385
Naši dopisi
v Gorici 23. nov. — Imamo že nekaj let v Gorici „dru8tvo goriških goapd v podporo ubogim", katero jim po zimi kosilo kuhati daja in to s pomočki, ki jih dobiva po prostovoljnih darovih, po predstavah ^v gledišči i. dr. Letos je napravilo to društvo „bazar". Ker je pa došlo premalo darov, razposlalo je te dni predsedaištvo društveno v 3 jezikih vabilo, da naj bi do 25. t. m. poslal^ kar ima še kdo poslati. Nad tem
pozivom samim na sebi se gotovo nihče spodtikati ne mora, k večemu nad obliko nemškega in slovenskega teksta, katerih kritika pa ne spada sem. Kdo bi bil tedaj mislil, da bode vabilo komu v pohujšanje za to, ker je — v3jezikih natisneno?! Poslušajte, kako piše o tem naš (?) čez-Sočni „Isonzo'M „. .. V Gorici se govori, piše in misli po italijanski (,,itaiia-mente"), za tega voljo zadostuje v povabilu namenjenem meščanom italijanski jezik; škoda za čas, trud ia denar, ki se je potrati! za prevod v dva druga jezika. Že lani je  bila  prestava v nemški jezik   neopravičena ^
kar se je  pa letos zgodilo,  je absurdno......   K
čemu je vabilo prestavljeno v slovenski jezik? v jezik naših kmetov? Kmetje ne berejo, io to iz naravnega vzroka, ker — brati ne znajo; dokaz temu pičlo število čitateijev „So6e". Ali se je vabilo prestavilo za tiste 3—4^paDslaviste, ki so si napravili med nami svoje šotore? Ce je tako, je predsedništvo slabo računilo, ker ni vedelo, kako daleč sega njihova radodarnost. Bolje bi bilo, ko bi se bili prihranili stroški za prevod, papir in tisk in da bi se bil obrnil dotičai denar, ubo< gim na korist....". Tem besedam — gotovo v ured-ništveni pisarnici skovanim — dalo je uredništvo obliko lista neke gosp^ do uredništva. Če je res kaka gosp4 kaj tacega pisala, naj ji veljajo besede, ki jih je pater Abraham a St. Clara v^ neki pridigi rekel dunajskim gosp6m svojega časa. Ce je pa navedeni list uredni-štvena trojica skovala — nimamo v priprostim kmetov-skem slovenskem jeziku dovolj primernega in krepkega izraza, da bi spodobno zaznamili ^Isončevo'' nesramnost. Znabiti bi pisatelju omenjenega lista pristojal znani izrek neutralnega  jezika:   „Da3  ist  eine  Gemeinheii^^!
V  deželnem zboru in odboru je enakopravnost obeh deželnih jezikov že od nekdaj priznana; prav tako v šolah; po oglih mestnih ulic beremo večkrat razglase v treh jezikih in ceI6 „Isonzo^'-vega kandidata, dr. Vi-centini-a, volitveni oklic — s kubitalnimi črkami tiskan •^ kinčal je pred 4 meseci naše ogle; in zdaj ~ se hinavci spotikajo nad nedolžnim Sjezičuim vabilom! Bog varuj, da bi vsi naši someščani taki bili. Vem pa za gotovo, da so se vsi pošteni Lahi grozili nad hudobnim anakronizmom „l8onzo''-ve klike. Tudi Slovencem pravični „Eco del Litorale^^ piše o tej zadevi danes tako :„.... Ta gospd ne poznd dolžnosti uljud-nosti.... Slovenski jezik ni le jezik naših kmetov, temuČ tudi mnogih olikanih oseb v Gorici, katere bi lahko tisto g08p6 v kulturi podučevale... Sicer pa je naše mesto mejno mesto; govorijo se tu 3 jeziki: italijanski, nemški in slovenski, in je želeti, da bi bila sloga   med   tukajšnjimi narodnostmi.*'   Fiat! —
V  čitalnici bo jutre veselica, pri kateri se bodo pobirali prostovoljni doneski za pogorelce v Korit niči na Bovškem. — Za te iste pogorelce je podaril presvitli cesar 600 gold. — Tudi po vsej deželi se nabirajo za-nje milodari. — V 4 tukajšnjih cerkvah bodo večdnevne izredne svečanosti o 25letnici razglasitve včrske resnice neomadežvanega spočetja D. Marije (8. dec). — Grofinja Chambord je prišla v petek ponoči v Gorico; v prvi polovici decembra pride tudi grof. — V St. Petru je obhajal oče državno-zbornega predsednika, eksc. flcm. grof Iv. Coronini svoj 86 let ni rojstni god. Častitljivemu starčeku sta še čvrsta duh in tel6.
