C. Gorr. con la Posta
IZHAJA VSAK ČETRTEK
Naro&nina:		Letno	poiletna	četrtletno
ITALIJA		... Lir	10-40	5-20	2-60
INOZEMSTVO		• • • • *	18-20	9-10	4-60
Posamezni Izvod 20 oent.
Uredništvo in upravništvo: Trst, Via Maiolica 10-12
Trst, 9. oktobra 1924. — Leto V. - Štev. 217.
Glasilo Komunistične stranke Italije
„Vsak, ki govori o svobodi in enakosti v režimu meščanske demokracije, je zagovornik izkoriščevalcev. Proletariat mora, v izvajanju svoje lastne diktature, ravnati s tem zagovornikom ravnotako kakor s samim izkoriščevalcem.'*	*	LENIN.
Oelavsko-kmetski odbori
V	eni izmed zadnjih številk našega lista smo omenili potrebo po ustanovitvi delavsko-kmetski h odborov, ko-jih naloga bi bil boj zoper fašizem. To lepo misel je vrgla v svet Komunistična internacionala. Ali naši so-drugi bi grešili ako bi pričeli to misel mehanično udejstvovati. Delavsko-kmetski odbori se smejo in se morajo ustanoviti ako so za to dani pogoji. Ti odbori morajo pravzaprav biti sad gotovih razmer v kojih dozorevanje mora posegati tudi naša stranka. Kljub temu je bilo pametno, da se je to misel vrglo v svet baš sedaj. Zakaj ako niso dani pogoji, ki bi omogočali splošno ustanovitev takih odborov, je pa dana možnost, da se iz sedanje krize izcimijo razpiere v kojih bi se taki odbori lahko ustanovili in izvršili tisto nalogo koji so namenjeni.
Velika gospodarska in politična kriza, ki se v njej nahajajmo, je še velika zagonetka. Elementi, ki v njej dozorevajo, lahko pospešijo njen razvoj v nazadnjaško kakor tudi v revolucionarno smer. Komunistična stranka ima nalogo delati na to, da se uresniči druga možnost. Nič ne de ako imamo še mnogo delavcev in kmetov, ki se puste slepiti od krščansko-socialne in meščansko nacionalne demokracije. Bodo že tudi ti elementi spoznali, da je imela Komunistična stranka prav in da ima Komunistična stranka nalogo, da vodi mase in ne da jim sledi.
Kaj torej so delavsko-kmetski odbori in kakšne so njihove naloge? Treba je, da smo tudi v tej zadevi jasm in precizni ker bi konfuzija lahko močno škodovala.
Vprašanje s katerim se danes bavi-jo vse meščanske opozicionalne stranke, je vprašanje, kdo bo prevzel na-sledništvo fašistične vlade. Fašistična stranka, ki je še vedno močno vojaški organizirana, je bila na političnem polju tepena. Ako je danes še na vladi, se ima zato zahvaliti vsem, samo ne onim krogom, ki so jo v začetku podpirali. Površno izgleda, da je po'o-žaj miren, dejansko se v notranjih plasteh družabnega telesa kriza neprenehoma razvija in deluje. Politično obzorje je mračno in polno elektrike. Vsak trenotek se lahko dobimo sredi nevihte. Fašisti hočejo imeti fašistično državo, opozicionalci pa demokratično in liberalno. Od tod političen boj. Ali že danes smo si lahko gotovi, da ne pride med fašizmom in ustavno opozicijo do skrajnih posledic. Zakaj potreba po obrambi kapitalističnih privilegijev, veže ene in druge tesno, da je popolna ločitev nemogoča. Njihov skupen nasprotnik so proletarske t. j. de-lavsko-kmetske množice.
Kadar se gre za boj proti tem množicam je razlika med fašizjmom in o-'pozicijo le formelna. Toliko je res da iščejo meščanske opozicionalne stranke način po katerem bi prišle s fašisti do kompromisa ne da bi pri tem trpela formelna intransigenca s katero so si priborile vpliv pri malomeščanstvu in pri gotovih krogih delavstva.
Kaj naj v takem položaju stori proletarska stranka? Ali naj se proletarska stranka pridruži meščanski opoziciji zato, da pomaga zapoditi fašistično vlado in vspostaviti demokratično liberalno vlado, ali ima nalogo, da se samostojno bori za vspostavitev d-elav-sko-kmetske vlade?
To vprašanje se ne da rešiti abstraktno in iz splošnega stališča. Treba je položiti stvar konkretno z ozirom na koristi proletariata in na mož' nost akcije in boja. Vprašanje je izredno važno in se bomo morali baviti z njim še mnogo ker je to vprašanje podlaga vsej proletarski politični ak-ei ji.
Ali je demokraticno-liberalna vlada v stanu da odpravi fašizem? Mi ne verjamemo. Ako torej je tako, tedaj ima proletariat nalogo, da ubere drugo, lastno pot. Ta pot pa vodi do delav-sko-kmetske vlade. Konec fašistične vlade ne pomeni še za proletariat konec fašizma. Konec bo fašizma šele tedaj, kadar se bo razorožilo fašistične oborožene. čete. Zakaj te čete so, ki onemogočajo vsako iprosto gibanje proletariata in vrše nad delavci in revnimi kmeti tak pritisk da ga komaj prenašajo. Nobena meščanska vlada ne bo fašističnim1 četam prepovedala boj zoper delavce in kmete. Zlasti se tem oboroženim četam ne morejo odreči veleposestniki. V nekaterih kmetskih provincah je položaj, ki so ga te oborožene fašistične čete ustvarile tak, da mu niti vladni organi niso kos.
Na drugi strani nas skušnje uče, da se demokratične vlade ne sramujejo seči po ilegalnih silah v to, da ohranijo kapitalistični red.
Naposled ne smemo pozabiti, da rar zorožitev fašističnih čet pomeni navsezadnje razpust, fašistične 'stranke, ki
živi samo od svoje vojaške organizacije. Le delavsko-kmetska vlada zamo-re storiti to, buržuazno demokratična ne. Ker le delavci in mali kmetje imajo interes na tem, da razorože fašistične čete. In oni, delavci in mah kmetje imajo poleg tega interesa tudi možnost to storiti in ob enem tudi preprečiti preporod reakcionarnih sil. Da to dosežejo se morajo te delavsko-kmetske množice tehnično pripraviti.
Boj za tako vlado pomeni boj zoper vso buržuazijo kot razred in torej tudi boj zoper organizem, ki to buržuazijo predstavlja t. j. buržuazna država. Temu organizmu se mora zoperstaviti druge organizme, ki naj predstavljajo ves, združen proletariat. Ti organizmi bodo sestavljeni zaenkrat iz porajajočih se celic bodoče proletarske države. Te celice so delavsko-kmetski odbori.
Danes nimamo še organizma, ki bi predstavljal proletariat kot razred brez opore na politično prepričanje.
Politična stranka zastopa vedno le manjšino, ki misli in deluje na podlagi gotovega programa. Stranka zamore biti in je predstraža. vodnica gibanja in boja. Vsega razreda ne zastopa. Strokovna organizacija, ki je ločena ipo kategorijah, ki niso vse organizirane, tudi ne predstavlja vsega razreda.
Delavsko-kmetski odbori tvorijo temelj take organizacije. Oni združujejo v sebi vse delavce in male kmete brez razhke, komuniste, socialiste, anarhiste, reformiste, krščanske-socialiste, organizirane in neorganizirane itd. Ti odbori so od množic izvoljeni in potom njih se udejstvi enotna fronta ponižanih in razžaljenih.
V	boju se ti odbori razvijajo in postanejo Delavsko-kmetska država.
Delo za te odbore je delo za revolucionarno pripravljanje delavsko-kmetskih množic. Danes ne more nihče izključiti, da nebi bili delavci in kmetje jutri prisiljeni napovedati boj do skrajnosti vsej italijanski buržuaziji. Komunisti morajo biti v prvi vrsti v tem pripravljalnem delu, ki ima nalogo, da napram meščanski državi postavi novo državo kmetov in delavcev.
