Glas praznika v nevihtnem času: Heideggerjeva vojna predavanja o Hölderlinu Milosav Gudović Inštitut za preučevanje krščanskega izročila, Langusova 29, 1000 Ljubljana https://orcid.org/0000-0003-1760-337X zvontisine@gmail.com Članek obravnava tematiko vojne skoz prizmo izbranih odlomkov Heideggerjevih tolmačenj poezije. Osrednji del razprave je posvečen delu Razjasnjenja ob Hölderlinovem pesništvu in predavanjem o himni »Spomin« (»Andenken«). Hermenevtično soočanje s Hölderlinom sredi viharja druge svetovne vojne ni bilo estetski beg pred okrutno resničnostjo. V knjigi Zgodovina Bitja (Die Geschichte des Seyns) Heidegger poudarja pojem »totalne vojne« kot splošnega, zunanjega razdiranja. Nasprotje tej tendenci lahko prepoznamo v Hölderlinovem motivu »krilate vojne«. V interpretaciji, ki jo tu predlagam, je »krilata vojna« pesniško ime človekovega notranjega premagovanja slabih nagonov in dolgo gibanje navzgor – od sovražnega srda do odprtosti in prisrčnosti. V luči takšnega branja se vojna kaže kot »nevihtno« obdobje, ko pozaba tega najvišjega podviga duše doseže svoj vrhunec. Heideggerjevo »pesniško mišljenje« in Hölderlinova miselno bogata poezija utirata skupno pot od praznine totalne vojne do praznika kot simbola popolne sprave in osmislitve časa. Ključne besede: literatura in filozofija / vojna / nemška poezija / Hölderlin, Friedrich / Heidegger, Martin 87 Primerjalna književnost (Ljubljana) 45.2 (2022) Refleksije o odnosu med literaturo in vojno nas vodijo na področje sre­ čanja dveh zapletenih in večpomenskih izkazovanj antropoloških moči. Na čisto formalni ravni besedi »literatura« in »vojna« napotujeta na nedvomno različni, a včasih zelo sorodni in povezani polji človeškega znanja. Tako oblikovanje literarnega gradiva kot sodelovanje v vojnih spopadih terjata uporabo raznih veščin, katerih razvitost neposredno in razvidno vpliva na to, ali se bo določeni prijem posrečil ali pa spodle­ tel, propadel. Raba peresa in meča, kot vemo, nista zmeraj med seboj usklajena. Ni nobena skrivnost, niti prazna metafora ne, da je tudi pero precej močno orožje. O tem pričajo kritike in polemike, goreče izme­ PKn, letnik 45, št. 2, Ljubljana, avgust 2022 88 njave idej, silovitost v obrambi lastnih stališč in napadu na tuja, ki ves čas zapolnjujejo literarno in celotno kulturno sceno, celo v navidezno mirnih časih. Pero je lahko tudi orožje, s katerim se končuje rožlja­ nje drugega, bolj ubijalskega orožja. Takšno je pero, ki ga državniki in diplomati primejo v roke po dolgem plapolanju duhov razdora, sovra­ štva in nemira. Orožju je kajpak podobno pero pisca, ki v viharju vojne, vidnega ali še nevidnega brezpotja, služi kot sredstvo zagovarjanja in nagovarjanja, spodbude ali upora. Takrat pisateljevo pero, če se ne pre­ pusti hazarderstvu in ne izda poklicanosti ustvarjanja v mračnih časih, izgubi svojo prvotno lahkost. Ker ga vleče teža odgovornosti, postaja glasnik odločitve, da je treba stopiti v vojno z »drugimi sredstvi«. Pero s svojo ostrino lahko rani, poreže Drugega in druge, ali z močjo podpisa preseka vojne spopade. Pero je potencialno orožje agitacije, propagande, pričevanja. Toda obratna smer je enako smiselna: orožje, predmet vojaške veščine, v sebi nosi silo peresa. Z njim se vojak podpiše, pusti krvavo, zmeraj osebno in neponovljivo sled. Sled človeškosti ali nečloveškosti. V pričujoči kratki razpravi se ne bom osredinil na to drugo skodelico na moralni tehtnici, čeprav je vsekakor zanimiva za premislek bojevniškega etosa in njegovih prikazov v literaturi različnih obdobij. Tema moje razprave ni bojevništvo in vojna v književnosti. Pozornosti ne bom posvetil imaginacijski in dokumentaristični literaturi o vojni. Pogleda ne bom usmerjal k usodi herojev, ki postajajo junaki pesni­ ških sag, temveč k delu Friedricha Hölderlina in njegovi oživitvi v času druge svetovne vojne, in sicer v razlagah Martina Heideggerja. Okvir tega poskusa torej ni niti kritiška literatura o vojni, niti beletristika, ki nastaja med vojno in zvesto neguje njeno topiko in motiviko. Gibal se bom v polju Heideggerjevega izvirnega posredovanja književnosti in poskusil osvet liti težnjo mišljenja, da si sredi hude vojne vihre izbori novo pot in najde možnosti novega samorazumevanja individualnega in skupnega življenja na evropskem Zahodu. Heidegger se je že pred drugo svetovno vojno marljivo ukvarjal z interpretacijo Hölderlinove pesniške dediščine. Od začetka tridesetih let je, iščoč