42 Glasnik SED 60|1 2020 * Klara Hrvatin, lektorica in asistentka z doktoratom, Oddelek za azijske študije, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani; klara.hrvatin@ff.uni-lj.si. ― Pričujoči prispe- vek je nastal v okviru projekta Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji: Vpetost slovenskega prostora v globalno izmenjavo predmetov in idej z Vzhodno Azijo (2018–2021) (št. J7-9429) in programske skupine Azijski jeziki in kulture (P6-0243), ki ju iz državnega proračuna financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Neevropske zbirke v slovenskih muzejih Klara Hrvatin* V Pekingu, na blag in sončen spomladanski dan; ali kadar je nebo poleti čisto po dežju; ali v njegovih je- senskih modro-zelenih odtenkih; ali v ostrih in hla- dnih zimskih jutrih, vedno je mogoče slišati prijetno, piščali podobno glasbo, ki prihaja z nebes. Lahko jo slišimo prihajati in odhajati, lahko se nam vse bolj približa, kot bi se približevala od daleč v crescendu, in potem počasi zbledi [...] (Wang 2003: 17) Uvod Golobja piščal, na Kitajskem znana kot geling 鸽铃 ali geshao 鸽哨, v angleščini kot pigeon whistle, je majhno glasbilo, ki ga umeščamo v skupino t. i. eolskih glasbe- nih instrumentov. S pomočjo vretena se glasbilo pripne na rep goloba tako, da med letenjem proizvaja zvok. Piščal je izdelana iz lahkih materialov, kot sta buča in bambus, in polakirana. Izdelovalci njihovo podobo večkrat obogatijo z graviranimi vzorci in okrasi iz slonovine. Na Kitajskem se je golobja piščal uporabljala vsaj od začetka dinastije Qing (1644–1912), bila pa je značilna tudi za druga azij- ska območja, na primer Indonezijo in Japonsko. V pretek- losti je bil zvok golobjih piščali, imenovan tudi »nebesna glasba«, prepoznaven zvok Pekinga. Čeprav se ta nekoč značilna zvočna slika počasi izgublja, doživlja tudi števil- ne modernejše oživitve. Njihovi vestni spremljevalci so tudi muzeji, tako z razstavljanjem kot tudi z aktivnostmi, s katerimi to izgubljajočo tradicijo oživljajo in ljudi o njej ozaveščajo. Uporaba zvoka golobjih piščali ima dolgo preteklost, če- prav se ne ve, kdaj natančno so jih začeli uporabljati. Raz- lične vire, ki pričajo o izdelavi in uporabi golobjih piščali, lahko strnemo v naslednje: raziskovalec in zbiratelj golobjih piščali Shixiang Wang opozarja, da so, še preden so našli literarne in zgodovinske zapise o golobjih piščalih, upodo- bitve golobov našli na žadastih izdelkih. Glede na osnovni material, iz katerih so bile izdelane – to sta buča in bambus, ki sta osnovna materiala tudi za izdelavo starodavnih pihal – pa ga ne bi presenetilo, če bi se golobja piščal pojavila med arheološkimi izkopaninami iz obdobja Vzhodnega Hana (25–220) ali še zgodnejšega obdobja (Wang 1999: 52). Po podatkih iz literature, ki omenja golobje piščali, te segajo v obdobje Severnega Songa (960–1127), gre pa predvsem za lirična dela oz. pesmi pesnikov dinastije Song, kot sta Mei Yaochen (1002–1060) in Zhang Xian (990–1078) (Wang 1999: 52). Spet drugi zgodovinski opisi pripisujejo golobj- im piščalim vlogo signalne naprave, ki je pomagala izslediti sovražnika (Wang 1999: 53). 1 Med pomembnejšimi razlogi za uporabo golobjih piščali naj bi bila tudi razpoznavnost lastnika golobov, ki je po 1 Zgodovinski teksti golobje piščali obravnavajo kot opozorilno na- pravo, ki naj bi pomagala pri odkrivanju sovražnika. Ob poteh, kjer so domnevali, da se bo pojavil sovražnik, naj bi v pozlačenih in la- kiranih škatlah pustili več sto golobov. Ko je sovražnik škatlo odprl, naj bi iz njih izleteli golobi in krožili nad njimi, pri tem pa proizvaja- li značilni zvok; nasprotniki so takoj vedeli, kje se sovražnik nahaja (Wang 2000: 53). Izvleček: Slovenski etnografski muzej hrani zbirko 14 golobjih piščali, ki jih je Ivan Skušek (1877–1947) pridobil iz Pekinga. V preteklosti je bil zvok golobjih piščali razpoznaven zvok Pe- kinga, ki se dandanes izgublja, a doživlja tudi modernejše oži- vitve. Avtorica osvetli glavne tipe golobjih piščali iz Skuškove etnografske zbirke, odkriva posebnosti zbirke, ponazori oznake njihovih izdelovalcev in išče sorodnosti med njimi. V ospredju je percepcija spreminjajoče se družbene vloge in kulturne konota- cije golobjih piščali v prostoru in času s poudarkom na umestitvi Skuškovih golobjih piščali v slovenski prostor. Ključne besede: Zbirka Ivana Skuška, Kitajska, golobje pi- ščali, bučni tip, cevni tip, kombinirani tip Abstract: The Slovene Ethnographic Museum holds a collec- tion of 14 pigeon whistles, which were gathered by Ivan Skušek (1877–1947) in Beijing. The paper illuminates the main types and basic features of the pigeon whistles from the Skušek col- lection. Moreover, it discovers special features of the collection, illustrates the designations of their makers and searches for similarities among them. It highlights the changing social role and cultural connotation of pigeon whistles through space and time, with an emphasis on the placement of Skušek’s pigeon whistles in Slovenia. Keywords: Ivan Skušek collection, China, pigeon whistles, gourd type, tubular type, combined type GOLOBJE PIŠČALI IZ SKUŠKOVE ZBIRKE SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA Izvirni znanstveni članek | 1.01 Datum prejema: 25. 2. 2020 Glasnik SED 60|1 2020 43 Neevropske zbirke v slovenskih muzejih Klara Hrvatin značilnem zvoku piščali svojih golobov te lahko ločil od golobov drugih lastnikov. Nošenje piščali se pogosto omenja tudi za odvračanje plenilskih ptic (Laufer 1908: 394; Clark 2006: 213), pri čemer pa v primeru, da piščal golobu otežuje letenje, lahko pride prav do nasprotnega učinka; piščal naj ne bi bila težja od nekaj gramov. Drugi viri omenjajo zvoke golobjih piščali kot značilne glasovno prepoznavne pismonoše, ki naj bi jih v Pekingu uporabljali namesto telegramov, s katerimi so bankam sporočali rezul- tate o menjalnem tečaju med bakrenim denarjem in srebr- nimi taelskimi ploščicami (b. n. a. 1905: 77). Verjetno bi lahko našli še številne primere uporabe golo- bjih piščali. Kar je pri tem zanimivo oz. bi bilo zanimivo raziskati, je, da tudi drugod po svetu redijo golobe, ven- dar pa tam njihove vloge niso razširili na vlogo »nosilcev zvoka«. V vsakem primeru ta kaže na poseben odnos do samega zvoka, ki ga golob z golobjo piščaljo proizvede med letenjem. Predvsem naj bi bil zvok golobjih pišča- li prepoznaven zvok Pekinga, za katerega naj bi se poleg zgoraj omenjenih imen uporabljala tudi imena, kot so shao zi ( 哨子, piščali), ali pa hu lu ( 葫蘆, buča vrste Lagenaria siceraria) (Moule 1908: 67), iz katere so izdelane golobje piščali. Vemo tudi, da se številne različne oblike golobjih piščali še naprej razvijajo. Wang (1999: 50) poudarja, da se tega razpoznavnega zvoka Pekinga lahko naužijemo v vsakem letnem času. Če ga v mestu ni bilo slišati, je bil to znak lakote oz. nemirnih časov, ko je bil narod pod japon- sko okupacijo (Wang 1999: 50–51). 