebstvo je tudi notranja potreba in potencial. Povezano je z množico predstav posamezni¬ ka o samem sebi in z mehanizmi samonadzora. Sebstvo definira, kaj oseba aktualno je. Identiteta je posameznikova percepcija in kognicija sebstva. Sebstvo je aktualno, identiteta je mentalno stanje. Socialni konstruktivizem je naziv za teorije, ki poudarjajo družbeno na¬ ravo družbenega življenja, zlasti še sebstva, subjekta, osebnosti in identite- 324 te. Kombinira metode simbolnega konstruktivizma, fenomenologije, struk¬ turalizma in diskurznih raziskav. Po mnenju socialnih konstruktivistov se duševne strukture razvijejo skozi naše dejavne interakcije s predmetno in družbeno stvarnostjo, so pravzaprav usedek teh interakcij v našem lastnem doživljanju, govoru, vedenju, delovanju. Socialni konstruktivizem naspro¬ tuje esencializmu, tezam o naravno danih podlagah in vzorcih za duševno in socialno življenje ljudi. Socialno identiteto definiramo kot celoto določil, samopodob in oznak, ki karakterizirajo osebo kot socialno enoto in prepoznavnega socialnega ak¬ terja v določenem socialnem kontekstu. Socialna identiteta je celota pono¬ tranjenih družbenih vlog, ki usposabljajo posameznika za delovanje v raz¬ ličnih socialnih skupinah ali institucijah. Vsaka družbena skupina dodeli posamezniku, ki se z njo identificira, poseben vidik njegove socialne identi¬ tete. Posebna vrsta socialne identitete je kulturna identiteta, ki nastane v kontekstu jezikovno-kulturnih in rasnih identifikacij in razlikovanj. Subjekt je oznaka za posameznika kot socialnega akterja ter kot center zaznavanja, razmišljanja, govorjenja ter delovanja. Subjekti so obenem ak¬ terji in so zavezani družbenim razmeram, strukturam. Temeljno zaupanje je zaupanje v trajnost vsakdanjega sveta, sveta objek¬ tov in drugih oseb, ki izhaja iz zgodnjih otroških izkušenj posameznika Življenjska kariera je oblika avtopoetskega razmerja, tj. razmerja, ki se nanaša samo nase in se s tem tudi ohranja in dalje razvija. Sestoji iz do¬ godkov, ki sodijo h karieri zato, ker jo pozitivno ali negativno pospešujejo in s tem omogočajo druge dogodke, ki tudi sodijo k njej. Drugače povedano: ka¬ riera sestoji iz dogodkov in obenem tem dogodkom podeli karierno vrednost Življenjske možnosti so funkcija priložnosti (opcij) in globokih socialnih povezav. Priložnosti so možnosti izbire, alternative delovanja, ki so dane v socialnih strukturah. So vedno specifične kombinacije pravic in dolžnosti. Civiliziranost modernih družb se kaže tudi v tem, da imajo na razpolago različne priložnosti za ljudi, torej tudi različne pravice in odgovornosti. Cilj moderne politike osvobajanja je ustvarjanje več življenjskih možnosti za več ljudi. Smisel življenjskih možnosti ni samo v priložnostih in v izbirah, ki jih priložnosti ponujajo. Možnosti so vezane tudi na koordinate, ki določajo smisel priložnosti. Življenjski dogodek je sprememba v demografskih, izobraževalnih, zapo¬ slitvenih, zdravstvenih idr. okoliščinah posameznika v določenem času in prostoru. Življenjski dogodki predstavljajo pomembne točke preobratov v življenju posameznika, v njegovih socialnih vlogah in dejavnostih in njego¬ vih socialnih odnosih. Praviloma so povezani z spremembami v stališčih in vrednotah posameznika ali posameznice. 