Iz Kostanjevice 20. nov. {Goveja kuga, Gosp. Do-lenec pri nas.) Prosti smo kuge! SI. deželna vlada je razglasila, da so Kostanjevica in Globočice goveje kuge proste, le Siinovce so še zaprte, kjer se je bila kuga najkasneje objavila. Nek besen človek se je bil v „Slo-vencu** zavoljo mojega dopisa v „Novicah*' in v „Na-rodu^' Čez-me spravil ter me skušal z blatom ometati, a
je le samega sebe zdatno oblatil. Kdor je moja dva dopisa bral in pozneje onega lažnjivega v j^Siovencu*', mi bo gotovo pritrdil, da je dopisnika „Slovenčevega" luna trkala, ko je pisal oni članek. Al pustimo to, naj ^^am danes raji poročam kaj bolj veselega, ko o grozni kugi. — 12. dne t. m. je vodja vinorejske šole slapen-ške gosp. Dole ne C prišel le-sem ter si v družbi tu-kajsnjei^a, za napredek kmetijstva vnetega posestnika gosp. F. MareŠiča najprej ogledal vinograde stare io nt ve, kleti in pripravo v klet)h; pokušal je tudi vina^ in tako mu je bilo mogoče, drugi dan in v petek povedati nam, kaj je tukaj dobrega, kaj pa slabega opazil. — Skoda ie, da se je naznanilo g. Dolenca, da pride v čatertek k nam, zakasnilo, tako, da ni bilo mogoče, tega ljudem s prižnice razglasiti. Naznanilo se je to sicer otrukom v šoli, ter naročilo, naj staršem doma povedo, ter jib povabijo, da pridejo v obilnem številu poslušat koristne nauke; al ljudje ne porajtajo otročjega pripovedovanja, poleg tega se jim je pa tudi madiio napravljati steljo, ker je bilo vreme lepo, in zato, žali-bog, ni bilo toliko slušateljev, kakor bi bilo želeti. So pa tudi pri nas nekateri taki butci, ki si domišljujejo, da so že vso modrost z veliko žlico pojedli, čeravno jim neumnost povsod iz glave gleda! Taiii ne le, da sami o nikakoršnem n&predku slišati nočejo, še druge odvraČujejo, češ, „kaj boš hodil poslušat bedarije, vsaj sam več veš kakor ve škric.^* Tako je pri nas govoril nekdo, ki je do novejše dobe tu nemčurjem zvonec nosil. Na kratko rečeno: poslušateljev je bilo vseh le 30. Al kolikor jib je bilo, bili so taki, ki niso poslušali le z ušesi zato, da bi imeli kaj pozabiti, ampak poslušali so s trdno voljo^ da bodo skušali dobre nauke tudi posnemati. Se ve, da smo bili tudi nekateri taki vmea, ki nimamo prilike lepih naukov dejansko izpeljevati, al trdna volja nas je, to, kar smo slišali, ob priliki povedati onim, ki niso k predavanjem priti mogli. Med temi poslušalci sta bila tudi duhovna gospoda , ki sta se za nauk bolj zanimala ko maraikater kmet. — Gosp. vodja slapenske šole nam je po kratkem nagovoru povedal, kaj on misli o tukaj najbolj razširjenih trtah in o tukajšnji in sploh dolenjski trto- in vinoreji. Rekel je, da je dolenjska trtoreja na najoiži stopinji, kolikor je on prilike imel se prepričati tega. Svetoval je opustiti trte malopridne ter nadomestiti jih z boljimi. Med najslabejšo sorto je prištei žele ni ko, zato, ker, kakor so vinorejci sami pritrdili, o 10 letib komaj enkrat popolnem dozori; tedaj če tudi obilo, pa navadno vendar preslabo vino daje. Vinorejec bi moral trte imeti, ki mu leto za letom dajejo obilo in dobrega vina. Ljudje, ki se ca vina umejo, pravijo, da zel eni k a mora biti 4 in cel6 8 let stara, da dobra postane. Kateri kmet pri nas pa more vino toliko časa dom^ držati? In ker tega ne more, ga ko cvička cen6 proda. Svet gosp. Dolenca o zeleniki je bil: „DokIer boste sadili ze-leniko, ne bo napredka.'^ Bolja ko zelenikaje belina r= ribola, vendar tudi ta še prekasno zori, zato naj se tudi ta z boljimi trtami nadomesti. — Lipna ali lip a v a, katera ima menda ime po svoji domovini ,<Li-pavi", zdaj Vipavi, ni hvale vredna, ker se prerada osiplje in ne napravi do 207o sladkorja. Sodba o lipni je tedaj bila: „Proč ž njo!*^ — Peies-gnjed dozori najslabše, toraj ven ž njim! — Javor, ki mu tudi desetina ali dedšina pravijo, je uže po imenu spoznati, da ni prida. Vino te trte so nekdaj vinorejci za desetino prihranili, tedaj tudi proč z javorom!