2 Nekatere golobje piščali so izdelane iz (različnih vrst) buč. Bučo izdolbejo in v izdolbeno odprtino vstavijo bambu- sovo piščal in zgornji del golobje piščali. Ta za golobjo piščal deluje kot nekakšen pokrovček (nekaj primerkov je prav tako iz buče), ob tem pa tudi v izdolbeno telo buče umestijo več manjših bambusovih piščali. Golobje piščali so lahko tudi v celoti izdelane iz bambusovih tulcev s po- krovčkom iz bambusa. Večkrat pa so umetelno izdelane iz buč (okroglega telesa) v kombinaciji z malimi bambusovi- mi piščalmi in večjim bambusovim tulcem. Na spodnjem delu ima vsaka piščal ploščico z luknjico, ki omogoča, da se piščal priveže na rep goloba. Zbirka Ivana Skuška (1877–1947) in golobje piščali Zbirka Ivana Skuška je ena največjih vzhodnoazijskih zbirk v Sloveniji. Ivan Skušek, intendant avstro-ogrske križarke 2 V zgodnejših glasbenih virih, kot je na primer Moulejev List of the Musical and Other Sound-Producing Instruments of the Chinese (1908), so tudi zapisi, da naj bi bila uporaba golobjih piščali razšir- jena ne le v Pekingu, temveč tudi v Hangehowu, danes Hangzhou. Tam naj bi jih imenovali ko ling ali piščali, ki jih nosijo golobi (Mo- ule 1908: 67) in naj se ne bi bistveno razlikovale od bolj znanih pe- kinških. Zgodovinski viri prav tako razkrivajo, da so že v obdobju Qing obstajale posebne tržnice, kjer so prodajali golobje piščali, kletke za gojenje golobov in golobe (Shi 2019). S.M.S. »Kaiserin Elisabeth«, jo je ustvarjal v obdobju sed- mih let, med letoma 1913 in 1920, ko je bil kot intendantski častnik v konfinaciji v Pekingu (glej tudi Marinac 2020). Njegova prednost oz. kar mu je poleg entuziazma omogo- čalo izpopolnjevanje zbirke, je bila, da mu je prepustnica za prost izhod omogočala prosto gibanje po Pekingu, kjer je lahko nabavljal vse potrebno za druge oficirje (Čeplak 2012: 103). Verjetno je k mogočnosti zbirke prispevalo nje- govo poznanstvo z vplivnimi ljudmi, kot je bil Reginald Fleming Johnston (1874–1938), spoštovani angleški uči- telj zadnjega cesarja (Skušek po Čeplaku 2012: 103), ki je imel kot edini tujec dovoljenje za vstop v cesarsko palačo in Prepovedano mesto. Prav tako naj bi bil njegov prijatelj neki nemški misijonar, ki mu je pomagal iskati podatke o predmetih (Skušek po Čeplaku 2012: 105). Kot stalna zbirka je bila Zbirka Ivana Skuška med letoma 1964 in 1990 razstavljena v Muzeju neevropskih kultur v baročnem dvorcu Goričane pri Medvodah, danes pa je shranjena v muzejskem depoju Slovenskega etnografske- ga muzeja (Čeplak 2012: 117). Zaradi obsežnosti zbirke zanjo žal nikoli ni bil izdelan katalog. Etnologinja in vodja Muzeja neevropskih kultur, kustodinja Pavla Štrukelj, se je zelo trudila, da bi se ukvarjala s celotno zbirko, a ker ni dobila dodatne pomoči, je bil njen trud zaman (Čeplak 2019; glej tudi Palaić 2020). Trenutno se Slovenski etno- grafski muzej v sodelovanju z Oddelkom za azijske študije ljubljanske univerze trudi, da bi premostil to vrzel in po- novno pregledal in osvetlil pomembnost zbirke. 3 V raznoliki zbirki najdemo vse: od predmetov manjšega formata, tako malih umetnin kot predmetov za vsakdanjo rabo, kot so budistični kipci, lakirani predmeti, posodice iz žada, bambusa in slonovine, pipe za tobak, njuhalniki, zrcalo, kompas, zbirka kovancev, ženska in moška drago- cena oblačila, obutev in pokrivala, vezenine itn., kot tudi predmete večjega formata, med katerimi je treba v ospred- je postaviti predvsem Skuškovo zbirko pohištva, ki naj bi bila ena redkih tovrstnih zbirk v Evropi (Vampelj Suha- dolnik 2019: 130). Poleg tega naj bi bila ena redkih, katere pohištvo je bilo zbrano v začetku 20. stoletja in ne pozne- je, tako kot je to v muzejih s podobnimi zbirkami (Vampelj Suhadolnik 2019: 130). Predvsem so v zbirki dragocene kitajske starine, še zlasti iz časa zadnje mandžurske dinastije Qing (1644–1911), med njimi pa tudi japonski predmeti, kot je štiridelna do- za za puder iz obdobja Meiji, ročno poslikan porcelanast dvanajstdelen čajni set, japonska tradicionalna oblačila, nekaj kimonov in pasov za kimono obi, spodnje garniture za kimono, pahljače, ki se uporabljajo pri plesu itn. – te naj bi pripadale ženi Ivana Skuška Tsuneko Kawase (pozneje Marija Skušek) – in fotografski album Kazumasa Ogawe 3 Več o sodelovanju Oddelka za azijske študije FF UL in Slovenskega etnografskega muzeja v Vampelj Suhadolnik 2019; glej tudi Motoh, Vampelj Suhadolnik in Grčar 2019. Glasnik SED 60|1 2020 44 Neevropske zbirke v slovenskih muzejih Klara Hrvatin Decoration of Palace Buildings of Peking (1906). Ta je zlasti dragocen, ker naj bi bil v Tokiu natisnjen le v 500 izvodih. Kot posebnost zbirke lahko kot redko in najobsežnejšo zbirko na slovenskih tleh označimo tudi kitajska glasbi- la. Med njimi so kitajske cimbale yangqin z okrasi in deli iz slonovine v prekrasni poslikani škatli z bogato motivi- ko; bajiao gu ali osemkotni tamburin s kačjo kožo; dve kitajski lutnji pipa s štirimi strunami (ena je sicer slabše ohranjena, obe pa sta umetelno oblikovani iz slonovine in s kitajskim tradicionalnim motivom v obliki netopirja) in dvoje ustnih orgel sheng iz 17 bambusovih piščali. Zbirko sestavlja tudi gong velikega formata, ki naj bi datiral v leto 1675 in velja za enega starejših predmetov v zbirki. Poleg omenjenih artefaktov zbirko sestavlja 14 primerkov go- lobjih piščali. O posebnosti glasbene kulture Kitajcev pa pričajo prav tako iz buč izdelane hišice za čričke, v katerih so shranjevali »pojoče« čričke. Glede na vire lahko o golobjih piščalih kot delih muzej- skih zbirk iz ameriških in evropskih muzejev najpogosteje beremo na začetku 20. stoletja. Njihovo omembo zasledi- mo že v katalogu The Catalogue of the 1904 Saint-Louis Purchase Exposition (Missouri, USA) in na razstavi Liège Exhibition iz leta 1905 (Spletni vir 14). Na njihovo dos- topnost in razširjanje popularnosti naj bi v 19. stoletju vplivalo tudi vse večje število tujcev na Kitajskem, ki so pripomogli, da je bila golobja piščal med najatraktivnejši- mi spominki, ki so jih prinesli domov. Golobje piščali se pojavljajo kot del glasbenih zbirk, aero- fonov, tudi v evropskih glasbenih muzejih, kot je Musical Instruments Museum v Bruslju. Tam v zbirki, imenova- ni The Crosby Brown Collection of Musical Instruments (1889), hranijo 23 golobjih piščali, primerkov iz poznega 19. stoletja. Na žalost pa so golobje piščali v muzejih, razen nedavne oživitve njihovega zvoka, ki smo mu bili lahko priča v muzeju arheoloških in etnografskih predmetov Pitt Rivers v Oxfordu, na splošno zelo skopo predstavljene. Slovenski etnografski muzej hrani 14 golobjih piščali iz Skuškove zbirke. Glede na Wang Shixiangovo tipsko raz- delitev in glede na značilnosti njihovih glavnih izdeloval- cev jih v nadaljevanju poskušam natančneje opredeliti. Nedavne obuditve zvoka in izdelovanja golobjih piščali Nathaniel Mann in Colin Chinnery K eni nedavnih uspešnih obuditev zvoka golobjih piščali sodi sodelovanje Muzeja Pitt Rivers s sedežem v Oxfordu in Nathaniela Manna, umetnika in instrumentalista, ki je z modernejšo različico piščali osvežil njihov zvok. S tem je k spoznavanju piščali privabil mlajše generacije in obudil védenje o njihovi prvotni tradicionalni uporabi. 