325 Življenjski potek je življenje, doživljeno kot zaporedje pomembnih živ¬ ljenjskih dogodkov. Včasih govorimo tudi o življenjskem ciklu, kjer poudari¬ mo cikličnost življenja, npr. vračanje k otroškim vzorcem vedenja v starosti. Življenjski stil definiramo kot bolj ali manj integrirano množico praks, dejavnosti, življenjskih in vrednostnih orientacij, želja posameznika ali po¬ sameznice. Te prakse in dejavnosti niso le utilitarne, temveč dajejo mate¬ rialno obliko zgodbi oz. identiteti posameznika. So vsakdanje prakse, ruti¬ ne, ki so utelešene v navadah oblačenja, hranjenja, delovanja in priljublje¬ nih okolij za srečevanja z drugimi. Življenjski stili so socialno pomenljivi vzorci obnašanja in komuniciranja v družbi. Siljenje in diferenciacija živ¬ ljenjskih stilov v sodobnih družbah je močno podvrženo medijski promociji posameznih stilskih kultur ter individualnemu (pre)oblikovanju stilskih ponudb. Diferenciacija življenjskih stilov pomeni novo obliko socialne stra¬ tifikacije in v pozni moderni delno zamenjuje tradicionalne razredne in kul¬ turne razlike med ljudmi Življenjski svet celota prepričanj in implicitnih vednosti ljudi, ki tvorijo nujno skupno in nevprašljivo ozadje vsakdanjih komunikacij in praktičnih dejavnosti ljudi, s pomočjo katerega konstituiramo vsakdanje smisle in prakse ter abstraktne pojme. 326 LITERATURA Adorno, T. W. (1969): Negative Dialektik. Suhrkamp, Frankfurt/M Agamben, G. (1993): The Corning Community. Univ. of Minnesota Press, Minneapolis Ahbe, T. (1998): Ressourcen - Transformationen - Identitat.. V H. Keupp (ur.), 1998 Althusser, L. (1980): O ideoloških aparatih države. V: L. Althusser, E. Balibar, Macherey, M. Pecheux, Ideologija in estetski učinek. CZ Ljubljana Amsterdam, B.K., Levvitt, M. (1980): Consciousness of Self and Painful Self-Consciousness. V: The Psychoanalytic Study of Child, 35 Aries, Duby, G. (ur.) (1987-91): A History of Private Life 1.-5. Cambridge Univ. Press, Cambridge Baethge, M. (1994): Arbeit und Identitat. v: U. Beck, E. Beck-Gernsheim, 1994 Baethge, M. (1989): Individualization as a Hope and Disaster. V: K. Hur- relman (ur.), The Social World of Adolescents, W. de Gruyter, Berlin, New York Bahtin, M. (1980): Marksizam i filozofija jezika. Nolit. Beograd Balint, M. (1962/3): Liebe zur Mutter und Mutterliebe. V: Psyche, let¬ nik 16 Bauman, Z. (1996): From Pilgrim to Tourist-or a Short History of Iden- tity. V: S. Hall, P. de Gay, 1996 Bauman, Z. (1997): Schwache Staaten. Globalisierung und die Spaltung der Weltgesellschaft. V: U. Beck (ur.), 1997a Beck, U. (1986): Risikogesellschaft. Auf dem Weg in eine andere Moder¬ ne. Suhrkamp, Frankfurt/M Beck, U., Beck-Gernsheim, E. (ur.) (1994): Riskante Freiheiten. Suhr¬ kamp, Frankfurt/M Beck, U. (1994): Riickkehr der Klassengesellschaft? Die neuen sozialen Graben in einer materiellen Kultur. V: U. Beck, E. Beck-Gernsheim (ur.), 327 Riskante Freiheiten, 1994 Beck, U. (1997): Demokratisierung der Familie. V: U. Beck (ur.), Kinder der Freichheit. Suhrkamp, Frankfurt/M Beck, U. (ur.) (1997a): Kinder der Freiheit. Suhrkamp, Frankfurt/M Beck, U. (1998): Was ist Globalisierung? Suhrkamp, Frankfurt/M Beck, U. (2000): Refleksivna modernizacija. Intervju z U. Beckom v Re¬ publiki, št. 228-229, str. 19-30, Beograd Benjamin, J. (1993): Die Fesseln der Liebe. Psychoanalyse, Feminism und das Problem der Macht. Fischer, Frankfurt/M Berger, P., Luckmann, T. (1969): Die gesellschaftliche Konstruktion der Wirklichkeit. Fischer, Frankfurt/M Berger, P. (1994): Sehnsucht nach dem Sinn. Glauben in einer Zeit der Leichtglaubigkeit. Campus, Frankfurt/M Berzonsky, M. (1990): Self-Construction Over the Life Špan: A Process Perspective On Identity Formation.. V: G. Niemeyer, R. Niemeyer (ur.), Advances in Personal Construct Psychology. Zv. 1, Springer, London Bettelheim, E. (1980): Aufstand gegen die Masse. Kindler, Mtinchen Bilden, H. (1998):. Das Individuum - ein dynamisches System vielfalti- ger Teil-Selbste. V: H. Keupp (ur.), 1998 Billig, M. (1976): Social Psychology and Intergroup Relations. Academic Press, London Bohleber, W. (1998): Zur Bedeutung der neuren Sauglingsforschung fiir die psychoanalytische Theorie der Identitat. V H. Keupp (ur.), 1998 Bolwby, J. (1959/60): Uber das Wesen der Mutter-Kind Bindung. V: Psyche, letnik 13 Bolwby, J. (1975); Bindung. Kletta, Miinchen Bosma, H. A., Graafsma, T. L. G., Grotevant, H. D., De Levita, D. J. (ur.)