ČEZ KITAJRON
Alojz   Rebula
Na Mnemosyninem vrtu
MNEMOSYNE: Tu naokrog je moj vrt, v vseh daritvah rasti. S stolpi samote je ograjen. Molk-čuvaj pazi na sporočila kresov. Ob vznožju zidu mu bije v plimi in oseki praznina, v žlahtnem egoizmu valov. Ura, ki mu meri čas, ni od, nikogar. Rododendrom raste iz krvi, hrast se poji iz sijaja, v brinu je zazelenela bolečina, cipresa snuje svoje rožičke iz smrti, v trave vre v valovih ljubezen, iz obupa-ponosa je izsrkal svojo suličasto haljo lovor. Predaj se sladkosti, ki je čista izključenost. Kam hočeš izza mojih stolpov? Tule, v nezavzetnem ponosu, v tišini brez. odmevov, v slasti eksplodirajoče samote bova spo-čenjala najin rod, od Klio do Uranije. Tamle je stiskalnica, vijak in bruno, za moj pridelek iz snov. Zakaj iz vsega, kar raste, pridelujem le sen, svojo hrano za žive.
APOLON: Onkraj tvojih čarnih stolpov sem zagledal obrise, gore bivanja so se nazobčane zarezale v dalji, odtlej ni več miru zame, ptica selivka mi je zakljuvala v prsih, vsega me je razviharila modrost. Pojdem čez tvoj vzdižni most, ves razprt daljavam, ne bo me več nazaj. Čemu mi plodnost sredi teh tvojih stolpov? Kaj mi je vino sanj, odkar sem zagledal gore na obeh polutah? Naj bom odslej jalov, le da se ustanovim v skladnosti sinjih vzporednikov, da si enkrat rečem: doumel sem rožo vetrov. Tam bo nova plodnost zame, iz svojega umiranja bom nanovo rasel, specifična teža planeta Zemlje bo v meni, odtlej se bom hranil samo z opresniki modrosti. Umirajoč bom samo spremljal, kar bo prihajalo vame.
MNEMOSYNE: Slast mojega vrta! Obup mojega vrta! Česa ni med njima v njem? Kalna čarovnija se lovi med njegovimi vejami, blazne čebele srkajo vzkrike iz opoldanskih vrtnic, kače molijo svoje trikotnike iz tolmunov gnusa, rododendron je blazinjak za poročno postelj, olja se napiješ in strupa v njem, sredobežno se v njem razmakneš kakor grm, ves se razrodiš v utelešenju. Med oranževci absurda se razplodi. Postajaj.
APOLON: Vem za nekaj, kar je nad slastjo in nad obupom: to je geometrija. Pojdem tja, kjer v razmiku obzorij nezmotljiva slutnja zvršča kote, sinuse in kosinuse. V novi odearani slasti, sredi nedvoumnih gora, hočem svoj delež: da v svojem prgišču peska, ves odmeven, geometriziram slutnjo za slutnjo.
n*                                                       195
MNEMOSYNE: In boš zavrgel svobodo sanj?
APOLON: Zavrgel bom, kar je treba. Svoboden bom zavrgel svobodo sanj.
MNEMOSYNE: In boš vnesel razdor v samo spočetje Muz?
APOLON: Vnesel bom razdor v samo spočetje Muz. Zakaj zase sem izvolil eno: Spoštovanje.
MNEMOSYNE: A v svojem vrtu nisem pustila nobenemu drevesu, da bi preraslo šumeči iglavec Sanje.
APOLON: O visoki hip spoštovanja! Človek naj predvsem spoštuje! Viteška sprejemljivost naj bo v njem in demant značaja in nedvoumnost v njegovi smeri. Pojdem za klicem gora.
Sredi poti med Atenami in Elevzi
PRVI POET: Nomad, oslepljen od stikanja za ozvezdji, prebičan od peska in natrpan s puščavskimi jezicami, kam? En sam je živi vrt bivanja: od prve nosne meglenice do točke Ornega tam na dnu — en sam.
DRUGI POET: Plesišče smrtnih senc, to je tvoj vrt. Kakor ose preščipnjeni vampirji plahutajo po njem. Mraz sili vanj od tečaja, literati so se ušotorili s stojnicami kvant, o, praznina razjeda moja pljuča, jaz pojdem.
PRVI POET: To, kar je nekoč vzšlo izza koprnenja renesančnih gora, ni moglo biti sen. Veje v popkih so pridržale rast, ptice so pri-tišale vsaka svojo noto v kljunih, v lvnotipih so vzvršele peruti, ko je vzhajalo. Kako je moglo biti sen?
