Ivan Škafar
Radlje ob Dravi
PREKMURSKI PISATELJI V ŠAFAŘÍKOVI  ZGODOVINI JVŽNOSLOVANSKEGA  SLOVSTVA
v slovenskem delu Safárikove Geschichte der súdslavischen Literatur (izdal J. Jireček v Pragi 1864) so obravnavani tudi nekateri prekmurski pisatelji in njihova natisnjena dela. Pri naših slovstvenih zgodovinarjih se ponavlja trditev, da je vse o slovenskem slovstvu v tej knjigi delo Matije C o p a. Podobno se izražajo tudi vsi drugi, ki so pisali o prekmurskem slovstvu; J. Marn,' A. Fe-konja,2 F. Mohorič,^ V. Novak,* M. RupeP in J. Ftičai;" zadnji je napačno sklepal, da je Cop »vključil tudi Prekmurce... v svojo (prav: Safárikovo) Geschichte« potem, ko ga je Vraz 1834 »opozoril na prekmurščino«.
Edino Ivan Kunšič je primerjal Čopov rokopis za Safárika z besedilom v knjigi 1864 in poroča, da Cop omenja le S. Kuzmiča Nouvi Zakon (Šaf. 106), Krszchanszke nove Peszmene knjige . . . (Saf. 81), še tri Kiizmičeve evangelije (1821), Molitveno knjigo (1821) in A, B, C za Slovenze na Vogerskem.' Pripomniti je treba, da Cop omenja le izdajo Kiizmičevih evangelijev iz 1. 1821, naši slovstveni zgodovinarji pa bi morali upoštevati Kunšičeve ugotovitve, da je zgodovina slovenskega slovstva izšla pod Safárikovim imenom v bistvu taka, kakor jo je napisal Cop* in da je Čopovo nekoliko izpremenjeno delo izdal 1. 1864 Jireček." Kunšič je tudi ugotovil, kaj vse je iz Čopovega rokopisa izpuščeno v izdaji 1864.**
Preden natančneje prikažem, kako je nastal prekmurski delež v Šafaříkovi Geschichte . . . 1864, ne bo odveč, če povem še to, kar je Šafárik pisal o prekmurskih Slovencih že prej.
V svoji Geschichte der slawischen Sprache und Literatur nach allen Mund-arten (Ofen 1826) je Safárik o »Slovencih na Ogrskem« povedal, da prebivajo na zahodu Ogrske, zlasti v županijah Zala in Vas, v 160 vaseh, da jih je 50.000 (od teh 15.000 luteranov, drugi pa so katoličani); madžarski pisatelji da jih po krivici imenujejo Vandale, medtem ko se sami imenujejo Sloveni, Slovenci. Safárik je tedaj vedel le za njihovo protestantsko slovstvo: za molitvenike, pesmarice in čitanke v madžarskem črkopisu. Po Ambrosii Annal. eccles. (1795. T. II. 62) navaja, da je njihovo narečje slovansko, »sredi med koroškim in hrvaškim«. Po imenu omenja le Stefana Kuzmiča (piše Kuznics), ve, da je bil luteranski pridigar v Surdu in da je izdal Novi zakon v Halleju 1771, ponatis pa da je oskrbela prot. biblična družba v Bratislavi 1818 (prav: 1817). O jeziku pravi še, da je »das Windische« na jugovzhodu Štajerske, tudi ob Muri in Rabi, prehod h kranjščini
