Poštnina plačana v gotovini.
Posamezna šte
0 Din.
r,- >,*v |r'-- 4
i> (f Dl
Delavsko-Kmetski List
Izhaja vsak četrtek. — Naročnina: mesečno 6 Din, četrtletno 20 Din. Uredništvo in Upravništvo: V Ljubljan’, Aleksandrova cesta št. 9/11.
Leto 1
LJUBLJANA. 21. avgusta 1924.
Stev. 1.
Glej podlistek slovitega nemškega proletarskega pesnika in pisatelja Max Barthela v današnji številki!
Pozor!
Delavci in kmetje, omogočite izhajanje svojemu edinemu razrednemu slov. glasilu, ki je gasnik vseh trpečih in ki je tudi navezan na nje. Zato takoj t začetku poravnajte naročnino Kdor redno plačuje, lahko plača mesečno 6 Din naročnine. Če pa ne plača več mesecev, se pa seveda vsota nabere in list je oškodovan. Delavec izpolnjuje svoje obveznosti napram podjetniku, kmet plačuje redno davke, ker to zahteva zakon. Izpolnjujte točno obveznosti napram svojemu listu, ker je to koristno za delavsko-kmetsko stvar. Zbirajte tudi nove naročnike. Prihodnji številki bomo priložili položnice za poravnanje naročnine. Kdor pa lista ne misli naročiti, naj ga vrne!
Za kolporterje bomo izdali po--selne plačilne pole, da jim bo olajšano odračunavanje!
Dopisujte v list o dogodkih v svoji tovarni, vasi itd!
Dvignimo svoj „Delavsko-kmet-ski list" 1
Uredništvo in uprava.
Uvodna beseda.
V	Jugoslaviji ima se vedno besedo buržuazija in veleposestništvo, to je razreda, ki izkoriščata delovno silo delavca v tovarni in na polju.
Delavstvo nima tiste moči in vpliva, ki bi jo moralo imeti po svoji številčni in moralni moči zlasti v Sloveniji. Delavsko gibanje, ki je zaznamovalo po vojni velike uspehe in napredovanje, je doživelo po 1.1920 težke poraze, ki so za dalj časa oslabili njegovo akcijsko silo. Buržuazija je proglasila nad njim izjemni zakon, ki stavlja vsemu delavskemu razredu nož na grlo. Mesto da bi se proletariat postavil enotno v bran proti buržuaziji, se je do sedaj posrečilo nekaterim reformističnim brezvestnežem, da so ovirali enotne akcije proletariata in razbijali ter onemogočali enotnost delavskih strokovnih organizacij.
Številčno najmočnejši razred je pri nas brezdvomno kmetski razred, katerega razredna zavest pa še od daleč ni tako razvita kakor n. pr. pri hrvat-skem kmetu. Večino kmetskega prebivalstva tvori mali kmet, ki ima slične socialne težnje in cilje kot industrijski delavec. Večino kmetov še vedno zavaja klerikalna SLS, ki je v svojem vodstvu kapitalistična, to je nasprotna interesom delovnega ljudstva mest in vasi. Drugi del kmetov je še vedno zbran pod okriljem samostojne kmetske stranke, ki pa vodi v resnici politiko, ki je škodljiva množici slovenskega kmetskega prebivalstva. Manjši del kmetov je po vojni spoznal edino pravo pot, po kateri mora hoditi, če hoče priti do svpje pravice, do kruha, miru in svobode. Hoditi mora skupaj z onim, ki je ravno tako izkoriščan v današnji družbi, ki ima radi tega tudi iste cilje kot kmet — to je z delavstvom. Dokler se bo pa dal varati po meščanski SLS in bogataški SKS, toliko časa se bo vedno bolj pogrezal v svojem trpljenju. Hrvatska republikanska kmetska stranka pod vodstvom Radiča je spoznala to resnico in napravila prvi velik korak za zvezo delavcev in kmetov proti buržuaziji in veleposestnikom, ki zatirajo delovno ljudstvo v socialnem in nacionalnem oziru.
Naš list bo torej zastopal vedno smernice in kazal pot, ki je edino pravilna za delavstvo in kmeta, da si zboljšata svoj položaj in da uresničita svoje socialne in nacionalne težnje.
Mi se bomo borili torej predvsem za enotnost razrednih strokovnih organizacij in za enotne akcije proletariata za splošne delavske zahteve, izmed katerih je v današnjem položaju prva — dosega politične svobode, ki bo omogočila proletarskemu razredu, da izvojitje svoje dnevne gospodarske in druge zahteve in svoj končni cilj.
Mi bomo delali pot zvezi delavcev in kmetov v zavesti, da more eden kot drugi zmagati le tedaj, če bosta korakala roko v roki proti skupnemu sovražniku — kapitalistični in veleposestniški gospodi.
Kot učenci Marxa, ki je bil prvi propovednik znanstvenega socializma in ustanovitelj modernega delavskega boja, bomo pobijali vse reformistične, krščansko socialne in druge malomeščanske iluzije ter zmote, ki ovirajo zatirane in izkoriščane množice na
njihovi zgodovinski poti k osvobojenju vsega človeštva. Proletariatu ne pade nič brez truda v naročje; korak za korakom si mora priboriti vse, največje in najmanjše; po prestanih izkušnjah zaokrene šele njegova pot na zaželeni cilj.
Naš list bo v današnjem zamotanem položaju kazal to pot ter s tem olajšal osvobodilni boj vseh zatiranih in izkoriščanih, delovnega ljudstva mest in vasi.	Uredništvo.
Novi kurz v Jugo slavij i.
27. julija se je izvršila v Jugoslaviji hitra in važna politična izprememba. Padla je Pašič-Pribičevičeva vlada, vlada najbrutalnejše reakcije in fašizma. Padla je vlada, pod katero je zlasti delavstvo v Sloveniji prestalo najhujše trpljenje: 1. junij, uboj Fakina, mučenje Juvana, požig Rudarskega doma v Trbovljah, ogroževanje delavskih živ-Vcnj, prepoved vseh delavskih shodov, razpust NDSJ, ustavitev delovanja strokovnih organizacij, zapečatenje Delavskega doma v Ljubljani, aretacija nad sto delavcev itd.
Na mesto te vlade je prišla vlada strank prejšnjega opozicionalnega bloka, vlada, sestavljena iz srbske liberalne buržuazije, slovenskih klerikalcev iii muslimanskih veleposestnikov. To \!ado podpirajo v parlamentu zemljo-radniki, Nemci in Turki. Radičeva stranka podpira novo vlado v smislu svoje resolucije, ki se glasi: „Hrvat-sko narodno zastopništvo vidi v imenovanju vlade opozicionalnega bloka korak bližje sporazumnemu rešenju srbsko-hrvatskega spora in enoglasno sklene, da bo poslanski klub HRSS podpiral to vlado v parlamentu, dokler bo delala v duhu načel, na katerih je bil osnovan opozicionalni blok.“
Prejšnja vlada je bila vlada odkrite šovinistične diktature srbske buržuazije, a sedanja predstavlja sporazum srbske, hrvatske in slovenske buržuazije. Vlada je torej meščanska in ima pred očmi koristi buržuazije SHS, do-čim je prejšnja skrbela samo za srbsko buržuazijo na račun ostalih buržuazij. Nova vlada temelji na pacifistično-demokratski iluziji, da bo enotna fronta vseh buržuazij rešila nacionalno, so-
cialno in agrarno vprašanje v okvirju monarhije.
Opozicionalni blok je skušal že maja in aprila meseca dobiti vlado v svoje roke, a tedaj je krona rajši poverila mandat Pašiču in Pribičeviču.
Sedaj pa je dal kralj mandat istemu opozicionalnemu bloku. Zakaj? Glavni vzrok za to je splošna izprememba položaja na Balkana, a posebej še v Jugoslaviji. Diktatura in teror Cankova v Bolgariji m Pasič-Pribičeviča v Jugoslaviji je porinilo kmetske množice še bolj na levo. Dokaz temu je vstop Radičeve stranke v rdečo kmetsko internacionalo in vedno ostrejši odpor bolgarskih kmetov in delavcev proti fašistovski Cankovovi vladi. Revolucionarna makedonska organizacija pod vodstvom Todora Aleksandrova je stopila tudi v ostro opozicijo proti Can-kovu. Pašič-Pribičevičeva diktatuia je vodila nujno v državljansko vojno. V taki situaciji je smatrala krona, da bi se do skrajnosti poostrila razredna in nacionalna nasprotstva, če bi ostala Pašič in Pribičevič še dalje na krmilu. In tako se je krona odločila za koalicijsko vlado srbske, hrvatske in slovenske buržuazije.