4 Po pri- merkih golobjih piščali, shranjenih v Muzeju Pitt Rivers, je oblikoval sodobno različico, ki jo je nato v sodelovanju z dolgoletnim in enim redkih skrbnikov golobov – Petrom Petraviciousom – namestil na golobe posebne vrste 5 ter jih pred sedmimi leti na razstavi Zvočne sile (Oxford Con- temporary Music’s Audible Forces) premierno predstavil kot del festivala Mednarodni Brighton (Brighton Inter- national) (Spletni vir 1). Sledile so predstavitve na raz- ličnih odprtih umetniških festivalih po vsej Angliji. Peter Petravicious je kot dolgoletni in redki oskrbnik treniranih golobov v ta namen vzgojil jato golobov, ki naj bi bili pri- merni za nošenje golobjih piščali (Spletni vir 2). Produkt njunega dela je lepo viden tudi v 3D-postavitvi razstavlje- nih golobjih piščali, ki združuje tako klasične (kitajske in južnoazijske) kot tudi novejše piščali, umetelno izdelane iz plastike in živo pobarvane. Mann je zanje uporabil re- ciklirano plastiko; plastične kanistre za shranjevanje 33- mm filma, ki so, vsak glede na svojo drugačno velikost odprtine, proizvedli različne tone (Spletni vir 1; Spletni vir 3). Tako je poleg golobjih piščali, ki naj bi datirale pred- vsem v 20. leta 19. stoletja (najstarejša pa naj bi bila iz leta 1886; Spletni vir 3), predstavil modernejše, plastične, izvirne golobje piščali. Malo drugače se je obuditve zvoka oz. ozaveščanja o zvo- ku golobjih piščali lotil britanski zvokovni umetnik Colin Siyuan Chinnery (Qin Siyuan ( 秦思源)), vnuk znamenite pisateljice Ling Shuhua (Su-hua Ling Chen, 1900–1990) in sin britanskega sinologa Johna Chinneryja. V želji, da bi obudil nekdanjo zvočno podobo Pekinga, 6 je pripravil zvočne posnetke mestnih predelov hutong, starih tradicio- nalnih uličic. V nedavnem projektu je angleški umetnik, ki je kot otrok živel v Pekingu, uresničil željo in nujo po obuditvi spomina na zvočnost Pekinga. Prav ta zvočnost naj bi bila tudi po mnenju strokovnjakov s področja zvo- kov in akustike ena najbolj zanimivih in posebnih (Spletni vir 5), kar naj bi Siyuana Chinneryja dodatno spodbudilo k delu. Leta 2005 je k sodelovanju pri projektu Zvok in mesto (Sound and the City, sponzorirala ga je organiza- cija British Council) povabil štiri predstavnike zvokov- ne umetnosti: glasbenika in zvočnega umetnika Davida Toopa, izvajalca na vzhodnoazijskih pihalih Cliva Bella, 4 Muzej Pitt Rivers hrani tako primerke tradicionalnih kitajskih in in- donezijskih golobjih piščali kot tudi sodobnejših vrst. 5 Gre za t. i. posebno rejo udomačenih golobov, imenovanih Birmin- gham Rollers. Ti golobi so zelo priljubljeni in jih različni klubi in or- ganizacije pogosto prikazujejo javnosti in vključujejo v tekmovanja (v borbe). Golobe, ki jih je v svojem projektu uporabil Mann, je v ta namen vzgojil Peter Petravicious (Spletni vir 4). 6 Še v 70. letih 20. stoletja naj bi v vsaki pekinški ulici pet do šest ljudi vzgajalo golobe in skrbelo za tradicijo golobjih piščali, kar je bila takrat precej živa praksa. Sedaj je v celotnem mestnem okrožju zelo težko najti osebo, ki bi se ukvarjala s to tradicijo (Spletni vir 5; Spletni vir 9). Glasnik SED 60|1 2020 45 Neevropske zbirke v slovenskih muzejih Klara Hrvatin umetnika okoljskih zvokov (environmental sounds) Pet- ra Cusacka in pionirja na področju ambientalne glasbe Briana Enoja (Spletni vir 6). Projektu je dal posebno težo Cusack, ki je imel že veliko izkušenj s terenskih snemanj tako v velikih evropskih me- stih kot tudi na oddaljenih izoliranih območjih. Obudil je osnovno idejo, ki jo je uresničil že pri svojem prejšnjem projektu Vaši najljubši zvoki Londona (Your Favourite London Sounds); uvedel je radijsko glasovanje o najljub- ših zvokih Pekinga, oblikoval lestvico značilnih mestnih zvokov (Spletni vir 7), jih posnel in spojil v kompilacijo z naslovom Najljubši zvoki Pekinga (Favourite Beijing Sounds), na katerem lahko med drugim poslušamo tudi zvoke golobjih piščali (Spletni vir 8). Cusack je s svojim delom vplival na Chinneryja, ki je do- bil idejo za svoj zadnji projekt Zgodovinski projekt zvoka Pekinga (Beijing Sound History Project), v katerem se je osredotočil na tradicionalne zvoke Pekinga. Med njimi so – med 200 posnetimi zvoki – kot pomembnejši zvočni predstavniki mesta prav zvoki golobjih piščali (Spletni vir 9). Rezultati njegovega dela so od leta 2012 kot zvočna interaktivna instalacija razstavljeni v Zvočnem muzeju Pe- king (Beijing Sound Museum) v muzeju Shijia Hutong v okrožju Dongcheng. 7 Poleg spominov, ki jih domačinom prikliče z zvoki – ti jih spominjajo na preteklost – so zvo- ki privlačni tudi za tujce, ki lahko doživijo stari Peking. Poleg Prepovedanega mesta in drugih dvornih palač so ga odlikovale prav ozke hutong s svojimi znamenitimi vsak- danjimi zvoki, ki jih lahko slišimo v Zvočnem muzeju. Golobje piščali kot nesnovna kulturna dediščina Poleg intenzivnih umetniških projektov z namenom oži- vljanja zvoka golobjih piščali je v zadnjih letih v ospredju tudi ohranjanje izdelovanja golobjih piščali kot pomemb- ne pekinške kulturne dediščine. Leta 2014 je bilo izde- lovanje golobjih piščali vpisano na seznam nesnovne kulturne dediščine ročnih obrti Pekinga. Njen nosilec je Zhang Baotong, eden starejših in redkih mojstrov te obrti. Naslednikov izdelovanja golobjih piščali ni veliko, kajti prenašanje mojstrovega znanja na učence ni bilo v navadi; to je prav tako med razlogi za upadanje znanja. Tudi samih mojstrov je bilo v preteklosti malo. V skupino t. i. »osmih glavnih mojstrov« (splošno ime za glavne predstavnike izdelovalcev) spadajo znani izdelovalci iz dinastije Qing, kot so Hui, Yong (starejši), Xing in Ming, iz obdobja re- publike Kitajske (1912–1949) pa Young (mlajši), Xiang, Wen in Hong. Zhang Baotong pripada družini izdeloval- cev, ki jih predstavlja reprezentativna pismenka oziroma logotip družine Wen ( 文); ta pomensko zajema pojme, kot so »kultura«, »pisanje«, »jezik«. Učitelja Tao Zuowena, 7 Muzej je postavljen v prenovljenem nekdanjem domu pisateljice Ling Shuhua oz. Chinneryjeve babice. Za natančnejše informacije o muzeju in zvočni inštalaciji glej Spletni vir 10. ker je živel v bližini in bil družinski prijatelj, je Zhang po- znal že kot otrok. Ne le, da je Zhang že od malih nog nav- dušeno oblikoval golobje piščali in gojil golobe, vezi med njima so se okrepile tudi zaradi njegovega spoštovanja do Taojevega dela in skrbi zanj na stara leta. Postal je edini naslednik izdelovanja golobjih piščali sloga Wen, prevzel je tudi vlogo učitelja oziroma prenašalca znanja na mlajše generacije. Piščali sloga Wen odlikujejo lahkost, okrogli zgornji del in čiste linije, ki pri njihovi uporabi zmanjšuje- jo zračni upor (Spletni vir 12). To staro tradicijo bi bilo zelo težko obuditi brez Chinne- ryjevih posnetkov Zhangovih golobov (Spletni vir 11). Po Zhangovem menju so golobje piščali še vedno zelo popu- larne, ne samo zaradi zvokov, ki jih producirajo, cenjene so tudi zaradi estetskega videza. V zadnjem času naj bi se razširile na celotno državo, medtem ko so bile v pre- teklosti omejene le na Peking. Trenutno ima Zhang dva učenca, na katera prenaša svoje znanje, ta dva pa na svoje štiri učence, tako da je za prihodnost golobjih piščali do- bro poskrbljeno (Spletni vir 13). Wang Shixiangova tipska razdelitev piščali Med številnimi strastmi, ki so izpolnjevale in zaposlovale Wang Shixianga, so njegove študije o oblikovanju, tehno- logiji in socialni zgodovini kitajskega pohištva, izdelkov iz kitajskega laka, bambusa, slonovine, rezljanih buč, lesa in roževine. Čeprav velja knjiga Classic Chinese Furni- ture: Ming and Early Qing Dynasties (1991) za njegovo najvplivnejše delo, so ga zanimale tudi golobje piščali. Kot eno redkih strokovnih publikacij s tega področja je le- ta 1989 v kitajščini objavil monografijo Pekinške golobje piščali (Beijing Pigeon Whistles), leta 1999 pa v dvojezič- ni različici (v kitajščini in angleškem prevodu); to je ena prvih strokovnih publikacij, ki bralca vpelje v umetnost golobjih piščali. Za pričujočo študijo o golobjih piščalih iz Skuškove zbirke je uporabna Wangova tipologija, izdelana na podlagi oblik golobjih piščali. Po obliki jih razvršča v štiri skupine s podskupinami. Po tej tipologiji umeščam tudi golobje piščali iz Skuškove zbirke, in sicer na 1) buč- ni tip, 2) cevasti tip, 3) ploščadni tip in 4) kombinirani