Gerkvene zadeve. Prelat Fran Kosar. (Dalje.) Kosar pa ni bil špiritual kar za duhovno semenišče, nego tudi čestokrat za duhovnike po škofiji. Koliko duhovnikov obrnilo se je v njegovi izbi, ki so prišli iskat dobrega sveta, ali tolažbe v svojih križih ia težavah! Vsi so se vračali od njega lahkega srca in vedrega lica. Pa tudi tistim duhovnikom, ki so zašli več ali manj na krive poti, bil je dolgo let od škofijstva postavljeni očetovski vodnik in pokoritelj. In če je trebalo koga z ostro besedo zavrniti, vedel je Kosar vselaj v britko zdravilo naraešati toliko sladke, bratovske ljubezni, da ga je spokornik lahko jemal, in mu je pokoro polajšal s tem, da se je čestokrat ž njim zjokal nad njegovo pregreho. Istotako imel je Kosar vedno pripravljenega duhovnega kruha za ljudstvo. Naštel boš raalo prižnic po škofiji, na katerih ni oznanjeval božje besede, dosti jih pa nahajaš, na katerih je nastopil po večkrat. Pri vsaki večji in posebni svečanosti radi so klicali duhovni pastirji pokojnika za pridigarja, in to ne samo v njegovi zdravi dobi, nego še tudi za stare njegove dni. Nečuveno je, da bi bil Kosar komu govor odrekel. Stoletna skušnja uči, da so sv. misijoni najboljši pomoček zdramiti mlačne duše in prebuditi zastarane grešnike. Ker pa slovenskih misijonarjev ni bilo dobiti, postal je apostolski škof Slomšek sam misijonar, in si je iz svojih domačih duhovnikov izbral nekoliko najboljših govornikov, ki so mu pomagali buditi ljudstvo. Tako se je obhajalo več slovečih raisijonov po Skofiji, pri katerih nahajamo Kosarja vedno na strani škofovi. Pregledali smo njegove misijonske pridige, ki leže pred nami, in sodimo, da je škol najvažnejše govore in najtežje predmete Kosarju odrejal, in kakor je nekdaj egiptovski Jožef za svojega ljubega brata Benjamina pri mizi prihranil večji del, tako je ludi Slomšek svojerau ljubljencu Kosarju pri sv. misijonih odsojal največji delež. Njegova slovesna beseda udarjala je na trda srca poslušalcev, kakor Mojzesova čudovita palčiea na skalo, in če se mu srce ni podalo na prvi hip, se rau pa drugibart ni moglo več ustavljati, nego prav gotovo ga je zmagal, in ni pred jenjal, dokler se Ijudstvo ni topilo v solzah pokore; njegova vroča ljubezen otalila je slednjič najhujši led. Cvet duhovnega življenja pa je izpolnjevanj e evangeljskih svetov ali krščanska popolnost. Kdor se za duhovno življenje živo zanima, kakor sveta duša Kosarjeva, rad bi gledal v svojem vrtu tudi kaj tacega lepega cvetja. Zato je pokojnika vedno skrbelo, kako bi slovenskim mladeničem in tudi dekletom pripravil zavetje, kamor bi mogli zbežati pred zapeljivim svetom ter se vaditi krščanske popolnosti. Mladenči so bili sicer v tej zadevi vsaj nekoliko oskrbljeni, ker so bili po škofiji samostani oo. frančiškanov, kapucinov, lazaristov, kjor so mogli vstopiti, če so eutili v sebi poklin za redovno življonje. Na slabem, piav na slabein bila so pa v tem oziru naša dekleta, katera bi se rada svetu odtegnila ter zavarovala >;a samostanskim zidom. Duhovni pastirji bili so časih Tes v veliki zadregi, kaj bi svetovali priprosti in ubogi deklici, katero je Bog klical v samostan. Na vsej slovenskej strani namreč ni bilo druzega ženskega samostana, kakor dotični v Ljubljani in v Celovcu, kjer pa uboge Slovenke navadno niso upale potrkati. Časih se je zgodilo, da je bila katera deklica sprijeta od usmiljenih sester v Gradcu, kamor pa so le redko Slovenke prihajale, že zavoljo tega ne, ker niso bile vešče nemškega jezika. Ko se je torej Kosar podvizal, da ustanovi pripraven redovni zavod za naše priproste, pobožne deklice, bilo je to ogromno delo, ki prav znači junaško njegovo srce. Da so rajni škoi Jakob Maksimilijan radostno blagoslavlfali njegovo podjetje, razuoie se samo ob sebi. Kosar dolgo premišljuje in moli, moli in preinišljuje, ker ne ve, kateri zavod bi utegnil najbolj služiti njegovim namenom. Pa tudi druge je vabil, da so ga podpirali s svojo molitvijo. 2ivo se namreč še spominjamo, kako je pri nas bogoslovcih iz prižnice vstrajno moledoval: »Ljubi gospodje, prosim, molite na moj namen; če dosežem reč, za katero se pogajam in poganjarn, vam bom vedno hvaležen za vašo molitev.