Nova vlada predstavlja prehod, pavzo, v kateri naj se oddahnejo razburjeni duhovi, ublažijo kolikor toliko nacionalna nasprotstva, da bi se našel iz mirnejšega položaja tudi mirnejši izhod.
Ali se bo ta posebno obnesel? Možnost skupnega vladanja teh treh strank in pa rešitev nacionalnega vprašanja — to sta dve različni stvari. Ta razlika je tem očividnejša, če pomislimo, da je opozicionalni blok prišel na vlado pod pogojem, da pusti militarizem in centralizem nedotaknjen. To svojo kapitulacijo hoče prikriti opozicionalni blok s svojo vladno deklaracijo, s svojim delovnim programom, ki je polovičarski in ki se izogiba vsem najtežjim vprašanjem. Vladna deklaracija ne govori ničesar o reviziji centralistične vidovdanske ustave, o samoodločbi narodov, o odločni rešitvi agrarnega vprašanja, o ukinjenju zakona o zaščiti države. Tako ostane notranja politika nove vlade v glavnem ista s to razliko, da se bo pri izvrševanju svoje politike izogibala odkritega nasilja. Da se otrese zavis-nosti od Radičeve stranke, bo skušala vlada podpirati v tej stranki oportunistične elemente in izzvati razkol, do-
li. Barthel.
Romantika in revolta.
Bili smo še zelo mladi, osemnajst let nam je bilo in delali Bino t gernovih delavnicah. Tovai-na je ležala v dolini nedaleč od mesta in poleg nje, na brdu, je bila hiša za ples in ritem; ob njo je udarjal tovarniški vrišč in šumenje gozdov. Stanovali smo v vasi. Globoko v gozdu na široki ravnini so stanovali plesalci. Mi Bmo ječali v jarmu dela.
V	plesno šolo so prihajali mladi ljudje z vsega sveta, iz Anglije, Francije', Japonske in Amerike. Duh tujih dežela jih je obdajal. Deklice so bile lepe in dražestne.
Ko je prišel večer in ko smo ostavili stroje ter šli skozi tovarniška vrata v bl*dni večer, smo često srečali tuje goste. I lezirljive 0braze smo delali. Večer se je tentinil. Ritem lepe zlate plesalne mladosti se j« pretrgal. Dražestne deklice je zeblo. Sovraštvo je bilo med nami. Sovraštvo med iačnimi in iitimi med
tlačani in zmagovalcem. V tem svetu smo živeli.
Jona je bil strojnik in je prevažal obrezano pohištvo v mizarsko delavnico. Jaz sem bil vozač. Ko smo vozili, smo
reševali svetovno uganko. Sredi vožnje smo obstali med mizarsko delavnico in oddelkom za poučno izdelovanje in smo diukutirali, eoklar ni pritekel k durim mojster ali preddelavec in je preklinjajoč zahteval voz. Spominjam se dolgega pogovora o lepoti.
„Povej miu, je pričel Jona, „zakaj sovraži obupanec pogumnega, grd lepega? Ali moreš to razumeti? Naš cilj je vendar lep človek! Jaz bi pa strgal lepemu in veselemu obleko s telesa in ga potegnil k ram doli, v umazanost, v globino. Ali moreš to razumeti ?u
„Lep človeku, sem dejal jaz, „lep človek, še dolgo niso lepi ti, ker nosijo boljše obleke in plešejo, ko mi delamo. Nobene lepote ni, dokler je delo umazano. Mi sovražimo, ker ljubimo lepoto! Mi se moramo vojskovati. Poglej naše sodruge: kaj jim oBtane po dolgem življenju truda in dela.’' Roke polne žuljev, srce polno bridkosti!“
„Vidim sodruge. Še ljubezen je umazana. Vidiš, naš kurjač ima obronek na čelu, rano od strelca svojega ljubosumnega tekmeca, ki je pred dvajsetimi leti streljal nanj. Sedaj je kurjač že dvajset let oženjen in pretepa svojo ženo. Kako more mož tepsti svojo ženo! Kaj je moral doživeti! Kako ga je moralo bičati življenje! Mi
vsi še živimo v barbarstvu. Bojim se. Molčal je in vprašal z drugim glasom: „Ali poznaš Loto? ljubim jo.u
Mojster je potrkal na duri. „Prokleto, kje pa je voz!“ Nastavili smo motor in odpeljali pohištvo. Jona je šel na delo. Karolina? Poznal sem Karlino. Bila je lepa in brez hib, z žarečimi očmi in nad očmi je imela čudovito lepe obrvi, ki so približevale njen obraz azijatskim pokrajinam. Kadar je začudeno pogledala, je bila daljnja in tuja, iz Japonske ali Kitajske.
Skozi hrum strojev je prišel spomin na večer, ko sva z Loto obiskala praznovanje svojih sodrugov. Zima je bila in sneg je padal. Vsa drevesa r hiše, tudi revne umazane ceste so bils tople pod mehko belo odejo, veter je lahno pihal. Čudovit je bil ta zimski večer. Skozi plešoči sneg smo duhali prihaja’ )čo pomlad. Svetilke v hišah, laterne so bi e prižgane. Gorele so kot mala svetla solnca. Loti si je izprosila prost Večer. Vzdihnila je. Mlado telo je zacvetelo.
„Ljubiš tudi ti pomladu, je pričela, „prve lepe dni, modre in nežne. O, ko pridejo prve cvetlice, potem mlada drevesa in ptiči! lieka se je še zdavno stopila, postal* svetlo srebro in travniki ozelene. Potem postanejo rumeni in lila, končne pa čisto beli od cvetlic. Metuljčki letajo
v solncu. Plešejo gor in dol. Srce se topi in gine. Ničesar več si n« želiš, nobenega drugega koprnenja nimaš več, kot stati med cvetlicami, med belimi, rumenimi, lila cvetlicami in trgati šopke, natrgati jih polne roke. In potem hočeš »svojimi rožami v svet, daljnji S''et. Najlepše pa je, če se zbira nevihta na nebu, pomladna nevihta. Daljnji bliski padajo modri in žveplenorumeni. Ti si gam v svojem koprnenju. Ptički nič več ne pojo, ali večer je en sam slavospev. Potem pridejo zvezde. In ti greš dalje, vedno dalje s svojimi cvetlicami, vso noč, do konca sveta. Enkrat moraš slišati tudi šumenje morja. In potem bi moral človek spati in se nič več prebuditi, spati, spati do krajau. Umolknila je. To je bila Karlina.
Bil je večer in z Jonom sem šel domov v našo vas. V črnih brezah je gorelo še poslednje solnce. Trava je bila že zelena, tudi prvi ptički so bili že tu. Na malih ozkih gričih so stale breze, gola srebrna debla s tankimi vršički, v čudovitopolni jasnosti proti večernemu nebu.
Jona je šel turobno poleg mene. „Ali se ljubita ?u sem pričel, „ali se zelo ljubita ?u in v isti sapi sem že obžaloval neumno vprašanje.
„Ljubiti, to ni nobena beseda“, j« klical Jona, „ zgoreti bi bilo treba, zginit
čim skuša doseči sporazum z Jovanovičevim krilom v radikalni stranki. Če bi se ji posrečilo to, bi se sestavila prava koncentracijska vlada buržuazije vseh narodnosti Jugoslavije.
Zunanja politika nove vlade je nadaljevanje stare politike. Vladna deklaracija ne govori nič jasnega o upo-stavi odnošajev s sovjetsko Rusijo. Edina razlika v zunanji politiki bi bilo razmerje do Bolgarije. Nova vlada ne bo več podpirala fašistovsko Canko-vovo vlado.
Nova vlada pomenja brezdvomno korak naprej in malo znosnejše razmere, kot so bile pod Pašič-Pribiče-vičevim režimom. Politika nove vlade bo razblinila zadnje iluzije delavcev in kmetov v poedine stranke dosedanjega opozicionalnega bloka. Delavci in kmetje bodo dobili večjo samozavest, bodo zapuščali te meščanske stranke in se zbirali okrog svojih pravih razrednih organizacij. Buržuazija se je zaenkrat sporazumela, in pod njeno vlado bodo spoznali na drugi strani delavci in kmetje, da bodo dosegli svoje pravice ne od meščanskih strank, ampak če se bodo združili v delavsko-kmetski slogi in združeno nastopili proti buržuaziji.
