PIANINSKI
VesInik.
Glasilo „Slov. plan. društva"
Štev. 8.	V Ljubljani, dne 25. avgusta 1899.	Leto V.
Črtice s potovanja hudomušnega Janka.
Spisal J. M.
(Dalje.)
IX. poglavje, v katerem zve bralec stvari, katere Janku ne delajo posebne časti.
Janko vstaja na potovanju jako zgodaj Solnee ga navadno ne dobi nikdar v postelji; zakaj, ako je jasno, je že vselej pred solnčnim vzhodom pripravljen na pot, če je pa oblačno, pa solnee tako do njega ne more. Na prelazu Tre Croci ga je pa vendar prehitelo. Pokukalo je že izza gora in ščegetalo Janka po očeh, češ, zaspanec, vstaui; drevi moraš biti v Toblachu.
Janko je hitro planil z ležišča, in črez četrt ure je že korakal po lepi cesti, ki vodi v senci zelenih macesnov v Cortino. Vreme je bilo krasno; menda ga je hotelo še zadnji dan odškodovati, ker mu je nagajalo v Turah. Vzduh je bil tako čist, da si razločil na vrhu Mte. Oristalla natanko posamezne pečine. Toda Janko, nehvaležnež je vzdihnil: „Zakaj ni bilo na Kleku takega vremena!"
Ko je prišel iz gozda, je zagledal pod seboj ob vznožju Tofane mesto Cortina di Ampezzo. Dolina je precej široka in združuje divjost raztrganih Dolomitov z ljubkostjo zelenih reber in pisanega polja. Mičnega jezera manjka, vendar se ti zdi, da zreš Blejsko dolino. Mesto spoznaš po velikem zvoniku, ki kipi proti nebesni modrini izmed ličnih hiš.
Dalje se vije pot proti dolini po zelenih košenicah. Kjer se začno ovinki, stoji tabla, ki prepoveduje v laškem in nemškem jeziku, da nihče pod kaznijo ne sme odrezati ovinkov z bližnjico po travnikih. Janko se ni mogel premagati, da bi tratil čas po dolgih ovinkih, postave pa tudi ni hotel kršiti. Slednjič si je vest potolažil takole:
Modroval je: „Prepoved je zato, da ljudje travo ne pohodijo; jaz je ne bom pohodil, ker je bila ravnokar pokošena, torej mene postava ne veže; liajdi v diru navzdol." Toda, ko je prišel spodaj na cesto, ga je že čakal mož postave in se zadri vanj v ne baš najlepši laščini.
Janko si je mislil: „Ta bo pa lepa, če bo treba po tirolskih ,prežonih' hoditi." Vendar ga hladnokrvnost ni zapustila. Naredil je neumen obraz in vprašal zategnjeno: „Kaaj?"
Mož reda in miru mu je dopovedoval še enkrat nemški, da bo kaznovan, ker se ni ravnal po tem, kar je napisano na deski. Ko ga je pa Janko še bolj neumno pogledal, seje nevoljno zadri: „Spreken sie au nit daitsch?" Za odgovor je dobil zopet: „Kaaj". Dedec ga je slednjič izpustil s ploho italijanskih psovk, ki so bile mastno zabeljene z obilnimi „maledetto".
Janko jih je rad spravil v žep, posebno ker jih ni razumel, in jo je pobrisal navzdol vesel, da se je stvar tako izšla, „No", je zadovoljno mrmral, „pravijo, da je dobro, če znaš več jezikov, meni je pa danes koristilo, da laškega ne razumem in da sem nemškega utajil".
Motil bi se pa močno, kdor bi menil, da je Janko tu prvikrat prišel navzkriž s postavo. Že kot deček se je klatil rad okrog. Nekoč je šel iz Doba v Ljubljano. Ravno tedaj je bil dodelan pri Črnučah železnični most črez Savo. Ob njem jo stala deska, na kateri je bilo naznanjeno, da bo moral dva dni ali 48 ur v „luknji" sedeti, kdor si „pošpoga" šport, da stopi na most. Janko je bil pa radoveden, če ga bo most držal, in jo je mahnil erezenj. Malo so je menil za prepoved, češ, saj mi je Bog ustvaril noge tudi za tek. Ko je bil že črez sredo mostu, so je pokazal čuvaj na črnuški strani in vpil za njim: „Fant, pojdi nazaj, nekaj si izgubil". Toda hint se mu je moško odrezal: „Kar sami zase obdržite, kar sem izgubil", in ubral jo je, kar so ga nesle noge.
Kako je pa Janko izkusil resnico pregovora: „Incidit in Scyllam, qui vult vitare Charybdin", in kako je slednjič vendar našel, česar ni nikdar izgubil, še manj pa iskal, hočem pokriti s plaščem pozabnosti. Spremimo ga torej dalje v Cortino.
Slavni hribolazec Hacquet je pisal, da je Cortina majhna, borna vas. Danes pa stoji tu lepo mesto s 3032 prebivalci, katero se prišteva najbogatejšim tirolskim mestom. Lesna kupčija, živinoreja, rezbarstvo in umetno izdelovanje zlatnine in srebrnine mu množe bogastvo. Prebivalci govore ladinsko narečje, vendar zna večina tudi laški: nemščine se le malo sliši. «Ako imaš denar, pa tudi s slovenščino izhajaš.
Največja in najlepša stavba v mestu je seveda župna cerkev. Izpovednice in stranski oltarji so jako umetno izrezljani. Zvonik stoji posebej in meri 70 metrov. Orjak je zidan iz samega rezanega kamena. Janko si je za 30 krajcarjev pridobil dovoljenje, da se je smel upehati po strmih kamenitih stopnicah. Na vrhu stolpa se ti nudi razgled, kakršnega ne najdeš na mnogih, tudi visokih gorah Krasno dolino z mičnimi kotlinami in zelenimi brdi, na katerih se
beie lične hišiee', obdajejo kroginkrog dolomitski velikani kakor močan, riebo-tičen Mšipi.
Na jugovzhodni strani vabi bolj zložne liribolazce JVtte. (irepa (1585 trt), na katerega se lahko pripelješ. Njemu na desno se razprostira okameneli visoki planoti podobni Nuva'ou (2049 m), ki je tudi glasovit spričo lepega razgleda, Njegovo prednjo stran podpira „pet stebrov" (Cinque torri). Oko ti uhaja od njih na zelene planine, nad katerimi se vzpenja nalik ogromnemu stolpu gora Croda di lago (2285 m), izza katere radovedno pogleduje v dolino samotni Becco di Mezzodi (2570 m). Proti jugu se vleče mogočni gorski hrbet Roecliette, nad katerim kraljuje orjaški Mte. Pelmo (8168 m). Iz Italije te pozdravljajo vrhovi ^kjipine Presanello Tudi Jankova znanca od Misurine, Sorapis in Antelao, ti ^kažeta svoje l deno teme. Nad strmimi meli zagledaš silovite stene Mte. Cristalla in Piz Popene; nanje se pa naslanja gora Gumelles, ki je podobna stari, napol razsuti trdnjavi. Njej na levo se rdeče strme pečine Pomagognona (2256 m). zraven katerih straži Mte Cadini dolino reke Bojte. V ozadju pa se dviguje siva Croda del Beceo (2808 m). Na desnem bregu moli Col Rossa svoj ostri vrh v modro nebo; njo pa veže ogromni hrbet Tofane (3265 m) z Mte. Crepo in sklepa tako čarobni venec teh dolomitskih orjakov.