POLITIČNI PREGLED
Liberalci prali laitzmn
Kako da se vedno bolj poostruje na-sprotstvo med liberalnimi elementi in fašizmom, je pokazal kongres italijanske liberalne stranke, ki se je vrši1 v Livornu. Kongres je bil sklican posebno radi tega, da se izreče, da li ima ali ne zaupanje v fašistovsko vlado. Po večdnevnem zasedanju je prišlo do toliko pričakovanega glasovanja. Postavljeni ste bili na glasovanje dve resoluciji in sicer ena s strani desničarske skupine, druga pa s strani cen-tristične.
Bistveno, namreč ozirom na razmerje izkoriščanih delovnih mas do kapitalistične države, se obe resoluciji čisto nič ne razlikujejo. V obeh se liberalna buržuazija opira na stari princip, s katerim so nekdaj slepili ljudi, da mora biti država nepristranski organ, ki varuje interese državljanov.
Razlika je edinole v tem, da medtem ko prva (desničarska) resolucija izraža, če ne direktno pa vsaj indirektno zaupanje fašistovski vladi, je v drugi (levičarski) resoluciji izraženo nezaupanje s tem, da se zahteva, da bodi edina državna oborožena sila regularna vojska, kar pa seveda ne ugaja fašistom.
Postavljeni obe resoluciji na glasovanje, je druga dobila večino.
Za delavski razred ima izid kongresa liberalcev ta pomen, v kolikor nam kaže nesoglasje enega dela buržuazi-je z nasilno politiko fašizma. To pa pomeni, da zahteva ta druga uporabo «legalnih» sredstev proti nezadovoljnim množicam, to je ipolicijo, vojaštvo in zapore.
Delavci in kmetje se morajo torej čimbolj prepričati, da nimajo pričakovati nič ne od liberalnega, ne od demokratičnega in niti ne od eventuel-nega socialdemokratičnega režima.
Ha predvečera kongresa
Splošne delavske zveze
Voditelji Splošne delavske zveze nameravajo sklicati kongres tega največjega delavskega organizma, ravno v trenutku, ko je politični položaj posebno resen in nestalen, pa tudi v tre-notku, ko se oživlja vsesplošno delavsko gibanje. Proletarske množice ne bodo torej stale s prekrižanimi rokami, ampak se bodo morale resno pripraviti na boj za zavzetje tega organizma, ki se nahaja do sedaj v rokah izdajalskih socialpatriotov, ki so vedno iprostituirali delovno ljudstvo kapitalizmu, v ekonomičnem in političnem pogledu.
Komunistična stranka Italije jo izdala proglas, v katerem očrtuje sedanji položaj, ko je meščanstvo prisiljeno da so skriva za krinko demokracije, katera pa zahteva, ravnotako kakor najbesnejga reakcija, da se ne sme delavstvo ganiti, za resnično zboljšanje ^vojega položaja. Demokracija in «leve» liberalne skupine zahtevajo sicer od fašistovske vlade, da mora dovoliti svobodo gibanja sindikatov. Vsakdo pa si lahko misli, kaka bo ta «svoboda», ako jo bodo darovali kapitalisti. Razrednozavedno delavstvo pa mora gledati na to, da postane Splošna delavska zveza organ razredne borbe.
Torej proč z reformističnimi sindikalnimi voditelji. Vspostavitev vseh strokovnih organizacij. Vspostavitev sindikalne edinosti I
S temi parolami kliče Komunistična stranka vse delavce Italije, v boj proti kapitalizmu in reakciji.
Kako jliiir Poljska svojo lan
Vsa prizadevanja poljskih državnikov, da bi ozdravili državne finance, so zaman. Kriza narašča vedno bolj. Po vzoru drugih dežel, je tudi Poljska zagrabila po poslednjem sredstvu, ter je pričela «štediti». Minister Kuharski je izdelal načrt za to «štedenje». Seveda se je pričelo štediti tam, kjer bi morala država izdajati še večje svote. Črtani so bili krediti za boj proti epidemijam, krediti za šolstvo in za nadzorovanje sirot. Na drugi strani pa se je trosilo na najbolj nesramen način Rezultat te politike je bil, da so državni dolgovi še bolj narasli
Nastopil je nato minister Grabski, ki je dobil diktatorično polnomoč in uvedel svoj sistem «zdravljenja», čigar rezultat je bil, da so se državne finance še bolj poslabšale.
Industrija gre rakovo pot. V Lodžu delajo vse tovarne samo dva dneva v tednu. V Pabjanicah je zaprtih 15 tovarn in 6000 delavcev je vrženih na cesto. V podobnem stanju se nahaja industrija tudi v drugih središčih. Število brezposelnih je znašalo, v posameznih mesecih, računano v tisočih:
1.	januarja 67, februarja 100, marca 110, aprila 109 in junija 120. Revni kmetje v vzhodni Galiciji in v Beloruski komaj čakajo trenutka, da strmoglavijo 'oblast veleposestnikov.
Dva ota Mali
Zaprti komunistični agitatorji.
V	Gondištu v Bački je žandarme-rija zaprla tri osebe, ker so širile baje komunistične nauke. Na njihovih stanovanjih je policija zaplenila več komunističnih propagandnih spisov in brošur. Sojeni bodo po zakonu o zaščiti države.
V	nekem časopisu v Sloveniji smo čitali to malo notico in človek ki veruje še v «demokracijo» in v kak ((krščanski socializem«, bo prvi mah mislil, da je ta notica bila priobčena v kakem «Slov. Narodu«, ((Jutru«, ali «Orjuni», to je v »režimskih« glasilih (poveličujočih namreč »prejšnji«, Pa-šičev režim). V Jugoslaviji pa ni več Pašičevega reakcionarnega režima, pač pa imamo ((demokratični«, pod vodstvom Korošca in kompanjonov. Človek torej, ki veruje v demokracijo, bi si moral misliti, da bi ne smel ((Slovenec« priobčiti te vesti tako suhoparno, oziroma, da bi moral napraviti svoj komentar spričo dejstva, da sedanja ((demokratična« vlada postopa proti komunistom samo radi «širjenja komunističnih naukov«, postopa z uporabljanjem zakona za zaščito države. Tista vlada, za katero se razgreva »Slovenec«, tisti »Slovenec« ki je za časa Pašičeve vlade grmel proti reakcionarnemu in samooblastvenemu postopanju režimovcev.
Ampak klerikalizem in takozvani »krščanski socializem« ima dva obraza. Kadar stmpii za svojo hegemonijo, tedaj je njegov obraz grozeč. Napada druge meščanske struje, se dela demokratičnega, «brani» delavske koristi, zagovarja napredne delavske elemente, kadar so napadeni od meščanske drhali. (Glej slučaj Trbovlje).
Drugače pa je tedaj, kadar pride na vlado.
Sedaj ni več Pašiča, ampak uporabljajo se Pašičeve metode. Zakaj? Ker Korošec in ostala družba branijo ravnotako kapitalistične interese kakor režimovci. Zakon za zaščito države je vedno dober. In zakaj ne grmi sedaj «Slovenec« proti temu zakonu?
Zato, ker odobrava kapitalistični red j zatiranja in izkoriščanja.
Tako izgleda demokratičnost in »socialna tendenca« klerikalizma v Sloveniji in povsod. Ako ni »krščanski socializem« za popolno odpravo kapitalističnega reda, ako ne kritizira in napada kapitalistične družbe in njenih zločinov povsod in vedno, v vsakem političnem položaju in pod vsako vlado, tedaj je zaveziiik kapitalizma.
Njegov »grdi obraz«, ki ga dela ob gotovih prilikah proti kapitalizmu, izraža le golo hinavščino!
Fašizem na drškem
Minulega meseca so nastavljenci elektrarn v Solunu uprizorili štrajk, da protestirajo proti odslovitvi dveh delavcev, ki so bili krivi edinole tega, da so energično nastopili proti zani-kmosti administracije bolniške blagajne ter zahtevali odslovitev dveh nadzornikov. To pa ni ugajalo enemu ravnatelju električnega podjetja in obenem poglavarju solunskega fašistov-skega gibanja. Oborožil je svoje tajne agente, ki so uprizorili gonjo proti stavkujočim. Tekom te stavke je bilo linčanih 42 delavcev! Takšne sadove prinaša meščanska demokracija!