Dosedanje vlade v Jugoslaviji.
Sedaj, ko imamo zopet novo vlado, je dobro, da pogledamo, katere vlade so bile že pred njo.
15.	decembra 1918 se je razglasilo, da bo Pkšič sestavil prvo SHS vlado. Ali 19. decembra 1918 je sestavil vlado radikal Protič iz več strank. Iz Slovenije sta sedela v tej prvi vladi demokrat Kramer in klerikalec dr. Korošec. Ta vlada je trajala 8 mesecev.
17. avgusta 1919 se je sestavila nova demokratsko-socialističua. vlada z ministrskim predsednikom Davidovičem. Iz Slovenije sta sedela v tej vladi Kramer in Tone Kristan.
18. oktobra 1919 se je ta vlada malo izpremenila v osebah in je trajala štiri mesece.
Četrto vlado je zopet sestavil Protič. V vladi so bili radikali, klerikalci, Hrv. narodni klub in Ribarčeva grupa. Iz Slovenije so bili v tej vladi klerikalci Korošec, Gostilnčar in Jankovič. Tedaj so dali streljati lačne železničarje na Zaloški cesti.
17. maja 1920 je sestavil novo vlado radikal Vesnič. V vladi so bili tudi de-, mokrati, klerikalci in Hrv. narodni klub. Tej vladi je sledila kriza, ki je trajala dva meseca in 18 dni.
V novem letu 1921 je sestavil šesto vlado Pašič skupaj z demokrati. Iz Slovenije sta bila v vladi demokrat Kukovec in samostojnež Pucelj. Ta vlada je postavila izven zakona komunistično stranko in spravila ob odsotnosti Radičevcev pod streho centralistično vidovdansko ustavo.
V novembru nova kriza. 24. decembra je Pašič zopet sestavil radikalsko-demo-kratsko vlado. V vladi so bili tudi musli-
in zopet oživeti, umreti in zopet vstati! Mnogo sem čital jaz in razmišljal o tem, kako so v starih zgodbah kralji radi same ljubezni izgubljali škrlat in modrijani syojo čast. Nikdar nisem razumel, da more dati en mož vse radi enega poljuba. Ali se ljubita? Hotel bi biti vedno z Luto, vedno, veš, kot v starih zgodbah. Hotel bi biti njen prijatelj, njen služabnik, njen mož, njen vdan suženj, njen gospod. Prepotovala bi svet, južno morje ali Afriko, če bi hotela na Kitajsko, dobro, podamo se na pot. Ako bi hotela videti Indijo? Indija je tako lepa, gremo v Bombay ali Kalkuto. Čital sem o nekem plemenu, o ne-ein zamorskem plemenu v Afriki, kjer še vladajo žene. če hoče Lota, lepo, gremo v Afriko k temu plemenu. Vidiš, vse to bi mogli, ali mi smo priklenjeni na tovarne, revščino in mladost izginja. Znoreti je !u
„Saj se borimo, da bi bilo drugače in boljše11, sem dejal, samo da nekaj rečem, nmisli na naš cilj, kije lepi človek11.
„Lepi človek, lepi človek, da, in dotlej •mo vsi prokleii. Lepota, ti norec, lepota je hčerka svobode in ljubezni41.
Molčala sva, bila sva turobna in nobenega izhoda nisva vedela.
Ob nedeljah smo blodili po pokrajini. Ko ine je povabil Jona na skupen izlet z Loto, sem vedel, da njegova ljubezen
mani. Iz Slovenije sta bila v vladi Žerjav in Pucelj.
16.	decembra 1922 se je sestavila osma — Pašičeva radikalna volilna vlada. Po izvršenih volitvah se je Pašič pogajal z lladičevci. Ta pogajanja niso uspela. Nato je sklenil Pašič sporazum s klerikalci (Markov protokol), ki so lojalno podpirali novo sestavljeno vlado radikalov, ki se je sestavila 2. maja 1923.
Ta vlada je trajala do februarja 1924, ko so se klerikalci izneverili Markovemu protokolu. V marcu 1924 se začne snovati takozvani blok (Davidovič — Korošec — Spaho — Radič). V trenutku, ko pridejo Radičevci v parlamet, se je razcepila demokratska stranka, iz katere je izstopilo 15 poslancev s Pribičevičem na čelu. Ti so ustanovili takozvani „samostojni demokratski kluba, ki je stopil 28. marca 1924 v Pašič-Pribičevičevo vlado, ki je podpirala fašizem, povzročila 1. junijske dogodke v Trbovljah, izdala tretjo Obznano proti NDSJ in neodv. strok. org. ter pripravljala tudi razpust Radičeve stranke. Ali medtem je kralj povernil sestavo nove velade Da-vidoviču, ki je
27. julija sestavil enajsto SHS vlado iz svojih demokratov, klerikalcev in muslimanskih veleposestnikov.
Kot se vidi, so bile današnje vladne stranke že večkrat na vladi in tedaj so pokazale, da jim gre za korist buržuazije SHS, ne pa delovnega ljudstva. Zato ne sme imeti del. razred nobenih iluzij v to enajsto meščansko vlado, temveč mora zaupati le v svojo moč.
Širite »Delavsko-kmetski list"! Zahtevajte ga po vseh lokalih!
Amnestijo!
V jugoslovanskih ječah je veliko število političnih obsojencev. To so nedolžne žrtve buržuazne reakcije.
V zaporih je mnogo kmetov in njihovih sinov, ki so odločno zahtevali rešitev agrarne reforme in mir, razorožitev.
Edina krivica vseh teh ljudi je,„ da so se borili za svobodo in pravico.
Polno delavcev je brez zakonite podlage v preiskovalnem zaporu.
V tej državi je polno železničarjev, rudarjev, državnih uslužbencev, ki so bili odpuščeni, ker so se borili proti korupciji in za kruh ter pravico.
V naši državi je bilo že več amnestij ali samo za tatove in zločine. Herriot, za katerega se navdušujejo današnje vlade, je izdal splošno amnestijo v Franciji za politične krivce. Še celo v Can-kovovi Bolgariji je bila neka po-
umira. Pomlad je cvetela, ali ljubljenca sta se mučila.
„Čakaj samo, čakaj samo, Lotiu, je dejal Jona, „šla bova na južno morje. Tam je vse boljše in lepše11.
Ponosna poteza se je zarisala v njenem obrazu. „Kaj hočem na južnem morju? Rajši grem na Kitajsko11.
„ Kitajska ?u, se je bolestno zasmejal mučenik, ^Kitajska je čudovita !u Kitajske kokoši so bolj pisane kot vse papige! Ponoči so najčudovitejše zvezde in na gomilah kriče opice. Najčudovitejši pa so kitajski bogovi! Na Kitajskem so bogovi s sto rokami in smejoči se bogovi. Ali si moreš predstavljati smejoče se bogove?“
Loti je prikimala. A potem je hotela v Ameriko, nato v Afriko k zamorskemu plemenu, pri katerem vladajo še ženske. „Nočem vedno služiti in biti odvisna11, je dejala, „hočem v svet, v svobodo11.
Ali na koncu naše poti so	stale tovarne
in	nobene	svobode	ni bilo, nobenih smehljajočih se	bogov .	. .
Nismo	se dali	poteptati	in smo šli v
svet. Vojna nas je vrgla na bojne poljane. Jona je bil na vzhodu, jaz na zapadu, ali ko se je pričala revolucija, sva se srečala v neki tiskarni, ki smo jo zasedli. Oblegali so nas in morali smo se udati. Prej pa je ‘>il upor > mestu. Pozneje so nas zaprli.
litična amnestija. Jugoslavija je edina država, v kateri še ni bilo amnestije za politične krivce in osumljence.
Ljudstvo zahteva, da se njegove sinove puste na svobodo!
Ljudstvo zahteva zadoščenje in kaznovanje pravih krivcev!
Odprite vrata ječ in pustite na svobodo žrtve nasilnih režimov!
Dajte kruha preganjanim rudarjem, železničarjem in nameščencem !
Proti zakonu o zaščiti države!
Vlada bivšega opozicionalnega bloka pravi, da je vlada zakonitosti in politične demokracije. Ali izgleda, da so ministrski stolčki v tej državi tako čarobni, da se najvažnejše obljube ni parole pozabi . . . Zlasti klerikalci so zadnje čase vpili proti zakonu o zaščiti države. Sedaj piše sicer „Slovenec“, da so oni za demokracijo in zakonitost, ali noče nič slišati o odstranitvi največje protizakonitosti
—	to je omenjenega „zakona“. Klerikalci so že nekdaj v parlamentu stavili svoj predlog za razveljavljenje gotovih paragrafov v omenjenem zakonu.
