Mirjana Benjak, Vesna Požgaj Hadži, Introduzione allo studio ... 207
INTRODUZIONE ALLO STUDIO DELLA LINGUA, LETTERATURA E
CULTURA CROATA (UVOD U ŠTUDIJ HRVATSKOGA JEZIKA,
KNJIŽEVNOSTI I KULTURE/UVOD V ŠTUDIJ HRVAŠKEGA JEZIKA,
LITERATURE IN KULTURE), Atti del Convegno Internazionale di Studi, Udine,
20-21 novembre 1997, Universita’ degli Studi di udine, Centro Rapporti
Internazionali, ur. Fedora Ferluga Petronio, Forum, Editrice Universitaria Udinese
Srl, 1999.
Novembra 1997 je v Vidmu v organizaciji videmskega Univerzitetnega centra
potekal dvodnevni mednarodni simpozij Uvod u študij hrvatskoga jezika, kulture i
književnosti. Univerza za tuje jezike in književnosti v Vidmu oziroma Oddelek za
jezike in civilizacije srednjevzhodne Evrope je znanstvenike in raziskovalce z
zagrebške, mostarske, reške in ljubljanske univerze povabil z namenom obogatiti
in posodobiti didaktično gradivo, namenjeno študentom kroatistike. O pomemb¬
nosti srečanja priča dejstvo, da je bilo to prvo znanstveno srečanje, posvečeno
hrvaški kulturi in jeziku, ki ga je videmska univerza organizirala ob denarni
pomoči italijanskega ministrstva za kulturo in izobraževanje na osnovi podpisanih
konvencij o sodelovanju s hrvaškimi univerzami. Hrvaška kultura je bila na
srečanju predstavljena v širšem kontekstu srednjeevropske civilizacije, kar ima
prvorazredni - ne samo kulturni - pomen.
Kot je tudi bilo zamišljeno, so referati, predstavljeni na srečanju, izšli v
posebnem zborniku, ki ga je uredila dr. Fedora Ferluga Petronio z videmske
univerze in je izšel leta 1999 (izdal gaje Forum, videmska univerzitetna založba).
Že oblikovna plat zbornika si zasluži pohvalo. Poudariti je treba, da so članki
tiskani v hrvaščini, italijanščini in slovenščini, kar je povsem v kontekstu srečanja:
skozi različne tematike prikazati kompleksno realnost hrvaške kulture, ki je
nastajala in nastaja na stičiščih različnih narodov in kultur.
V uvodnem delu zbornika organizatorica srečanja in urednica zbornika, dr.
Fedora Ferluga Petronio, poudarja, da jo je k organizaciji srečanja vzpodbudila »ne
samo kompleksnost hrvaške civilizacije same po sebi, ampak tudi zavest, da
premalo poznamo ne samo kulturo tega naroda, ampak tudi vse druge slovanske
kulture, ki živijo v stiku z našo realnostjo«.
Zbornik predstavlja članke, ki zajemajo iz književne, jezikovne, filozofske in
kulturne problematike, opazovane skozi različna zgodovinska in slogovna obdobja
hrvaške civilizacije - od srednjega veka do sodobnosti.
Kot prvi je objavljen članek Hrvaška poezija od humanizma do modeme v
zahodnoevropskem kontekstuMirka Tomasoviča s Filozofske fakultete v Zagrebu.
Avtor pregledno in sistematično opisuje proces evropeizacije hrvaškega pesništva,
ki seje začel že v »drugi polovici 11. stoletja, ta tendenca pa je navzoča v vseh
literarnih obdobjih do našega stoletja«. Tomasovič spremlja ta proces skozi stoletja
in posebno pozornost namenja ohranjanju in usvajanju zahodnoevropskih
pesniških vrst, oblik, metričnih in kitičnih elementov v hrvaškem pesništvu ter
refleksu različnih gibanj in smeri med hrvaškimi avtorji, o čemer lahko beremo v
208 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
poglavjih Humanistični biblijsko-vergilski epi, Renesančne petrarkistične
pesmarice, Epi (Maruličeva Judita), pesnitve, maskerate, Baročni repertoire,
Romantična razpotja in Reestetizacija v znamenju moderne.
