Poštnina plačana v gotovini.
Da naša vas in naša mesta bila bi vseh krivic oteta, naj sloga trdna, sloga zvesta poveže delavca in kmeta!
Ljubljana, dne 1. oktobra 1937.
Post
Din r
Kmet bodi svoj!
Na svoji zemlji, v svojem domu, v svoji vasi, koderkoli slišijo se tvoji glasi, odločaj sam:
takrat nastanejo ti boljši časi!
GLASILO SLOVENSKE KMEČKE IN DELAVSKE POLITIKE.
LETO I.
Izhaja dvakrat na mesec. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Trnovski pristan 14/1. Rokopisov ne vračamo. Naročnina za en mesec din 2'—, za četrt leta din 5'—, za pol leta din 10'- , za vse leto din 20'—, za zamejstvo letno 1‘— dolar.
Oglasi se sprejemajo. Čekovni račun št. 17.493.
ŠTEV. 4.
Dr. Rudolf Dobovišek:
Slovensko delovno ljudstvo
K delovnemu ljudstvu štejemo vse tiste, ki se preživljajo s človeštvu koristnim delom svojih rok ali glave.
Kmet mora trdo delati na svojem gruntu, da pridela živež in redi živino, a kljub temu ne dobi za svoje delo polnega plačila; saj mu to delo ne prinaša niti toliko, da bi mogel pošteno vzdrževati sebe in svojo družino in plačati davščine, nasprotno, se pogreza čim dalje bolj v dolgove. Danes kmečki pridelki nimajo nobene cene, medtem ko so industrijski izdelki, ki jih zase in za svoje gospodarstvo potrebuje, tako dragi, da si jih ne more v zadostni meri omisliti. Letos pa je bil naš kmet udarjen še po vremenskih nezgodah, ki so mu uničile ponekod več kot polovico pridelka — tako, da je dvojno prizadet.
Tudi z našim industrijskim delavcem ni nič boljše. Brezposelnost je še vedno velika in delavske plače neznatne. Nikjer ne vidimo resne volje, da bi delavcu pomagali do njegovih pravic, ampak samo polovičarstvo in obljube.
Nič boljše ni z obrtništvom, posebno na kmetih, ki vedno bolj hira; saj so gospodarsko uničeni njegovi glavni odjemalci: kmetje in delavci. Vsemu temu se pa pridružuje povrh konkurenca veleindustrije.
Vsem tem okolnostim, ki jemljejo kmetu, delavcu in obrtniku delo in zaslužek, pa se pridružuje še slab položaj našega nižjega uradništva. Da imata od vsega tega škodo edinole kmet in delavec, je očitno.
Iz povedanega vidimo, da je danes gospodarsko uničeno vse delovno ljudstvo, vsa ta družbena skupina, ki sestavlja večino slovenskega naroda.
Prvi pogoj pravilne ureditve pa je demokracija, v kateri edino more priti do polne veljave ljudska volja. Ljudstvo si mora pri-bojevati pravico, da svobodno in od vsakega vpliva neodvisno izbere svoje prave ljudske zastopnike, ki bodo državo uredili tako, da bo ustrezala željam in potrebam delovnega ljudstva.
Zunanjepolitični pregled
Ljubljana, 20. septembra 1937.
Osnove japonskega imperializma.
V	zadnjem zunanjepolitičnem pregledu smo opozorili na veliko napadalno vojno, ki jo je pričela imperialistična Japonska proti Kitajski. Ta vojni požar se z vso grozovitostjo nadaljuje in ne-
varno širi. Da moremo ocenjevati in pravilno razumevati svetovni potnen tega japonskega napada, moramo vsaj v glavnih potezah opozoriti na gospodarske vzroke in skušati spoznati politične cilje, ki jih Japonska zasleduje, ter politična in gospodarska nasprotstva, ki se tu bijejo.
Na sliki od leve proti desni: dr. Dobovišek, dr. Maček, dr. Lončar, Papeš. Izdelal jo je fotograf Pelikan iz Celja.
Rogaška Slatina. Dne 22. septembra 1937 so bili poslanec dr. Dobovišek, namestnik narodnega poslanca Papeš in dr. Dragotin Lončar po političnem opravku v Rogaški Slatini, kjer se je mudil predsednik Hrvaške kmečke stranke dr. Vladko
Maček.
Prvi korak je storjen ...
Pri petomajskih volitvah 1935. leta so nastopile srbske opozicijske skupine s kmečko-demokrat-sko koalicijo. Ni bilo določnega programa med njimi, ampak jih je družil samo odpor proti diktaturi. Sedaj je prišlo po več kakor dveletnem obravnavanju do prvega koraka za ureditev države na novih osnovah. Tri srbske opozicijske skupine: Davidovičevi demokrati, Jovanovičevi „zemljorad- i
niki“ in radikali, ki so se pod vodstvom Ace Stanojeviča odcepili od vladnih, so se sporazumele med seboj v tem, da so sprejeli Mačkov postopek ali način, kako se naj začne reševati naša državna kriza. Dogovorjeno je bilo, da je treba volitev v novo ustavodajno zbornico, to se pravi: odpraviti sedanjo ustavo, razpustiti narodno skupščino, izdati politične i zakone in nov volilni red.
Mrlk: Bistvo hrvatskega vprašanja
in Slovenci
(Nadaljevanje.)
III.
Vnanje zedinjenje Slovencev, Hrvatov in Srbov je bilo torej dne 1. decembra 1918. leta izvršeno. Država Srbov, Hrvatov in Slovencev je dobila svojo vlado in narodno predstavništvo, sestavljeno iz zastopnikov raznih strank, ki naj bi bilo pripravilo vse potrebno za volitve v ustavodajno zbornico.
Narodni svet je dal svojim odposlancem, ki so šli k slovesnosti zedinjenja v Belgrad, potrebna navodila. Navajamo najvažnejši dve točki teh navodil:
1) končno obliko in notranjo ureditev naj določi ustavodajna zbornica,
2) ustavodajna zbornica naj sklepa z dvetretjinsko večino.
Pri posvetovanju z zastopniki srbske vlade so morali odposlanci Narodnega sveta v marsičem popustiti. Med drugim so pristali na to, da ustavodajni zbor ne odloča o državni obliki in da bodi bodoča država SHS monarhija. Odpadla pa je tudi zahteva, da naj bo bodoča ustava sprejeta z dvetretjinsko večino.