In vse to so sedaj pozabili ! . . . Delavstvo to niti malo ne preseneča, delavstvo ve, da HRSS ne bo trpela tega zakona, da so proti temu zakonu ljudske množice, ki zahtevajo enoglasno povsod: pravico in ukinjenje zakona o zaščiti države!
Radičeva HRSS vstopila v kmetsko internacionalo.
Po daljšem potovanju v inozemstvu in Rusiji je Radič 27. junija ofi-cielno proglasil vstop Hrvatske republikanske seljačke stranke (HRSS) v rdečo kmetsko internacionalo. Svobodni Dom“, glavno glasilo HRSS, je povodom tega objavilo pismo Radiča kmetski Internacionali. To pismo je naslovljeno na tajnika internacionale Smirnova; pismo se glasi:
„Dragi sodrug! Kot predsednik Hrvatske republikanske seljačke stranke in Hrvatskega narodnega zastopništva vam javljam, da HRSS vstopa v kmetsko internacionalo, to je v mednarodno zvezo vseh organiziranih kmetov.
Samo po sebi se razume, da HRSS ostane še nadalje pri svojem programu in taktiki, to tem bolj, ker se oboje strinja z glavnim ciljem kmetske internacionale, da delavci in kmetje z združenimi silami predvsem napravijo za vedno konec osvojevalnim vojnam in roko v roki, v čvrstih vrstah, v enem in istem duhu socialne pravičnosti stopnjema prevzamejo v vseh deželah oblast v svoje roke, da se zboljša življenje delovnega ljudstva in da se
Po strogem zaporu sem prišel z Jonom v eno celico. Zopet je nastopila pomlad. Skozi omrežena okna sva gledala njen duh Rože in drevesa so bujno cvetela.
Iz zapora sva gledala obraz, svetel in dišeč, ozek, ljubek obraz z žarečimi očmi in čudovito lepimi obromi, Lotin obraz. Nikdo ni govoril o njem, ali ona je stala pred nama v sladki jasnosti. Ali je sedaj med rožami? O, čudovito mora biti to! Rože, same rože! Hiti svoboden in neobremenjen. Ona lahko gre, kamor hoče, ker nimaš mrež in paznikov. Enkrat pa bo vstala nevihta na nebu z modrimi in žveplenorumenimi bliski in morje bo grmelo.
Ali midva sva sedela v zaporu radi upora in rušenja miru. Oni so zrušili naš mir, vzeli nam naše cvetoče življenje in nas obtožili! Prokleto, ni se šlo za toga ali onega človeka, ne za kos kruha več ali za malo oblasti, šlo je za vso oblast, tudi za rože in svetlozelene gozdove, za pojoče ptičke in modre ter žveplenorumene bliske zvečer.
Da, mi t ^ imeli proletarsko gardo, da, hudiča, da. In vedela sva, da bomo vedno znova in znova vstali, da bomo prodrli iz teme, dokler ne bo pripadala vsa cvetoča brezmejna sijajnost zemlje tebi in meni, Loti in vsem ljudem; vedno znova bomo prihajali, bomo šli pripravljeui na pohod v »ijaj in vonj zemlje.
iznova postavi kmetska in delavska država.
Poleg tega moram naglasiti, da so posebne soc alne razmere v Hrvatski in vsej Jugoslaviji dovedle do tega, da so organizirani kmetje v Hrvatski prvi politični faktor.
Naglasiti mi je še, da je Hrvatska kmetska stranka od svoje ustanovitve dalje popolnoma priznavala vse delavske zahteve in delavsko pravico, da se socializirajo sredstva industrijske proizvode tako, da oživotvorjenje kmetske republike pomeni, istočasno oživotvorjenje delavske republike, ki bo izpolnila vse delavske težnje.
To dela HRSS v najglobokejšem prepričanju, da je zlasti za male narode, kot je to hrvatski narod, to najugodnejšo pot za izgradnjo države in najuspešnejši boj za oblast vsega delovnega ljudstva.
Končno se samo po sebi razume, da republikanska Hrvatska, ki jo u-stvarja HRSS, hoče še nadalje ostati v Jugoslaviji, da jo pretvori v federativno kmetsko-delavsko republiko in da taka Jugoslavija stori vse za ja-dransko-podonavsko federacijo vseh kmetskih narodov od. čeških gora do Jadranskega morja .. .“
Nato poudarja, da more biti iz Jugoslavije v kmetski internacionali samo HRSS in nobena druga stranka. Dalje pravi pismo:
»Potrebno je torej, da HRSS faktično popolnoma sodeluje v kmetski internacionali. Če se to vprašanje reši po faktični zavesti jugoslovanskih narodov, a zlasti v skladu z zavestjo in organizacijo hrvatskega naroda, bom dogovorno s predsedstvom HRSS imenoval stalnega predstavnika HRSS v kmetski internacionali v Moskvi, naravno na stroške HRSS.
Ker se moje bivanje v Moskvi bliža svojemu koncu in bom ostal tu še nekaj dni, bi bilo želeti, da uredimo to stvar v najkrajšem času na seji predsedstva kmetske internacionale.
V	Moskvi, 27. junija 1924.
Z bratskim kmet. pozdravom Stjepan Radič."
To je važen zgodovinski korak za pospešenje boja delavcev in kmetov Jugoslavije za svojo stvar. Zato, je vladno časopisje ob tej priliki silno napadalo Radičevo stranko in zahtevalo njen razpust. „Samostojni kmetje" in klerikalci pa večinoma molče, da ne bi o tem zvedele njihove kmetske množice in jim obrnile hrbet. Ali niti prvo, niti drugo meščansko krilo ne bo doseglo svojega namena. Tuje ustvarjena podlaga za složno, sporazumno gibanje delavcev in kmetov vseh narodnosti Jugoslavije. Doslej so se dali pri nas kmetje hujskati proti delavstvu in delavstvo ni iskalo dovolj stikov s kmeti. Zato se je godilo enim kot drugim slabo. V bodoče bomo delavci pokazali vse razumevanje za kmetske težnje in že danes zavedni kmetje bodo delali na vasi za skupno fronto vseh delavcev v tovarnah in kmetov na poljih. In v tem znamenju bo zmagalo delovno ljudstvo.
Delavec!
Ko prečitaš list, ga ne strgaj, ampak ga daj dalje svojim tovarišem v tovarni!
Kmet!
Ko prečitaš list, ga daj svojemu sosedu! Tako boš širil svojo idejo, pridobival nove somišljenike in naročnike !
Čudna zveza!
V	Mariboru so se združili za ob- # činske volitve klerikalci, demokrati, samostojneži, radikali in narodni socialisti ter sestavili eno samo listo »narodnega bloka"!
Doslej je bil Maribor v delavskih rokah 1
Zavedni delavci so se obrnili na soc. stranko Jugoslavije, da se sestavi enotna delavska lista proti združeni buržuaziji. Jasnega odgovora še vedno ni.
Mariborsko delavstvo, delavski Maribor je v nevarnosti! Združite se !
Poglejte tudi to, da se klerikalci zvežejo tudi z Orjunaši, kadar gre za to, da dobi občino v roke ali meščanstvo ali delavstvo!
>
Balkanska reakcija.
Proti koncu Pašič-Pribičevičevega režima in tudi še sedaj spravljajo agenti srbskega šovinizma v svet senzacionalne vesti o »komunistični nevarnosti na Balkanu". Vse te vesti se je začelo pisati in fabricirati v času, ko je bivša vlada začela sklepati sporazum s krvavo Cankovovo vlado. Da je mogel prid Cankov na vlado, je dal pobiti nad 10.000 delavcev in kme-
tov. In tej zverinski fašistovski vladi gori sedaj pod nogami požar ljudskega srda, vstajenja bolgarskih kmetov in delavcev. Peščica nasilnikov ve, da bo slabotna napram ljudski burji in zato išče pomoči izven bolgarske smeje. (Če išče delovno ljudstvo zavezništvo pri inozemskih bratih, se ga obtožuje veleizdaje.)
Pašič-Pribičevičeva vlada je sklepala sporazum tudi z rumunsko reakcijo, ki je proglasila obsedno stanje, da podaljša dni svojega vladanja. Ta zveza naj bi se prikrila s senzacional-
nimi vestmi po časopisju, ki je zato plačano.
