126                                                                 Listek.
nalnom akcentu s obzirom na litavski, grč k i i s t aro i ud ij ski « V četrtem članku nadaljuje prof. Valjavec svoja »Izpitivanja o naglasu novoslovenskoga jezika.« — Družtvo sv. Jeronima je podarilo udom svojim za leto 1890. štiri knjige: Danica, koledar i letopis, ima več poučnih in zabavnih člankov, pisanih v lahko umevni besedi. Najbolj to knjigo priporoča to, da se tiska v 33.000 iztiskih. V »Živo t in j ah« nadaljuje Davorin Trstenjak lani začeto popisovanje ptičev. V tretji knjigi poučuje jfosip Kotarski kmeta »O pristojnom ponašanju i o čistoči.« Gotovo koristna knjiga! Naposled je J, Zorič spisal izvirno pripovedko iz fevdalue dobe, naslovljeno »Grof Borovečki i Jelka Večeviceva.« Vseh knjig je za 40 tiskanih pol. — Matica hrvaška prav zdaj razpošilja udom svojim sedem knjig za leto 1890.; pet je zabavnih, dve sta poučni. Zabavne so: »Izabrane pjesme Petra Pre-radoviča; »Na rodjenoj grudi«, ladanjske slike, spisal Sandor Gjalski; »Oda-brane črtice i pripoviesti« iz peresa rajnega Nikole Tordinca; »Iz p rimo r-skoga života«, pripovedke Sime Matavulja; »Zablude matere«, igrokaz u četeri čina, in »Kita cvieča«, vesela igra u jednom činu, obe spisala Hermina Tomičeva. Poučni knjigi sta: »Slike iz občega zemljopisa«, spisal prof. dr. J. Hote, II. knjiga, in   »Bihac in Bihačka krajina«,   spisal Radoslav Lopašič.
Muzej za Bosno in Hercegovino. V Sarajevu se je osnoval muzej za Bosno in Hercegovino. Imel bode oddelek za prirodoslovje, prazgodovino, arheologijo in antro-pološko-etnografski oddelek.   Muzej utegne biti kdaj jedna najzanimivejših zbirk evropskih.
Spomenik Dobrovskemu namerja v Pragi postaviti pariško društvo ,,Dobrovski", ki je že začelo nabirati radovoljne doneske. Model tega spomenika bode razstavljen na letošnji deželni razstavi češki.
Anton Dvorak. Kakor poročajo češki listi, dovršil je slavni skladatelj Anton Dvorak največje dosedanje delo svoje »Requiem«, katero se bode najprej proizvajalo v ndrodnem gledališči praškem, natd pa v Birminghamu, kjer ga bode dirigiral dunajski glasbenik Richter. Kritika pravi, da je to v obče največje glasbeno delo sedanje dobe, in da je v njem prvikrat duh slovanski poletel kar najviše ter dosegel genij najslavnejših skladateljev nemških in francoskih. —- Poroča se tudi, da je vseučilišče v Cambridgu Dvofaka imenovalo častnim doktorjem glasbe, vseučilišče v Pragi pa častnim doktorjem filozofije.
Henrik Sienkievvicz, sloveči romanopisec poljski, odpotoval je nedavno v vzhodno Afriko, da se pouči o življenji afriških robov, katero hoče opisati v daljšem romanu.
»Balkanska carica.« To znano dramatiško delo črnogorskega kneza Nikite je uglasbil grški glasbenik D. Giorgio. Prvič se bode pela ta opera v carskem gledališči peterburškem vpričo ruskega carja in kneza - pisatelja, skladba sama pa izide pri Schmidtu in dr.  v Trstu.
Umrša pisatelja slovanska. Dne* 18. grudna p. 1. je izgubila ruska književnost slavnega pisatelja Grigorija Petroviča Danilevskega, ki je okolo petdeset let deloval na pripovednem polji. Pisal je zlasti zgodovinske romane, izmed katerih so mnogi preloženi na druge jezike evropske; na hrvaščino n. pr. ,,Pot v Indijo", ,.Iztočni pijo-nirji" in ,,Zapaljena Moskva". — Dne" 12. prosinca p. 1. pa je umrl v Belemgradu dr. L. Lazarevic, nekdanji telesni zdravnik kralja Aleksandra I. in duhovit pisatelj srbski. Pokojnik je slovel za jednega najboljših pripovedovalcev srbskih; imenovali so ga srb-kega Turgenjeva.