rešitve raznoterih težav lastne fenomenologije, s prijaz nostjo učenca tolmačil bitke, ki jih je v jeziku in za jezik vodil ta véliki in dolgo zanemarjeni nemški pesnik. Takšna hermenevtična izkušnja mu je lahko dala vedeti, da je literarno ustvarjanje venomer svojevrstno vojevanje avtorja za bistveno, pristno besedo, ki gnezdi in živi v bralčevi zavesti. Hölderlinovo pesništvo to navsezadnje zanesljivo in preprič­ ljivo dokazuje. V njegovih spretno izklesanih in mukoma izvojevanih besedilih je Heidegger iskal podporo in zgodovinsko oporoko, v pesni­ kovem mirotvornem in bolečem liku pa je prepoznal novega vodnika Milosav Gudović: Heideggerjeva vojna predavanja o Hölderlinu 89 očetnjave »na zatonu«, novi vir navdiha za nacijo, ki je bila že zdavnaj obremenjena z mnogimi zablodami in poškodovana z lažno, a mikavno blaginjo modernega, desakraliziranega sveta. Skupaj z interpretacijami Hölderlinovih pesmi se je Heidegger v akademskem zavetju vojnih spopadov prepuščal vrednotenju Nietz­ schejevega opusa, ki ga je epohalno umestil v zaključno obdobje zgodo­ vine metafizike. Razpon te zgodovine je v predavanjih iz istega obdobja zaznal že pri izhodiščih helenskega mišljenja. Sad takšnega zanimanja so pomembni zapisi o Anaksimandru, Parmenidu in Heraklitu, pa tudi o Platonovi filozofiji, ob neizbežnem prisluškovanju subjektivi­ stičnim odmevom platonskega duha, ki so bili značilni za nemški idealizem visoke modernosti. Že iz te kontekstualne sheme je jasno, da Heideggerjevo vojno pero ni služilo interesom nacistične revolucio­ narne prakse. Služilo je, nasprotno, kot orožje spodkopavanja vulgar­ nih miselnih poti in zank, ki so iz svojega topega mraka prežale na rado­ vedno univerzitetno mladino. Heideggerjeva posredovanja Hölderlina niso bila znamenje bega pred surovo in strašno resničnostjo v idilične predele lirike. Povratek k antičnim vzorcem ni pomenil umika iz lastnega trenutka zaradi učenega navdušenja nad starodavno kozmolo­ gijo. Tu je prišlo do izraza odločno prizadevanje filozofa, da pri poslu­ šalcih prebudi čut za »skupno stvar« in višje naloge sodobnosti. Iz­redno stanje vojne, navidezni red še neporažene domovine, je bilo za Heideggerja priložnost opomniti študente, da je v mejni situaciji potrebno narediti introspekcijski korak nazaj. Čuta za skupno stvar zato ni treba razumeti kot nacionalni, z vojaškimi pohodi opiti sensus communis, ki stremi k brezpogojni zmagi in podporo tej želji išče v »očetnjavskem obratu« preobčutljivega pesniškega genija z Neckarja. Filozof je s svojo zapeljivo frazeologijo in zanimivimi hermenevtičnimi potezami puščal nepogrešljivo sled v duhovni zgodovini Nemčije, veru­ joč, da ne krade in ne ponareja Hölderlinove pisave zaradi nečimrnih pedagoških smotrov in okrepitve še tako neomajnih teoretskih pred­ sodkov. Lastno pisno sled v obdobju zatona nekdanjih idealov je razu­ mel kot sled na sledi merodajnega literarnega izročila. Hölderlinovo kanonsko mesto, zavarovano s Heideggerjevimi prejšnjimi razlagami in z ustvarjalno prisvojitvijo njegovih estetskih idej, se je v vojnih semi­ narjih še dodatno okrepilo in postalo neodtujljivi del nove strategije tolmačenja literature pa tudi samega sveta kot svojevrstnega odprtega umetniškega dela. Hölderlin je postal »junak« Heideggerjevega razve­ janega in obsežnega dela, junak, čigar osebna usoda je interpretativno žrtvovana zaradi razkritja zagonetne usode Nemcev in vsega evrocentrič­ nega obzorja v vrtincu vojne in po njej. PKn, letnik 45, št. 2, Ljubljana, avgust 2022 90 Izkustveno izhodišče takšne recepcije pesnikovega dela je bila totalna vojna, o kateri je Heidegger pisal v zbirki fragmentov Zgodovina Bitja, na predvečer novih bojev, na kratko prekinjenih z mirom v Versaillesu (Heidegger, Die Geschichte 50). Izraz »totalna vojna« je filozofska prepesnitev totalne mobilizacije, dogajanja, ki ga je v stilistično izvrst ni sintezi navdihnjenega pričanja in kritičnega odmika opisal Ernst Jünger. Heidegger je ob razvijanju jüngerjevske ideje v smeri svojega miselnega programa opazil, da totalnost vojne ostaja še bolj nemišljena takrat, ko je na vse strani razglašena in glasovi o njej gromko donijo. »Povsod«, dodaja filozof v svoji diagnozi, »je veliko nevznemirjenih« (50). Kakšna je ta totalna vojna, ki toliko ljudi pušča zunaj bojišč, njena polja pa ostajajo zabrisana, nejasna, meglena? Nevznemirjeni niso brez strahu ali nemira spričo vzburkane resničnosti, temveč so nemarni in