Mislimo, da se nova vlada, ki pravi o sebi, da je vlada demokracije, ne bo dala zavesti v mreže rumunske in bolgarske reakcije. Delovno ljudstvo mora preprečiti vsak tak sporazum. Treba je pustiti, da si bolgarski kmetje in delavci sami uredijo doma tako vlado, ki bo delala v njihovem interesu in ki bo stopila ostro na prste reakciji na Balkanu sploh.
Živela zveza delavcev in kmetov vseh narodnosti!
Strokovni vestnik.
Napad reakcije na neodvisne strok, organizacije.
Sedanji notranji minister je donesel odlok, da se neodvisnim strokovnim organizacijam ponovno dovoljuje delovanje. Tako je po nezakonitem maltretiranju in mrcvarenju neodvisnih strokovnih organizacijah popravil nezaslišano nasilje prejšnje vlade. Ali s ponovnim dovoljenjem delovanja ni dano neodvisnim strokovnim organizacijam nobeno zadoščenje za nezakonita preganjanja, povzročeno škodo in aretacije članov neodvisnih strokovnih organizacij. To zadoščenje se more dati le na ta način, ako sedanja vlada ukrene vse potrebne korake za to, da se kaznujejo vsi oni, ki so poteptali zakonske in ustavne pravice strokovnih organizacij. Delavstvo zahteva to z vso pravico od vlade, ki je ob svojem nastopu izjavila, da bo veljalo načelo spoštovanja zakonitosti za vse državljane brez razlike.
Čeprav je zgodovina nasilnega napada Pašič-Pribičevičeve vlade na strokovne organizacije v glavnem znana vsem, jo vendar hočemo v glavnih obrisih očrtati, da bi imeli tudi pismene dokumente o izvršenem nasilju in da bi na podlagi tega dalje delali.
Vlada je osumila CRSOJ, da je v zvezi z neodvisno delavsko stranko. Ali vlada ni imela za to nobenega konkretnega materiala. Na podlagi tega svojega neutemeljenega sumničenja je podvzela protiustavne korake proti strokovnim organizacijam.
Po naredbi vlade je izvršila beograjska policija preizkavo v prostorih CRSOJ 8. julija in ob tej priliki je zaplenila dve strokovni brošuri. 12. julija je izvršila drugo preiskavo brez tozadevnega pismenega odloka. Pismeni odlok je dostavila šele drugi dan po izvršeni preiskavi. Največ je policija vzela s seboj, drugo je zapečatila. Isti dan je zaprla tudi neke strokovne organizacije, ki niso v sestavu CRSOJ. Podobno je postopala policija po vseh drugih krajih. V Ljubljani je razen tega zapečatila' tudi zadrugo Delavski dom in odnesla njene knjige ter zaprla več sodrugov. V Jesenicah in na Dobravi so zaprli osem članov kovinarske organizacije. Žendarmerija je motivirala aretacijo s tem, da je dotičnik, h kateremu je prišla vršit preiskavo, »gledal nemirno". In radi .nemirnega" gledanja in radi ničesar drugega so bili ti kovinarski delavci in ena delavka v zaporu skoro cel mesec. V Trbovljah se je vzelo in zapečatilo še ono, kar niso požgali Orjunaši. Nenadno se je dostavilo organizacijam odlok o ustavitvi delovanja, ne da bi se navedlo za to konkretne dokaze. Zaprlo se je tudi nekatere Svetkove podružnice. Sploh je bil in je naval reakcije v Sloveniji najhujši izmed vseh pokrajin v Jugoslaviji.
Čeprav ni bil izdan od osrednje vlade noben odlok o ustavitvi strokovnih listih, se je tem prepovedalo nadaljnje izhajanje razen zagrebškemu. Belgrajski »L>rg. Radnik" ni bil prepovedan niti po policij!. Ampak policija je izdala odlok vsem tiskarnam, da ga ne tiskajo. Iziti je mogel šeie po 14 ^neh J ,
Ko so delegati CRSOJ šli 15. julija
k tedanjemu notranjemu ministru Sr-skiču, da protestirajo proti vsemu temu in da zahtevajo takojšnjo ct.oritev vseh stokovnih organizacii jim je Srskič odgovoril: »Vlada nin t nam'*" r>ne_
mogoči delovanje delavskim strokovnim organizacijam, ali ona je dobila poročila, da se dela v teh organizacijah za prevrat in radi tega so se izvršile preiskave." Minister je torej rekel, da vlada nima namena onemogočiti delovanje v momentu, ko je bilo delovanje stvarno onemogočeno po njegovem lastnem odloku. Na to je izjavil minister, da bo ukazal vsem policijskim oblastem, da v teku 48 ur pregledajo vse konfiscirano in da če ne najdejo nič »sumljivega", da se jim takoj dovoli delovanje. V prisotnosti delegatov je celo stiliziral tozadevni odlok.
Ne vemo, ali je minister izdal ta odlok ali ne ; resnica je to, da so ostale strokovne organizacije še nadalje zaprte.
CRSOJ je stalno interveniral. Na njegovo intervencijo 30. julija je novi notranji minister Petrovič izdal drugi dan naredbo, da se dovoli vsem neodvisnim stokovnim organizacijam svobodno delovanje. To se je v drugih pokrajinah tudi izvršijo, samo v Sloveniji ne, kljub stalnim intervencijam in kljub shodu, ki bi to zahteval. Ta shod, sklican za 31. julija v Ljubljani, je bil prepovedan. Odlok o zopetnem dovoljenju delovanja strokovnih organizacij in da se jim vrne vse zaplenjeno, je izdala tudi beograjska policija 31. julija.
Delavstvo bo moralo storiti vse, da doseže svobodno delovanje vseh strokovnih organizacij v vseh krajih. In delavstvo se bo moralo oprijeti z večjo ljubeznijo in požrtvovalnostjo strokovnih organizacij kot doslej, in delati za upo-stavo enotnih organizacij, ki bodo mogle uspešno braniti gospodarske zahteve in pravice delavstva.
Zbirajte za tiskovni sklad lista!
Enotnost strokovnih organizacij.
Že dolgo časa je na dnevnem redu po vseh deželah vprašanje enotnosti strokovnih organizacij.
Mnogo porazov, ki jih je doživelo delavstvo ravno radi razcepljenosti strok, organizacij v poedinih deželah in v mednarodnem obsegu, je to vprašanje še bolj pospešilo ali žal še ne rešilo.
Razvoj razrednega boja delavstva zahteva, da vsi zavedni delavci napno vse sile za upostavitev enotnih strokovnih organizacij na razredni podlagi.
Če bo hotel delavski razred končno zlomiti gospodarsko ofenzivo kapitala in fašistovsko reakcijo, bo moral predvsem upostaviti enotne strokovne organizacije.
Doslej so ovirali ustvaritev tega cilja reformistični voditelji v vseh deželah. Tako so oni iz mnogo strokovnih organizacij izključili člane, ki niso hoteli slepo poslušati reformističnih naukov. Drugod so povzročili enostavno razkol prej enotne strokovne organizacije. Najboljšo lekcijo za tako početje so dobili reformisti v Franciji.
svojim početjem so povzročili najprej to, da se je vsa železničarska organizacija obrnila proti njim. Nato so postali v celem strokovnem gibanju manjšina. Vzrok cepljVnja strok, organizacij po reformističnih voditeljih ni samo osebnega značaja, v boju za korita, kot to eni razlagajo, temveč je v prvi vrsti kriv reformistični program, ki mu je ljubše soglasje z delodajalci kot pa bojevna skupnost vsega delavstva.
Kako upostaviti enotnost?
Ne samo pri nas, ampak v vseh deželah, kjer je razcep na strokovnem polju, se vidi splošno razpoloženje za zopetno upostavo enotnih strok, organizacij. Med pripadniki enotnosti pa je ena struja, ki zastopa popolnoma napačno stališče, da se naj upostavi enotnost na ta način, da se vrne delavstvo brez nadaljnjega v stare reformistične organizacije. Tak način bi samo povzročil nove razcepe.
Vsak zaveden proletarec je za enotnost predvsem zato, da bi se moglo izvesti enotne akcije za zboljšanje delavskega položaja.
Zato se mora upostaviti enotnost na ta način, da se prej določi tak program in taktika, ki bo res odgovarjala današnjemu položaju in vodila delavstvo ne v nove poraze, ampak k uspehom. Vsi zavedni delavci so za enotnost. Zato mora veljati v strokovnem gibanju svoboda izražanja mišljenja, ne sme pa v njih vladati diktatura. To ne ruši discipline, ker manjšina ima vedno izvajati sklepe večine do prvega kongresa. To je podlaga za zdravo enotnost strokovnih organizacij.
