OKVIRNI REPERTOAR Domača dela: Finžgar-Mikeln: POD SVOBODNIM SON- CEM (krstna uprizoritev) Brnčič: MED ŠTIRIMI STENAMI Standeker: V VRTINCU (krstna uprizoritev) Žmavc: DRAMA BREZ NASLOVA (krstna uprizoritev) Angleška dela: Shakespeare: ROMEO IN JULIJA Milne: GOSPOD PIM GRE MIMO (prvič v Jugoslaviji) Rattigan: VSO SREČO, ESTHER! (prvič v Sloveniji) Becket: V PRIČAKOVANJU GODOTA (prvič v Jugoslaviji — na okroglem odru) Nizozemski deli: Hartog: ZAKONSKA POSTELJA (prvič v Jugoslaviji) Hartog: PODGANJA SMRT (prvič v Jugoslaviji) Ameriška dela: 0’Neill: STRAST POD BRESTI Miller: VSI MOJI SINOVI Kingsley: TEMA OPOLDNE (prvič v Jugoslaviji) Hamilton: VRV (prvič v Jugoslaviji — na okroglem odru) Francoska dela: Moliere: SKOPUH Roussin: LEPA HELENA (prvič v Jugoslaviji) Ouentin: ČLOVEK Z DEŽNIKOM (prvič v Jugoslaviji) Deval: ETIENNE (prvič v Jugoslaviji) Nemški deli: Italijanski deli: Forster: SIVEC Hoffmann-Harnisch: ADMIRAL BOBY (prvič v Jugoslaviji) Betti: ZLOČIN NA KOZJEM OTOKU Firandello: SEST OSEB ISCE AVTORJA Špansko delo: Benavente: LA MALQUERIDA (prvič v Jugoslaviji) Iz okvirnega repertoarnega načrta bo za abonma uprizorjenih deset odrskih del. G L E D A L 1 S K 1 LIST MESTNEGA GLEDALIŠČA V CELJU -SEZONA 1954-55 LETO IX • ŠTEVILKA 1 HANS TIEMEVER MLADOST PRED SODIŠČEM PRVIČ V JUGOSLAVIJI SLAVNOSTNA PREDSTAVA V PROSLAVO praznika »Štajerska v borbi« v soboto 18. SEPTEMBRA 1954 OB 20. URI HANS T I E MLADOST PRED M E Y E R SODIŠČEM Razprava pred sodiščem za mladoletnike v dveh dejanjih Prevod: Branko Gombač Režija: Branko Gombač Scena: inž. Ernest Franz Kostumi: Mija Jarčeva IGRAJO: Sodnik......................... Eva de Bruin, nadzornica pri policiji za mladoletnike.................. Oče............................... Mati.............................. Ana Daalders...................... Piet van Doora.................... Gerard Niekert.................... Gerard de Wert, kriminalni uradnik Marija Hogendorst................. Sodni sluga....................... Pavle Jeršin Marjanca Krošlova Slavko Strnad Marija Goršičeva Mina Jerajeva Janez Škof Voiodja Peer k. g. Viljem Tomšič Zora Cervinkova Franc Mirnik Godi se leta 1947 v Amsterdamu Tehnično vodstvo: arh. Sveta Jovanovič Inspicient: Tone Vrabl — Suflerka: Tilka Svetelškova — Lasuljar: Vinko Tajnšek — Lasuljarka: Pavla Gradišnikova ■— Razsvetljava: Bogo Les — Odrski mojster: Franjo Cesar — Mizarska dela: Ivan Jeram — Slikarska dela: Franjo Cesar — Krojaška dela pod vodstvom Amalije Palirjeve in Jožeta Gobca OB ROJSTNEM DNEVU CELJSKEGA POKLICNEGA GLEDALIŠČA Začetek sezone 1954/55 sovpada s praznikom »Štajerska v borbi«, sovpada s praznikom, ki nas bo spomnil na najtežje, pa tudi najslavnejše dni osvobodilnega boja na Štajerskem, na dogajanja in na čas, v katerem je slovenski delovni človek dokončno začel graditi in ustvarjati temelje za svobodno gospodarsko, politično in kulturno življenje. Začetek sezone pada torej v čas, ko se spominjamo tistih nečloveških naporov našega človeka, ki so pravzaprav postavili temelje sedanjemu poklicnemu gledališču v Celju s tem, da so v revoluciji ustvarili materialne in družbene pogoje za delo takega gledališča v celjskem mestu in okolici. Ob jasni zavesti, da je praznik »Štajerska v borbi« obenem v nekem smislu tudi praznik rojstnega dne celjskega poklicnega gledališča, se to gledališče s svojimi skromnimi mladimi močmi pridružuje proslavam, da s tem poudari dejstvo, da je globoko zakoreninjeno v preteklem in sedanjem življenju našega delovnega človeka, ki mu je omogočil delo, ki mu je ustvaril temelje z oboroženo borbo in ki ga danes materialno vzdržuje. Zraslo iz ljudstva