Andrzej Litwomia, poljski profesor z videmske univerze, je v članku Recepcija
Hrvaške na Poljskem v 16. in 17. stoletju spregovoril o poljsko-hrvaških literarnih
in zgodovinskih stikih v 16. in 17. stoletju. Avtor ob vrsti pogosto fragmentarnih
informacij iz starih poljskih besedil, ki se nanašajo na hrvaške dežele in njihove
prebivalce, predstavlja spoznanja, do katerih so prišli Poljaki o stanju na kato-
liško-muslimanski meji od 15. stoletja naprej. Razloge, da so si bile te informacije
pogosto nasprotujoče, kot so si bili nasprotujoči tudi odzivi »zaradi skupnega
slovanskega porekla«, je avtor našel v dejstvu, da sta v preteklosti obstajali »dve
kulturni posredništvi: madžarsko na političnem področju in italijansko na jezikov¬
nem področju (kar seje odrazilo predvsem v toponomastiki)«.
Durda Strsoglavec s Filozofske fakultete v Ljubljani v članku Slovenska in
hrvaška mlada proza na zdrsljivih tleh postmodernizma analizira dva podobna
fenomena v dveh sosednjih književnostih: literarni model »mlade proze« v
slovenski in hrvaški književnosti. Avtorica s primerjalno analizo literarnih snovanj
v 70. in 80. letih 20. stoletja, podprto s spretno izbranimi primeri, vzpostavlja
kategorije podobnosti in razlik med slovenskimi in hrvaškimi »mladimi prozaiki«.
Članek znanega zagrebškega italijanista Mladena Machieda Tri desetletja z
italijanskimi pisatelji, ki je med tem, razširjen in drugače strukturiran, izšel kot
knjiga, predstavlja avtorjev poskus metodološkega očrta razmerij »med zelo
osebno »enciklopedično« beležnico in lastno italijansko avtobiografijo, razsuto po
literanih prigodah, epistolarjih itn.«. Esejistični poudarki se nanašajo na portrete
italijanskih pisateljev in so razdeljeni v štiri poglavja: italijanski pisatelji, ki so
živeli tudi na Hrvaškem, avtorjevi stiki z drugimi v Italiji ter po pošti in/ali
telefonu, obžalovanje zaradi neuspelih srečanj (do katerih ni prišlo ali je prišlo v
neprimernem trenutku), sledi v mestih (pogosto s tujim pričevanjem iz prve roke).
Machiedov članek ni pomemben samo zaradi njegove kritične presoje besedil,
ampak tudi zaradi manj znanih ali sploh neznanih obvestil o sodobnih italijanskih
pisateljih.
Hrvaški akademik Pavao Pavličič uvaja svoj referat Razvoj žanrov v hrvaški
književnosti s tezo o njihovi atipičnosti, ki je značilna za vsa literarna obdobja.
Atipičnost je razvidna na različnih ravneh: na tematski, strukturni, verzifikacijski
in slogovni, zadeva pa predvsem pripovedne žanre. Analiza del, nastalih v
različnih obdobjih (od Hektorovičevega Ribanja iz 16. stoletja do Markovičevega
Doma in sveta iz 19. stoletja), kaže, da so nekatera po svojih strukturnih in
poetoloških značilnostih anticipirala evropske modele, na katerih so bila
utemeljena. Pojasnilo za ta fenomen je Pavličič našel v robnem položaju hrvaške
književnosti in njenem odnosu do realnosti; ker je primorana nenehno braniti
lastno identiteto, se zaveda literarnih konvencij in tradicije, hkrati pa tudi tesnobne
stvarnosti, ki jo obkroža. Kritika je na ta problem gledala z dveh zornih kotov,
Mirjana Benjak, Vesna Požgaj Hadži, Introduzione allo studio ... 209
enkrat kot na prednost, drugič kot na pomanjkljivost, zato se tako atipičnost danes
trudi identificirati in jo podrobno opisati, sklene avtor.