Enotnosti se ne da upostaviti samo v poedinih strokah ali deželah. Treba je izvesti, oziroma ustvariti predpogoje za popolno enotnost vseh strokovnih organizacij v nacionalnem in internacionalnem obsegu. Če se n. pr. samo železničarji ujedinijo, ali če se doseže enotnost samo v Sloveniji ali Jugoslaviji, to ne pomeni nobenega trajnega uspeha delavstva proti kapitalu.
Pri vprašanju enotnosti pridemo torej nujno do problema, da se u-stvari enotna strokovna internacionala. Danes je razcepljen proletariat na amsterdamsko in moskovsko rdečo strokovno internacionalo.
Vse strok, organizacije bi morale delati na tem, da se čim prej skliče internacionalni kongres ujedinjenja strokovnih organizacij; na tem kongresu bi morale biti proporcionalno zastopane organizacije, ki pripadajo tej ali oni internacionali.
Visok cilj je to, ali dosegli ga bomo, če bomo vztrajno delali zanj med množicami, v tovarnah, v obratih. Kdor se doslej še ni spametoval, kdor je še danes proti temu, da se na zdrav način upostavi popolno enotnost strokovnih delavskih organizacij proti že enotnim organizacijam delodajalcev, ta dela vedoma in namenoma proti delavskim interesom. In take ljudi bo delavstvo odstranilo iz svojih vrst.
Najvažnejša parola današnjega časa je: Enotnost strokovnih organizacij!
Delajmo vsi za njeno uresničenje!
Vsem organizacijam CRSOI!
Nezaplenjeni »Organizovani Radnik" v Beogradu prinaša sledeči poziv:
»Brutalno nasilje, ki se je izvršilo od strani bivše vlade nad neodvisnimi strokovnimi organizacijami in ki je povzročilo ogromno škodo celokupnemu našemu gibanju, ni dalo kljub najnatančnejši preiskavi nobene zakonite podlage za ta nezakoniti korak proti delavskim organizacijam.
Po intervenciji Centralnega Rudniškega Sindikalnega Odbora Jugoslavije (CRSOJ) je minister za notranje zadeve rnzvel^vil odlr' prejšnje vlade in delo je zopet dovoljeno.
CRSOJ opozarja vse svoje organizacije, da najbolj živo nadaljujejo prekinjeno delo in da ga takoj obvestijo, če bi policijski organi kje to delo ovirali.
Vse organizacije naj v najkrajšem času pošljejo podrobna poročila o izvršenju zadnjega nasilja in o stanju organizacije.
Centralni Radnički Sindikalni Odbor Jugoslavije.
Za rudarje.
Vse rudarje se opozarja, da ne nasedajo raznim agentomod »Slov. Doma" in drugod in njihovi agitaciji za ustanovitev »politično popolnoma nevtralne" rudarske organizacije. Kajti za to »popolno politično neotralnostjo" se skriva radikalna stranka in Trboveljska družba.
»Zveza Rudarskih Delavcev" mora biti vsak čas otvorjena in njeno delovanje dovoljeno. Ostanite zvesti svoji strokovni organizaciji, katere se bomo oklenili vsi rudarji, da si zboljšamo današnji res obupni in neznosni položaj.
Vrhu tega opozarjamo vse, da se ne selijo lahkomiselno v Francijo, kjer pripravljajo podjetniki napad na delavstvo in osemurnik in iščejo inozemske delavce predvsem zato, da bi ti tvorili takozvano »žolto delovno silo", ki bi pripomogla k zmagi podjetnikov nad francoskim rudarskim proletariatom. Zlasti naj se ne seli nihče brez denarja pod pogojem, da bo to »odslužil* v Franciji.
Trboveljska družba dela sicer še vedno umetno krizo in hoče izstradati in decimirati delavstvo, ali to ne bo šlo tako dolgo naprej. Ne bomo večno prinašali takih krivic in šikan od tega inozemsko-orjunaškega podjetja!
Za kovinarje.
Vsem podružnicam »Saveza delavcev kovinske industrije in obrti Jugoslavije" !
Nezaplenjeni (beograjski »Organizovani Radnik" prinaša sledeč poziv centralnega odbora gornje strokovne organizacije:
»Kot vse druge organizacije v sestavu CRSOJ, so policijske oblasti zaprle tudi naš savez dne 12. julija t. I.
31. julija je bil savez zopet odprt in delo dovoljeno savezu kot takemu in vsem njegovim podružnicam v vsej državi.
Poživlja se vse podružnice v državi, katerim je policija zabranila delo in vzela arhiv, da ga takoj zahtevajo nazaj in da nadaljujejo z delom. Tam, kjer bi oblasti ovirale delo ali ne bi hotele takoj vrniti imovino, naj odbori podružnic o tem takoj obvestijo centralni odbor in naj točno naznačijo, kdo jim ovira delo in zakaj.
Naslov saveza je še nadalje: Beograd, Sarajevska ulica 67.“
Odpuščanje delavcev na Jesenicah.
Kranjska industrijska družba, ki je organizirana v enem srednjeevropskem kartelu s sedežem na Dunaju, je sklenila, da začne odpuščati delavce.
Iz te nesreče pa je hotel Jeram s svojo zvezo kovati social patriotski kapital in v to svrho je sklical za petek dne 8 avgusta »skupen" shod kovinarjev.
V	resnici pa to ni bil skupen shod, ampak je bil to J r*mov shod. Kajti Jeram ni dal besede onim kovinarjtem, ki so bili v večini na shodu. Vrhu tega je sestavil tak dnevni red za shod, da se jasno vidi, da mu je bilo pred vsem za to, da agitira zase, ne pa da se nekaj ukrene proti grozečemu odpuščanju delavcev.
Za dnevni red shoda je namreč določil točke po sledečem redu:
1. Čitanjc pravilnika o zaposlovanju inozemc .
2. Citanje in pojasnilo k pravilom »Saveza metalskih radnika".
3. Pregled položaja v tovarni.
Torej čitanje nekih pravilnikov stavi
Jeram za prve točke enega »skupnega" kovinarskega shoda in položaj delavstva se pa v takem stanju opravi na zadnje!
Ali mar ne izpričuje to popolnoma jasno, da je Jeramovcem deveta briga težak položaj delavstva in da jim je prvo to, da si utrde svoje omajane stolčke?!! In zato sklicujejo shod pod firmo .skupnosti" in pri tem ne pustijo naših so-drugov do besede! —
Nžši zaupniki so bili pri podjetju in so zahtevali, da če je že res taka kriza, naj se ne odpušča delavstvo, ampak naj se dela samo pet dni v tednu; če to ne, naj se pošlje nekaj delavcev na začasen dopust, ne pa da se jih odpusti; če se pa že koga odpusti, naj se odpusti predvsem Wranglovce. Podjetje je vse zahteve odbilo. Do 26. t. m. ima odpovedni rok 112 delavcev, v ogromni večini samih članov „ Zveze delavcev kovinske industrije in obrti v Jugoslaviji". Med odpuščenimi je tudi obratni zaupnik s. Vister. Ziupniki so intervenirali, da se njega po »Zakonu o zaščiti delavcev" ne sme odpustit.; 2 podjetje je cinično odgovorilo, da se ga ne odpušča kot zaupnika, temveč kot delavca. Tako izigravajo internacionalno organizirani kapitalisti zakone! Zapomnite si pa to, gospodje, da naše strokovne organizacije tudi s tem terorjem ne boste udušili. Zaprlo se je osem naših sodrugov in to je imelo za posledico le to, da delavstvo še bolj jasno vidi, katera organizacija je prava, kateri je res za delavsko stvar in kdo je pripravljen iti za delavsko stvar tudi v zapor in doprinesti tudi druge žrtve.
Jeseniški kovinarji, strnimo se v svojo razredno strokovno organizacijo, ker le tako bomo prestali napad KID na maša življenja! —
Odpuščene delavce opozarjamo, da ne gredo na lim agentov, ki pravijo, da se gre v Francijo lahko brez denarja in da se tam odsluži. To „od-služenje" traja najmanj pol leta in moraš sprejeti službo ne tam, kjer delavec hoče, ampak kjer hoče agent gotovega kapitalističnega podjetja! Trboveljski rudarji, ki so se podali na to, svarijo druge, da naj tega ne napravijo.