1 J. Marn, Jezičnik 1884, 5, 22, 46, 69; Učiteljski tovariš XXIV, 1884, 327.
2 A. Fekonja, Književnost ogrskih Slovencev. Dom in svet V. 1892, 173—174.
3 Fr. Mohorič, Prekmurje in Medjimurje, CZN XVI, 1921-22, 30; Murska straža 1921, št. 25   str. 1.
4 V. Novak, Opombe k Stefanu Kúzmiču. CZN XXIX, 1934, 63.
5 M. Rupel, Prva prekmurska knjiga — Temlinov Mali katekizem 1715. Razprave SAZU, razr. II, 1956, 105.
6 J. Ftičar, Slovenski taborit Božidar Raič — buditelj prekm. Slovencev. Svet ob Muri III, 1958, 26.
7 Iv. Kunšič, Doneski k zgodovini književne zveze mej Cehi in Slovenci. ZMS I, 1899, 154.
8 N. m., 79.
9 N. m. 83.
10 N. m. 79.
3«
in hrvaščini«.Oporo za tako mnenje je Safárik našel tudi pri Dajnku, ki je 1824 v svoji slovnici »prištel naše vzhodne mejaše, slovenske Ogre (»die Win-dischen Ungarn«) iz gornjega dela Železne županije k našemu, one iz spodnje polovice le-te pa k hrvaškemu jeziku«.'- Da je Dajnko slabo poznal pripadnost prekmurskih sosedov ob Muri k Žalski županiji (ne k Železni) in še slabše sorodnost prav tega južnega narečja z vzhodnoštajerskim, tega ni treba dokazovati.
Kmalu po 1826 pa je Safárik nameraval prirediti izpopolnjeno izdajo svojega dela posebno glede na južnoslovanska slovstva. (O zgodovini slovenskega slovstva in jezika npr. je namreč pisal v knjigi iz 1. 1826 le na 18 straneh (271—288)). O tej nameri je Safárik že 1. 1827 obveščal Kopitarja in ga prosil, naj slovenski del ali sam napiše (8. IV.) ali pa pridobi za to delo Dajnka, Jarnika, Zupana, Ravnikarja (22. VII.) ali Copa (15. XI.).'* Kopitar je to Šafaříkovo prošnjo sporočil Copu 12. dec. istega leta in tudi sam želel, da bi Cop Šafáriku ustregel. Cop se je dela branil nad leto dni, končno pa je pristal in svoj rokopis zgodovine slovenskega slovstva odposlal Safáriku 27. jun. 1931, razne dodatke pa mu je sporočal v poznejših pismih.'^. Čopov rokopis ima 26 pol fol. po 4 strani, vsega 104 strani. Pole so popisane samo na eni polovici strani, na drugi pa je bil prostor za poznejše pripombe, dodatke in popravke, ki jih je nekaj vpisal Cop sam, precej pa Kopitar.
L. 1833 je imel Safárik pripravljen za tisk že ves rokopis zgodovine južno-slovanskih slovstev; neugodne razmere pa so povzročile tako pozen izid.
Cop je obravnaval prekmursko slovstvo skupno s štajerskim pod naslovom Neuere Literatur der nórdlichen und óstlichen Slowenen in Steyermark (Novejše slovstvo severnih in vzhodnih Slovencev na Štajerskem). Prekmurce je torej prištel k štajerskim Slovencem. V kratkem uvodu pravi (v prevodu): »Kake starejše literature teh Slovencev, tj. knjig, ki bi bile najbliže namenjene tistim Slovencem (»Winden<:), katerih narečje opisuje Dajnko v svoji slovnici, sploh ne poznam. Do Danjkovih spisov so le-ti mogli uporabljati knjige, napisane predvsem za Kranjce ali vsekakor za Korošce in južnozahodne Ogre. Knjige ogrskih Slovencev v Železni županiji namreč njim ne bi smele biti vsaj manj umljive, samo da so te protestantske.« Od knjig pozna le dve: S. Kuzmicsa Nouvi Zákon iz 1771 in Krszcsanszke nove Peszmene Knige ... iz 1823. leta.
Kot dopolnilo k tema dvema knjigama je Cop na prazni polovici lista dodal: »Dainko navaja še naslednja tri Kiizmičeva dela, katerih naslove pa on vendar piše na svoj način (ne po Kiizmičevo):
1. Evangelij na vse nedéle ino svetke skos leto. 1821.
2. Molitvena knishiza sa vsakega Kristjana. 1821.
3. A, B, C, sa Slovenze na Vogerskem.«
Cop je torej navedel le 5 prekmurskih knjig. Ni vedel, da je avtor Krščanskih novih pesmenih knjig Mihael Barla. Dajnkova knjiga, ki jo je Cop imel v mislih, je najbrž Abecedna knižica (1824). Ko je Cop (1. 1831) pisal to stran rokopisa, je menil, da je prekmursko slovstvo le protestantsko. Ni torej vedel.