nezmožni osmisliti burjo, ki jih vendar obvladuje in jim grozi. Bistvo totalne mobilizacije po Heideggerju ni nič drugega kot mahinacija (Machenschaft), spletka, v kateri je vse, kar se dogaja, dosledno omejeno na izdelanost, oblikovanost s človeško roko. Vsesplošno spravljanje v vojno gibanje je le povnanjenje davno začete in čudovito zakrinkane igre. Ta totalna igra je s Heideggerjeve razgledne točke videti ontološka par excellence, »saj je totaliteta – v resnici slab – naziv za bit bivajočega« (Heidegger, Die Geschichte 50). Z vojno zadeta totaliteta tu pomeni »oblikovanje bivajočega, ki se izmika običajnim izkušnjam in ga zato ni mogoče omejiti, saj nastaja privid, da total vojne vendar kaže na pomanjkljivosti in zato ni totalen« (50). Za razloček od nevznemirjenih, neposvečenih, miselno imobiliziranih množic, je filozof dolžan misliti bistveno gibanje onstran videza in za potrtimi vrstami civilistov, za trmastimi kolonami vojakov v maršu opaziti duhovno žerjavico, ki naj bi med vidnimi valovi razsvet lila odločilno pozabo totalitete in človekove hermenevtično opredeljene vloge v spletu sveta. Pozaba celote in ne­premišljenost se kažeta v razcvetu zanesenjaštva, opis katerega nas spet vrača k metaforiki peresa in lahkosti: »Zanesenjaštvo prhuta naokrog kot odmevajoče mnoštvo nedojetih, nikoli prevprašanih – ker jih ni mogoče prevprašati – besed in izjav Hölderlinovega pesništva ter Nietzschejevega mišljenja.« (49) Heidegger se zaveda dejstva, da se avtorsko pero, čeprav ima lastno težo, lahko zlahka, lahkomiselno zlorabi. Zato v isti sapi detektira napačno recepcijo očetnjavskega obrata: »Peneči se zvarek domnevnih zaklinjanj, najpogosteje v himnični obliki, se daje kot uvid in védenje in bi rad ponujal spremstvo za 'življenje'. Povsod gre za oblike samo­ ustanavljajočega se opustošenja (Verwüstung), ki ne obvladajo samih sebe …« (49) Milosav Gudović: Heideggerjeva vojna predavanja o Hölderlinu 91 Iskra, ki jo Heidegger opazuje kot vseplameneči začetek totalne vojne, je srd (Heidegger, Die Geschichte 49). To ni zgolj minljivo, ampak vzgibavajoče in razdiralno občutje mahinacijskega človeka. Totalna vojna je vojna za izgubljeno totaliteto. Besneča težnja po tehniškem vladanju celoti človeškega izkustva je le način prikrivanja in urejanja opustošenja. Človek seveda ne more predolgo skrivati svojega srda, saj na dan slej ko prej privrejo strupene puščice zle volje. Podobno velja tudi za himnično priseganje, s katerim se s srdom prežeta volja sublimira v poziv k izpolnitvi vojne pravice. To ne more dolgo – za pogosto plemenitim, čistim zanosom – skrivati kalnega žela praznosti in duhovnega poraza. Heideggerjevi dialogi s Hölderlinom med drugo svetovno vojno so naznanili vrnitev himne kot slovesne pesmi vojnih in državnih mehanizmov k himni kot lirski literarni obliki, da bi mišljenje v opisu polnega hermenevtičnega kroga znova prišlo do vrelca polnega, organskega življenja naroda kot zgodovinske skupnosti. Hölderlinove pesmi so bile za filozofa prolegomena novega ustroja Nemštva. Onstran kulturno­politične mahinacije je ta poezija želeni pisni predložek nepi­ sanega zakona, stvarne konstitucije bodočega narodnega bivanja, in sicer ne glede na to, kako se bo vojna v resnici končala: s triumfalnim korakom bodrih mladeničev ali z belimi zastavami opešanih herojev. V ozadju Heideggerjevih interpretacij je bil naslednji miselni obra­ zec: da bi bilo spoštovanje nacionalne himne smiselno in da bi temu sledil resničen in bogat uvid, je treba dostojno prisluhniti pesniku­vidcu in njegovim umetniškim himnam. Da bi tovrstna prisega dejansko imela moč pristnega védenja, mora mlada nemška intelektualna aristokra­ cija spoznati Hölderlinov lirski glas, prepoznati njegovo neponovljivo barvo in prodreti v njegovo zadnjo globino. Spričo tega je Heidegger pozabi totalitete v razpršenem žarišču totalne vojne zoperstavil pesni­ kov topos spomin in istoimenski himni posvetil ciklus zimskega seme­ stra leta 1941/1942.1 Že v uvodnih opombah filozof poudarja, da Hölderlina ni izbral zato, ker njegova poetika posebno ustreza pretanjeni 1 Leta 1943 je Heidegger ta predavanja predelal v obsežno študijo, ki je bila prvič objavljena v zborniku ob stoti obletnici pesnikove smrti, pozneje pa je bil vključena v znana in vplivna Razjasnjenja ob Hölderlinovem pesništvu. Naslovna »razjasnjenja (Erläuterungen)« tu niso analitični posegi v Hölderlinovo simboliko, njihov osnovni namen ni bistrenje