Osnovna misel krfskega pakta z dne 20. julija 1917. in resolucije
hrvatskega sabora z dne 29. oktobra 1918. leta pa so zahtevale, da bi bila ustava sprejeta od kvalificirane večine, ki naj bi bila onemogočila vsako preglasovanje.
Ker torej ta najvažnejša točka ni bila upoštevana, so Hrvati pravilno spoznali, da jim na tak način ne bo mogoče uveljaviti v ustavodajni zbornici svojih zahtev o notranji ureditvi države, ker bi bili preglasovani. Hrvati so stopili v skupno državo kot enakovreden in enakopraven narod.
Boj, katerega je hrvatski narod vodil z vso prirojeno mu vztrajnostjo in pogumom, da doseže svoje narodne in državne pravice, do danes še ni končan. Videti pa je, da gremo nasproti časom, ki naj popravijo napake.
Hrvatsko vprašanje je življenjsko vprašanje naše države. Gre
za osnovno preureditev države, to je za tako ustavo, ki bi ustrezala narodnim, kulturnim in gospodarskim zahtevam vseh treh državnih narodov.
V	ozki zvezi s hrvatskim vprašanjem je tudi slovensko vprašanje, ki bo rešeno šele tedaj, ko bo rešeno hrvatsko. Zato je dolžnost vseh Slovencev, da po svojih močeh podpremo Hrvate.
Na jasnem si moramo biti v tem, da Slovenci nismo kakšno pleme „jugoslovenskega“ naroda, ampak, da smo samobiten narod z lastno kulturo, jezikom, književnostjo in narodno zgodovino, katere početki segajo daleč nazaj v šesto stoletje po Kristusu.
Zato tudi odločno odklanjamo vsako nasilje nad svojo narodno samobitnostjo, ker hočemo živeti kot enakopraven in enakovreden
Omenili smo že prenaseljenost Japonske. Od 1868. leta, ko se je fevdalna Japonska pričela spreminjati v kapitalistično, je naraslo njeno prebivalstvo od takratnih 30,000.000 na današnjih 69,000.000, torej v manj kot 70. letih se je prebivalstvo več kot podvojilo. Z nastankom kapitalizma je prišlo na Japonskem do novega družbenega reda, ko se je izoblikoval v ne^ak plemiški kapitalizem, ki je imel v rokah vso državno oblast. Ta plemiški kapitalizem je hotel po vsej sili industrializirati japonsko državo, ki je bila do takrat izrazito poljedelska. Zato je tudi z vso silo pospeševal naraščanje prebivalstva.
S tem pa je Japonska zašla v težave, katere poskuša rešiti z imperialističnim osvajanjem tuje zemlje.
Na Japonskem je zemlja slabo rodovitna. Samo 17% zemlje je sposobno za obdelovanje. Še ta pa ni v ljudskih rokah. Polovica zemlje je last veleposestnikov; le druga polovica je last kmetov, ki pa po številu znašajo */io zemljiških posestnikov. Iz tega izhaja, da ima samo Vio veleposestnikov v rokah polovico za obdelovanje sposobne zemlje.
Veleposestniki obdelujejo zemljo z zakupniki, ki so v enakih socialnih položajih, kakor v Italiji koloni. Namesto desetine in tlake plačujejo zakupnino, ki pa je večkrat še hujša; kajti zakupnik mora dati veleposestniku 60% svojega pridelka. Veleposestniki dobijo tako v vsej Japonski letno okrog 250,000.000 jenov zakupnine (jen —13.— din.).
Samo ob sebi je umevno, da so take socialne prilike kmečkega prebivalstva nevzdržne in razumljivo je, da tako velikega števila prebivalcev ta majhna množina za obdelovanje sposobne zemlje ne more rediti. Kmetje so v obupnem položaju. Vse sili proč od svojega poklica. Po večini skušajo najti zaposlitev v industriji, pri gradbi cest, železnic, z gojenjem sviloprejk i. t. d. Značilno je, da država, ki sicer vidi, kako gre poljedelstvo rakovo pot in ga zato skuša podpirati, dela to na ta način, da se na majhne kmete sploh ne ozira in jih naravnost uničuje. Vsako leto kupuje riž po visokih cenah in v velikih množinah (okrog 200,000.000 jenov), vendar šele od maja do oktobra, žetev pa je v decembru. Mali kmet ne more čakati in je prisiljen svoj pridelek prodati takoj po žetvi za najnižjo ceno. Zato gre vsa državna pomoč v žep veleposestnikov. Ni čudno, da se japonski kmet silno zadolžuje. Tlačijo ga davki, pri nakupovanju umetnih gnojil je odvisen od veleposestnikov, pritiska ga zakupnina itd. Na drugi strani pa je razumljivo, da se skuša kmet otresti teh težav, in gotovo je vabljivo zanj, če mu japonski imperialisti vedno zagotavljajo, da pride z zavojevalno vojno do boljšega socialnega položaja. Tem bolj je to potem vabljivo, ko je japonski kmet videl in občutil, da so socialne prilike v industrijski zaposlitvi ravno tako težke.
Tudi japonski veleposestniki sami skušajo obogateti v industriji. Večino letne zakupnine, ki jo prejemajo od kmetov, vlagajo v industrijo. Tam je dobiček večji. Državne podpore, ki jih
član v družbi s svojimi sosedi Hrvati in Srbi, v eni državi.
Pri sodni razpravi, ki je bila 24. aprila 1930. leta proti dr. Mačku, je le-ta v svojem obrambnem govom med drugim poudaril, da Je narod subjekt, vsebina; a država je le oblika, organizacija, ki je vredna le toliko, kolikor je v njej svobode in socialne vsebine, to je človečnosti in pravice.
(Dalje prih.)
dobivajo pri poljedelstvu, gredo v industrijo. Japonski kapitalizem naravnost sili v osvajanje; kajti tia Japonskem ni nič nafte, nič dobrega premoga, skoraj nič železne rude in bombaža. Ce mora Japonska radi slabih poljedelskih pogojev uvažati vso glavno hrano, tako 55% žita, fižol sojin, ki je Japoncu izmed glavni hranil, in celo 15% riža, potem je za njih industrijo tem bolj občutno, da nimajo najbolj potrebnih surovin. Razumljivo je, da Japonska sili na Kitajsko, ki je bogata surovin.
