Ant. Debeljak: Iz hipov obupa.                                  681
Pa zvedeli so šele drugi dan, ker tistikrat je namignil Štacunar tudi sosedi, ki mu je stregla, naj odide, da sta ostala z Lovretom sama.
*
Nekaj časa je molčal, gledal vanj in zdajpazdaj plaho umaknil od njega svoj pogled.
»Stopi bliže, Lovro," je dejal naposled tako tiho in nerazločno, da ga je Lovro komaj slišal in razumel. »Zapodil sem te od hiše — pozabi tisto. Če ozdravim, je prav —¦ če ne — tudi. Dovolj sem živel, danes mi je žal. — Izprevidei sem, spoznal sem, da sem delal napačno. — Stopi po par prič, Lovro oporoko bom napravil — tvoje je vse. Ves dan sem premišljeval — sedaj sem sklenil. -Komu naj prepustim, ako ne — tebi? In ženi se, kadar hočeš. Le vzemi njo — Katinko — v celi fari ne dobiš bolj poštene, a kar se je zgodilo sinoči — odpusti!"
Lovretu je postalo v srcu težko, ker Štacunar je govoril skoro proseče.
v
Pri fari je zvonilo Ave in Lovro je sklenil roke. In Štacunar je molil za njim goreče in skesano kakor še nikoli v svojem življenju.
---------------> <-------------
Ant. Debeljak:
Iz hipov obupa.
.-©rez mej mi v neskončnost gre pot,
a duhu že pešajo sile
in truden poveša sokoljo perot. Glej, mračne demonske moči žareče so solnce zakrile in senca neskončna pred mano leži.
Duh, kaj plahutaš mi tako
kot grlica v zanki boječa,
ko lovec zagrabi jo s trdo roko. Cuj bajko: Ko vgasnil je dan, cvetica, po solncu kopneča, zazibala sama se v gluhi je san.