Preganjanja komunistov na Estonskem
Estonska je, kakor Finlandija, Poljska in Romunija, država ki meji s Sovjetsko Rusijo in je tamošnja buržuazija silno v skrbeh radi širjenja kumunizma. Zato divja tam neprestano teror proti komunistom in zavednim delavcem. Meseca januarja je bilo razpuščenih 229 delavskih organizacij in zaprtih je bilo 150 prvoboriteljev. Pa vse to ni bilo zadosti buržuaznim psom, varuhom mednarodnega kapi-lizma. Meseca avgusta so napravili nov naskok na estonski proletariat. Razpustili so strokovne in pred kratkim časom ustanovljene mladinske organizacije. Na to so sledile prepovedi tiska in aretacije urednikov. 22.- avgusta je bil aretiran v Revalu mladi komunist ter obsojen v dosmrtno ječo, samo radi tega, ker je imel s seboj en zavoj manifestov Kom. stranke.
Italijanska armada državnih funkcionarjev
narašča vedno bolj. Dne 1. aprila t. 1. je bilo 499.766 funkcionarjev, ki so stali državo 4 milijarde in 781 milijonov lir. Do 15. julija pa je ta armada narasla na 508.623 funkcionarjev, za katere trosi država 151 milijonov več.
Kakor se vidi, je napredek na biro-kratičnem polju zelo lep !....
Rezultati propagandnega meseca za Kom. stranko Italije
Rezultati propagandnega meseca za stranko in novi pristaši, ki prihajajo osrednjemu odboru, so zelo razveseljivi, posebno kar se tiče števila novih izkaznic, ki so jih razdelile mestne organizacije po petem kongresu Kominterne. Ne samo, da je število vpisanih mnogo višje kakor je bilo v prošlem letu, ampak se je podvojilo število izkaznic, ki so bile izdane do meseca anaja.	_______
MALE VESTI IZ RUSIJE
Umrljivost med otroci pojema
»Boljševiki uničujejo človeška življenja« — tako tuli ves meščanski tisk in temu tuljenju se pridružujejo tudi socialpatriotje v vseh deželah.
Ako se primerjajo predvojne statistike z onimi iz porevolucionarne dobe, se lahko vidi, koliko življenj je bilo mogoče rešiti potom smotrenega socialnega skrbstva, ki ga vodijo boljševiki.
V	Moskvi in v moskovski guberniji je umrljivost otrok za polovico manjša kakor je bila pred vojno. V letih 19.10-1913 je umrlo od 10 tisoč prebivalcev 570 otrok v starosti od enega do štirih let. Leta 1923. jih je bilo le 337. Od otrok v starosti od pet do devet let jih je v letih 1910 do 1913 umrlo 79, od 10 tisoč prebivalcev, leta 1923. pa samo 56. Kar se tiče dojenčkov, jih je od 1910. do 1913. umrlo, v prvem letu starosti in od enajstih tisočev 270. Leta 1923. pa samo 173.
Politika Sovjetske vlade in njena vsesplošna skrb rešuje torej vsako leto in v sami Moskvi, 4000 dojenčkov.
Ti rezultati se dosežejo posebno z obrambo materinstva. Pred revolucijo so noseče delavke hodile skoro do poslednjega dneva pred porodom v tovarno in se jim je dovoljevalo po porodu k večjemu 14 dni dopusta. V sovjetskem režimu pa imajo, pred in po porodu 14 tednov dopusta in ta čas pride popolnoma plačan.
Ampak boljševiki so «barbarji»! Delovni čas
Osemurni delovni čas se strogo spoštuje. Pri delih, ki uplivajo kvarno na zdravje, znaša delovni čas šest ur. Vajenci do osemnajstih let delajo le štiri ure dnevno, dve uri na dan se pa uče teorije. Delati v izrednih urah je dovoljeno samo s privoljenjem inšpektorja dela in enega zastopnika delavcev. Vsaki delavec dobi letno dvatedenski dopust. Tisti, ki so zaposleni v zdravju kvarnih industrijah,
Število sodrugov, ki so redno vpisani, znaša danes dvajsettisoč. Ob koncu leta bodo vpisani gotovo presegali to število.
Temni naklepi p roti III. Internacionali
Kakor je poročalo francosko komunistično glasilo «Humanite», je bila pred par meseci ustanovljena v Parizu mednarodna organizacija, ki bo vodila boj proti Kom. internacionali. Izdala je poziv na vse tiste, ki bi bili sposobni ji pomagati. Ustanov-.ljen je bil tudi nek špijonski urad, ki ima namen slediti za vsemi gibljaji Kominterne.
Pa oreh je trd. Ob njem so si že drugi polomili zobe in gotovo si jih bodo tudi ti gospo3je okrog te nove antikomunistične internacionale!
Radičevo l&viranje in jugosl. komunisti
V	Zagrebu se je vršil shod Neodvisne delavske stranke. Glavni poročevalec Kaclerovič se je bavil z notranje političnimi položajem in z Radičem. Kritiziral je ostro njegovo kolebanje, njegove namere za vstop v klerikalno-demokratsko vlado. Povdarjal je, da je H, R. S. S. vstopila v Kmetsko internacionalo z gesli: »Prosta in neodvisna hrv. republika, zemlja siromašnim kmetom in delavcem«. Toda to da je vse nekaj drugega kakor vstop v monarhistično vlado in da ako hoče Radič ostati zvest svojim obljubam, ■mora zapustiti sedanjo svojo politiko.
Kadar poSiljate denar na upravo oznatlte vedno na poštni nakaz nlei ali čeku v kak namon je po slani znesek.
dobijo štiri tedne dopusta. Ravnotoli-ko dobijo kovati, modelisti in livarji.
Tam, kjer so pohajkovali carji, njihove rodbine in drugi plemeniti postopači, v letoviščih Livadije, na Krimu, Kavkazu ali ob Črnem morju, v tistih letoviščih in zdraviliščih se sedaj zdravijo delavci, ki so potrebni o-krepčila.
Ampak, bil je »zločin« pognati car-ja-batjuško in drugi «cvet slavjanstva«.
Stanje težke industrije
Kar se tiče težke industrije, v prvi vrsti pridobivanje kuriva, zahteva ta panoga veliko investicijo kapitalov. Kljub temu je mogoče v teh industrijah zaznamovati znatne uspehe. Tako je n. pr. produkcija surovega petroleja narasla, do meseca julija t. 1. do 260 milijonov pudov, nasproti 232 milijonom v prošlem letu.
Še več je narasla produkcija litega železa in drugih kovin. Letos se je produciralo 167 odstotkov več litega železa nego v prošlem letu. Posebno zadovoljivo je napredovala produkcija Martinovega jekla in valjanega jekla. Kljub temu, da je celokupna težka industrija še na nizki stopnji, napram predvojni produkciji, vendar pa je opažati znatni napredek, posebno pa v južnih pokrajinah.
Razvoj papirne industrije
V	ruskih tovarnah papirja izdela en delavec povprečno na mesec 38.6 pudov papirja, kar odgovarja 85 odstotkov predvojne produkcije. Meseca maja je produkcija znašala 96 odstotkov predvojne produkcije. Namerava se uvesti v tovarne nepretrgano delo, kar bo dalo 20 odstotno povišanje produkcije.
Razvoj železniškega omrežja
Dograjena je proga Aulet-Pišček, na kateri se je že pričel promet. Ta proga ima veliki pomen za gospodarski razvoj Turkestana, ker bo dovoljevala uvažati v dežele, kjer se prideluje bombaž, druge produkte.
O demokratiji
Ovaj nam interesantan članak o američkoj demokratiji šalje jedan drug Istranin iz Chicaga, koji je tu demokratiju na svojim vlastitim ledjima osjetio. On je ležao 4 godi-ne u demokratskom američkom za-tvoru. — (Red).