Ker je Japonska nujno navezana, da uvaža glavne predmete, ki jih potrebuje, so s tem namah japonskemu kapitalistu in imperialistu nastale nove potrebe za osvajanje. Ce hoče Japonska kupovati življenjske potrebščine, mora imeti tuj denar in zato izvažati svoje blago. Da more tekmovati s svojimi neprvovrstni-mi izdelki, je prisiljena dajati na trg blago poceni. Nasledek tega je predvsem naravnost neverjetno izkoriščanje japonskega delavstva. Naj samo omenimo, da | znaša japonski delovnik 10 do 16 ur, da spadajo mezde med najnižje na svetu, da zaščite dela ne poznajo. Seveda so zaposleni mladoletni otroci, zlasti pa tudi izkoriščajo delavke. Za tekstilne delavke so na primer uvedena skupna stanovanja. Uvedene so skupne tovarniške spalnice, kjer spijo delavke ene podnevi, druge ponoči. Dobivajo silno slabo skupno hrano in se jim plačilo zanjo odtrguje od mezde. Kakšne so tu razmere, dokazuje dejstvo, da 70% vseh tekstilnih delavk umre za jetiko. Zopet je imperialistu lahko predočiti delavstvo, da se zboljšajo njih delovni pogoji, čim se Japoncem odpre nov trg. Kaj je lažje, kakor predočiti jim naravnost neizčrpno področje za njih zaposlitev; obširno kitajsko zemljo!
Na drugi strani je poudariti, da japonski kapitalisti nujno iščejo novega trga in uporabljajo vsa kapitalistična sredstva, da bi si ga osvojili. Do skrajnosti obubožano domače prebivalstvo nima namreč možnosti, da bi kupovalo industrijske izdelke, ko imajo komaj za golo življenje. Dejansko izvažajo Ja-, ponči 75% svojih tekstilnih izdelkov, 88% surove svile i. t. d. Do zadnjega časa je bila izmed najboljših kupcev Kitajska, ki je najbližja z velikanskim številom prebivalstva (400,000.000).
Čim išče kapitalist novega trga, si ga poskuša osvojiti predvsem tudi na ta način, da v tuji državi nalaga svoj kapital. Tako delajo tudi japonski kapitalisti, ki pa imajo ravno na tem področju ostre tekmece. Znano je, kako si kapitalisti vseh držav osvajajo tako imenovane ..interesne sfere". To se pravi: z nalaganjem svojega kapitala skušajo dobiti pretežen vpliv na trgih teh tujih držav. Povsod zahtevajo kapitalisti pomoč svoje domače države, ki naj s političnim vplivom podpre njih prizadevanja za osvajanja tujega trga ali „inte-resne sfere". V resnici zastavljajo države velikokrat svoj politični vpliv. Najnevarnejši tekmec Japonske v Kitajski je Amerika, za njo Anglija in seveda Rusija. Sovjetska Rusija zlasti zato, ker so na Kitajskem ugodna tla za presajanje njene socialne miselnosti. Trenje teh držav med seboj je trajno. Japonska postaja vedno bolj nestrpna in skuša, ker nima enakih sredstev kot druge države, uveljavljati svoj vpliv z nasilnostjo, z napadalno vojno.
Pri tem opazovanju pa bi pozabili bistveno stvar, če bi ne omenili velikega narodnega gibanja na Kitajskem za osvoboditev. To osvobodilno gibanje grozi vsem imperialističnim vplivom, ker ustvarja enotnost kitajskega naroda in ga dovaja do spoznanja lastne moči.
. Čim se to zgodi, se kitajski narod otre-
se vsega jerobstva in požene vse zaje-dalce.
Japonski imperializem to čuti in se zaveda, kaj pomeni sila zbujenega štiri sto milijonskega naroda; zato postaja nestrpen in nasilen. S silo hoče priboriti zase kar največ. Tudi politične razmere na Japonskem mu pomagajo pri tem. Zaradi obupnih gospodarskih prilik išče na Japonskem tudi malomeščanstvo izhoda. Te naloge so se oprijeli japonski fašisti, ki z vsemi mogočimi gesli, posebno tudi z geslom: Azija Azijcem! širijo imperialistično vojno proti Kitajcem.
Iz tega orisa glavnih razlogov sedanjega težkega stanja na daljnem Vzhodu
Pravilno v opoziciji, narobe v vladi.
Nedavno so zborovali v Ljubljani mladi ljudje, ki so jih vzgojili za JNS. Ob tej priliki je prineslo „Jutro" uvodnik, ki je povedal nekaj pravilnih misli.
V	glavnem je poudarjal, da naše javno življenje ni zdravo; o bistvenih življenjskih vprašanjih ne smejo odločati špekulanti; stranki ne sme biti naj višji namen oblast in vlada; stranka ima načela, ki jih ne more in ne sme žrtvovati nobeni taktiki; program stranke mora biti stvarna osnova njenega dela in smisel njenega obstoja; program mora biti gonilna sila, ne pa samo okrasek ali vaba za volitve; tudi za stranko morajo veljati moralne (podčrtali mi) zapovedi; tudi v politiki so stvari, preko katerih ne moremo in ne smemo; takšna stvar je poštenje (podčrtali mi), ki je najboljše poroštvo stvarnega političnega uspeha; brez moralnega preporoda ne more biti političnega in državnega preporoda.
To je vse tako povedano, kakor mi vedno poudarjamo. Če pa primerjamo besede sedanje opozicije JNS z njenimi dejanji v vladi, potem se nam pokaže velik razloček. Spominjamo n. pr. samo na način, s katerim so se vršile skupščinske volitve 1931. in 1935. leta, ki so jih vodili „Jutrovci“, oziroma njih sorodstvo; ali na pritisk in preganjanje uradništva in na vse zapostavljanje slovenskega imena in jezika, omike in gospodarstva. Dokler ne postanejo besede skladne z dejanji, ni misliti na ozdravitev slovenskega javnega življenja.
To velja seveda ne le za JNS, ampak tudi za vse druge skupine in stranke. Danes meni — jutri tebi!
Zavarovanje delavcev ob onemoglosti, starosti in smrti.
Naše delavske organizacije so 1922. leta dosegle, da je bil sprejet zakon o zavarovanju delavstva, ki naj bi obsegal tri panoge zavarovanja in sicer: 1) bolezensko zavarovanje, 2) zavarovanje proti nezgodam in 3) zavarovanje ob nemoglosti, starosti in smrti. Prvi dve panogi sta stopili v veljavo 1. julija 1922. leta, a tretja panoga naj bi se po takratnem načrtu uzakonila 1925. leta. Upirali so se predvsem delodajalci in se izgovarjali, da gospodarstvo že tako težko prenaša dosedanje dajatve in da zato o kakih novih obremenitvah ne more biti niti govora. Nekaj krivde glede zavlačevanja pa nosi delavstvo samo, ki ni enotno nastopalo vsaj v tistih vprašanjih, ki se tičejo vseh brez izjeme.