tip, imenovan tudi tip zvezd in oči (Wang 1999: 55–63). Bučni tip ima kot osnovo za telo piščali izdolbeno bučo. Glede na velikosti buč obstajajo manjše, večje in srednje velike golobje piščali; najbolj naj bi se uporabljala slednja, kar je povezano tudi z njenim zvokom (to podrobneje opi- sujem pozneje). Da bi si bolje predstavljali omenjene ve- likosti, jih Wang primerja s predmeti naravne velikosti, in sicer manjši tip s približno velikostjo in obliko oreha, večji z obliko in velikostjo teniške žogice (Wang 1999: 57). Av- tor jih v članku označi s kraticami S (manjši tip), L (večji tip) in M (srednji tip, z velikostjo med orehom in teniško žogico) (glej Tabelo 1). Večina piščali bučnega tipa pa ni sestavljena samo iz buče kot osnove, temveč vsebuje tudi podpiščali, imenovane zaizi (mladika) (Wang 1999: 56). Glasnik SED 60|1 2020 46 Neevropske zbirke v slovenskih muzejih Klara Hrvatin Na zgornjem delu buče so kapica (pokrovček), navadno iz bambusa, na kateri je zareza ali reža, ki omogoči pretok zra- ka, ter prav tako podpiščali, izdelane iz trsja ali bambusa. Navadno so pri tej obliki trije pari podpiščali: en par pod samo režo na kapici golobje piščali ter dodatna dva para na vsaki strani bučnega telesa. Obstaja tudi golobja piščal, imenovana »zvezde okrog lune«, ki ima veliko več pomo- žnih piščali (podpiščali) pritrjenih v polkrogu na telo buče okrog reže in je ime dobila po svojem videzu. Na Sliki 1 poleg omenjenih delov vidimo tudi »repek« golobje piščali, majhno ploščico z luknjico, oblikovan iz slonove kosti ali bambusa, prilepljen na spodnji del buče. Ta omogoča, da se piščal pripne na golobov rep (Wang 1999: 55–58). Cevasti tip golobjih piščali lahko razdelimo na dva tipa. Prvi tip je sestavljen iz tanjših cevi iz trsja, ki jih imenuje- jo lian in merijo 10 milimetrov ali manj. Drugi tip golobje piščali je narejen iz izdolbenega bambusa premera 15 mi- limetrov z imenom cevi tong (Wang 1999: 58–59). Najpo- gostejše oblike tega tipa so tricevni, petcevni in dvocevni tipi (Wang 1999: 59). Golobje piščali tega tipa imajo na vrhu konstrukcije bam- busove pokrovčke z režo, ki so pritrjeni na same cevi. Spo- dnji del ima dva dna: zunanje, v katero je navadno vgra- viran logotip umetnika oz. družine oblikovalcev; zgornje dno pa je umeščeno znotraj cevi in ga lahko postavimo višje ali nižje, glede na željeno tonsko višino. V grobem poznamo tri vrste tretjega, ploščadnega tipa go- lobjih piščali, in sicer 1) t. i. »slivov cvet s sedmimi zvez- dami«, sedemcevni na ploščadi v obliki cvetnega lista, 2) trivrstni ploščadni tip z devetimi cevmi, pri katerem so po tri cevi razporejene v tri vrste, ter 3) petvrstni ploščadni tip s petnajstimi cevmi, pri katerem je v treh vrstah razporeje- nih po pet cevi. Ploščad, na katero so te cevi postavljene, je narejena iz bambusa, včasih celo iz roževine vodnega bivola. Ni ravna, ampak z izboklo površino v obliki tra- pezoida (spredaj malo ožja ali zožena). Pod njo je spredaj postavljena ploščica, na katero se pritrdi golobjo piščal. Poleg tega lahko na spodnjem zadnjem delu ploščadi najdemo podporni okvir, narejen iz kosti ali slonovine z različnimi vzorci, kot so dvojni krogi, kovanci ipd., kar omogoča pretok zraka v golobjo piščal. Same cevi, ki se- stavljajo ploščadni tip in so nanj pritrjene, so iz lahkih ma- terialov, navadno iz bambusa, v nekaterih primerih pa jih naredijo tudi iz lupin oreščkov, longana in ginkovih semen (Wang 1999: 60, 89). Četrti tip, ki je prav tako razširjen, se imenuje kombinirani tip, imenujejo ga tudi zvezdni in očesni tip golobjih pišča- li. Skupno vsem tipom iz te skupine je, da imajo v sredini iz buče narejeno ovalno telo, imenovano »zvezdni trebuh« (Wang 1999: 61), spodaj je ploščica, ki ima spredaj prit- rjeno podpiščal, imenovano sprednja podpiščal, zadaj pa večjo cev, imenovano zadnja cev. Ime dobijo po skupnem številu sprednje podpiščali in zadnje cevi, vključno z vse- mi podpiščalmi, ki so po parih dodane na vsako stran buč- nega telesa. Če ima piščal skupaj sedem podpiščali in cevi, se imenuje »sedemzvezdna piščal«, kadar njeno skupno 1. pokrovček 2. reža ali zarez 3., 4. podpiščal ali pomožne piščali 5. buča (izpraznjena) 6. luknjica 7. ploščica za navezavo piščali na goloba 1. pokrovček 2. podpiščal 3. zadnja cev 4. prednja cev 5. spodnji del piščali, kjer je navadno mesto za logotip 6. luknjica 7. ploščica za navezavo piščali na goloba Slika 1: Bučni tip golobje piščali in njegovi sestavni deli (vir: Ehssan Sakhaee, skica bučnega tipa golobje piščali, narisana po Wang 1999: 58). Slika 2: Sestavni deli dvocevnega tipa golobje piščali iz Skuškove zbirke (glej Sliki 14 in 15) (vir: Ehssan Sakhaee, skica cevastega tipa golobje piščali, narisana po Wang 1999: 59). Glasnik SED 60|1 2020 47 število preseže številko devet, pa se preimenuje v »očes- no piščal«. Več ko je piščali, bolj to vpliva na njen zvok (Wang 1999: 62). Tipi golobjih piščali iz Skuškove zbirke Skuškova zbirka edina v Sloveniji vsebuje golobje piščali. Zbirka štirinajstih golobjih piščali je v I. Inventarni knjigi muzeja Goričane od št. 1 MG–387 MG označena z inven- tarnimi številkami 235 MG–248 MG (glej Tabelo 1). Iz samega zapisa je razvidno, da gre za golobje piščali, ki naj bi bile kupljene v antikvariatu v Pekingu, z vpisano dataci- jo iz 19. stoletja, brez natančnejših podatkov (I. Inventarna knjiga muzeja Goričane: 157–174). Glede na Wang Shixi- angovo tipsko razdelitev golobjih piščali jih lahko razdeli- mo predvsem v tri skupine (glej Tabelo 1). Bučni tip Več kot polovico golobjih piščali lahko pripišemo skupi- ni bučnega tipa (osem primerkov, 235 MG–242 MG). V zbirki prevladujejo buče manjšega formata s posledično manjšim številom podpiščali, navadno le en par poleg ene podpiščali v bambusovem pokrovčku same piščali. Kar prav tako odlikuje bučni tip piščali, so pogoste ornamen- tacije z vzorci cvetov (236 MG, 240 MG, 238 MG, 241 MG, 242 MG). Na Sliki 1 je osnovni tip s tremi pari podpiščali – najbolj pogost glede na število podpiščali in značilen za bučni tip piščali srednje velikosti. Gre za najbolj običajno razpore- ditev podpiščali, in sicer treh parov piščali: en par poleg reže pokrivala piščali ter še dva para, vsak z ene strani ob samem pokrovčku oz. na buči. Dva primerka takšnega osnovnega tipa bučne piščali sta tudi v Skuškovi zbirki. Prvi (z inventarno številko 235 MG) je narejen iz buče in v zbirki Skuškovih golobjih piščali pozornost vzbuja zaradi svoje velikosti. Polakiran je s črnim odtenkom in precej lahek. Čeprav naj bi bile nekatere golobje piščali polaki- rane tudi z notranje strani, omenjena piščal tega ne kaže, kar velja tudi za druge piščali iz zbirke. Lak naj bi povečal odpornost in zaščitil izdelek pred insekti, po drugi strani pa piščali doda težo in jo golobi teže nosijo (Wang 1999: 57). Pokrovček in telo sta izdelana iz bambusa, medtem ko ji spodnja ploščica (navadno izdelana iz bambusa ali slonovine in rabi za navezavo na goloba) manjka, tako da namesto nje na spodnjem predelu piščali najdemo oz- ko odprtino. Blizu odprtine ima golobja piščal tudi plitev vrez, ki bi bil glede na svoj položaj in način vrezovanja lahko logotip piščali, a je žal nerazpoznaven. Sliki 4 in 5: Bučni tip golobje piščali (s tremi pari piščali) največje velikosti (buča, bambus, črni lak, brez ploščice za navezavo goloba) (235 MG, SEM, Skuškova zbirka) (foto: Blaž Verbič, 2019). Neevropske zbirke v slovenskih muzejih Klara Hrvatin 1. pokrovček (zadnje cevi) 2. zadnja