Mesto leži 1249 m visoko, vendar ima precej milo podnebje, ker je že na jugu. Po letu je jako živahno, ker prihaja tjakaj silno veliko tujcev. Njegova krasna lega, v osrčju planin, vabi navadne zložne turiste in najdrznejše hribo-lazce. V največji bližini stoje vrhovi, na katere prideš izprehajaje se, pa tudi gore, katere prevladajo le najspretnejši hribolazci.
Proti dvanajstim, torej ravno v največji vročini, je Janko odrinil v Toblach. „Zvečer moram biti tam", si je mislil, „in sicer peš, kakor se spodobi takemu ihribolazcu, kakršen sem jaz." Pot mu je kar lil po obrazu, kakor bi se jokal, «la se že bliža konec njegovega potovanja. Tudi nahrbtnik je svoje pridejal, tako (da je Janko prišel do spoznanja, da je dobro naložen nahrbtnik najboljša in najcenejša peč. Kadar te bode po zimi zeblo, ni treba kuriti; čemu ta potrata! Janko ti tole svetuje: „Vzemi velik, dobro naložen nahrbtnik, oprtaj ga in hodi po sobi gori in doli; videl bodeš, kako se naglo ogreješ."
Janko jo je torej brisal po lepi široki cesti, ki se vije ob reki Bojti. Dolina se kmalu zoži. Z veliko težavo so si priborili ob divji Bojti prostor za cesto. Na obeh straneh jo obdajejo nebotični vrhovi. Tofana na desni te spremlja celo uro: zapusti te šele tam, kjer pridrevi Bojte po divjih tesneh raz Col Eossa. Cesta zavije na desno in se začne viti v še precej zložnih ovinkih navzgor, globoko pod njo pa vali Bojte svoje šumeče valove proti Italiji. Na vrhu klanca je stala nekdaj trdnjava Peutelstein (1507 m), ki je že v sedmem stoletju varovala dohod v Ampezzansko dolino. Kmalu potem, ko prideš na vrh klanca, se ti odpre na desni Val Grande med Cristallom in Pomagognonom, na nasprotni strani pa zapaziš velikansko, 20 m visoko odprtino v pečinah. Pod to „okno" hodijo, kakor
8*
je Janko „izgruntal", zaljubljeni divji možje vzdihovat in podoknice prepevat, kadar slone na njem divje deklice. Janko si je to misel tako v glavo zabil, da je začel, naslonjen na palico, prepevati: „Ali ste kaj videli, naš'ga sinka Janka" . . . in čakal, če kaka divja deklica svojo kuštravo glavo pomoli skozi okno. Jaz sem si pa mislil: „Janko, če te zasači divji mož, da mu hodiš v škodo, mu ne bodeš nikdar več delal konkurence". Toda Janko ga ni čakal, marveč zavriskal je kakor na „korajžo" in jo mahal naprej po prašni cesti. Dva kolesarja sta pridrevila za njim in ga pogledala prezirljivo. Toda Janko ju ni zavidal. Ako bi ga počakala, bi jima rekel: „Jaz hodim počasi, pridem pa gotovo v Toblach; vidva pa dirjata, toda če se ubijeta, kar se je že marsikateremu pripetilo, ne bosta Toblacha nikdar videla." To in še več druzega jima je Janko nameraval povedati, če bi ju došel, in res ju je došel pri gostilnici Albergo Ospital. V senci pred hišo sta sedela in se hladila. Ko ju je Janko zagledal, se je moško zravnal in šel mimo.
Albergo Ospitale je stal že v trinajstem stoletju, seveda tak ne kakor sedaj. Postavili so v začetku le majhno, borno kočo, v katero so zahajali revni popotniki, ki so imeli v grlu sušo, v želodcu pajčevine, v žepu pa kačo. Dandanes stoji tu lepa hiša, na nasprotni strani ceste pa stara gotična kapelica
(Konec prihodnjič.)
Na planinah.
Spisal A. Trstenjak.
Alpe in Pireneji so bili nekdaj višji, nego so danes, torej so se znižali. Znižujejo se pa vedno bolj in bolj, in končno ne bode ne njih ne turistov. Camille Flammarion je izračunil, kdaj da bode konec sveta. Ako bi le-ta bil odvisen od solnca, potem sme človeški rod še dolgo brez te skrbi živeti, ker solnce bode imelo toliko gorkote, da nas bode še 20 milijonov let ogrevalo s svojimi prijetnimi žarki. Toda voda bode dokaj prej storila konec svetu. V svoji knjigi „Konec sveta" govori Flammarion takole: Mraz, sneg, veter, reke pre-drugačujejo naša bivališča. Gorske vode izpirajo doline in dovajajo z gor novo zemljo v doline. Morje naskakuje na obale, katere se umikajo. Lavine in ledniki razdirajo gore, vulkanske sile tudi. Na tak način so se Alpe in Pireneji znižali. Še huje delujeta Ganges in Missisipi, ki po zrnu nosita zemljo v morje. Mase, ki iz vode mole, zavzemajo kakih sto milijonov kubičnih kilometrov prostora. Da to grudico izpere mokri element, za to potrebuje kake štiri milijone let.
Tako bode kdaj konec naših lepih planin. Mokri element jih razje in raz-dene, in končno poplavi voda vesoljno zemljo. In to se zgodi črez štiri milijone let! V tem času se hribolastvo lahko še mogočno razvije.
Izmed vseh športov sta dandanes najbolj razširjena kolesarstvo in hribolastvo. Beseda hribolazec je preozek pojem; znači le to, kar alpinist; širši pojem izraža beseda turist. Turist je tisti, ki hodi na gore, ki obiskuje doline in pod-
zemeljske jame, in tisti, ki dela izlete na Spitzberge. Oba športa sta mlada. Planinoznanstvo je bilo proti koncu 18. veka še precej neznano. Smatrali so planine za divje kraje. Prvo planinsko društvo je bilo „Alpine club" v Londonu, osnovano leta 1857. Za njim so se osnovali „Oesterreichischer Alpenverein" leta 1862., „Schweizer Alpeuklub" leta 1863., „Club alpino italiauo" leta 1863., „Deutscher Alpenverein" v Mouakovem leta 1869., ki se je leta 1874. združil z avstrijskim v društvo: „Der deutsche und österreichische Alpenvereiu", katero je sedaj največje izmed vseh planinskih društev; — „Club Alpiu français" v Parizu leta 1874. itd. Planinska društva se silno množe, takisto kolesarska. Oba športa vsled svoje organizacije predrugačujeta družabno življenje. Oba športa pa sta si ne samo podobna, nogo tudi sorodna. Kakor kolesar teži na kolesu pre-dreviti velike daljave ter hitro mnogo videti, takisto želi hribolazec z nenavadnih visočin daleč gledati, občudovati, preiskovati in proučavati veličastvo božje prirode.
Kolesarstvo, ki je izum nikoli mirujočega človeškega duha, pa se bode moralo umakniti še boljšemu izumu, ki bode pospeševal isti namen. Gustav Zébé, ta geuialni inženir francoski, je izumil čoln, ki plove več ur pod morsko gladino. Danes je torej sin mogočnega Albiona ves v trepetu. Ako se mu novi čoln pod vodo približa, uniči s svojimi torpedi, ki švigajo izpod vode kot strele, vse mogočno angleško brodovje. Vse najmočnejše oklopnjače niso nič proti temu novemu pritlikavcu.