tekstov v njihovi estetski izoliranosti. Heidegger, nasprotno, meri na to, da se Nemci šele v bližini Hölderlinovih himen lahko naučijo jasnejšega razu­ mevanja epohalnega dogajanja, v katerem sodelujejo. Po Heideggerjevem prepriča­ nju se bo prav ob Hölderlinovem pesništvu Nemcem razjasnil trenutek in položaj očetnjave. Tako bodo zaslišali glas (Laut), ki razkriva skrite in komaj prepoznavne naloge zgodovine. PKn, letnik 45, št. 2, Ljubljana, avgust 2022 92 postmetafizični misli, kaj šele zato, ker so njegova dela postala stvar mode (Heidegger, Hölderlins 8). Moda je namreč po naravi nekaj neob­ veznega, naloga trenutka, minljiva privrženost minljivosti. Pesnika je, nasprotno, izbral, da bi z njegovimi ne­modnimi lirskimi detajli osvetlil omenjeni nerazbirljivi »total«: dosege in razmere vojne nesreče, pa tudi zdavnaj napovedani zlom celotnega sveta življenja. Vojne razvaline so bile za Heideggerja prvi, vidni plan in poslednje dejanje nekega globljega, dolgega propadanja. Zato je svoje poslušalce ob interpretaciji himne »Spomin« (»Andenken«) ves čas opozarjal na zamolkli, a neizpodbitni zlom humanistične tradicije. Hölderlinova himna na videz prinaša le lepo prgišče vtisov s potovanja po južni Franciji. Vendar Heidegger v njej vidi nekaj več kot dokument iz pesnikove osebne zgodovine, več kot verzificirani potopis s primesmi kriptičnih idej. Obisk Bordeauxa in srečanje z »južnimi ljudmi« in »rjavimi ženami«, o katerih piše Hölderlin, mislec bere kot del pesni­ kove širše, skrbne zazrtosti v helenski jug. Hkrati je skušal svojega duhovnega vodnika in »ogrodje« drugačne Nemčije iztrgati iz verig humanizma goethejevskega in schillerjevskega kova. Rešitev nesporne krize po Heideggerju ni to, da bi se namesto drame Faust v vsakda­ nji prtljagi izobraženih rojakov v prihodnje znašle pesmi avtorja, ki je veliko bližji njegovemu individualnemu okusu. Hölderlin ni bil sredstvo kulturnega preporoda, antipod Goethejevemu optimizmu in kozmo­ politizmu, temveč ustvarjalec, čigar delo naj bi peljalo iztrgalo novi rod iz utečenega, trhlega sekularnega reda. Vojna je le nenadoma razkrila pravi obraz te humanistične konstelacije: nemoč, kaos, neskladnost. Heidegger je upal, da bo s svojo hermenevtično didaktiko pripravil izstop iz okvira, v katerem je vse duhovno zlahka izenačeno s kultur­ nim, slednje pa usodno podrejeno antropocentrični perspektivi. Ena izmed tipičnih potez Heideggerjevega pisanja je kritika takšnega vlada­ jočega gledišča. S tovrstno kritiko so njegovi teksti tako nasičeni, da ponekod mejijo na maniristično negacijo. A to ne pomeni, da je ruše­ nje (ali oznanitev še razrušene) filozofske in splošne konstelacije, ki jo Heidegger imenuje humanizem, obenem tudi konec vsakega interesa za resnico o človeku. Pesnik se je dotaknil te resnice že v začetnih verzih »Spomina«, kjer je ubesedil priljubljeni veter, pred udarom katerega se lirski jaz ne umika: Severovzhodnik veje, najljubši od vétrov mi, ker ognjenega duha in dobro plovbo obljublja ladjarjem. (Hölderlin 189; v. 1–4) Milosav Gudović: Heideggerjeva vojna predavanja o Hölderlinu 93 V naslednjih vrsticah beremo: A pojdi zdaj in pozdravi lepo Garonno in vrtove Bordeauxa tam, kjer se po ostrem bregu v dalj vije brv in v tok pada globoko potok, tam zgoraj pa v dalj zre plemenit par hrasta in srebrnega topola; še dobro spominjam se tega in kako širne vrhove nagiba brestov gozd nad mlinom, na dvorišču pa raste figovec. (189; v. 5–16) Heidegger v tem ne prepoznava pesnikove evokacije prejšnjih vtisov. Osredinja se na motiv pozdrava in mu dodeli samostojno, esencialno vlogo, s čimer ga izloči iz najbližjega pomenskega tkiva. Zato nekje proti koncu prvega poglavja svojih predavanj pravi, da »pozdrav ni namenjen pokrajini, mestu ali toku, potoku ali gozdu in človeški delavnici, temveč samemu človeku« (Heidegger, Hölderlins 58). Takšen pristop je bil od nekdaj nevralgična točka filološko naravnanih tolmačev, saj odstopa od vseh pravil eksegeze, pa tudi filozofskih piscev, ki so bili mnenja, da se tako z obraza njihove privilegirane vede prehitro snema koprena metodo­ loške strogosti. Toda Heideggerju ni bilo preveč mar za napade iz obeh taborov. Razvejal je svojo interpretacijsko paradigmo in namenoma osvo­ bajal filološke in filozofske metode njihove navidezne nedotakljivosti. Ko od samega začetka napoveduje, da v svojih interpretacijah pesni­ štva ne bo »mučil s pojmi« (Heidegger, Hölderlins 5), mislec pravzaprav