Za poduk iu kratek čas. Slovenci na narodopisni razstavi v zlati Pragi. I. V torek, dne 10. sept. odpeljal je nas Slovence vlak v Prago. Ker se je premalo oglasilo udeležencev, se je priklopilo nekoliko vozov navadnemu poštnemu vlaku. V nemškem Gradcu smo se že vsi Slovenci spoznali po slovenskik trakih. Vesela je bila družba, in zato hitro tekel čas med pogovori o raznih naših domačih razmerah in kako se bo nam godilo med brali Čehi. Ob 4. uri popoldan istega dne dospeli smo na Dunaj. Za dneva smo si ogledovali naše glavno mesto in zvečer še »Benetke na Dunaju«. To ti je življenje! Misliš si res, da gledaš stara poslopja beneška in da se voziš po kanalih bcneškik. Pevci, oblečeni po laško, pojo laške pesmi in na drugem meslu v laških priprostik oblekak plešojo narodne laške plese, Ijudstvo pa se drvi po ozkih ulicah, in se vozi v malih ladjak, čvrljaje med seboj ko vrabci v prosu, da skoro drug drugega nc razume. Dunajčan pač hoče imeti veselice in zabavo, in lu jo najde. Ker je naš pot še dalnji, zberemo se v jutro ob 6. uri vsi Slovenci na državnem kolodvoru, da se odvezemo med brate Čehe, kateri so nas oberočki pričakovali. In da je bilo res temu tako, smo se kmalu prepričali, ko smo se pripeljali na Morav.-sko. V Brnu, glavnem meslu Moravske, je nas prieakovala obilna množica, in baron Pražak, sin bivšega ministrn, nas je pozdravil v lepi češki besedi. »Na zdar, Slpvinci« in »živio Gehi« se je razlegalo po kolodvoru. Že smo se čutili doraače in ne več ptujih, kakor po nemških krajih, kjer so nas nekako nezaupljivo pogledovali in radovedno popraševali, videč na našik prsih slovenske trake, kdo in odkod da smo in kamo da gremo. »Iz Črnegore«, se je odsekal edon potovalcev, »sami montenegrinarji smo«. Tu jo imaš, saj ti ni nič zato, si je mislil. Dalje ko se vozimo, prijazniše je bilo nam bratsko Ijudstvo češko. Ogledovali smo si lepo obdelana polja in snažno bele hiše ob železnici in z zelenjem obrasle hribe in si mislili, da ne puje Geh brez razloga tako rad lepo svojo pesom »Kje dom je? — in lo je česka zemlja!« — Res Čelii so lahko ponosni na svojo zemljo, in da so tudi in se v njej čutijo svoje gospodarje in je ne prepušeajo ptujcem, kakor neki ponemčenci naši, plesnivi nemškutarji, kaže vse njikovo vedenje. Gutijo se Geke in tudi kažejo, da so Slovani, da inif.jo brate Slovence, kar so pokazali posebno na postajak v Hocenu, Pardobicah, Kolinu, Geškem Broda in naposled v »zlati matuški Pragi«. Razen zadnje postaje, kjer je bil vsak slovescn sprejeme godba, in govori prepovedano, zbralo je se ljudstva silna ranožica z godbo in raznimi društvi. Ne bom popisoval govorov, ne petja ocenjeval, niti pripovedoval, kako so nas obsipali s cvetjem in v Češkem Brodu pogostili z izvrstnim češkim pivom, temveč hitim, da povem, kako je bilo v Pragi. Najsi je začelo silno deževati, vendar se je zvečer o pribodu vlaka na tisoče Ijudstva zbralo na kolodvoru in na ulicah. Lepe kočije so nas čakale in med »na zdar« in »živio-klici« pripeljale v »MešL'ansko besedo«, gostilnico, kjer se zbirajo češki rodoljubi. Tu so nas pozdravili, tu se je govorilo o slovanski vzajemnosti in zalivaljevalo na lepem vsprejemu. Bile so razne napitnice, govorjene od Slovencev in Gehov, kakor je že o takih prilikak navada. Tu je govoril Čeh o ljubezni češkega naroda do Slovencev, tam mu je zahvaIjeval Slovenec za dokaze djanske ljubezni, posebno o zadnji nesreči po potresu v Ljubljani, kjer so bili Gehi prvi, ki so poslali Ljubljanuanom zdatno dcnarno pomoč. Zvedevši program za drugi dan, namreo da pojdemo vsi skupaj na razstavišče in si ogledamo narodopisno razstavo, odpravimo se spat, svesti si, da nismo med ptujci, temveč med rodnimi brati Slovani, kjer vrje isti duh in se glasi in govori naSemu joziku podoben jezik, katerega labko razume izobražen Slovenec. —še. Sraešnica. Kakor je znano, popije vam se v nemškik deželah veliko piva. V nekem mestu pa se jim je kcdaj zazdelo, da se ga izpije preveč. Zato so si osnovali »društvo zmernih« t. j. tacih, ki ne bodo piva pili čez pravo mero. Za predsednika si je društvo izvolilo mestnega zdravnika. »Dobro«, reče zdravnik, »jaz vzprejmem volitvo, toda povem vani, da si ne dam vzeti svojik štirik litrov vsako večer.«