Zakaj bi torej ne bilo tudi mogoče, da bi ljudje kdaj letali po zraku? Tudi zrakoplovstvo napreduje. Lachambre bode rodil še boljšega Lachambra, Percival Spencer še boljšega Percivala Spencerja. In tedaj vržemo kolo med staro šaro, krvavega pota na planine ne bodemo potili, ne bodemo se vozili po železnicah, ampak na visoke planine bodemo letali ali pa se vozili po zrakoplovu. Vse se tedaj predrugači. Carine ne bode več, proizvode drugih narodov in držav bodemo dobivali po zraku, trdnjave ob mejah bodo brez pomena, in finančni minister bode moral misliti na nove vire dohodkom.
Kak pogled v bodočnost! Nekaj časa pa bodemo vendar morali še peš hoditi na planine. Torej hajd na gore! Potrudite se z menoj na Ande in Kordiljere, na Himalajo, čujmo, kaj nam pripoveduje učenjak, ki je zgradil visoko na Mont-blancu in na Monte Bosa observatorije, v katerih proučava čudotvorne prirodne sile, zemljo in nebo. Komur pa je ljubše, ga vzamem v zrakoplov in ga popeljem preko visokih planin, še više od Himalaje, in ga prepričam, da človek more
živeti na najvišjih vrhovih.	«
* ^
Velezanimiva so poročila turistov, ki hodijo na visoke planine ali pa iz-kušajo prodreti na oba tečaja naše zemlje. Se zanimivejše za nas pa so znanstvene turistiške ekspedicije, katerih se udeležujejo poleg planinskih voditeljev še znanstveniki, zlasti fiziki in fiziologi. Šele s temi ekspedicijami se je povzdignila turistika na tisto stopinjo, na kateri je danes Odkar pa so napravljeni observa-
toriji na Montblancu, Monte Bosa, Etni, Sonnblicku in na Pie dif Midi v ta namen, da se temeljito proučava planinstvo, in končno odkar so izumili razne instrumente v to svrho, je postala turistika veda. Smatrajoč s tega stališča turistiko; imam na umu le one prikazni, katerim je podvržen človek na visokih planinah. V mislih torej nimam nezgode, ki doleti turista na planinah, pač pa imam v mislih takozvano planinsko bolezen, ali da se natančneje izrazim, mislim na to, kako vplivajo planine na človeški organizem. S tem je tudi spojeno vprašanje, ali more človek visoko na planinah ravno tako živeti kakor na ravnini S tem vprašanjem so se bavili učenjaki, zlasti Francoz Pavel Bert, ki je izdal znamenito knjigo o barometrskem tlaku (La pression barométrique, Pariz 1878) Opazovali so primerjalno in preiskovali, kako je to, da se zrakoplovci še više povzpenjajo, nego so najvišje gore naše zemlje. Opazovali so tudi, da ptice še više letajo mirno in brez vsake težave. Kako je to mogoče in kako je to razlagati? Na ta zanimiva vprašanja nam odgovarjajo fiziologi italijanski, francoski in nemški, toda izmed njih najtemeljiteje turinski profesor Angelo Mosso.
V svojem kratkem članku ne morem podati zgodovine tega predmeta. Preveč bi narastel spis, ako bi hotel očrtati preiskave vseh zdravnikov in fiziologov, ki se bavijo z življenjem na visokih planinah. Zatorej hočem le toliko omeniti, kolikor je neobhodno potrebno, da bode stvar jasna.
Pavel Bert, bivši francoski komisar v Tonkingu, ki je prezgodaj umrl znanosti, trdi v svoji knjigi, da ni manjši zračni tlak vzrok temu, da človeka popadajo slabosti na visokih planinah. Znano je namreč, čim više se dvigamo, tem manjši je zračni tlak na nas, in mnogi menijo še danes, da je ravno ta manjši tlak vzrok temu, da človek ne more na visokih planinah ravno tako živeti kakor na ravnini. Bert je torej mnenja, ker se zrak razredča, se dovaja vsled tega manj kisika srcu in plučem, in ta nedostatnost kisika da je vzrok, da človeka popadajo slabosti na visokih planinah. Da pa vendar navzlic temu more človek živeti na visokih planinah, si razlaga Bert tako, da si telo v tem slučaju samo pomaga, in sicer da človek jače diha, to je, da pomnožuje dihljaje v minuti in vsled tega plučem in srcu kvantitativno dovaja več zraka, oziroma kisika, nego ga ima v sebi razredčen zrak.
Bertovemu nauku se je uprlo mnogo preiskovalcev, vendar ga najtemeljiteje pobija sloveči Angelo Mosso. Angelo Mosso, profesor v Turinu, je zaslovel kot hribolazec in učenjak prvega reda. Že pred njim je imela Italija glasovitih fiziologov, kateri so se bavili z dihanjem in utripanjem srca na planinah. To mu je dobro došlo, ker mu ni trebalo ledine orati. Meseca julija in avgusta 1894. 1. je odpremil ekspedicijo na Monte Eosa. Monte Eosa je na meji med kantonom Wallis in med Turinom, spada k Apeninskim planinam, visoka je 4638 m in je po Montblancu najvišja planina v Evropi. Tu je Mosso preiskoval življenje človeka. Podjetje mu je podpirala vlada, naklonivši mu denarno podporo in dovolivši mu planiuske vojake za ekspedicijo. Yodil je na Monte Eoso deset planinskih vojakov
in je na posamičnih Članih kakor tudi na sebi samem napravil z aparati različne fiziološke poskuse. To je danes največja študija o fizioloških problemih planinstva, največja in najtemeljitejša, a bila je tudi zelo težavna.*) Poleg Mossa in brata mu Ugolina, profesorja v Genuvi, ter desetih vojakov, sta se udeležila ekspedicije vojaški • zdravnik dr. Viktor Abelli in stud. med. Benno Bizzozero, ki je foto-grafoval okolico, v kateri je Mosso izvrševal svoje preiskave, ter je družbi s tem mnogo koristil. Žal, da je leto dni pozneje smrt pokosila tega nadarjenega moža.
V Ivreji, nedaleč od Turina, je nastanjen polk alpinistov. Tem je Mosso razodel svojo namero. Mnogo se jih je oglasilo in izjavilo, da jih je volja mesec dni prebiti na lednikih Monte Eosa. Vsi vojaki so bili krepki in čili, nekateri izmed njih pravi atleti. Izbral si je večji oddelek in je z njim v podgorju med 1 vrtajo in Turinom napravljal ture do 60 kilometrov daleč. Treniral jili je torej sam in šele potem si je izbral ono desetorico, katera se mu je zdela najsposobnejša za planine, in jo je vodil v kočo „Kraljice Margerite" (4560 m). Poleg tega si je omislil in sam izumil izborne instrumente, s katerimi je preiskaval funkcije vsakega posamičnega organa, zlasti mišic in srca. Tako preskrbljen se je odpravil na Monte Eosa. Vojake je razdelil v dva oddelka. Prvi oddelek, sedem mož, je vodil sam v kočo „Kraljice Margerite", in sicer namenoma počasi, tako da je vsak teden prehodil le tisoč metrov. Dospevši do koče in se tu utaborivši, je odredil, da je drugi oddelek treh mož v času treh dni hitro prihajal. S tem se je hotel prepričati, kako vpliva na človeški organizem počasna, kako hitra hoja po visokih planinah
Izmed instrumentov bodi omenjen orgograf, aparat, ki ga je izumil sam Mosso. S tem aparatom je meril delovanje mišic in telesno utrujenost. Nenavadno telesno utrujenost na planinah so opazovali že prvi turisti, ki pa si te prikazni niso znali razlagati Josip Maquignaz, ki je šel v kočo na Matterhornu (4114 m visoko), nam pripoveduje o tej hoji naslednje: „Ako so se mi na višinah planin pojavile slabosti, nisem se brigal za to, kajti vedel sem, da razredčen zrak ni nezdrav, iti da vse nadloge po kratkem odmoru spet minejo. Dihanje se pre-minja, in tabak v pipi noče nič več prov goreti; malone vsi smo kajo opustili, ker bi človek moral imeti svetnikovo potrpežljivost, da bi imel vedno gorečo pipo in da bi ji vedno zažigal. Vrvi in vrvene lestvice, katere smo utrdili na Matterhornu, so bile po mnogih letih kakor nove, dočim bi bile na ravnini že davno sprhnele. Na Matterhornu sem pozabil nekoč kruha in sira; za leto dni sem ga našel spet in jedel, ne da bi bil opazil kako premembo".