DRUGI POET: Svetli logični demon je zabil pred mano smer na križpotju. Odslej sem popotnik s ciljem med zenicami kakor z na-bodeno puščico, privršelo iz sinjine. Srce mi kliče od nepremagljive vigilije. Zase hočem delež nasilnih.
PRVI POET: Kakor Timava pod Krasom teče neviden pod našimi nogami smisel, za novo izkrcanje Argonavtov. Jaz čutim prihajajoči dan vseh še neodkritih elektrik. Najesti se hočem kvasa živih.
DRUGI POET: Papiros, poštena rastlina, kdo te je prvič posušil in začel pisati vate? Kdo je napravil iz tebe surovino za honorarje?
PRVI POET: O draženje neskončnega z vijugami črke! V zlatih inicijalkah bi rad prerisal zamolkle robove bitij.
DRUGI POET: Tukaj te pustim, orodje prevare. Naj otresem svoje sandale in grem. Zarni genij analfabeta naj me vodi v razvidnost, ki meri dan po soncu«
196
PRVI POET: Dobri razpored stvari pod napušči oblakov nad nami! Dan je prehodna soba med jutrom in večerom. Gozdovi so tam, za vso lakoto naših oči. Gore stojijo tam, za naše onkrajšnje slutnje. In celo gomila je dobra, da se vznak predamo bodočnosti, ki klije iz nas.
DRUGI POET: Stvor iz zmendranih žic, s parklji iz kljuk, s ste-klomj estetizma v jamah oči, vreča lakote, nabita s plinom, veliki pes! Stran hočem od njega. V dolgem pričakovanju se je iztulil. Zdaj onemel vlači za sabo svoj stolčeni zadek. V šklepetanju skeleta čaka Alienacija, da jo< bo uforejil.
PRVI POET: Se slišim odmev voda, ki so v florentinskih jutrih pele v slapovih. Zato ni strahu v meni, da ne bi odpasan zabredel v zasmrajeno zatočišče kač. V njem si natržem novega papirusa. Na Heideggerjeveim palinpsestu napišem novo abecedo.
DRUGI POET: Kserksovi konji so obgrizli lovor za našo velikonočno gnjat. Vrt, nabit z obglodankni trsi! Breje podgane zganjajo v njem svoj obešenjaški humor, ko sikajo sem ter tja, lačne od sle po življenju. A jaz vem, da sem rojen za radost.
PRVI POET: Jaz se ne premaknem od tu, pričakujoč nove trgatve v potrpljenju, ves zapreden v (zakone obnavljajočih se trt. Čutim Dioniza, ki vihraje prinaša nov stil s Hersoneza. Čutim zlaganje plasti v globinah, ko Orfej vabi iz plunke novo zemeljsko mesto.
DRUGI POET: Prebodel me je nagon, ki kliče selivko čez morja. Pod nove sinje griče se mi hoče, kjer je dejanje brat sanje in kjer je sanja sestra dejanja. V veselo drobnjav razpadlih bitij bom pisal svoj alfa beta gama izpod Libanona, ko bo škrlatno jadro plulo v odkrivanje jutrovega sveta.
PRVI POET: Jaz hočem vztrajati v tesnobi morilskih budilk. Od noči do noči se bom igral na karte z zemljevidi, iz tankovske gosenice si bom ulil daritveni pladenj in nosil kadilo zgodovini, v večernik z Venere bom poslal svoj oglas, sklanjal bom uho nad gmajno, da ujamein zagotovilo izi globin.
DRUGI POET: Okrog mene se bodo zaljubljeni golobi klicali nad gotskimi gozdovi, nad žarnimi pokopališči bodo rasli hrasti Dejanja in nad otožnimi ladjedelnicami se bodo razvešale ciprese Sanje. Resnico bomo pisali v pesek in laž bomo križali v jelko. Z nesmrtnim cimetom bomo potresli levje kože v šotorih ljubezni. Luščili bomo skorjo hrastov za nov esperainto in pesnili s samimi glagoli. Besu otročičev bomo prepustili krmila na ovinkih rimske ceste.
197
Drevo smeha za. Kitajronom
GLAS MOŠKEGA: Naj se vzdigne tišina kakor zastor! Kakor kamne hočem polagati besede. Naj z njimi zgradim nekaj iz rezanih kamnov,  možiclja  sredi previsov,  znamenje  neznanemu  bogu  groze.
GLAS ŽENSKE: O, resnica prve abecede! Komu je dano stopiti v vežo, noter v preddverje, v zadnjo tišino? Glej, modrost v črnem arhaičnem pajčolanu Hiketid je zapretila s prstom: stoj!