(1994): Identity and Development. Sage, London Bosma, H. A., Graafsma, T. L. G., Grotevant, H. D., De Levita, D. J. (1994): Introduction. V: H. A. Bosma idr., 1994 Bourdieu, P. (1983): Okonomisches Kapital, kulturelles Kapital, soziales Kapital. V: R. Kreckel (ur.), Soziale Ungleichheiten. Soziale Welt, Sonder- band 2, Gottingen Bourdieu, P. (1984): Distinctions. A Social Critique of the Judgement and Taste. Routledge and Kegan Paul, London Brown, R.J. (1995): Prejudice-Its Social Psychology. Blackwell, London, 1995 Brunner, J. (1986): Actual Minds, Possible Worlds, Harvard Univ. Press, Cambridge/M 328 Campbell, C. (1999): Detraditionalization, Character and the Limits to Agency. V: P. Heelas idr., 1999 Dahrendorf, R. (1979): Lebensschancen. Anlaufe zur sozialen und politi- schen Theorie. Suhrkamp, Frankfurt/M Dahrendorf, R. (1994): Das Zerbrechen der Ligaturen und die Utopie der Weltburgergesellschaft. V: U. Beck, E. Beck-Gernsheim, 1994 Daniel, C. (1981); Theorien der Subjektivitet. Einfuhrung in die Soziolo- gie des Individuums. Campus, Frankfurt/M Derrida, J. (1994); Izbrani spisi. ŠOU Ljubljana Deschamps, J. -C. (1984): The Social Psychology of Intergroup Relations and Categorical Differentiation. V: H: Tajfel (ur.), The Social Dimension. Cambridge Univ. Press, Cambridge Deschamps, J. -C., Devos, T. (1998): Regarding the Relationship Bet- ween Social Identity and Personal Identity. V: S. Worchel idr., 1998 Elias, N. (1976): Uber den ProzeB der Zivilisation. Suhrkamp, Frank¬ furt/M Erikson, E. H. (1973): Identitat und Lebenszyklus. Suhrkamp, Frank¬ furt/M Fairbairn, W.R.D. (1954): An Object Relations Theory of the Personality. Basic Books, New York Foucault, M. (1982): On the Genealogy of Ethics: An Overwiev of Work in Progress. Sklepna beseda v H. Dreifus, P. Rabinow (ur.) Michel Foucault: Beyond Structuralism and Hermeneutics. Univ., of Chicago Press, Chicago Foucault, M. (1984): Nadzorovanje in kaznovanje. Nastanek zapora. DE, Ljubljana Framevvork for Studying Persons. Psychological Inquiry, 7 Freud, S. (1900): Die Traumdeutung. (slov. prevod: Interpretacija sanj. SH, Ljubljana, 2000) Freud, S. (1972): Das Unheimliche. V: S. Freud, Studienausgabe, Zv. IV. Fischer, Frankfurt/M Freud, S. (1972a): Das Unbehagen in der Kultur. V: S. Freud, Studie¬ nausgabe, Zv. IX, Fischer, Frankfurt/M Freud, S. (1987): Metapsihološki spisi. ŠKUC, Ljubljana Frohlich, G. (1994): Kapital, Habitus, Feld, Symbol. Grundbegriffe der Kulturtheorie bei Pierre Bourdieu. V: I. Morth, G. Frohlich (ur.), Das sym- 329 bolische Kapital der Lebensstile. Zur Kultursoziologie der Moderne nach Pierre Bourdieu, Campus, Frankfurt/M Gergen, K. J. (1991): The Saturated Seelf. Basic Books. USA Gergen, K. J. (2000): Narrative, Moral Identity and Historical Consci- ousness: A Social Constructionist Account. Obj. 16. 9. 