Za dobro sorto pa je gosp. vodja pripoznal muškat. Ker je pa muškatov več plemen, nam je priporočil posebno rumeni in rudeči muškat. Ker ga pa ut^^. silno radi oberajo, bila bi edina pomoč, da se ga obiio zasadi.   Muškatov mošt pa naj se meša z drugim
386
vinom , ker sam prehudo diši. — Posebno pa je med belimi plemeni pohvalil kraljevino, rekši, da pred njo naj se vsak vinorejec odkr?je. Pripovedoval nam je, kako izvrstna in draga vina se drugod napravljajo iz kraljevine, in da je bila na Dunaji v vinorejski razstavi ravno Kegljevičeva kraljevina pred vsemi odlikovana. Tukajšnji vinorejci pa si ne upajo naprav^ Ijati vina iz same kraljevine, češ, da je tako vino pre-mehko , da teče kakor olje. Al temu je po spričbi g» Dolenca krivo napačno ravnanje s trto, napačno ravnanje z grozdjem pri trgatvi in pa napačno ravnanje z vinom samim. — Med črnimi plemeni je bila, med tukajšnjimi črninami debela črnina — eni ji pravijo kavka — za dobro spoznana; ona se pa ne sme zamenjati s slabim volovnikom. To našo najbolje črnino pa drugod uže iz vinogradov trebijo ter jo z boljšimi vrstami nadomeetujejo. Tično^ katero ime uže samo kaže, da je tudi dobra, bi bil kmalu pozabil imenovati. — Sopatna ali raztresenka je siabeji ko kavka. Drobna črnina je sladka, al preredke jagode ima.
Tako smo tedaj pregledali vse naše trte, a videli smo, da imamo siico malo dobrih, ki so vredne, da v vinogradu stojijo. Gosp. Dolenec se je le čudil, da iz tako slabih trt še tako primeroma dobro vino dobimo. Rekel je, ki^ bi se Dolenjci poprijeli umne trto-reje ter sčasoma slabe vrste tre z b(Jjšimi nadomestili in bi z moštom in vinom prav ravnali, da bi dolenjska vina prekosila na daleč okrog vsa druga vina v dobroti, in ker tukaj obdelovanje vinogradov toliko ne stane ko drugod, tudi v ceni. Mesto tukajšnjih slabih trt nam je gosp. Dolenec nasvetoval saditi sledeče: 1) Ostlieber, najizvrstnejso trto, katera daje grozdje, ki da mošt s 247o sladkorja. 2) Riiiandec, umazane barve , jako rodovita sorta , ki daje znanega šampanjca. Ostlieber in Biilandec imata majhne grozde, pa tacih sila mnogo. Vse vrste pa, ki rodd majhne grozde, dajejo veliko bolje vino memo onih, ki imajo velike grozde. Poleg tega je Riilandec edina vrsta trt, ki je gnjilobe prosta. 3) Sip, izvrstna ipav-ska trta, daje rumeno grozdje. 4) Italijanski rizling; da je to izvrstna trta, spričuje najbolje^ to, ker se na vse kraje silno razširja; rodi obilo. 5) Spanj o i (Gutedel), katerega je več vrst, najbolji je hruatlasti in rudeči. 6) Grganja; rodi mnogo in velike grozde; doma je v južnih Tirolih, daje fino vino. Ker ta trta najmanj 14 dni pozneje odganja kakor druge, zori pa takrat kakor rizling,  je  posebno izvrstna za nižave*
(Dalje prihodnjič.)