Ko je Conway na zadnjem potovanju na Himalajo dospel 6000 m visoko, se je tako utrudil, da je mogel vsak dan hoditi samo še 250 do 300 m. Matija Zurbriggen, voditelj njegov, pripoveduje, da je usekaval stopinje v led in da ni mogel napraviti več kot 5 do 6 udarcev, da ne bi počival, in da je potem moral
*j Mosso: Der Mensch auf den Hoehalpen. Leipzig. Verlag von Veit & Comp. 1899.
najmanj minuto čakati, da je prišel do sape. „Moč sem imel", pravi, „ampak nedostajalo mi je sape." Kako si je to utrujenost tolmačiti? V svoji knjigi „Utrujenost" je prof. Mosso dokazal, da se v delujočih mišicah delajo strupene tvarine. Ko je injieiral kri utrujenega psa drugemu neutrujenemu psu, je videl, kako je tudi temu zmanjkalo sape in mu je srce močneje bilo.
Uspehi Mossovi so bili jako srečni, in sicer so bili toliki, da so predrugačili vse dosedanje nazore o bistvu planinske bolezni. Tudi Mosso priznava, da je zmanjšani zračni tlak glavni vzrok predrugačenemu življenju na planinah. Vendar si on to drugače razlaga. Prvič naglaša moment utrujenosti, na kar se dozdaj ni pazilo. Drugič pa je upoštevati vaje, vsled katerih se utrujenost znatno zmanjša ali pa celo prepreči. Kdor hoče torej biti turist in se utrditi proti planinski bolezni, ta se naj trenira. Tudi drugi momenti vplivajo na utrujenost, v prvi vrsti človeško čuvstvovanje. čudovito je to, da se tisti, ki prvi gre, prej utrudi nego drugi, ki za njim gredo. To pa ne radi tega, da bi morda prvi opravljal več mehaničnega dela, ker spremljevalci hodijo po njegovih stopinjah. Tudi po planinah, koder ni snega, se utrudi pijonir poprej nego njegov spremljevalec. Vzrok temu je pač povečano čuvstvo odgovornosti, to je strah, kateri tukaj deluje utrudljivo. Nenadni mrak, tema, megla, zgrešitev planinske steze, vse to vpliva enako.
Eavno tako kakor ljudje so podvrženi tudi psi planinski bolezni. Ako se utrudi pes, nastopajo na njem isti znaki kakor na človeku. Psa zgrabijo slabosti, vzdiguje se mu, lovi ga spanec, težko diha, mišice mu slabe in ne more stati na nogah.
Hoja na planine nas tako utrudi, da težko dihamo. Tyndall, ki je izdal 1. 1860. knjigo o Montblancu, pripoveduje, da se je, ko je že bil blizu vrhunca Montblanca, ves utrujen vrgel na sneg in je takoj zaspal. Spremljevalec Hirst ga je zdramil z besedami: „Prestrašili ste me; niti edenkrat Vas nisem slišal dihati, dasi sem nekoliko minut poslušal". To je prvi dokaz o zmanjšanem dihanju na planinah.
Srce je tista telesna mišica, ki je za turista, kolesarja in veslarja zelo važna. Ako težko dihamo, ako nam močno utriplje srce, je to glasnik preteče nevarnosti. Kar se dogaja že na ravnini vsled utrujenosti mišic, to se podvaja vsled hitre hoje na planinah toliko bolj: to je, srce se nam poveča.
O obliki in obsegu srca se lahko sami prepričamo, in sicer s perkusijo. Ako hočemo vedeti, koliko je vina v sodu, potrkamo nanj. Po raznih zvokih, ki se slišijo, ko trkamo na sod, razločujemo natanko, dokod sega vino, in kje se v njem nahaja zrak. Na isti način se dado določiti obmejne črte pluč. Ker so pluča z zrakom napolnjena, slišimo povsod, koder trkamo na prsi, lepo doneč zvok, kjer pa se dotika srce prsnega koša, zamolkel glas.
Kratko naj omenim še to, da pri hoji vpliva na srce krvni tlak, kateri je toliko večji, čim više se dvigujemo; to je, k tistim organom, kateri se utrujajo,
priteka več krvi. Naš organizem si je to izvrstno uredil. Ker pa ima naše telo jedva 5 litrov krvi, se morajo skrčiti vse posode, čim pričenjamo z mišicami ali z možgani intenzivno delati.
V normalnem stanju ni srce vselej enako. Drug obseg ima zjutraj, a drugega zvečer. Ako pa se gibljemo, se nam znatno razširi. In tu nam je biti opreznim. S pametno vajo se da mnogo doseči. Ako človek oprezno ravna in pravilno postopa, dobi srce zopet poprejšnji obseg, često pa vendar ostane nekaj, kar človeka potem ne zapusti do smrti. Hribolazci naj si to zapomnijo. Kako deluje utrujeno srce, to vidimo na kolesarjih. Artur Linton je dirkal od Bordeauxa do Pariza in je na potu omedlel, da ni mogel dalje. Ker je imel toliko časa, da se je popravil, je vendar prišel do cilja kot zmagovalec. Zanimivo je naslednje. Gorjanci imajo večja srca nego poljanci, toda tudi slabša srca. Pri hribovcih se nahaja več bolnikov na srcu nego pri poljancih, dasi je pri njih srce močneje razvito nego pri poljancih. Tudi je zanimivo, da pri gorjancih moški na srcu bolj bolehajo nego ženske. Švicarski, francoski in italijanski zdravniki poročajo, da jnerjo stari ljudje na planinah ponajveč od srčne bolezni. Navadno srce, to je normalno srce navadnega konja, tehta 3 do 4 leg. Konji dirkači, ki morajo hitro bežati, imajo do 8 kg težka srca. Toda srce se ne razboli samo radi tega, ker se je povečalo; večkrat je vzrok bolezni to, ker preveč zahtevamo od njega, ker ga silimo na prevelike ture. In potem nastopijo nasledki, ki so usodni. Vojak, ki je po bitki pri Maratonu bežal v Atene, da razglasi zmago Miltiadovo nad Perzijanci, se je zgrudil mrtev na tla, ko je dospel do mestnih vrat in naznauil veselo novico. Prevelika utrujenost ima smrtne nasledke. Na planinah pa se je utrujenosti bolj bati nego na ravnini, ker se na planinah pridružuje mraz. Težko je določiti ali uganiti, koliko je kdo kos velikim turam. Ne vemo namreč, koliko energije ima vsak človek, zlasti pri nervoznih ljudeh je to težavno določiti. Nervozni ljudje so enaki ljudem, ki gredo na potovanje, a ne vedo, koliko imajo v mošnji. Nervozen človek je tak kakor pijanec. Po alkoholu navdušen, se čuti pijanec močnega, vendar pa ne more niti na nogah stati. Nervozni ljudje posebno ljubijo razne športe.