2000, v http:// www.swartmore.edu/SocSci/kgergenl/text3.html Gergen, K. J., Gergen, M. M. (1988): Narrative and the Self as Relation- ship. V: L. Berkowitz (ur.), Advances in Experimental Social Psychology. Academic Press, New York Giddens, A. (1991): Modernity and Self-Identity. Self and Society in the Late Modern Age. Stanford Univ. Press, Stanford Gilligan, C. (1982): Die andere Stimme. Piper, Mtinchen Goffman, E. (1961): Asylum. Doubleday, New York Goffman, E. (1976): Stigma. Notes on the Management of Spoiled Iden- tity. Simon & Schuster, New York Graafsma, T. L. B. (1994): Psychoanalisis. V: H. A. Bosma idr., 1994 Green, A. (1975): Analytiker, Symbolisierung und Abwesenheit im Rah- men der psychoanalytischen Situation. Psyche, 29 Greenwood, J. D. (1994): Realism, Identity, and Emotion. Sage, London Grossberg, L. (1996): Identity and the Cultural Studies: Is That Ali The- re Is? V: S. Hall, P. du Gay, 1996 Habermas, J. (1968): Thesen zur Theorie der Sozialisation. Themen der Vorlesung in SS 1968 (posebna izdaja predavanj), Frankfurt/M. Izšlo je tudi v: Habermas, J. Kultur und Kritik. Suhrkamp, Frankfurt/M, 1973 Habermas, J. (1976): Rekonstruktion des historischen Materialismus. Suhrkamp, Frankfurt/M Habermas, J. (1981a,b): Theorie des kommunikativen Handeln 1,2. Suhrkamp, Frankfurt/M Habermas, J. (1985): Der philosophische Diskurs der Moderne. Suhr¬ kamp, Frankfurt/M Habermas, J. (1994); Individuirung durch Vergesellschaftung. V: U. Beck, E.. Beck-Gernsheim, 1994 Hall, S. (1991): The Local and the Global: Globalization and Ethnicity. V: A. King (ur.), Cul ture, Globalization and the World-System, Macmillan, London Hall, S. (1994): Die Frage der kulturellen Identitat. V S. Hall (ur.), Ras- 330 sismus und kulturelle Identitat. Argument-Verlag, Hamburg Hall, S. (1996): Introduction: Who Needs Identity? V: S. Hall, P. du Gay , 1996 Hall, S., de Gay P. (ur.) (1996): Cultural Identities. Sage, London Harding, S. (1994): Das Geschlecht des Wissens. Frauen denken die Wis- senschaft neu. Campus, Frankfurt/M Hardy, B. (1968): Towards a Poetics of Fiction: An Approach through Narrative. Novel 2 Harre, R. (1983): Identity Projects. V G. M. Breakvvell (ur.), Threatened Identities. Wiley, Chichester Harre, R. (1998): The Singular Self. Sage, London Haubl, R., Molt, W., Weidenfeller, G., Wimmer, P. (1986): Struktur und Dynamik der Person. Westdeutscher Veri., Opladen Heitmayer, W., Olk, Th. (1990): Das Individualisierungs - Theorem - Bedeutung fiir die Vergesellschaftung von Jugendlichen. V: W. Heitmeyer, Th. Olk (ur.), Individualisierung von Jugend. Juventa, Weinheim, Mun- chen Heath, S. (1981): Question on Cinema. Macmillan, Basingstoke Hebdige, D. (1979): Subculture, the Meaning of Style. Methuen, London Heelas, P., Laseh, S., Morris, P. (1999) (izd): Detraditionalization. Criti- cal Reflections on Autonomy and Identity. Blackwele, Malden, Oxford Heelas, P. (1994): Introduction: Detraditionalization and its Rivals. V: P. Heelas idr., 1999 Helsper, W. (1998): Das »postmoderne Selbst« - ein neuer Subjekt - und Jugend - Mythos?« V H. Keupp (ur.), 1998 Hitzler, R., Honer, A. (1994): Bastelexistenz. Uber subjektive Konse- quenzen der Individualisierung. V: U. Beck, E. Beck-Gernsheim (ur.), 1994 Honneth, A. (1992): Kampf um Anerkennung. Zur moralischen Gramma- tik sozialer Konflikte. Suhrkamp, Frankfurt/M Horkheimer, M., Adorno, T. W. (1969): Dialektik der Aufklarung. Fi¬ scher, Frankfurt/M Horkheimer, M., Adorno, T. W. (1980): Sociološke študije. Školska knji¬ ga, Zagreb Ivic, L. (1978): Čovek kao animal symbolicum. Nolit, Beograd Ivic', L. (1980): Bahtinova teorija govora. V: Bahtin, 1980 Jacoby, R. (1981): Družbena amnezija. Kritika sodobne psihologije od Adlerja do Lainga. CZ, Ljubljana 331 Jenkins, R. (1996): Social Identity. Routledge, London, New York Joas, H. (1988): Das Risiko der Gegenwartsdiagnose. Soziologische Re- vue, 11 Keniston, K. (1968): Young Radicals. Harcourt Brace, New York Keniston, K. (1971): Youth and Dissent. The