Ako hočemo da protumačimo riječ demokratija i to sa leninističkog sta-novišta, onda čemo vidjeti da takova jedna riječ u kapitalističkom društvu za radni, a niti za seljački narod u opšte ne postoji. Riječ se demokratija nalazi samo u ustima pokvarenih bur-žoaskih političara u tu svrhu da ima ona laglje uzmogne prikriti golotinju interesa kapitalističke klase. Največa je glupost kada se radnicima govori o nekoj demokratiji, kao n. pr. o slobo-di, o jednakim pravima za sve članove društva, kada to niti u zemlji, koja služi buržoaskoj klasi kao uzor demokrati je, uopšte ni ne postoji.
Zemlje, koje su se najviše napatile, uslijed lošeg ppdrazumijevanja klasnih interesa, mogle su se o torne več dobro uvjeriti, da u današnjem društvu demokratija ne postoji, nego da je to samo metod, koji služi gospodarima današnjeg kapitalističkog uredjaja, da ugnjetenom radnom narodu oslade muke.
Samo moje iskustvo u zemlji — za koju čitav kapitaiistički svijet drži da je najdemokratskija na svijetu i koja služi kao uzor svim zaostalim i nezao-stalim zemljama — dovelo me je do utvrdjenja toga mišljenja da u opšte ne postoji demokratka. Jer sigurno ako u jednoj takovoj zemlji kao što je Amerika nema demokratije onda je sigurno ne može biti ni na jednom kapitalističkom Balkanu ili Italiji. Mnogi u Evropi i drugdje, koji nema-ju ništa pametnijega da kažu, govore
o	nekoj američkoj demokratiji dočim drugi to govore iz svojih vlastitih klasnih interesa. Največa pogreška so-čijaldemokratije, toga lakaja buržoa-zije jeste ta, da ona baš tom parolom demokratije svijesno obmamljuje i konfuzioniše žrtve kapitalizma t. j. radni narod i tako ga prodaje svome neprijatelju.
Sjeverna Amerika t. j. Sjedinjene države broje ij.0.000.000 Stanovnika. Od tili 110 milijona dolaze u obzir za izbore samo 35 milijona. Ovi se ljudi di-jele u tri glavne stranke i to dvije bur-žoaske i to republikanskai demokratska stranka, koja se principijelno jedna od druge razlikuj u samo, što republikanska zastopa veliku buržua-ziju, a demokratska više sitnu. Treča stranka to je komunistička, koja je-dina zastopa interese radnog naroda sa sela (farmera) i tvornica, i za koju bi morao svaki svjesan radnik i far-mer u izborima da svoj glas dadne.
Da malo ocijenimo američku demo-
kratiju moramo da napomenimo ovo: Baš nakon ulaza VVilsonove administracije 1916. te nakon njegovih, sve-mu svijetu poznatih, 14 tačaka mirov-nog programa, ulazi jedna nova era u amerikanskoj demokratiji to jest i ono malo prava što je imao radni narod Amerike bilo je potpuno uništeno. Dolaze pravi »demokratski« metodi t. j. ukazi protivu radničke štampe, ukida se sloboda govora i izražanja misli i osječaja, ukida se sloboda sestajanja i propagiranja slobode radničke i far-merske klase.
Tada su se počele tamnice da pre-punjuju prestavnicima radnoga naroda i njihovim borcima, le ljudima koji su gnjevno okrenuli ledja svjetsko-me ratu, tom ogavnom pokolju radnoga naroda čitavoga svijeta, a samo u korist američkog i svjetskog imperializma. U gomilama su borpi I. W. W.a (ndustrijalni radnici svijeta) bili bacani u ta mračna popravilišta znamenite američke demokratije. Neki su bili pozatvarani po zatvorima »aznih pokrajina dočim I. W. W. su u masama pozatvarani, gonjeni, mučeni, a u nekim mjestima su ih gušili i ubijali, a u to bi svrhu upotrebljavali potpla-čenu rulju i lumpenproletariat.
Ta se ratna psihoza rastegla i iza rata, a takova je i danas, i biče je sve dotle dok se radna klasa industrijalna i farmarska ne osvijesti i revoltira te ne preuzme vodstvo za odredjivanje svoje budučnosti t. j. dok ne hude revolucionarnim putem preuzela bogat-stvo i vlast u svoje vlastite ruke, jer to samo njoj pripada.
Radni narod Amerike živi iza rata pod mnogo težim uslovima, nego je to bio slučaj prije rata i ako je Amerika — iskoristivši pokolj svjetskog proletariata — napunila džepove svojih kapitalista. Radničke' su plače smanjene, besposlica porasla, uslovi za rad oteščani itd. Pojaviše se iza rata i novi zakoni u velikom broju pokrajinskih država Sjeverne Amerike, koji se upotrebljuju protivu radnog naroda i njihovih ekonomskih organizacija dapako, sve to pod imenom odbrane demokratskih načela.
Danas čarne u toj demokratskoj američkoj državi na stotine boraca visokih ideala za slobodu i taj se broj it dana u dan povečava, a to je iz toga razloga, što se i američka demokratija „ojačava”. Svi se ovi ljudi 'nalaze u zatvorima, što su se ogriješili o demokratskim zakonima, donošenim iza rata.
Poslije rata bili su izbori predsjed-nika i ova poslijeratna administracija nije htjela da ukine ove strašne zakone, kojima je vezana radnička i far merska klasa. Novi je predsjednik Harding sjeo na svoju »visoku« stolicu a iza njegove smrti došao još reakcijo-narniji Coolidge a ratni su zakoni di-jelom ostali na snazi, a dijelom zaostreni. Radnička se klasa i dalje ng
DELO
smije da bori za svoju slobodu, ona mora i dalje da trpi pod tim teškim zakonima demokratske Amerike. U novembru mjesecu ove godine dolaze opet izbori za predsjednika Sjedin,jenih država, ali niti je republikanska, a niti demokratska stranka dala jasan stan u pogledu ukidanja tih zakon* Ni-jedna se stranka nije izjavila priprav-nom da če nevine žrtve proletarijata spasiti iz zatvora, nijedna se stranka nije izjasnila za ukidanje zakona o zabrani govora, sastajanja i štampe. Jedina stranka koja se je u tomu pogledu jasno izrazila i koja je jedina za obranu interesa radnika i farmera, to je komunistička stranka S. D. A. koja je postavila i svog kandidata za pred-sjedničku stolicu druga W. Z. Fostera jednoga od naj markantni j ih ličnosti u revolucijonarnoj proletarskoj borbi u Americi.
Da se još bolje karakterišu demokratski metodi američke kapitalističke klase moramo da donesemo [ tu činje-nicu, da se za vrijeme izbora za pred-sjedničku stolicu pojačava i podzeman pokret Ku-Klux-Klana, te organizacijo kapitalističkih zlotvora tako, da se pomolu te zloglasne organizacije bur-žoazija uzmogne držati na vlasti. Ta je organizacija Ku-Klux-Klan jedan od najizrazitijih buržoaskih instrumenata da se diktaturom uzmognu održati ti «demokratski)) principi svetog pri-vatnog vlasništva američkih bankira i ostalih legalnih ubojica i džepo-kradica.
Taj Ku-KluxKlan največi lirijatelj američke buržoazije, te predstavnice
i	vzora kapitalističke demokratije, ima u svovi programu ove karakteristične tačke :
1. Linčovanje Crnaca;
2. Razapinjanje Zidova;
3. Vješanje katolika;
4. Izgon svih američkih doseljenih gradjana iz staroga svijeta;
5. Zabrana radničkih organizacija (sindikata) itd.
Pod oviim demokratskim uslovima htjeli bi američki vlastodršci da spro-vedu amerikanizaciju useljenika.
Eto tako vam izgleda ta amerieka demokratija, taj uzor za FIvropu.