prisega, da bo obvaroval hermenevtiko pred izginotjem med pesni­ škimi podobami. Literarni motivi so tako zaradi kristalizacije skritega konteksta de­motivirani in prestavljeni v osnovno strukturo neskritih motivov in namenov interpretativne preobrazbe umetniškega besedila. Pesniško prelistavanje spominov in naklonjena vrnitev k naravnim lepotam postaneta del neke višje enotnosti. Združuje ju silnejša spona, »spominjanje je pozdravljanje« (Heidegger, Razjasnjenja 91). Pesniški spomin pozdravlja človeka v njegovi resnici, na kar namiguje besedna zveza »ognjeni duh«. Najpopolnejši izraz človeške eksistence je njegova duhovna ognjevitost. Dobra plovba je človekova poklicanost, ki ji ta nikoli ne more odgovoriti sam iz sebe, z lastnimi močmi. Ognjevitost duha, čeprav se lahko pomnožuje in plodi, ni nič drugega kot dar. Ta PKn, letnik 45, št. 2, Ljubljana, avgust 2022 94 notranji plamen je človeku dan, a nikoli ni gola empirična danost, marveč živa obljuba. K bistvu obljube sodi možnost izpolnitve, vendar je obljuba tudi jamstvo, ki se mu človek lahko izneveri. Ob­darjenost z ognjenim duhom v svojem pomenskem spletu vključuje hrabrost in svobodo, obenem pa obeta, da bodo ljudje dobro brodili in naposled prebrodili eksistencialne težave, se pravi da bodo brez brodolomov in potapljanj v temne vire in valovje nesmisla prestali samo eksistenco kot repeticijo izzivov. Ognjeni duh ni naravna svetloba, lumen naturale, ki v moderni misli teži k osamo­ svajanju od neustvarjene nebeške svetlobe in nekako ugrablja gotovost spoznanja, temveč podarjena »zmožnost«, ki človeku omogoča razbrati vso dinamiko in dramo ne­gotovosti. Z notranjim žarkom biti je človek hkrati pozdravljajoče in pozdravljeno bivajoče. Kot nosilec ognja duha je namreč obljubljen, dan kot možnost izpolnitve, dovršitve, in obljublja­ joči, saj je poklican vztrajati pri tem, da v srečanju z drugimi ljudmi in stvarmi opravi lastno nalogo, izpolni lastno bit, samstvo kot dano zada­ nost. Tako kot človek lahko da lažno in prazno obljubo, se lahko sam aktivno ali pasivno prepusti laži in praznini eksistence ter zgreši svoj prvi in najvišji smoter. Pra­etosna performativa obljube in pozdrava določata glavne konture eksistence. Heidegger razlikuje med »praznim pozdrav­ ljanjem nepremišljenega občevanja« in »redkostjo pristnega pozdrava« (Heidegger, Razjasnjenja 91). Pristni pozdrav je redek, saj se le v redkih trenutkih zares spominjamo, vračamo k nekemu dogodku, obličju ali pojavu. Popolni spomin in popolni pozdrav je miselna, na vrhuncih tudi pesniško miselna usmerjenost k poreklu in smislu ognjenega duha. V vseh Heideggerjevih tolmačenjih Hölderlinovih del se to poreklo dosledno pojavlja v figuri svetega. Severovzhodni veter, ki piha v zače tnih verzih himne, je veter, v katerem se oglaša in kaže »sestav svetega (Gefüge des Heiligen)«, kot piše filozof v Razjasnjenjih (66). Omenjena podoba je zato blizu Hölderlinovi prvi pozni himni »Kot če na praznik …«, ki ji je Heidegger posvetil še enega izmed vojnih esejev.2 Pesnik se tu spominja božjih »vseživečih moči« in pravi, da »v pesmi veje njih duh« (Hölderlin 11; v. 37). Sveto navdihuje človeka z ognjenim duhom, … ko od dnevnega sonca in tople zemljé raste in hudourij, teh v zraku, in drugih, ki bolj pripravljena v globinah časa in polnoznačnejša in nam dojemljivejša med nebom in zemljo potujejo in med ljudstvi. (11; v. 38–42) 2 Heidegger je v začetnih letih druge svetovne vojne ta esej večkrat bral pred zainte­ resiranim občestvom, nato pa ga je prvič natisnil v Halleju, pri založniku Niemeyerju. Milosav Gudović: Heideggerjeva vojna predavanja o Hölderlinu 95 Neposredno pred tem opisom naletimo na paralelo med sijočim pogle­ dom in razgorevanjem pesniškega navdiha: In kakor možu ogenj v očesu blešči, ko zasnoval je kaj vélikega, tako je na novo ob znamenjih, delih sveta, zdaj ogenj vžgan v dušah pesnikov. (11; v. 28–31) Sijaj v očeh je izraz zadovoljstva pred veličino, pred tistim, kar zahteva nekaj več od ravnodušnega opazovanja. Tudi ta sijaj je, kot vemo iz lastnih izkušenj, svojevrstni dar. Lahko neutrudno delamo na zasnavlja­ nju kakšne veličine, ampak sijaja v očeh nikoli ne moremo sami zago­ toviti in »utrditi«, kaj šele osvojiti. Sijaj je zunanji kazalec tega, da člo­ vekova še obdarjena duša ni postala pepelišče, da se nečemu še lahko čudi. V Hölderlinovi prispodobi pa obstaja neka razpoka, ki jo velja prav posebej razložiti: ko človek naredi kaj velikega, ko