Rise of a New Opposition. New York, Harcourt Brace Keniston, K. (1972): Youth: A»New« Stage of Life, American Scholar, 4 Keupp, H. (1994): Psychologisches Handeln in der Risikogesellschaft. Gemeindepsychologische Perspektiven. Quintessenz Veri., Miinchen Keupp, H. (ur.) (1998): Identitatsarbeit heute. Suhrkamp, Frankfurt/M Keupp, H. (1998a): Diskursarena Identitat: Lernprozesse in der Iden- titatsforschung. V: H. Keupp, 1998 Keupp, H., Ahbe, T., Gmiir, W., Hofer, R., Mitzscherlich, R., Kraus, W., Strrauss, F. (1999): Identitatskonstruktionen. Das Patchwork der Iden¬ titeten in der Spaten in der Spatmoderne. Rohwolt, Reinbeck b. Hamburg Krapmann, L. (1975): Soziologische Dimensionen der Identitat. Klett- Cotta, Stuttgart Kraus, W. (2000): Identity Projects as Social Naratives. Http:/ /www.po- wer-xs.de/agora/02-2000.html (6. oktober 2000) Lacan, J. (1978); Jaz v Freudovi teoriji in v psihoanalitični tehniki. V : Problemi, št.117-118 Lacan, J. (1980): Štirje temeljni koncepti psihoanalize. CZ, Ljubljana, Laplanche, J., Pontalis, J. B. (1972): Das Vokabular der Psychoanalyse 1, 2. Suhrkamp, Frankfurt/M Laseh, C. (1979): The Culture of Narcissism. Norton & Comp., New York Laseh, C. (1985): The Minimal Self. Picador, London Lifton, R. (1983): The Protean Self: Human Resilience in an Age of Frag- mentation. Basic Books, New York Lorenzer, A. (1972): Zur Begriindung einer materialistischen Sozialisa- tionstheorie. Suhrkamp, Frankfurt/M Loch, W. (1981): Triebe und Objekte - Bemerkungen zu den Ursprimgen der emotionalen Objektwelt. V: Jahrbuch der Psychoanalyse, 12 Luhmann, N. (1994): Kopierte Existenz und Karriere. Zur Herstellung von Individualitat.. V: U. Beck, E. Beck-Gernsheim, 1994 Luke, T. W. (1999): Identity, Meaning and Globalization: Detraditionali- zation in Postmodern Space-time Compressioin. V: P. Heelas idr., 1999 332 Macpherson, C. B. (1967): Die politische Theorie des Besitzindividuali- smus. Suhrkamp, Frankfurt/M Maclntyre, A. (1981); After Virtue. University of Notre Dame, Notre Dame Mahler, S., Pine, F., Bergman, A. (1989): Die psychische Geburt des Men- schen.. Fischer, Frankfurt/M Marcia, J. E. (1994): The Empirical Study of Ego Identity. V: A. Bosma idr., 1994 McAdams, D. P. (1985): Power, Intimacy, and the Life-Story. Gilford, New York McAdams, D. P. (1986): Personality, Modernity, and the Stored Self: A Contemporary Mead, G. H. (1980): Geist, Identitat und Gesellschaft. Suhrkamp, Frank¬ furt Mercer, K. (1992): »1968«: Periodizing Postmodern Politics and Iden- tity. V: L. Grossberg idr., Cultural Studies, Routledge, New York, London Mertens, W. (ur.) (1981): Neue Perspektiven der Psychoanalyse. Kohl- hammer, Stuttgart Michael, M. (1990): Intergroup Theory and Deconstruction. V: I. Parker, J. Shotter (ur.); Deconstructing Social Psychology. Routledge, London, New York Miller, J. J. (1983): Pet predavanj o Lacanu v Caracasu. V: Gospostvo, vzgoja, analiza. Zbornik tekstov Lacanove šole psihoanalize. DDU Univer- zum, Ljubljana Montaigne, M. de (1998): Essays. Eichborn, Frankfurt/M Miiller-Doohm, S. (1987): Zur Genese der neuzeitlichen Subjektivitet. Psychologie und Gesellschaftskritik, 11 Murray, K. D. (1995): Narratology. V J. A. Smith, R. Harre, L. van Lan- genhove, (ur.), Rethinking Psychology, Sage, London Nash, C. (ur.) (1994): Narrative in Culture. Routledge, London, New York Orban, P. (1973): Sozialisation. Akademische Verlag., Wiesbaden Ottomayer, K. (1982): Gesellschaftstheorien in der Sozialisationsfor- schung. V: K. Hurrelmann, D. Ullich, Handbuch der Sozialisationsfor- schung. Beltz, Weinheim/Basel Plessner, H. (1975): Die Stufen"des Organischen