Točno pred enim mesecem je bila uzakonjena tudi tretja panoga delavskega zavarovanja. Po zakonu morajo plačati delodajalci polovico mesečnega prispevka, drugo polovico plača delavstvo. Pravico do rente iz naslova one-
sledi, kako izmišljena je trditev Japonske in kako neresnično je opravičevanje njeno, ko govori, da je vojna nastala zaradi tega, ker mora kaznovati Kitajce za neke njihove napade. Resnica je, da je to vojna, ki naj uresniči imperialistične namene japonskih kapitalistov.
Za nas vsi ti veliki dogodki niso pomembni samo radi tega, ker sočustvujemo tako s kitajskim, kakor z japonskim ljudstvom. Ob primerjanju teh razmer najdemo kaj lahko prav enake vzroke v zapletljajih, ki jih doživljamo v svoji bližini in ki se tičejo nas. Zato tudi pravilno lahko presojamo dejanja teh imperialističnih držav, ki naj bi jim mi služili za orodje.	V-č.
moglosti pridobi delavstvo potem, ko je plačalo vsaj dvesto prispevkov in če postane nesposobno za delo. Pravico do starostne rente, če plača vsaj petsto tedenskih prispevkov in če doseže starost 70 let. Posmrtninsko rento dobe svojci zavarovanca v primeru, če je zavarovanec plačal vsaj sto tedenskih prispevkov. Višina rent ob onemoglosti in starosti se giblje od din 43.20 do 345.— (za tiste ki so manj kakor 10 let zavarovani) in od din 64.8O--518.50 (za tiste, ki so zavarovani nad deset let).
Dejansko našemu delavstvu s tem zavarovanjem ne bo dosti pomagano, posebno v današnjih težkih časih ne, ko je delo tako nestalno in brezposelnost še zmerom tako velika. V današnjih razmerah bi bilo najbolj potrebno zavarovanje proti brezposelnosti. Bodočnost nam pokaže, koliko delavstva bo imelo korist od novega zaoarovanja.
Po našem mnenju bi bilo treba izvesti splošno zavarovanje vsega delovnega ljudstva, ki živi od človeštvu koristnega dela. To zavarovanje bi moralo obsegati tako delavca, kakor tudi kmeta, obrtnika in izobraženca. Kako daleč smo še od tega? Kadar pride delovno ljudstvo do prave politične veljave, izvede tudi to.
Kaj piše „Zbor“ o našem listu?
„Zbor“ je glasilo Liotičevcev, ki zagovarjajo stanovsko državo.
„Zbor“ piše včasih nekako tako, kakor bi mi tako rekoč prepisovali ali vsaj ponavljali njegov program. Ugotavljamo, da nismo za stanovsko državo in da smo svoje smernice določili že zdavnaj.
Naša razvojna pot je zaznamovana z leti: 1918. (časopis ..Demokracija", ki je začel skoraj leto dni pred ustanovitvijo Jugoslavije), 1921. (tednik „Avto-nomist") in 1935. (polmesečnik „Sloven-ska zemlja"). Ena in ista misel povsod: samostojnost Slovenije ter samostojnost kmeta in delavca. Toda danes gre za nekaj drugega, da pišemo o „Zboru“.
V	letošnji 17. številki je ..ponatisnil" „Zbor“ z odobravanjem dve naši poročili, oziroma iz enega poročila samo končni stavek, ki ju nismo prinesli v ..Slovenski vasi"! Prvo poročilo, ki je bilo res pripravljeno za javnost, ni za-zagledalo belega dne, ker ga ni moglo; drugo smo pa smo nameravali objaviti, a smo ga sami opustili, ko smo izvedeli, da ne ustreza popolnoma dejstvom. „Zbor“ pa je oboje porabil, kakor bi bilo dejansko izšlo.
Vprašamo: Kako je prišel do tega (seveda domnevamo, kako) in, kar je glavno: kako se imenuje takšen način časnikarskega poročanja? Vzdržujemo se vsake opazke, ker govore dejstva sama.
Iz domače politike
Štev. 4.
»SLOVENSKA VAS«
Stran 3.
Isto velja za Slovence.
Neštetokrat smo že povedal; svoje Stališče glede razmerja do H; vatov. Mi nismo in ne moremo biti ne Hrvati ne Srbi, ampak smo Slovenci, ki hočemo živeti enakopravno z drugima dvema narodoma v skupni državi.
Ko je imel nedavno v Križevcih poslanec inženir Košutič' nekakšen obračun z domačimi nasprotniki kahor tudi s srbskimi oblastniki, tedaj je dejal o srbskem kmečkem narodu, naj se zanaša na pomoč hrvatskega kmečkega ljudstva, ki nima strahu in se hoče bojevati tudi za Srbijo, da postane čim bolj svobodna. Enako je govoril tudi glede drugih narodov, ki žive v jugoslovanski državi, da hoče hrvatska kmečka stranka vzdržati do končne zmage, kar bo zmaga tudi za vse, ki so se ž njo vred bojevali za pravico in svobodo.
Čeprav nismo bili Slovenci posebej imenovani, se ob takšnih besedah razume samo po sebi, da velja isto za nas. Dokler smo v boju za človeške, državljanske in narodne svoboščine, moramo tudi mi vzdržati v zavezništvu s Hrvati ter si s tem pomagati medsebojno. Ne
gre, da čakamo na druge, ki naj nam pridobe svoboščine, medtem ko bi mi držali roke križem. Potrebna nam .je pomoč, a delati moramo tudi sami in po svoje prispevati h končni zmagi.
Zanimiva odločba upravnega sodišča.
Neki akademik je svoje znance, ko se je od njih poslavljal na ljubljanski glavni postaji, pozdravil z dvignjeno pestjo. Zato ga je uprava policije v Ljubljani kaznovala z globo 500.— din. To odločbo je banska uprava v Ljubljani potrdila, češ da tako dejanje predstavlja nespodobno vedenje na javnem prostoru, s čimer je bil kršen javni red, oziroma dostojnost.
