Potovanje po okrajnah natoroznanstva.
Žitni molu
Kakošno nevarnost žaga v žitnicah žitni mol vsemu žitu, razun prosa, je znano vsacemu kmetovavcu. Vendar je natura te škodljive živalice ljudem večidel premalo znana, kar spričuje že to, da imamo v slovenskem jeziku le edino besedo „žitni mol" za dve različne živali, ki delate v žitnih shrambah gospodarjem škodo.
—   386   —
Kakor so gosence spreminjajo, dokler poslednjič metulji iz njih ne sferče, tako tudi žitni moli, iu kakor so gosence požrešne, tako požrešni so tudi moli.
Rekli smo, da je ta žival dvojnega plemena: en žiten červ je bel, drugi čeru. Beli žitni čer v je majhna, pozneje rumena gosenčica z 8 pari nog, iz ktere se poslednjič mol izvali (tinea granella). Cerni žitni červ je pa červ brez nog in oči, ki se poslednjič v majhnega kebrička kostanjeve farbe, z dolgim vratom in rivčkom spremeni, ki se Žižek (calaniria granaria) imenuje.
Beli žitni červ tiči iz začetka v žitnem zernu, pa ga objeda tudi od zunaj, eno zerno za drugem, posebno pšenico in rež. Gosenca sprede nitko, in od tod pride, da več zern na tanki pajčevni visi, ktera ji služi, da ji ne uidejo zerna. Pozneje se spremeni gosenca v i z-glodanem zernu v rujav mešiček (pupo), ali pa se tudi po stenah žitnice v ti podobi prime, in konec majnika pridejo pervi moli z belosivimi prednjimi peruticami na dan, ki se na soncu kakor srebro lesketajo in 4 ali 6 svitlorujavih veličin lis na sebi imajo; život in zadnje perute so belkasto-sive; — nekten moli pa pridejo še le mesca malega serpana na dan. Ce tedaj vidimo mesca maja, rožnika in malega serpana, posebno zvečer, obilo molov okoli ferfrati ali po stenah se obešati, moramo vediti, da to so s ta ris i novih belih červov, ki se parijo in jajčika potem pokladajo na žitne zerna. Iz jajčikov se izvalijo červiči ali gosenčice; preden se male gosenčice v mešičke spremene, so sila nepokojne, lazijo semtertje, in ker med tem niti predejo, zapredejo precej na debelo cele žitne kupe. To ubraniti, je treba žito pridno premetavati (obračati). Beli červ se vgnje-zdi v vsako žito, in če reži naj bolj škodje, izvira od tod , da se rež naj dalje časa hranuje.
Zmleti poper ali sol prežene gosence belega mola. Tu in tam škropijo tla v žitnicah, preden žito va-nje spravljajo, z osoljeno vodo, in čez žito pokladajo v slani vodi namočene in potem sopet osušene rijuhe. Premeto-vati pa se mora žito ob pravem času, ne prepozno, kadar so zerna že zapredene ali celo že izvotljene. Se ne opravlja to pridno in ob pravem času, bo škoda veliko veči, kakor bi bil trud bil s premetovanjem.
Naj veči škodo pa dela čer ni žitni čer v (Žižek), to je, gori popisani kebriček, ki s svojim rivčikom na več krajih zrelo zerno prebada in v luknje spomlad jajčika poklada, iz kterih izleže bel červ z debelo rožnato glavo, ki se čedalje bolj v zerno vriva in v njem noter do lupine čisto vso moko izgloje. Ko iz červa zleze rivčast kebriček, tudi ta začne žito jesti. 40 dni navadno preteče, da iz jajčika se naredi Žižek, — po tem takem se napravi več novih zaleg skoz eno poletje, zlasti v gorkih krajih ali o stanovitno gorkih poletjih. Ona leže okoli 150 jajčkov; v 2 zalegah se zamore zarediti 6000 kebričkov. Ta žival ima gorko rada in se spravi več pavcov globoko pod žitni kup, zato jo gospodar še le zapazi, ako globokeje žitni kup preiše in ne gleda le po-verh. Kadar pa bolj merzlo prihaja, se skriva kebriček po špranjah dil in zidu, posebno rad pa poleg dimnikov, od kodar se spomladi spet ves požrešen nad žito poda.
Cerni červ zmelje staro in novo pšenico in rež tako, da ostanejo goli otrobi; vendar o tem je manj škodljiv kakor beli červ, da ne prepreže žita in mu zoper-nega duha ne zapusti. Ti kebrički žive radi skupej v veliki drušini; menda jih gorkota vabi na tisto stran žitnice, kjer je bolj gorko. Za to je trebo žitnice pridno odperati, da se prevetrijo in shladijo, ker čisti zrak in hlad ali mraz ta merčes naj bolj zatare. Tudi je dobro spomladi in pa mesca malega serpana žito premetavati  in   okoli večih kupov manjši kupe   na-
pravljati, v ktere kebrički pobegnejo;   ondi se dajo  nabirati in po tem s kropom pokončati.