poskuša naše gledališče opravljati svojo osnovno dolžnost, ki je v tem, da delovnega človeka umetniško, estetsko in moralno dviga s svojimi umetniškimi prizadevanji. Ko se ob prazniku oziramo nazaj v daljno in bližnjo preteklost, ko iz perspektive sedanjega časa razčlenjujemo in ocenjujemo svoje takratne in sedanje napore v političnem in kulturnem življenju, se nam zdi potrebno, da sami pred sabo in pred javnostjo ponovno jasno in iskreno izpovemo svoje ^umetniško hotenje, da spregovorimo o svojem umetniškem poslanstvu, to se pravi, da spregovorimo o svojem delu, o osnovnih načelih, po katerih delamo, o uspehih in neuspehih, o spodrsljajih in o težavah, da spregovorimo o sebi in o tistih, za katere delamo, ali točneje, o odnosu, ki ga ima in kakršnega ima do gledališča tisti delovni človek, ki je za to gledališče ustvaril temelje, ki ga je z velikimi gmotnimi žrtvami postavil na noge in ki ga z nič manjšimi žrtvami ohranja pri življenju in mu omogoča redno delo. Mnenja smo, da mora biti to razmišljanje kljub prazničnemu razpoloženju manj slovesno, zato pa tem bolj kritično, stvarno, iskreno in, pogumno. Pogumno v tem smislu, da odkrito spregovori predvsem o težavah, ki jih na svoji poti srečujemo in tudi o napakah, ki se nam pri našem delu nujno tu in tam podkradejo, da pa pri vsem tem. ne pozabima np, uspehe, ki jih je javnost našim naporom priznala. Osnovno načelo, ki je bilo in je odločilno tako za ustanovitev gledališče, kot za smer njegovega sedanjega in bodočega dela, je: ustvariti v Celju, ki je zemljepisno središče osrednje Slovenije, živo in sodobno gledališče, umetniško ustanovo, ki bo s svojim delom živa in svobodna tribuna umetniškega udejstvovanja, in to takega umetniškega udejstvovanja, ki bo dosledno in na vsakem koraku zvesto služilo svojemu osnovnemu namenu, kazati človeku današnjega časa njegov notranji obraz, mu prikazovati bistvene probleme njegovega časa, mu na vsa odločilna vprašanja poskušati dati pošten, odkrit in jasen odgovor. Ne torej gledališče, ki bi bilo zgolj ali v prvi vrsti zabavišče, pa tudi ne gledališče, ki bi bilo nekaka puritanska institucija za moralno vzgojo, pač pa umetniška ustanova, ki bo vedno pravično zrcalo življenja, takega, kakršno življenje resnično je. Slika, ki jo mora sodobni človek videti v tem zrcalu, ne sme biti spačena, ne sme biti ponarejena, ne sme biti niti olepšana niti pogršana, biti mora brezpogojno in brezkompromisno resnična, edino nemara risana z jasnejšimi in ostrejšimi potezami. V tej sliki mora človek videti svoje pravo življenje, tako svoje skrbi in bolečine kot svoje veselje in vedrost. Videti mora resnico, pa naj bi bila še tako boleča. 12 te osnovne težnje po živem, sodobnem gledališču izvajamo svojo repertoarno linijo. Repertoar, to se pravi izbor odrskih del, ki jih v sezoni uprizori naše gledališče, je sestavljen tako, da je težišče na drami in komediji iz sodobnega življenja, nadalje tako, da ima v tem repertoarju svoje mesto klasična slovenska in tuja drama in da ima končno v tem repertoarju svoje mesto tudi lahkotna komedija, ki služi v glavnem razvedrilu. Sodobna drama, bodisi domača bodisi tuja, posreduje gledališkemu občinstvu zapletene probleme današnjice in mu poskuša s sredstvi umetniškega oblikovanja dajati na ta vprašanja pravilne odgovore, sodobna komedija pa poskuša s satiro in bičem, ki ga vihti nad negativnimi pojavi sodobnega življenja, pokazati na te negativne pojave v naši sredini, jih osmešiti, jih bičati in s tem posredno vplivati na to, da bi bila borba zoper take pojave čim bolj živa in ostra. Kar zadeva sodobno dramo in komedijo iz književnosti drugih