Upravno sodišče je odločbo razveljavilo kot nezakonito iz razloga, ker v tem pozdravu ni nedostojnega vedenja ali nastopanja v smislu določila čl. 74 zakona o notranji upravi. Tak pozdrav bi mogel biti nedopusten, vendar le, če bi bil po izrečnem predpisu prepovedan, kar pa ni.
C. V.:
Zborovanje mladinoslovcev v Ljubljani
Pretekli mesec so v Ljubljani zborovali mladinoslovci (pedologi) iz Jugoslavije, Ceško-Slovaške, Poljske in Bolgarije. Mladinoslovje je še mlada veda in šele zbira snov iz vseh področij otrokovega duhovnega in telesnega življenja. Na podlagi dobljenih izkušenj
usmerja mladinoslovstvo otroško vzgojo, ki je bila do danes v mnogih ozirih napačna, ker ni gledala v otroku razvijajočega se človeka, ampak so vzgojitelji ravnali z njim preveč enostransko in pri vzgoji rabili zgoli policijski način strahovanja. Zato se ne smemo čuditi, če
imamo danes toliko šolanih ljudi, a tako majhno število pravilno vzgojenih. Otrok se neprenehoma razvija in po svoje gleda življenje okoli sebe. Zato je čisto umevno, če je med doraščajočo mladino in starimi vedno večji prepad; saj drug drugega ne morejo razumeti: Ali je potem kaj čudnega, da hodi mladina svoja pota, če pa ne ravnamo z njo pravilno in ne vzgajamo otrok, ampak jih hočemo samo dresirati.
Medtem, ko si zdravniška veda prizadeva, da bi čim bolj spoznala telesni ustroj otrokov in način delovanja posameznih njegovih telesnih delov in skuša s pravilno prehrano, obleko in načinom življenja zboljšati otrokov telesni ustroj, si prizadevajo „dušeslovci“ (psihologi), da bi predrli v dušo otroku, kako sprejema občutke vnanjega življenja in kako nanje odgovarja. Mladinoslovje pa je veda, ki združuje oboje in uporablja pri svojem delu ugotovitve sodobnega zdravništva in dušeslovja.
Obširna in mnogovrstna je snov, ki so jo mladinoslovci zbrali in v svojih poročilih podali na zborovanju. Med drugim so obravnavali tudi vprašanje padanja števila rojstev in pa stalno število rojstev manj nadarjenih otrok. V mestih in industrijskih krajih je zmerom več družin, ki imajo samo po enega ali celo nobenega otroka. Dognali so tudi, da je manj nadarjenih otrok največ v družinah z velikim številom otrok. Ugotovili so pomembnost zdravega zobovja za ves telesni ustroj. Splošno zanimanje je vzbudilo raziskovanje nekaterih podeželskih učiteljev, ker je pokazalo, v kakšnih nevzdržnih razmerah žive kmečki in delavski otroci. Ne glede na to, da je naš kmet in delavec vse premalo pazil na pravilno duševno in telesno vzgojo svojih potomcev, se je te-
mu zlu pridružila še splošna gospodarska stiska zadnjih let, ki je povzročila, da so kmečki in delavski otroci nezadostno hranjeni in oblečeni. Zato so tudi zaostali telesno in duševno. Mladina mora žgodaj s trebuhom za kruhom, ki ji ga doma primanjkuje, a ga tudi v mestih ne dobi. Pogreza se v brezposelnost, pri čemer prepada telesno in duševno. Danes vidimo po mestih že 14 letna kmečka in delavska dekleta,, ki iščejo zaslužka — največje število ne najde zadostnega in prodajati morajo same sebe, če hočejo živeti. V vinorodnih in sadjarskih pokrajinah nadomešča mnogokrat vino in žganje kruh in kam nas vse to privede, ni težko prerokovati.
Ce mladinoslovsko zborovanje ni doseglo večjega uspeha, kakor je ta, da je slovensko ljudstvo opozorilo na velik ipomen pravilne telesne in duševne mladinske vzgoje, je že to precejšen korak naprej v splošnem prizadevanju za boljšo bodočnost slovenskega naroda. Zato bo treba dognanja naših mladinoslovcev vsestransko upoštevati in se ravnati po njih navodilih. Še prav posebno je potrebno to našemu delovnemu ljudstvu. Nima premoženja in nima sredstev za šolanje svojih otrok; zato naj poskuša, da jim da vsaj pravilno domačo telesno in duševno vzgojo. Zdravo telo in razum, ipoštenje in trdna volja do življenja naj pripravijo našo kmečko in delavsko mladino za življenjski boj.
Treba bo vsekakor najti potov, da tudi kmečko in delavsko ljudstvo prične svoje otroke vzgajati z večjim razumevanjem in jim tako pomaga do boljšega življenja.
Zato pozdravljamo mladinoslovce in želimo, da bi njih znanstveno delo zarezalo globoke brazde v slovenskem ljudstvu.
Vestnik MSIoge
€€
gospodarske in podporne zadruge slovenskih kmetov tn delavcev
Prvi redni občni zbor naše gospodarske
organizacije
(Konec.)
V	svojem poročilu je tajnik primerjal številčno moč hrvatske „Gospodarske Sloge" in njene upravne izdatke z našimi in poudarjal, da hoče s to primerjavo podčrtati dejstvo, kako je hrvat-ski kmet že takoj spočetka spoznal, da je za razvoj zadruge potrebno veliko število udov, ki s svojimi članskimi prispevki omogočijo načelstvu organiziranje večjih akcij za izboljšanje gospodarskega položaja naših kmetov in delavcev. Tudi slovenski kmet mora spoznati, da brez žrtev ni uspeha.
Zadruga je v preteklem poslovnem letu imela 600 udov ih naj-agilnejši pri gospodarskem delu so bili belokranjski kmetje. Udje So vpisali 760 deležev in računski zaključek je izkazal za preteklo poslovno leto din 756.50 prebitka, ki se je vpisal v rezervni sklad. ’
Predsednik nadzorstva tov. Sojer France, kmetovalec iz Viča pri Ljubljani, je nato podal nadzorstveno poročilo in ugotovil, da je nadzorstvo bilo pri vseh na-čelstvenih sejah navzoče in je tudi pregledalo blagajniške knjige ter našlo, da se predloženi račun-
ski zaključek in bilanca ujemata s knjigami in prilogami. Zato predlaga občnemu zboru, da podeli načelstvu razrešnico, ki je bila soglasno sprejeta.