Boris Senker iz Zagreba se v zborniku predstavlja s člankom Sodobna hrvaška
dramska književnost (1968-1997). Odločilni leti sodobnega hrvaškega gledališča,
meni avtor, sta 1968 in 1971, kiju povezuje s predstavitvijo dramatikov v časopisu
Prolog. Njihova dela so izvajala manjša zagrebška gledališča, podeželska
gledališča in skupine neodvisnih umetnikov. Četudi se razlikujejo v žanru, stilu in
ideologiji, te avtorje združuje nagnjenost do političnega gledališča. Nova skupina
se je oblikovala na začetku 90. let, in sicer ob projektu Mlada hrvaška drama v
Teatru &TD. Kljub različnostim je zanjo značilna velika produktivnost neenake
vrednosti, v kateri prevladujeta dve tendenci: dramske variacije znanih literarnih
ali mitoloških tem in analiza družinskih odnosov.
Članek Italijanska kultura in književnost v revijah hrvaške moderne Sonje Roič
z zagrebške Filozofske fakultete prinaša empirično raziskavo korpusa revij, ki
časovno spadajo v prvo fazo obdobja hrvaške moderne. Raziskava želi »izločiti
navzočnost italijanske kulture in civilizacije, predvsem pa italijanske književnosti
v revijah tistega časa, zatem pa opozoriti na implicitne odraze italijanske
književnosti v delih hrvaških avtorjev«. Analiza je tako pokazala, da najdemo
poleg pomembnih avtorjev dekadence in italijanskega verizma v revijah moderne
tudi prevode klasikov in nekatere avtorje, ki bodo ovrednoteni šele v prihodnjih
obdobjih. Avtorica sklene, da sta italijanska književnost in kultura, ob nemški in
češki, pomembno prispevali, da seje hrvaška književnost »obrnila k Evropi«.
Miroslav Palameta z mostarske univerze predstavlja Pesništvo Nikole Šopa.
Avtor ob razlagi, daje bila Šopova poezija bralstvu neznana vse do 70. let zaradi
dejstva, da je pesnik spadal med tiste hrvaške književnike, ki v drugem obdobju
nekdanje Jugoslavije niso bili po godu režimu, postavlja Nikolo Šopa v sam vrh
hrvaške pesniške produkcije 20. stoletja. V predstavitvi Šopovega pesniškega
snovanja avtor posebej poudarja vpliv njegovega rojstnega mesta Jajca. Jajce,
mesto z burno zgodovino, zanimivo pokrajino in patriarhalnim katolištvom, je bilo
za Šopa vir trajnega navdiha. Vse do konca njegove pesniške poti je bil ta
pastoralni svet na njegovem poetičnem obzorju ves čas navzoč kot stalna slika
upanja. Palameta poudarja še eiio Šopovo značilnost: že od vsega začetka je bilo
jasno, daje njegova lirika vpeta v poetično izkušnjo minljivosti in človeške bede, v
motive, kijih najdemo tudi v sodobni filozofiji (eksistencializem), kar ga povezuje
z evropsko kulturo.
Posebnost hrvaške književnosti, predvsem tiste, ki je nastajala v Dubrovniku,
se kaže v tem, da seje do konca 18. stoletja širila predvsem s prepisovanjem. Ta
fenomen predstavlja Slavica Stojan iz Zagreba v članku Hrvaška književnost v
rokopisih (Dubrovnik, 18. stoletje). Rokopisi, ki jih hranijo v dubrovniških
knjižnicah in arhivih, pa tudi v drugih hrvaških in evropskih mestih, celo v ZDA,
pričajo o velikem številu književnikov in njihovih del v hrvaščini, latinščini in
italijanščini. Religiozni, bogoslužni in priložnostni značaj teh del, kot upravičeno
210 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
poudarja avtorica, »ne izključuje njihove umetniške vsebine in estetske vrednosti«,
zato bi bilo treba obnoviti njihove kritične izdaje.