Za železničarje.
Med železničarji se je začelo živahno gibanje. Sprevideli so, da molčanje na vse krivice, ki jim Je zadajal režim dan na dan, prinaša še večje krivice. Posebno v eri Pribičevič-Pašič je železničarstvo bilo neprestano zasmehovano. Obljubljalo se mu je zboljšanje, v resnici je pa bilo poslabšanje položaja. Vzrok je bil pač iskati v tistem gnilem pojavu, ki je nasičal vso meščansko politično javnost v Jugoslaviji, posebej pa še v Sloveniji, ko je Orjuna razsajala in profanirala geslo „za nacijo" in so se povsod pro-težirali samo ljudje, ki so znali denun-cirati in izrabljati ta položaj v svoje osebne svrhe. Delavec je bil zaznamovan kot „protidržaven". Njegove zahteve, ki so izvirale iz socialne in gospodarske potrebe, zahteve, ki jih je narekovala krušna potreba, so se smatrale kot prevratne, boljševiške. Namigavalo se mu je in celo glasno povedalo, da naj zatakne v gumbico »orjunski" znak, ali naj se prizna vsaj k tej ali oni meščanski »državotvorni" stranki, ako hoče, da se ga bo poslušalo ali uvaževalo. Razni pustolovci so to izrabljali in snovali ka-tegorijske organizacije, samo da s tem zadoste svoji častihlepnosti, kpristolov-stvu in se pokažejo mogočnikom kot faktorji, ki pomagajo konsolidirati Jugoslavijo. Lahkoverni in v samega sebe ne zaupajoči so sledili njihovim besedam. Razlivale so se fraze o popolni neutral-nosti teh kategorijskih organizacij od političnih strank — a vendar so te politične stranke te organizacije, ali bolje, kakor so se same imenovale, društva, financirale in bile popolnoma odvisne od njih. Razredno - zavedne organizacije se je denunciralo kot državi nevarne, njih člane se zasledovalo in pripravljalo, da se jih odpusti ali prestavi kam v Makedonijo. In vendar so edino razredno-zavedne organizacije stale odločno za izboljšanje položaja vseh železničarjev, dočim so kategorijske »pomagale" le posameznikom. Masa neorganiziranih pa je stala ob strani in pričakovala, da prinesejo golobi v usta, kar jim potreba.
Kako napeto je bilo med železni-čarstvom, se je pokazalo pri spremembi
vlade. Ko se je zvedelo, da je sestavljena vlada tudi iz klerikalcev, da je Paš č-Prib'čevič odletel, da je »prijatelj" delavstva Žerjav brez vpliva, je vse za-gormerelo. Klerikalci so začeli kovat železo, zakaj vroče je bilo in masa železničarjev je pričakovala, d d se jim s^daj vrnejo vse pravice. 24. april 1920 je bil pozabljen.
Ali razočaranje bo sledilo. Železničarji se bodo morali zopet in zopet prepričali, da nobena meščanska vlada ne bo ničesar dala, k večjemu neokusno drobtinico. Ena jih je tepla s škorpijoni, drugo jih bo s kamnjem. Ena odkrito, druga prikrito, hinavsko.
»Splošno železničarsko organizacijo" so gospoda Žerjav & Co., ki se jim pravi tudi »samostojni demokratje", zaprli. Hotelo se jim je celo Delavskega doma. Iskali so politične zveze v tej organizaciji. Niso je našli, ker je bila in je še — strokovna, a stoječa na razredno-zavedni podlagi, t. j. verujoča le v lastno moč in ničesar pričakujoča od drugih, nego to, kar si izvojuje sama v strnjenih vrstah. Kdo je morda verjel, da bo pod Korošcem drugače
—	je videl, da se je zmotil. Organizacija je še vedno zaprta, shod, ki je bil sklican za otvoritev organizacij, je bil prepovedan, sodrugi so še vedno v zaporu, dasi ni materiala proti njim — in ravno tako bo šlo z zboljšanjem položaja. Široka, jezuitska gesla, to je vse kar se bo videlo in — čutilo. Želodci pa bodo ostali lačni kot doslej.
Ali, kakor se je zmotil Žerjav, ko je dal zapreti razredno-zavedne strokovne organizacije, češ, da s tem ubije »prevratni" pokret delavstva, tako se bodo zmotili tudi gospodje z jezuitskimi ges-lami. Svojih vrst s tem ne pomnoži ne prvi, ne drugi. Izkušnja, ki jo bo iz tega dobil proletariat, in železničarji posebej, bo pa zopet bogatejša in nov dokaz, da je rešitev delavca le delo njegovih lastnih rok.
Zato naj železničarji, vai do zadnjega, vstopijo v eno enotno, razredno-zavedno »Splošno železničarsko organizacijo". Tako organizirani bodo dosegli vse to, kar jim gre.
Borba železničarjev.
V	dobi razdrapanosti železničarjev in trmoglavosti in koristolovstva voditeljev raznih kategorijskih društev je masa zahtevala enoten nastop vsaj v važnih vprašanjih.
Tako se je sestavil nekak splošen odbor iz vseh organizacij in društev, ki se je razdelil na dva pododbora: Eden naj pretresa in obdela krivice in zahteve nastavljencev, drugi pa delavcev. Tudi »Splošna železničarska organizacija" je bila povabljena in se je povabilu odzvala. Predložila je že sestavljeno spomenico na ministra saobračaja odboru ter še nekaj drugih predlogov.
Tudi je izvršila intervencijo pri direktorju Borkotu glede prevedbe progovnih, skladiščnih, postajnih in drugih delavcev, revizijo prevedbe v kurilnici Zidanimost in Ljubljana gorenjski kolodvor, o akordnih premijah, da se naj izplačujejo vsem enako, da se čezurno delo plačuje s 100%, kakor določa začasni pravilnik, da se hranarina v slučaju bolezni izplačuje v 100% in da se plačajo državni prazniki, ter da se izda delavska obleka.
Utrinki.
(Jih beleži Katilina.)
Svoboda.
Naš list je dovoljen. — I)a bodo o tem naši čitatelji prepričani, priobčujemo tozadevni odlok policijskega ravnateljstva. Odlok se glasi:
„Vašo prijavo, da bo pričel izdajati konzorcij tednik „Delavsko-lvmetski listu, je vzela polic, direkcija v smislu § 10 tUk. zak. na znani e s pripomnjo, da je ' »mislu zakona o zaščiti javne varnosti i < reda vsaka propaganda komunističnih idej prepovedana in da se bo izhajanje časopisa v obratnem slučaju v smislu § 13, odnosno 138 Ustave takoj ustavilo.14
Ta odlok je bil izdan 9. avg. 1924, torej po 13 dnevih klerikalne „pravičnea vlade. „J'3tro“ in „81. Narodu bosta pa še vseeno pisala, da klerikalci podpirajo komuniste in da je ljubljanski škof agent III. internacionale. „0ijunau bo pa še
vedno pisala, da se v tej državi preganja ^državotvorne14 nacionaliste in da se daje popolno svobodo komunistični propagandi. „Slovenecu in „l)omoljub“ bosta pa še vedno pisala, da so klerikalci uvedli popolno svobodo tiska, govora in zbiranja. Delavci in kmetje b ido pa vsem tem trem trobilom rekli: Lažete!
Tudi svoboda govora.
Delavci sklicujejo shode, da se na njih pogovorijo o svojih zadevali. 31. jul.,
4 dni po klerikalni vladi, so sklicali v Ljubjani delavci shod, da bi zahtevali o-tvoritev strok, organizacij. — Shod pa je bil prepovedan. — „Slovenec“ pa je drugi dan napisal: „Reakcija je definitivno premagana.11 — Terseglav, ki pravi, da je kršč. socialist, ruski ujetniki pa vedo o njem druge stvari, je pa dejal: Ti delavci hočejo protestirati proti nam in delati izgrede. Shod je moral biti prepovedan. — In delavci, ki so se zanašali na klerikalno pravičnost, so spregledali .. .
Lažisociatisti — zavezniki reakcije.
64. štev. „Volksstimmeu piše: nNo-tranji minister Nastas Petrovič je izdal naredbo, da se „neodvisnimu strokovnim organizacijam zopet dovoli delovanje. Sedaj se je našla vlada, ki jemlje v zaščito ko-muniste.a Eržen, urednik tega lista, se bo pa zopet delal nedolžnega in bo rekel, da to ni podlo denuncianstvo, ampak da je to boj „socialistov“ za svobodo delavskih organizacij.