Na predlog narodnega poslanca dr. Doboviška, je občni zbor izvolil v načelstvo namesto odsto-pivšega tov. Lubienskega iz Ja-renine tov. Jevšnika Franceta, kmetovalca iz Kozjega pri Raj-henburgu.
Na predlog uda zadruge, dr. Dragotina Lončarja, je občni zbor ponovno izvolil v nadzorstvo dosedanje ude nadzorstva in sprejel predlog tov. Špeharja Franceta iz Gorice pri Vinici, po katerem se je v nadzorstvo izvolil še četrti ud. Predlagal je tov. Vebra Josipa, trgovca iz Predgrada pri Starem trgu ob Kolpi, ki pa je izvolitev odklonil in predlagal Petra Korena, trg. iz Črnomlja; tega je občni zbor soglasno izvolil v nadzorstvo. Predlog je podpiral tudi tov. Ilijaš Ivan iz Boštanja ob Savi.
Na predlog tajnika je občni zbor izvolil za predsednika razsodišča dr. Doboviška Rudolfa, ki je izvolitev sprejel.
Dr. Dragotin Lončar je predlagal spremembo pravil in je občni zbor sprejel naslednje njegove predloge:
§ 4. Besedilo točke a), ki se je zdaj glasilo: „da plačajo vsaj en zadružni delež po din 10.—“ se v bodoče glasi: „da plačajo vsaj en zadružni delež po din 5.—•“ Tej točki se doda kot zadnji odstavek naslednje besedilo: starim udom, ki so plačali do 4. 7. 1937 delež po din 10.—, se ta delež spremeni v dva deleža po din 5.—“.
§ 7. Besedilo predzadnjega odstavka: „Ud, ki izstopi ali ki je izključen, nima pravice do zadružnega imetja, vendar pa ga veže § 254 trgovskega zakona", se popolnoma črta. Novo besedilo tega odstavka se glasi odslej: „Iz-stopivši' udje imajo pravico samo do svojih v bilanci za leto izstopa izkazanih deležev, ki se izplačajo šele po poteku jamstva14.
Soglasno je občni zbor sprejel tudi predlog tov. Špeharja Franceta za izpremembo § 10., ki naj se sedaj glasi:
§ 10. Besedilo prvega odstavka od besede „Redni“ do „računi“ odpade, novo besedilo glasi: »Redni letni občni zbor sklicuje načelstvo do konca julija vsakega leta kjerkoli v Sloveniji, more pa ga sklicati tudi prej, čim so zadružni računi zaključeni. Na vsakokratnem občnem zboru se do-
loči tudi kraj prihodnjega občnega zbora.“
Nadalje je dr. Dragotin Lončar predlagal spremembo § 11. zadružnih pravil in je občni zbor sprejel naslednji predlog:
Sedanje besedilo predzadnjega odstavka:	„Noben zadrugar ne
sme imeti več kot pet pooblastil", se glasi sedaj: »Noben član ne sme imeti več kot dvajset pooblastil/1
Na predlog tov. Špeharja je občni zbor sklenil, da se ustanavljajo podružnice šele takrat, kadar je v posameznem okraju vsaj 300 udov včlanjenih in da se ustanovi podružnica za črnomeljski okraj, ki že ima toliko udov. Pravilnik za poslovanje podružnic potrdi načelstvo, osnutek predloži načelstvu tov. Špehar. Nadalje je občni zbor soglasno sklenil, da bo prihodnji občni zbor v Črnomlju.
S tem je bil dnevni red izčrpan in predsednik je podal besedo zastopniku hrvatske »Gospodarske Sloge", Dragu Dandžovskemu, ki je v imenu hrvatskih zadrugarjev pozdravil naše zborovalce in jih vzpodbujal k uspešnemu delu. Svoj govor je zaključil z besedami: S slogo k svobodi"!
Ob dveh popoldne je predsednik tov. Černe zaključil uspelo zborovanje naši kmetov in delavcev in se zahvalil vsem navzočim za udeležbo
Gospodarski pregled
Sladkor za slajenie mošta.
Finančni minister je dovolil, da dobe vinogradniki sladkor brez „trošarine“ za slajenje mošta. Prošnje rešuje finančna direkcija. Banska uprava je že izdala uredbo. Sladkor stane približno 5.50 din za 1 kg.
Denar:
1 angleški funt . .	din	214.40,
1 dolar		»»	43.05,
1 franc, frank . .	11	1.48,
1 lira		11	2.27,
1 češka krona . .	tt	1.50,
1 šiling		11	8.35,
1 nemška marka .	11	12.75,
1 švicarski frank .	„	10.—,
1 hol. goldinar . .	11	24.—.
Pšenica ... din	2.20-	- 2.25,
koruza ... „	1.30— 1.35,	
voli .... „	6,—	- 7.—,
svinje ... „	7.—	- 8.—,
fižol .... „	2.—	
sadje ....	„	1.25— 1.50,
krompir . .	„ 50.-------55.—.
Sejmi v prvi polovici oktobra.
3. okt.: Bitnje v Boh. (za blago); 4. okt.: Dol (okraj Laško), Jesenice na Gor. (za blago), Jurklošter, Kostanjevica, Kranj, Litija, Novo mesto, Ormož, Slov. gradeč, Slov. Konjice, Sv. Lenart v Slov. gor., Turnišče; 5. okt.: Ptuj (za živino in konje), Tržišče (Sv. Trojica), Zagorje; 6. okt.: Motnik, Pišece pri Brežicah, Zdenska vas (Sv. Anton); 7. okt.: Slivnica (Sv. Urban); 8. okt.: Begunje pri Cerknici, Rakičan pri Murski Soboti (za go v. in živino); 9. okt.: Pameče (živinski in kramarski). Šmarjeta, Tržič; 10. okt.: Rajhenburg, Vuzenica; 11. okt.: Kranjska gora, Radeče, Št. Vid pri Stični; 12. okt.: Kamnik, Ljutomer (živinski), Maribor, Semič, Teharje; 14. okt.: Sodražica; 15. okt.: Murska Sobota (živinski in kramarski), Nadlesk, Planina pri Sevnici, Št. lij pod Turjakom.