Turist ne sme preceniti svoje moči, kakor sta to storila brata Eaffaello in Alfonso Zoja, sinova vseučiliškega profesorja anatomije v Paviji. Oba sta 1. 1896. v višini 2100 m drug za drugim umrla vsled utrujenosti. Često nastopi smrt, kakor v tem slučaju, vsled otrplosti srca. Vsem je znano, da nam srce močneje in hitreje utriplje, ako se nam čuvstvo razburi. Dosti je ljudi, ki občutijo tlak, kakor da bi jim sapo jemalo, ako jih doleti nesreča. Znano nam je, kako lahko omedlevajo žene, kadar zaslišijo kaj žalostnega. Še bolj pa deluje utrujenost, in še opasnejša je razburjenost, ako je vnanja temperatura zelo nizka. Pijanci zmrznejo laže nego drugi ljudje. Takisto si razlagamo smrt tistih, kateri si izkušajo z alkoholom skrajšati življenje. Alkoholska tekočina sama na sebi ni vzrok smrti, ampak to, ker v srcu ohlajena kri ne nahaja v notranjščini organizma tistih avtomatnih
funkcij, katere netijo življenski proces, čim se kri ohladi. Dotičnik izgublja redno več iu več svoje telesne toplote samozavest ugasuje, in ko srce preneha delovati, nastopi smrt.
Tako smo videli, da vse slabosti, katere mučijo človeka na visokih planinah, ne proizhajajo od nedostatnega kisika, in s tem je obenem ovržena trditev, da bi si pluča avtomatno pomagala. Fiziolog Mosso je napravil poskuse na žuželkah. Ako denemo psa pod zračno sesaljko in razredčimo zrak, poskačejo bolhe iz dlake, to je bolhe postanejo nervozne. Osobito se to pokazuje na kresnicah. Hotel je vedeti, kako se vsled razredčenega zraka izpreminja njih svetloba. Del je oči kresnic pod zračno sesalko in je razredčil zrak do 30 centimetrov, to je toliko, kar presega najvišje vrhunce zemlje. Žarenje kresnic, kar je nekoliko kemičen, nekoliko nervozen proces, je bilo različno. Čim redkejši je bil zrak, tem bolj so žarele. Ako po letu kresnico vzamemo v roke in jo opazujemo, vidimo, da le dva dela na zadnjem koncu telesa fosforeseirata. Ob redkem zraku se ta dela povečata, oziroma podaljšata. Dozdaj so mislili fiziologi, da je to žarenje živali v zvezi s kisikom zraka. Ker pa to ni res, kakor ta poskus kaže, sklepamo, da tudi stanice našega telesa niso vezane na kisik atmosfere.
Kako vpliva razredčen zrak na živčevje, naj navedem samo dva zgleda. Neki botanik je na vrhuncu planin pozabil imena rastlin dotičnega kraja, dočim se jih je na ravnini spet spomnil. Sausure, znani lizik, omenja, da na Mont-blancu ni imel besed, da bi izrazil misli.
Pomudimo se še pri najpoglavitnejši točki, namreč da zmanjšano dovajanje kisika ni vzrok planinski bolezni. Dokazati nam je torej, da more človek živeti v jako razredčenem zraku. Doslej se je mislilo, da si organizem tisti kisik, ki ga izgublja na planinah vsled razredčenega zraka in zmanjšanega zračnega tlaka, nadomešča s tem, da človek hitreje diha. Da imajo pluča pri tem precej dela, opazi vsakdo, ki hodi na gore. Mosso je na Monte Kosa z aparati meril plučni zrak in je dognal, da je to le stanje utrujenosti. Biva li človek dalje časa na planinah, se pokazuje ravno nasprotno, namreč da telo potrebuje za navadno dihanje na višini manj dihljajev v minuti nego na ravnini. Preiskovalci, ki so opazovali dihanje visoko letajočih ptic, nam to potrjujejo. Aleksmder pl. Humboldt je videl v Andih leteti kondorja v višini, katero je cenil na 6655 m. Brata Schlagintweit sta videla na Himalaji orle 7000 m visoko letati, a v Higamimu, kjer sta imela tabor 6000 m visoko, so obletavale vrane ta tabor šest dni, pobirajoč ostanke. Mosso je videl pri koči „Kraljice Margerite" srake (Graculus alpinus) tako mirno dihati kakor na ravnini.
Iz tega, kar sem navedel, vidimo, da se planinska bolezen ne kaže na vsakem človeku enako, da torej obstoje individualne razlike Dejstvo je, da ima človek v višavi manj kisika. Vprašamo se torej, kako si neki telo nadomešča nedostatnost kisika. Sploh ne smemo misliti, da premalo kisika človeka pobije
tako hudo, kakor še danes mnogi menijo. Istina pa je tudi, da mnogo svežega zraka nima človek nikdar preveč; izhajamo pa tudi z manjšimi dozami. Z zrakom je tako kakor s potratnimi jedili; tudi brez njih človek dobro izhaja. Oim više dospevamo, tem bolj se aklimatizujemo. Tu je turist podoben bogatašu, ki je obubožal. Tudi ta se navadi na beraško palico in živi brez kočije.
Hermann, Adolf in Robert Schlagintweit, ki so preiskavah srednjo Azijo, pripovedujejo, da je v Gartoku, 4598 m visoko na severnem obronku Himalaje, vsako leto meseca avgusta semenj, na katerem se shaja na tisoče ljudi od vseh strani srednje Azije. Ker tu ni dovolj hiš, prinašajo tujci črne šatore s seboj. Trg Gartok je gotovo najvišji na širni zemlji. V Hanlu in Ladaku, ki ležita dokaj više, se nahajajo samostani, v katerih prebivajo vso zimo menihi buduisti. Divje ovce, črede in njih pastirji se nahajajo v še višjih predelih.
V Evropi se pričenja planinska bolezen za mnoge osebe na višini 3000 m. Ko sem lani prišel do koče na Kredarici (2515 m), sem mahoma začutil glavobol, prešinjale so me notranje slabosti, in mrzlica me je tresla Bil sem jako truden in zaspan. Legel sem. Po peturnem počitku sem vstal, in bil sem zdrav kakor tedaj, ko smo bili prejšnji večer dobre volje pri „Šmercu" v Mojstrani. Apetit, ki sem ga izgubil, ko sem stopil na Kredarico, se je povrnil, in snedel sem z največjo slastjo pol pečene piške in izpil dobro merico izborne slivovice. Aleksander pi. Humboldt nam poroča, da mesto Potosi v Ameriki, ki je nekdaj štelo 160.000 prebivalcev, leži 3960 m visoko. V tem kraju je Humboldt poskusil priti na čimboraso. Ko je dospel do višine večnega snega, torej nekoliko više od Mont-blanca, niso domačini hoteli iti više in so ga zapustili. Iz Humboldtovega poročila vemo, da v tistih ekvatorialnih krajih, kjer je toplomer stal nad lediščem, trpe domačini več za planinsko boleznijo nego Evropci.
Kateri narod ima najboljše turiste, to je take, ki so najmanj dovzetni planinski bolezni? To vprašanje je težko objektivno rešiti. Istina je, da je Italijan do danes prišel najviše. Vodnik Matija Zurbriggen uživa to slavo. Zurbriggen, danes v 44. letu, je dospel dozdaj najviše izmed vseh živih turistov. Bil je s sirom W. M. Conwayem na Pioneer Peaku v Himalaji, ki je 6888 m visok. O tem poroča Conway. Vsi smo se čutili slabe in bedne kakor ljudje, ki prihajajo iz bolnice, samo Zurbriggen je bil tak, da je mogel cigareto kaditi. Zurbriggen se je počutil še nekaj dobro v tisti višini, samo ako se je gibal, je občutil slabosti. Ni si mogel črevljev privezati, ako ne bi počival, to je, ako si ne bi globoko oddahnil in sapo k sebi potegnil. On misli, da bi človek mogel priti na najvišji vrhunec zemlje.