Kdaj se bo uredilo.? Demokratski komisar Krejči je odpustil iz službe mestne občine ljubljanske.
Sedaj pa je postal po ironiji usodo komisar — dosedanji župan dr. Perič, v centralni vladi so pa klerikalci, ki so zahtevali — dokler niso bili na vladi — da se odpuščene delavce sprejme nazaj.
Naj se izpolni!
Dalje! V Celju je bil obsojen 15. julija magistratni uradnik Sedej na 13 mesecev težke ječe radi svojega govora na 1. majskem shodu trboveljskih rudarjev.
Pod komisariatom Krejčija se n»u je vzelo vso plačo in družino prepustilo bedi.
Sedej pa je napravil proti obsodbi priziv na stol sedmorice in radi tega obsodba celjskega sodišča še ni pravomočna in po zakonu pripada do odloka stola sed-morice Sedeju a/i njegove plače.
In to se še ni uredilo, kdaj se misli?!
Izgon tujih državljanov.
Prejšnja vlada je izdala odlok, da se popiše vse, ki niso državljani kraljevine SHS. In popisovalo se jih je.
Zgodilo pa se je potem takole: Trboveljsko družbo imajo v rokah inozemski kapitalisti in žerjavovi demokrati. Ta Trboveljska družba izmeče vsak dan v vodo 30 vagonov premoga in dela z velikanskim dobičkom, tako da je dobil vsak delničar na vloženih 100 Din 64 Din obresti. Ta družba izstradava delavstvo in dela očitno škodo „narodnemu1* premoženju.
Ti inozemski kapitalisti pa še ni»o bili izgnani, ampak imajo zelo mogočno besedo v tej državi. Izgnani tudi niso Vranglovci, ki delajo orgije v Beogradu.
Moralo je pa iti v zadnjih mesecih v tujino več sto rudarjev slovenske narodnosti.
Kdo razume to? Jaz ne.
Dopisi.
Trbovlje. — Iz rudarskih revirjev trboveljske premogokopne družbe gre dan za dnem večje število slovenskih rudarjev v tuje države, večina gr« na Francosko iskati si kruha in zaslužka. Nesramna požrešnost modernih roparskih vitezev okoli trboveljske premogokopne družbe, ki do onemoglosti izkorišča svoje rudarje, da more deliti 62% dividendo med svoje internacionalne delničarje, slovenske rudarje pa primora, da zapustijo svoj rodni kraj, kj«r jim ni mogoče več živeti, ker morajo z vso svojo pridnostjo in požrtvovalnostjo stradati sami in njihove družine. Poleg nad vse Blabega zaslužka trboveljskih rudarjev pusti družba delati samo štiri do pet dni na teden ; če vzamemo zaslužek rudarja kopača, z ženo in enim otrokom, zasluži ta z vsemi dokladami dnevno 41 Din 50 p, 4 dni dela na ted*n, je njegov tedenski zaslužek 166 Din, od tega zaslužka s« mu odtegne še marsikaj, kot prispevki za bolniško blagajno itd., tako da ima čisti zaslužek na teden okoli 140 Din. S tem denarjem naj živi on z ženo in otrokom. Samo ob sebi se razume, da
vsak, kdor le more, beži v drugo državo,
kjer ima upanje, da se mu bode bolje plačalo njegovo naporno delo, med tem ko mu ni mogoče upati, da se njegov položaj doma izboljša. Vsako rudarsko gibanje in zahtevanje za večji kos kruha se s silo zatre in te trpine označi kot državi nevarne elemente, preganja in zapira na čast kapitalističnemu molohu, trboveljski družbi pa ohrani njen mastni dobiček, kar dokazuje zadnja stavka, katero se je s silo in zvijačo zadušilo. Gotovi elementi, kar dokazuje obravnava Medvešek Konrad, ki niso imeli nič skupnega z rudarji, so inscenirali afero s peklenskim strojem, ter s tem dali povod, da se je začelo s preganjanjem in zapiranji nedolžnih rudarjev ter da se pravične zahteve rudarjev za zboljšanje položaja zatre, kar se je tudi posrečilo. Ker so rudarji v revirjih trboveljske premogokopne družbe prepričani, da se jim v rodnem kraju odreka in zabranjuje vsaka pravica in možnost poštenega zaslužka, za pošteno delo, so jeli trumoma zapuščati Slovenijo. Drugi pa, katerim leta ne dopuščajo za izseljevanje, gledajo s strahom v temno bodočnost, videč svojo propast v megleni daljavi.
Trbovlje. — Učitelj P., eden naj-
zagriznejših trboveljskih demokratov in orjunašev, ki je ob priliki 1. junija kazal s prstom na ljudi: „ta je tudi komunist14 v nadi, da se napravi še kakšna justifikacija, se je od same žalosti zjokal, ko je morala iti „najbolj demokratična1* vlada Pašič-Pribičevič. Občinski funkcionar F. . ga je pa tolažil: „Robert, nikar se ne boj, prišlo bode zopet drugače, kolo časa se vedno vrti.“ Da, kolo časa ae vrti in upamo, da se bode tako vrtelo, da se bode od tega zvrtelo tudi gosp. učiteljem orju-našem, ker trboveljski rudarji ne aaupamo tem ljudem vzgojo naših otrok, orjunaško oliko poznamo preveč dobro.
Trboveljski rudarji.
Trbovlje. — Trboveljski rudarji bo sami protidržavni elementi v očeh orjunašev na vodilnih mestih sodnije v Celju, državnega pravduika dr. Husa in okrajnega glavarja Pinkave v Laškem in drugih. Ta dva se na vso moč trudita, da bi zadovoljila svojemu gosp. dr. Žerjavu, trboveljski premogokopni družbi in naprednim (orjunaškim) trgovcem v Trbovljah. Ker 8« Že bliža jes«n in piha mrzel veter, topot iz Belgrada, upamo, da se bodo Žerjavi kmalu selili na jug, odkoder naj se več ne povrnejo. Državni pravdnik dr. Rus v Celju naj pa še enkrat premisli svoj govor, kako bode on strl v prah?! ne nedolžne žrtve, ampak prave krivce afere peklenskega stroja in krivce nedolžnih žrtev, padlih prvega jun*jft 1924 po podivjanih šovinistih, na čast, menda dr. Žerjavu. Kri žrtev orjuuske podivjanosti, rudarja Fakina, kriči po kazni morilcev orjunašev, pogoreli Rudarski dom isto; tega dr. Rus ne more videti in slišati. Pravi morilci so prosti, pač pa je v zaporu še mnogo nedolžnih žrtev, rudarjev, iz Trbovelj, Zagorja in Hrastnika, tem je veljal govor državnega pravdnika dr. Rusa dn» 10. junija pri obravnavi Medvešeka v Celju, kako bode strl v prah vse, kar je pod firmo neodvisnih v bodočem procesu od 1. junija 1924.
Gospod okrajni glavar v Laškem Pin-kava tudi noče zaostati v svoji mržnji do rudarjev. Dne 14. julija je imela ponovno cela vrsta rudarjev hišne preiskave, zakaj menda ne ve niti gospod Pinkava. 1 a dan se je tudi zapečatila gospodarska zadruga Rudarski dom in ustavilo poslovanje te zadruge; iz kakšnega vzroka ne ve nikdo menda tudi gosp. Pinkava ne. Isti dan ustavilo se je tudi delovanje strokovne organizacije Z. R. D., to pa menda zato, da bi trboveljska premogokopna družba imela tudi ^no uslugo od gospoda Pinkava, druzega vzroka ne ve menda niti gospod Pinkova.
Gospod 1'inkva pa ve, da je treba ščititi napredne (orjunaške) trgovce in gostilničarje, zato nam je pustil povedati, da je bojkot kazniv6 dejanje; mi rudarji pa tudi vemo, komu bomo nosili naše groše, kamor bo nam ljubo in ne kamor bi ugajalo gosp. Pinkevatu.
Gosp. Pinkava tudi ve, d» ljubi svojo domovino tako, da ne pozabi tega povedati nikomur. Ko je bil rudar Frankovič 9. julija obsojen radi klica dol z orjunol na globo 100 Din, mu je povedal gosp. Pinkava, da je to zato, ker on ljubi svojo domovino.	Trboveljski	rudarji.
Izdajatelj in lastnik: Konzorcij v Ljubljani.
Tiskarna Josip Pavliček, Kočevje. Odgovorni urednik Josip Pezdir, sedlar.