ilti                                      Pavel Golia:   Doftiotožje.
A naenkrat spet vse izgine. Vmes poseže odločna roka, ki prime kljuko in odpre vrata.    Petrič gleda, gleda.
Njegova žena, visoka, suha in resna, z zlatim nanosnikom, z najmanjšim dečkom na roki gre v copatah naravnost proti postelji.
Petrič gleda, gleda.
Ustni se razlezeta, jezik se zgane in z njega se zmakne troje tihih besed, ki kažejo strah, razočaranje in obenem hladno istino :
—  Ti nisi vila!
Žena gre nezamudna in nezadržna proti postelji, nagne sunkoma glavo naprej, da se zaguga zlati nanosnik, in vpraša popolnoma realistično.
—  Kaj?
Zdaj je Petrič zbujen. Zazdeha, dvigne roke izpod odeje in se pretegne.
—  Nič, pravi in v zadregi je. Toda svojih ravnokar izrečenih besed ne ponovi.
¦ •
Pavel Golia
L
Domotožje.
edene rože na oknu cveto, sirene vetra pod oknom pojo. A v sobi je tiho, le ura: tik-tak. In v duši je hladno, pri srcu težko.
0  pridi, o pridi, pobožaj me, mrak, pobožaj me, mrak, s čudodelno roko, da videl bom rože rdeče in bele,
da slišal bom pesmi domače, vesele, tako se mi toži po njih!
1  mrak je hladen, i mrak je tih. Ledene rože
na oknu cveto, sirene vetra pod oknom pojo.