evropskih narodov, poskušamo izbrati tiste, ki obravnavajo za naš čas, za Evropo in za ves svet značilne probleme, to je take, ki v enaki meri morejo zanimati Slovenca kot pripadnika katerega koli naroda na svetu, slehernega mislečega človeka našega časa. Tak repertoar, ki ga izvajamo ob velikih naporih za sedaj premalo-številnega umetniškega in tehničnega ansambla, naj bi nudil občinstvu prerez dramske literature od klasike do najmodernejših dni. Iz klasike zajema samo najvrednejša in najtehtnejša dela velikanov svetovne dramske tvornosti, težišče repertoarja pa je na moderni, na sodobni drami. Ce hoče biti gledališče zares živo, če noče capljati za časom, potem njegov repertoar ne sme biti arhivski. Umetnost izgubi svoj smisel, če izgubi stik z živim, resničnim življenjem. V takem primeru o umetnosti sploh ne more biti več govora. Zlasti pa ne more biti govora o gledališki umetnosti, ki je izmed vseh umetniških panog najbolj živa, če caplja za časom in če človeku, ki v gledališče prihaja, nima povedati drugega kot zaprašene resnice z arhivskih polic. Zato je v repertoarju našega gledališča izredno veliko število krstnih uprizoritev domačih dramskih novitet in prvih uprizoritev tujih sodobnih dram v Jugoslaviji. Pomisleki, ki jih imajo posamezniki, češ da se v takem repertoarju izraža težnja po tako imenovani originalnosti za vsako ceno, so torej brez osnove. Ne težnja po originalnosti, marveč poštena in iskrena težnja po tem, da bi gledališče polno in pravilno opravljalo svoje umetniško poslanstvo, je vzrok za to, da uprizarjamo H in bomo uprizarjali vsa tista domača in tuja dramska dela, ki imajo umetniško vrednost in ki z umetniškimi sredstvi govore sodobnemu človeku o njem samem in o njegovem zapletenem življenju. Zavedamo se, da pomeni kulturna izolacija slabitev kulturne tvornosti, zato poskušamo navezati stike z gledališkimi delavci vseh tistih evropskih in drugih narodov, ki imajo v svojih umetniških izpovedih karkoli pozitivnega in novega povedati našemu človeku. Trudimo se torej, da bi ustvarili v Celju tako gledališče, v katerem bo gledalec začutil utrip časa, v katerem bo našel svoje probleme, svojo žalost in svoje veselje. Občinstvo mora začutiti, da se v gledališču nekaj dogaja, da je vsaka premiera in vsaka predstava dogodek, obstati mora pred spoznanjem, da gledališki delavci iščemo, tipamo, delamo, poskušamo, vedeti mora, da nam gre človeško in umetniško krvavo zares. Potem nam bo prisluhnil, z nami bo čutil, z nami se bo veselil, kadar bomo uspeli, z nami se bo žalostil, kadar nam bo spodletelo, toda zameril nam tega ne bo. Zameril pa nam bo konvencijo, dolgčas, neresnobo in neodgovornost. Bilance dosedanjih sezon celjskega gledališča, predvsem pa izredno pozitivna bilanca lanske sezone, kažejo, da je težnja po takem gledališču rodila presenetljivo dobre sadove in da so spodrsljaji, do katerih v tako odgovornem delu nujno pride, v primeri z uspehi malenkostni in da so ostali brez kakršnih koli trajnejših negativnih posledic. Kot je resnica samo ena, je tudi umetnost samo ena. Namreč: resnična, živa, iskrena, človeška. Ni in ne more biti delitve: to je umetnost za preprostega človeka, za delavca, to pa umetnost za izobraženca. Resnična umetnost prevzame, pretrese in prepriča vsakogar. S tem ne zanikamo razlik v okusu, ne zanikamo negativnih posledic reakcionarne kulturne in prosvetne politike raznih režimov v preteklosti, ne zanikamo dejstva, da različne panoge umetnosti ali različni stili v določeni panogi umetnosti, pri nas konkretno v gledališki, na različne ljudi različno vplivajo. Zanikamo pa trditev in zahtevo, da naj se repertoar