11 p. J. Schaffarik, Geschichte . . ., str. 275.
12 P, Dainko, Lehrbuch der windischen Sprache. 1824, III—IV.
13 P. J. Safafik, Slowanský národopis 1842, 68—69.
H. Fr. Kidrič, Cop Matija. SBL I, 105 (z napako: 24. jun.). — L. Legiša, Romantika. ZSS II, 1959, 82. 14a Rokopis hrani Narodni muzej v Pragi pod sign. IX A 1. Pred leti sem naprosil O. Berkopca v Pragi, naj mi pošlje fotokopijo 89. str. Čopovega rokopisa. Za uslugo se mu tudi tu najlepše zahvaljujem.
39
da je pisatelj knjig, ki jih navaja Dajnko (sicer z nenatančnimi naslovi), katoliški Mikloš Kiizmič, in ne protestant Stefan Kiizmič.
Safárik je Copa spomnil na J. Caploviča, na S. Kiizmiča prvo knjigo Vore krstčanske ... in na M. Kiizmiča. V zvezi s tem je pisal Cop (13.1. 1832) Safáriku
»Tudi Caplovičevih »Croaten und Wenden in Ungern« nisem pozabil. Bom pa med tem knjižico, upam, prejel z Dunaja. Opombe o ogrsko-slovenskih knjigah itd. bi mi vsekakor prav prišle — namreč popolni naslovi Kiizmičevih spisov, tako kot (del) ogrsko-slovenskih protestantov.
Ogr.-slov. knjigo, katere naslov, kakor vam ga je sporočil neki Srb, ste mi navedli, sem našel pred dnevi pri g. Zupanu. Naslov se glasi (nekoliko pravilneje) torej dobesedno:
Vore krsztsanszke (sic) kratki návuki etc. V Halli MDCCLIV.12« 275 str. poleg naslovnega lista in 10 str. »Predgovora«, ki je podpisan »V. J.« Tej je privezan:
Réd Zvelicsánsztva etc. V Halli 1747. 96 str. 12". Slovenski prevajalec te knjige je (po pripombi v predgovoru v prvi knjigi) »Szever Miháo Zvanecsa«. V besedilu predgovora je rečeno: »geto izo nam nafli Iztarisi, zviin Temlin Fe-rencza, i Vanecsai Mihala etc« Kako je to razliko v imenu Vanecsaj in Zvanecsa? madžarski? Jezik teh knjig je sicer za nas Kranjce dovolj težko umljiv.«'*
Caplovičevo knjižico je Safárik dobil verjetno po 7. apr. 1831 od Lj. Gaja" in iz njeTzvedel, da sta dva prekmurska pisatelja Kiizmiča; to je zatem sporočil Copu.
Caplovičeva knjižica je svoboden nemški prevod spisa v madžarščini. Ta spis o prekmurskih Slovencih je Caplovič objavil v reviji Tudományos Gyujte-méný 1828 z naslovom: A Magyar országi Vendus Tótokról (O vendskih Totih (= Slovanih) na Madžarskem). Napisal pa mu ga je prekm. pisatelj Jožef Košic, ki ga Caplovič v uvodu nemške knjižice imenuje le »neki duhovnik«. Ta Košičev spis je Caplovič predelal le stilno. Torej so podatki o prekmurskih pisateljih v Caplovičevi knjižici Košičevi." V uvodu Safárikove Zgodovme je Caplovič omenjen kot vir s pripombo: »Poglavje Jezik in slovstvo, str. 80—84, je skrajno pomanjkljivo in nezadovoljivo« (n. m. IV). Vendar si je Safárik z njegovimi podatki le pomagal in tako dopolnil Čopov rokopis.