cev 3. pokrovček (bučnega telesa) 4. podpiščali 5. zvezdni trebušček 6. sprednja podpiščal 7. podpora za ploščico 8. spodnji del cevi oz. tulca (vrez logotipa) 9. ploščica za navezavo piščali na goloba Slika 3: Sestavni deli kombiniranega tipa golobje piščali po imenu piščal sedmih zvezd, ki ga lahko najdemo v Skuškovi zbirki (vir: Ehssan Sakhaee, skica piščali sedmih zvezd, narisana po Wang, 1999: 62). Glasnik SED 60|1 2020 48 Neevropske zbirke v slovenskih muzejih Klara Hrvatin Inventarna številka 8 Tip golobje piščali 9 (št. piščali) Velikost (cm) 10 Material (poškodovani deli) Vrezana oznaka 18299 (235 MG) bučni tip L (3 pari piščali) 7 x 8, 5 x 7,5 buča, bambus, črni lak (brez ploščice) ? (nerazpoznavna) 18300 (236 MG) bučni tip M (3 pari piščali) 6,5 x 5 x 5,7 buča, bambus, črni lak, rdeči lak, cvetni vzorec v črni barvi na rdeči podlagi 尹 18301 (237 MG) bučni tip S (3 piščali) 6 x 4,5 x 4 buča, črni lak 德 18302 (238 MG) bučni tip S (bučni tip, 3 piščali) 5,8 x 4,5 x 4 buča, bambus, črni lak, rdeči lak, cvetni vzorec v črni barvi na rdeči podlagi 尹 18303 (239 MG) bučni tip M (3 pari piščali) 9 x 6,5 x 5,5 buča, bambus, temnordeči lak 德 18304 (240 MG) bučni tip S (3 piščali) 6 x 5,5 x 5 buča, bambus, nebarvan, črn rastlinski vzorec 尹 18305 (241 MG) bučni tip S (3 piščali) 6 x 5 x 5 buča, bambus, naravne barve, črn rastlinski vzorec na rdeči podlagi / 18306 (242 MG) bučni tip S, 3 piščali) 5,5 x 4,5 x 4,3 buča, bambus, nebarvan rastlinski vzorec 尹 18307 (243 MG) dvocevni tip 6,2 x 4,8 x 2,8 bambus, nebarvan 尹 18308 (244 MG) kombinirani tip, piščal enajstih oči 7,5 x 5 x 4,8 buča, bambus, deloma temnordeče lakira- no (podpiščal levo zgoraj poškodovana oz. potisnjena v notranjost) 鸿 8 Prva inventarna številka je stara inventarna številka Narodnega muzeja. Inventarna številka v oklepaju je stara inventarna številka Muzeja Goričane. 9 S kraticami L, M in S je označena velikost golobjih piščali (L – večji tip golobje piščali, približno v obliki teniške žogice, S – manjši tip golobje piščali, približno v obliki oreha, M – srednji tip, približno velikosti med M in S). 10 Golobje piščali sta ob reviziji Skuškove zbirke med septembrom in novembrom 2019 merila kustos Ralf Čeplak in Tina Brdajs. Poleg predstavnice, ki je največja med golobjimi piščali bučnega tipa, omenjam tudi dve, ki po tehniki oblikovanja in logotipu spadata v isto izdelovalsko družino. Prva golo- bja piščal (z inventarno številko 239 MG; glej Sliko 6) bi bila lahko po svoji obliki prototip najbolj klasične oblike bučnega tipa (glej Sliko 1) s tremi pari piščali, lakiranimi s temnordečo oziroma vijolično barvo, ki je poleg do zdaj znanih črne in rumene najpogostejša barva, s katero so prebarvane golobje piščali. Druga golobja piščal (z inven- tarno številko 237 MG; glej Sliko 7)) predstavlja tip man- jše velikosti bučnega tipa v velikosti malo večjega oreha s samo tremi podpiščalmi in je črno lakirana. Od drugih golobjih piščali se obe razlikujeta po pokrovčku (kapici) golobje piščali, ki je verjetno izdelan iz buče, tako kot tudi samo telo, ne pa iz bambusa. Obe imata po obliki in mate- rialu ujemajoči se jeziček ter sta označeni z logotipom de 德, pismenko, ki pomeni »vrlina«. Glasnik SED 60|1 2020 49 Neevropske zbirke v slovenskih muzejih Klara Hrvatin 18309 (245 MG) kombinirani tip, piščal sedmih zvezd 6,5 x 4 x 3,8 buča, bambus, deloma zeleno lakiran, jeziček iz kosti (zadnja cev slabo pritrjena) 士 (?) 18310 (246 MG) kombinirani tip, piščal enajstih oči 6,8 x 4,5 x 5 buča, bambus, črni lak (manjka zadnja cev) / (manjka cev, kjer je navadno mesto za oznako) 18311 (247 MG) kombinirani tip, piščal trinajstih oči) 7 x 5,2 x 5 buča, bambus, črni lak (manjka zadnja cev) / (manjka cev, kjer je navadno mesto za oznako) 18312 (248 MwG) kombinirani tip, piščal trinajstih oči) 5,7 x 4,8 x 5 buča, bambus, črni lak (manjka zadnja cev) / (manjka cev, kjer je navadno mesto za oznako) Tabela 1: Golobje piščali iz Skuškove zbirke Ob Skuškovi zbirki lahko opozorimo na dve za bučni tip golobjih piščali značilni posebnosti. Golobje piščali iz Skuškove zbirke, ki pripadajo bučnemu tipu, so manjše in imajo zato ob reži na pokrovčku tudi manj parov podpišča- li. Poleg manjše velikosti jih odlikuje tudi njihova zunan- jost, ki je – v nasprotju tako z drugimi golobjimi piščalmi iz Skuškove zbirke kot tudi z drugimi primeri piščali, ki so razstavljene oz. opredeljene v Wang Shixiangovi pub- likaciji o golobjih piščalih – barvita in ima na beli ali tem- nordeči podlagi tudi cvetne vzorce (glej Slike 9, 10, 11, 12). Glede na logotip na vseh omenjenih piščalih verjetno vse pripadajo istemu umetniku ali šoli. Po mnenju slikar- ke, kaligrafinje in raziskovalke Huiqin Wang gre po vsej verjetnosti za logotip, predstavljen s pismenko yin 尹, ki naj bi označevala ime družine umetnikov (Wang 2020). V jati golobov z drugimi vrstami piščali velja zvok bučnih tipov piščali za najnižji ton. Glede na to, da ima vsak bučni tip večje število pomožnih piščali, lahko oddaja tudi več tonov, katerih zvok pa ob prevelikem številu podpiščali oslabi. Slika 6: Bučni tip golobje piščali (s tremi pari piščali) srednje velikosti (buča, bambus, temnordeči lak) (239 MG, SEM, Skuškova zbirka) (foto: Blaž Verbič, 2019). Slika 7: Bučni tip golobje piščali (s tremi piščalmi) manjše velikosti (buča, bambus, črni lak) (237 MG, SEM, Skuškova zbirka) (foto: Blaž Verbič, 2019). Slika 8: Logotip na golobji piščali bučnega tipa s tremi pari piščali ( 德) iz Skuškove zbirke (239 MG, SEM, Skuškova zbirka) (foto: Blaž Verbič, 2019). Glasnik SED 60|1 2020 50 Neevropske zbirke v slovenskih muzejih Klara Hrvatin Cevni tip V Skuškovi zbirki cevni tip piščali (glej sliki 14 in 15) zastopa le en primerek, in sicer lepo ohranjeni dvocevni tip, na katerem je na daljšem tulcu razviden tudi logotip umetnika. Ta je enak logotipu zgoraj omenjenih golobjih piščali bučnega tipa s cvetličnimi vzorci. Piščal je v celoti izdelana iz bambusa v naravni barvi, iz bambusa je tudi ploščica za navezavo. Pri celotni sestavi golobjih piščali, pripetih na golobjo jato, naj bi imel ta tip piščali veselo in živahno barvo zvoka (Spletni vir 13) v obsegu alta (Wang 1999: 60). Cevni tip piščali iz Skuškove zbirke ima zelo izrazit in čist zvok, višine tonov same piščali potrjujejo osnovni princip, ki naj bi veljal za vse piščali: pri vsaki podpiščali oz. v primeru cevnega tipa se cevi med seboj oglašajo v razmiku dveh celih tonov (Spletni vir 13). Sliki 14 in 15: Dvocevni tip golobje piščali, frontalni pogled in pogled s strani (Skuškova zbirka, SEM, 243 MG) (foto: Blaž Verbič, 2019). Kombinirani tip V zadnji skupini piščali iz Skuškove zbirke je pet primer- kov kombiniranega tipa piščali (glej sliko 3), in sicer: go- lobja piščal sedmih zvezd (245 MG, Slike 16, 17 in 18), golobja piščal enajstih oči (244 MG, Slika 19), črno la- kirana golobja piščal enajstih oči in dva primerka golobjih piščali trinajstih oči (Slika 20). Pri zadnjih treh, pri katerih bi lahko po velikosti, materialu in črnem laku našli med- sebojno sorodnost, so zgornje piščali poškodovane oz. jim manjka zgornja bambusova cev, kar je zabeleženo že v I. Inventarni knjigi muzeja Goričane (od št. 1 MG–387 MG) in ni predmet poškodbe predmeta v sami oskrbi muzeja. Ta- ko tudi nimamo dostopa do logotipa, ki bi lahko o golobji piščali povedal kaj več; logotip kombiniranega tipa golobje piščali je navadno vrezan v zadnji cevi golobje piščali. Slika 13: Logotip, ki ga lahko najdemo na bučnem tipu