«. Kosarju se prikupi zlasti zavod šolskih sester v Gradcu, za katerega se slednjič tudi odloči. Raeunal je namreč, če uvede zavod šolskih sester, da so tako oskrbljene ne le dekleta nego tudi otroci, ker je to redovni poklic šolskih sester, da izgajajo otroke. Stranke so se v kratketn porazumele. Gastita mati graških sester obljubila je potrebne sestre in štiri dotičnih sester bilo je tudi voljnih preseliti se v Maribor, in graški škof dali so pogodbi svoj sveti križ. To je bil dan veselja za pokojnika. 2e drugo jutro pohvali svoje bogoslovce, rekoč: »Ljubi gospodje, ste že pridni; dobro ste molili, že je dal Bog tek vaši raolitvi. Toda le še molite, treba še dosti blagoslova in torej tudi dosti molitve, ki naj privabi nebeške rose na moje podjetje.« Zdaj trebalo je v Mariboru iskati dobrotnikov in dobrotnic za novi zavod. Šolske sestre naj bi prevzele pred vsem dekliško sirotišče katoliškega društva gospa v Mariboru. Tako njtm je Kosar precej priskrbel nekaj dela, a tudi — jela. Pri tolikih opravkih zgodilo se je čestokrat, da je Kosar prepozno prihajal k obedu. Ravnatelj semenišča pa — kakor je prav in mora biti — bil je mož redu, in ,je torej Kosarja resno karal, rekši: »Kaj pa bodo bogoslovci rekli, če se celo špiritual ne drži reda?« Kosar ukor ponižno in tiho sprejme; potem pa seže po tobačnico in jo ponuja gospodom omizja, in jim, kakor bi se nič ne bilo pripetilo, kaj novega ali tudi šaljivega pripoveduje. Ranjci bil je namreč uverjen, da bogoslovci dobro ved6, da njih špiritual ne raoti redii, razven če ima glavo polno skrbi. Jurij Purgaj f. . Preteklo leto je imela neizprosna smrt kruto košnjo med duhovniki naše školije; zadnjega je pokosila dne 21. decembra. FJil je to župnik stoprški, č. g. J. Purgaj. Narodil se je pri Sv. Marjeti ob Pesnici dne 24. marca 1846; ni še torej imel popolnoma 49 let. Gimnazijske in bogoslovske nauke je dovršil v Mariboru in bil v mašnika posveeen dne 20. januvarija 1875. Kaplanoval je na več mestih; veselega je malo doživel. Obolel je ob Sveh svetnikih za influjenco, iz katere se je polagoma izcimila pljučnica. Sčasoma rau je nekoliko odleglo; nadejali smo se že, da ozdravi; ali dne 19. dec. se povne nevarna bolezen; seda.j smo izgubili vse upanje. Z veliko pubožnosljo ,jc prejel sv. zakramente in dva dni pozneje izdihnil svojo dušo popolnoma udan v voljo božjo. Pogreb je bil v nedeljo, dne 23. decembra popoludne; deset čč. gg. duhovnikov je spremljalo svojega tovariša k večnemu počitku. Pogreba se je udeležilo dokaj naroda; zadnjo pot je rajnemu župniku posodilo tudi osem ueiteljev, ki so mu zapeli koj ganljivo nagrobnico. Hvala vam presrčna, gospodje učitelji! Rogaški nadžupnik in dekan vlč. g. Tombah je imel nagrobni govor; glasno ihtenje po cerkvi je pričalo, kako silno so pretresle njegove besede srce vsakemu; ali to je bilo tudi znamenje, kako je rajnkega narod Ijubil in čislal. Tudi jaz bi ne pisal nikdar teh vrstic, ako bi pokojnik ne bil goreč duhovnik in vrl narodnjak; kajti oskrunja se naroden časnik, če piše osmrtnico komur, ki si tega častnega spomenika ni bil zaslužil, ker ni storil ničesar za svoj narod. Rajnik je pesnikor val že na gimnaziji: v bogoslovju je spisal božično dramo, ki se je uprizorila tedaj. Ne vem sicer, je-li kaj zapustil slovstvenega blaga, ali pravil mi je večkrat, da namerava preložiti divno pesem Miekiewiczevo: «Pan Tadeusz». Vsled gostega preseljevanja si pokojnik ni prihranil ničesar; vendar je podpiral narodna podjetja, kolikor je mogel; n. pr. Ciril-Metodovo društvo, dijaške kuhinje itd. za bralna društva bi bil dal, če treba, zadnji novčič. Prezgodaj si umrl, dragi prijatelj; nisi dočakal sloge domače, po kateri si tako srčno hrepenel. Oj, mnogo bi Se lahko koristil svojemu narodu; ali zgodi se volja božja! Bože mili, nakloni naši domovini gorečih in značajnih duhovnikov in rodoljubov, kakor je bil rajnik; zatorej mu bodi zemljica lahka in naj uživa večno plačilo na onem svetu za svoje delovanje! J. Sattler.