J. M. Rohan.
U Septembru 1924. — Chicago.
vršitf po načrtu. Namesto da bi prepustil vodstvo revolucije kdovekakitu bajeslovnim faktorjem, proletarskim «duhovonn>, kaki nadnaravni sili, kakor so mislili socialdemokratje in mislijo še danes, je Lenin že tedaj, ko je bila revolucija v Rusiji takorekoč se zgodba bodočnosti, stal na stališču, da se mora revolucija izvršiti s pomočjo posebnih	«revolucionarjev-strokovn ja-
kov«, polom ljudi, ki so vsestransko izvežbani. Le v tem slučaju da bo revolucija uspešna. Lenin se je sam smatral za takega «recolucionnrja po poklicu)), organiziranje revolucijo je smatral kot poklic, kot svojo življenjsko nalogo. Radi tega so bile vse njegove besede in dejanja ne samo prenapolnjena z revolucionarnim duhom, ampak tudi z duhom zavedne priprave revolucije. Ako čitamo njegov spis ..Kaj početi?« s katerim kritizira in likvidira mazaško delovanje socialdemokra-tienih voditeljev in v katerem po-
IV. kongresu 1. 1922., to je pet lei po ustanovitvi proletarske diktature — povsod nam veje nasproti njegov revolucionarni duh, ki se zrcali kot tak tudi v navidezno malenkostnih vj ra-šanjih, v postranskih podrobnostih. Povsod je videl on revolucijo ne savno kot zgodovinsko poslednost, ampak kot rezultat zavednega organizalo-ričnega revolucionarnega delovanja.
Posebno strog je bil Lenin glede razlike v mnenjih. V svojem spisu «En korak naprej, dva koraka nazaj«, je posebno razložil njegovo mnenje o razliki v nazorih JVIartova (šlo je tedaj za 1. točko statuta o sprejetju v stranko). Lenin jo kakor lev branil svoje stališče.
Branil ga je s svojo nenavadno da-lekovidnostjo in bistrovidnostjo. »Vsaka najmanjša razlika v mnenju zna zadobiti ogromen pomen, ako postane izhodišče napačnih naziranj...« V tem spisu je Lenin naravnost nedosegljiv
dava njegove misli o revolucionarni glede kritike o «dezorganizirani ideji organizaciji, ali pa njegov govor na |zamenjavanja stranke z razredom.))
Domače vesti
Leiin s ovili vprašanjih
Organizacija revolucije i Kako sa-moobsebj umljivo in naravno zveni to! In kljub temu je pred leti veljalo za nokaj nemogočega, za nekaj protislovnega. Socialdemokracija je revolucijo zavila v pajčolan bajeslovja. So-cialdemokratični voditelji so o njej govorili kakor o nečesem, kar bi moralo priti „samo od sebe”, kakor o nečesem, kar prinaša sam zgodovinski razvoj. Oni so ob gotovih prilikah pripovedovali ljudstvu o pravljici revolucije, ravno radi tega, ker je hotelo ljudstvo biti varano, ker je potrebovalo nečesa opojnega, zato da ne spozna grobe resnice, zato da se počuti dobro. Ob koncu pripovedovanja so se socialdemokratični voditelji le posmehovali. In zato, ker niso sami verovali v revolucijo, niso radi tega napravili nič, kar bi jo utegnilo pospešiti in pripraviti. Oni so govorili, da je naravnost nekaj nesmiselnega boteti »organizirati« revolucijo, ki je vendar plod bogvekakšnih mističnih procesov, ki se vršijo v naročju zgodovinskega razvoja, to revolucijo, ki je sko-ro kot nekak dar božanske previdnosti. Zato da je mogoče organizirati revolucijo, je treba šele v njo verovati. Treba je verovati v njo s pozemsko vero, z vero samozavestnega borca in revolucionarja. Pa ne samo verovati vanjo, ampak tudi verovati v to, da jo lahko pospešujejo ali zakasnjujejo ljudje, da se da njen potek uravnati v gotovih mejah, da postaja njen potek tembolj brez bolečin, čimveč se po gotovem načrtu vsporeja pripravljalno delo, da se pravi revolucionar čuti kot zavednega gonilca in uravnalnega faktorja, da se on zaveda v razvoj od utopije do resničnosti.
Tak človek in revolucionar, ki je v vse to veroval, je bil Lenin. Sveta vera
V	revolucijo, združena z zavednostjo v njeno poslanstvo, so bili temeljni elementi Leninove organizatorične delavnosti. Revolucionar po poklicu je bila konkretna, poosebljena oblika njegove temeljne črte o organiziranju revolucije, takemu organiziranju, ki se mora
Kužek-papiga
«Dve skupini ljudi sta v državi, ki zaupata le v surovo silo, v nož in samokres. Prva skupina so fašistovski skrajneži, druga, še bolj nevarna, so komunisti. Oboji\ groze vreči ljudstvo v izotop krvi, oboji hočejo jahati na ramenih ljudstva. Iz istega duha nasilja so rojeni, ista nečloveša strast in žeja jx> maščevanju žene obe skupini naprej».
Te besede je napisal v «Goriški straži« član tiste stranke, ki se je pri zadnjih volitvah bahala, da ima v Bitežniku komunista med svojimi kandidati. Omenjene besede je napisal v «Ooriški stj-aži« menda ravno isti gospod, ki je v rimskem parlamentu prosil fašist« pomoči zoper razvoj komunizma v Julijski krajini. Mož, ki se dela zelo nedolžnega, ni povedal nobenega komunističnega nasilja. On je vršil le nalogo nerodne papige. Ker v Italiji in izven nje, vsi mlečnozobi kužki lajajo, da ni med fašisti in komunisti nobene razlike, je moral to neslanost ponoviti, kajpak, tudi on, kužek-papiga. Mi nimamo velikih zahtev. Ni mogoče zahtevati od gospoda urednika «Coriške straže«, da bi vedel kaj je komunizem. Saj je dovolj ako zna o njem lagati. Ni mogoče zahtevati od učenega gospoda urednika, da bi razumel razliko med močjo in nasiljem. In še marsikaj ni mogoče od njega zahtevati. To pa bi lahko storil, da bi namreč moical, ker si s svojimi članki dela malo časti baš pri «našem ljudstvu«. Kaj nebi bilo bolj pametno, da bi nam gospod krščanski socialec povedai pod čigavim nasiljem so bili sežgani Hus, Giordano, Savonarola in drugi borilci za pravico in svobodo? Gegavemu nasilju je služil dominikanec Tomaž Torquemada, ki ima vsled svoje inkvizicije na vesti 100.000 sežganih žrtev? Kaj nam ne bi povedal kaj, kako so bili'preganjani protestantje in kako sta krščanska katolika Katerina de’ Medici in Karel IX. naročila 24. avgusta 1572. takozvano Jernejevo noč, v koji je bilo masakriranih nad 70.000 protestantov-hugenotov? In še: Zakaj se ni verna duša gospoda urednika zgražala nad svojim nasiljem, zakaj se ne spre s tisto cerkvijo, ki je ves čas vojne blagoslavljala morilno orožje; zakaj ne povč, kako je njegova stranka pod vodstvom znanega Šušteršiča vršila špijonažo nad tistimi, ki so bili proti vojni in vabila Slovence naj hrabro umirajo za vero, dom, cesarja? Vemo. Gospod bi rad igral parlamentarca in velepolitika. Zato je njegova prva dolžnost, da pozabi na vsa nasilja, ki jih je prestalo delavstvo in da blati komuniste. Pa ne morda zato, ker je prepričan, da so komunisti nasilneži, marveč zato, ker je to modu, in ker je nevarno pobfjati le fašiste. Toda mi bi svetovali gospodu uredniku «Goriške straže«, da se dogovori z urednikom bratskega mu lista «Mali list«. Ta poslednji pa v imenu krščanstva brani komuniste in stoji na stališču, da se bosta komunizom in krščanstvo združifa in stvorila sintezo kakršne svet še pozna ne.
Ampak, kuj naj zahteva človek od kužka-papige. Saj je zato tu, da pomaga, v kolikor mu je mogoče, graditi enotno fronto reakcije proti proletariatu.