Meseca januarja leta 1897. je poskusil s Fitz Geraldom priti na vrhunec vulkana Aconcagua v Chili, ki ga je prvi zmagal Giissfeldt. Fitz Gerald je moral ostati nekaj sto metrov spodaj, Zurbriggen pa je prišel 6970 m visoko. Više do danes ni mogel in ni prodrl še nihče. Fitz Gerald trdi, da je Aconcagua 7320 m visok, vendar o tem dvomijo, Vedno pa so še to vrhunci, ki najvišjo goro v
Evropi presegajo za 3000 m. To je dokaz, da človek lahko diha na gorah, kjer se je to smatralo za nemogoče. Ne mislite pa, da je Zurbriggec, ki toli izlahka prenaša razredčen zrak, morda kak poseben človek. Nikakor ne. Preiskavah so mu mišice in živčevje, in so našli, da je Zurbriggen ravno tak človek, kakor so drugi turisti, in da se njegov organizem nič ne razlikuje od organizmov drugih turistov.
(Konec prihodnjič.)
Društvene vesti.
Rojstni dan Njeg. Veličanstva našega presvetlega cesarja je bral prc-častiti gospod Ambrož, kaplan c. kr. vojne, mornarice, v kapeli na Kredarici sv. mašo, katere so se udeležili prisotni turisti, med njimi tudi neki častnik c. kr. mornarice. Ta cesarska maša je bila dne 18. t. m. gotovo na največji višini v Avstriji.
Novi člani :
Osrednjega društva: Grd. p. Valter Srnid, benediktinec v Ad-niontu.
„ Vekoslav Hutli, c. kr. finančni kon-cipist v Ljubljani.
„ Bruno Eotter, stavec v Ljubljani.
,, Janko Zalokar, trg. potnik v Ljubljani.
„ J. Paulin, e. kr. vet. koncipist v Ljubljani.
., J. Kunčič, usnjar in posest, v Ljubljani
„ Franjo Eaunikar, c. kr. davkar v Kamniku.
„ Edmund Rooss, trgovec v Kranju.
„ Ivan Zupančič, trg. sotrud. v Ljubljani.
Savinske podružnice: Gd. Rudolf Kukec, pivovarnar v Žalcu
(u s t a n o v n i k). Ga, Olga Balon, posestnica v Stari vasi
pri Brežicah. Gd. dr. Valentin Korun, c. kr. profesor v Kranju.
Soške podružnice: Gd. Vekoslav Eaunikar, c. kr. poštar in veleposestnik v Cerknem. Darovi. Osrednjemu društvu: Za Triglavsko kočo: Gospa Jerica Peršin v spomin svojega Matička 25 gld.; gosp. Ivan Zemljič 1 gld. Za zgradbo stolpa na Javorniku nabral gosp. Gregorec 5 gld. 60 kr. Srčna hvala!
Koča v Planici. Prav slovesna otvoritev te koče, o kateri smo pisali že v zadnji številki na str. J16., bode dne 3. septembra t. 1. (ne 27. avgusta, kakor je bilo prej določeno). Kakor čujemo, utegne biti udeležba prav velika. Osobito leto-viščniki iz Kranjske gore, Fužin in Rateč se zelo zanimajo za otvoritev. Zatorej podružnični odbor marljivo pripravlja za raz-veseljevanje izletnikov. Na prostrani zeleni ravnici bode, kakor vse kaže, mala ljudska veselica, in to sredi krasne gorske panorame, ob vznožju skalnih velikanov ter s pogledom na kristalnočisti slap Save-Nadiže. Pot iz Rateč do konec doline, kjer stoji naša koča, in kjer bode isti dan restavracija, je le poldrugo uro dolga in zložna, tako da se lahko pelješ po njej. Izletnikom se pridružijo tudi pevci in pevkinje dobro-znanega blejskega zbora. To bode užitek, ko bodo ubrani glasovi odmevali od skalnih vrhov s spremljevanjem žuboreče Nadiže. Kdor utegne naših članov, pojdi torej v nedeljo dne 3. septembra v krasno dolinico Planico, uživat eden dan neskaljeno planinsko veselje, ter opozori na to tudi prijatelje svoje!
Koča na Boču se meseca septembra slovesno otvori. Dan otvoritve naznanimo po časnikih.
češka hiša na Spodnjih Ravneh pod Grintavcem se prihodnje leto slovesno otvori. Tesarji so svoje delo že dokončali. Pohištvo kakor sploh vsa notranja oprava se preskrbi bodoče leto.
Najmlajši hribolazec. Dne 6. t. m.
je bil 91etni sin gospoda Knafelca, našega izvrstnega planinca, vrhu Triglava. Dosedaj je to najmlajši planinec, ki se je popel na to višino.
Gosp. France Kadilnik, naš slavno-znani hribolazec, je 14. t. m. zopet enkrat obiskal svojega znanca in miljenca Triglava ter dospel v Aljažev stolp.
V	Triglavski koči je bilo do 20. t. m. 121 turistov. Do 31. julija jih je bilo samo 24, avgusta pa 97. Letošnji obisk najbrže preseže lanjskega. Med odličnimi gosti so letos vpisani dr. Sernee iz Celja, dr. Papež iz Ljubljane in prof. Sket iz Celovca.
V	Vodnikovi koči je bilo do 20. t. m. že več obiskovalcev nego lanjsko leto, namreč 35.
črna prst. Na tej radi krasnega razgleda, znamenite flore in družili udobnosti, kakor pripravne „Orožnove koče" „Slov. plan. društva", bližnjih pastirjev in lepe poti znameniti gori je bilo letos že veliko hribolazcev. Samo onih, ki so v „Orožnovi koči" počivali ali prenočili, je bilo do 14. t. m. 36, in sicer: 21 članov „Slov. plan. društva", 3 člani „Nemško-avstr. plan. dr." in 12 nečlanov. V tej koči je vsa potrebna kuhinjska oprava in postelje ter vse v najlepšem redu. Prav blizu nje so pastirji, ki so prav prijazni in z mlekom radi postrežejo. Vrhu črne prsti pa raste obilo pečnic, murk in mnogo druzih redkih in znamenitih cvetlic. Ves čas, ko hodiš iz Bistrice na črno prst ali obratno in posebno tudi iz „Orožnove koče" imaš po dolini in po Triglavskem pogorju krasen razgled S prostimi očmi se jalco lepo vidi in natančno razloči Triglavska koča na Kredarici. — Ključ do koče se dobi v Boh. Bistrici v onih hišah, na katerih je napisano:„Ključ do koč ,Slov. p'an. društva'."