Drugi vir je bila Copu Dajnkova Abecedna knižica na hitro ino lehko podvučenje slovenskega branja (1824); ta ima na zadnjem listu (pod naslovom »Vedoč danje«) seznam knjig, ki se morejo dobiti v Radgoni »pri Alojzi Wajcin-geri, knigari«. Med njimi so tudi tri M. Kiizmiča (Dajnko piše njegovo ime po svojem črkopisu): Evangeliji na vse nedéle ino svetke skoz leto, 1821; Molitvena knixica za vsakega Kristjana, 1821; A, B, C, za Slovence na Vogerskem.'^"
Napake ali nejasnosti v Safáriku 1864 so naslednje: Za Franca Temlina navaja kot rojstni kraj (po Stefanu Kuzmiču v knjigi Vore krstšanske kratki návuk 1754) »z Krajne z Lezenja«, tega ne Safárik ne Cop ne znata določiti (str. 21). V prekmurščini pomeni namreč zleženjá ,po rojstvu, doma'. — Pri
15 Iv. Kunšič, n. d. 118—119.
16 V. Deželic, Pisma dru Ludevitu Gaju i neki negovi sastavci (1828—1850). Zagreb 1909, 180.
17 V. Novak, Jožef Košič, prekmurski pisatelj. Razprave SAZU, razr. II, III, 1958, 243.
17a Ta Dajnkova knjižica je bila četrtič dana na svetlo 1833 in na koncu ji je bil dodan knjižni seznam z istimi Kiizmičevimi knjigami. Sicer pa so bile te tri knjige Mikloša Kiizmiča dobesedno tako priporočene že v Dajnkovih Svetega pisma zgodbah 1821.
Tudi Dajnkove Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajerskem iz leta 182? imajo na zadnjem listu seznam knjig. Med njimi sta dve Mikloša Kuzmiča, a njegovo im*i ni omenjeno: Kniga molilbena, posebno za Slovence na Vogerskem, 36 kr. in Sveti Evangeliomi, posebno za Slovence na Vo-gerskem, 26 kr.
40
Stefanu Kúzmiču se navaja za drugo izdajo Novega zakona zopet letnica 1818, namesto 1817. Za knjigo Voere krstšanske kratki návuk (dosledno piše narobe: ... návuki) pa ne ve, da je njen avtor Ktizmič (117). Pn knjigi Mihala Barla: Krščanske nove pesmene knige... je samovoljno vrinil »szkuzi Mihala Barla« (81). — O prvem prekmurskem katoliškem pisatelju Miklošu Kuzmiču (dosledno ga imenuje Niklav) piše, da je bil župnik v trgu Sv. Benedikt v Železni županiji, toda ta kraj je le vas. Trdi tudi, da je prevedel nedeljske in praznične evangelije in berila, toda Ktizmič beril ni prevedel.
Mikloš Kiizmič je napisal sedem del, Safárik pa jih navaja osem, ker omenja eno dvakrat z različnim naslovom. Podatke o teh spisih je dobil pri Caploviču, Dajnku in Copu. Kako približni so bili ti naslovi, naj pokaže primerjava s pravilnimi naslovi, ki doslej tudi niso bili vsi znani v naši slovstveni zgodovini.
a) Katekizem. Safárik ga po Caploviču imenuje »Katechismus« in dodaja: »za katoliške Slovence na Ogrskem, tiskan ok. 1. 1780« (119). Pravi naslov je: Kratka summa velikoga katekizmusa z-szpitávanyemx, i odgovárjanyem mladoszti na návuk vu czaszarszki, i králeszki dr'sányaj. V-Soproni, Stampana Zpiszkmi Siess Jó'sef Jánosa. 1780.
b) Sv. Evangeliomi. — Caplovič jih imenuje »nedeljski evangeliji«, Safárik pa: »evangeliji in berila za vse nedelje v letu« in pristavlja: »po Caploviču najstarejša knjiga katoliških Slovencev na Ogrskem, kar pa je napačno« (101). — Safárik se moti: prve tri knjige M. K. iz leta 1780 so (kot znano) res bile najstarejše katoliške prekmurske knjige. — Naslov prvega natisa te knjige je: Szvéti evangyeliomi Pouleg Kalendáriuma, i Réda Rimszkoga na Vsze Nedele, i Szvétesnye Dni z-Obcsinszkoga szvétoga Piszma po zapouvedi nyih Goszpo-sztva, i Naj Visse Postiivanoga Goszpodina Szily Jánosa, z-Gornyega Szopora, Szombotelszkoga Piispeka, na Sztári Szlovenszki Jezik, Po Postiivanom Gosz-poudi Kiizmics Miklósi, Szvétoga Benedeka Fare Duhovniki, ino Okrogline Szlo-venszke Vice-Osporossa obrnyeni, i sztroskom onoga Nyih Goszposztva Piispeka vo zostampani. V-Soproni Po Siesss Jó'sefi vu Leti 1780. — Safárik pozna tudi ponatis te knjige iz 1821: »Niklava Kuzmicza (!) Evangelji na vse nedele ino svetke skos leta (posebno sa Slovenze na Vogerskem) 1821« (103). — Na prvi pogled se vidi, da je ta naslov sestavil po seznamu knjig v Dajnkovi Abecedni knižici 1824 in (besedilo v oklepaju) v njegovih Posvetnih pesmih 1827.