Občinska zemljišča
Po mnogih naših občinah se nahajajo še ostanki nekdanjih komunističnih zemljišč. V zadnjem času se opaža, da si hočejo gotovi krogi ta zemljišča med seboj razdeliti. Te ljudi vsled tega to zelo zanima, ker so ravno oni «gotovi krogi«, ki bi radi druge Občinarje od te delitve iztisnili. Navajajo se razni pravni razlogi, po katerih bi ta zemljišča pripadala le gotovim izvoljencem. V tej argumentaciji jih seveda z vnemo podpira «Straža», ((Edinost« in «Nova Doba«. Dalje se
sklicujejo na gospodarske koristi, ki bi jih baje taka razdelitev prinesla.
Spričo tega mi ugotavljamo sledeče: Ta zemljišča so ostanki nekdanjih komunističnih občin, ki so se ustanovile vsaj z naselitvijo Slovencev v te kraje. Zemlja je bila tedaj skupna last. Pozneje je prišel potom posvetne in cerkvene gosposke feudalizem v naše kraje. Kralji in kraljici so se smatrali za gospodarje vse zemlje in to naduto mišljenje so povečini tudi s silo udejstvili. Boljšo zemljo so spravili vso pod fevdalni red, le čez malovredno gmajno so pustili še «gmajno» gospodariti. Tako je po razpadu feudal-nega (grofovskega) reda prišla vsa lepa zemlja v last buržuaznih gospodarjev. Le gmajna je ohranila po raznih krajih še svojo komunistično obliko. Vsi razni pravni naslovi ne veljajo nič spričo tega zgodovinskega dejstva. Da so v nekaterih občinah ta zemljišča le v «lasti» nekaterih posestnikov prihaja navadno od tega, da so stare družine pod vplivom buržuaznih razmer odrinile vse novo nastale družine od uživanja teh skupnih zemljišč. To je šlo po istem'procesu, kakor se je po razpadu kmečkih komun iztisnilo iz kmečkega doma vse člane razun običajnega dediča. Zemljišča pritičejo vsej občini in ne le nekaterim uzurpatorjem, ki se jih lastijo. Tudi razne takse, ki so se morda plačale za napravo katastrov ali iz drugih povodov ne utemeljijo teh u-zurpacij. Naši Občinarji naj branijo ta zemljišča, da pridejo v last celokupne občine in mesto razdelitve naj se zavzemajo za to, da občina to skupno lastnino dobro uredi v korist delovnemu ljudstvu cele občine, kajti lo v skupnem gospodarskem organizmu se zopet ukrepi prava vzajemna skupnost delovnega ljudstva.
Glasovi z dežele
Ajdovitfna
V naši tvornici uživajo nekateri ljudje velike privilegije. In sicer, se razume zopet tisti, ki najbolj »bandi-ro« po vetru obračajo. Tako se je zgodil sledeči slučaj:
Pri vsakokratnem) izplačevanju utr-že se delavcem na izplačano svolo preostale ccntezime, ki se jih polaga v skupno blagajno. Iz te blagajne dobivajo potem delavci podporo v slučaju smrti za pogreb, daje se podpora porodnicam itd. — Žalibog pa moramo konštatirati, da se deli zelo različno. Dvema delavcema sta umrli ženi v zadnjem času. Prvemu v Trstu, dai jo' je prepeljati domov ter dobil iz gori-imenovanega fonda 700 lir, a mu še ni dovolj ter zahteva še 1700 lir. — Drugi delavec pa je dobil ob smrti svoje žene samo 150 lir. — Prvega se je še usmilila neka narodna gospa ter pobirala zanj po hišah, ker je zelo priljubljen pri naših narodnjakih, ukoravno je že mnogokrat menjal svojo cfarbo« ter je prelezel vso lestvo, doli od klerikalcev in liberalcev pa gori do fašistov. Bil je nekaj časa tudi komunist, a ker ni dobil pri njih pravega stolčka, je postal socijalist ter nam pripeljal Štolfo v Ajdovščino. Ko so zmagali v našem boju v tovarni izkoriščevalci, ter ne sme biti od tistih dob niti sluha več o kaki delavski vzajemnosti in organizaciji, je postal goriimenovani navdušen borilec za lipovo vejico ter bil celo postavljen za njenega zaupnika pri volitvah, a ga je celo pri tem zapustila korajža ter je zadnji večer pred volitvami presedlal k fašistom. No, kljub vsemu temu ostane tak človek vendarle miljenec naše gospode, kakšne resnične uboge pare se pa nihče ne usmili.
St. Vlika gora
V nedeljo 2«. septembra so se zopet pokazali na odru naši diletantje. Uprizorili so veseloigro „Stari grehi”. Igralci so dobro pogodili svoje vloge. Nekateri so se posebno odlikovali. Vdeležba je bila srednja. Pogrešali smo na odru — petja. Čudno pač, da se mladina ne vadi petja. Posebno še. ko imamo dobrega pevovodja na raz polago.
Kar se pa igre tiče, jo ne moremo hvaliti. Tu ni govora o kaki vzgoji, ampak taka igra jnoralno le škoduje naši mladini, jo takorekoč duševno in telesno zastruplja.
Se posebej pa se mi je zdelo neprimerno, da se je celo šolska mladina vtihotapila k predstavi. Želimo, da bi se to ne ponovilo več-
Nikakor ne pretiravamo, ako polagamo našim prirediteljem na srce, da bi pri izberi iger gledali nekoliko na moralnost. Ker ravno slabe igre nam lahko v veliki meri škodujejo.
Veseli smo pa, da se naša mladina rada poglablja v društveno delo in želimo, da bi nam naši diletantje kmalu zopet oskrbeli novo predstavo.
Lokve pri Gorici
Naša frakcija je od cele naše obširne občine najbolj proletarska. Rodovitne zemlje je pri toliki obljudenosti tako malo, da niti ne prihaja v poštev glede zaposlenja in prehrane prebivalcev. V eraričnem gozdu, kjer je nestalno zaposlenih gotovo dve tretjini delavcev, pa so plače tako mizerne, da komaj omogočajo životarjenje. Gozdni erar (kdo je pravzaprav ta «erar», nihče ne ve) izkorišča sedanji položaj in pri tem zelo neekonomično gospodari. Prvič se les nesorazmerno z naraščanjem seka, kar pomeni vničeva-nje gozda. To je jako velik pogrešek glede na bodočnost. Drugič se ne seče tam, kjer je najbolj potrebno, marveč tam, kjer je les bolj pri rokah, da se ga dražje proda. Vozne poti se komaj za silo popravljajo. Ceste so v takem stanju, da človek peš komaj hodi po njih, kaj šele živina z natovorjenimi vozovi. Vidni znak brezmiselnega gospodarstva gozdne uprave je tudi dejstvo, da delavci žive v mizeriji, istota-ko gozdni uslužbenci, a uprava dela z deficitom, medtem ko si trgovci, ve-rižniki in špekulanti polnijo žepe.
Mi gledamo indiferentno to počenjanje, kakor da se nas prav. nič ne tiče. In vendar bi morali imeti pri vprašanju uprave gozda prvo besedo, saj je to naša imovina. V nekem protokolu prejšnje avstrijske gozdne u-prave stoji zapisana točka, da se c gozd mora vzdrževati na občno korist oko-ličanskega prebivalstva«, nikakor pa vničevati na korist par posameznih špekulantov. Z nastopom nove uprave se stanje stvari v tem oziru ni prav nič izpremenilo. Priroda, ki nas je tukaj sem postavila, ni prav nič vprašala, katera država bo kdaj vladala nad tem krajem. Postavila nas je tu, ker so bili dani pogoji za obstanek. In teh si ne smemo pustiti vzeti od nikogar. — Počasi, počasi prihaja tudi v
nas spoznanje, da ako hočemo biti gospodarji svoje usode, moramo sami zato delovati.	Fan.
Obsedno stanje v Solkanu
V	Solkanu se od državnozborskih volitev sem vršijo redne šikanacije proti ljudstvu s strani oblastva, seveda pod pritiskom raznih domačih in priseljenih ovaduhov, kateri živijo in si polnijo žepe z ljudskim znojem. Zavoljo lepšega se še nazivajo fašiste.