se sooči z velikim nav­ dihujočim fenomenom, ga prešine nevsakdanje zadovoljstvo. Toda za znamenja, o katerih piše Hölderlin, vendarle ni značilna takšna veličina. Izraz »dela sveta« tu sicer meri na vojne, ki jih pesnik primerja z nevih­ tami. Čeprav se te besede, in concreto, najbrž nanašajo na napoleonsko obdobje, je njihov obseg nedvomno širši od najbližje zgodovinske asocia­ cije idej. Naravnim nevihtam so v obzorju človeških zadev podobni vojni pohodi, saj vnašajo nemir in motijo spokojni življenjski tok. Ognja, ki je vžgan v dušah pesnikov, ne bi smeli enačiti s srdom opustošenja, ki sem ga prej naznačil za osnovni afekt, celo simptom vserazdiralnega opustoše­ nja v totalni vojni. Ognjeni duh vzgibava spomin na drugačen odnos do totalitete, celote resničnosti in vseh reči, vsega bivajočega. Če se vrnemo k sami himni »Spomin« in ognju Hölderlinove duše, ki je v njej zaiskril, bomo opazili nenavadno besedno igro. Pesnikova pot spominjanja svetega je »krilata vojna« (prim. Hölderlin 191; v. 44). V zvezi s tem se nam vsiljuje negativna primerjava: srd se kot bistvena poteza subjektivistično (samo)ujetega človeka razkriva v križarjenju krilatih pošasti in prestavljanju svetovne vojne na nebo, v prostor premoči letalske tehnike; pesniško spominjanje je netehnični vzlet, kretnja duha navzgor. V prejšnjih opisih je Hölderlin primerjal pesnike z ladjarji, v nadaljevanju pa jih predstavlja kot »slikarje« (prim. Hölderlin 191; v. 42), ker v raznih odtenkih, skladno s sestavom in barvo svoje duševnosti, prikazujejo tisto, kar se nikoli ne more popol­ noma prikazati. Ne zavračajo krilate vojne, v kateri se duša vzpenja k nevidnemu nebu. Ta nevidna vojna je bolj dragocena kot vse vidne, prizadevanja, ki jih terja, pa so pomembnejša kot vse militarne strate­ gije in tehnike. PKn, letnik 45, št. 2, Ljubljana, avgust 2022 96 S tem smo se približali bistvu razlike med nevihtami v globinah časa in nevihtami na površju vidnega, o kateri govori pesem »Kot če na praznik …«. Vojna proti gnevnemu samouveljavljanju, proti srdi­ tosti – proti razpoloženju, ki uteleša kljubovalni odnos do Boga in Božjih nalog – je popolnejša in pomembnejša kot vsaka zunanja, fron­ talna, čutno zaznavna vojna. Hölderlin celo pravi, da so nam takšne nevidne nevihte dojemljivejše, bližje. Ne zato, ker se je laže pogrezniti v nevidno kot v vidno vojno, temveč zato, ker se pred vsakim pred­ stavljivim ali resničnim totalnim spopadom godi globinska vojna za temeljni odnos do totala sveta. Krilata vojna, o kateri poje Hölderlin, ni napad na višave, ikarjevski vzpon k soncu, ki se končuje neslavno. Sam Hölderlin, s pesniško primerjavo pesnikov in slikarjev slika pot duha kot boj proti gravitaciji srda, boj duha proti sebi in svojemu padcu, zaradi Duha, ki človeku daje krila in mu dopušča priti nadse, da bi sebe in svoj svet videl bolje in ostreje. Da bi svet brez žalnega žela poznal in po lastni najgloblji, pozdravni bitnosti znova zgradil. Pesniki so čuvaji spomina na sveto in se jim pod »Božjimi nevih­ tami« spodobi prebivati »z odprto glavo«, kar pomeni, da so pesniki v umu in besedah odprti za glas Boga. Božje nevihte (za razloček od vidnih) niso primerljive z vojnami, v katerih se goji srd. Odprtost za nevihte Višnjega je dovzetnost za krilato vojno, v kateri človek, ko enkrat stopi vanjo, ne neti gnevne volje, ampak jo premaguje in kvali­ tativno preobraža. V predgovoru k svojemu slovitemu predavanju Kaj je metafizika? Heidegger najde protiutež gnevu v milosti in naklo- njenosti (Huld), v sledi celilnega ognja z neba, v sledi obdarjenosti s svetim. Nebeški ognjeni duh je dar, ki sinove zemlje – če ga pomnijo in ohranjajo – rešuje nevarnosti. Največja izmed nevarnosti pa je, koli­ kor lahko zaslutimo iz Hölderlinove prve, praznične himne, zapiranje srca za žarek Transcendence. Totalna vojna, ki je slavila svojo črno rapsodijo v trenutkih, ko je Heidegger tolmačil Hölderlinove himne, je sad odločnega zavračanja in celo pozabe »krilate vojne«, zamegljevanja obzorja za pomembnejšo, odločilnejšo, izvorno vojno, katere glavno bojišče je človeško srce. Podobno prej omenjenemu »sijaju v očeh« tudi srce lahko postane zgolj patetična, prazna beseda, a to ne pomeni, da se ji dejansko smemo odpovedati in jo prepustiti grozeči praznini. Srce je namreč – po Heideggerjevem branju Hölderlina – »tisto, v čemer se zbira najlastnejše bistvo tega pesnika: tišina pripadnosti objetja svetega« (Heidegger, Razjasnjenja 