c) Mali abecednik. — Edini naslov, ki ga Safárik v celoti — le z majhnimi napakami — navaja, je Kiizmičev Slovenski silabikar. Naslov je dobil v »Cat. Bibl. Szecséy' (prav: Catalogus bibliothecae Hungaricae Szécsényianae). To je pri Caploviču »majhna ABC knjiga« (49). — Natančni naslov knjige: Szlovenszki silabikar, z-steroga sze decza šteti more navcsiti, z-nikimi rejcsniczami navkiipe pod Prespan Stampanya dáni. V-Soproni, Pri Stampari Siess Jó'sef Jánoši 1780. — Po knjižnem seznamu Dajnkove Abecedne knižice (1824) navaja S. ponatis tega abecednika: »Niklava Kuzmicsa ABC — knjiga za Szlovence na Vogerskem (ok. 1821)«. Pravi, da je to »novi natis zgornjega« — toda »zgoraj« navaja S. Kiizmičev veliki abecednik (49). V resnici je to ponatis malega abecednika — silabikarja.
č) Molitvenik za bolnike. — Caplovič ga imenuje »drug (namreč molitve-nik) za bolnike«, Safárik pa je iz teoa naredil: Niklava K. molitvenik za bolnike.
18 P. J. Šafařík,  Přehled neynowejši literatury illyrských Slowenuw. Časopis Českého Museum, r. 7, 1833. W Praze, 172, 181. — Tudi za te podatke se zahvaljujem dr. O. Berkopcu.
41
za katoliške Slovence na Ogrskem, natisnjen ok. 1780. (142). — To je knjiga iz 1781 z naslovom: Pomoucs beté'snih i mirajoucsih; tou je: Nike Molitvi, z-ste-rimi Redovnik beté'snoga, ali mirajoucsega, i na szmrt oszodjenoga grejsnika more pomagati, po P. Kiizmics Miklósi Sz. Benedeka Fare Diihovniki, i Szlo-venszke Okrogline V. Dsporosi z-Vogrszkoga na Szlovenszki Jezik obrnyene, i z-pobo'snim sztroskom Naj Visse Postiivanoga Goszpodina Boros Stevana, Szom-botelszke Sztolne Czérkvi Kanonika, i Kantora vó zostampane. V-Soproni Po Sies Jánoš Jó'sefi. M. DCC. LXXXI.
d) Knjiga pesmena i molitvena. — Caplovič jo imenuje »pesmarica in mo-litvenik«, Sáfarik pa »Niklava Kuzmiča pesemska in molitvena knjiga za katoliške Slovence na Ogrskem, ok. 1780« (80).
e) Molitvena knižica. — Safárik jo imenuje: »Niklava Kuzmicsa Molitvena knishiza sa vsakega Kristjana, posebno sa Slovenze na Vogerskem, 1821. — Za katoliške Slovence na Ogrskem. Prvi natis je moral iziti mnogo prej.« Kot vir navaja Dajnkovo Abecedno knižico in Posvetne pesmi (146). — Tako kot prej pri Evangeliomih tudi tu združuje v izmišljenem naslovu besedilo iz obeh Dajnkovih knjig.