golobjih piščalih, za katere so značilni barvitost in cvetlični vzorci (240 MG, SEM, Skuškova zbirka) (foto: Blaž Verbič, 2019). Slike 9, 10, 1 1 (od zgoraj navzdol): golobje piščali, bučni tipi S s tremi podpiščalmi, za katere je značilna črna, temnordeča ali rumena barva z različnimi cvetličnimi vzorci v črni barvi (od zgoraj navzdol 242 MG, 238 MG, 240 MG). V Skuškovi zbirki je pet podobnih piščali, med katerimi ena vzbuja pozornost zaradi velikosti (236 MG, Slika 12). Druga (24 1 MG), čeprav bi jo lahko po velikosti, tehniki izdelovanja, kakovosti zvoka in okrasitvi z rastlinskimi vzorci umestili v isto skupino, pa nima logotipa, ki je na vseh drugih (foto: Blaž Verbič, 2019). Slika 12: Edina golobja piščal večje dimenzije s tremi pari podpiščali iz skupine bučnih tipov, ki jih odlikujejo barvitost in cvetlični vzorci (236 MG, SEM, Skuškova zbirka) (foto: Blaž Verbič, 2019). Glasnik SED 60|1 2020 51 Neevropske zbirke v slovenskih muzejih Klara Hrvatin S tem, da se pari podpiščali kombiniranemu tipu dodajajo s strani, golobja piščal ohrani aerodinamično ravnovesje. Nekatere golobje piščali tega tipa naj bi imele na bučnem telesu tudi do devetintrideset podpiščali, kar seveda vpli- va na njen zvok; več je podpiščali, šibkejši je proizvedeni zvok. Čeprav obstajajo različni tipi kombiniranih golob- jih piščali, skupni seštevek vseh cevi in podpiščali vedno tvori liho število. Pravljice o golobjih piščalih omenjajo tudi tip osemindvajsetih ozvezdij z osemindvajsetimi piš- čalmi (Wang 1999: 62). Po mnenju poznavalcev zvoka je golobja piščal z več kot enaindvajsetimi podpiščalmi dru- gorazredna (Wang 1999: 63). Sicer pa glede na različne sestave, tako bučne kot bambusove (tako tulca kot tudi podpiščali), ta tip sam po sebi tvori sozvočje tonov v obse- gu soprana, baritona in basa (Wang 2020: 63). Na žalost ima ta tip golobjih piščali v Skuškovi zbirki največje pomanjkljivosti oz. poškodbe. Poleg že omen- jenih poškodb črno lakiranih primerkov kombiniranega tipa (246 MG, 247 MG, 248 MG) je pri golobji piščali sedmih zvezd (245 MG) zadnja cev, ki je prilepljena na osrednje telo piščali – bučo – rahlo majava oz. ni popol- noma pričvrščena na bučo. Prav tako je pri piščali enajstih oči (244 MG) ena od podpiščali levo zgoraj (ki leži levo od bambusovega pokrova zvezdnega telesa (glej Sliko 19) poškodovana oz. potisnjena v notranjost samega bučnega telesa (glej tudi Tabelo 1, materiali (poškodovani deli)). To seveda odločilno vpliva na zvok in s tem manjšo kakovost barve zvoka, kar ruši skladnost uglasitve tega tipa. Slike 16, 17 in 18: Golobja piščal sedmih zvezd, frontalni pogled, pogled s strani, pogled od zadaj (Skuškova zbirka, SEM, 245 MG) (foto: Blaž Verbič, 2019). Slika 20: Golobja piščal enajstih oči (skrajno levo) in dva primerka golobjih piščali trinajstih oči (v sredini, desno), izdelane iz buče, bambusa in črno lakirane; vsem trem primerkom kombiniranega tipa manjka zadnja cev, kar je najbolj razvidno na srednjem primerku (Skuškova zbirka, SEM, 246 MG (levo), 247 (v sredini), 248 (desno)) (foto: Blaž Verbič, 2019). Slika 19: Golobja piščal enajstih oči, pogled s strani (Skuškova zbirka, SEM, 244 MG) (foto: Blaž Verbič, 2019). Glasnik SED 60|1 2020 52 Neevropske zbirke v slovenskih muzejih Klara Hrvatin Logotipi na golobjih piščalih iz Skuškove zbirke Kakovostnejše golobje piščali naj bi se po svojih obliki in izdelavi ter zvoku razlikovale od manj kakovostnih. Najkakovostnejše odlikuje tudi logotip – vrez kitajske pis- menke, ki, kadar pripada razpoznavni družini izdeloval- cev, toliko več pove o lastnostih in načinu izdelave piščali, poveča pa tudi njeno vrednost. Pod logotipom se namreč skriva določen način oblikovanja piščali, pri čemer imena oblikovalcev večkrat ostanejo neznana. Wang (2000: 68– 76) omenja osem najbolj izkušenih in priznanih izdelo- valcev golobjih piščali; nekatere omenja že Hoose (1938: 26). Prvi priznani mojster, nosilec logotipa Hui ( 惠), naj bi deloval že pod okriljem cesarja Jiaqinga (1796–1821). Sledijo logotipi Yong (Yong starejši) ( 永, yong), Ming ( 鸣), Xing ( 興), Yong (mlajši) ( 永, yong), Xiang ( 祥), Wen (文) in Hong ( 鴻). Logotipi izdelovalcev Hui, Yong, Ming in Xing so glede na popularnost dobili ime »štirje moj- stri«, pozneje so postali znani kot »štirje starejši mojstri«, mlajša generacija z logotipi izdelovalcev Yong (mlajši), Xiang, Wen in Hong pa kot »štirje mlajši mojstri« (Wang 1999: 72). Starejša generacija naj bi glede na letnico rojstva izdelo- valca golobjih piščali Hui – rojen naj bi bil okoli leta 1800 – delovala od zgodnjih let 19. stoletja (Wang 1999: 68; Hoose 1938: 26). Na žalost ne poznamo natančnih letnic in imen štirih starejših mojstrov (imena izdelovalcev so navadno ostala neznana, prepoznavni so bili po omenje- nih logotipih); Wang jih pogosto poimenuje kar po imenu logotipov. Kot poznavalec, raziskovalec in naročnik golo- bjih piščali pa je Wang po imenih poznal predvsem mlajšo generacijo izdelovalcev, rojeno ob koncu 19. stoletja; več o tem v nadaljevanju. Čeprav naj bi bil zvok prvih piščali priznanega mojstra logotipa Hui zelo kakovosten, so na začetku manj pozor- nosti posvečali videzu piščali in obliki vreza logotipa, ki naj bi ga oblikovali kar z nožem (Wang 1999: 69). S primerjavo njegove piščali s poznejšimi opažamo znatno spremembo zunanje podobe, opazen je tudi napredek nje- ne funkcionalnosti. 11 Oblikovalec z logotipom Yong naj bi se pojavil oz. postal popularen šele po logotipu Hui. Nje- gov napredek se kaže v uporabi laka, ki naj bi ga začel aplicirati tako na zunanjost kot tudi v notranjost piščali, s čimer so piščali postale odpornejše na vlago in žužel- ke (Wang 1999: 69). Yong starejši je imel dva sodobni- ka, Minga in Xinga. Pokrovčki piščali z logotipom Ming so podobni stilu Hui, njihov logotip pa je zelo natančno vrezan. Med vsemi piščalmi osmih mojstrov naj bi bilo te najteže dobiti in imajo tudi zato posebno vrednost. Vse piščali Xing so oblikovane iz bambusa in imajo daljše 11 Sin izdelovalca z imenom Hui je nadaljeval uporabo tega logotipa, čeprav se njuno vgraviranje pismenke stilsko razlikuje (Wang 2000: 69). podpiščali, ki se raztezajo iz telesa – buče, kar omogoča uglasitev, s katero se v primerjavi z drugimi dosega tudi višje tone. Te lastnosti piščali Xing po Wangovih besedah kažejo na razvoj novega stila piščali (Wang 1999: 72). Tudi mlajša generacija izdelovalcev je vnesla nekaj novos- ti, med njimi volovjo kost za izdelavo ploščice – ta je bila navadno iz bambusa – kar je, kot je razvidno iz piščali lo- gotipa Yonga mlajšega, pripomoglo k njeni manjši obrabi (Wang 1999: 73). Ker je bil Yong mlajši zelo popularen, ga je preprodajalec Yue Zongxi najel, da je piščali izdeloval zanj. Njegova sodobnika sta bila Xiang in Wen, medtem ko je Hong še zadnji iz skupine mlajših prepoznavnih moj- strov. Logotip Wen, ki se dandanes ohranja in ima status nesnovne kulturne dediščine, pripada na začetku članka omenjenemu oblikovalcu golobjih piščali Zhangu Boa- tongu. V nasprotju z umetniki logotipa Xiang so izdelki s tem logotipom izdelani počasneje in vsak posebej, zanje je značilen tudi postopek oblikovanja najprej bučne odprtine in nato njenega pokrova, medtem ko naj bi Xiang produ- ciral hitreje in tudi več prodal. Prvotni oblikovalec piščali Wen je bil Tao Zhuowen (1876–1968), piščali Xiang pa Zhou Cunquan (1874–1956). Najmlajši Wu Zitong (1894– 1968) spada v najpoznejše obdobje izdelovalcev golobjih piščali. Wang Shixiang, ki je bil njegov poznavalec in pri- jatelj, ga je spodbudil k poskusu oblikovanja bučnega tipa piščali s podpiščaljo, narejeno iz buče in ne iz bambusa. Wu je bil po Zhoujevi smrti in opustitvi izdelovanja piščali Taoja dolgo tudi edini mojster izdelovanja piščali. Glasnik SED 60|1 2020 53 Neevropske zbirke v slovenskih muzejih Klara Hrvatin Vrezane oznake (kitajske pismen- ke) golobjih piščali Pismenke v sodob- ni kitajščini 德 (de) 德 (de) 尹 （yin ） 尹 （yin ） 尹 （yin ） 鸿 (hong) Tip piščali (inv. št.) bučni tip S (237 MG) bučni tip M (239 MG) bučni tip S (240 MG) bučni tip S (242 MG) dvocevni tip (243 MG) kombinirani tip (244 MG) Tabela 2: Ponazoritev nekaterih vrezanih oznak golobjih piščali s pismenkami v sodobni kitajski pisavi (Skuškova zbirka, Slovenski etnografski muzej). Na golobjih piščalih iz Skuškove zbirke so različne vre- zane oznake, ki bi bile lahko logotipi: na petih piščalih je vrezana pismenka yin ( 尹), na dveh pismenka de ( 德), na piščalih kombiniranega tipa pismenki hong ( 鸿) in shi ( 士) (glej Tabelo 2). 