Prispevek Hrvaška filozofska dediščina humanizma in renesanse Ljerke
Schiffler iz Zagreba je krajši pregled filozofske misli enega najbogatejših obdobij
hrvaške filozofske dediščine. Avtorica predstavlja genezo in morfologijo,
tipološke značilnosti, posebnosti in izvirnost idej v delih najpomembnejših pred¬
stavnikov teh dveh obdobij: filozofov, pisateljev, znanstvenikov, zgodovinarjev,
enciklopedistov, teologov in publicistov. Analizirana je bogata problematika
omenjenih disciplin, značilna za misel 15. in 16. stoletja, ki zaznamuje njhova dela
(ontologija, metafizika, teologija, jezik, estetika, etično-moralna in teorijsko-gno-
seološka vprašanja idr.). Ne glede na fragmentarnost ta zgodovinsko-kronološki in
problemski »prikaz zgodovine idej le manjšega dela bogatega korpusa hrvaške
filozofije in njenih zgodovinskih datumov, relevantnih za genezo sodobne misli,
kaže, da pomeni nelomljiv in živ sestavni del evropske kulturne dediščine in da ni
le njen odraz, ampak izraz kritično-spekulativnega, ustvarjalnega odnosa do te
dediščine«.
Kratko žanrsko zgodovino hrvaške filozofije od 15. do 18. stoletja je predstavil
Ivica Martinovih iz Zagreba v članku Literarni žanri hrvaških filozofov od
Stojkoviča do Boškoviča. Gnoseološka analiza delovanja filozofov, ki pripadajo
zgodnji in pozni renesansi, baroku in galantnemu slogu 18. stoletja, predstavi
nastanek, razvoj in pomen zelo raznolikega filozofskega žanrskega opusa: od npr.
Stojkovičevega renesančnega govora prek prvega dialoga Nikole Modruškega do
parabole, moralnoteološke razprave in exempla sanctorum Marka Maruliča ter
filozofskih traktatov Ruderja Boškoviča, Josipa Zanchija, Antuna Tomaševiča in
Terencijana Buberleeja. Avtor poleg filozofske produkcije opozarja tudi na
precejšnje literarno delovanje hrvaških filozofov in meni, da bi lahko napisali tudi
zgodovino literarnih žanrov hrvaške filozofije od 15. do 18. stoletja, kar priča o
veličini hrvaških mislecev iz začetnih obdobij hrvaške filozofije.
Hrvaški akademik August Kovačec v članku Jezikovni zemljevid Hrvaške
predstavlja Hrvaško kot večjezikovno državo, v kateri se ob uradnem hrvaškem
jeziku uporabljajo tudi drugi jeziki. Hrvaščina je na primer ohranila maloštevilne
predromanske sledi (ilirske, keltske ...), poleg izposojenk iz latinščine (npr. ulje,
vino, ocat) pa so se ohranile tudi izposojenke iz balkanske vulgarne latinščine (npr.
račun, štacun ipd.). Avtor poudarja, da je bil pri oblikovanju hrvaščine kot
južnoslovanskega jezika zelo pomemben njen stik z romanskimi jeziki:
dalmatinskim, istriotskim in beneškim. Dalmatinski se je obdržal v hrvaškem
regionalnem besedju in onomastiki jadranskega območja, istriotski še danes govori
nekaj sto Italijanov v jugozahodni Istri, beneški ali istrobeneški jezik pa govorijo v
Istri, na Reki in na kvarnerskih otokih. Proti koncu srednjega veka so se na hrvaško
območje naselili vlaški prebivalci, ki so govorili romunsko. Vlaški elementi so
vidni v toponomastiki zahodne Bosne in dalmatinskega zaledja ter na istroromun-
skem jezikovnem otočku v Istri. Celinsko Hrvaško so po odhodu Turkov poselili
Nemci (Avstrijci) in Madžari, od 18. stoletja naprej pa predvsem Čehi, Slovaki,
Mirjana Benjak, Vesna Požgaj Hadži, Introduzione allo studio ... 211
Ukrajinci, Rusini idr. Do danes so se obdržale tudi skupine Italijanov, ki so se ob
koncu 19. stoletja naselile v zahodni Slavoniji in severni Bosni.
Slovenščina je ena redkih jezikov, v katerih se je ohranila dvojina - za razliko
od hrvaščine, v kateri so se dvojinske oblike ohranile le ob števnikih 2, 3,4 in oba.