Pod d) in e) pa nista dva različna molitvenika, ampak en sam z naslovom: Kniga molitvena, v-steroj sze nahajajo rázlocsne ponižne molitvi, z-dvoiim pri-davekom, na haszek szlovenszkoga národa sz-pobo'snim sztroskom nikih plemenitih dobrocsinitelov Na szvetloszt dána. Stampana, v-Soproni pri Siess Josef Jánoši vu leti 1783. — Ker ta molitvenik Dajnko in Caplovič imenujeta različno, je Safárik mislil, da gre za dve knjigi. S tem pa je vpeljal zmedo pri naših slovstvenih zgodovinarjih in drugih, ki naštevajo osem knjig Mikloša Kuzmiča: J. Marn,i» A. Fekonja,^« K. Glaser.^' Mirko Lenaršič,^- P. Strmšek-^ in Fr. Mohorič.-^ Fr. Simonič^^ pozna celo devet njegovih knjig, ker loči razen molitvenika za bolnike še Knigo molitveno, Knigo pesmeno i molitveno in Molitveno knižico za vsakega kristjana, posebno za Slovence na Vogerskem. To stvar je razčistil šele Janko Slebinger.^^
f) Veliki abecednik. — Po Caplovičevi »velika ABC knjiga« ga Safárik imenuje »velika ABC-knjiga, za katoliške občine, ok. 1780« (49). — To je: ABC kni'sicza na narodni soul haszek. ABC kónyvetske a nemzeti iskoláknak hasz-nokra. Cum speciali Priv. Sac. Caes. Reg. Apost. Majest. Nezvezana vala 6. krajczarov. V-Biidini, Stampana z-králeszkimi visnye Soule piszkmi. 1790.
g) Mala biblija. — Kot Caplovič jo tudi Safárik imenuje »Mala Biblija« in dostavlja: »za katoliške Slovence na Ogrskem, natisnjena ok. 1780« (127). — To je zadnja knjiga M. Kiizmiča z naslovom: Sztároga, i nouvoga testamentoma szvéte historie krátká summa Na sztári szlovenski Jezik obrnyena po Px)stii-vanom Goszpodi Kiizmics Miklósi, Szvétoga Benedeka Fare Diihovniki, ino Okroglíne Szlovenszke Vice-Ospórósa. Z doptiscsenyom Králeszke Viszoke soule Stamparie. Stampana v-Szomboteli, pri Siess Antoni vu leti 1796.
Safárik je torej poznal natančen naslov le ene Mikloševe knjige: silabi-karja; in letnico izida le pri eni knjigi: pri Evangeliomih.
19 Kot op. 1.
20 Kot op. 2.
21 K. Glaser, Zgodovina slov. slovstva. I, Lj. 1894, 199—201.
22 Mirko {= dr. M. Lenaršič), Naša književnost. Kalendář Srca Jezušovoga 1910, 49—51.
23 p. S(trmšek), Literatura ogrskih Slovencev. Slovenec 1919, št. 66.
24 Kot op. 3.
25 A  Pirjevec, Iz korespondence Matija Copa. AZN I, 1930-32, 21.
26 J. Slebinger, Kuzmič Miloš. SBL I, 599.
42 i
Razen del teh po imenu mu znanih prekmurskih pisateljev našteva Safárik še nekatere spise neznanih mu prekmurskih protestantskih pisateljev. Podatki o njih so zopet zelo pomanjkljivi, ker jih je povzel po Caploviču, kjer so označene le po vsebini, tako npr. Gradual.-^ Te knjige so;
Abecednik. —Safárik pozna protestantski abecednik Szlovenszki Abecze-dar za deczo, ki da je bil tiskan okoli 1. 1793. Kot vir navaja Ambrosy, Annal. eccles. 1795. T. 2. p. 62 (49). Ta abecednik pa je v resnici bil izdan že leta 1786 z naslovom »Szlovenszki abecedár za drouvno deczo vo stampani. V Posoni 1786. pri Simoni Petri Webeři.« Avtor ni naveden. — Po Caploviču omenja Safárik tudi učbenik »Šolska knjižica za evangeličanske Slovence na Ogrskem, tiskana« (90). — To je lahko imenovani abecednik iz 1786 ali kak drug, ki je izšel pozneje. L. 1820 npr. je bil v Sopronu natisnjen Novi Abecedár Stefana Lúlika.