12 Na preostalih primerkih, kot sta npr. buč- na tipa golobje piščali 235 MG in 241 MG, vrezanih oznak ni oz. so nerazpoznavne. Že omenjene piščali kombinira- nega tipa pa so poškodovane in večinoma brez sestavnega dela piščali, na katerem je vrezan logotip. Pozornost vzbuja vrez oznake kombinirane piščali iz Skuškove zbirke hong ( 鸿), katerega pismenka ( 鸿) je mo- dernejša različica logotipa Hong ( 鴻), ki je uvrščen med mlajše razpoznavne mojstre kitajskih oblikovalcev zgoraj omenjene piščali z imenom Wu Zitong (1894–1968). Ver- jetnost povezave med njima je majhna, primerjava samih piščali, na katerih sta oba logotipa, pa med njima pokaže velike razlike. Piščali logotipa Hong ( 鴻) odlikujejo veli- ko čistejše barve, uporaba bambusa v naravni barvi, jeziček iz bambusa, podpiščali so daljše oz. oblikovane tako, da iz bučnega dela veliko bolj izstopajo. Prav tako se razlikuje vrez same pismenke. Povezava je malo verjetna tudi za- to, ker je Skušek predmete pridobival med letoma 1913 in 1920, kar bi pomenilo, da je bil takrat Wu star okoli 20 let. Postavlja se vprašanje, ali je takrat že prodajal svoje piščali. Neznanka ostaja tudi vprašanje uporabe modernejše različi- ce pismenke izvirnega logotipa. Logotipov verjetno niso uporabljali le slavni oblikovalci golobjih piščali, ampak tudi amaterski oblikovalci, ki bi jim lahko pripisali logotipe v Skuškovi zbirki. 13 Po pregledu pismenk se raziskovalka in kaligrafinja Huiqin Wang na- giba bolj v presojo Skuškovih golobjih piščali kot ljudske 12 Te oznake so z »v« vrezom verjetno vrezane z manjšim rezbarskim dletom (Šibenik 2020). 13 Hoose v svojem delu omenja tudi amaterske oblikovalce; Chung ( 忠) naj bi bil npr. lokalni policist, amaterski oblikovalec in ljubitelj piščali (Hoose 1938: 19). Prav tako omenja pripovedi o preprodajal- cih golobjih piščali, ki naj bi pri preprodaji sami vrezovali pismenke (Hoose 1938: 19; Wang 2000: 80). umetnosti (Wang 2000). Za nekatere pismenke pravi, da bi jih lahko oblikovali učenci oz. izdelovalci, ki niso bili tako vešči pisanja, kar pa verjetno ne velja za celotno Skuškovo zbirko. Zapis pismenk je bil odvisen tudi od same tehnike vrezave in pri tem uporabljenega orodja. Tako ostajajo lo- gotipi iz Skuškove zbirke predmet nadaljnjih raziskav, pri čemer bo treba ugotoviti, ali ima kateri od evropskih ali zunajevropskih muzejev enake vrezane logotipe oz. izdelo- valce golobjih piščali kot tisti iz Skuškove zbirke. Navadno so v muzejskih zbirkah golobje piščali opredeljene brez lo- gotipov oz. o logotipih ni podrobnejših informacij. Sklep Skuškovo zbirko štirinajstih golobjih piščali lahko glede na njihove oblike razdelimo v tri skupine: bučni tip, ki je najpogostejši, cevni tip in kombinirani tip. Glede na Wang Shixiangovo tipologijo golobjih piščali je zbirka zelo razno- lika oz. predstavlja tri tipe golobjih piščali, pri čemer enega od tipov – ploščadnega – ni v njej. Najpogosteje je v zbirki zastopan bučni tip piščali, katerega osnova je izdolbena bu- ča, na katero so pritrjene podpiščali iz bambusa. Najštevil- čnejši so primerki bučnega tipa golobjih piščali manjšega formata v velikosti oreha s tremi podpiščalmi in cvetličnimi vzorci v črni barvi na rdeči ali rumeni podlagi. Številčnejši so tudi primerki kombiniranega tipa golob- jih piščali – tip z bučnim telesom v sredini, imenovan tudi zvezdni trebuh, z od spredaj pritrjeno ozko cevjo, zadaj pa z večjo in s širšo cevjo. To sta predstavnika piščali sedmih zvezd in piščali enajstih oči, ki sta si na videz podobna. Pr- vi ima zeleno lakiran bučni del, drugi pa temno rdečega, vsi drugi deli niso lakirani. Temu tipu v Skuškovi zbirki pripadajo tri črno lakirane piščali približno iste velikosti: piščal enajstih oči in dve piščali trinajstih oči, ki pa so na žalost poškodovane oz. jim manjka zgornja cev. V nasprotju s številčnostjo piščali bučnega in kombiniranega tipa je v Skuškovi zbirki le en primer cevnega tipa golobje piščali, t. i. dvocevni tip, ki ga odlikujejo čiste linije, celotna izdelava iz bambusa v naravni barvi in čisti ton, pri čemer je krajša cev uglašena višje od daljše cevi. Glasnik SED 60|1 2020 54 Neevropske zbirke v slovenskih muzejih Klara Hrvatin Vsak tip golobje piščali ima svoj značilni zvok. Če si jih zamislimo v skupni postavitvi, bi bil bučni tip golobjih piš- čali basovski ton, cevni tip sopranski (krajša cev) in altovski (daljša cev), kombinirani tip pa že sam po sebi vsebuje vse omenjene tone. Zaradi svoje sestave (buča, cev, podpiščali) lahko proizvaja tone različnih leg. Na kakovost zvoka vpli- vata tudi material piščali in število podpiščali. Zvočno naju- godnejše so piščali, izdelane iz buče in bambusa, kar velja tudi za piščali iz Skuškove zbirke. Večje število pomožnih piščali v telesu bučnega in kombiniranega tipa vpliva na ja- kost zvoka, ki s povečanim številom piščali postane šibek. V Skuškovi zbirki golobjih piščali je marsikateri zvok piš- čali oslabljen zaradi delnih poškodb ali odstopanja oz. slabe pritrjenosti nekaterih delov. Kakovost izdelave in zvok golobjih piščali naj bi se lo- čevala tudi po oblikovalcih; najpomembnejši med njimi imajo posebno oznako – kitajsko pismenko oz. na golobjo piščal vrezan logotip. Čeprav so na večini golobjih piščali iz Skuškove zbirke vrezane kitajske pismenke, ki bi bile lahko logotip izdelovalcev, pa teh ne moremo uvrstiti med glavne izdelovalce. Verjetno je večina med njimi amater- jev, katerih logotipi zahtevajo nadaljnje raziskave. Veči- na verjetno sodi v kulturno zakladnico, ki jo je Berthold Laufer ob zbiranju kitajskih artefaktov po boksarski vstaji označil kot tisto, v kateri se kaže duh kitajskega ljudstva (poleg golobjih piščali omenja kletke za čričke, lutke, rešeta in druge vsakdanje predmete), ne pa v najdražjem porcelanu in drugih dragocenostih cesarske palače (Meyer in Brysac 2015: 257). Zbirke golobjih piščali so toliko pomembnejše, ker vemo, da so bile na seznamu umetnin oz. predmetov, ki so jih med političnim gibanjem, kitajsko kulturno revolucijo, ki jo je vodilo zatrtje starih kultur in navad Kitajcev, morali uničiti. Literatura in viri B. n. a.: Golobje piščali (Pigeon Whistles). Bulletin of the Penn- sylvania Museum 3/12, 1905, 77–78. CLARK, Mitchell: Chinese Instruments in the Galpin Collection of the Museum of Fine Arts, Boston, with Focus on the Sound- Makers. The Galupin Society Journal 59, 2006, 207–216, 262– 265. ČEPLAK, Ralf, telefonski pogovor z avtorjem, Ljubljana, 27. 