Kolombaške muhe.
Ko sem v 93. listu „IVovica od strupenih muh v Afriki bral, mi je na misel prišlo omeniti tudi Kolum-baških muh, ki so dostikrat človeku in živini zlo nevarne.
VBanatu, ne daleč od slovečih toplic v Meha-dii proti stari Oršovi, je v tamošnih gorah nek brezen, kteremu prebivavci Kolombač pravijo. Med ljudstvom tam še živi stara pravlica: da v tem breznu tisti zmaj ali drakon leži in gnjije, ki ga je sv. Juri premagal in pokončal, in da iz tega gnjilega trupla včasih izležejo strupene muhe, ki se iz berloga vzdignjejo, na svetli dan pridejo in živino napadajo , pa tudi človeku ne prizanese.
Leta 1829 sem priložnost imel nekoliko živih in več mertvih tacih muh viditi, ki mi jih je gosp. dr. E uri ch, takratni vodja mestne bolnišnice v Temešvaru, blagovoljno) pokazal. So pa te muhe dvojnega plemena. Ene so take, ki v zadnjem delu trupla želo imajo, s kterim pikajo in strup, ki je ondi shranjen, skoz votlo ost v rano ceplejo. Ta muha ni ravno tako nevarna, ker kamorkoli omagavši o letanju pade, pika tudi v terdo reč, si tako zlomi želo in potem pogine. Al gorje, če jih več nad človeka ali žival plane! Je pa ta muha v vsem naši čbeli močno podobna, samo da je černo-rujave barve, krila so zlato-rumene; čutna rožička ji celo manjkata. Živi kakih 30 ur, ko je izlezla iz brezna, potem pogine.
Drugo pleme ima rivček, ki bode, nad gobčikom, & kterim rani in strup, ki je v nekem predalčiku v glavi shranjen, skoz rivček v rano pušča. Ta muha je veliko nevarniši od une, ker ona prej svojega rivčka ne zabode, dokler s svojima dolzima cufiiama kakšne mehke reči ali živalske gorkote ne občuti. Ta muha je velikemu konjskemu brenceljnu zlo podobna in je debela ko naš trot. Krili ste ji temno-modri in svetli, za Inji del trupla je temno-rudeč; kader pa pogine, se vse v temno-rujavo barvo spremeni; oči ima velike, in glava je nekoliko dalji.    Živi kakih 24 do 30 ur.
Nekdaj so mislili, da te dve muhi ste le eno pleme : on pa ona, ali dr. Eurich je pri obeh plemenih dvojim spol najdel, ju tedaj ko dvojni različni muhi poterdil; vendar obe iz Kolombaškega brezna izvirate.
Primeri se, da teh muh včasih več let ni viditi; včasih pa po tri in še več let zaporedoma pridejo. Le toliko so pastirji zapazili, ki so včasih blizo brezna pasli, da tisto leto, kader pridejo, se grozen šum v berloga sliši, kakor da bi več tisuč rojev čbel v votlini bilo, in gotovo potem v malo dnevih zletijo na dan in jih je toliko, da četert ure daleč ko oblaki sonce zakrivajo. Gorje potem živini in človeku, ako izhodnik ali jug vleče, ker se po celi okolci in še v banaško planjavo razprostirijo, in kar je živega, opikajo. Kader pa zahodnik ali sever pišeta, so tamosni prebivavci jako veseli, ker ona celo trumo v neobljudne planine, kjer v boju med sabo poginejo, ali pa do Donave ženeta, da celi roj v voda počepa. Da na svitlem dnevu se ne pojajo, je dokazano; tedaj je verjetno, da svojo jajčjo zalogo v votlinah pustijo, iz kterih se še le v več letih muhe izvalijo. Gotovo je, da okoli srede malega serpana se prikažejo.
Sercni možje so se že na vervih v brezno spustili, ali ko so kakšnih 6 sežnjev globoko prišli, so jim sve-tilnice ugasnile in zrak je tako zadušljiv bil, da si niso upali naprej. Vse kar ti možje povedati vedo, je, da so doli grozen šum slišali — menda od vode, ker so take muhe tudi iz neke luknje skalnatega otokca na Donavi prišle, kar priča, da struga Donave mora s ti m berlo-gom v dotiki biti, akoravno je poldrug^nro od nje oddaljen-
Ondašnji prebivavci imajo vedno velike kape slame na več krajih napravljene, da jih hitro zasmodijo, kader se ti merčesi prikažejo, ktere dim pomori, ali gorje celi okolici, ako jih spregledajo. Tudi so poskušali brezna luknjo zazidati, ali luknja je preširoka, meri čez 50 aežnjev v okrožju.
Strašno smerde te muhe, kadar jih je veliko mert-vih na kupu; za veliko škodo, ktero napravljajo, so nazadnje dober gnoj  zemljišem.                              B—k.
—   387    —