Iz Postojne 10. nov. (Konec.) Vrabške jerebica dopis od 1. avg. t. 1. omlatil je otep prazne slame. Poglavitno v teh smeteh je to, da praša: „War es diesen ,jKole-gen" (ndrodnim učiteljem) um die Fcrtbildung oder um die Politik, Denunziation und Ruhestorung zu thun?'^ Kdo je denuncijant in pa kaljivec miru? Narodni učitelji gotovo ne, ker jim je ovaduštvo najostudnejša^ reč, a ravno ono je vas „zwergerjev*' edina lastnost. Ce ni temu tako, zakaj je pa vas kvadrat prec dne 11. julija t. 1. — v petek po konferenci — na vse zgodaj nekega narodnega učitelja v šolo špicljat (ne nadzorovat) prišel, a se je dobro opekel, ker ga je na svojem mestu dobil. Kakošen mož je pa vaš glasoviti Vodopivec, veste najbolje sami, pa vemo tudi mi. — In ti, nemčurče v surki, in pa še dva druga tvoja zagrizena „zwergerja'* v vipavski dolini, kakošni ste pa vi? Evo fakta! Med preteklimi počitnicami romali ste prav po turški šegi v „Meko" k svojemu še živemu Mahomedu drug za drugim, ga pridušali, da naj vse narodne učitelje iz tukajšnjega okraja prestavi pa pozoblje, osobito enega, kate-
rega pa zavoljo dobre vinske kapljice kaj radi pohoje-vate in oa vas po stari slovenski šegi tudi vselej dobro postreže y a v zahvalo potem ga v njegovem kraja y,8U-rovega Geolikaoca^' pri ljudeh črnite. A ta poštena duša je še celo tako dober, da za „zwergerje" v denarnih stiskah cel6 v svoj lastni žep seže, in za obresti tolike dobrote prejema pa — grdo nehvaiežnost. Ko je „Mo-faamed'^ vašim željam zadostiti obljubil, ste se prav hudobno narodnim učiteljem v vipavski dolini v pest smi-jali ter od strani in pa tudi direktno sami — po ,,lauf-posih'' hrepeneče poizvedovali. To, to je vaša slava in čast! To ste tisti „wahre Schulmanner** kakor „lucus a ncn luoendo". Začnite vendar enkrat pokoro delati, pokažite enkrat svetu svojo pravo stran, kakoršni ste v resnici. Res, v tolažbo vam povedati morem, da pravih narodnih učiteljev ni toliko kot listja in trave, a Jti so pa lahko na svoje moštvo ponosni ter smejo s Črnogorci reči: „Malo nas je, a smo Ijudi'^ Za nameček še nekaj. Koga presvitli vladar spoštuje in odlikuje? Morda li matadorje vasaga tabora? odpadnike, renegate? Kaj še! Zgled imate na bližnjem Primorskem. Poglejte spoštovanega, za šolo vnetega ndrodnega moža g. Klo-diča, C. kr. deželnega šolskega nadzornika. On, sin priproste matere, povzdignjen v baronski stan, naj bode vam, in pa tudi vsemu poštenemu slovenskemu učitelj-stvu uzor in zgled , ča domovini hočete v resnici kaj koristiti in šolstvo na visoko stopinjo olike in napredka povzdigniti. Kaj ljubljanski „strahmož" k temu pravi? Pravica, značaj, temeljitost in pravo domoljubje so vendar kaj več, nego renegatitvo. Toraj, ndrodni učitelji, ostanite vedno to, kar ste do sedaj bili; ne bojte se praznih in votlih strahov; bodite na svojo značajno stanovitnost ponosni! Tudi vi mlajši, kateri ste v našem okraju letos na novo nastavljeni, pokažite, koliko prave temeljitosti ste si v šolah priučili. Poglavitni nalog šole je, stanovitne značaje odgojevati. In, če bote značajni narodnjaki ostali, pridobili si boste tudi pravo zaupanje in ljubezen nas narodoib Notranjcev, ki vas plačujemo. Vsaj bomo še doživeli videti, s kako skremžeaimi obrazi bodo se, kedar čas pride — kateri menda daleč ni — nekatere učiteljske kukavice zopet v narodni tabor nazaj povračevaie — če bode še kdo zanje kaj maral! Grenjka in zoperoa bode ta pot!                                Notranjec.