9. 2019. ČEPLAK, Ralf: V deželi nebesnega zmaja: 350 let stikov s Kitaj- sko. Ljubljana: Založba /*cf., 2012. HOOSE, Harned Pettus: Peking Pigeons and Pigeon-flutes . Pe- king: College of Chinese Studies, California College in China, 1938. I. inventarna knjiga muzeja Goričane od št. 1 MG–387 MG. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 1966–82. LAUFER, Berthold: Chinese Pigeon Whistles. Scien- tific American 98/22, 1908, 394; https://www.jstor.org/ stable/10.2307/26018442, 4. 1. 2020. MARINAC, Bogdana: Neevropska dediščina v Pomorskem mu- zeju »Sergej Mašera« Piran. Glasnik SED 60/1, 2020, 7–21. MEYER, E. Karl in Shareen Blair Brysac: The China Collec- tors: America’s Century-Long Hunt for Asian Art Treasures. New York: St. Martin’s Publishing Group, 2015. MOTOH, Helena, Nataša Vampelj Suhadolnik in Mina Grčar (ur.). Symposium »From Centre to Periphery: Collecting Chi- nese Objects in Comparative Perspective« (Slovene Ethno- graphic Museum, Ljubljana, 19–22 September 2019). Koper: Science and Research Centre, Annales ZRS, 2019. MOULE, Arthur Christopher: List of the Musical and Other Sound-Producing Instruments of the Chinese. Journal of the North-China Branch of the Royal Asiatic Society XXXIX, 1908, 1–160; https://oregondigital.org/catalog/oregondigital:df72d- h87b#page/47/mode/1up, 11. 1. 2020. PALAIĆ, Tina: Pavla Štrukelj: Kustodinja za neevropske kulture v Slovenskem etnografskem muzeju med letoma 1955 in 1990. Glasnik SED 60/1, 2020, 22-33. SHI, Li: Deep into China Histories: History of Art in the Qing Dinasty (e-book). 2019. Spletni vir 1: Pitt Rivers Object Collections, New Acquisitions: Pigeon Whistles; http://pittrivers-object.blogspot.com/2015/02/ new-acquisitions-pigeon-whistles.html, 29. 11. 2019. Spletni vir 2: Pitt Rivers Museum, Pigeon Whistles: An Orche- stra in Flight; https://www.prm.ox.ac.uk/event/pigeon-whistles, 15. 10. 2019. Spletni vir 3: Reel to Real Ethnomusicology, anthropology and sound curation at the Pitt Rivers Museum, University of Oxford, Pigeon Whistles featured on BBC News; https://pittrivers-sound. blogspot.com/2013/06/pigeon-whistles-featured-on-bbc.html, 11. 7. 2019. Spletni vir 4: Notes for Nathaniel Mann: »Pigeon Whistles«; Notes for Nathaniel Mann_Pigeon Whistles.pages, 10. 9. 2019. Spletni vir 5: JINGJING, Li: Artist Colin Chinerry tries to resto- re the lost audio of old Beijing, 23.7.2017; http://www.globalti- mes.cn/content/1057622.shtml, 14. 12. 2019. Spletni vir 6: SANDERSON, Edward: Critical Music 2: Inter- view with Colin Siyuan Chinnery (part 1); https://blog.escdo- tdot.com/2017/04/05/critical-music-2-interview-with-colin-siy- uan-chinnery-part-1/, 11. 1. 2020. Spletni vir 7: 2) FEOLA, Josh: Primer: Beijing Sound as Art, 7. 4. 2017; http://www.timeoutbeijing.com/features/Art/149572/ Primer-Beijing-Sound-as-Art.html, 10.1.2020. Spletni vir 8: CUSACK, Peter: Favourite Beijing Sounds (Di- gital album); https://subjamlabel.bandcamp.com/album/favouri- te-beijing-sounds, 26. 12. 2019. Spletni vir 9: WEN, Xin: British artist records Beijing’s sound before they fall silent, 7.10.2018; http://www.chinadaily.com. cn/a/201807/10/WS5b43f5a5a3103349141e1bb8.html, 10. 9. 2019. Spletni vir 10: Trending China, Colin Siyuan Chinnery: Recor- ding New and Old Sounds of Beijing, 2. 3. 2019; https://www. youtube.com/watch?v=V5EB73v1k9M, 13. 10. 2020. Glasnik SED 60|1 2020 55 Neevropske zbirke v slovenskih muzejih Klara Hrvatin Spletni vir 11: QIU, Guangyu: Audiophile Odysseyes, 24. 9. 2018; https://www.pressreader.com/china/newschi- na/20180824/282235191551833, 10. 1. 2020. Spletni vir 12: JIAO, Feng:The Pigeon Whistle: A Defining Sound of Old Beijing, 29. 11. 2019; http://www.chinatoday.com.cn/cten- glish/2018/cs/201911/t20191129_800186426.html, 11. 1. 2020. Spletni vir 13: China Today, The Pigeon Whistle: A Defining Sound of Old Beijing (documentary film), 27. 11. 2019; https:// www.facebook.com/watch/?v=2377966232444442, 6. 4. 2020. Spletni vir 14: Musical Instruments Museum (MIM): Chinese pigeon whistles; http://www.mim.be/chinese-pigeon-whist- les?from_i_m=1, 16. 1. 2020. ŠIBENIK, Bojan, sporočilo avtorju, Ljubljana, 3. 2. 2020. V AMPELJ SUHADOLNIK, Nataša: Zbirateljska kultura in vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji. V: Andrej Bekeš, Jana Rošker in Zlatko Šabič (ur.), Procesi in odnosi v Vzhodni Aziji. Ljubl- jana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019. WANG, Huiqin, pogovor z avtorjem, Ljubljana, 15. 1. 2020. WANG, Shixiang: Classic Chinese Furniture: Ming and Early Qing Dynasties. Hong Kong: Art Media Resources Ltd, 1991. WANG, Shixiang: Beijing Pigeon Whistles. Peking: Liaoning Education Press, 1999. WANG, Shixiang. Tradition and Innovation: On Pigeon Whist- les. V: Iftikhar Dadi (ur.), The Future is Handmade: The Survival and Innovation of Crafts. Prince Claus Fund Journal #10a (spe- cial issue), 2003, 14–30. Pigeon Whistles from the Skušek Collection of the Slovene Ethnographic Museum The Slovene Ethnographic Museum holds a collection of 14 pigeon whistles. They are part of a larger collection of intendant Ivan Skušek (1877–1947), comprised of various objects such as small pieces of art and everyday objects, as well as large-for- mat items, most notably his collection of furniture. As a special feature of the collection, Chinese instruments can be labelled as a rare and most extensive collection in Slovenia, including pigeon whistles. Most of the object dates from the time of the last Qing Dynasty (1644–1911). As part of museum collections, pigeon whistles can be found most commonly in American and European museums in the early 20th century. Except for the recent revival of their sound, which could be witnessed at the Museum of Archaeological and Ethnographic Objects at the Pitt Rivers Museum in Oxford, pigeon whistles are in general unfortunately presented, described or defined very poorly, without any implications of their carved marks usually inserted by their makers. The paper attempts to define the pigeon whistles from the Skušek collection. To start with, it presents the three most common types of pigeon whistles found in the collection; the gourd type, the tubular type and the combined type. Among all these types, the gourd type is the most common representative – a type of a pigeon whistle that has a carved gourd as its base to which bamboo sub-whistles are attached. The largest number of them is represented by small-sized pigeon whistles, with three sub-whistles and flower patterns in black on red or yellow. Each pigeon whistle type has its own distinctive sound. When conceived in a common layout, the gourd type of pigeon whi- stles would represent a bass tone, the tabular type a soprano (a shorter tube) and alto (a longer tube), while the combined type by itself, because of its structure, can produce tones of different hights. In the Skušek pigeon whistle collection, however, some of the whistle sounds are weakened because they are either partially damaged or poorly fixed, and in some cases miss certain parts. The pigeon whistle differs also in terms of its special mark – carved Chinese character, which is engraved on the back of the whistle. Although engraved marks can be found on most of the pigeon whistles from the Skušek collection, they cannot be classified as being made by major makers, i.e. eight famous pigeon whistle makers; for the most part, they are probably amateur works whose logos require further research.