GLAS MOŠKEGA: V meni je sla kamna v vodi, da se pogreza. Brez voska v ušesih slišim neznansko vaho sirene na dnu. Zakaj mi ne pustiš tja? Da vržem v pesek najzadnji račun? Črto pod njim in rezultat?
GLAS ŽENSKE: Gorje tistemu, kdor sili čez broneni prag! Komur ni dovolj iztok ur iz klepsidre! Na poti v Tebe stoji Tišina: na skali nad kolovozom kakor grm. Od nje umreš.
GLAS MOŠKEGA: V hribu so vse plasti ubiiih sanj. Gošča tama-risk raste iz sovraštva. Ob skale se v dimu razbija plima solza. Ni ne teme ne svetlobe, vidljivost od fosforescentnih trohnob je to, čutim strupene prepihe pod brvmi, sonce vzhaja kakor sarkazem ciničnih ust.
GLAS ŽENSKE: Grm, razkošen in strupen, nem in zmagoslaven: naj jočejo stolpovi Teb v kugi, pustiva rekam tekati navzdol, pustiva krnom oblakov njihovo lačno hajko! V milem vztrepetu se zgrudiva, vsa dobra sredi družine najinega orodja, najinih vonjev in kretenj! Še ped je do noči.
GLAS MOŠKEGA: Ne, kakor krvav prapor se trže v vetru moj upor. Ti mrakobna na skali, spregovori! Iz sle po pristnosti sem zavrgel plačevanje z novci za plačevanje z oljem v mehovih. Iz sle po resnici sem zaslišal tam za Kitajronom jok stolpov. Iz sle po čistosti sem klatil table na križpotjih. Zato hočem razmakniti zagrinjalo. Ne vidiš mojih rok kakor dveh vej v prošnji? In mojih čeljusti, ki škle-pečejo po detinstvu? Videl sem v obraz sovraštvu: ne morem več živeti. O, iz kakšnih strupov se hrani pomlad! Grenko je biti, ženska.
GLAS ŽENSKE: Svoje roke, darovalke mleka, polagam na tvoje čelo. Naj se v tvoja jutra namesto Sibil oglašajo trebušni klicarji svetlobe, petelini. Naj tvoje mezge varuje rešiteljski nagon pred robom. Naj tvoj vinograd rodi in se spet zgrudi v plasti ledu, da ne boš pozabil na ustroj neba. Naj pride ladja zate, a drugi naj se po-grezne tovor amior na dno, da ne boš pozabil duše morja. In svoj kruh jej umešen v slasti in umešen v gnusu, da ne boš pozabil, iz česa je dan. Mrk naj vseče' v poldneve tvojih julijev, da boš vedel, da je vse mogoče.
198
GLAS MOŠKEGA: Temne so moje prsi, ose so si izbrale mojo lobanjo za svoje kotišče, moj napuh je kakor sesedli kres, okrog mene plivka pristan mrtvih, kaj je mogoče?
GLAS ŽENSKE: Vse.
GLAS MOŠKEGA: Vse?
GLAS ŽENSKE: Vse.
GLAS MOŠKEGA: Ženska!
GLAS ŽENSKE: Kam si dal svoj nasmeh?
GLAS MOŠKEGA: Sem bitje, ki se ne smeje. Moj pekel je moja resnoba. To je resnoba, ki poživinja. Štirinožna resnoba je to. V Kir-kini palici je moj smeh. Pedagogija me je vrgla na vse štiri.
GLAS ŽENSKE: A jaz sem na vrtu bivanja vsadila tudi drevo, ki ni za obiranje. Drevo smeha v mojem vrtu! Zlata dragocenost za-frkacije! Prabitna radost nergaštva! Opice svojih domislekov bom spustila nanj, da izplešejo vse točke iz sporeda norosti! Nenadomestljiva je sredi galaksij opica. Zato kličem nate Momosa, genija spakovali j a, lažnivega kljukca, da te počloveči. Kličem žaltav smeh Pavlihe, da te razživini. Kličem nespoštljivost, zamolklo smešenje, tenki, leni vic, da spoznaš, iz česa so stvari.
Onkraj reke Kefisos
PRVI POPOTNIK: Ne morem te gledati. Kakor preužitkar si, zadihan okrog svojega vrtička! Oprosti, živicnskost je v svetlobi tvojih oči. Poniglavost je v dobroti tvojih rok. Ta tvoj dobronamerni splača-se-živeti v slinah tvojih ust! A jaz ga slišim, ledeni švist nesmisla čez grebene: kakor klofutanje slepega, mokrega vetra je to. Oblaki se razlivajo v temnenje kakor črke barbarske abecede, drevesa zdijo v gluhem pričakovanju, studenci hirajo v klokot, katastrofa je brez vsakršnega stila.