und der Mensch. W. de 333 Gruyter, Berlin Potter, J., Wetherell, M. (1987): Discourse and Social Psychology. Beyond Attitudes and Behavior. Sage, London Rangell, L. (1994): Identity and the Human Core: The View From Psychoanalytic Theory. V: H. A. Bosma idr., 1994 Reck, S. (1981): Identitat, Rationalitat und Verantvvortung. Grundbe- griffe und Grundziige einer soziologischen Identitatstheorie. Suhrkamp, Frankfurt/M Rener, T. (1989): Identitete in porabništvo - stara pravila, nove igre. Časopis za kritiko znanosti, št. 189 Ricoeur, P. (1983); Soi meme comme une autre. Seuil, Pariš Riesman, D. (1966): Usamljena gomila. Nolit, Beograd Rifkin, J. (2000): Konec dela, zaton lastnine. Intervju v Sobotni prilogi. Delo, 7. oktober Rose, N, (1990): Psychology as »Social« Science. V:. I. Parker, J. Shotter, Deconstructing Social Psychology. Routledge, London, New York Rose, N.,(1996): Identity, Genealogy, History. V: S. Hall, P. du Gay, 1994 RosefN. (1999): Authority and the Genealogy of Subjectivity. V P. Heelas idr., 1999' Sampson, E. E. (1985): The Challenge of Social Change for Psychology. Globalization and Psychology's Theory of the Person. American Psycholo- gist, 44 Sennett, R. (1979): The Fali of Public Man. Cambridge Univ. Press, Cam¬ bridge Sennett, R. (1999): The Corrosion of Character. The Personal Conse- quences of Work in the New Capitalism. W. W. Norton & Comp., New York, London Sennett, R. (1999a): Zukunft der Arbeit: die Holle (Pogovor z R. Sennet- tom). Bruckenbauer, Ziirich, št. 17, 17. 4. 99 (presneto iz http://www.bmec- kenbauer.ch/INHALT/9917/17zeit2.htm (20. 9. 2000) Serino, C. (1998): The Personal-Social Interplay: Social Interplay: Social- Cognitive Prospects on Identity and Self-Others Comparison. V: S. Worchel idr., 1998 Shils, (1981): Traditions. Faber, London Shotter, J. (1993): Belonging Someone: Identity and Belonging. V: N. Coupland, J. F. Nussbaum, Discourse and Livespan Identity, Sage, London 334 Soros, G. (1997): Kapitalistična grožnja. Časopis za kritiko znanosti, Ljubljana Spitz, R. (1972): Vom Saugling zum Kleinkind. Kletta, Stuttgart Stryker, S. (1976): Die Theorie des symbolischen Interaktionismus. V : Auwarter, M., Kirsch, E., Schroter, M. (izd.): Seminar: Kumunikation, In- teraktion, Identitat. Suhrkamp, Frankfurt/M Taylor, Ch. (1991): The Dialogical Self. V J. Bohman, D. Hiley, R. Schu- sterman (ur.), The Interpretative Turn. Cornell Univ. Press, Ithaca Taylor, Ch. (1992): Sources of the Self. The Making of the Modern Iden- tity. Cambridge Univ. Press, Cambridge Taylor, Ch. (1993): Die Politik der Anerkennung. V: Ch. Taylor (ur.), Multikulturalismus und die Politik der Anerkennung. Fischer, Frank¬ furt/M Taylor, Ch. (2000): Nelagodna sodobnost. Študentska založba, Ljubljana Thomas, K. (1996): The Psychodynamics of Relating. V: D. Miell, R. Dal- los (ur.), Social Interaction and Personal Relationships. Sage, London Thomas, K. (1998): The Defensive Self: A Psychodynamic Perspective. V: R. Stevens (ur.), Understanding The Self, Sage, London Tocqueville, A. de (1969): Democracy in America. Doubleday, Garden City Ule, A. (1990): Filozofija Ludwiga Wittgensteina. ZIFF, Ljubljana Ule, M. (1986): Od krize psihologije h kritični psihologiji. DE, Ljubljana Ule, M. (1988): Mladina in ideologija. DE Ljubljana Ule, M. (1993): Psihologija vsakdanjega življenja. ZPS, Ljubljana Ule, M. (1995): Mladost kot socialni moratorij. V: M. Ule, V. Miheljak. Pri(e)hodnost mladine, DZS, Ljubljana Ule, M. (1998): Od dominacije potreb k stilizaciji življenja. Časopis za kritiko znanosti, št. 189 Ule, M. (2000): Temelji socialne psihologije. ZPS, Ljubljana