je mojstrsko delo in je z jezikovnega kakor tudi z bogoslovnega stališča dovršen. Prevajala sta točno, jasno in zelo verno. Izvirni tekst prevoda svetih bratov in njunih učencev se nam ni ohranil, pač pa imamo rokopise v glago-lici in cirilici iz  11. in  12.  stoletja.
V   drugem delu nam podaja dr. Snoj posebni uvod v posamezne zgodovinske knjige nove zaveze, t. j. evangelije in apostolska dela, nato v poučne knjige, t. j. liste sv. apostola Pavla, Jakoba, Juda, Petra in Janeza in v preroško knjigo, t. j. razodetje. Predstavi nam posamezne pisatelje, govori o-pristnosti, vsebini in namenu sv. knjig, o kraju in času njihovega postanka. Obširno razpravlja o sv. Pavlu in o njegovem pomenu za sv. Cerkev.
V  »Dodatku« nam poda Palestino v Jezusovem času v geografskem, političnem in versko-moralnem pogledu.
Važen je tudi rodovnik Herodove hiše in pregled važnejših dogodkov nove zaveze, iz katerega je razvidno, da se je Jezus rodil 1. 8. (7) pred Kr. r., umrl 1. 30. po Kr. r. Po tem štetju bi bil Kristus star 38 let. Sicer pa je vprašanje Jezusove starosti še vedno odprto: biblicisti so tudi mnenja, da se je Kristus rodil 749 A. U. C, to je 1. 5. (4) pr. Kr. r., nastopil je svoje javno delovanje 1. 779. A. U. C, star 30 let, to je 1. 26. (25) po Kr. r., v petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ki je zavladal že 1. 764. kot Avgustov sovladar.
Uvod je odlično znanstveno delo v slovenski bogoslovni literaturi, pisano-izredno jasno in razumljivo. Po »Uvodu« bo z veseljem segel vsakdo, duhovnik kot laik, izobražen in preprost. Z veliko večjim umevanjem bo mogel razumevati globokost sv. pisma.                                                                     J.  S.
Marcello Fraulini: »Grano del Carso«. Trieste, 1940.
Ze pred nekaj časa je izšla v Trstu pri založbi Trani (morda je zanimivo' vedeti, da je pri tej založbi izšla prva naklada naše »Barčice«) dobra pesniška zbirka »Grano del Carso« (Žito s Krasa) — (8a, 76 str.). Pesnik je Tržačan Marcello Fraulini, ki je s pričujočo že pri peti svoji zbirki. Prve so bolj začetniške.
»Grano del Carso« obstoji iz treh različnih delov. V prvi dobri tretjini »Osteria del Porto« Fraulini krepko in življenjsko zadeto riše tržaško okolje. Tu je pesnik otrok svojega mesta. Kako zanimiv je opis »Ponte rosso« in branjevke ob njem, ptičarice in rožarice ter pobičev z ulice, ki ukradejo perce solate za njih kornjače! Prava tržaška kavarna na glavnem trgu se zasveti iz pesmi »II caffe« (kavarna). Spomini mladih dni so zapisani v »In via Cattedrale« (v stolni ulici). Taki so:
In via cattedrale c'e un altarino               V ulici Cattedrale je oltarček
coi fiori e sopra una Madonina                z rožami in zgor Marijo
dallo sguardo dolce con in braccio           sladkega pogleda in v rokah
un roseo Gesu Bambino                              je rožnat Jezus malček
Ta prvi del kaže pesnika, ki res občuti svoje okolje in ga zna lepo podati..
Nas pa bolj zanima druga polovica zbirke, ki nosi za podnaslov kar glavni naslov knjige »Grano del Carso«. To pa iz dveh vzrokov: ker poje-pesnik o kraški zemlji in ker zadoni v njegovi pesmi prizvok našega — Kosovela, pravega pevca Krasa.
162
Poslušajte, kako tržaški pesnik poje o dolini:
In un mare di pietre                            V kamnitem morju
laggiu, resta una dolina                        doli je zdolbena dolina;
dove un uomo lavora la terra             nekdo tam zemljo koplje
fra i colori delFaurora.                          v barvanem obzorju.
All'orizzonte sorge la casetta                na brdu je hišica
il camino a destra vapora                     iz desnega dimnika se kadi
e con l'occhio di vetro                           in stekleno oko
brili a Tunica finestra.                             edinega okna se svetli.
Mentre 1'uomo ara                                  Ko orje mož
quel poco di terra,                                  tisto malo zemlje,
il cielo li vicino                                       nebo se blizu odpre
s'apre e rischiara.                                    in se zjasni.
Kakor da bi odmevala Kosovelova
Vetri v polju šumijo trave mehko valovijo solnce v dolino blešči.
Ali pa Fraulinijev poldan na Krasu:
A mezzo giorno una campana              Opoldne zvoni ave
rintocca fra quattro čase                       iznad štirih hiš
nel mezzo di una piana                         sredi goličave
senza un filo d'erba.                               brez bilke trave.
Kosovelov kraški večer je pa tak:
Ves Kras je mehak — kot da ihti — iz kapele luč in godba plava; trenutek — in kakor raztrgan obraz obmolči v mesečini skalna puščava.
Razliko med obema pevcema Krasa je občutiti: Fraulini riše in dobro riše naš Kras, Kosovel pa ga riše in o njem poje, iz njega brsti. Oba podasta isto sliko s sličnimi barvami, a Kosovel poleg slike še glas rodne grude.
Zato je prvi del, »tržaški« del, boljši kot »kraški«, je bolj zraščen s pesnikovo dušo. Pesnik raste s svojim okoljem, s svojo zemljo in to je Fraulinijeva, sicer dobra lirična zbirka, tudi pokazala.
In še ena misel ob Fraulini j evi zbirki: kako bi bilo, da bi kdo pesnika Kosovela pokazal v lepem prevodu italijanski kulturni  javnosti?          R. B.
Umetnost
France Prešeren — Dekletam. Ilustrirana dela Franceta Prešerna. Knjižica 2. Bibliofilska založba v Ljubljani 1940. Str. 31.
Druga knjižica ilustriranih del Franceta Prešerna se v bistvu ne razlikuje od prve. Tudi tu je ob zgodnjih Prešernovih verzih zbrana skupina ilustracij umetnikov najrazličnejših generacij, brez kakega vidnejšega programa. Ko sem listal to knjigo, se mi je dojem neugodja, ki sem ga občutil že ob prvi,
12*
163