DRUGI POPOTNIK: S pradavnimi kamni s Parosa bom ogradil svoj vrt, dokler ne obstanem sredi neodvzemljive lastnine. Vzhod bom pustil jutranjemu in zahod večernemu soncu, drevesa bom pustil vsa po vrsti v njihovi izvirni biti, semkaj bom speljal vodo žive sakralnosti, vrelec iz Betsabeje v razore, kjer bom vsadil ječmen in oljko in trto. Nag vse preteklosti si rečem: naj ležijo vsi mostovi za menoj, naj postanejo pleni školjk! le kar bo vidno od gore do gore, mi zazveni v smislu kakor zvon. In kaj mi bo potlej reči: pozdravljena, moja nova žalost!
PRVI POPOTNIK: Ob meni, ki ne vem več, kaj pomeni jesti, boš lomil ta slastni kruh? Žalost, kakor nad studencem bi se sklonil
10Q
nad tabo! O, da mi je biti žalosten! A vse moje table so onkraj. O, ko bi mogel hoteti! O, ko bi mogel ne hoteti! Udušil bi se ob tvojem kruhu — o dobro rženi kruh žalosti, bika nesmrtnosti bi naredil iz mene! A ne morem — moji zobje šklepetajo od nezmožnosti. Stoletje me je skopilo. V veliki Evnuhiji sem — evnuh med evnuhi.
DRUGI POPOTNIK: Ječmen in oljka in trta, v trdnem oboku ur od svita do svita, za nov žlahtni pridelek žalosti. V juliju bo črna Cerera stopila predme s polnim naročjem. Trta se bo vsa razvesila od črtnih grozdov. In oljka asketinja bo obljudila zmrzal s svojimi črnimi plodovi. Črni zlati pridelek žalosti, trgatev upanja, obiralci iz srebra in iz zlata na Ahilovem ščitu, v ljubečem objemu Okeana! Kaj mi mar, če je ob meni to brašno upanja? Naj ima zvezda svojo pot, naj ima drevo svojo rast, naj bo tiger ljudožerec, le da mi je dano zmoliti molitev za Potrpljenje!
PRVI POPOTNIK: Ni molitve v meni. Kamenje vsenaokrog je ena sama strjena kletev. Ne slišiš, kako skozi klorofil vsa zakrknjena kolnejo drevesa? In smrekov gozd tamle je postrojena falanga obupa. Čutim plasti ledu, v katere se trdi zemlja-vlačuga kakor artičoka v snegu. To, kar počenjaš, je vrtičkanje slabiča. Močnemu pristoja samo, da pokončen sprejema vase proces kalcifikacije, dokler ni rudnina. Kip soli med peščenimi razvali sredi Mare sereniiatis.
DRUGI POPOTNIK: Sveti dar dneva in noči! Razpon umno po-ganjajočih jesenov in v svojem nagonu nezmotljivih lastovic in smisla polnih hrušk, ki udušeno padajo v zrelost polnočnih trav! Mož, v arhitekturi hotečih mišic! Ženska, v milih kretnjah plodnosti! Otrok, v demiurški nasilnosti nad igračo! In direktive slapov iz globine dolin! Sporazumnost voda v soteskah! Tovariši j a dreves ob poti! Stoje bom zmolil molitev za Skromnost.
PRVI POPOTNIK: Sredi kovnice razveljavljenih novcev stojim. Usta mi krvave od ovsa obupa. Gnus se seseda kakor postane saje. Kje je noč, ko sem bil zaplojen? Glej, vsi moji studenci so zastrupljeni, zame zelenijo samo še ogrodja za obešence, zvezde so omotica iz strjenega žvepla, nikjer ni žive vode zame, velika kvanta me je umorila. Naj se strjujem.
DRUGI POPOTNIK: A jaz naj se naprej rahljam v moči. Tule v pesku zapišem plus pred algebrajskim oklepajem. Plus! In si stešem nov ročaj za staro sekiro, da začnem sečnjo gotovosti. Samota naj mi da svoje dojke. Gore naj se mi razmaknejo v koordinate smeri, da pojdem svojo pot v nove trgatve sanj, opasan z nerjavečim mečem velike žalosti. In stoje, svest si vseh štirih smeri, v ravnovesju tečajev, zmolim molitev za Nebrižnost.
200