Iz Adlešic pri Kolpi 23. nov. — 9. dne t. m. so se vršile pri nas volit^^e novega občinskega zastopa, pri katerih 20. dne t. m. so bili izvoljeni sledeči trije možje, vsi vrli narodnjaki: Ivan Adlesič iz Adlesič za župana, za svetovalca pa Miko P o že k iz Adlesič in Miko Marentič iz Fučkovic. Živili! — Kod nas je snega malo, vreme toplo.
Iz Ljubljane. I   Našega grofa Josipa Barbota ni več!    I
I         Umrl je v službi  domovine,   v  poslanstvu na I
I Dunaji, 23. dne t. m. po kratki bolezni, previden I I s sv. zakramenti za umirajoče , 55 let star. — ¦ ¦ Truplo premilega nam ranjcega se prepelje v do- I I movino in 27. dne t. m. ob treh popoldne na far- I I nem pokopališči pri sv. Rupertu na Dolenjskem v I I lastoo rakev položi. Slovenski državni poslanci mu B I poklonijo venec z napisom: ),l3krenemu rodoljubu, ¦ I predragemu tovaršu^^ Isto tako mu pokloni ves I I klub venec.                                                                  I
I         S   častite  rodovino   ranjcega  žaluje   vsa  naša I
I domovina na grobu rodoljuba, čegar značaj je bil I I res čist kakor zlatč in trden kakor skala. Večni I I mu spomin!                                                                  ¦
387
Po naroČilu ljubljanskega narodnega kluba se danes^ podd gosp. Potočnik v Št. R-apert, da juter o pogrebu položi venec na rakev prelj ubij enega grofa Barbota z napisom: „Domovina vernemu svojemu sinu'*.
— (Iz seje dežel, odbora 21. novembra.) Na povabilo mestnega župana je deželni odbor sklenil, vdeležiti se na kolodvoru svečanostnega sprejema domačega pešpolka št. 17 ob njegovem prihodu iz Bosne 26. t. m; — županstvom občin ob železnici od Primorske meje pa do Borovnice je deželni odbor naznanil dan prihoda tega polka, da ga po svojih deputacijah pozdravijo; — deželni vladi se na dopis zarad zistemizacije deželnih služeb živinozdravnikov odgovori, da se stroški za živinozdrav-nike tem manj morejo na deželni zaklad prevzeti, ker postava iz 1. 1870. o zdravstvenih zadevah v to ne veže;
—  na dopis c. k. dečelne vlade se vo ž na tarifa po 9 soldov od 1 konja in kilometra, za 1. 1880 potrdi; — eno vnovič izprazneno deželno štipendijo za sprejem v vino- in sadjerejsko šolo na Slapu je deželni odbor podelil proŠDJiku Petru Vrisku iz Rateškega kraja.
— (6eja mestnega odbora) 24. dne t. m. je bila jako ioteresantna, kajti zašel je na politiško polje in obe stranki (ustavoverska večina in pa ndrodna manjšina) imeli ste priliko dejansko pokazati svoje stališče o sedanjem ministerstvu. Naj tedaj o tej sej i kaj več povemo. Na dnevnem redu je stal predlog: ,,naj odbor sklene peticijo na državni zbor, da preaaredi nekatere paragrafe vojne posta v e."
—  Nagon k tej peticiji je prišel od mestnega odbora iz Gradca in v današnji seji ga je zagovarjal odbornik vitez dr. KaUenegger. — Znano je, da je važna vojna postava ravno zdaj na dnevcem redu državnega zbora. Naši ustavoverci pa so s tem predlogom hoteli svojim tovaršem v Gradcu na pomoč priti, ki so, kakor gori rečeno, enako peticijo na Duuaj poslali državnemu zboru, misleči, da narodni poslanci ne bodo zapazili, kaj za grmom tega na videz nedolžnega predloga tiči. Al zmotili so se. Narodni odbornik gosp. Potočnik se je oglasil zoper ta predlog in je v tehtnem go^^oru razložil, da mestni odbor nikakor ni kompetenten se mešati v postavo, katera vsak čas pride v državnem zboru v razpravo; veČina dunajske zbornice je pa zdaj taka in ima med seboj take duhovite in Ijudoijubne možč, da jim ni treba poduka ljubljanskega. Tej zbornični večini in pa sedanjemu ministeratvu se sme zaupati, d* bodo brez sufierjev graških in ljubljanskih pravo zadeli. — Ce se je ljubljansko konstitueijsko društvo uni-dan s svojim sklepom, da smejo družabn''ki njegovi tadi v sedanjem ministerstvu še prazne idopi zasesti, če se jim pocudijo, pred celim svetom na smeh postavilo, ne sme vsaj mestni zastop tacega zasramovanja si na-se nakopati. Ce vendar —je nadaljeval govornik — vi, gospodje, vkljub temu pošljete svojo peticijo na Dunaj, vam morem koj naravnost povedati, da narodni odborniki državnemu zboru pošljemo  protest zoper njo.