Vendar to še ni vsa škoda, ki nam jo prinaša dolgotrajen dež, da nam uničuje poljske pridelke. Še mnogo hujše je, da nam narasla Drava odnaša plodno zemljo. Ne ljubi se ji več teči po stari poti, ki je polna ovinkov, kar novih potov si je poiskala, preko plodnih njiv in zelenečih travnikov. Kmetje pa žalostno gledamo, kako pada kos za kosom zemlje v njeno nenasitno žrelo. Premišljamo, kaj naj napravimo, na koga naj se obrnemo, a vse premišljevanje nam nič ne pomaga. Ko bi nam vsaj davke odpisali, saj je mnogim kmetom voda odnesla po en in pol orala plodne zemlje. Koliko je to, si lahko vsak izračuna, če ve, da imamo tukajšnji kmetje največ po 7 do 8 oralov zemlje, od katere mora živeti vsa družina.
Drava nam leto za letom napravlja škodo, a nihče se ne zgane in nikjer ni tistih kreditov, s katerimi bi reko lahko vsaj delno regulirali.
V	svojem premišljanju smo kmetje prišli na pametno misel, da bi bilo prav, če tudi mi po zgledu Drave nehamo hoditi po ovinkih, po katerih že desetletja hodimo, pa še zmerom nismo prišli do kakega uspeha. Prav bi bilo, da se zbero vsi kmetje, ki jim Drava uničuje imetje (tudi tisti, ki danes še niso prišli na vrsto, a bodo morda že jutri), in zahtevajo, da se njihove občine resno potegujejo za regulacijo Drave.
Če tudi to ne bi pomagalo, bo treba organizirati samopomoč v tej obliki, da zberemo potrebni gradbeni material in začnemo sami delati nasipe ob Dravi.
Kadar pa pridejo zopet med nas razni kandidati obljubovat nam regulacijo Drave, jim pokažimo svoje delo in hrbet!	B—e.
Iz Vojnika nam pišejo:
Pred zadnjimi občinskimi volitvami 25. 10. pret. leta, je bila občina trg Vojnik razširjena. Priključili so k nam ka-tastralno občino Okolica, v upanju, da ravno ta pomaga našim nasprotnikom do zmage. Toda napravili so račun brez krčmarja; kajti razsodnost volilcev se je pri volitvah izrekla za našo kmečko-de-lavsko listo. Lahko rečemo, da je danes na občini pošteno in dobro gospodarstvo. Čeravno je bila občina razširjena s finančno slabimi kraji, imamo danes nižjo občinsko doklado in le malo je podeželskih občin, ki bi imele tako nizko doklado.
Nasprotnike seveda boli, da so bili premagani ravno v naši občini, ko je središče ozemlja, ki šteje okrog 10.000 prebivalcev in ki je danes lep zgled politične zavednosti in pametnega gospodarstva. Zato razmišljajo o tem, kako bi našo občino ponovno razširili in nam priključili gospodarsko še slabejše kraje in računajo pri tem na nezavednost hribovcev, ki naj jim pomagajo do oblasti. Njim ne gre za dobro gospodarstvo, ampak samo za oblast. Mi pa smo prepričani že danes, da se jim tudi ti najnovejši načrti ne posrečijo.
S prijaznega grička na severni strani trga gleda v dolino cerkvica Marije sedem žalosti. Letos smo jo s prispevki občanov popravili in preslikali. Občinska uprava je v ta namen dala 500 dinarjev. Olika bi pač zahtevala, da se lastnik cerkve primerno zahvali, kar pa se ni zgodilo. Pač pa moramo dan za dnem poslušati neupravičene očitke in gledati gonjo proti sedanji upravi. Mi se ne razburjamo, saj vemo, da je nehvaležnost plačilo tega sveta.
Za zvezo med vas]o in mestom!
(Dopis zagrebškega Slovenca.)
Za enoten, zdrav politični nastop vsakega naroda je potrebna tesna zveza med vasjo in mestom. Mnogo se zdaj
pri nas govori — če prav še nikoli preveč — o tem, kako škodljivo je našemu narodu notranjepolitično trenje. Saj se pri nas politične stranke ne bojujejo za slovensko stvar, ampak le vsaka za svojo strankarsko korist. Druga proti drugi, vse na škodo ljudstva — koristi pa pobirajo izkoriščevalci Slovencev.
Danes bi rad pokazal še na nekatere posebne vzroke, zakaj Slovenci kljub pojzkusom ne pridemo do skupnega nastopa in samostojnega slovenskega političnega programa. Ne samo nezrelost in sebičnost strank, ampak predvsem tudi pomanjkanje zveze med mestom in vasjo je krivo tega. Mesto in vas se med seboj ne razumeta, se med seboj niti ne poznata. Iu tukaj imam v mislih malega človeka, to je uradnika, obrtnika,, izobraženem na eni strani, kmeta pa na drugi. Se danes se nam zdi, da živi med temi stanovi drugi na račun drugega. Zato poglejmo kdaj stvari globlje v obraz in povejmo, da smo vsi, mali in srednji človek, trpini in izkoriščani. Povprečni meščan in izobraženec pri nas še kolikor toliko poznata delo in trpljenje vaščana; saj izhaja velik del naših mestnih ljudi iz vasi. Nasprotno pa naš; kmet in delavec največkrat nimata še pravega razumevanja za mestne „lenu-he“. Vse mečeta v en koš, da so le iz mesta in kolikor toliko po mestno napravljeni, vsi so „gospoda“: od neznatnega pisarčka pa do generalnega ravnatelja, od pomočnika v trgovini pa do 'veletrgovca in tovarnarja. Kar vnaprej velja o vseh, da lenuharijo in dobro žive na račun tujega dela. In vendar — kolika je razlika med gospodom in gospodom! Kako trd je kruh tiste „go-spode“, ki trdo — dela. Kolikokrat bi bil marsikomu slajši, namočen v znoju na — lastni grudi! In v tem medsebojnem nepoznanju prav pogosto greše celo mestni ljudje sami, ki prihajajo na vas, pa se delajo, kot da se jim v mestu vsaj za polovico bolje godi, kot se jim v resnici. Če preživljajo na vasi svoj dopust, se gredo radi ,,kazat" na zabave in igrajo velike gospode, zamolčujejo pa morda, da so se za tistih nekaj užitkov v mestu zadolžili, da so si vse leto odtrgovali, da bodo Za tistega „go-spoda" še katerikrat legli v posteljo brez večerje. Da, kdor kaj pozna draginjo in plače delovnega ljudstva po mestih, ta lahko izračuna, da sta danes srednji in mali človek v mestu vsaj prav takšna reveža kot kmet in delavec na vasi. In tega medsebojnega spoznavanja bi moralo biti veliko več, če naj kdaj pridemo do skupnega nastopa, da si to življenje popravimo. Dokler pa se ne poznamo in ne zanimamo drugi za druge, tako tuji in deljeni, bomo pa vedno služili le drugim.