Navedem tu hišne preiskave pri raznih dobrih možeh in še mladih fantih, naj si bodo tega ali onega prepričanja, nezakonita zapiranja kulturnih društev, preganjanje po raznih lokalih, zaušnice in brce in tako dalje. Res. da prav več ne vemo kaj je zakonito in kaj ni. Gotovi si že predstavljajo, da so klofute, psovke, žilovke in omejitev osebne svobode členi moderni li zakonov.
27. septembra je imela prirediti solkanska mladina domačo običajno vinsko trgatev, za katero so fantje že plačali vnaprej, po ukazu oblasti takso fi-nanci, občinsko in razne druge stroške, vešči si, da se bo prireditev vršila. In že so se začeli zbirati v prostorih prireditve mnogi gostje, družine iz okolice in Solkana, obkrožili mize ter čakali začetek. Kot strela pa švigne glas uniformiranih, ki se glasi „il trat,-tenimento e proibito!«
Začeli smo se spogledovati, ko so orožniki rekli, da radi javnega reda je vinska trgatev prepovedana. — Presenetilo pa nas ni, ker smo že opazovali kako so nasprotniki denuncijanti stikali sem in tja in po njih navodilih so oblasti, podprefektura in orožniki prireditev prepovedali. Za vojake smo bili dobri. Nismo nevarni. Domače zabave pa nam prepovedujejo.
Na gnojišče vas pomete zgodovina z vsem kar je gnjilega in podlega. Vi ne boste ustavili valov gnjeva. Toliko v album „velezaslužnim možem”.
Slednjič povemo vsemu svetu, da tu smo in tu ostanemo, kljub preganjanju, obsednemu stanju, kljub grožnjam in žilovkam. Ubijete lahko telo, naše duše pa bodo živele kljub vsemu ker srno neumrljivi.
Vsem, kateri si iz denuncijantstva pletejo vence, kličemo: «Evo vam kolajno, zaslužni junaki — iz letošnjega pridelka, repe ali korenja t Delavci.
Slap pri Vipavi
Odkar so se vršile zadnje državnozborske volitve in so nam na Slapu prinesle zmago, smo prišli pod režim komisarja, ki skrbi zato, da nas često posečajo karabinerji. Preiskujejo hiše in stikajo, kje bi našli kaj sumljivega, kaj takega, kar bi dišalo po komunizmu. Ali bo kdaj konec tega barbarstva, tega zatiranja svobodnega prepričanja, izkoriščanja občine po komisarju in s tem seveda tudi izkoriščanja ubogega ljudstva ki se komaj in komaj preživlja?
In kako je to, da pride za komisarja ravno dr. Delpin, zdravnik v Vipavi? Kdo mu je pripravil ta stolček in priliko, da lahko razpolaga z vso občino, kakor mu drago? Vsakdo v Vipavi ve, tla je ob priliki državnozborskih volitev započel svojo politično kariero. S svojo agitacijo in s svojim uplivomi je ria Vipavskem vseeno dobil par glasov za fašizem, le na Slapu se mu ni skoro nihče odzval. In kdo bi se čudil, da je dobil kot plačilo za svoje zasluge (i!!) prijetno in dobička-, nosno službico (poleg svojega zdravniškega poklica, ki mu pa ne nese veliko). Da, postavili so ga, da nas z bičem ukroti kakor krotilec uporne leve v kletki.
Klerikalci in liberalci (tudi teh imamo nekaj) očitajo nam komunistom, da smo mi krivi, ker so nam poslali komisarja. Ali čujte nas, mi smo izrekli svoje prepričanje na glas in se ga nismo sramovali, dvignili smo svojo rdečo zastavo, da jo pokažemo svetu in kaj moremo zato, če so se zagnali v nas, kakor biki v španskem amfiteatru. Čujte, mi pravimo in verjamemo: «Prišel bo tisti dan, ko bo vse rdeče, toda ne od take krvi, ki ste jo žejni vi v svojem egoizmu in ki jo morda nevedoma, morda zavedno želite, v družbi s tistimi, proti katerim se borite, ampak rdeče od goreče bratske ljubezni, od veselih lic, sedaj bledih. In prišel bo čas, ko se ne bomo tresli na Slapu pred komisarjem. Njegovo mesto pa bo dobil tisti, ki bo sposoben za ta posel.	Trdi	kmet.
Tiskovni sklad
Zadnjič je bilo pomotoma izkazanih L. 4753.74 mesto .	...	L	4743.75	J
Kamnje in Gor. Vrtovin na Vipavskem. Mladi proletarci, da se čim- 1 prej uresničijo želje najboljšega proletarskega voditelja, pok. Lenina, živela revolucionarna Evropa: L 55.-OjMtjeselo. Nab. Jtola 137: Al. Ferfo-lja. O. Pirec, Jus. Marušič, Jos. Bo-neta, K. Boneta, Jos, Peric, Al. Vi- ; žintin, Jos. Devetak, Gius. Frando- i lich, And. Bogan, Fr. Radetič, E. j Pahor, Fr. Marušič, Al. Marušič, A. Stepančič, J. Devetak, K. Pahor, N. j N., N. N. po 1; P. Gorjan, Fr. Pahor, ; Avg. Vižintin, Jos. Ferletič, F. Fra- , lo, N. N. po 2; Anton Sakovič 2.15; Al. Gorjan 2.20; N. N. 0.55; N. N. 0.60; N. N. 0.70; N. N. 0.80 L 40,— Gropada pri Trstu: Sodrugi zavedajoči se svoje proletarske dolžnosti darujejo .........................L	19,—
Rovinj: Ant, Brajkovič 5; Jos. Božič, Pet. Poropat, Garbin kom., A. Sin-čič, Avg. Garbin, Izid. Zorzetti, Ant. Dapas, Bern. Sponza, Ante Slodnja, Giov. Lorenzetto, Giorgio Curto, Mate Nadavich, Gius. Longo, Giov. Pramba, Fr. Maluša, Iv. Vidjau, Greg. Devescovi, Ant. Sponza po i; Jakob Poropat, Paolo Dapas po 3; Ta-lijan kom., Giov. Budicin, Iv. Ra-dojkovič, B. Janovich, trdi komunist, Matteo Creglia po 2; Kmet 0.50
Skupaj L 41.50 Nabrano na kongresu L 63.40, polovico za «Delo», polovico za «La-voratore ....... L 31.70
Ludvik..........................L	2.—
Komen. Nab. pola 148: Pri Budi v Komnu 8; Sečanski mladeniči 7; Komenski imožje 5, Iv. ščuka, Buda
in Cjec 1; .	 L	21.—
Hrastje pri Postojni: Nabrano med veselo družbo zavednih proletarcev
L 40.60
Idrija. Nab. pola 154.: Viki Pož. 0.80; A. Liker 0.50; F. Strel, J. Moravec, Iv. Sinkovič, A. Troha po 1; L 6.30; Nab. pola 155: P. Tratnik, K. Vončina,
L. Kavčič, Ig. Vončina, M. Likar, Alb. Lipužič, Al. Gliha, St. Kokalj,s J. Lampe, Št. Koler, Fr. Eržen III., Iv. Jurjavčič XVI., Fr. Batagelj, I. Mlaker, Fr. Vončina XXIII., Fr. Koler X., po 1; N. N. 10; L. Jurman 2; Fr. Franko 0.40; .... L 28.40 Nab. pola /56: P. VVinkler, Avg. Be-denk, T. Komar, Av. Menard po 1;
J. Kos 1.50; Fr. Vidmar 0.50 L (i.— Nab. pola 157: V. Jereb, Iv. Jereb, Iv. Gantar, M. Pirc, P. Brus, A. Kokalj, Iv. Erjavec IV., P. Lapajne, Al. Skok, Iv. Čuk po 1; F. Tratnik 2;
Skupaj L 14.— Nab. pola 158: Ford. Jurman 3; Iv. Selak, Iv. Erjavec, Fr. Tele I„ po 2;
L. Jurman, lg, Mervič, Vikt. Logar, Joža Eržen, A. Kosjinač, Iv. Štajer, Leop. Treven, Fr. Likar, Jer. Paušič, Ant. Sova, Ferd. Likar, Iv. Ferjanec, Ant. Moravec II.	po	1;	Pet.	Kovač
0.85	 L	22.85
Nab. pola 159:	V. Božič,	A. Rupnik VI.,
Iv. Bezeljak II., Iv. Batagelj po 2; Iv. Kogoj IX., Fr. Hladnik XI., F. Ferjančič, Fr. Kokalj, Iv. Novak, Tine Mlakar, Iv. Jurjavčič, Fr. Bizjak, M. Klemenčič po 1; Ig. Albreht 1.90; Iv. Poljane 0.90, L. Pelhan 0.20.....................L	20.50
Iv. Križič, K. Vončina, G. Troka, F. Mervič, F. Eržen, V. Breitenberger, Iv. Pelhan, F. Tratnik, A. Zajc, L. Eržen, P. Eržen, Jak.	Habe, M.