Ule, M., Rener, T., Miheljak, V., Kurdija, S., Mencin-Čeplak, M. (1996): Predah za študentsko mladino. Zavod za šolstvo in šport RS, Ljubljana Ule, M., Rener, T., Mencin-Čeplak, M., Tivadar, B. (2000): Socialna ran¬ ljivost mladih, Založba Aristej, Ljubljana, Maribor Van Langehove, L., Harre, R. (1993): Positioning and Autobiography: Telling Your Live. V: N. Coupland, J. F. Nussbaum (ur.), Discourse and Li- fespan Identity. Sage, London 335 Young, R. (1990): White Mythologies: Writing History and the West. Routledge, London Wallerstein, I. (1999): Utopistike. Dediščina sociologije. Cf, Ljubljana Warde, A. (1997): Consumption, Food and Taste. Culinary Antinomies and Commodity Culture. Thousand Oaks Weber, M. (1973): Die protestanische Ethik, I, II. J. Winckelman, Heidel- bergs Welsch, W. (1991): Unsere postmoderne Moderne. WCH, Weinheim Wetherell, M., Maybin, J. (1996): The Distributed Self: A Social Con- structionist Perspective. V: R. Stevens (ur.), Understanding The Self. Sage, London Widdershoven, G. A. M. (1994): Identity and Development. A Narrative Perspective. V H. A. Bosma idr., 1994 Wilkinson, H. (1997): Kinder der Freiheit. Entsteht eine neue Ethik indi- vidueller und sozialer Verantvvortung? V: U. Beck (ur.), 1997a Wilson, T. P. (1973); Theorien der Interaktion und Modelle soziologi- schen Erklarung. V: Arbeitsgruppe Bielefelder Soziologen Winnicott, D. W. (1965): Familie und individuelle Entvvicklung. Kindler, Miinchen Winnicott, D. W. (1985): The Maturational Process and the Facilitating Environment, Hogarth Press, London Wittgenstein, L. (1969): Philosophische Untersuchungen. V: L. Wittgen- stein, Schriften 1, Suhrkamp, Frankfurt/M Wittgenstein, L. (1976): Logično filozofski traktat. MK, Ljubljana Worchel, S., Morales, J. F., Paez, D., Deschamps, J. -C. (ur.)(1998): Social Identity. International Perspectives. Sage, London Wuthnow, R. (1997): Handeln aus Mitleid. V: U. Beck (ur.), 1997a Ziehe, T. (1973): Pubertat und Narzissmus. EVA, Frankfurt/M Ziehe, T. (1991): Zielvergleiche. Jugend in kulturellen Modernisierun- gen. Juventa, Weinheim, Miinchen Zinnecker, J. (1981): Portrat einer Generation. V: Jugend, 81, Schell, Jugendstudie, Hamburg 336 STVARNO IN IMENSKO KAZALO Bauman, Z., 43, 44, 46, 224, 297, 298, 299, 300 Beck, U., 51-52, 59, 78, 79 Berger, P., 158, 173, 174, 274 Bourdieu, P., 289-290 Dahrendorf, R., 9-10 depersonalizacija, 108 detradicionalizacija, 67-68, 71, 73 diskurzivnost identitete, 189, 192, 204, 206, 207-208 družba tveganja, 43, 49 družbena konstrukcija realnosti, 173-174 družbena (samo)umestitev subjekta, 94-95, 96, 98, 100, 174 družbeno vključevanje, izključeva¬ nje, 48-49 Erikson, E., 127-129, 130, 131 Foucault, M., 236-237 Freud, S., 15, 32, 95, 103-105, 106, 107, 108, 109 Gergen K. J., 16, 204, 206, 209, 249- 250, 252-253 Giddens, A., 78, 79, 80, 270, 271, 272, 273, 274, 307, 310-311 Gilligan, C., 248-249, 308 globalizacija, 41, 42, 45, 46 Goffman, E., 180-181, 182, 184, 185, 186 Habermas, J., 13,55, 177 habitus, 289, 293 Hall, S., 241, 279-280 Harre, R., 290, 211, 212, 214, 215, 216,217 identifikacija, 188, 189, 190, 191 identitetna difuzija, zmeda, 135,149, 150 identitetna politika, 183, 184, 185- 186, 193, 216-217, 241 identitetne zgodbe, pripovedi, 220, 222, 226, 258, 261 identitetni diskurzi, 91, 92-94 identitetni projekti, 189-190, 217-218, 219, 223-224, 276 identitetno ravnotežje, 175,180, 298 individualizacija, 51, 52, 53, 54, 56, 58, 59, 60, 76 intersubjektivni svet, 157, 173 jedrno sebstvo, 117, 125 kariere, življenjske, individualne, 19, 22, 23, 24 karierni dogodki, 23, 24 kolektivne identitete, 195 Krappmann, L., 