Naš cilj, vreden politike in boja, pa je, da se v našem kmetsko-delavskeni gibanju zberemo vsi, ki „garamo“, pa naj bo telesno ali duševno, in da sl V skupnem političnem nastopu na demokratičen način, to je s svojimi zastopniki, pribojujemo boljših časov.
... ec.
Tiskovni skl««*
Za tiskovni sklad smo prejeli: Zbirka Jurkovič Janko, Turjanci pri Slatini Radencih din 150.—; zbirka Pirc Alojz, Žadovinek, Leskovec pri Krškem din 100; Pregrad Ivan, Zagreb din 145. Zbiralcem in darovalcem najlepša hvala!
Izdaja konzorcij, ki ca predstavlja Dovč Ivan, kmetovalec iz Šmartnega ob Savi. — Urejuje in za uredništvo odgovarja Kreutzer Pavel, Ljubljana, Trnovski pristan 14/1. — Tisk J. Blasnika nasl., Univerzitetna tiskarna in litografija, d. d. v Ljubljani. Odgovoren L. Mikuš,
Dopisi
Vinica pri Ormožu, dne 26. septembra 1937. Danes je bil tukaj na Hrvat-skem javen shod hrvatskih in slovenskih kmetov, ki je bil zelo dobro obiskan. Slovenci bi bili zastopani v večjem številu, ako ne bi bilo nepričakovanih zaprek. Glavna govornika sta bila hrvatski poslanec profesor Tomašič in slovenski poslanec dr.- Dobovišek, ki sta pojasnjevala nastali politični položaj glede sporazuma med kmečko-demokratično koalicijo in srbsko združeno opozicijo. Krajše govore so imeli še kmet Jevšnik, rudar Jurjec in dr. Lončar kakor tudi nekateri Hrvatje, med njimi dr. Odič iz Čakovca. Bilo je mnogo zastav. Množica je v redu prišla in se v redu razšla. Tako je prav.
Zaveden kmet iz Podsrede nam piše:
Prosim Vas, da mi pošljete 6 izvodov našega lista ..Slovenska vas“. Razdelim jih med kmete in vam denar nakažem čim prej. To je list za nas kmete in zato ga moramo tudi razširjati od hiše do hiše, da spregleda sleherni kmet, ki do danes še ni spregledal.	D. F.
(Opomba uredništva).
Vaši želji smo ustregli in upamo, da najdete mnogo posnemovalcev širom Slovenije. Prijatelji ..Slovenske vasi“ se morajo zavedati, da smo navezani samo na podporo in naročnine svojih somišljenikov. Zato je samo od njih odvisno,-koliko časa in v kakšnem obsegu bomo mogli list izdajati.
Iz Celja nam pišejo:
Zavarovanci Pokojninskega zavoda v Ljubljani žele, naj njihovi delegatje ne hodijo v Ljubljano samo kimat ali celo dremat, ampak naj pri upravi zavoda res sodelujejo ali pa izvajajo potrebne nasledke. Iz zadnje številke lista „Orga-nizator“ posnemamo, da se na občnem zboru zavoda ni nihče oglasil k besedi, iz česar bi sklepali, da je pri zavodu vse v redu, ali pa da upravlja zavod predsednik sam brez delegatov. To zadnje vidimo tudi iz tega, ker je podal vsa poročila predsednik sam. Zavarovanci iz celjskega okrožja seveda ne soglašamo s take vrste demokracijo, ker smo si izbrali delegate zato, da varujejo naše koristi, da bomo v starosti imeli kaj več, kakor pa imajo danes tisti reveži, ki so leta in leta nosili v hranilnice za starost, danes se pa lahko za svoje prihranke pod nosom obrišejo.
Predlagamo, da naši delegatje skličejo sestanek in nam poročajo o svojem delu in položaju zavoda.
V	bivši celjski okolici ustanavljajo delavsko godbo. Nekatere politične skupine so že pri delu, da bi jo tudi politično pobarvali. Godci pa pravijo, da bodo igrali samo po notah in da ne potrebujejo zato nobenega „kuma“ ali „kumice“. Odobravamo!
Našega zvestega somišljenika Franca Weissbacherja je zadel hud udarec. Po težki operaciji n^ zagrebški kliniki, mu je umrla njegova žena Marija, ki mu je bila vse življenje trdna opora v težkih, dostikrat obupnih časih. Tudi mi mu izrekamo svoje sožalje.
Rudar iz Trbovelj nam piše:
Dobro se še spominjamo tistih časov, ko smo bili tudi rudarji postavljeni pred vprašanje: ali z Jevtičem ali z dr. Mačkom. Narodna strokovna zveza je takrat napovedovala, da pridejo k nam v Trbovlje osebno agitirat vidni člani tedanje edinozveličavne Jevtičeve skupine. Čakali smo jih zastonj, čeprav bi bili radi videli, da bi prišli med nas. Bi jim bili vsaj povedali, naj na delavske glasove kar nič ne računajo, še posebno pa na rudarske ne. In še marsikaj bi bili od nas zvedeli. No zato so pa prišli drugi gostje in na dan volitev je pri nas kar mrgolelo pendrekov in bajonetov. Toda vse zastonj. Nismo se vdali in pogumno smo volili listo dr. Mačka, ki je tudi zmagala, za kar smo pa zvedeli šele nekaj mesecev pozneje.
Tudi danes slovenski rudarji dobro vemo, kje je naše mesto. V kmečko-de-lavskem gibanju, ki je v zvezi s hrvat-skim kmečkim gibanjem in v tistih delavskih strankah, ki imajo resen namen nastopiti proti raznim Jevtičem, Živko-vičem in ki so za zvezo s Hrvati, da dosežemo pravilno ureditev države in človeka vredno življenje. Delavec in kmet morata biti trdno zvezana, da prideta do svojih pravic. Zato pozdravljamo ..Slovensko vas“, ki piše v tej smeri, in se bojuje za demokracijo in proti fašizmu.	P. T.
Pomagajmo si sami!
(Dopis iz Središča ob Dravi).
Že nekaj let nismo pri nas imeli toliko dežja kakor letos. Videti je, da nam ne bo treba krompirja kopati, ampak ga bomo kar po vodi lovili kot ribe.