O Dvojini v slovenskem in hrvaškem jeziku je spregovoril ljubljanski profesor
Janez Rotar in jo primerjal v obeh, sorodnih, jezikih. Avtor nekdanjo obstojnost
dvojine v hrvaščini potrjuje z literarnimi primeri (bugarštica Marko kraljevič in
njegov bratAndlrijaš ter glagoljaška lirska pesemAh, ti, deklica nagajiva). Dvojina
ima posebno funkcijo, še posebej v lirskih ljubezenskih pesmih, kar dela pregla¬
vice predvsem prevajalcem. Kako se prevajalci lotevajo tega trdega oreha, avtor
predstavi z dvema različnima prevodoma Ujevičeve pesmi Notturno v slovenščino
(prvi je antologijski, drugi študentski). Antologijski prevajalec se je odločil za
množino (kot v hrvaškem izvirniku), študentje za dvojino, za katero se zavzema
tudi avtor, kajti »specifična dvojinska oblika je prav v ljubezenski pesmi zaradi
izrazite določnosti težko nadomestljiva«.
Kako se je oblikovala Slovnična norma hrvaškega knjižnega jezika v 20.
stoletju in kako je vplivala na avtorje hrvaških slovnic, predstavlja Marko
Samardžija z zagrebške Filozofske fakultete. Med kroatisti je dosedaj prevladovala
teza, da se je oblikovanje slovnične norme hrvaškega knjižnega jezika začelo v
drugi polovici 18. stoletja, avtor pa meni, da seje pravzaprav začelo na začetku 17.
stoletja, z objavo Kašičeve slovnice, ki je vse do preporoda vplivala na normiranje
in smer standardizacije hrvaškega jezika. Ob koncu 19. stoletja, ko je že obstajalo
okrog dvajset štokavskih in pet kajkavskih slovnic, je napočil čas za objavo
slovnice, ki je »odprla novo obdobje v stabiliziranju slovnične norme hrvaškega
jezika«, torej Maretičeve Slovnice in stilistike hrvaškega ali srbskega knjižnega
jezika (1899). Avtor nato analizira vpliv Maretičeve slovnice na hrvaške slov¬
ničarje in slovnično normo 20. stoletja ter jo primerja s slovnicami naslednjih
avtorjev: Florschiitz (1905; od Maretiča se razlikuje v normativnem delu),
Brabec-Hraste-Zivkovič (1955; afirmacija Maretičevih nazorov in predpisov,
predvsem v oblikoslovju in skladnji), Težak-Babič (1966; odklon od Maretica in
sinhrona naravnanost), Barič in sodelavci (1979; novi pogledi na slovnični opis,
vendar slovnični predpisi niso bistveno spremenjeni). Niti Akademijina slovnica v
treh zvezkih (Katičičeva Skladnja iz leta 1986 in Babičevo Oblikoslovje iz leta
1991) ne prinese bistvenejših normativnih novosti. Maretič je, sklene Samardžija, s
svojo slovnico postavil »soliden opisni in predpisujoči okvir slovnične norme
hrvaškega jezika«, zaradi česar v 20. stoletju ni bila deležna bistvenejših
sprememb.
Josip Silič z zagrebške Filozofske fakultete v članku Nekateri dosežki v
hrvaškem računalniškem jezikoslovju predstavlja prvi Hrvaški računalniški
pravopis avtorjev Siliča, Raniloviča in Batnožiča (Matica hrvatska-SYS, Zagreb,
1996), ki je namenjen pisni komunikaciji in pisce opozarja za tipkarske napake ter
na pravilno rabo glasov, oblik in stavkov. Sestavljajo ga trije programi: obliko-
slovno-pravopisni slovar, besedoslovni, tj. sopomenski slovar in program za
212 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
deljenje besed. Avtorji so se s pravopisom ukvarjali pet let, saj so začeli iz nič.