175-176, 177 337 kriznost, krize identitete, 89, 129, 130, 132, 179 ligature, 10, 11, 56 Lorenzer, A., 122 Luckmann, T., 158, 173, 174 Luhmann, N., 18, 20, 22, 77 Marcia, J. E., 133-135, 149, 150 Mead, G. H., 160,162,163, 164, 165, 166, 172, 173, 279 moderna, modernizem, 5, 6-7, 9, 10, 11, 12, 13, 18, 19, 25-26, 27, 30 moderni (novoveški) subjekt, sebstvo, 18, 26, 30, 31, 32, 75 modernizacija, 5, 7, 9, 11, 18 moralne kariere, 218, 219 načrtovanje življenja, 296 narativnost identitete, 198-199, 200, 203,204, 229,312 objektni odnosi, 109, 110-111, 119 odčaranje sveta, 11 odsevanje (mirroring), 114-115, 124 ontološka varnost, 198, 270-271, 274, 275, 307 osebna identiteta, 181-182, 200, 226 pluralnost identitete, sebstva, 19, 20, 35, 234, 303, 305, 310, 318 pojem, definiranje identitete, 83-84, 85, 86, 87, 90 politika življenja, 273, 274 pomenljivi (signifikantni) drugi, 155 (post)adolescentska kriza identitete, 141, 142, 144-146 postmoderne identitete, 303 pozna (visoka) moderna, 5, 34, 35, 38, 67, 242-243, 244, 247, 248, 259 primarno/ sekundarno sebstvo, 117 procesi individuacije, ločevanja/sepa¬ racije, 117 psihodinamske teorije identitete, 102, 103 psihosocialni moratorij, 136-137,138, 139 radikalizirana modernizacija, 37 razsrediščenost, pluralnost identi¬ tet, 318 razvoj identitete, 126-127, 128, 130, 131, 132, 134, 163, 169, 170, 177, 206, 232-233, 234 razvoj sebstva, 114, 118, 120 refleksivna moderna, 36, 39, 40, 50 refleksivnost identitete, 196, 197, 198, 223, 310-311 Riesman, D., 10, 16, 31 Rifkin, J., 315, 316 romantični subjekt, sebstvo, 14, 18 Rose, N., 73, 74, 75, 76, 78, 79, 80, 237, 238-239, 240 (samo)pozicioniranje, 226 sebstvo, 30, 214-215, 216, 244, 245, 246 Sennett, R., 261, 262, 263, 264-265, 268 singularnost identitete, 212-213 socialna, kulturna identiteta, 181, 191, 194-195, 289 socialni kontruktivizem, 203-204, 205, 206 socialni odbijači, 62 socialni, kulturni kapital, 291-292, 293 stigmatizirana identiteta, 183, 184, 185, 186 stiliziranje identitete, 284-285, 301, 311 338 Taylor, Ch., 213, 220-221, 222-223 udomačeni subjekt, 32 velike zgodbe, 258, 259 Vigotski, L., 166, 167, 168, 170, 172, 173 zaposlitvene kariere, 262-263, 265- 266,267 zasičenost sebstva, identitete, 252- 253, 254 zaupanje, 8 zbrkljana identiteta, 283-284, 305 življenjska zgodba, 22 življenjske možnosti, 9-10, 23 življenjski potek, 59, 63-66, 260 življenjski stil, 287-288, 289, 293- 294, 295, 296, 298, življenjski svet, 13, 294-295 339 Mirjana Nastran Ule SODOBNE IDENTITETE V VRTINCU DISKURZOV ♦ Založnik ZPS d.o.o. Znanstveno in publicistično središče Ljubljana, Slomškova 6 Zbirka Sophia 6/2000 Urednica Vlasta Vičič Odgovorni urednik Zvone Filipovič ♦ Računalniško oblikovanje Nada Mančevič Naslovnica Ismar Mujezinovih Tisk Tiskarna Jože Moškrič d.d, Ljubljana NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA 00000237414 NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA GS 442 8942000/6 '£jdi se, da se v pozni mod ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||| temeljne strukture, pomembn. 2000IU022 ^ družb in integracijo posameznika„ r , jo potrebo po tradicionalnih oblikah sebstva, subjektnosti in identitet s trdnim središčem, ki »gospoduje« nad du¬ ševnim svetom ljudi. Vzporedno s tem pa ukinjajo tudi potrebo po dokončno urejenem sebstvu ter po kontinuira¬ ni in stabilni identiteti. Kaj torej danes nadomešča oz. sto¬ pa na mesto teh struktur? Ali so pojmi, kot so subjekt, sebstvo, identiteta, dokončno zastareli? Ali sploh imamo na voljo pojme in besede, s katerimi bi lahko izrazili novo, ki raste pred našimi očmi? Iz knjige ISBN 961-6294-27-X 'V