prikraja in sestavlja dvolinijsko: za neukega človeka posebej, za izobraženca posebej. S tem b{ se odrekli eni osnovnih dolžnosti in nalog gledališča: umetniški in estetski vzgoji. Moti se, kdor misli, da je ljudski tisti repertoar, ki vsebuje sama nezahtevna, površna, lahka dela. Ne. Tak repertoar nikomur nič ne nudi, ker od njega ničesar ne zahteva. Ljudski je po našem mnenju tisti repertoar, ki bodisi v tragediji in drami obravnava probleme, ki danes zanimajo slehernega mislečega človeka, ki v komediji smeši, razgalja in biča pojave, ki so biča vredni in potrebni in ki končno v veseloigri, v vedri, razposajeni in sproščeni, temperamentni in igrivi, razvedruje, ali če hočete, zabava. Jok in smeh, obup in veselje, delo in počitek, študij in razvedrilo —■ tako je življenje. In takšen mora biti odraz, taka mora biti slika tega življenja v ustvaritvah gledališke umetnosti. Zdravo jedro v naših ljudeh nam je ne glede na vse razlike v izobrazbi, okusu, osnovni življenjski usmerjenosti, ne glede na žalostno dediščino preteklosti, garancija in obenem tudi kažipot, ki nas popolnoma brezkompromisno in jasno vodi v smer kvalitete in umetniško vrednega repertoarja. Izkušnje so pokazale, da je vse naše občinstvo brez razlike prisluhnilo odkriti besedi, resnici, pogumni izpovedi, kritični ostrini, torej, da je prisluhnilo vsemu tistemu, kar karakterizira resnično umetnost. Letos začenjamo delo pod dokaj ugodnejšimi pogoji kot doslej. Ansambel se je števiilčno močno okrepil, ustanova pa se je tudi sicer v vseh pogledih konsolidirala in uredila. Novo sezono, to je peto sezono poklicne ustanove in tretjo v novi gledališki hiši začenjamo ob prazniku borbene Štajerske z najboljšimi upi v uspešnost začetega dela in v prepričanju, da smo na pravi poti. 2 dramo nizozemskega pisatelja Hansa Tiemegerja, ki jo obnavljamo kot slavnostno predstavo v okviru proslave rštajerska v borbi«, se nam je posrečilo najti odrsko delo, ki je po obravnavani temi po pogumu in umetniški odkritosrčnosti dobesedno iztrgano iz srca našega časa in sodobne družbe v Zahodni Evropi. Problem je izrazito politično moralnega značaja. Razočaranje mladih nizozemskih ljudi, ki so se borili proti nacističnemu okupatorju in so bili po koncu vojne, ko se je vrnilo vse na staro, ogoljufani v upanju, ■da se bo življenje izboljšalo, je tolikšno, da jih sili v nadaljnjo borbo. Toda to borbo kapitalistična družba zdaj smatra za zločinsko dejavnost. Storilci pridejo pred sodišče. Na zatožni klopi so formalno oni, v resnici pa avtor posadi na zatožno klop vso družbo, ki je kriva, da so ti mladi ljudje morali iti na pot zločina, na zatožno klop posadi starše, ki so svoje otroke slabo vzgajali. Pred sodiščem ni obtožena mladina, marveč v zadnji konsekvenci vsa kapitalistična družba, njena zlagana morala, laktaštvo in borba za udobje ter brezskrbno življenje na račun drugih. V tem smislu je Timegerjevo delo globoko napredno in naravnost revolucionarno. Hans Tiemeger je po poklicu režiser, igralec in dramski pisatelj. Rodil se je leta 1908 in prišel za stalno h gledališču leta 1927, prej pa se je ukvarjal z drugimi poklici. Med vojno je bil aktiven udeleženec nizozemskega odporniškega gibanja. Zadnje leto vojne so ga Nemci ujeli in osvoboditev je pričakal v nacističnem koncentracijskem taborišču. Po osvoboditvi je ustanovil gledališče, ki je po vzoru Burianovega uprizarjalo sodobne politične satire, pozneje pa eksperimentalno gledališče. Obema gledališčema je bil umetniški vodja. Zdaj se ukvarja v glavnem s pisateljevanjem, od časa do časa tudi igra ali režira. Poleg drame Mladost pred sodiščem je napisal še pet odrskih