Tako je na primer Josip Silič' kot strokovnjak za jezikovni program moral najprej
opisati oblikoslovni sistem hrvaškega jezika, ker si pri tem ni mogel pomagati z
nobeno hrvaško slovnico. Kako je opisana in razumljena norma hrvaškega
knjižnega jezika v računalniškem pravopisu? Kot dejstvo sistema in kot dejstvo
standarda, kar konkretno pomeni, da ima npr. samostalnik majka v jeziku kot
standardu na prvem mestu rodilniško množinsko obliko majka ali majki, na
drugem mestu pa majaka (v jeziku kot sistemu bi glede na distribucijo sklopajk na
prvem mestu morala biti rodilniška množinska oblika majaka). Tako pot od jezika
kot sistema do jezika kot standarda in narobe avtor prikaže s primeri alternacij
st/šč/št, sopomenskega niza glagola informirati , trpnega deležnika glagola spavati
itn. Navedeni primeri pričajo o zapletenosti opisa hrvaškega jezika kot standarda.
Poudariti je treba izredno uporabno vrednost Hrvaškega računalniškega
pravopisa, ki bo olajšal delo prevajalcem in lektorjem (še posebej po tem, ko so ga
vgradili v hrvaško inačico Microsoftovega worda), in njegovo didaktično vrednost
pri pouku hrvaškega jezika kot tujega - v času, ko za tak pouk niso na voljo niti
najosnovnejši didaktični viri.
Objava Della Bellovega slovarja leta 1728 je pomenila prelomnico v zgodovini
hrvaškega slovaropisja in nanjo pomembno vplivala. Nives Sironič-Bonefačič z
zagrebške Filozofske fakultete v članku Prispevek Italijansko-latinsko-ilirskega
slovarja Ardelia Della Belle k razvoju hrvaškega slovaropisja predstavlja Della
Bellov prispevek k jezikovni standardizaciji, pravopisni in naglasni sistematizaciji
ter nov in znanstvenejši pristop k izbiri slovarskega gradiva. Ker je imel Della
Bellov slovar tudi pedagoško-didaktične cilje, so v slovarju še pravopisna in
pravorečna pravila (gre za prvo slovarsko delo z označenimi naglasi) ter hrvaška
slovnica. Med novostmi v pristopu k slovarskemu gradivu je treba opozoriti na:
slogovne določilnice, besede iz pogovornega jezika in dubrovniškega govora,
navajanje citatov iz književnih del ob hrvaškem slovarskem gradivu ter bogato
paremiološko gradivo. Zaradi vsega navedenega je Della Bellov slovar močno
vplival ne samo na slovaropisce 18. stoletja, ampak tudi na poznejše, o čemer
avtorica spregovori na koncu članka.
Igor Gosti iz Zagreba predstavlja Liber de simplicibus, prvi hrvaški rokopisni,
večjezični, terminološki in slikovni slovar. Gre za premalo znan srednjeveški
kodeks (hranijo ga v beneški Marciani), ki je za hrvaško slovaropisje neprecenljiv.
Avtor z znanstveno utemeljenimi argumenti dokazuje, daje prvi hrvaški rokopisni,
večjezični, terminološki in slikovni slovar stoletje in pol mlajši od prvega
tiskanega slovarja Fausta Vrančiča. Avtor opisuje kodeks, njegovo avtorstvo,
dotedaj nedoločeno slovansko gradivo definira kot hrvaško in sklene, daje bilo v
slovar vnešeno hkrati z drugim jezikovnim gradivom.
Darko Novakovič z zagrebške Filozofske fakultete v članku Hrvaška
novolatinska književnost od 15. do 17. stoletja tri stoletja hrvaške novolatinske
književnosti deli na dve obdobji: na humanistično obdobje (1400-1600) in na 17.
stoletje, »katerega slogovni pluralizem je težko podvreči kratkemu opisnemu
Mirjana Benjak, Vesna Požgaj Hadži, Introduzione allo studio ... 213
nazivu«. Avtor po analizi besedil in ustvarjalcev sklene, da se hrvaška studia
humanitatis v prvem obdobju ne razlikuje od sorodnih pojavov v Evropi. Dela
zajemajo iz tradicionalnih področij slovnice, retorike, zgodovine, moralne
filozofije in pesništva. Književnost v latinščini je v 17. stoletju pod velikim
vplivom protireformacije, kar je razvidno iz literarnega okusa bodočih latinistov
ter iz njihove jezikovne in verzifikatorske kompetence. Tako raste slovnična in
slogovna raven del, zmanjšuje pa se raznovrstnost literarnih žanrov.