—  Če je uže govor gosp. Potočnika razburil ustavoverce od prvega do zadnjega, jih je še bol) zbeojal predlog odbornika g »sp. Petričiča. On je popolno pritrdil predlogu Potočnikovemu, da naj mestni odbor opusti nasvetovano peticijo in, ker ima on in vsa ndrodna stracka v sedanje ministerstvo zaupanje, je stavil predlog, da naj mestni odbor zaupnico pošlje ministru TaafFe-u. -— Sedaj se je vnela viharna debata; dr. Kaltenegger, dr. Suppan, dr. Schrey, dr. Schaffer in Deschmann so pričeli borbo zoper predlog Potočnikov, ki pa je vse njih ugovore krepko odbil kot jalove sofizme. Se ve, da je konečno ustavoverska večina enoglasno za svoj predlog glasovala. Al še bolj interesantno je to, daje ustavoverska večina
tudi enoglasno zoper predlog Petričičev, da naj se pošlje grofu Taafie-u zaupnica, glasovala in tako mu indirektno nezaupnico votirala ter se nasprotnic sedanji vladi objavila. Morebiti bo Taaffe prestrašen od ustavovercev ljubljanskih, popustil minibterstvo, in na potem izpraznene klopi se vsedejo: ces. kralj, dvorni svetovalec vitez dr. Kaltenegger, ces. kralj, deželni šolaki nadzornik Pirker, ces. kralj, nadinženir Ziegler in ces. kralj, saniterni koncipient dr. Keesbacher. Ve-deremo!
— {Čitalnična ,ybeseda**) v nedeljo, prva zimske sezone, je privabila mnogo družbenikov v svojo dvorano, ki so bili jako zadovoljni z vsem, kar so slišali in videli. Kakor vselej, tako so tudi ta večer naši gospodje pevci pod vodstvom gosp. V. Valente Častno rešili svojo nalogo; gledališka igra „norišnica v I. nadstropji'* je neprenehoonia izbujevala veselost, in izvrstno ljubko je gospd Albina Valenta razložila, s čem bode čitalnica stregla to zimo svojemu občinstvu. Naj njen govor natisnemo ves, da privabi morebiti še marsikoga v kolo čitalničnega zabavnega delovanja.    Tako-le se je glasil:
„Častita skupščina! Zime nemili čas je nastopil. Velo listje padlo je z drevja, sneg meri belo svoje platno, mrzla burja brije, in veselja, ki smo ga nedavno iskali ped milim nebom, iščemo zdaj — pri topli peci. Skratka rečeno: Nastopila je zimska sezona, katera tudi Čitalnice kliče na živahneje delo. I kaj bo čitalnica naša prinesla nam prihodnji zimski čas? — vprašale boste Ve, častite gospč in gospice, in Vi, spoštovani gospodje. Na to vprašanje odgovor dati, dal mi je manddt odbor naš.