69). Hölderlin je v himni »Kot če na praznik …« jasno orisal razpon možnosti, vojni vzpon od trdega do čistega srca. »Trdo srce« ni močno, ker je stekališče vojne vrline, vojaške neomajnosti. Pesnik ne apostro­ Milosav Gudović: Heideggerjeva vojna predavanja o Hölderlinu 97 fira takšnega, epskega momenta. Srce je trdo, ker je neobčutljivo, otrplo in povsem pogreznjeno v svetno samopozabo. S srdom ogro­ belo srce je med vojno proti samemu sebi predramljeno od Drugod in se s to postopno preobrazbo odpira za čistost. Totalna vojna se godi v horizontalni ravni in predstavlja zaključno etapo človekove odtujeno­ sti od Transcendence, poslednji poganjek pomračitvenega skiciranja antropične entropije. Hölderlinovska »krilata vojna« je, nasprotno, nepreštevni zbir bojev na vertikalni osi, na lestvi biti. Hölderlinova poezija je pogosto oblikovana poetološko, v njej se išče upravičenje in opredelitev pesništva kot duhovnega poklica. Pesnik je tu vedno paradigma človeka. Resnični smisel resnične, krilate vojne, težnje navzgor, je ta, da človek na ne­gotovi poti eksistence z novo čistostjo srca premaga njegovo okornost in mrak. Hölderlinova misel srca je panenteizem (vse­v­boštvo): nauk o vseprisotnosti »skupnega duha« (Hölderlin 11; v. 43), Boga, v stihijah narave. Misli tega skupnega Duha so podarjene pesnikom in se v njihovih dušah »tiho konču­ jejo« (Hölderlin; poudarek je avtorjev). Pesniki so glasniki volje, ki nadrašča srd sveta, in njihove besede naj bi prelomile, utišale in preo­ brazile boja­željnost v prsih smrtnikov. Vojna človeka v sebi proti samemu sebi, proti svojim nižjim nagnjenjem, je vojna za možnost obdarjenosti s čisto prisrčnim, ne­srditim in srčnim odnosom ter s čistimi, ne krvavimi rokami. Heidegger v svoji interpretaciji pravi: »'Čist'za Hölderlina vselej pomeni toliko kot 'izvoren'.« (Heidegger, Razjasnjenja 69) Kaj pa pomeni biti izvoren? Ohraniti neskalje­ nost in prvobitnost. Praznična himna je tako s skrivnostnimi nitmi znova povezana s himno »Spomin«: proti samopozabi lahko v resnici vojuje samo tisti, ki se spominja ali misli na svojo prvo in najbistrejšo zmožnost, na odgovor svetemu, odziv nanj. Dan spominjanja na sveto je praznik. Heidegger je v obeh razli­ čicah interpretacije Hölderlinovega »Spomina« posebno pozornost posvetil temu motivu. Na sledi podobnega miselnega obrazca pozni Gadamer razglasi praznični element življenja za izjemen način aktu­ alizacije, uresničitve lepega (prim. Gadamer 52–70). To je gotovo blizu Hölderlinovim nameram, saj pesnik sam svet, zbir posvečenih reči in posvečujočega ali pozdravljajočega odnosa imenuje lepa in – s teološ kim odtenkom besed – »božjelepa Narava« (Hölderlin 9; v. 13). Tako kot pozdrav, ki se v običajnih okoliščinah včasih sprevrača v prazno formalnost, tudi praznik, čeprav gre za izpolnjeni pozdravni čas, lahko zbledi in postane zgolj dela prost dan. Zvest Hölderlinovim lirskim uvidom Heidegger spreminja ta profanacijski vidik: praznik ni dan, ki je osvobojen vsakdanjih obveznosti, ampak dan, ki prekinja PKn, letnik 45, št. 2, Ljubljana, avgust 2022 98 praznino vsakdana in opominja na osmislitev (Besinnung). Praznični čas je poln »spomina na tisto, kar je bistveno« (prim. Heidegger, Hölderlins 64). Zanimivo pa je, da niti Hölderlin niti Heidegger praznika ne razumeta kot dionizičen, razuzdan čas, ampak kot čas zbranosti okrog svetega. V individualni zgodovini človeka, ki je dele­ žen bistvene vojne, boja z (odtujenim) jazom, pesnik razlikuje dve naravnanosti srca. V sploš ni zgodovini – kar seveda velja tudi na ravni individualnih usod – je opazil stalno spremembo simbolov dneva in noči. Dan simbolizira živo prisotnost Boga in bogov, noč pa je posve­ tni čas, iz katerega je vse božje odsotno, na begu. V noči odsotnih bogov je povsod prisoten nemir mahinacije. Končno utelešenje tega nemira je bila po Heideggerjevih razlagah Hölderlinovih jezikovnih iger svetovna vojna. Vojna, v kateri je človek planetarnega Zahoda najgloblje zapadel svetovni noči. Kontrast vojni kot razlezenemu nesmislu in razdiralnemu času filozof najde v novi figuri praznika. Praznik ni dan brez dela, ampak brez boja. Prej sem že poudaril, da je bil cilj Heideggerjevih eksegez Hölderlina pri bralcih prebuditi čut za skupno zadevo, za nujnost konstitucije, oblikovanja skupnosti. Zdaj je treba poudariti tudi to, da osnova tvorjenja družbe ni vojna, ampak prazničnost: zgoščeni in polni, smiselni čas. Praznik po Heideggerju ni