Pavao Knezovic v članku Hrvaški latinisti 18. in 19. stoletja predstavlja,
analizira in vrednoti delo Pavla Ritterja Vitezoviča, Ignjata Durdeviča, Vica
Petroviča, Džankarla de Angelija, Vlaha Bolida, Bara Boškoviča, Ručterja
Boškoviča, Benedikta Staya, Rajmunda Kuniča, Bernarda Džamanjiča, Dure
Feriča, Matije Petra Katančiča, Dura Hidže, Džona Rastiča, Tita Brezovačkega,
Marka Faustina Galjufa in Emerika Paviča. Presek njihovega delovanja kaže na
bogato literarno in znanstveno delovanje na Hrvaškem v 18. in 19. stoletju.
Vladimir Osolnik z ljubljanske Filozofske fakultete v članku Dejavnost Cirila
in Metoda med Slovenci in Hrvati in njun pomen za južnoslovanske književnosti
predstavlja dejavnost svetih bratov na območju Karantanije in Panonije. Avtor
poudarja pomen krščansko-orientalskega misijonarskega dela za nastanek in
razvoj prve izvirne ohranjene slovanske pisave, glagolice, o katere afirmaciji priča
bogata staroslovanska nabožna literatura (prevod Biblije in druga dela). S
predstavitvijo vplivov zgodovinskih papeških odločitev (kot je bilo npr. uvajanje
bogoslužja v narodnem jeziku) avtor rezultate, ki so se pokazali na pravopisnih,
jezikovnih in literarnih ravneh v obdobju 862-885, povezuje s prihodnjo obliko in
usodo t. i. hrvaške oglate glagolice. Ti rezultati so odločilno vplivali na nadaljnji
razvoj bogatih in neodvisnih slovanskih oziroma južnoslovanskih književnosti.
Franca Premk iz Ljubljane v članku Slovensko-hrvaško-furlansko-italijanski
kulturni stiki v 16. stoletju analizira medsebojne odnose treh protestantskih refor¬
matorjev različnih narodnosti: Slovenca Primoža Trubarja, Hrvata Stipana
Konzula Istranina in Furlanca Narcisa da Pramperja. Avtorica poudarja duhovno
sorodnost med Trubarjevo Cerkovno ordingo in Pramperjevim Zrcalom resnice ter
velik ugled, ki ga Trubar užival med italijanskimi reformatorji. V kontekstu
medsebojnega prežemanja je zanimiva tudi primerjalna analiza Konzulove
knjižice Govorenye veleprudno in dela II Beneficio di Gesu Christo, ki se pripisuje
Benedettu da Mantovi.
Vesna Požgaj Hadži z ljubljanske in Mirjana Benjak s puljske Filozofske
fakultete sta v članku Soljanovo besedilo pri pouku jezika in književnosti
predstavili način uporabe literarnega dela pri učenju/pouku hrvaškega jezika kot
tujega. Ker celosten in premišljen pristop k uspešnejšemu predstavljanju hrvaškega
jezika, književnosti in kulture v svetu ter didaktični viri ne obstajajo, pomeni njuna
predstavitev prispevek k drugačnemu odnosu do hrvaškega jezika. Ob ravneh
Soljanovega besedila in njegovih konstitutivnih elementih ter doživljajsko-spoz-
navnih zmožnostih prejemnikov/študentov je posebna pozornost namenjena
vrstam vaj, ki se uporabljajo v različnih fazah interpretacije besedila. Vaje so
214 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
didaktično oblikovane kot delovni listi in se nanašajo na pripravljalne vaje za
branje besedila (zunanja umestitev besedila, motivacija, besedje), vaje iz branja
besedila (razumevanje zgodbe, literarnih oseb, besed, jezika in sloga) ter na vaje po
branju besedila (preverjanje razumevanja besedila, različne vrste govornih in
pisnih vaj).