Srbsko gledališče. Srbski dramatik M. Cvetic je spisal dramo »Dušan«, ki je popolnoma uspela na gledališči belgrajskem.    Srbska   kritika   jako hvali  to delo,   češ,   da
Listek.
127
se vredno pridružuje istega pisatelja »Nemanji« in »Lazarju«:, s katerima vred kaže naj-sijajnejšo dobo srbske zgodovine, dobo Nemaničev. Patrijotska tendencija in umetniška dovršenost, dobro igranje, lepa scenerija iu bogate oprave, vse to je do cela zadovoljilo in uprav navdušilo občinstvo. — Omenjamo še, da je rojakinja naša gospodičiua Ni-grinova predstavljala carevno Angelijo.
Nova ruska opera. P. Cajkovskega ,,Pikovaja dama", kateri je prijatelj umetnikov M. Cajkovskij napisal libreto po Puškinovi povesti, pela se je z velikim uspehom prvič v peterburškem Marijinskem gledališči dne 7. grudna meseca m. 1. Libretu so vložene nekatere pesmi Batjuškove,  Žukovskega in Riljeva.
Listnica.  —  Ljuboslav.   »Pri luni ljubav si prisegla,
S poljubom  potrdila jo«   — res, taka prisega drži na veke!  —  Pošiljatelju  sonetnega venca »Materno srce« :   Requiem aeteruam dona eis,  Domine !   —  Miser.
»Nedolžni pevaj, ljubi slavček,  pevaj, Milo pesem tvoja naj doni! Počivaj, na grobu mi sedevaj ! Ko z drugimi deva ljubljena se veseli.« Zgodi se,  ako že nečete drugače !  — Frigidus.  O tisti   poeziji,   katera se Vam baje raz-cvita v duši,   zapazili   nismo v poslanih   šestih   pesmih   ničesar.  ¦—¦  Zvonimir.   Takim po-skušnjam naš list nima prostora.   —  Andrejev.  Takisto.   —   Brinjevski.
»Spolnile bodo se željč, Da bova prav lep par,  (sic !) Sedaj pa le do nje", Od tod pa pred  oltar«   — čestitamo   Vam   prav od srca!   —   O druzih   pesmih molčimo.    —   Vekoslav.  Mojega  — sladkega;  vesel —  trpel;  vživati   —   spremljati;   cerkvica  — deklica;   smeje  se — vrneš se  —  i. t.  d., i.  t.  d.   —   to menda vender niso rime!   Kako" sodimo vsebino samo, tega Vam niti ne povemo. —  S. O.
»Prilepljen jezik je .   .  .  solze" očesa Ti pričajo, da res mi je hudo«   — gotovo, nam tudi, zlasti ko nam napdsled  celo kaže te srčno rano svojo. —  T. G.   (»Na razvalinah«);  Potočin; J.  V.  (»Živa mirta«;   »Meni srce vroče bije«);   M.   (»Poslanica«); Izeslav;  A.  G.  (»Devinskemu gradu«);  —% —;  Srpoš: Nerabno.  —
Poslednje čase opažamo, da nam zlasti od mlajših pesnikov naših dohaja obilo sonetov, časih cel6 — sonetnih vencev. Ta povodenj malone žuga preplaviti vsa uredniška predala naša, in zatd mislimo, da je res že skrajno potrebno izpregovoriti v obče nekoliko besed o sonetu, ker ne utegnemo vsakogar p o sebe opozarjati na brezštevilne hibe v tej vrsti liriškega pesništva. Mladim pesnikom našim je že dovolj, ako v potu svojega obraza napišejo štirinajst peterostopnih jambiških vrst in jim na konci obesijo nekakšne »rime«, razvrščene, kakor je to predpisano po pesniških zakonih, ali pa tudi — ne! Do ideje sdme jim ni nič; ako sploh imajo idejo, tedaj jo raztezajo ali stiskajo tak6, da ji kar udje pokajo, in kaj je konec tega napornega dela? Sonet? Kaj še, pesniški nestvor brez nog in glave, smešen in zajedno žalosten pesniški t o r s o ! Naravnost nerazumno nam je, kakd da pesnike - novince »toli silno miče sonet, jedna najtežjih pesniških oblik, kar jih sploh ima lirika. Koliko sonetov se je v nas že napisalo od Koseškega »Potažbe« do denašiijega dne", ali koliko je dobrih med njimi? Prešerna,   Stritarja,   Levstika  in  Cimpermaua,   te   zlahka imenujemo mojstre sonetom;  to