samo priložnost za prevrednotenje vsakdanjosti, temveč tudi nasprotje razrušenju. Praznik je gradnja ali obnova zveze med Božjim in človeškim svetom, nasprotje nevihtnemu pohodu na bivajoče in slavnostni dan vedrine, bogočlo­ veškega srečanja, mira in splošne sprave. Spomin na božanska bitja – Hölderlin jih ves čas imenuje »nebeščani« – vrže človeka »globoko med žive« (Hölderlin 15; v. 71). Pesnik je vržen – in tako dejansko obdarjen, izbran – v globino življenja, ne v sfero običajnih del in dni. Uvid in védenje, s katerim je skupni Duh ovenčal himnopisca, je uvid v globino, v nerazkrito resnico življenjskega toka. Biti med živimi ne pomeni glodati zemeljske dneve, ampak ohranjati spomin na nesebič­ nost svetega in poučevati druge. Takšen spomin je mera življenjskosti. Tu in zdaj. In vekomaj. Zadnji verz himne »Spomin« je nemški mislec pogosto navajal, saj je v njem zgoščen nauk o pesniškem ustvarjanju: »Kar pa ostaja, usta­ navljajo pesniki.« (Hölderlin 193; v. 59) Pesniki so, naj parafraziram Heideggerjeve besede iz Pisma o humanizmu, od svetega angažirani za sveto (Heidegger, Wegmarken 313) in kot taki ustanavljajo, opisujejo hieronomni krog smisla skupnosti. Utišanje in preobrazba gnevnega v milostni, pozdravni in zdravilni odnos do resničnosti je končni mir, s katerim se končuje krilata vojna. Ker je fronta te vojne človekova Milosav Gudović: Heideggerjeva vojna predavanja o Hölderlinu 99 duša, mir, ki ga pesnik s svojim lastnim peresom podpisuje, ni zuna- nja prekinitev sovražnih akcij. Da bi bila ustanovljena skupnost smisla in miru, skupnost, ki v miru išče in ima svoj smisel, ni nujno, kot rečeno, preprosto zamenjati ideale Goetheja in Schillerja z novo peda­ gogijo ali idolatrijo. Ni treba namesto estetskega uživanja v viharniški literaturi vztrajati pri hölderlinovski, a še vedno humanistični vzgoji. Potrebno si je priklicati v spomin prav ustanovitveno, mirotvorno silo »Goethejevih« besed (Heidegger, Grundbegriffe 31), ki imenujejo nekaj dragocenejšega kot vse bojne zmage in lovorike: Nad vsemi vrhovi je pokoj. (Goethe 48; v. 1–2) Te besede so v Heideggerjevi recepciji odmevale kot spodbuda k zadnji, najgloblji negaciji totalne vojne. K novemu, izvornemu tonu človeške biti. LITERATURA Gadamer, Hans­Georg. Aktualität des Schönen. Stuttgart: Reclam, 1977. Goethe, Johann Wolfgang von. Gedichte. Berlin: Bong, 1900. Heidegger, Martin. Die Geschichte des Seyns (GA 69). Frankfurt ob Majni: Vittorio Klostermann, 1998. Heidegger, Martin. Grundbegriffe (GA 51). Frankfurt ob Majni: Vittorio Klostermann, 1991. Heidegger, Martin. Hölderlins Hymne »Andenken« (GA 52). Frankfurt ob Majni: Vittorio Klostermann, 1992. Heidegger, Martin. Razjasnjenja ob Hölderlinovem pesništvu. Ljubljana: Nova revija, 2001. Heidegger, Martin. Wegmarken (GA 9). Frankfurt ob Majni: Vittorio Klostermann, 1976. Hölderlin, Friedrich. Pozne himne. Prev. Vid Snoj. Ljubljana: KUD Logos, 2006. PKn, letnik 45, št. 2, Ljubljana, avgust 2022 100 The Voice of Celebration in Stormy Times: Heidegger’s War Lectures on Hölderlin Keywords: literature and philosophy / war / German poetry / Hölderlin, Friedrich / Heidegger, Martin This article discusses the theme of war through the prism of selected passages from Heidegger’s interpretations of poetry. The central part of the discussion is devoted to explanations of Hölderlin’s poetry and insights from the lectures on the hymn “Remembrance” (“Andenken”). The hermeneutic examination of Hölderlin in the midst of the World War II did not mean an esthetic escape from the cruel reality. In The History of Beyng (Die Geschichte des Seyns), Hei­ degger emphasized the notion of “total war” as universal, external destruction. The opposite of this tendency can be seen in Hölderlin’s motif of “winged war.” In the interpretation I propose, the “winged war” is the name for the inner overcoming of man’s vile tendencies and a long upward movement— from hostile anger to openness and cordiality. In the light of such a reading, war turns out to be a “stormy” time in which the oblivion of this most impor­ tant achievement of the soul reaches its climax. Heidegger’s “poetic thinking” and Hölderlin’s rich poetry pave the way from the emptiness of total war to the feast as a symbol of the complete reconciliation of time and meaning. 1.01 Izvirni znanstveni članek / Original scientific article UDK 1Heidegger M.:821.112.2.09-1Hölderlin F. DOI: https://doi.org/10.3986/pkn.v45.i2.05