Gradual. — Tako ga imenuje Caplovič, Safárik pa: »Gradual ali pesmarica za evang. Slovence na Ogrskem, pred 1795.« Nato navaja po Caploviču dobesedno, kar o knjigi piše Ambrosy, ter dodaja: »Po vsej verjetnosti so še starejši natisi te knjige« (80—81). — To je Nouvi Gráduvál Mihaela Bakoša, natisnjen v Sopronu 1789. Ponatisov ni bilo.
Mrivečna pesmarica. — Caplovičev podatek »Funebral« je Safárik razširil v »Funebral ali pesmarica pri pogrebih za evang. Slovence na Ogrskem.« (81). — To so Mrtvecsne peszmi, sfere szo szti sztári pism vkiip pobrane, poboug-sane, ino na haszek slovenszkoga naroda zdaj oprvics Na szvetloszt dáne, po S. S. P. S. (= Szijarto Stevani, Puconskom Skolniki). Stampane v Somboteli pri Sziesz Antoni vu leti 1796, str. 179.
Molitvenik. — Caplovičev »ein Gebetbuch« je Safárik imenoval: Molitvenik za evang. Slovence na Ogrskem natisnjen« (146). — Tudi to knjigo je priredil Stefan Sijárto: Molitvi, Na sztári szlovenszki jezik obrnyene v Soproni 1797. — L. 1820 pa je Mihael Barla izdal Diktomszke versuske i molitvene knizsicze. Caplovič je gotovo mislil na prvega.
Zenitovanjska knjižica. — Tudi to imenuje Safárik po Caploviču »ženito-vanjska knjižica za evang. Slovence na Ogrskem, natisnjena. (Vsebuje navadno voščila, vabila in pod., resno in smešno.)« Iz oznake vsebine vidimo, da je Safárik knjižico vsaj po pripovedovanju poznal (86). Naslov knjige je: Sztarisin-sztvo i zvacsinztvo ... v Soproni 1807. — Neznani pisatelj se skriva za črkami S. L. D.^8 — Po mnenju Vilka Novaka bi to utegnil biti Štefan Liilik (pismeno sporočilo).
Videli smo, od kod je Safárik dobil podatke o prekmurskih pisateljih in njihovih knjigah. Pozna 18 prekmurskih knjig in štiri ponatise, od teh 11 protestantskih z enim ponatisom in sedem katoliških s tremi ponatisi. — Ne vemo, ali je Cop dobil pričakovano Caplovičevo knjigo — vsekakor ga je razočarala, ker v njej ni našel »popolnih naslovov« del prekmurskih pisateljev, kakor je upal v pismu Šafáriku. Pisma, v katerih bi bil Cop pošiljal Šafáriku naslove prekmurskih knjig, ki jih pač ni mogel najti v Caplovičevi knjigi, niso ohranjena. Zato si je Safárik pomagal tako, da je naslove na podlagi vsebinske oznake knjig, sporočene v Caplovičevem spisu, skombiniral s stalno se ponavljajočim dodatkom, v katerem je označeval njih jezikovno-kulturni izvor in namen. Da je res Safárik sam sestavljal te približne oznake naslovov in da mu jih ni poslal
27 Caplovič, n. d. 83.
28 v. Novak, Neznan prekmurski tisk. CZN XXIX, 1934, 153—154. — Isti, O izvoru prekmurskega »Starišinstva i zvačinstva«. Slovenski etnograf XIII, 1960, 169.
43
Cop, določno dokazuje navedba Caploviča med viri (poleg Čopovega rokopisa) na str. IV prvega dela Zgodovine ... Posreden dokaz za to, da gradiva o prekmurskih pisateljih Šaí,áriku ni posredoval Cop še potem, ko mu je že bil odposlal svoj rokopis, pa je npr. tudi to, da mu ni sporočil — sicer bi bil to Safárik gotovo vnesel v svoje delo — izida Košičevega prevoda Szalayeve madžarske slovnice 1833 (o čemer je Copu pisal Vraz 24. I. 193A)P
Cop je torej vedel le za tretjino knjig, ki jih omenja v svoji zgodovini Safárik. Po vsem tem bo treba za prekmurski del slovenskega slovstva omejiti Čopov delež v tem delu.^"