Zgodovinski pregled hrvaških slovnic v italijanščini je predstavila lektorica
hrvaškega jezika na videmski univerzi Renata Hace-Citra. Članek Hrvaške
slovnice v italijanščini do 20. stoletja predstavlja impozantno število hrvaških
slovnic, kar priča, kot pravi avtorica, o velikem zanimanju italijanskih govorcev za
učenje hrvaškega jezika, ki so ga imenovali ilirski, redkeje slovanski jezik. V
analizi približno dvajsetih slovnic in priročnikov avtorica primerja in spremlja
zgodovino hrvaške slovnične norme in izrazja, razvoj didaktike hrvaškega jezika
kot tujega in kontrastivno primerjavo jezikovnih sistemov hrvaškega in
italij anskega j ezika.
Tisočletje jezikovno-kulturnih hrvaško-madžarskih odnosov je prineslo števil¬
ne interference na različnih ravninah jezikov v stiku. Vplive na besedoslovni
ravnini predstavlja videmski profesor Andrea Csillaghy v članku Hrvaško-mad-
žarski besedni vplivi. Hrvaška dialektologija se zadnja desetletja ne more pohvaliti
z razpravami, ki bi se sistematično ukvarjale s hrvaško-madžarskimi odnosi.
Razprave, objavljene zunaj Hrvaške, pa pričajo o različnih besednih vplivih med
dvema jezikoma v stiku, konkretneje o približno devetdesetih besednih enotah
čakavskega ah kajkavskega porekla v madžarščini in o približno toliko madžarskih
izposojenkah v hrvaščini. Kot pravi avtor, gre predvsem za administrativne in
religiozne termine ter za izraze, ki se nanašajo na vsakdanje življenje in običaje.
Zbornik Introduzione allo studio della lingua, letteratura e cultura croata
(Uvod u študij hrvatskoga jezika, književnosti i kulture/Uvod v študij hrvaškega
jezika, literature in kulture) vsebuje članke z različnimi temami: jezikovnimi,
literarnimi, didaktičnimi, filozofskimi, večjezikovnimi in medkulturnimi. In kot
pravi njegova urednica, bi ravno zaradi »širine in bogastva obdelanih tem zbornik
moral študentom kroatistike rabiti kot učbenik, zanimiv pa bo tudi za vse tiste, ki
na neki način izkazujejo zanimanje za kulturo sosednjega naroda«.
Pomen zbornika je res mnogo širši od njegovega utilitarnega/didaktičnega
namena. Besedila, ki jih predstavlja, namreč potrjujejo Hrvaško kot srednje¬
evropsko in sredozemsko državo. Zbornik zato ni le fakultetni učbenik, čeprav bi
bil tudi kot tak, v nezavidljivem položaju, v kakršnem seje znašel študij kroatistike
po svetu, več kot dobrodošla izpopolnitev in dopolnitev strokovne literature. Z
različnimi pristopi do določenih problemov predstavlja tudi nemajhen prispevek k
osvetlitvi hrvaške civilizacije skozi njeno zgodovino in sedanjost.
Redko se zgodi, da se hrvaška književnost, jezik in filozofija na tak način
predstavijo v tujini, najprej na znanstvenem srečanju, nato pa še v zborniku.
Verjameva, da se bodo zdaj, ko je pot na neki način pripravljena, takšne akcije
nadaljevale in da bodo vanje vključeni kroatisti z vsega sveta. Upava, da bo v
(bližnji) prihodnosti še več takšnih srečanj in knjig/zbornikov. Ne smemo verjeti,
Mirjana Benjak, Vesna Požgaj Hadži, Introduzione allo studio ... 215
da se začeto, niti malo lahko in preprosto delo ne bo kmalu nadaljevalo. Na
svidenje torej z novega srečanja in na branje do novega zbornika!
Iz hrvaščine prevedla
Durda Strsoglavec.
Mirjana Benjak}, Vesna Požgaj Hadži2
'Filozofska fakulteta v Pulju
2Filozofska fakulteta v Ljubljani