Vremensko opazovališče na Kredarici. Z novim jako praktičnim tlako-mernim toplomerom (Siedethermometer) se je opazovalo vrelišče in zračni tlak, ki je z vreliščem v zvezi, 11. julija in 3. avgusta na Kredarici in na Triglavu. Iz opazovanja posnemamo, da je zračni tlak vrhu Triglava znašal 11. julija in 3. avgusta okoli 542 mm, a voda je zavrela pri 90'8° Cel. V Triglavski koči je pa ista dneva zračni tlak kazal 567 mm, vrelišče pa 92° Cel. — Ker potrebujemo okoli 100° Cel., da jedi dobro skuhamo, zato v odprtih loncih v Triglavski koči ni mogoče kuhati; voda bode pač vrela, a jed ne bode skuhana. Treba jo za vse posode dobrih pokrovk, da
nastale pare ne morejo izhajati ter tako pritiskajo na vodo in povišajo vrelišče. Najbolje bi se ponašal tu Papinov lonec. — Od 11. do 31. julija je deževalo na Kredarici dvanajstkrat, toča je pa padala petkrat. Dvakrat je bila nevihta, a enkrat je treščilo tudi v Triglavsko kočo, pa brez posledic, ker je dobro preskrbljena s strelovodi. Sploh je pa električna napetost na tej višini (2515 m) manjša nego v nižavi. — Vremenski opazovalec g. Hamerle je 13. t. m. radi bolehnosti zapustil Kredarico, a sedaj opravlja ta posel jako spreten mlad mož, Primož Pušar, ki je obenem čuvaj in oskrbnik Triglavske koče.
Poti. Pot z Bavni na Mlinarjevo sedlo med Dolgirn hrbtom in Cirintavcem je dala napraviti „češka podružnica". Ta pot je dal g. prof. Frischauf 1. 1876. nekoliko popraviti, vendar je bil do danes precej neraben. Pot je sedaj napravil naš vodnik Miha Uršič s svojimi delavci za 200 gld. Potrebne vrvi se pritrdijo še letošnjo jesen.
Pot iz Robanovega kota do Koe-beckove koče je dala izdatno popraviti „Savinska podružnica". Plazovi so ga po zimi na mnogih krajih precej poškodovali. Ker ga „Celjska sekcija" „Nem. in avstr. plan. društva" kot lastnica vkljub opozo-ritvi ni popravila do 1. avgusta, je morala to storiti „Savinska podružnica", ker je za njo pot velike važnosti. Popravil ga je J. Kladnik iz Luč.
Pot iz Luč mimo Luške koče je dala popraviti na več krajih „Savinska podružnica". Tudi prostor okoli Luške koče se je očedil.
Naš Bled. Dopisnik „Nar. Listov", ki je v družbi čeških akademikov prišel na Slovensko, je posetil po celjskih dogodkih dižavnega poslanca dr. Ferjančiča na njegovem letnem bivališču v Bledu ter se z njim razgovarjal zlasti o Celju. Svoj obširni dopis o tem razgovoru pa končuje tako:
„Končno je dr. Ferjančič izrazil željo, da bi češko občinstvo bolj zahajalo med Slovence, zlasti pa, da bi si za letovišče rajše izbiralo Bled nego razne druge kraje v drugih alpskih deželah.
Ta poziv bi morali imeti na misli češki turisti in češke rodbine, ko si iščejo od-
počitka na Švicarskem, Salcburškem, Tirolskem itd.
Malo je tako čarokrasnih krajev, kakor je Bled. Slaven naravoslovec, dober znalec Alp, je proglasil ondotno krajino za najlepšo v Evropi. Nisem se čudil entuziazmu angleškega učenjaka niti navdušenim spevom Prešerna in Baumbacha, ki opevata krasoto kranjskih Alp. In Bled! Kaka poezija se nam zrcali v smaragdnomodrih, mirnih valovil), ki oblivajo slikoviti otoček s slavnoznano romarsko cerkvico! Okoli jezera pa mole proti nebu gozdnati holmi in hribi, ki krijejo v sebi najvabljivejše doline pa najdivjejša brezna. Tod tiho šume debeli gozdovi, in iz njih se dreve močni, kristalnočisti potoki ter grtne glasni slapovi. V daljavi se pa dvigajo mogočni plešasti alpski velikani, katerim kraljuje sivi, resni Triglav z ledeno krono kralja slovenskih Alp na temenu.
Okoli jezera je cela vrsta mičnih vil, hotelov in gradičev. Pa še nekaj drugega
preseneti čeha v tej zapeljivo krasni krajini. Največji in najelegantnejši hotel, pri katerem je tudi vroč vrelec, je lastnina Francoza g. Valtrinyja, čigar soproga je zavedna in odločna (Jehinja. Slišal sem to jako distin-gvirano damo, kako je v večji družbi gostov trdo poudarjala, da je ponosna na to, da je čehinja. Govorilo se je namreč ravno o celjskih dogodkih.
V družbi šarmantnega, jovialnega Francoza ter naše temperamentne in živahne rojakinje, ki z nenavadno paznostjo in marljivostjo pomaga svojemu soprogu upravljati veliki hotel, smo preživeli nekoliko prijetnih ur. Sicer pa ima „Lujizina kopel" v Bledu že dober glas med Cehi, mnogi naši ljudje zahajajo tja in širijo po svetu nje slavo, čutili smo se tam kakor doma. V krasnem orijentalnem salonu smo našli ,Nár. List}-', in v mešanici mednarodne družbe se slišijo tudi glasovi naše govorice.
Da, dr. Ferjančič je rekel prav: .Za-hajajmo v slovenske Alpe'!"
Slovesna otvoritev koče v Planici
bode v nedeljo dne 3. septembra 1899.
"Vzpored:
Zbirališče v Ratečah v nedeljo dopoldne. — Odhod h koči ob	ur'
poldne. — Slovesna otvoritev opoldne. — Po otvoritvi k izviru Save-Nadiže (10 min.), potem raznovrstna zabava krog koče, kjer bo restavracija.
Razhod od koče: črez Ponco h Klanskima jezeroma, ali skozi Grlo in Pišenco v Kranjsko goro, ali pa nazaj v Rateče.
K mnogobrojni udeležbi vabi vse člane in prijatelje „Slov. plan. društva" najvljudneje	OdbOP
„Radovljiške podružnice".
11. tekmovalno slikanje
odseka amateur-fotografov „Slov. plan. društva". Kakor je bilo že naznanjeno v 12. štev. „Plan. Vestnika" 1. 1S9S., je določen za II tekmovalno slikanje sledeči vzpored: 1. Triglavsko, 2. planinsko, 3. pokrajinsko slikanje in 4. razne študije in slike.
Slike, izvršene v dobi od 20. oktobra 1898. do 20 oktobra 1899. leta, sg bodo obdarovale z raznimi diplomi, katere jim pripozna posebna v presojo slik odločena komisija.
Gg. amateurjc zatorej še edenkrat opozarjamo na to tekmovanje in jih prosimo, da se ga obilo udeleže (fotografi po poklicu so izključeni) ter svoje slike pošljejo najkesneje do 20. oktobra 1899. leta odboru amateur-fotografov „Slov. plan. društva".
Poziv! Ker se je letos že večkrat pripetilo, da gg. dijaki, ki lazijo na Triglav, med potjo kamenje spuščajo, lučajo ali pa tako neprevidno hodijo, da se jim kamenje pod nogami ruši, jih resno prosimo, naj to opuste, oziroma previdneje hodijo, da ne provzročijo kake nezgode
Pri tej priliki jih tudi prosimo, noj takrat, kadar so drugi turisti v kočah, s kuhanjem s seboj prinesenih živil tako dolgo počakajo, da so drugi turisti odpravljeni. Tudi naj s kurjavo kolikor mogoče varčno ravnajo, ker so drva silno draga na Kredarici.
Pozor! „Plan. Vestnih" prejemljejo vsi člani brezplačno. Nečlane stane na leto 2 gld., dijake 1 gld. 20 kr.
Člani osrednjega društva plačujejo članarino osrednjemu odboru v Ljabljani, člani vseli podružnic pa svojim odborom.