Krabš, lv Vinkler po 1; A Kacin 2; Jos. Kogoj III., Fr. Peternel po 0.40; Fr. Sedej 0.60; P. Zonta,	J. Škvarča
po 0.50; Cegavnčeni 15;	. L 33.40
Ker so brušerski fantje sami rdečkar ji: F. Kobal, Iv. Batagelj, J. Erjavec VI., J- Erjavec. V. po 1; J.
Šemrl 0.50;................L 4.50
Od veselja da čitamo zopet naš list darujemo v drugič: M. F., A. Lapajne, V. Križič po 1; M. Krapš, Iv. Štajer, Ante K. po 0.50; ... L 4.50 J. Erjavec, F. Gantar po 1; Iv. Reven.
maresciallo po 2; .	.	. .L 6.—
Iv. Molk, Ljudmila Gliha, L. Serjun, Iv. Eržen, Jos. Brus, B. Skok, Iv. Bajc, L. Serjun po 1; L. Serjun 2.05; Iv. Šulgaj 2; Rozalija Gliha 0.50
L 13.55 Skupaj L 160.— Vsega skupaj L 5154.55 Vsled pomanjkanja prostora nam ni mojjoee objaviti vseh prejetih, prosto* voljnih doneskov.
Odgovorni urednik: Vekoslav Rovan. ■tab. Tl». ••	~	Trto.«*
PODLISTEK
linniNie
podložnike
(b privatne korespondence cesarja Franca Jožefa I.)
Dunajski veleburžuazni, obenem de-*. mokratični in danes republikanski časopisi (kakor n. pr. «Neue Frele Presse« priobčujejo v zadnjem času iz tajnih dvornih arbivov privatno korespondenco ranjkega starega cesarja pod naslovom: «Cesar Franc Jožef I. kot človek in vladar« in to z očitnim namenom, da ga pokažejo kot vzgled, državnika, ki se zanima za blaginjo svojih državljanov in za potek političnih dogodkov. Oči-vidno hočejo s tem obuditi pri dunajskih in drugih ftpisarjih spomine na one zlate pretekle (ase. »Hudobni jezi-
ki« pripovedujejo pa tudi, da so se na račun teh pisem delalo za kulisami mi-1 jonsko kupčije... Ker je to samoposebi-umevno v naturi kapitalističnih inštitucij, ni treba, da o tem govorimo.
G. Franc Jožef kot človek nas ne zanima mnogo, saj je' bil iz mesa in krvi kot vsak drugi. Interesantna je pa, kljub temu reklama teh časopisov, ki pišejo, da se n. pr. zrcali v depešah in telegramih, ki jih- je pošiljat svoji nekoliko romantično .navdahnjeni, vedno na mnogo kilometrov proč od njega živeči blagorodni soprogi, gospo Elizabeti, nekaka posebna, navadnim ljudem, skoro nepojmljiva poteza njegove duševnosti in ne vem, kaj še vse. Te depeše se glase približno tako-le: «Doapel sem pravkar v najboljšem razpoloženju v Buda-pest. Vreme je zelo lepo in mrzlo. Fj.» — ali pa podobno- Tudi pisma na njemu zelo blizu .stoječo, preljubeznivo gospo Schrattovo (n. pr.: «Ste-li srečno
dospeli v Ischl in kako Vam gre? Fj.n) in njegovo razmerje do nje naj bi bilo nekaj podobnega. Vsekakor, čudna so pota božje previdnosti in privatno življenje cesarjev in kraljeV mora pač biti nekaj posebnega, Pravijo n. pr., da čednosti nekega našoga sosednega kralja, ki vlada «po božji milosti in volji naroda)), nad 13 miljoni podložnikov marajo biti tudi precej čudesne in navadnim zemljanom nerazumljive. Zrcalijo^ se baje te čednosti pri podeljevanju g« neralskih časti, kjer prihajajo v poštev v prvi vrsti gospodje, ki so stali poprej z njim v nekom jako intimnem razmerju. Baje se je dogodilo nekemu takemu generalskemu kandidatu, čigar oče v dotični državi nekaj pomenja, da namesto da bi postal general, je bil vržen v ječo, — vzroka za to nikdo ne ve — in da nima izgledov, da bi še kdaj zagledal luč prostosti, ker menda ni dovolj razumeh «posebnih potez duševno-
sti« dotičnega kralja. Pa pustimo to bodočim arhivarjem, ki bodo gotovo z velikim zanosom zgodovinskih znanstvenikov odkrivali njegove čednosti «kot človeka in vladarja.«
Za nas je vsekakor interesantnejšo, kako se nam predstavljajo današnji kronani vladarji kot vj^ruhi ljudske blaginje in družabnega reda, posebno mm, kjer predstavljajo v državi s svojimi klikami gotov faktor v političnem življenju, to je v absolutističnih monarhijah in pa tudi v nekaterih tzv. «u-stuvnih«. (V Jugoslaviji je n. pr. danes monarhija s svojimi klikami eden izmed najpoglavitnejših v državi). Taka monarhija je bila Avstro-Ogrska pod ranjkim Francem Jožefom I. Veleinte-resantni so za nas oni deli pisem tega cesarja, kjer je govora o revolucionarnih pokretili in ustajah, o delavskom gibanju itd. Vsekakor so interesantna tudi pisma, kjer se govori o raznih za-
kulisnih dvorskih in diplomatskih spletkah, o vojnah i dr. Toda ni moj namen, da pišem zgodovino Avstro-Ogrske in uloge, ki jo je v nji igrala dinastija na podlagi cesarjeve	korespondence,
nego da podamo iz nje nekaj odstavkov.
V	prvih letih njegovega vladanja je največ preglavic povzročavaia mlademu cesarju revolucionarna borba Italijanov za njihovo osvobojenje	in ujedinjenje.
V	letu 1850. ob priliki	odstavitve lta-
der.kega od vrhornega poveljstva v Benečiji in Lombardiji in imenovanja nadvojvode Ferdinanda Masimiljana na to mesto piše cesar ministiu, grofu Boulu:	«Določil sem	svojega brata
Fordinanda Maxa za višje vodstvo civilnih zadev in on je bil s tem zadovoljen. Ne smatram nikogar za priprav-nejšuga za to deželo, kjer ni ničesar drugega tako potrebno, kakor dostojen dvor, ki bo znal trdno in odločno zdra-
viti te ljudi od neolikanosli... V Bologni gre popolnoma dobro, le socialno-poli-ticne razmere so tako slabe, danimogo-50 predvideti, kdaj bo rimska vlada lahko računala na odtegnitev naših čet. Največje nadloge so v teti provincah spričo slabih žetev zares težki davki in njihov način pobiranja in P° nekaterih krajih stanovanjske razmere oficirjev. Vsi drugi vzroki nerazveseljivih razmer, posebno v Lombardiji leže v slabem razpoloženju velikega dela višjih stanov in v njihovem neverjetnem strahu pred revolucijonarno stranko in piemontskim časopisjem, ki jih pri vsakem koraku razkrieava v svet. Neverjetno je, kako je vse iz Piemonta organizirano, da se pokvari naš sprejem v Milanu. Vso niti teli mahinacij vodijo do Ca-vourjevega ministrstva. Vso nesramnosti so stalno razširjajo po Lombardiji, ne dopuste, da bi ta uboga dežola enkrat prišla do miru.»