Pesmi, govori, igrokazi: to je tista tr6jica, okoli katere se bodo sukale zabave čitalnične tudi to sezono v ndrodnem našem domu. „No, in druzega nič?^' me utegne ta in ud a gospica nejevoljno vprašati. — Ker lahko uganem, kateri zajček za grmom tega vprašanja tiči, tudi takoj lahko na to interpelacijo odgovor dam, — no! tudi plesali; plesali bomo „maie" in „velike*' plese, da se ne bode pritožil prešerni pust, da se mu krati ravnopravnoat starodavna, kakor se dandanes (če smem prav natihoma reči, da me kdo ne sliši) krati marsikatera druga pravica — tu pa tam. Da pa bode mogoče, ves ta program izvršiti, se odbor po meni zaupljivo obrača do Vas, častiti gospodje, ki se odlikujete z zmožnostjo lepega petja, s toplo peticijo, da, kakor zmerom dozdaj, tako tudi vprihodnje ostaneta čitalnici podstavni steber. Vsaj ste uže pri toliko prilikah doma in tudi zunaj mej domačih svetu sijajno pokazali, kaj premore Slovenca pesem! S petjem pa naj se vrstijo d aklamacije dobro izbrane, — berila humoristična ali podučna, — govori pravilom čitalničnim primerni, da se tako tudi v naših zabavah iz-polnuje pregovor: „variatio delectat." — Vsem temu pa naj se pridružijo tudi toliko priljubljene gledališke igre, da se tako slovenska Talija, ki se je po nemilih, al, kakor se nadejamo, le začasnih nezgodah tužna umaknila iz javnega gledališča, zopet vesela vrne v čitalnico — rojstni svoj dom.
Z združeno močjo tako idimo na delo, da nas bode mati Slovenija vesela, videti, da sinom in hčerkam njenim ni treba, kakor drugim,^ najemati tujih moči za izvršitev svojih naI6g. — Čitalnice se — vsaj tako beremo pogostoma — v resnici imenujejo ognjišče za vnemo domoljubja; želeti bi toraj bilo, da bi okoli njega se zbirali vsi, prav vsi, ki hočejo vredni biti častnega naslova „domoljuba"!
To , častita gospoda, bil je moj mandat,  da sem
388
Btopila nocoj prva na oder pred Vas. Zapuščam ga s sladko nado, da nisem bila glas vpijočega v puščavi. I v to ime: na zdravje!"
—  Po „beaedi" je čitalniški pevski zbor po mnogoletni navadi počastil imendan dr. Jan. Bleiweisa, predsednika čitalničnega, z jako lepo serenado pred njegovim stanovanjem.
— Danes zvečer pridejo vrli slovenski sinovi našega   pešpolka   Kuhna   iz   Bosne   v   Ljubljano.    Velikanske priprave   za vredni sprejem se delajo   od   vseh   strani;   naj   bi izvršitvi celega programa le tudi nebo milo bilo!   Program na maršu skozi Ljubljano pa je ta-le: 1) Pozdrav polka s topovi o prihoda 26. t. m. zvečer po strelnem društvu s strelišča. 2) Zvečer ob Vs^* uri slovesni sprejem polkana ozaljšanem peronu južnega kolodvora.    3) Pri uhodu polka pc dunajski eesti  pri   slavoloku blizo   deželne   bolnišnice^ kjer   bodo  društva   s   svojimi   zastavami   in   znamenji zbrana, izroči gospica Jamšekova s slovenskim govorom srebrni lovorov venec.    4) Odhod polka,  spremlje-vanega po društvih, v kasarno.    5) Dn6 27. t. m. zvečer ob 7. uri banket na Čast došlih gg.  častnikov in pogostovanje vojakov v ozaljšanih prostorih starega streljiŠČa.
Ker slavni naš polek maršira kmalu na Dunaj, kjer ostane v garnizoni, ga nameravajo, kakor nam g. dr. Poklukar poroča, slovesno pozdraviti tudi na Du-naji bivajoči slovenski cifržavni poslanci.
—   {Parizkih fotografij na steklo) je zdaj razstavljena uže 6. vrsta, v kateri se vidi Švica s svojimi velikanskimi snežniki, jezeri itd. Kdor je dozdaj zamudil ogledati si to prekrasno razstavo, naj hiti jo pogledat. Jutri bode razstavljen Egipt s svojimi piramidami iu drugimi starodavnimi znamenitnostmi. Za to vrsto pridejo le še 4 vrste, namreč: Italije drugi del, Carigrad, parižka svetovna razstava 1878. leta in pa Avstrija. Toraj še enkrat ponavljamo: kdor hoče videti veliš del sveta v najlepši naravni obliki za 20 kr.^ naj ne zamudi kratkega časa, ker so na ogled razstavljene podobe le še do 13. decembra.
—  (Goveja kuga) je minula v 42 okrajih, okuženih je tedaj le še 14. Dozdaj je v vsem skupaj poginilo ali pa pobitih bilo 377 goved, 27 ovdc in 14 kozd.
—   {Na prodaj 'pride po dražbi kakih 100 konj top-ničarskega poika 3. dne prihodnjega meseca v Ljubljani.