Na znanje! Članarina „Slov. plan. društva" in njegovih podružnic znaša na leto 3 gld ; poleg tega zneska plača nov član tudi 1 gld. vpisnine. Uslanovnik plača 30 gld.
Na prodaj je fotografski aparat (13 X 18) za povzemo z roko in na stativn. Ima 70 cm dolg meh (za teleobjektiv), tri kasete, stavek za leče, momentno zaklopko in stativ. Naslov pove iz prijaznosti uredništvo	Hribolazcem, ki gredo iz Bohinja na Triglav, ali pa krenejo s Triglava v Bohinj, se priporoča gostiinica Blaža Hodnika (GaletOVa) V Srednji vasi za prenočišče. Postrežba dobra in točna. Večjim družbam se preskrbijo čedna ležišča v vasi.
	
Brata Eberla, pleskarja c. kr. drž. in c. kr. priv. južne železnice v Ljubljani, v FranHSkanskih ulicah št. 4, prevzemata vsa v pleskarstvo spadajoča dekorativna, stavbinska in pohištvena dela, Delo reelno in fino, imšiteT točna in po najnižjih oenah.	| FOTOGRAFIJA | HI je nedvomno najlepša in najkratkočasnejša [Jj S zabava! i , Fotografski aparati § H in sploh vsi drugi v fotografijsko stroko im $ spadajoči predmeti za amaterje in zi 1 M strokovnjake so vedno v največji zalogi 1 g na razpolago. ¡g Pouk v fotografiranju za novince pre-| skrbim sam in brezplačno. § m Ceniki so vedno brezplačno na razpolago, ji vi Dalje priporočam svojo tovarniško zalogo i> $ ML papirja ter pisalnih in risalnih H |J potrebščin. JJHI Jt 1 JOS. PETRIČ, I ifl v Ljubljani, na Sv. Petra cesti št. 4. ¡Ž
JOSIP OBLAK, | um etni in g al. strug ar v Ljubljani, ^ X priporoča X svojo na novo urejeno delavnico za Florijansko cerkvijo v ulicaH na grad 7. v na- £ rl ročilev vsakovrstnih strudarskih koSčcnili, ^ rožonili in drugačnih izdelkov, katere ^ bode solidno in ceno izvrševal po načrtih ali brez njih. Q	
	
.Josip Maček na Mestnem trgu v Ljubljani priporoča svojo zalogo mnogovrstnih domačih in tujih žganih pijač, kakor: pristen brinovec, sli-vovko in tropinovec, I. vrste francoski in ogrski konjak, rum in mnogovrstne drugo likerje po nizki ceni.	Adolf Hauptmann v Ljubljani, na Sv. Petra cesti št. 41. Tovama oljnatih barv, flrneža, laka iu klcj.i. Zaloga slikarskih in pleskarskih predmetov,
Ivan Soklič
v JJtibljani, Pod trando št. 1,
(2 priporoča svojo veliko nalogo klobukov, posebno U lotliiastih za hribolazce in lovce iz tvornice Jos. 8	in Ant. Picblerja, c. kr. dvor. založnikov.
Članom „SI. pl. društva44 znižane cene.
Franc Čuden,
urar y Ljubljani na Mestnem trgu,
priporoča svojo bogato zalogo vsakovrstnih žepnih in stenskih ur ter budilnikov. Vsi izdelki so priznano izvrstni in po ceni. Popravila se izvršujejo natančno in dobro.
¿¿Cenovnih-i na zahtevanje brezplačno»V
Vinko Čamernik,
kamenosek v Ljubljani, v Slomškovih ulicah št. 9,
(zalega spomenikov ua Dunajski cesti nasproti bavarskemu dvoru),
priporoča svoj kamenoseški obrt, oosebno za cerkvene in druge stavbinske izdelke, marmorne plošče za hišno opravo i. t. d.
Solidno delo, nizke cene. Ceniki in obrisi 1111 zahtevo zastonj.
Vsakovrstne
napise na les, kovino in steklo
izrisuje aitančno is po cen!
VINKO NOVAK
v LJubljani, na 1'oljanski cesti 35.
HUGON IHL
v Ljubljani, Špitalske ulice št. 4, priporoča
svojo veliko zalogo vsake vrste suknenega in niannfakturnega blaga na debelo in na drobno po najnižjih cenah.
Vnanja naročila izvršuje hitro in natančno.
Tiskarna in kamenotiskarna
A. KLEIN & Comp.
v Ljubljani, v Špitalskih ulicah št. 5,
se priporoča
v naročitev vseh v to stroko spadajoeih del in za zalogo raznih tiskovin.
/\ -T» -T» -T» -i» -T- ^ ^	-T- •*» -T» "T» -T- -T* »t» -T- »t- »t» -1» -"t- "T» -T- -T* "1- -t» »V
................GRičARinMEJAČ.....
v Ljubljani, v Prešernovih ulicah št. 9, priporočata svojo bogato zalogo izgotovljene moške in ženske obleke ter najboljše perilo in zavratniee.
Zlasti opozarjata na nepremočna lodnasta oblačila in plašče za turiste.
Naročila po meri se izvršujejo točno in ceno na Dunaju. Iluštrovani ceniki se razpošiljajo franko in zastonj Članom „SI. pl. društva" znižane cene.
Avgust Zabkar
v Ljubljani, na Dunajski cesti štev. 7,
se priporoča
za vsake vrste ključarska dela,
katera izvršuje dobro, lično in ceno.
h V
'' ' ' '' ' ■ • • f «!« M »V f ■ ti ? ■ h ' ' .'t V
Engelbert Franchetti,
krivec 7 Ljubljani, Jurčičev trg štv. 3., priporoča slav. p. n. občinstvu svojo novo in elegantno urejeno hrivilico.
Za dobro in točno postrežbo je najbolje preskrbljeno, f-
jJ2s_' _£
^ . .y..	• y • ■ y„ -r. .T- -T- -y . . .	„
yyy>yxyyyyyyyyyxy.yyyy.yy.yyyyy
i MARIJA PLEHAN, J
y. svečarica in lectarica v Ljubljani y J na Sv, Petra cesti št, 63, J
y priporoča svojo veliko zalogo sveč ter mnogovrstnega medenega blagu in slaščic.
y Kupuje med v panjih in vosek. X yy.yyyyy.yy.y.yyyy.yy.yy.yy.yy.yy.yy.y.y
>C3
06 Pl
O
pq
® -»j
O >IQ
« Z —'"
^ p* -c c «s s
se
- § b«?
■Š> I
> -zn * iS
g
_ >
C
1* a o ® a.
, t- _
"T
S. S * C
C — — —s —» <S iT ® s
s. Ž
— i ^ MJ £ V c Sr
S-i? «S
>
a-S
ce
M> jj 'c o S S !2
N
■3 I-S a "
p." 1
o
o o
C®
a
J o

11-.2 j= bi 3
>z> 'n ^ .So ^
S ®
^ t- — _
g.®-o •= a
s. s t»
'I £
w C
fc. C?
Oh >
Mi ¿p bb
"•s S
^ O^ C
■3o.S>
1 S? a ¡-.a, — j
'S
2 TZt m Cu a
o> o
M
«S
M "
of _=3 N o
o
03

OS
M) O) 'C J5 ^
te® « n P -o
g-o .5 > s
-O O
c —
a »
o r
^ s-
c o.
OH
Oh

Od^nvnrni urednik Jos. II1111 |,tiiiiiii. — Izdaja in zalaga ,Slov. plan društvo". — Tiska A. Klein b Comp. v Ljubljani.