del. ki pa niso prešla preko meja njegove ožje domovine. Mladost pred sodiščem je nastala leta 1947, doživela še isto leto krstno uprizoritev v Amsterdamu in nepopisen uspeh. Režiral je sam avtor. V Amsterdamu so igrali delo dvesto deset krat. Doslej je prevedeno v angleščino, nemščino in slovenščino. Naše gledališče uprizarja Mladost pred sodiščem kot prvo gledališče v FLR Jugoslavaji, za nami pa so ga uvrstila v repertoar gledališča: Trst, Maribor in Kranj. Lojze Filipič LISTI IZ KRONIKE CELJSKEGA GLEDALIŠČA >0 ŽIVI IN SKUPNI VOL1ICRIANOV I H|1H O V | Ml S VO BO DNJMT IG K A Mi lilij fEBSLO TO POSLOPJE OB 500 lETNICi MESTA CELJA : JBNOVLjENO IN SLOVENSKI OLTOAttSKI UMETNOSTi POSVEČENO ' Šestnajsti september 1849 in deveti maj 1953 — dva odločilna dogodka v celjski gledališki zgodovini: prva slovenska predstava in otvoritev nove gledališke hiše Pogled n« novo pledališče s Šlandri Dvorana Pogled v glavni foyer in na oder izpod balkona Balkon in galerija v novem gledališču Predsednik Mestnega ljudskega odbora Celje Riko Jerman izroča novo gledališko hišo gledališkemu kolektivu —• 9. V. 1953 Ansambel z Gledališkim svetom ob začetku sezone 1953-54 S. Zweig: Siroviakovo jagnje; sez. 1950-51 F. Schiller: Marija Stuart; sez. 1951-52 M. AChard: Življenje je lepo; sez. 1951-52 Moliere: Sola za žene; sez. 1951-52 P. Golia: Sneguljčica; sez. 1952-53 I. Potrč: Krefli; sez. 1952-53 N. Krasna: Draga Ruth; sez. 1952-53 J. Žmavc: Izven družbe — krstna uprizoritev; sez. 1952-53 N. Krasna: Draga Ruth; sez. 1952-53 I'. Forster: Robinzon ne sme umreti; sez. 1952-53 E. Krejt: Celjski grofje; prva predstava v novi gledališki hiši (9. V. 1953) .£. Kreft: Celjski grofje; prva predstava v novi gledališki hiši (9. V. 1953) W. Somin: Atentat; sez. 1952-53 V. Katajev: Kvadratura kroga; sez. 1952-53 Seliškar-Filipič: Bratovščina Sinjega galeba; sez. 1953-54 (krstna uprizor.) J. Kulundžič: Slepci; sez. 1953-54 (prvič v Sloveniji) G. B. Shaw: Mož usode; sez. 1953-54 F. Ustinov: Ljubezen štirih polkovnikov; sez. 1953-54 (prvič v Jugoslaviji) P. Ustinov: Ljubezen štirih polkovnikov; sez. 1953-54 (prvič v Jugoslaviji) ti. urun: Atomski ples — krstna uprizoritev; sez. 1953-54 II. Tieineyer: Mladost pred sodiščem; prvič v Jugoslaviji; sez. 1953-54 H. Tiemeyer: Mladost pred sodiščem; prvič v Jugoslaviji; sez. 1953-54 H. Tiemeyer: Mladost pred sodiščem; prvič v Jugoslaviji; sez. 1953-54 Vsi posnetki: Foto Pelikan Celje TA POSEBNA ŠTEVILKA GLEDALIŠKEGA LISTA MESTNEGA GLEDALIŠČA V CELJU JE IZŠLA ZA SLAVNOSTNO PREDSTAVO V POČASTITEV PRAZNIKA »ŠTAJERSKA V BORBI« KOT PRVA ŠTEVILKA DEVETEGA LETNIKA. REDAKCIJA JE BILA ZAKLJUČENA DRUGEGA SEPTEMBRA, TISK PA ENAJSTEGA SEPTEMBRA DE-VETNAJSTSTOSTIRIINPEDESETEGA LETA. Gledališki list Mestnega gledališča v Celju. Izhaja za vsako premiero. Leto IX, številka 1, sezona 1954-55. Lastnik in izdajatelj Mestno gledališče Celje. Predstavnik Fedor Gradišnik senior. Urednik Lojze Filipič. Zunanja oprema arh. Sveta Jovanovič. Tiska Celjska tiskarna. Vsi v Celju. Naklada osem sto izvodov. A N S A M B E L UPRAVNIK: Mr. Fedor Gradišnik senior UMETNIŠKI VODJA IN DRAMATURG: Lojze Filipič REŽISERJA: Andrej Hieng Branko Gombač INSCENATOR IN TEHNIČNI SEF: Arh. Sveta Jovanovič IGRALKE: Nada Božičeva Mara Černetova Marija Gorkičeva Mina Jerajeva Marjanca Krošlova Klio Maver jeva Neda Simikova IGRALCI: Peter Božič Milan Brezigar Marjan Dolinar Janez Eržen Pavle Jeršin Sandi Krošl k. g. Vlado Novak Avgust Sedej Slavko Strnad Janez Škof Viljem Tomšič * GOSTOVALI BODO TUDI REŽISERJI IZ DRUGIH SLOVENSKIH IN HRVATSKIH GLEDALIŠČ * SODELOVALI BODO TUDI CELJSKI NEPOKLICNI IGRALCI